VERA:
Granata
ragarjev Tonček in Francek sta bila paglavca, prvi seidmih, diruigii štirih let. Vedno sta bila skupaj, saj sta bila bratca. Cez dan sta cnblazila vsak kotiček na pod-strešju, v d/rvarnici, v hlevcu, celo na visoki kozelc sta si neikoč upala, plezoč prav pocasi po strmih in nevar-nih stopnicah. Toda takrat ju je oče zalotil in nekaj hu-dega naipravil, ko ju je postavil pod kozelcem na tla. Kaj je pravzaprav z njima storil, ne vem natančno, hudo je pač bilo, zaikaj Tonček iin Francek sta z glasnira krikom in z obilnimi solzami oznanjala gorje. Od itistih dob tudli nista več plezala na nevarnii kozelc. Toda spodaij pa vse eno nista pustila nobene reči na miru. Vse }u je zanimalo, vse sta hotela pregledati in po-izkusiti. Ko se je zveoerilo lin so domači došli s polja, ko je mati ropotala v kuhinji s posodo, oče pospravljal pri živini, je strfic Jože, ki je v vojni zgubil desno nogo, sedel utrujen na klopco pred hišo. Takrat sta ibila dečka hipoma pri njem. Tonček mu je hitro prinesel pipo s tobakom, če ga je ikaj bilo, in stric Jože si je privoščil nekoliko dimčkov do taikrat, dokler nli mati poklicala k večerji. Razume se, da paglavca nista bila tiho poleg strica. Sto in sto vprašanj sta mu stavila — kafco je bilo v vojni, kjer je nogo izgubil, kakšni so bili tisti hudobneži, ki so streljali nanj, kako velika je pač bila kraglja, da mu je odtiesla celo nogo, in še mnogo, njnogo takšnih vprašani se je porodlilo v radovednih otroških glavicah. In stric je žalostno T>ripovedoval o tisti usodepofai noči, ko je pTilelela granata in mu odtrgala nogo. Nič ni vedel siromalk, kaj je ibilo potem, kako dolgo je ležal v krvii, kdo ga Je rešil, šele v bolnici se je čez nekaj dni zavedel. Rano so mu zdravniki skrbno očisfili in potem obvezali. Zacelila se je, toda namesto zdirave gibčne noge je dobil železno. Bog ve, kolikokrat je stric malima že vse to pripovedoval, a vsak večer, ka-dar so bili skupaj, sta hotela vedeti še kaij podrobnega o granatah, bam-
257
bah, kanonih, puškah im djrugiti tafcih grozovttostih, ki sta jLh že vedela imenovati. Tonček je slonel s komolci na stričevem zdravem kolenu, Francek pa je splezal poleg njega na klop. Kar po cete ure bj ga btila tako poslušala in skoraj da sta bila nevoljna, ko je mati poklicala k večerji in postaVila otrokoma polne skledice sladkega močnika na mi-zico, ki je bila nalašč za njiju napiravljena.
»Pustita, pustita strica!" ju je večkrat opomiinjala. ,,Ali ne vesta, da je utrujen, ker ves dan dela?"
Vkljub temu, da je stric imel železno nogo, je še vedno pridno po-magal pri delu, če je le mogel. Od začetka mu tega niso pustilii, toda ko so videli, da ga te prepovedi le še bolj spominjajo na njegovo nesrečo, so mu pustili, da je delal, kolikor in kar je hotel. ,,Ves dan ne morem za pečjo sedeti," jim je rekel, in trdo so zazveneli udarci železne noge, ko je s povešeno glavo odkorakal vun, da si pri delu prežene tužne misli.
Tonček in Francek sita bila seveda njegova ljubljenca. Minulo zimo, ko je prišel iz bolnice in se še ni mogel popolnoma opirati na novo nogo, je mnogo presedel v izbi. Takrat jima je celo napravil voziček, takšnega z lestvicami in streho. Ravno tak je moral biti, kakor so }ih imeli vojaki, ko so se jeseni v dolgih procesijah pomikali skozi do-mačo vas. Tudi za puške sta ga prosila, da bosta lahko šla nad ,,Tajana". In vse Jim je stric napravil. Seveda, iz teh pušk niso žvižgale krogle, no, pa puške so le bile. Ko se je začela pomlad, sta se igrala vojno zunaj na trati, kjer sta imela dovolj prostora za vso ropotijo, ki sta jo ob takih •    burnih dneh navlekla skupaj.
Ni še dolgo temu, kar sfa se zopet spomnfila na ,,Tajana", na kate-rega sta pač imela oba veliko jezo. Pa sta mu napovedala strašen bog". Pod košato jablano pred hišo sta se opraviia. Zadela sta vsak svojo pu-ško, piivlekla svoj vojaški voziček — ki mu je pa seveda že manjkalo eno kolo — in ga postavila ponosno pod drevo. Tonček je z velikim tru-dom in naporom pripeljal samokolnico, ki sta jo izteknila v drvarnici. Ta jima je služila kot obrambno sredstvo, zakaj za samokolnico sta se lahko skrivala. Pa se je začelo. Toda kje je bil sovražnik? — E, tega sfa si samo mislila, kar pač ni bilo težko, saj jima je stric Jože toliko pravil o tem grdem sosedu, da sta ga kar živega videla pred sabo. Legla sta torej na trebuh, namerila puške in gledala tja proti polju, k»laj se ^okaže kakšna sovražna italijanska glava. Kar je Tonček napravil, to je seveda štiriletni Francek verno posnemal. Če je Tonček vzd^gnil puško, ]o je bratec tudi, in če ie Tonček pogledal čez utrdbo, si je Fran-cek tudi upal. Nekaj minut sta prežala popolnoma tiho na sovražnika, ki se pa seveda ni hotel pokazati. Kar hipoma zašumi nekaj med vejami in ,,bum"! 2e precej debelo, a še strašno trdo jabolko pade Francku na-
258
tavnost na glavo. Kakor bi trenil, je sirotek na nogah in jo hoče ubrati v hišo k mateiri. Pa glej nesreče! Ob strani stoji voziiček in Francek se prekobecne čezenj, da prav nemilo udari z noskom db trda tla. Bolestni ,ro—je—e—e—eee!" se izvije hrabremu vojščaku iz prsi. S težavo se dvigne na noge in drvi proti vežnim vratom, med katerimd se je že pri-kazala mati.
,,Lanata, lanata!" ji zakKče Francek.
,,Za Boga, kaj se je pa zgodilo?" zavpije mati in dvigne Franoka vsega krvavega v naročje.
,,Mama, mama, lanata, lanata!" je vipil deček in ikrilM z rokatni.
,,Kaj je bilo, Tonček?"
Toda ta je stal poleg samdcolnice nem in trd od strahu, ne vedoč, kaj se je pravzaprav zgodilo.
,,Vode prinesi, vode!" nru veli mama in že steče sama ik studencu, da izpere ranjencu krvavi obrazek. Hitro zajame z golido sveže vode in jame močiti in umivati Franokovo lice. Toda kje je rana? Nikijer ni no-benega sledu o kakšnem udarcu, kri je curljala samo tz noska, na kate-i ega se je pri padou čez voziček udaril.
,,No, no, nič hudega ni, Francek, le ne jokaj tako strašno!" je začela tolažiti mati, ko je videla, da ni nobene nevarnosti. ,,Kaj pa je vendar bilo?"
»Lanata je padla, tajanška lanata, uu—u—u—u!" je med jokom in stakom pripovedoval ranjenec.
,,E, odkod bo prišla granata, saj ni nikjer ItaMjana. Jabolko je menda bilo, jabolko!" se zasmeje mati in postavi sedaj lepo umitega vojaka na ila. Oj, kako velike oči je napravil Francek, ko je slišal, da ga ni zadela granata, temveč zadelo ga je le zeleno jabolko, ki se je utrgalo v vrhn in padlo k nesreči ravno na njegovo glavo. S tresočo rokco se |e po-praskal po glavici, kakor da bi se hotel prepričati, je l'i res še cela ali ne. potem pa se mu je počasi razjasnilo lice, in paglavček se je veselo za-smejal.
,,Stric, stric!" je zaklical Tonček in letel proti Jožu, ki se je ravno vračal s travnika. Začel mu je hitro pripovedovati, kaj se je doma zgo-dilo, kakšna granata je zadela bratca in kako strašno je jokal. V tem pa je že pricepetal Francek za njim in s prstom v ustih je rnalo plašno gle-dal strica, češ, kaj ta poreče o njegovem junaštvu.
,,Oj, Francek, ko bi pač bile vse granate tako nedolžne!" jeta veselo zaklical in dvignil malega hlačkarja v naročje.
Od tistega dne se Tonček in Francek nfeta šla več ,,vojne". Mislim, da je zelena ,,lanata" obema unicila veselje do te igre.
259