DVE


iz pisem 

Kristofa Šmida. 

K \\, 

A. Golobéftk. I,YC 
.
E 
B. Kanarčik. -BIBLIOTIIEE 
Poslovenil A. P., bogoslovec 

v Ljubljanski duhov ;

;niei. 

Drugi natis. 

Natisnil, založil in na prodaj jih ima .Iokef Blaznik , 
na brégi, Nr. 190 . 

IS53. 


I.
a Sokólovski grajšini je živel pred več sto 
let serčni vitez Teobald s svojo pobožno ''en ó 
Otilijo. Vitez je bil ravno takó blaziga kot junaškiga sercá. Za vse stiskance po celi deželi 
se je zlo poganjal, pa zató še hvale ni. hotel. 
Radost, ljudi osréciti, mu je bila že dovolj plačila. (Mija je réveže obilno obdarovala je obi

'

skovala bolnike po kóčah bližnjih dolin ,in njen 
grad je bil zavetje vsim ubozim, ki so bili po — 
moči vredni. Tudi Neža, edina hči teh zalili 
staršev, gospodična per osmih Iéti.h, je bila zgolj 
dobrota in perjaznost do ljudi.. Zanjo ni bila 
večiga veselja, kot druge oveselováti. Stariše 
in hčer je vse spoštovalo, in kdor koli je visóki 
Sokólovski stolp ali turn od déleč uglédal, j e 
blagroval dobrotne, tam stanujóče ljudi. In gotovo je bil božji blagoslov (ali žegen) prav vi— 
dama nad Teobaldam, Odlij() in Nežo. Desiravno so veliko razdelili, so vender vsiga do-. 
vólj imeli, ker so bili smed nar bogatiših blagoródnih družin tiste dežele. 

Bil je lep, jasen poléten dan, ko greste 
Otilija in Neža po obédi skosi vratica v dvorni m 
ozidji po kamnitnih stopnicah na vel-t, ki je bi l 
navdól hriba. Z veseljem zagledate, kako leg; 
sinjkljati (ali plavkasti) vóhrovt raste, in se 
vertnični popki prézajo, kako se bob ovija, in 
češnje med začern'élim perjem rudéčijo. Ne— 


kaj časa postojité per vodoskóki v sredi verta , 
in se razveselujete nad igranjem vodé, ki je v 
solnčni svitlobi bistra ko golot (ali kristál) kviško vrela, in v kapljicah, pisanih ko mavrica , 
zopet spadávala. Po tem se usédete v lepó omréženo lopo, ob ktéri se vinske terte ovijajo, i n 
pridno dodelujete oblačilo za néko siróto. Vse 
po verti je tiho in pokojno ; le pénica je še verh 
bližnjiga drevesa prelepó popévala, in od vodoskóka se je neprenéhama slišalo perjetno vodno 

llrnenje. 

Nanáglima, de še viditi neste bile v stani , 
kaj de si je, nekaj v lopo perleti. Obé se strábalza pogledujete. Ko bi trenil, se velik ptič z 
razprostertimi perutami pred lopo spusti, pa ljudi 
v njej zaglédavši préc spet odleti. Neža je vsa 
plašna, de se ne gane ; še ozreti se, si ne upa , 
kaj de bi bilo takó urno v lopo perletélo. Tode 
mati ji reče posmehljaje se : „Nikar se ne boj i. 
Kaj če néki biti, kot kaki ptiček, ki je jástrob u 
ubéž'al”. Pogléda in zavpije : „Glej, glej go-
lobčika, beliga kakor snég! Ves prestrašen s e 
ti je za herbét skril” . Ga prime, ter se v Nežo 
ozre in ji reče : „Véš kaj, za večerjo ti bo m 
golobčika spekla” . 

,9Kaj spekli? reče Neža z zavzétjem, te r 
z obéma rokama golobčika popade, ravno kakor bi ga kotla zažugani smerti otéti : „Ne, ne, 
ljuba mati,” ji reče, ,,to ni bila vaša resnica ! 
Uboga živalica je k meni perbežala, kakci bi j o 
koli zamogla umoriti? Le poglejte, kakó je Iép ! 
Gotovo je bel ko sneg, in njegove noiice, le 
poglejte, kakó so lepó rudeee kot koralde . Vite, 
kakó mu še sercé utripa! Z svojima nedolžnim a 
očéscama me takó milo pogleduje, kakor bi mi 


hotel reči : Nikar mi nič žaliga ne stóri! — Pra v 
nič ti ne bom storila, ljuba živalica, nési s e 
zastonj k meni zatekla. Per meni ti ima dobro 
biti". 

„Prav imaš, ljubi otrók” , ji mati perjazno 

reče, „mojo misel si zadela . Le skusiti sim t e 
hoda. Nesi golobčika v svojo stanico, in m u 
daj piče. Nesrečnih, ki k narn perbežé, ne smemo spoditi. Do vsih revnih, tudi do žival móramo biti usmiljeni . ” 

Mati je dala narediti golobnják z rudeč o 
streho in z zelenim omréžjem . Neža ga postavi 
v kot svoje izbe, in ga golobčiku v stanovanj e 
odkaže. Vsak dan ga preskerbi z obilno pičo 
in hladno vodó, in mu tudi časih čistiga pesk a 
natrese. Golobčik se je kmal Neže pervadil 
in je bil prav kroták in dumač. Kakor hitro mu,
, 
je Neža durice odperla, je golobčik sletel, in 
ji, z rok zernica zobal, ki mu jih je ponujala. 
Se zapreti ni bilo hišice več treba, ker je go-
lobčik že sam rad v nji ostal. 

Kadar se je dan zaznal , in je Neža še 

spala, golobčik na njeno zglavje perleti, jo zbudi , 
in ji ne da miru, dokler ne vstane in ga ne 
napase. Neža se zavoljo tega materi pertoži 
in pravi ; „ ,Pa že vém, kaj bom storila, de m e 
ne bo več budil. Zanaprej ga bom zvečér vse— 
lej v njegovo hišico zaperla, de zjutrej ne bo vur 
mogel”. „Tega pa saj ne«, ji reče mati. „Se 
le učiti se imaš od golobčika zgodej vstajati. 
zgodej vstajati človeku zdravje ohrani in veselo 
seroé. Bi te li ne bilo sram, ako bi bila lénišč 
od goloba?” Takó le se je Neža navadila za. 
rana vstajati. 


Eniga dné je Neža per odpertim okni sedé 
šivala. Golobčik je per njenih nogah drobtinic e 
pobiral. Pa nanáglama skozi okno sleti in s e 
na bližnjo streho usede ; Neža se ustraši, in zlo 
zakriči ; mati pride in jo vpraša, kaj de je. 
„Oh moj golobčik”, odgovori Neža , in jokaj e 
na streho pokaže, ki se je na nji sedéči go-
lobčik grel. „Vabi ga,” je reče mati. Neža 
to stori , in per téj priči golobčik perleti in s e 
ji na roko usede. 'I'é bogljivosti je bila Neža 
neizrečeno vesela. Na to ji reče znati : ,,Bódi 
tudi ti meni zmirej takó pokorna, kakor je teb i 
golobčik, in to mi bo še véči veselje delalo , 
kakor ga ti zdaj občutiš. Kaj ne, de mi boš 
to rádost storila? Neža ji obljubi, in je bila 
tudi mož besede, Nar bogljivši deklico je mat i 
odslej v nji imela. 

Neki dan je Neža na verti zelém in cvetlicam perlivala. Vsa spéhana se k materi used e 
na zeléno klop tik vrélca . Golobčik, takó kro 
tek, de ga je Neža letati pustila, koder koli s e 
mu je poljubilo, perleti k studencu pit. „Le po— 
glejte, mati,« reče Neža, „kakó varno po máhnatim kameji stopa, kakó skerbno se váruje ila, 
ki ,je med karnnjem T Kakó čedna je ta živalica ! 
Belóto je nar težji čedno obvarovati, in vende r 
se nikoli ne vidi noben mádežek na prebélinn 
perji varljive živalice.” ,,In kakó nemarna je 
časih Nežica I'- reče mati, ter pokaže na dolg o 
gospodičnino oblačilo . Neža, per vrelcu v škropilnico, vodo zajemaje, ni oblačila dovolj varovala. Sramote ji kri v obrás stopi, in odslej j e 
bilo njeno oblačilo zmirej čistimu snegu enako. 

Neža je enkrát s svojo materjo nékam po 
pótvala, kjer je veliko veselja vžila. Ko zvečer 


,domú pride, ji koj gol+rbčik naproti perleti, i n 
se nad njenim prihodam radú je . „Celi dan j e 
po vami žalnval”, ji reče dekla, „in vas povso d 
iskal. Se le čudim, de je še neumna živalica 
svoji dobrotnici takó vdana .” „Rés je,” reče 
Neža, „za malo zérnic, ki mu jih vsak dan 
veržem , bi ne mogel hvaležniši biti.” „Si pa 
li ti,” ji reče mati, „tudi zmirej takó hvaležna ? 
Poglej, dans si se tól iko poveselováia ! Ali si 
pa že zahvalila Bogá 2 Ne daj se vsaj od ži-
valice osramotiti.” Neži še na misel ni prišlo, 
Bogá zahvaliti. Pa odslej ni nikoli več šla počivat, de bi ne bila za razveseljenje in dobrote 
Bogo perserčno zahvalila. 

„Ljuba živalica a” pravi enkrat Neža, zju-trej zgodej že pet- svoji mizici deláje , svojim a 

golobčiku na vogli mizice sedéčimu, ki se je z 
bistrima, nedolžnima očéscama prijazno vanjo 
oziral: „marsikaj sim se že od tebe naučila, in 
ti veliko hvalo vém .” Mati ji reče : „Nar lepše, 
čésar se imaš še od njega učiti, ti še ostaja . 
Lej, čedni, beli golob je ljubeznjiva podoba ne– 
dolžnosti, ker je brez zavidnosti, brez hlimbe a, 
brez zvijáč in brez vse lepotije . Naš božji odrešenik je to z eno besedo povedal rekoč : Bodite 
priprosti ko golobje! O bi bila pač ta blaga 
pripr• stost zmirej v tebi! Ko bi bila zavitost in 
hlimba (ali hinavšina) in vse gréšno tebi vse 
skozi neznano! Bog daj, de bi se od tebe zamóglo reči : Neža je nedolžna in brez zvij.,čine 
kot golob”. In to se je tudi resnično nad njo 
spolnilo. 


Eniga dné je vitez Teobald zmagávec ve— 
Iiciga tropa tolovajev domú peršel, ki so bili 
celo dežela v strah perpravili. Zadovoljin in 

vesél dobljene vojne je néki večer per kozarc i 
vina sedel in pravil, kako je razbojnike lovil i n 
sodbi izdajal, druge pa pobijal, de je po dežel i 
spet mir in pokoj . Povést je nékako dolgo ter— 
pela. Otilija in Neža sté zatorej svoja lepa ko— 
Ióvrata pernesle, sté u.rno prédle in pazljivo poslušale. Precej Ozno je že bilo, in luč je že 
gorela na mizi. Med térn stopi v stanico ime— 
nitna, zala gospá v čemim oblačili, z blédim a 
licama, in perpelje za roko majhno gospodieno , 
tudi v éerno obléčeno. Vitez, Otilija in Neža 
vstanejo in pozdravijo ptujo jim neznano gospo a 
Gospá pa reče s solznimi očmi ; ,,Bog vas 
sprimi, preblagi vitez! Ako ravno vas še nikoli 
nésim v obličje vidila, vender per vas pomoči 
išem. Jest sim Rozalinda Visóška, in ta le otró k 
je moja hči Rema. Mende véste, kakó me 
je Bog obiskal. Moj mož, dobri Adalrik, Bog 
mu daj sveti raj, je za ranami umerl , ki jih j e 
v vélikini boji pretékliga Iéta dobil. O koliko 
sim pač v njem zgubila! Bil je dober, ljubeznjiv 
mož in nar boljši oče! Pa saj ste ga sami po— 
znali. Verh tega pa je bil predobrotljiv , de bi 
nam bil zakládov mogel zapustiti ; namésti téh 
pa nam je v nebesih zalóg perhranil. Zdej nani 
pa še to hočejo vzeti, česar nam je v živež 
potreba. Moja soseda, dva lakomna viteza, m e 
zló zatirata. Eden jo na vso moč zvija', de bi 
me ob lepe žitiš'a in travnike perpravil, ki s e 
do spodnji ga grajskiga osidja razširjajo . Drugi 


pa bi se rad vélikih gojzdov ob zgornji strani 
grajšine polastil. Oba viteza sta se proti men i 
vsa spreménila. Lakomnost, ki tóliko zlégov (al i 
hudiga) na sveti napravi, ju je, popréj prijatl a 
mojimu možu , meni sovražnika naredila. Moj 

ranjki Adalrik je pač to vse previdil . Urniráj e 

vas je imenoval. „V Boga zaupaj”, mi je 
djal, „in v viteza Teobalda, ter ti nobén sovražnik nar manjši krivice ne bo storil .” Spolnite 

zdej té beséde umirajočiga. I kaj čém poeéti,, 
če ob vso svojo Iastiuo pridem, in mi druziga 
ne ostane kot zidovje! Bove káli z Herno o d 
kamnja Ako bi vas kdaj, kar Bog obvári, nesreča mojiga možá zadela, in bi bil a 
kdaj vaša gospá in vaš preljubeznjiv otrok v 
enaki nadlogi, kot jest — bote gotovo tudi po — 
močnika dobili, ki vas bo réil." 

Mala Héma, ki je skorej ravno tóliko lé t 

imela, kot Neža, se vitezu perbliža, in mu reče 
jokaje : „BJagi mož , nadomestite mi očeta , ing 

nikar me ne odprávite! ” 

Vitez Teobald premišljevaje postoji , se p o 

svoji navadi za podbrádek derži, in molčé oči: 
pobési. Neža pa pravi z zalitimi očmi. : „Ljubi 
oče , usmilite se jih! Lejte, ko je golobčik, k i 
ga je ropni ptič lovil, k meni perbéžal, so mat i 
djali : Nesrečnih, ki se k nam zatekó, ne smémo 
sognati. Veselilo jih je, de sim se uboge 'ivalice usmilila. In ta le- ljubeznjiva gospodična 
in njena mati sté vender več usmiljenja in milosti vredne, kot kaki golob. Otmite jih krémpijem tih hudobnih vitezov, ki so ropnim ptica m 
enaki”. 

Vitez odgovori ganjen : ,,Imaš prav, ljub a 
Neža božjo pomočjó jima bom pomagal. Ne— 


.2 

sim molčal &z neusmiljenja, ampak sim le preudárjal , kakó bi blágo mater in dobriga otrok a 
mamogel otéti". Vitez gospé pernese stol, Neža 
pa ga Remi permakne. Se usédete. Otilija pa 
gré, zavolj gostov, ktérih se néso nádjali, mal o 
obilniši večerjo napravit ; ker je bila takrat navada, de so viteške žene same kuho oskerbovále. 

Vitez Teobald je na tanko izprašal ,, zakaj 

viteza tóliko tirjata, in reče na zadnje : „Ze dobro ; kólikor previdim, je vaša tožba popolnam a 
pravična. Jutri o z-óri se bom z nékaj kojnik i 
napravil, in bom skusil to réč nar popréj D z lép o 
poravnati. Ostanite s svojo hčerjo tukej, dokle r 
spét ne pridem ; ter dobre oznanila, s ktérim i 
vas mislim oveseliti, lahko sami domú seboj po — 
nesete”. V tém je bila večerja perpravljena . 
Veselo so skupej jédli do terde noči, in kako r 
hitro se dan napóči, vitez Teobald konja zaséde, in jo odrine s svojimi jézdici . 

Neži je bilo veliko veselje, de je gospo

dična Hema nékaj drsi per nji ostala. Pélje jo 
v svojo stanico in na vert, in ji pokaže svoj o 
omaro, svoje cvetlice in goloba. Obé dekléti sté 
si bile kmal nar boljši prijatlice, ker se je tud i 
Rema lepo védla, ki je bila od 'svojih starše v 
tudi 1Ppó izkojena ali izrejena . 

Čez nékaj dni pride vitez Teobald domú. 
',Veselo oznanilo," reče stopivši v stanico . ,,Vaša nasprotnika sta od svojih krivic odjenjala, in 
vsiga prepira je konec. Za moje besede sicer 
i ésta nič kaj marala, ako ravno sim jima njun o 
krivico na tanko razločil. Ko sim pa sléhernirnu, 
ki vam bi še tóličkno žaliga storil, boj napovérdal, sta se dala umiriti . Le potolaženi bodite 


la 

in dobre volje, blaga gospá! Noben ptujie n e 

bo več na vašim lepim polji žel, ali v vašim , 
lési zveri streljal in drev sekal. " 

Zalostna gospá je bila zlo oveseljena. Solze 
zahvale se ji utrinjajo v , očeh. „Bog,” je d jala, 
„zvestr varp vdov in su•Qt, ki vse dobro povračuje, naj vam poverne, kar ste meni in mojim a 
otroku storili! On naj vas váruje nesréč in na jvas otme iz slednje nadloge .” 

Po tem se je jéla domú na Visóko napravljati. Obé gospodični se poslovité, in obilno s e 
jima solze po licah uderó . Niža hoče svoji mlad i 
prijatlici nekaj v spomin dati . Hema je že velikrat želela, tudi takó krotkiga golobčika imeti .. 
Neža pernese golobčika, ga pertisne še na svoje 

solzne lica, ter ga da, kakor ga je rada, imela, 
svoji prijatlici. Ker ga pa Hema ni kotla vzeti, 
je prijazen prepir med njima vstaI ; sode posled

njič je mogla vender Hema odjenjati. Neža j i 
veri' tega še podari zali golobnjak, in ji golobčika takó skerbno perporóča, kakor koli kaka 
mati svojiga otroka, ki ga ptujim ljudem izroči. 

Ko je Hema odšla, se je Neža skorej ke

sala, de je svojiga ljubiga golobčika oddala . 
„Raji bi bila gospodični svoje zlate uháne v spomin daIa”, je rekla, svoji materi . Pa mati j i 
pravi : ,,To utégneš kaki drugikrat storiti, kor 
nas Hema spét obiše. Za zdej svoji majhni prijatlici nési mógla nič spodóbnišiga dati. Hražji 
dar bi ji ne bil tóliko prijétin, in, bi jo bil rnord e 
še le v sramoto perpravil. Z darilam ti narljubši reči, desiravno je malo vredna, si jo počestila in ji svojo ljubezen skazala. Nikar se 
tega ne kesaj. Lej , dobri oče: se je svojiga.. 
življenja vánal, de bi zaterti vdovi pomagal. 


Toraj je to lepo, de si sP tudi ti svojiga na r 
ljubšiga veselja znebila, žalostni siroti sercé 
razjasniti . Kdor se v mladosti ne uči, časniga 
blagá, bódi mu še takó ljubo, zavolj ljudi s e 
snebiti, jih ne bo nikoli resnično ljubil . Taki da-
rflvi so Dar lepšim perštéti, kakoršne koli za— 
moremo Bogú darovati in Bog ti bo tudi t o 
le tvojo daritev enkrat čestito povernil" . 

Gospá Rozalinda je s svojo hčerjo nem o 
zopet mirno, veselo in zadovoljno živela v zidovji svojiga stariga gradú, ki je bil v sred i 
med gójzdnatim górjem. Terda noč je že bila, 
ko prideta dva romarja do grašinskih vrát, i n 
prenočiša prósita. (ernikaste oblačila sta iméla 
na sebi, dolge palice v rokah, in po romarsk o 
ostrige za klobúki. Vratár ju Rozalindi napové . 
Gospá ukaže moža v spodnjo izbo peljati , jim a 
večerjo napraviti, in sleciojimu kupo vina pernesti. Po večerji z Hemo k njima pride . 

Romarja sta védila veliko perpovedovati od 
obljubljene dežele. Vsi grajšinski so ju pazno 
poslušali . Gospodična Hema pa se je nad čud — 
dimi pripocéstrni nekako nezmerno radovála. Solzé 

so ji po licah créle, in v njenim otročjim serci 

se vname pobožna želja, tiste srečne kraje en— 
krat viditi, po kterih je kdaj naš zveličar hodil. 
Le to se ji je umililo, de ta želja pač nikoli n e 
bo spolnjena . 

„Ljuba Hema”, ji reče mati, vsako dáb o 

ali uro lahko grémo v obljubljeno deželo, in 

obišemo oljsko goró, Kalvarijo in Bóžji grob ; 

le pridno naj beremo v Jezusovih zgodbah . Til. 


la 

bó'žsjiga odrešenika spremljamo po vsip njegovih 
dobrotnih stopinjah, poslušamo besede iz njegovih ust, , ga vidimo terpeti, umreti in od smert i 
vstati. Cie si njegov uk, izgled, njegovo ter

pljenje, smert in poveličanje prav v svoj pri d 
obernerno, imamo obljubljeno deželo v svojih 
sercih. Vesóljni svet bi po tem takim zamógel 
postati svéta dežela . 

Romarja na tó oprašujeta po okóljšini, posebno pa po Sokólovskim gradi. Viteza Teobalda le nésta v stani prehvaliti. „Ako bi nama 

njegov grad ne bil preveč odróein”, pravi starš i 
romar, „in ako bi védil, de ga domá dobirn,, 
bi e ne maral, de naredim tóliko ovinka .” Rozaiinda ga zagotovi., de njuna pot blizo men" 
Sokóloviga gré , in de bo vitez Teobald, ki j e 
le pred kakimi dnevi domú perjezdil, gotovo s e 
domá,. „No, mi je prav ljubo ,” pravi romar . 
„To mi bo pa veselje, ko ga v njegovim grad i 
dobim ! Se imam marsikaj z njim poméniti. Jutri 
za hlada jo bova tedaj udárila na Sokólovo.” 

Mati in hči romarjema skerbno naróčat a 
de naj viteza Teobalda, njegovo ženo in hče r 
prav Iepó pozdrávita. Nema slehernimu še majhen srebernilz v pést stisne, ki ga je poprej o d 
matere dobila , ter še obá prav nadlélio prósi , 
gospodični Nei povedati, de se ima, golobči k 
prav dobro. Ker je dobrotna vitežnja iz njunih 
pogóvorov previdila, de poti ne znata, ukaž e 
nékimu hlapčiku, ki je bil tudi v izbi, jima z"jutrej pot skozi górje pokazati, in po tem jim a 
vóši lahko noč . 

Ko se dan napdči, jo romarja odrineta . 
Dééek (ali fantič) je veselo za njima tekel, i n 
iz postrežljivosti še obéma torbe nésel . Romarja 


se za déčka nič kaj ne zménita, in jo molčé. 
mahata po poti, ki je bila kmal nazdól, kmal 
iazgur. Ko prideta na verh stermiga hriba, kjer 
je bila steza ravniši, začneta med seboj po laško 
govoriti. néček, ki ji je spremljal, je bil z, 
Laškiga. Grajšinski so ga le Lenartika imenovali, ako ravno bi bil imé Leonardo, kakor 
so mu v njegovi očetnjávi rekli, raji slišal . Vitez. 
Adalrik ga je uhoziga , sirotka iz usmiljenja n a 
Nemško seboj vzel. Ce se je tudi déček po — 
polno némšine naučil , je vender svoj očétovsk i 
jezik prav dobro znál. Tenko na uho vléče, in 
ravno jima hoče svoje veselje skazati, de svoj 
domovinski jezik sliši govoriti, ko ga njunih po .
góvorov strah in groza spreleti. 

Iz njune govorice je zvédrl, de nésta prava 
romarja, ampak de sta se le takó preblekla, de 
jima ta kraj ni tako neznan, kakor sta právila ; 
de sta zmed tiste tolovajske derhali, ki jo je bil 
vitez Teobald prav dobro optika], in de vso svoj o 
zlobo vanj želita izpústiti ; in de mislita v podobi 
pobožnosti se v njegov grad perhliniti, in ga 

prenočiša prositi, de pa po noči mislita vstati ,
njega z ženó in otrokam in celo njegovo družino, 
pomoriti, grajšino obropati in zažgati . 

Ko Sokóluvo med dvema gójzdnatima go— 
rama v nezmerni dáljosti uglédata, pravi starši 
razbojnik z imenam lupo svojimu tovaršu Orzotu : ,,Lej ga pléntaniga gnjezda, kjer un zlo — 
dej prebiva, ki je toliko naših tovaršev na moriše spravil. V nar strašnejših mukah (ali mar— 

arah) mi mora to s svojo smertjo plačati . zjTezala ga bova, in v plaméni njegove grajšin e 
dviga sožgala . 


17 

',To delo je pa vender,grozno nevarno", 

Teče Orzo , mlajsi tolovaj . „Ce se nama skazi , 
se nama bo terda godila. To de zakládje, ki 
jih je vitez na kúp spravil, so tólike prederz-
nosti vredni.” 

',Ga pobiti," pravi kervoželjni Lupo ves 

serdh, „mi bo véče rádost, kakor mu celo nje-
govo bogastvo pobrati, ako ravno se ga ne bom 
branil. Le ta naj se nama po sreči izide, i n 
bova dosti bogata. Potlej bova opustivši najno 
rokodélstvo mirniši življenje si izvolila. Ravno 
mi je nekaj prav záliga na misel prišlo, Na r 
lepši vitezove oblačila si bova izbrala, in jih 
oblékla . Ti b4 nósil njegov zlat ogarljáj, in . 
jest njegov viteški križec , v kteriga so biser i 
vdelani. Po tem bova ubégnila v daljno deželo „
kjer naji ne poznajo, se bova velika gospod a 
délala, in od nahranil] zakladov veselo živela .” 

',To je vse prav," reče Orzo ; .,pa ne vém 
kakó, vender me nekaka britkost nahaja." 

„Kaj britkóst!” pravi Lupo. ni vse 
dobro oglédano in pogovorjeno? Ali némava v 
tem kraji dovolj pomagavcov? Beri ko bova n a 

okni romarske izbe tri sveče pel-žgala, nam a 
bo sedem hrabrih, krepkih korenjakov na pomo č 
prišlo, ki že davno slednjo noč na to znamnje 
pázijo. Té bova potlej skozi vertne vrabca, k i 
se znotrej lahko odpró, na dvoriše spustila. Njih 
eden vé za vse grajšinine mostovže, stanice in 
obóke , ravno kot za svojo hišo . Devetéro nas 
bo vsaj zamóglo nékaj spijóčih ljudi poklati. 
Serčnost veljá! Gotovo se bo srečno izšlo ." 

Dobriga Lenarta nad témi strašnimi naklépi 
groza obide; tode se dela, kakor bi njuniga 
jezika ne umél. Za njima gredé cvetlice in zeli 


18 

terga , ter na list pésmico žvižga. V serci pa 
gnilo k Bógu zdihuje, de bi mógél naklépe hudobnežev ovréči. Tudi je sklenil, jti do Sokóloviga sprérniti, in vitezu vse razodéti. 

V tem, ko se tolovaja e marsikaj pogovarjata, kakó de bota svoj naklep speljala, s e 
starji na ozki stezi spodtakne, in bi bil skorej 
v nék prepad telébnil. Padóč vender na nékim 
ternji obvisi. Ternje mu romarsko oblačilo odpne', in Lenart ugleda, de ima pod černikasto hal o 
škerlatast jopič in svétel železen oklep. Tudi 
ostro bodálce mu odleti. Pa déček se dela, kakor bi nič ne bit vidi!. Stari hudobnik bodálce 
berž skrije, halo zapne, in se večkrat po stran i 
z órlovjirn pogledam v plašniga déčka vzre. Do 
strašniga brezna zdej prideta, v kteriga globo 
čini hudoúrnik šumi, ki se je od dolziga dežévj a 
zlo narastel. Dvé z germiči obrašene skáli sté 

obéh strani nad potokom moléle, in dolga , 
ozka jelka le po zgornji pláti malo obtesana, j e 

bila v berv čez-nj poloŽena . Mari razbojnik po 
laško reče svojirnu tovaršu : „Bi znalo biti, d e 
bi bilo otroče zaglédalo, de sim oborožen, te r 
bi se mu to ne zdelo kaj prida. Ko čez berv 
pojde, ga bom pehnil, de se bo v brezno zvernil. Potlej sva na terdim”. 

Ubogimu Lenartu vsi udje oterpnejo. Več 
stopinj od nevarne bervi obstoji in reče : „Uez to 
berv si pa ne upam ; me že zdej omótica nahája” . 

Stari razbojnik mu pa reče : „Nič, nič se 
nikar ne boj, deček, le sem pojdi, te bom če z 
prenésel”. Stari hudodélnik z razpetima rokama 
gré proti Lenartu, de bi ga zgrabil. `ode Lenart tarnáje in vekáje spred njega beži, in je bi l 

e perpravljen v germovje skočiti, če bi mu to


Iovaj preblizo peršel. „oh« , zavpije deček ves 
v trepéti, „pustite me per miri! Sej bi se lahko 
obá čez berv prekucnila. In naj tudi srečno tje 
pridem, kakó bom pa spet nazaj peršel? Pustit e 
me domú. Sej vam zdej ni več tréba vodnika. 
Ker ste na stezo peršli, in že ni deleč do Sokoloviga , ne morete zaiti .« 

Mlajši tolovaj je déčkova brhkost Ie strašni 
bervi perpisal, ktere ga je bilo samiga groza , 
in po Iaško reče : „Koj til le dóli naj se zver– 
nem, če je ta trap kaj zagledal, in ako bi bil 
tudi tvoj uklep in tvoje bodalce vidil, kaj si to 
-čP ? Najniga jezika vsaj ne umé, torej ne vé , 
kaj sva sklenila . 'rudi bi njegove otroške kvante 
nikomur ne bile mar, ali vsaj bi se malokdo z a 
to zmenil. Pústi ga, pústi, uboziga b éb čika !" 

„No, naj pa bo!” reče starec. „De si sva 
pa gotovši , berv poderiva . Potlej naj ta trápei 
vse vé, ako če ; najnjiga dela vender ne mor e 
overniti. Tam le je Sokó[oro. Veliko ur ob potóki ni nobeniga mostú čez-suj . Prav nemogoče 
je, poročilo sem pernesti, prédin svoje delo dokorlčava.« 

Razbojnika vzameta svoje torbi, pustita dečk a 
stati, ter jo usékata čez berv, pa ne de bi ga 
bila za sprémljanje zahvalila. Ko čéz prideta, 
Lupo po nemško zavpije : „Déček, imaš prav , 
to je nevarna berv, od starosti je trohléna in n a 
&pol že sognjila. Tit si človek ni življenja svést. 
De se kaka nesreča ne perméri a jo bova razaderla. Ljudjé bodo že terdniši napravili” . 

Tolovaja ozko bruno v vodo spustita ; z ve

likim hrupam je v prepad telébilo, in deréči po – 
tok ga je serdito seboj gnal . Kakor hitro sta. 
se obšémljena romarja za néko pečévje skrila,. 

/1i

2''' 


ob kterim se je pot ovijala, se Lenart v ték spusti, in letin vso moč, de bi nevarno poročilo 
svoji milostivi gospé pernésel, ker sicer krog i n 
krog za nobeniga človeka ni védil, de bi mu bil 
grozovito skrivnost brez skerbi mogel zaupati . 

IV.
Gospá Rozalinda na Visokim v svoji grajšin i 

pač ni mislila, kólika nesreča njeniga varhay blazigaTeobalda, čaka. GospQdična Hema je vedno 
le od lepih romarjevih pripóved govorila, in j e 
mater vu.n in run opraševala od obljubljene de— 
žele. Vse mirne sté po dnevi svoje dela opravljale. Proti večeru, ko solnce že ni tako perpékalo, in je hladna sápica pihljala, sté šle z 
gradú v dol svojih njiv igledovát . Vsa póljšin a 
je lepo rastla. Po nekterih njivah je klasovj e 
že rumenélo in obilno žetev obétalo ; nektere s 
poznim Lanam vsejane je višnjevo cvetje prelep o 

zaljšalo . Mati in hči sté se tega še tóliko ve— 
selile , ker jima je bila lastina kakor vnovi č 
podarjena, in sté Bogá še serčneji hvalite z a 
njegov obilni blagodár . 

V hipi perspč Lenart, ki je romarja spré.
inil, ves preparjen in zasópen . „o milostiva gospá« , zakriči in sterne roké, „to je pa vender 
strašna réč! una dva možaka nésta romarja , 
ampak razbojnika in morivca. Viteza Teobalda 
z vso družina vred mislita umoriti, njegov gra d 
obropati in požgati .” Déček je' bil takó oslabljen , 
de ni mogel daljej govoriti . Pod hruško omahne , 
ki je bila per poti, začne pojémati, skorej omedli, 
ter je dolgo terpelo, prédin je zopet zamógel 
govoriti. 


Rozalinda in nema se od strašnega poro

čila kamej zavéste. „O nebeški oče!” mati zavpije, „kakó grozovitem naklep je to! O preblagi 
mož — in ljubeznjiva žena !~~ 

„In dobra Mežica !” reče Hema trepetáje , 
bleda kot merlič . „Oh, če je ona s svojimi starši 
umorjena , jest žalosti poginem! ” 

„O Hema,” ji reče mati, „jáderno téci v 
grajšino ! Jest bom s spéhanim déekam koj z a 
teboj peršla, kakor hitro zamorem. Téci na vso 
moč in družino skliči . Konje naj zasédejo in n a 
Sokólovo jáhajo, de dobre ljudi nesreče opomnijo . 
Dirjajo naj, kar morejo, če nam tudi konji po-. 
ginejo. c c 

Hema je po stermim hribi takó berzno i n 
urno hitéla, kot divja koza, in pride do graj-
šinskih vrat. Na njeno sklieovanje so domači vsi 
plašni na dvoriše pervréli . Hema jim ob kratkim pové, v kolikšni nevarnosti je Sokólovo, z 
ognjem in močem biti pokončano. Pričujoči se 
zavzamejo, se hudújejo nad romarjema, in tarnajo, ravno kakor bi njih grajšina gorela . 

Cez nékaj časa pride Rozalinda, in stop i 
z Lenartom, ki ga je gredé bolj na tanko p o 
okáljšinah oprašala, na dvoriše . .,De brez dela 
til stojite in plákate !« zavpije . „Zasedite konje 

podvizajte se rešite!” 

„To je nemogoče , milostiva gospá!” pravi 
hlévar ranjciga viteza, siv .starčik. ,,Una dva 
xlodja sta že; predeleč naprej. Gotovo že ene 
ure več némata do Sokóloviga . Le ' pomislite ,
de imamo po voznim poti petnajst ur tjékej, in 
de se že mrači. Kdo bi zamógel dolgo od derévja skažéno pot v terdi nóči takó naglo storiti? Z nor izkrišim konjem bi si komej upal pred 


22 

Ddrarn na Sokólovo prijahati. Naše stare kljúseta 

pa za ježo še nič ne veljajo, in naši vojskn i 
konji so bili koj po smerti ranjciga viteza prodani. Po celim, kraji, kakor je dolg in, širok , 
nésim v stani konja dobiti, de bi ježo le do poli 
poti mogel prestati ." 

Blága žena stoji z nad glavo sklénjenim a 

rokama. Milo se vzré v nebo, in solzé se j i 

uderejo po licih. „Ni li nikjér nobene pomoči , 

kot per tebi, o Bog rcc zavpije s povzdrignjeni. 

ma rokama. „Usmili se vsaj ti blazih ljudi, ,k i 
so se mene takó ljubeznjivo usmilili ! O Hema -
nnóli, moli, de bi Bog naklep hudobnikov overnil " 

Hema sklenivši roké moli z zalitimi očml.i : 
„Ljubi Bog! pomagaj jim, kakor so tudi oni nam 
pomagali.” Vsi Grajšinski po dvori sklenej o 
roké, in svojo molitev z njeno združijo . 

ljubi moji," jih mati spet ogovori, .,,de

siravlio je težko in skorej nemogoče, do polnoč i 
na Sokólovo priti, pa vender le poskusite! En a 
beseda bi utegnila vsim življenje otéti. V hipi 
vse obvisi! Ko bi le Lenart ne bil tako spéhan, 
in od prenagle hoje skorej bolan, beri bi tékel . 
Martin" pravi nékimu mladima hlapcu, „saj s i 
ti tudi urnih nog, se pa ti napravi, saj im a 
péšec trikrat krajši pot. Sto zlatov ti boin po– 
.darila, če še o pravim časi na Sokólovo pri 

deš.” 

„Po nóbeni céni tega nésim v stani,” reč e 

hlapec. „Kdo bo v terdi noči ozke steze skozi 

gorje najdel, in bi se desetkrat v brezna ne

prekucnil!” 

„Pa še edina berv čez réko,” reče Lenart , 

,,je poderta. Clovek bi mogel perute imeti, de 

bi tjekej peršel .« 


„Perute !” zavpije Hema, in veselja se j i 

oči zablisketajo. „zdej sim si nékaj domislila , 
kako hi zamógli na Sokóloro poročilo poslati . 
Vitez Teobald mi je rekel, de naj s perviga go-
lobčika dobro zapiram , sicer bo berž nazaj le — 
tel. Bódi si še tako deleč, je d jaI , za terdno 
vém, de bi pot nášel. Torej golobu pisemce 
na vrat obésimo, in gotovo ga bo kmal na Sokólovo pernesel .” 

„Bog ga bodi zahvaljen !« reče mati : „mislim, de je našo krošnjo uslišal . Hema, to misel 
ti je tvoj dobri angPljc vdihnil!” 

Hema prec skóči po golobčika. Mati hiti 
v svojo stanico, ter spiše poročilo na majhen 
list. Po tem listek terdó zvije, in ga pervéže 
na rudeči ogerlin, s kterim je bila Hema golob a 
ozaljšala. Hema, sprémljena od svoje matere, od 
stariga hlévarja in psih poslov, na to nese go— 
loba na piano pred grad , in ga spusti. Golob 
visoko zleti v sinji zrak, se giblje nékaj časa 
semtertje, 'in ko bi trenil, se z hitéčima perutanna na ravnost proti Sokólovimu požene. Vsi 
Grajšinski se radújejo, in hvalijo srečno misel 
gospodične. Vsi sprémljajo goloba s sto in sto 
dobrimi željami in perserčnirni molitvami . Nikoli 
nikjér ni nobena barka z zlatnino otovórjena me d 
tóliko gorečim blagrovanjem odrinila . 

Gospá Rozalinda in gospodična Hema st e 
bile pa vender v neznanih skerbéh . „Ali bo gnlob pač peršel na pravi kraj?” reče mati. „Ce 
bi kaki ropni ptici v kremplje pel-letel če bi 
dolziga letú ne prestál in bi se zapóznii — č e 
ga na Sokólovim ne zagledali in na vpustili -
kólikšna nesreča bi bila iz tega!” Mati, in hč i 
se usédete k oknu, skozi kteriga se je na So— 


kólovsko stran vidilo . z hrepenečimi očmi v vedn i 
serčni molitvi gledate proti tistimu kraju . Neizrečena britkost ji obhaja . Komej si upate misliti, 

.e jima ognjeno znamrije na nébi mora na znanj e 
dati, ako golob s pisemcam ni tjékej perletel. 
Ne premaknete se več od okna , in v njune oči" 
ni bilo spanja . 

Polnoči odbije! strašen vihár buči skozi log, 
krog in krog Sokóloviga vse terda tora pokriva . 
Pa groza ju prešine, ko se od tiste plati začne 
svetléti. Obé trepetate in mólite. a,0 Bog," zavpije Rema, „plamen že šviga na kviško -
z Tiram više in više! Poglejte, kakó ga piš p o 
strani perpoguje !” Mati in frči sté skorej omedléle . 
Tode k svojimu velikirnu veselju sté koral svoj o 
-enoto zaglédale. 

Dozdévni plamen je bil le zadnji krajic lune, v hlápnim zraki z ognjéno svetlobo vez—ha

jóče, ki je serpu enaka nad daljnimi hribi viséla : 
Ostanete per okni; pa čisto nič se ne vidi tiste 
neznane zarje, ki se po noči na nébezi prikae, 
kader v daljnim kraji gori. Počasi se je vender 
jele daniti in z veseljem in serčno hvalo do, 
Boga ste po prestani strašni noči pozdravile prijazno jutrenjo zarjo. 

V. 
Rozalinda in Hema sté zdej za terdno vé

lile, de hudobneža Sokóloviga nésta v pepéi 

spreménila. Pa sté vender zmirej še grozno skele — 

Me, de bi se blazimu vitezu in njegovi ljub i 

družini ne bilo kaj žaliga permérilo. „(l kaj bi 

pač dala za dobro poročilo ud Sokóloviga,” 


25 

pravi večkrat Rozalinda. „Vsih svojih dragóst 
bi se hoda vánati.” 

?,In jest,« reče Hema, „bi ves svoj hránjen i 
denár z veseljem perdala.” Tode, kar se je 
pretéklo noč na Sokolovim godilo, jima je bilo 
zdej še skrito, in druziga jima ni bilo počéti ,. 
kot poterpešl jivo poročila perčakováti. S to 
pergodbo je bila pa taka : 

Vitez Teobald,, gospá Otilija in gospodičn a 
Neža so se pretékli večer veseli in brez skerb i 
k ve~erji usédli. Zahajóčiga solnca goréči žár i 

sijajo skozi okrogle okna, in razsvetlújejo starovito obédnico. V tim napové služabnik dva 
romarja. Vitez jima ukaže dobro postréči. „Po 
jédi,« reče, „bom z njima govoril. Potlej bota 
gori prišla, in nam od svoji ga popotvanja pri--
povedovála. Zdej jima pa pernesite vel eč vina , 
de bota zgovórniši.” Služabnik gré, in Neža se 
že veseli zalih pripoved . Kdo bi si bil mislil , 
kolikšna nesreča jim je Lagrožéna ! 

Ko ravno prav veseli vkupej sedé in kramljajo, Neža nanaglima z zavzétjem zavpije : „Joj, 

moj golobčik !« Rés je bil z raspétirna pPrLitama 
pred oknam, in je na-nj kljuvál, ravno kako r 
bi prosil, de bi ga opustili. Neža okno odpre , 
in beri ji golobčik na ramo zleti, in se ji prijaznega dela. „Déte vender kako lép rudeč oger-

lin ima,” reče mati ; „in tu clo zvit listek visi , 

prav menim, de je pisemce. Kaj si otroci še 

domislijo .« 

Vitez list ogleduje in bere napis : „Naté

gama brati” „No,” reče posmehljaje se, „to 
si bo pa že prava hitrica! Razvije list, van j 
pogleda, in obledi. „Oče nebeški,” zavpije, ,,to 
je nezr)ário'. cc — ,,Kaj pa je? rečete mati in hči 


vse ostrašene. Vitez Jima bere: „Preblagi Gospod! Romarja, ki neto j k Vam prideta, st a 
razbojnika veliciga od vas premáganiga tropa. 
Starjimu je imé Lupo, mlajšima Orzo . Pod romarsko obléko imata oklepe in ostre bodalca. 

Necoj sta sklenila, Vas, Vašo ženo, gospodičn o 
Nežo in vse domače pomoriti, Vaš grad obropati in zažgati. Z Vašo viteško obleko, z zla~m ogerljájem in križem v )ktPriga so biseri vdtlani, ozaljšana mislita še več ljudi prekd,niti. Se 
sédem hudobnežev v tistim kraji čaka pogovorjenega znamnja, treh luč pod oknam romarske 
izbe, de bi skrivši peršli v grad jima pomagat . 
Tolovaja jim hočeta skrivaj vertne vratica odpreti, ter jili vpustiti. Bog daj, de bi golob 

srečen do Vas peršel in de bi bili vsi utéti . 
Vam drugači le to na znanje dati, ni bilo mogoče. Hitro hitro jézdica pošljite Vaše rešenjee 
povedati — Vaši hvaležni Rozalir,di” . 

„O Bog,” reče mati ganjena, „kako prečuden si ti! Golob je nebešk poročnik, kako r 
nékdaj Noetov golob, ki je oljko v barko pernésel. O Neža, klečé zahvalimo Bogá, kot un i 
pobožni ljud jé v barki. Ravno tako čudno nas, 
otéva !" 

Tudi vitez se na koleno spusti, ter reče s 
sklén jenima rokama v nebo oziraje se : „O Bog, 
tebi bodi čast in hvala!” Po tem reče svoji žen i 
in svoji hčeri iti v drugo stanico, déne na-s e 
svoj oklep, in zapové dvema terdnišima konjnikama perpravljenima biti. 

Na to da romarjema véditi, de naj Orl 
prideta. Stopicši v stanico se mu grozno ponižno 

perklanjata, in Lupo začne prav sladko in z ne 
zmerno perljudnostjo govoriti : ,,Preblagi gospod 


in vitez! Davno prideva z Visociga, in sva po — 

ročnika stotojniga prijazniga pozdravljanja. O kako 
sva pač srečna, de možit po célim svéti slovéčiga v obličje poznava, kteriga vsi zaterti , 
vse vdove in sirote spoštujejo, in kteriga po— 
boina Rozalinda svojiga blaziga varha ni mogl a 
prehvaliti in dovolj povzdigniti! Kakó bogaboječ a 
je pač ta gospá! Koliko časti je nama nevrédnima skazala ! in kako ljubeznjiva gospodična j e 
njena šibka hči Hema! Angeljčik je potoke sol z 
prelival, ko sva od svojiga pobožnega romanj a 
pripovedovála. Tede še cele ure bi imela vam 
in vaši častiti družini od Visóciga dosti praviti.. 
Zdej vam pa le to še poročiva , de se mati i n 
hči in zlásti perljudni golobčik vsi prav dobr a 
počutijo." 

Vitez Teobald je bil s tem nezmernim per-
lizovánjrm , kteriga je bil sit do gerla , še bol i 

razkačen. Vender se še zderžuje, in ji reznc 
pa mirno vpraša : „Kdo sta?” „Uboga romarja” 
mu odgovorita, „prideva iz obljubljene dežele , 
in greva v svojo očástvo, v Turingo, kjer sv a 
rojena.” „Kako se pišeta ? ji vitez na daljej 
vpraša . Meni je ime Herman,” pravi Lupe, „i n 

tu le mojimu stričku Burkard.” „Kaj čta na tem 
gradi?” ji vpraša vitez . „Le prenočiša prósiva, « 
rečeta perpogováje se — jutri bova o petelinji m 
pétji vstala, in ju od tod odrinila. O pač se bojo 
domači najniga prihoda obceselili ! ” 

,,Lážeta ! z grom éčim glasam vitez na d 
njima zavpije. „Ni vama ime Herman in Burkard ; ampak ti, stari hudodélnik, se pišeš Lupo , 
ti mladi malopridnež, pa Orzo . Nesta prišla iz 
obljubljene dežele, in nesta romarja, ampak razbojnika, morirca in požigavca . Turinško ni vaji~ 


domovina, tudi Nemca nésta . Ne de hi preno

čAa iskala , ampak morit, ropat in požigat sta t 
semkej prišla. Zdej seT vama bodo vajne dela 
strašno utépale. z močem in z ognjem vaji bo m 
ob življenje perpravil . De vidva bota mojo viteško obléko, moj križec in ogerljéj nosila! Hlapci , 
potegnite znad ju njune gol juune oblačila, de v 
svojih lastnih ostaneta . odvzemite jima oroje , 
denite ji v železje, ter ji versite nar spodej v 
stol p. G c 

Hlapca ji zgrabita, in znad ji potegneta romarsko obleko. T. se jima oklepa posvétita. „ O 
gerda hinavšina,” pravi vitez, „po videzi po

božnosti bogabojéče serca tako ogoljfati ! Ze t a 
prederznost je smerti vredna.” Na to sta bila 
križem vklenjena in v stolp veržena . 

Ko sta obá že v stolpi, reče mlajši: „I4e 
temu. se„ čudim, de vitez vse tako na tanko mor e 
voditi . Se cla to vé, kar sva se le po poti pogovarjala, de misliva njegovo obleko nositi i n 
se zanaprej viteza delati. Pa ne, ko bi bil de— 
ček najin jezik umél in naji izdal?” 

bi bil mogel skozi grajšinino okno per-
letéti," mu starec odgovori. „Sim dobro pásil , 

in grajšixiinih vrat nesim iz oči spustil. Ziviga 
človeka ni bilo čez gibljivi most, kar sva tukej. 
To ni nikoli po pravici! Vitez ima zavezo s 
peklenskim.” 

Stari hudobrik je tako obdivjal, de je viteza 
prestrašno jel preklinjati . „Ta grozovinski Teobald,” pravi' s . pénastimi ustmi, ,.je sam kriv 

vse rajne nesreče ." Terdovratni Lupo le ni ho— 
tel spoznati, de se je sam s svojimi hudobijam i 
iesrečniga storil . 


Orzo, mlajši razbojnik, se je pa jel jokav 

in plákati, in starcu očitati . 5,0 de bi tvojima 
nagovárjanju ne bil verjel! je rekel. "Zlate 
gradi si mi obétal in zdej me nar zasramljiv M 
smert čaka. Zmirej si tajil, de so najne dela 
pregrene„ in de Bog hudobije na unim, in ve-. 
likrat že na tem svéti prestrašno kaznuje, Pa 
nék znotranj glas mi je 'vse drugáči pravil . in 
mi zaugano kázen napovedoval. O bi bil \pač ta 
glas slušal! Cimú so mi zdej vsi naropani zakladje? Bi se bil od nar slabšiga dela, od dre— 
vanje ali vonje pošteno preživil, in si čist o 
vést ohranil, kako sreči') bi bil metno svojiga 
sedanjiga stanú! 'ode zdej me je roka nar vi

iga sodnika, ki nar skrivniši hudobije vidi in 

kaznuje, zgrábila in v to strašno ječo pehnila . 
Na tem svéti me bo kmal konec. Ako bi vsej 
na unim svéti milost zadobil! O bi bila pač najna 
kázen siéhernimu v svaritev, de naj se od poželjivosti do bogastva in slasti nihée ne da v 
greh in hudobijo zapeljati, de se v brezno tólikšniii rév ne pogrézne , ko jest ! 

Grajšinski vojaki pa so imeli na vitezov o 
povelje še nékaj druziga opraviti. Koj ko se tma 

stori in zvezde na nočnim nébezi že migljajo , 
postavijo tri goréče sveče pod okno tiste izbe , 
ki je bila po navadi romarjem in drugim poštenim popotnikam v prenočiše odkazana . Po tem 
gré vratá,r, na kteriga razumnost se je vitez 
zanesel, s sédem vojaki na dvór, in pra'i pe r 
vertnih vraticih, de bi tolovaji peršli. Dolgo jih 
zastonj čaka. Polnoči odbije. Luna pride iz zagórja, in obsvéti verh stariga stolpa. Hlapci so 
»volj tega vsi nevoljni . „Zdej bo ves naš trud. 


prazen," pravijo ; „slodji nas bojo beri spoznali, 
in nam usli.« 

„Nékaj sim si domislil,” reče vratár, „d e 
-jih bomo gotovo v pest dobili.” Jaderno gré, pa 
prec spet pride. Romarsko oblačilo je oblekel, 
in klobúk z ostrigami obtaknjen si na glávo djal. 
.,,Takó le," pravi, me ne bodo spoznali ; vi se 
pa za steber k zidu istopite, de vas ne bodli 
prenagjo zagledali." Zopet so jih z nevoljo čakali. 

Cez malo časa nékaj na vrática poterklja. 
Vratar tiho odpre. Tolovajev eden stoji pred 
vrátici, ga misli v prebléki svojiga tovarša, ter 
zmu reče na skrivnim : ,,Ali smo prav peršli ? 

„Prav,, prav!” mu odgovori vratár ravno taka 
skrivno ; „le tiho bódite, in le vsi noter pójdite!' ' 
Vsili sédem, drugi za drugim, se po perstih skozi vrata splázi . Zveplo in smolo so sebo j 

nesli, in slédenj je imel meč pripasan. Ko so 
bili že vsi noter, vratár duri zaklene, ključ k 
sebi stisne, ter zavpije : „Zdej pa le! ” 

Per ti priči hlapci perleté, plánejo v razbojnike, in vsak se eniga poloti. Ko bi trenil , 
je že tudi vitez ves .oróžean in od več hlapcov z 
Rgoréčimi svetili in blišéčimi meči sprémijen, n a 
dvori. Temna noč se je nanalima v beli dan 
.spremenila. Razbojniki so bili-strahú skorej iz 
uma. Se časa néso imeli, de bi bili meče potégnili. Brez veliciga truda so bili premagani, v 
'.želézje djani in v ječo verženi ? de bi plačil o 
svojih hudobij prejeli . 

„Taka le,” pravi vitez, ,,se vsacimu godi , 
kdor hudodelstvo uganja, in kdor koli svojim a 

bližnjimu jamo koplje, se poslednjič sam varij o 
.zverne.cc 


VL 

Na Visokim sté gospá Rozalinda in gospo

dična Hema še zmirej s hrepenenjem in z brit – 
kostjo od Sokóloviga poročnika perčakovale. Hema 
je vsako uro po desetkrat po kamnitnih stopnicah k čuváju hodila gledat , če še ni nobeniga 
konjnika, tako de se ji je že trna jela pred očmi 
delati. Ko poldne že mine, in še ni nobenig a 
jézdica viditi, mater in hčer vnovič velika groza, 
obide, in slednja uta jima je tako dolga, de 
mislite, de jé ne bo konec. Proti mraku, ko je 
bila Heina spet v stolpi, po céstici, in na gra d 
kaže, voz od več konjnikov sprémljen iz loga 
perderdrá. Hema se spusti po stopnicah, in vs a 
v veselji reče materi : „Sami gredo ! Gotovo so !” 
Mati in hči se urno zasúčete, in tečete z gore 

jim malo naproti. 

Vitez Teobald, njegova žena in hči so s e 
že, prédin se je dan razóril, na pot napravili , 
de bi jima sami veselo novico svojiga srečniga 
rešenja pernesli in ju zahvalili. Vitez Teobald, 
kakor hitro Rozalindo in Hemo ugleda, skóči z 
konja — in gospá otilija in Neža stopite z vozil,, 
ju prijazno pozdrávite in tako perserčno zahválite, de ni izréči. Vsi so se jako veselili, in 
so jo vprašeráje in perpovedováje péš proti grad a 
mahnili. 

Večer svojiga srečniga s-hoda po tolikšni 
nevarnosti so z veselico obhajali . Vsi so bili prav 
dobre volje in so se vedno od té zgodbe pogovarjali. "Tudi Lenart, ki jim je per mizi strégcl, 
je mogel čisto vse povedati , kar sta razbojnika 
med seboj govorila. Prav rad je to storil. Zlásti 
je na tanko* perpovedoval, kako je per tistim 


prepádi mlajši tolovaj zanj prosil, de bi ga starec v vodo ne vergel. „Za tega voljo,” reče 
Lenart, „bi pa tudi jest zdej za nesrečnega človeka prosil. Ker je boljših misel, bi mu pa 
vender kazen malo zmanjšali.” Vsi so dobrimi' 
déčku prav dali. 

H koncu pojédine vitez Teobald prime sre

berni kozarec, in reče : „Gospodična Nema, Bogvas živi ! Vaši srečni misli, golobčika poročnik a 
narediti, Sokólovci hvalo vémo, de nesmo po d 
razvalino pogoréle grajšine zakopani .” 

„o ne, ne,” pravi pohlevna Hema, in ru

déčica jo obide, „Nežina prijaznost, de se j e 
uboziga golobčika usmilila, in njena dobrotljivost , 
{le ga je meni podarila, je storila, de se je t a 
prigodba takó srečno iztekla. Njéj gre čast.” 

„Hvala BogúCC , reče Rozalinda, „de smo starši 
z vama obéma dovoljni . Pa, dekliča, zató se 
nikar ne prevzemite! Lejte, ubogi sirótek Lenart, ki je iz hvaležne ljubezni do najnih do

brotnikov ves zasópen in preparjen dom 

ú tekel, je brez primére več storil, ko vidvé . ” 

„Resnično, « pravi vitez Teobald, „prav ima 
te!” Vina nalije v svojo sreberno kúpico, te r 
déčku napije rekoč : „Moziti Bog!” mu jo poda 
in reče: „hi na naše zdravje! Ti mi imaš kdaj 
moj opróda biti ; ker tvoje zvesto sercé te blaziga dela, in ti na to pravico daje.” 

otiiija pravi : ,,Tudi dobrima, usmiljenim a 
Adalriku se spodobi hvaležna solza! Ako bi ne 

bil uboziga dečka milostljivo seboj na svoj gra d 

perpeljal kakšna bi bila zdej z nami ? 

„Rés je,CC reče Hemina mati, „dobrota, ki 
jo je moj ranjki Adalrik ,ubozimu ..sirotku skazal, 
nama je po vaši rešitvi, ki najt toliko veseln , 


kakor bi se bila nama pergodila, stotéro pover– 
Djena. Ali se je pa vitez Teobald proti meni in 

moji tlemi, ki je tudi brez očeta, menj blagoerčno obnesel? Njegova milost, s ktero naji je 
sprejél, in se zoper najne nasprotnike za naji 
ooteenil ni brez plačila ostala. Njega, najniga

otegnil, 
rep' enika, je Bog zopet réiiL Ravno tako je on , 
zvésti povračevávec vsiga dobriga, dobrotljiv i 
Otilii in prijazni Neži njuno ljubezen do naji po

vernil. Njemu bodi čast in hvala ! 

„Gotovo”, sklene vitez, „Bogú gré, kako r 
vselej, tudi zdej perva hvala! Milostivo se je n a 

nas ozerl, in je po nedolžnim golobčiki velik e 
in čudne reči nad nami storil. Njemu bodi večna 
hvala! Torej pa tudi' mi do blazih ljudi ne bodim o 
nehvaleini! Kar moj meč ni zamógel — moj o 
lastno grajšino zoper zvijáčine in prekánjenost 
pokončanja obvarovati — to je gospodična Hema 
z golobéikarn speljala . Tudi 'ene, še otroki s o 
v stani veliko dobriga storiti, če so blaziga sercá , 
in če le v Bogá zaupajo, kakor Rozalinda i n 
Hema. In ker bo gospodična Rema to grajšin o 
enkrat v lastino dobila, in ker je v svojih otročjih Iétih brez `meča cesarstvu mejsko terdnjáv o 

ohranila : bom cesarja dovoljenja prosil, de b o 
smela beliga goloba z zeleno oljko v svojim gerbi 
(ali grajšinskim znanmji) imeti”. 

Otilija mu reče : „pritv Iepó si si to zmislil , 
in moraš tudi izpeljati. Pa tudi jest bi rada Nemi 
néko veseljce storila”. Pomigne svoji hčeri. Ne ža, 
gré vun, in v kratkim golobčik noter perleti . 
Meža ga je bila v jérbasčiki seboj pernesla ; 
tode svoji prijatlici tega ni bila povédala. Go— 
Iobčik se usede na Hemino razpéto roko . K 
Héminimu veselimo zavzétju je imel zlato oljko 


z zlatimi perésci v kljuni. Otitija pa pravi : ,Zlata 

oljka, lepa podoba rPŠitve iz nesréč, vam bodi 
ljuba Hema, známnjiče naše hvaležnosti. Moja 
ranjka mati so mi jo enkrat podarili, in jest sim 
jo nékdaj namesti igle v lasé vtikala, v kar j e 
tudi naménjena. Ko so mi pobožna mati oljk o 
dali, so mi to lo pésmico povédali, ki se je v 
téj zgodbi prav Iepó spolnila 

V nesreči le k Gospodu perbežimo ,

Ko Noe se na njega zanesimo ---

In rešil nas bo vsih nadlóg

Predobri in mogočni Bog . 


B . Kaiiarčik.
3 *h 


I. 
9'J

Ž isti nesrečni čas Francostva, ko je bil stari 
kralj raz prestola pahnjen, in mnogo plemeniti h 
družin v nar veči revšino bilo zakopanih, je unkraj 
Rena Erlavska, družina živela. Erlavski gospod 
je bil preblag, zal mož, njegova žena dobra , 
ljubeznjiva gospá, in njuna otroka, Karl in Lenka, 
sta bila žive podobi svojih staršev . Kakor hitro 
je tisti strašni punt vstal, zavoljo kteriga je bil o 
po celi Evropi toliko kervi in solz prelito, se j e 
Erlavski iz vélikiga mesta na svoje nar odročniši posestvo med Iirenam in Vogeškirn gorje m 
preselil. Tukej na svojim gradi, ki je bil z vasj o 
gnu podložno vred s skalovjem, z nógradi, žiti i 
in z rodovitnim drevjem obdán, je ločen od svétovnih honlatij s svojimi v miri in tihoti živel. 
Njegove podložnike, ki so v njem svojiga nar 
veči ga dobrotnika čescili, in ki so ga sicer l e 
kake tedne v léti vidili, je grozno veselilo, d e 
ga imajo zdej vedno med sebój . Neizrečeno veliko dobriga ;jim je storil . okóljšina je bila vertu 
enaka ; pa blagi mož jo je v raj spremenil . 

Dobri oče se je srečniga kél, de je tu utegnil 
učenik biti svojih otrok. Nar slabši ure so mu 
bile tiste, kadar ju je bogoéástva učil . za terdno 
je bil prepričan, de le bogoslužnost zamre človeka v resnici zmodriti, mu pravo vrednost dati, 
ga osréčiti in v nadlogi in smerti potolažiti . Blága 
znati, ravno od teh misel navdana, je' bila per 


tem nauki vselej pričujoča, in je tudi iz svojig a 
občutljiviga, pobožniga sercá časi kako prilična, 
besédico perstavila . Posebno zdej, ob časi tólik e 
nevarnosti, je oče v živo govoril od božje previdnosti in od zaupanja v Bogá. Kadar se j e 

gnati v svoja otroka vzerla , ki bota na tem 
zrnámljenim svéti živela, in kadar je misel v 
bojo ljubezen, ki vse vodi in vlada, njeno duš o 
presunila, ni mogla uderžati soli žalosti in ve

selja, in njene besede so imele moč in ivljenje, 
v sebi. Kar je takó le iz serca prlslo, se je tudi 
sere prijelo. Dobra otroka sta prav pazno po-
slušala, in večkrat so se jima bistre solzé v očélK 
utrinjale. Per vsih nevarnostih, ki so bile krog. 
njih, so bili starši in otroka dobre volje in ve— 
seli ga sercá . 

Mem rial téhtniši reči, bogočástva, je oč e 
otroka v vsih druzih potrebnih in koristnih zná-
nostih podúčil ; pa tudi ni opušal s ju v tem súriti , 
kar je le v lepoto, in človeško življenje slajša .. 
Per terca je pa še prav dobro znal na klavir brénk>atr, in je takó lepó pél, de mu ni bil nihče kos,. 
kot le njegova žena. Zato je maliga Karla uči l 
na klavir brénkati, krotko Lénčico pa péti . 

Nék obláčin, strašen večer proti koncu zim e 
so oče, mati, Karl in Lenka v topli razsvetljén i 
stanici ob zalim klavirji sedéli ; ker so se létn i 
čas zvečér po navadi z godbo (ali muziko) i n 
pétjem oveselováli . oče je za otroka nalas pésmico-
Možil , lahko lepo vižo perstavil, in jo takó na 
klavk perméril, de je déček s svojilni perstici 
brez težave prebiral. Mati tega še nič ni védila ; 
otroka sta ji hotla s pésmico nerrádjano veselj e 
storiti. Ko je mati s svojim prečistim glasa m 
Jlekaj lepih viž odpéla, ki jih je oče l jubezn jiro 


z brénkanjem sprémljal, reče: „No Karl in Len

ka, pokái'ita svoje umétnosti!” Karl se usede h 

klavirju in ga začne prebirati ; Lenka pa s svo

jim tenkim glasam stráhama, pa prelepó to l e 
pesem zapoge : 

Vsih zlégov na svéti 

Se nič ne bojim ;
Pe našim očeti ,
ém , moč zadobim . 

Se tréskanje sliši ,

Vetróvi bučé ; — 
Potihnejo piši , 

Ko Bog zapové . 

Če tudi razméče 

Gospód vso zemljó — 

Moj duh ne trepéče 
,
Se vzira v nebó 
.


V vsim Bógu se vdati , 
Je prava modróst ; 
Kdor to ee spoznati , 
Bo nášel blagóst. 

Neskončna dobrota 

Je Bog do ljudi , 
Zató mi britkota 
Sercá ne kali. 

Mati je bila té perve pesmi svojih ljubih 
otrók zló veséla . Nobeno soglásje na kraljevim 
dvóri ji ni tóliko rádosti storilo. S solznimi očmi 
je objéla svoja otroka. „Bog”, je rekla, „ki 
vaji je dosléj vároval, vama bo tudi v prihodnj e 

mogočen zavétnik”. 
Per ti priči se duri stanite rasodprá, oróiene ljudske strme po vojá,ko napravljene vanjo 


o 

perdivjajo, voditel pokaže ukaz , blaziga očéta 
vjéti, ter ga popadejo brez izgovora, in beri 

ima v méstno ječo odpelján biti . De s kraljem 
derži in de je: sovražnik svobóde ali prostósti , 
gnu povelje očita. Mati se vere k nogam terdi

nu mozu a ki je s cernimi, bistrimi očmi, z za-
černélimi po čeli raznesenimi lasmi in po licih 
ves obrašen terdovratno pred njo stál. Sterne 
roké ; vroče solzé ji tekó po njenim, strahú blédi m 
obrazi. Tudi otroka, povzdigováje svoje šibk e 
ročice, ranilo prósita, de bi jima očeta ne odvzeli, 
Solza solzo pobija, in od plakanja ni kar besedice iz nje. Tode vse je bilo zastónj. Se do jutra. 
ali vsaj eno uro počakati, mu ni bilo perpušPno , 
de bi nékaj potrebnih reči za žalostno prebiv áliše v jéči perpravii. Per tem ostane. Prec je 
mogel od njih ; pa ker ga je mati jokáje in tar-
nája objela, in ker sta se otroka njegovih kolénr 
oklenila, jim je bil s silo iz rok iztergan ing 
odpelján . 

Plákanje matere in otrók ni izrér;i. Vojáki 
jih ne pusté iz stanfce, de bi se ta prigodba p a 
vasi, v kteri je Evlavskiga gospoda vse ljubilo. 
prenaglo ne razglasita. Materi se strahú kolénab 
gibljejo. Jokáje, z nad glavo Sklénjenima roka

ma in z zalitimi očmi v nebo vzerta sedi n a 
stóli, in plaka jóča otroka se k nji pértiskata . Pa 
blaga, pobož era mati se kmal spet zavé . „Preljuba otroka”, jima reče, „nikar takó naglo n e 
zgubimo zaupanja v Bogá. - To veliko terpljenje 
nam je Bog poslal. Milost nam bo dodélil, ga 

voljo prenašati. V našo srečo ga bo oberriil , 
in enkrat v veselje spremenil. Veselo in zaúp.jivo recimo : Gospod, izidi se tvoja volja!” 


41 

Nesrečna žena si je vse prizadjala, de b i 
svojiga Ijubiga motá otéla. Kakor hitro straža 
odide , v mesto hiti. Gré do sodnikov, spričuj e 
nedolžnost svojiga možá, celo sosésko v prič o 
vzame, kakó tiho in samotno je živel, de se z a 
svétovne homatije zlo nič ni zménil, in de od nji h 
še z nikúrnur ni govoril. Se verze sodnikam k 
nogam. P ni bilo drugáči, kakor bi bila kamnitim pndo axn govorila . Nabenimu ni sercá ga 

Sesvojiga možá v jéči obiskati, ji ni bifo r 
pervolJeno. Cló to je mogla slišati, do ima v 
nekterih dnéh kervavo snlert storiti. 

Ko čez tri dni dornú pride, je bila grajšina 
od vojšákov obsédena. Njmiga premoženja so 
se polastili, grajšino ahropali in jo v vojášnic o 
prenáredili. Néso jé več vpustili, zaté se mora 
žalostna od tod podati . Tarna in joka se po svo

jih otrocih, ker nihéč ne vé, kam bi bila, prešla . 
Vsa njena družina je bila razkropljena . O mraki 
je že bilo. Ne vé , kam bi se obernila, ali kje 
bi preno čiša iskala . 

V tem jo sreča Rikard, njen stari, zvésti 
služabnik, in, ji reče : ,,Ljuba, dobra, milostiva 
gospá! Nobene dóbe si néste snesti , de bi va s 
ne vjeli. V nevul ji vam je nékaj beséd od vnebovpijdče krivice in grozovitosti, od zatiranja v 
podobi svobóde ušlo. Púntarji so vam té besede 
iz uit perstrég li in jih koj svojim napeljevávca m 
povedali. Drugáči se néste v starci otéti, ko v 
urnim bégi. Vas perkriti, je prenevarno. Možá 
ne morete rešiti ; če tukej ostanete, si, bore sami 
smert nakopali. Vaša, otročiča sta v moji hiši. 
Le z menoj pojdite! Svojimu bratu, starimu rib--v 


u per Reni, sim že vse riaróčil. Še necój vas 
bom do njega, sprémil, in on vas bo srečno če z 
Ren prepeljal . Tako le si bote vsaj življenje otéli" . 

Pride na vás v hišo dobriga Rikarda. Pa 
nova žalost jé ondi čara. Lenka je ravno tist i 
dan, ko je mati v mesto šla, strahú in britkošt i 

.bolela. Bolezen jo je ta večer še bolj potláčila . 
Ubogo gospodično je huda merzlica tresla. Ni se 
več zavédila in še poznala ni matere . Torej j e 
mati po vsi sili hotla ostati, de bi svojimu ljubimu bolnimu otroku sama stregla . Zdravnik, ki 
je bil ravno vpričo, ji to terdó prepové . „Bolnici”, pravi, „se ne bo nič več nbol jšalo, ne bo 
se več zaredila; le mertvo si jo že mislite. Vaša 
vpričnost, milostim gospá, bi otročiču nič ne pomagala. Vaša dolžnost je de sami sebe yréšite”. 

S pobitim sercam, z blédim obrazam in s 

solznimi očmi mati stoji per postelji svoje hčerk e 
in se ne more od njé ločiti. , Zdravnik jo s silnim nagovárjanjem lepo pod paz-ho prime, de 
bi jo preč peljal . Stori dvé stopinjici proti vrstam, se sačnč tresti, se zaberne z razprosteriirni rokami, se okléne svoje hčere, in vsa obúpn a 
reče z milim glasam : „Ljubi otrok, nikakor te 
ne morem zapustiti. Nič ne maram za svoje: 
živ] jen je. S tebój ččm - umreti” . 

Stari Rikard in njegova dobra žena jo prósita s povzdignjenima- rokama, de naj se beli, 
beri' na pot napravi, in obá ji za terdno obljúbita ; de bota za bolno gospodično skerbéla, kakor bi bila njuna lastna hči. „Noč je že”, reče 
Rikard. ,,Le v temni noči vam je mogoče ubéžati. Obotavljanje je nevarno, zamore ne Je 
vas, predobra, milostim gospá, ampak tudi mene 
in mojo ženo ob življenje perpraviti ; ker je po 


zapovedi slédenj v smert obsojen, kdor bi p o 

noči kteriga pod streho imel, in bi gospóski n e 
povédal". 

„0 moja ljubeznjiva Lénčica <<, reče kláverna 
mati svoji hčeri, „ako ti na tem svéti s ničému r 
več rje morem postreči, ako bi s tem, ko bi tukej ostala, te le dobre, stare ljudi utegnila n a 
anoriše spraviti — ti pa pojdem v božjim irnéni . 
Bog te obvári, preljubi angeljčik, le pojdi v prEbivališe mirú, kjer nedolžnost več ne terpi, kjer 
se l jubijóče serca več ne ločijo” . 

Mali Karl, ki je zraven matere stál, prime 

svojo sestrico jokáje in tarnáje za róko rekoč : „Le 
vesela bodi, ljuba Léločica, saj boš Iép angelj e 
v nebesih. Tam ti bo bolje, kot tukej na zemlji , 
kjer moramo v tólikšnim strahi in v vediiih britkostih živéti. Oh, kakó rad bi šel s teboj I” 

Mati zdej poklekne k postelji svoje ljube hčere, 
in reče v nebó vzertw: „Tebi, o Bog, naj bo, 
dana v daritev in tvoji milosti in tvojianu usmiljenju naj bo vsa izročena!” Nato utihne 

Urno vstane — Lenko kašne prime Karla za 
roko — ter hiti vsa v trepeti skozi duri in s e 

varijo več ne Ozre. 

Erlavska gospá se zdej v bég podá . Zveste 

služabnik je nékaj potrebnih reči za popotvanj e 
spravil. Zió obložčn jo maha naprej. Uboga žena 
s kernirjem (ali zvézkam) pod paz-ho za nji m 
gré, in ljubiga déčka, ki tudi cúlico nese, za 
róko pelje. Ibar besédice ne spregovore. Velik 
piš ostane, in huda ploha perdere. „Ta vihár, 
to dežévje, ta neznana trna”, reče starčik rlaiiharna, „so zgolj božje dobrote, ker nas preganjavcov rárujeyo . Ob jasni, svetli noči bi nas 
gotovo fajašili. Takó se to, ker se nam strašna 


dozdeva, vselej v našo srečo izide. Taka je z 
simi nadlogami, viharji in temnimi poti} našiga 
zcvl jenja «. 

Pridejo do hiše stariga ribča . Stopijo v sájnato 
izbo, v kteri je terena lučica berléla. Pošteni 
ribič ženo in dečka v svoji koči serčno pozdravi . 
V tem, ko je z Rikardam čoln v Ren spravljal , 
je ribčevka gospe] in dečku gorke juhe (ali župe) , 
kruha in vina prinesla . Strahú in mraza prevzéta, 
le malo poržijeta. Ko moža. prideta, ženo peljeta 
k Renu. Luna v zadnjim krajci je bila že iz za-
górja, posija skozi pretergaue oblake, in neznan o 
temnóto malo razsvetli. Dobro ženo groza spreleti, ko v strašni noči, v viharji in dežévji o b 
nezmerni, šuméči réki stoji, ko slabi čolnič ugléda , 
ki je tromej za dva človeka, in ko ima s svoji m 
otrokam vanj stopiti in se čez réko prepeljati. 
Možá ji serčnost dajeta. Stari ribič gré v čoln, 
in primši za veslo reče s pobožno zaúpljivostj o 
',Bog ram bo na uni kraj pomagal u. 

Rikard zdej vzame slovó. Ko so vojaki po 
grajšini rópali, je zvésti služabnik zlato uro i n 
dva, perstana unésel, v ktera so bili biseri vdelani . 
Vse to da Erlavski gospé. Perloži tudi nékaj 
zlátov, ki jih je v njeni službi perhranil; tode 
ne pove, de so njegovi. Z zalitimi očrni ji rok e 
kušne, in jokáje dečka objame. „o preljuba, milostiva gospá ! " je djal. „Jest stara: vas in ljubiga Karla pač zadnjikrat vidim. Zdej vam n e 
morem več pomagati, pa bo že Bog za vas skerbel . 
Se vesele dni vam bo dal doživéti. Toliko dobra 
gospoda ne zarnore biti nesrečna . Raci bi vas 
sprémil ; pa morebiti sim v stani, našiga dobri 
ga, milostljivega gospoda otéti. Vsiga se bom 

Tánal”. Vsi Re jokajo in plákajo. Mati mu š& 


priporoči, de naj skerbi za njeniga moiá in za 
njeno hčer. Starčik ji obljubi, in pomaga nji in 

nalimu Karlu v čoln. 

Ko odrinejo, se Rikard na brégi na kolen a 
spusti, in roké proti nébu povzdigne . ,,Tii le bom 
kléčal in Bogá prosil, de se srečno prepeljejo. 
Ne vstanem popréj dokler moj brat z veseli m 
poročilom ne pride, de sta otéta . Bog hotel, d e 
bi jima jest od Ijubiga možá in ljubeznjive hčere 
kdaj ravno tako veselo poročilo pernésel . 

Erlavska gospá se je s svojim sinkam srečn o 
čez Ren prepeljala . in je bila na varnim. Tode 
tu. ji ni bilo ostati. Stanovanje je bilo tukej ubéžnim teavno, in tudi vojska se je zmirej bol j 
perbli~evala. Po Rikardovim napeljevanji jo ob 
Reni proti Helvéškimu ali Svájcarskimu zavije . 
Njena gotovina se je zlo stisnila. Prebivališa na 
Helvéškim, ji je bilo povédtno, de so drage . 
Torej ji svétujejo, de naj na Svabkim stanova 

a iše. Ko se je dolgo zastonj po tistih krajéh 
mudila, pride do Tirolske meje . Napósled jo nék 

priljuden človek zagotovi, de jo star Tirolic rad 
v svojo hišo vzame. 

S svojim malim Karlam se natégama na po t 
poda:; vodnik, ki ji tudi zvézke nese, gré pre d 
njo. Visoke hribe prehodi in globoke doline. Ko 
zopet dojde do verha néke goré, zagléda v ne — 

znani globočini ozek , zelen dol. Ob desni stran i 
dola, na strašnim, visééim peeévji je bilo nékaj 
nizkih, lesénih 'bajt s ploš'nátimi in skorej rávnim i 
stréhami ; zmed srede je moléla Ieséna, s skádlami pokrita streha in verh zvonika néke kapé 


lice. Ob levi strani je bil dol s čErnim jélkovjem 
prepréen, za kterim sta bila dva v oblake rno-
léča verha še s snegam pokrita, desiravno j e 
po dolinah že vse zelenélo in cvetlo. Vodnik 
'pokaže s palico v dolino rekoč : „To je Cerna-peč ! Tu dóli stanuje pošténi starčik , ki vas b o 
k sebi vzel”. Erlavska gospá zdihne, ter se 
'spusti navzdol po ozki stezi. 

Tirolic, ki ji je dans perčakoval, še cvete n 
starčik, jima z veselim, prijaznim obrazam na — 
proti pride. Se po naše komú perljudno obnašati . 
v to se ni nič zvédil ; koga vikati, mu je bilo 
neznano. Pa je vender pravšne misli imel od 
pristójnosti ali spodobnosti. De bi ptuji gospé 
svoje spoštovanje skazal, je imel dans svoj siv i 
praznični jópič in škerlátasti podlékiie na, sebi , 
in lép, zelen klobúk s krivim petelinjim perésa m 
naV glavi. „Bog te sprimi, milostljiva gospá” , ji 
rete ; „me veseli, de te zamorem s tvojim gospodičkam pod svojo streho iméti” . 

Tirolka, prijazna ženica s sivimi lási in ru

déčima Iicama, je pred durmi stala. Bila je čedno 
oblečena, in ker je ravno iz kúhinje peršla, s i 
utre z belim pripásam rokó, ter jo lrodá mil o 
stivi gospéj rekoč : „Bog te sprimi, ljuba gospá . 
Kmal bo skúhano : pa moraš malo za ljúbo vzeti ; 
per nas skorej druziga némamo, kot mleko i n 
maslo, ovsenják in podzémljice”. 

Tirolic pelje gospó v izbo, ki se je skozi njen e 
-okenca v temno jélkovje in v urno dva sneláka 
vidno. Miza, klóp, dva jelóva stola in Iepó zelena 

loneéna péč, ki jima je bila tudi v ognjiš e 
to je bilo vse, kar sta imela v svoji staničici ; tik 
njé je bila tudi revna čumnata . — Pa gospá j e 
vender Bogá hvalila, de je ta pr•ostórčik dobila . 


Gospodinjila je, kakor so ji okóljšine dopustile. Kuhala si je sama, drugekrati je pa nogo – 
vice splétala in šivala, ter si je s tem še vender 
kaj maliga zaslužila. Nar bol'} jo je skerbélo , 
svojimu Karlu zmirej kaj dela dati. 1)e bi ga 

sama učila, ni imela bukev , in per tem se j e 
pa že tudi jél latinšine učiti. Ko néko jutro , 
ravno vsa v skerbéh to premišljuje, per kapélic i 
pozvoni. Dobra, pobožna Tirolka perspé in j i 
pové, de bodo gospod-fajrnošter iz ,zagórja dans 
tukej rnašeráli. Erlarska s svojim Karlam beri' 
gré v kapélico, Fajmošter so imeli kratek nagóvor, ki ji je v serce ségel. Po božji službi 

je z njimi govorila, in jih je prav razumevniga, 
pobožniga in ljubeznjiviga možá nášla. Obljubijo 
ji, potrebne bukve kupiti, in dečka sléherni po 
poldan po dve uri učiti, ako ga hoja čez góro 
ne bo težko stala . 

Karl z rádostjo v to pervoli, in kar je gotovo opravilo imel, je bil še tóliko bolj vesél . 

Vselej je že komej júžine pričakoval, de bi jo 
le urno s svojimi bukvami čez géro mahnil. Pa 
ubogi déček, ziásti kadar je bilo več dni zapóred de évje , že clo nobeniga razveseljenja ni 
imel. Razumna mati je nedolžno rádost ravno 
takó potrebno previdila, kot delo . Torej mu je 
hotla za oboje preskerbéti. 

Na Tirolskim se veliko kanárčev izredi, k i 
jih po tem ptičarji po druzih deželah razprodájajo. Tudi stari Tirolie je imel ravno več mladih , 
posébno lepih kanárcov. Karl prosi mater, ker 
so tr ptiči tukej takó dober kup, mu eniga kupiti. „Domá”, pravi, ,,je Lenka zmirej táko 
ptičico imela . Kupite mi eno, de bova tukej me d 
skolovjem in gojzdi vsaj kaj imela, kar vaji b 


ljube očetnjáve slaámnilo ! Mati je bila koj do — 

voljna, in déček si zmed vsih nar lepšiga ka

nárca zbere, kteri bil tistimi, ki ga je nje

gova sestra kdaj imela , nar podóbniši . 
Karl je imel nad rumenim ptičkam z bistrim a 
černirna očéscama veliko rádost . Kmal je bil 
kroták, mu zleti na razpéti kazine, ter mu z 
rudéčih žnablov drobtinice kljuje . Kadar je pisal , 
perleti, mu puli peró in ga v perst kljuje, d e 
ga je mogel zapreti, akoravno mu je to dopadlo , 
de mu ni per deli nagajal. Ko je ptiček jel 
péti , Karl ne more petja prehvaliti. „Ga rnorsš 
kako vižo učiti!” mu reče enkrat Tirolic . Karl 
méni, de se starčik le šali (ali norčuje) ; še ni 
védil, de se ptiči lahko zučé . Tirolic séže po 
svojo pišálko cc. „Joj”, reče Karl, ,,to je neznano 
lepa slonokosténa pišálica ! Tirolic mu okroglo 
zapiska, ter mu pokaže, kakó ima pišalko poprijémati. Karl je lPpiga, čistiga glasú zlo vesél ; in ker je imel velike zmóžnosti za godbo (ali 
múziko) , je kmal vse razumčl, v kratkim vsak o 
vilo znal piskati, ki jo je slišal. Zatorej je ptiču 
velikrat tisto vižo „Usih slegov na sveti i. t. d.{r za— 
,piskal, in ko jo je ptič pervikrat na tanko in brez 
pregreška izpél, je Karl veselja jel skakati, i n 
mati mu reče posmehljáje se : „Le glej, de boš 
tudi ti, kar ti je naloženiga, vselej takó na tanko 
in brez spodtikljeja znal, kakor ptič”. Kanárec in 
pišala sta čverstimu Karlu in še materi, zlasti 
kadar jima vihár in dež ni pustil iz temne izbe, 
marsikako veselo uro napravila . 

Pa blagi ženi sta bila njen mož in njena 
vseskozi v mislih, in marSikak žalosten dan 

je prebila, in marsikako noč v solzah prečula . 
e vé, de je zmirej iskala od nji kaj zvéditi — 


tode zastonj . Edine poročila iz Francoskiga, ki 
jih je zmogla prejeti, so bile v novicah . Gospod 
fajmošter so ji jih vsak téden po Karli poslali. 
Nék večer pride Karl ves vesél domú, pernes e 
novice, jih vzame zmed svojih bukev, in reče : 
,,Gospod fajmoker jih sicer néso utegnili ,pre-. 
brati ; pa so vender tolik() vidni, de je veliko 
dobrih poročil v njih. Mati željno bere in vojskne 
poročila zarés veséle najde . Nádjala se je, de 
se bo zopet v svoje ljubo oe4stvo smela verniti. 

kar zagleda na konci novic dolg spisik plemenitnikov ali blagoródnil), zavolj ljubezni d o 
stariga vladstva pomorjenih . In med témi najd e 

tudi imé svojiga možá, Henrika Erlavskiga. Groza 

jQ prešine, kakor bi bilo tréšilo va-njo . List ji 
pade iz rok — ona omedli. Dolgo je terpelo , 

de se je s pomočjó domačih, ki so na Karlovo 
tarnanje vsi perhruméli, spét zavédila. Nevarn á 
bolezen jo napade. Dmovili so, de bi si kdaj 
opomogla, in mali déček, ki je bil noč in dan 
per njeni postelji, je vidama sáimil . Stari Tiroli c 
pa je večkrat z glavó zmajáje in z milim glasam rekel : ,,Prihodnja jésen bo pač svoje listj e 
na grob dobre žene otrésala, in ubogi otrok mord é 
tudi več ne doživi prihodnje spomládi ! 

IVe 

Stari, zvesti služabnik Rikard je unkraj Rena 

čakal, dokler ni njegov brat, ribič, v čolnič i 
peršel in mu poročila pernésel, de je gospó srečn o 
prepeljal. Njegova Dar vrči skerb je idej bila, 
svojiga dobriga gospoda smerti otéti. Rikard u 
se je zló nepravično zdelo, de bi ga zavolj njegove zvestobe do praviga kralja ob glávo djali. 

4 


Drugi dan še pred solncam v mesto hitu 
Imel je ondi sinú , Roberta z imenom, ki so g a 
s silo med ljudsko stražo vzeli . S pornočjó téga 
pogumniga in zurniga mladenča, ki je bil časi h 
per jetnikih na straži, je Rikard upal svojig a 
gospoda iz ječe rešiti. Rikard in njegov sin st & 
marsikaj sklenila, pa po nikakor ni bilo moč iz– 
peljati. Napósled se pogovorita, de naj sin vedno 
pázi, in kadar koli se mu kakšna perložnost po – 
nudi, naj jo v to oberne. Pa clo nobene ni bilo. 
in Robert je že nad tem obupal. 

Klavski gospod je bil na zadnje v smert 
obsojen . Drugo jutro ima sodba že spolnjena biti « 

Klávern, z glavó na rókc, naslonjen, je zvečer 
v svoji samotni ječi sedel . Se toliko ga néso imel i 
v čisli, de bi mu bili luč pernesli, in gosta trn a 
ga obdaja. Mislil je na svojo ženo in na` svoja 
otroka. Ni mu bilo mar samiga sebe, ampak lenjih se mu je urnililo. Nič ni védil za-nje in j e 
bil zatorej zio v skerbéh. Pa kar je per svojim 
obsojenji s pogledam v nebó rekel, je bila tudia 
zdej njegova misel : ,,Gospod, izidi se tvoja volja ! " 

V Bogá je vperl vse svoje misli . ,,Per korm= 

pravi, ,,cere zadnjo noč svojiga zivllenja tolazb e 
iskati , kot per tebi, preljubi, nebeški oče. Kar 

ti perpustiš , je vse nor boljši . Torej ravnaj z 
menoj in z mojimi po svoji božji previdnosti . Ako 
me ceš moji ljubi ženi in mojima dobrima otro

karna odvzeti, boš po očétovo zanje skerbel i n 

jih v preveliki žalosti tolažili in z zaupanjem, 
v té boru glavo mirno položi na klado, s kervijo , 
veliko mojih prijatlov že okervávljeno! Ako me 

pa hočeš moji ženi in mojima otrokoma še kaj 
časa ohraniti, saj ti je lahko, duri moje ječeodpreti , in me mojim sovražnikom iz rok izter-. 


gati — in_ po tem bo vse naše življenje teb i 

posvečeno in vedna hvalitev ! « 

Ko je blagi maž takó zamišljen, nanaglim a 
vstane na mostovži velik hrup . Ko bi trenil, se 

duri njegove ječe odpro. Gost dim se vanjo val i 
in neznana svetloba obsvéti vso ječo . Mlad vojšak se prédnj vstopi in reče : ,,Za božjo voljo ,
rešite se !cc 

Ta je bil Robert, sin stariga Rikarda. Po 
neprevidnosti nékaj pijanih vojakov je v hiši, v 
kteri so bili jetniki zaperti, ogenj vstal. Vojša-
ki, ki so pred durmi jetnikov stražo imeli, s o 

orožje in zgornje oblačila od sebe pometali, i n 
so hitéli gasit. Mladi Robert je v pervi zmešnjávi obleko in orožje nékiga vojaka pobrál, i n 
s tem naglo k Erlavskimu gospodu tekel . 

„Le urno to le oblecite!” mu Robert reče 
dalje, mu pomaga suknjo obléči, mu klobuk s 
perésjem in kupmo ali kokárdo dene na glavo , 
mu sabljo k pasu perpne in mu da pašo v róko . 

Ker dobxiga gospoda v jéči néso nobenkrat obrili , 
ga je brada divjim vojšakam tistiga časa tólik o 
podóbnišiga délala , in mu vojaško postavo dajala. ,,Idej«, reče Robert, „jo pa le beri' vderite po stopnicah in skozi vélike vrata. V téjobleki, mislim, bote Iahko brez zaderžka ušli . 
Potlej pa hitite k mojima očetu, ki jih hote pe r 

jih brati, per rib či zraven Rena, najdb”.

n 

Erlavskimu je bil ugled mladiga vojaka k o 
angeljska prikazen, in njegov nagovor ko ne 

beško poročilo. Koj se je v to zvédil. Moško , 
kakor bi imel nar tehtniši opravila, se spusti p o 
stopnicah, v tiste, ki so védra k ognju valili , 

zareži : „Prostor, prostor ! tako pride na césto ; 

nihče se mu ni vstavil . predrzno serčnostjn 

4 


in z tirnimi nogami jo mahne na ravnost proti 
méstnim vratam, in ker mu je Robert tudi geslo , 

ali parolo povedal , se srečno zmuzne iz mesta 

Po polnoči pride do hiše starigá ribča. -Po

terk i na obóknico. Ribič pride iz hie, in se 
prestráši. Mislil ga je vojšaka, ki hoče njega ali 
pa njegoviga brata vjeti, ker sta si obá s svojo , 
zvestobo do Erlavskih veliko sovražnikov naredila. Ko pa dobri ribič Erlavskiga gospod a 
spozná, reče s povzdignjenima rokama : „o hvala 
.Bogú !” in ga ves v veselji pelje v izbo . Bikard , 
ki je že desét noči tukej prečúl in pričakoval , 
vanj plane z besédami : „o moj gospod!” in ob á 
se s solzami v očéh objemata. Nar popréj ga 
Erlavski gospod popraša po svojih otrocih . Rikard 
nnu pové , de sta gospá in Karl otéta„ de je 
bila gospodična Lena zlo bolna, pa de je zope t 
ozdravéla, in de je v ti hišJ . Lenka, ki je tik 
tiste izbe spala, se je na veséli krik &briga,. 
Rikarda prebudila iri svojiga očeta po govoric i 
spoznala. S solzami veselja ga hiti objét, in tudi 
on jez obilnimi solzami močil njene cvetoče lica . 

Koj po noči se hoče čez Ren prepeljati, deA 
bi ušel deželi, kdaj raju, zdej pa jami morjenja po 
dobno. V ravno tistim čolniči, ki je njegovo ženo~ 
in njegoviga sinú na unstranski breg prenésel, se 

je tudi on hotel prepeljati na takrat še srečno 
nemško zemljo. Natégama se z leno na pot 
podá. Stari ribič gre napréj, in za njim Rikard 
s kernirjem ali zvézkam na herbti . Lepa, jasna 

noč je bila. Vse je bilo tiho, ko se Renu perbližujejo, kjer je bil čolnič za germam že per 
pravljen . Per ti priči zaslišijo streljanje za sebój,. 
in več možákov, ki so vpili : ,,Stoj, s j ! ogenj 
v jéči je bil kmalo pogašen . Vojáki so Erlav—T 


skiga gospoda, obleko in orožje berž pogréšil i 
in ubéžniga osledili. S strašnim vpitjem se perbUujejo. Revne ubdi'ce grozen strah obide . K 

čolniču teká , kar morejo. Erlavski z Leno na 
ročji koj vanj stopi, in Rikard skoči za njim . 
Oba vzameta vésla in na vso moč odrivata. Stari 
ribič, ki v éolúiei ni imel prostára, se je skril 
v néko votlo verbo . 

Pa komej so bili dvajset stopinj od kraja , 
ko so vojaki že na brégi . Koj začnejo streljati 
za ubéžci. Strašno so nedolžnim pulje (ali kugle) 
okoli ušés ferčále. Erlavski ukaže Leni se v 
čoln uléči, una dva pa še urniši začneta veslá,ti . 
Ena kugla Erlavskiga gospoda ravno v klobu k 
zadéne, in mu luknjo naredi, dvé pa v Bikar 

dovo veslo peržvl.žgate. Coln, komej za en perst 
nad vodó, se guglje in skorej potopi. Pa ven

ler vsi uidejo neoránjeni, in srečno dojdejo n a 
onstranski breg. 

Erlavski se na kolena spusti, in Bogá za

hvali za rešitev ; Lena in Rikard tudi storita po, 
njegovim izgledi. 1)6 tem se usédejo na uh-im-
Ijeno deblo, de se malo oddáhnejo. Ko se spo,,čijejo, jo Rikard, ki svojiga gospoda tudi v sil i 
ni hotel zapustiti, s palico v roki in s težkim 
brémenam na herbti, napréj mahne, njegov gospod pa in gospodična Lena grésta za njim. Proti 
,gójzdnatirnu Svabskimu gorju jo uséka, ki se je 
zavoljo veliko jélkovja Cerni-log imenovalo . 

Erlavski zdej ni imel druge skerbi, kot svoje , 
žene poiskáti. Rikard ie bil blizo Cerniga-loga 
z jákim kmetom znan. K temu Dar popréj gredál 


de bi se tukej kake dni spočili, prédin bi dalje jpopótvali. Pa Erlavski je komej v kmečko hišo 
stopil, mu je že odhod v mislili. „Ne bom jé 
imel préd mirne dób” je djal Rikardu, dokle r 
ne najdem svoje žene in svojiga sinú. Ti mi že 
praviš, dobri Rikard, de sta gotovo na Helvéškinn . 
Pa kakó smo v stani tjékej priti? Péš moj a 
Lenka ne more táko daljo hoditi; peljati se pa 
tudi ne premorem". 

Nato potégne Rikard mošnico z zláti iz žepa , 
in jih na mizo izsuje . „Néste ne tako revni, kot 

mislite, predobri, milostljivi gospod”, mu reče . 
„To vse je vaše”. Erlavski zdej v denarje oči 
opre, zdej v zvestiga služabnika . „Ko ste` bili 
še blagovni (ali premožni)”, pravi Rikard, „st e 
bili tudi zmirej dobrotni . Kolikim ste v nar več i 
sili denarjev posodili! V tem, ko ste ' v ječi kopernéli, in se vaša ubéžna žena po ptuji dežel i 
potikajo, sim teh dolgov nekaj iztirjal. 1)esiravno 
sim jih dosti naletel, per kterih ni ne hvaležnosti, ne poštenosti, sire pa vender tudi veliko 
poštenih duš najdel, ki mi néso le posodila vernici, ampak iz ljubezni in hvaležnosti do svojig a 
dobriga gospoda še več perdali”. Erlavski zláte 
preštéje. „Veliko je, prav veliko”, pravi z hvaležnim pogledam v nebó. „Pa kakó dolgo nas 
bo to terpélo ? - „Bomo že dobro gospodarili") , 
reče Rikard”, in se vender na Helvéško peljali". 

Rikard kupi konja in lahek kmekk vóz, nad 

kteriga so po obróčih platneno streho razpéli , 
de bi se vetru in dežju ubranili . Gredó daljej, 
Rikard hodi veči del péš zraven nji ; Erlavski 
pa in i4ena sta se od dobriga starčika persiljen a 

skorej zmirej vozila. Doj de jo na Helveško. Pa 
Briavski kjéx Ie stvarice ne zvé od svoje žene. 


Vse opraševanje nič ne pomaga. Prepričan je 
bil, de jo mogla drugám udáriti. Torej se 
vernejo na Svabško . 

Pa terpljenje v ječi, strah in groza per ob – 
sojenji, vedna skerb v bégi, in vsakdanje težave 
popotvanja dobrimu gospodu vso moč prevzamejo . 
_Zboli in se morá v néko Svabsko mestice vse– 
liti, dokler se mu ne oboljša. Rikard najme dvé 
stanice, s čumnato in Iluhinjo, nakúpi nar potrébni 'iga hišniga oródja, in ker je bil v doma– 
4čih opravilih dobro zurjen, je vse ogospodári L 
Lena mu- je zvesto pomagala, in od jutra do 
večéra z velikim veseljem vse dela opravljal a 
ki néso njeno moč preségle. Erlavski je s perviga le v postelji mogel tičati . Dolgo je terpelo,, 
préOin je bil zopet v stani, céli dan po konci biti. 
Lena si je vse perzadjála, mu dobro postréči , 
sercé razjasniti in čas perkrájsati. Vsak dan ga 
je s čem drugim oveselila zdej s kako novo 

jedjó, ki jo je pervikrat sama skuhala, zdej s 
kako novo pésmijo, zdej s kakim prijetnim poročilam. Oče ji je svojo ljubezen in zadovoljnost 
per slédnji priliki (ali priložnosti) skazal ~ 

V tem pride Lenkni rojstni god. Se pre d 

belim dnevam teče k maši Boga hvalit in molit 
za svojo mater in za svojiga očeta. Ko doma 
pride, lej — so njene nar ljubši cvetlice, preepe rudeče in modre vijolice, na okni stale, in 
lep~ rumen ~~past kanáréik, kakoršnga je domá. 
imela, je bil v zali klétki ali hišici nad cvetli– 
,xcami obešen. Jutranje solnce je svetiti in pri

jazno v okno sijalo in zale cvetlice še bol 
j Léna je vsa v veselji

. Nad perserčno 'ju 
béznijo njeniga očeta ji solzé pel-igrajo v oči. 
vso otročjo ijubeznjivostjo se mu zahvali. ,,Vzémi., 


to za ljubo, dobri otrok!" ji pravi oče. „Dokler 
smo bili še v svoji gr,ajšini, je bilo, kaj pa de, 
vse drugáči. vesel'co smo ta dan obhajali , 
in cela vás ga je praznovala. Dans pa ga bomo 
v tihim veselji preživéli” . 

Napravijo boljši obéd, per kterim je bil oč e 
zopet prav židane volje. Rikard je mogel tudi k 
njima persésti. H koncu obéda pridni stari služabnik še pernese sladčino ali torto s cvetlicah 
obtáknjeno in sklenico rudéčiga vina iz E!zaškiga, 
njih očetnjáve. Oče nar pred pije na Lénkino 
zdravje, in po tem na zdravje svoje žene i n 
svojiga simi. 'Pode britkost se zdrúži z veseljem , 
in solzé mu kanejo v vino. „Oh„ Lenka!” prati i, 
',kje pač dans tvoja mati in tvoj bratec tvoj rojstn i 
dan obhajata? Kaj se jima je pač permérilo ? 
V kóliko neprijétnot, zadčrg in nevarnost s e 
zapléte žena ali otrUk, brez prijatla in varha p o 
sveti sognana! Bog vé, če bomo ta dan še kdaj 
vkupej praznováli! Sicer sim bil takó veseliga 
serca in sim takó terdno zaupanje imel v božj o 
previdnost. Zdej pa velikrat prav žalostne ure 
prebim. Bojim se bojim!" 

Lena se jokáje svojiga očeta okléne, de bi 
jih potolažila. „Le potolaženi bódite, preljubi oče”, 
jim pravi. „Bog nas ne zapusti. Gotovo nas bo 
še vse enkrat združil. Zastónj bi nas ne bil vse 
takó čudno réšil . Gotovo bo za nas skerbel!” O s e 
vé de bo !" reče Rikard solzé si otirá?. Vse umólknejo. Britkost jim serca navda — vsi so ganjeni . 

Per ti priči zaenč kanárčik vižo tiste pésmi péti : 

Vsili zlégov na svét i 

Se nič ne bojim ; 

Per našim očeti , 
Vém, moč zadebim . 


Lena z zavzétjem sferne roké in reče : „Oče 
nebeški, kaj si je to? To je perva pésrnica, k i 
se jé je Karl na klavir brénkati, in ki sim s e 
jé jest péti učila ki smo jo ravno takrát péli , 
ko so vas, .reljubi oče, vjeli”. Oče, Lena, Rikard — vsi trijé se stermé v ptiča vzrejo . Dva— 
krat, trikrat to rižo povzame. Ni bilo drugáéi 

ravno tista pésmica je bila. Le gláska ne manjka. 

,, To se mi pa prav čudno zdi! pravi oče , 
ter se odkrije. „Ljubi Bog, mislim, de mi zopet 
hočeš dati mojo ženo in mojiga sinú Karla. Le 
()d nji se je ptič zamógel pésrnice naueiti, desiravno ne umém, kakú ! O Rikard, kakci s i 
vender ptiča dobil ? 

Rikard mu pové, de je ljubo živalico včérej od mla.fliga Tirolca kupi!. „0 podvizaj se in 
téci, kar moreš”, reče Erlavski, „in poiši ga . 
IVIorde nam bo védil kaj sporočiti”. Rikarda ni 
dolgo nazaj. Erlavski in njegova hči ga vsa 
nepokojna prieakújeta. „V kólikšni revi morata 
biti”, pravi oče, „ee sta clo to ljubo živalic o 
mogla profiti. Ali morebiti sta že mertva, iri 
ptiček vse njuno premoženje, ki ga nama,zapustita. „Na zadnje pride Rikard s Tiroleam. Tode 
rnladéneč od kanárca ne vé nič posébniga povedati. On ga je od nékiga pastirja na Tirolskimi 
kupil. Pa na opraševanje Erlavskiga go9)oda ga 
zagotovi , de je taka žena s takšnim déčkam rés 
v njegovim kraji, de je torej mogoče, de bi bil 
ptiček kdaj njun. Pravi, de je gospó vsako nedeljo v cerkvi vidi), in dečka, ki se k gospod a 
fajmoštru hodi učit, večkrat srečal . „Déček” , 
Irm reče, ,,že mora biti neznano učen, ker j e 
vselej veliko bukev z jermériarn prevezanih n a 
herbti nésel . Tirolic gospéno in déčkovo podobo 


takó na tanko popiše, de vsi z enim glasom i n 
v veselji zavpijejo : „So že so že gotovo ! 
9,Serčno in s solzami hvalijo Bogá, de jim je po 
svoji preGud pl previdnosti prebivališe njih preljubih razodél . Erlavski mladénča še prav izpraš a 
po kraji, v kterim žena živi, i« po poti, ki tjékej 
kaže, in podari sterméčimu Tirolcu za odkritoserčno pripoved velik tólar. 

Beri so se jéli na pot, napravljati. Erlavski 

nobene slabósti več ne čuti ; veselo sporočilo g a 
je bolj pokrepčalo, ko vse zdravila. Lena mu 
pomaga spravljati, Rikard pa vozék perpravi i n 
gré k kerčmárju ali oštirju po rujávca, ki mu 
je le za hrano služil brez plačila . Koj drugi 
dan jo odrinejo na Tirolsko. Tudi ljubiga ptička 
ne pozabijo ; obésijo ga v njegovi klétki na obróč , 
znad ktérim je bila bela streha. raspéta. Er-lovskima gospodu in Leni je kratek čas delal, in 
ji s svojo lepo pésmico oveseloval. 

vI. 

Erlavski je s svojo tovaršijo in kméčkim 
vozom srečno peršel v vás, v ktere fari je bil a 
soséska Cerna-peč. Natégama gré k gospodu 

fajmoštru. Oni mu vse poterdijo , kar je mlad i 

Tirolic pravil , ki je s kanárci kupčeval . Erlavska gospá in njen sin sta bila še per življenji . 
„Samo de”, mu duhoven rekó , „dobra gosp á 
nezmerno žaluje . Svojiga Ijubiga moža mertviga 
misli, in kar je to nesrečno poročilo prejela, v 
njeno sercé pač ni bilo nobeniga veselja . Komej 
je nevarno bolezen užúgala, ktero ji je žalos t 
nakopála, in le z veliko težavo in počasi se j i 
je oboljšalo” . 


59 

Erlavski vpraša, od kod de je to lažnjivo 

poročilo. Gospod-fajmošter pernesó cel kup novic, polsejo list zmed njih, in ga prédnj poloze . 
Erlavski prav s svojimi očmi bere na natisnjenim listi, de je bil ta in ta dan ob glávo djan . 
Kakor se mu je koli to čudno zdélo, se je pa 
vender kmal v to reč zvédil. V tačasni zmešnjavi je bil tak pregréšek kaka nar manjši neródnost. Ali so pozabili njegovo imé iz ž e 

spisaniga lista umorjenih izbrisati ali ga pa 
amordé néso hobi zbrisati de bi jim ne bil o 
tréba odgóvora dajati, zakaj de so ga pustil i 
uiti. 

Erlavskimu gospodu se je v serce užalilo , 

(de je to lažnjivo nesrečno poročilo njegovi ženi 
tólikšno britkóst napravilo, in jo skorej umorilo . 
Gospod fajmoštrova misel je bila, de se ji veselje, ki jé čara, le z veliko várnostjo smé poročiti. Nato se pogovoré z Erlavskim gospodam, 
kakó bi setu speljalo, in po tém se vsi napravijo proti Čemi-peči, desiravno je bilo že zl o 

mraki in neprijetno vreme. Celi dan je dež 

gel , in ker je v ti deželi poprej zima, še začne 

zlo sneg iti. Srečno dojdejo na verh gójzdnatiga 

hriba, s kteriga so se skozi jelovino v globoki m 

doli vidile nizke koče z ravnimi, snéžnatimi stréhami in z dimniki, ki se je ravno iz njih kadilo .. 
Tukej pod gostimi jelkami, ki so popotnike s 
svojimi prostertimi véjami vétru in mokroti bra-
nile , se usédejo na máhnato skalo ; Rikard pas 
jo nar pervi udári proti bajti, ki so mu jo perljudni duhoven s perstam skozi luknjo med vé

jami pokazali. 

Erlavska gospá je sedéla v černo obléčena 
per ognjiši, in švigajoči plamen je že razsvet


Ioval mračno izbico. Nogovice je še pletla, in 
déček- ji je iz nékih bukev bral . Ko zvéstiga 
služabnika s sivimi Usi ugléda, zakriči in del o 
ji pade iz rók. Vanj plane, in ga s solzami 
veselja in žalosti takó perserčno pozdravi, kot 
bi bil njén lastni oče. Tudi Karl je od veselja 
skorej iz uma. Gospá reče starčiku se na lesévi 
stol usésti, ki ga je Karl k ognji permaknil. 

„Oh, Rikard”, ga ogovori, ji nasproti pe r 

ognji sedéčiga — „tako le se 'likamo spet viditi. Oh, od kervave smerti Dar boljiga možá„ 
ti ne born pravila; ta spomin je prežalosten. Pa 
kákšna je bila z Léneico? Ali je umeri dob i 
otrok, kakor je vrač previdil? Oh, morebiti j e 
njena Iiubeznjtva podoba že zdavnej prah in pepél!” Rikard ji pové, de je prijazni vrač otrokovo bolezen takrat le malo nevarniši delal, d e 
bi bil mater lože k bégu pregovoril, de si j e 
Lena kmalo opomb gla, in de je odsihmal čverst a 
in zdrava. Mati je vsa v veselji, in rádosti se 
ji utrinjajo oči. "Kakó pa" mu reče reznó in s 
temnim poglédam, „de jé nési sebó j perpeljal ? 
Zakaj jé nési otél nesrečnimu očástvu, kjér si no-
bene dobe ni življenja svésta? Kak() si bil v 
stani, se brez njé na pot podati, terdi mož ` 
Zakaj si —” Ne more izgovoriti, kar s e 
duri odpró , in se Lena k svoji materi spusti . 
Tudi Karl priteče k svoji sestrici . Veséliših solz 
pač ni bilo prelitih, kakor jih je srečna mati to 

ko je obá otroka spet v rokah 'deržala . 
Vode kmalo spet britkost rádost prežene . 

Oh de bi še živel moj ljubi reče, ter 
se jokaje v nebó vzré . „0 potlej bi moje veselje do verha perkipélo. Pa tako sta, preljuba 
otroka, uboge siróti brez očeta, in vajin pogléd 


zaterti maserji sercé z žalostjo navdaja! S čé m 
vama zamorern pomagati revna vdova, ki si n e 
vém svétvati!" 

Zdej jo Rikard začne Iepó perpravljati n a 
veselo poročilo rešitve svojiga gospoda . Pa Erlavska je bila serenéji, kot je Rikard mislil. 
Veliko veselje, dobriga starčika spet viditi, in 

veéi, svojo hčer zopet objéti, je blágo žen o 
k nar reči radosti perpravljajo, svojiga možá , 
ki ga j umorjeniga mislila, spet živiga viditi . 

utripajóčim sercam je blagi mož že dolgo pre d 
durmi stal, kjer je sléherno besedo lahko slišal . 

Ko gospá, iz Rikardove govorice očitn o 
de je njen] mož še živ, in ko vsa v veselji za— 
vpije : »Tilk živi! vékomej bodi eešeno božje 
usmiljenje, ki ga je njegovim morivcam otélo! O 
gotovo ni deleč! O otroka, pojdita, pojdita —

!!,

le berž k njemu:" — v tem Erlavski gospod duri 
odpre, in od veselja skorej iz uma zleti v razpéte roké svoje žene! Dobro ženo pa, ki je svojig a 
ljubiga možá dosoréj mertviga objokovála, in g a 
spet živiga pred seboj vidi, nékako posébni obeutljeji obidejo . Plašna in bojéča, kakor bi še ne 
yerjéia, de je zarés on, ga ogleduje v ognjén i 
svitlobi pred njo stojéeiga. Ne more izreči, kóliko sréčnost v serci občuti, le to je djata : „ 0 
kólikšna blagóst nas v nebesih čaka, kjér bomo 
tóliko ljubili spet viditi, ki jih mertve objokujemo” . 

Oče in mati, sin in hči, častitljivi fajmošter 
in zvésti služabnik so bili per ognjiši céli veče r 
prav dobre volje. Tudi stari Tirolic in gospode-
nja k njim peršla, in se nad veselo pergodbo 
prav iz serca radovála . 

Drugo jutro pa dobé eniga gostú, ki j e 
k združenju blage družine za Bog= nar ve& 


perpomágel. Rika,rd perr ese kanarca, ki ga je bili 

pretékli večer v fárovži pustil. Karl se zlo razveseli, ko svojiga ptička spet ugléda . O materni 
bolezni je skozi odperto okno ušel, in odsihma l 
Karl ni nič reč od njega zvedi] . Erlavski zdej 
na tarsko pové, kakó je po kanárci prehivališ e 
svoje žene in svojiga sinú razodčl. Erlavski 
gospéj se solzé veselja in hvaléžnosti' nad prečudno boljo previdnostjo po licih uderó. „Dobri 
Bog”, reče s sklénjenima rokama, „ti si tak ó 
obernil . Po ti le letajóči živalici si mojimu rnožu ~ 
povedal, v kterim odróčnim kotički zemlje prebivam! Ako bi ne bil takó naglo sem peršel, b i 
bila pač to zimo žalosti skopernéla! ” 

Karl vesél svojo hvalo z máterno sklene .. 
„Kaj ne”, pravi, „to je bila pač srečna misel , 
rde sim ptička ravno to pésmico naučil. 'To bi pa 
vender ne bil mislil, ko sim bil zgube ptička tó-
l.iko žalosten, de mi ga je Bog le zató odvzél , 
de bi mi očka in sestrico -- in še ptička na 
verh — spet dal. 'Tit se prav očitno vidi, kak& 
nam Bog majhno nesrečo zmore oberniti v veliko srečo. 

„Irnaš prar, ljubi Karl”, mu pravi oče . „Vse 
naše lastine nam je Bog odvzel, de bi na m 
boljši zaklade dodélil. Ménim, de smo vsi po 
ti časni zgubi veči krepóst (ali čédnost) doségli, proti kteri lésk in blagovitost nič ne veljá , 
ki ima sama večno vrednost v sebi. In morebiti nam Bog kdaj tudi časno poséstvo zopet 
da, kakor tebi tvojiga kanárčika” . 

Pastir, ki mu je Karl naróčii, de bi mti 

njegoviga kanárca vjél in ne de bi ga bit 
nazaj dal, ampak ga je ptičarju prodál — je ve s 
stermel, ko ga gospod - fajnaošter zavolj tega 


terdó primejo in mu povéjo, de je ptič več milj o d 
tod v drugi deželi tatvino razodel. ,,Moje žive 
dni ne bom nikoli več kaj nepošteniga storil e , 
reče deček; ,,ker zdej dobro vém : Kar srét imá 
zdej skrito, bo enkrat vsim očitno e. 

Erlavski sklene v ti revni bajti zimo prebiti ; 

Rikard pa se v bližnjo kočo vséli. Kanarčika 
dénejo ravno na tisti kraj, kjer je bil, prédirr 
je ušel. Lena ga pridno oskerbl juje , in mu tud i 
po zimi vsaki dan kako zeleno perésce da, ali 
pa kak srov kerllelj. Večkrat, kadar je blága. 
družina o svitlih zimskih driéh v izbici sedé v 
snéžnato okóljšino in v temno jelovino glédal a 
je ptiček vižo té pésmice zapél : 

Vsih zlégov na svéti 

Se nič ne bojim ;
Per našim Očeti ,
Vém, moč zadobim ; 

in po tém so starši in otroka celo pésem izpéli, 
ki jih je potolažila in k dobrimu spodbodla . V 
marsikakirri žalostnim pergodki in v britkih skerbéh, ki so to družino še zadele, je bilo vsi m 

veliko razveseljenje, če je ptičica nanáglirna svojo , 

péSmieo zapéla, in nato z veselim glasan7i za 

,,Vanj hočemo zaupatie, so djali, ,,ki 
nam je po tem ptički, po ubogi stcarici, že en 
krat tako prečudno pomagal . On, ki nam mnogotérama zamore pomagati in nam je dosléj pomagal, ram bo tudi zanapré j pomočnike. 

„Kaj pa de”, reče stari Rikard, ,,jest ravno, 

takó mislim. Pogled revnih ptičkov tle pred oknam 

vélikim snegi in hudim mrázi mi vselej serc é 
gane. Vselej se beséd domislim : Poglejte ptic 
pod nebam. Ne séjejo, ne žánjejo, ne správijajo 


v iitnice, in vender jih vaš nebeški oče preiivi! In ali néste vi veliko vrédniši mem nji h 
Pa kadar to le ptičico poglédam, mi té besed e 

globokéji v serce se r ejo, in kadar cló svojo 

pésmico zapoje, ne morem več maloserč'en biti -
bodi si še takó hudo na svéti, in naj se še tak o 
lerda z 'lami godi. Kdor ptiči preživi , nas ni 
v stani pozabiti". 

Blaga družina je mogla še nékaj časa marsikakšno britkóst prestati — pa napósled se j e 
zopet smela v svojo očetnjávo verniti, je svojo, 
lastino veči del spet prejéla, in Erlavska sta s e 
zopet v bogastvi in premoženji veselila, ker sta 
bila v stani, svojim prijatlam v nadlogi, dobri-
~mu njegovi ženi in njegovemu sinu , 
starimu ribču in sléhernimu, kteri jima je kol i 
kako dobroto skazal, vse po svoji volji poverniti .