V libijski puščavi. Roman. Angleški spisal A. Gonan Doyle. (Dalje). In vrh te skale je stala samotna, nepremična postava, vsa v črno oblečena, izvzemši eno samo živordečo liso vrh glave —. Ni bilo dvoma —. Dveh takih postav, kratkih, debelib, s širokirn brezbarvnim licem ni bilo mogoče več najti v libijski puščavi —. Postava se je sklonila naprej in zdelo se je, da napeto strmi v sotesko. «Ali je mogoče, da je on —?« «On je! On je!« so vpile ženske. «Glejte, glejte, doli k nam gleda in z rokanii nam maha v pozdrav —!« »Usmiljeni Bog —! Ustrelili ga bodo —! Doli! Doli! — Skrijte se, sicer vas ustrele!« je kričal polkovnik. Pa iz njegovega izsušenega grla so prihajali le hreščeči, zamolkli glasovi. Tudi derviši so zagledali čudno prikazen. Puške so zdrknele s hrbtov in pomerile — pa hipoma se je dolga rjava roka stegnila izza hrbta protestantovskega pridigarja, ga zgrabila za suknjo in izginil je za robom ska- le -. ... .:ii«:t; $$_fj_ In spredaj v soleski, prav pred nosom, kjer se je prikazal Stuart, se je pojavila visoka postava emirjeva. Na peščeni slrmini je stal in kričal nekaj svojim ljudem in krilil z rokami —. Pa nihče ni slišal njegovega glasu —. Utonil je, zadušil se je v dolgem zateglem prasketanju pušk, ki je gnneče zabobnelo po soteski. Skale, pečinc, grebeni, — vse se je niabonia zdelo da je oživelo. Puškine cevi so se pomolile izza vsakega kamena, rdeči tarbuši so zamigotali med črnikastim skalovjem, nepretrgano, jezno, ostro je praskelalo od vseh strani —. Derviši so zašli v zasedo —. Emir Abd Er-rahman je padel, pa koj jc bil spet na nogah in je mahal z rokaml. Njegova b^la brada je bila krvava. Kazal je nazaj in kričal, pa nihče ga ni razumel. Sprednji jezdeci so se obrnili in hiteli nazaj, zadaj stoječi so pritiskali naprej. Zmešnjava je bila splošna. Eni so poskakali s kamel in z mečem v roki plezali po strmini nad skritega sovražnika, pa drug za drugim so padli zadeti od gostih krogel in so se privalili po kamenju in pesku nazaj na dnu kotline. Emir je bil mrtev, skrčen je ležal, kup belih in rjavih marog, pod skalo, na kateri je malo poprej stal. Polovica dervišev je že padla in še le tedaj so ti Ijuti fanatiki razumeli, da ne morejo naprej, da je beg v puščavo njihova edina rešitev. V dolgih skokih so hiteli po ožini nazaj. Strašno jih je bilo videti. Plašne živali so dirjale na življenje in smrt in pri vsakem skoku h krati vrgle vse štiri noge v zrak, da je jezdec visoko odletel iz sedla. Kamele so rjovele, derviši so kričali, — prizor, ki ga ni mogoče pozabiti vse življenje ne. Žensfce so vpile od strahu, ko se je divja gonja nevzdržno valila mimo njih in polkovnik je skrbel, da je prišla vsa družba kolikonnogoče na varno med skale. Zrak je bil poln žvižgajočih krogel in v nevarni bližini so treskale med skale in kamenje olcrog njih. Že ko je počil prvi strel, je polkovnik ves oživel. Vojaška kri mu je urneje zaplala po žilah in vlila novih moči njegovemu izniučenemu telesu. «Mirni bodite, da odidejo mimo!« je pravil ženskam. «Da bi se sedajle prikazal Tippy Tilly ali kateri njegovih ljudi, sedaj bi bil čas, da nam pomagajo!« Pazno je pregledoval vrste dervišev, ki so strpehale mimo, — pa zanian, črnega egiptovskega topničarja ni bilo med njimi. Zdelo se je pa tudi, da ni poscbne nevarnosti zanjc, da derviši v svoji naglici in v strahu za svojc življenjc nimajo časa misliti na ujetnike. Val beguncev je bil mimo in le tu pa tam je še kak zaostali jezedec pridirjal po soteski. Zadnji je bil mlad Bagara-Arabec s črnimi brki in koničastno pristriženo brado. Z onemoglo jezo se je obrnil sredi bega in grozeče vihtel meč proti skritim strelcem. v'-..v >.v *M: 1 r''(i'r - ' Krogla je prižvi/.gala in zadela njegovo žival. Padia je in stegnila noge od sebc. Arabec je skočil iz sedla, pograbil za uzdo in neusmiljeno vlačil ubogo žival in jo povrh še suval z nogo in bil s ploskvo mečevo, da bi jo bil spravil na noge. Pa njeno stekleno motno oko mu je povedalo, da je vse zaman — in v puščavi je pogin jezdne živali tudi pogin jezdeca —. Grozeč kakor ugnan lev je pogledal Bagara krog sebe. G>či so mu sršale maščevalne strele izpod rdečega turbana. Krogla ga je zadela in še ena, kri se je ulila po njegovi temni koži, pa trenil ni z očmi. Zagledal je ujetnike, ki so se blizu tam stiskali med stene. Kruto je zakričal, meč se je zabliskal nad njegovo glavo in v krvoločnem veseljo je planil nad nje. Gospodična Adams je bila najbližnja. Z nepričakovano gibčnostjo se je spustila iz sedla, ko so zažarele vanjo pobesnele oči, in se je vrgla na drugi strani na tla. Arabec je skočil na skalo in dvignil meč nad gospo Belmont. Pa še je viselo orožje v zraku, ko je počil strel in ga zadel v čelo —. Dobro je porabil polkovnik samokres, ki mu ga je  dal Tippy Tilly —. In še na tleh in smrtnozadet se je  zvijal divjak v blaznih krčih, otepal z nogami in bil z  rokami, kakor riba, ki pade na suho.  «Nikar se ga ne bojte!« je zaklical Cochrane. «MrteY  je in nikomur več ne more škodovati. — Zelo mi je žal,  da sem moral v vaši navzočnosti opraviti tak posel«, se ji hitel opravičevati, ko so ženske preplašene vikale in se umikale, «pa v nevarnosti smo ibili vsi. In povrh sem imel še majhen račun ž njim. To je namreč tisti* mož, ki mi hotel polomiti rebra oni dan s puškinim kopitom. — Upam da se nistc udarili, gospodična Adams? Koj vam pridem na pomoč!« Pa postarana devica iz Bostona ni bila prav nič po.škodovana. Skale so bile strme na tisti strani, zato ni imela dalcč na tla, ko se je vrgla iz sedla. Preden so polkovnik, Sadie in gospa Bclmont prihiteli, je bila že spet na nogah in je živahno mahala z ostanki svojega zele.iticga pajčolanav (Dalje prihodnjič.)