756
IVAN ALBREHT: MOLITEV.
uradnem izkazu čitali imena svojih med rešenimi. Prihajali so eni in isti dvakrat, trikrat, ker niso verjeli očem.
Vladka pa se je ženka strastno oklenila s svojim mladim telesom, ki je drhtelo od sladkega obupa. Poljubljala ga je neprestano, gladila mu čelo in lase s tresočo ročico, oči pa so ji bile solzne. On je ostal hladen, potrt.
Ponoči je vstajal, gledal skozi okno in si hladil čelo na steklu. Te noči, ti oblaki, mesec! Ali ni krvavordeč? Njegov duh je begal. Zdaj je videl malo pokopališče z nežnim grobom med cipresami, ki se pripogibljejo v vetru; zdaj zopet temno, grozeče morje, ki buči preko njega veter.
IVAN ALBREHT:
MOLITEV.
Od vekomaj sva si blizu Ti in jaz.
A vendar sva daleč narazen jaz in Ti.
In venomer čutim Tvoje oči kot blagoslov, ki iz sveta nevidnega name rosi.
Če Te z besedo preklinjam -v srcu Te molim, ker zgolj svojo bedo Tebi razgrinjam, da Ti pokažem, kako sem brez Tebe ničeven in prazen.
<Ž^>
i
X                Janko Samec:  Čakanje. — Ivan Albreht:  Imel sem sen.                }{
Janko Samec:
v
Čakanje.
O, če samo bi slutil ti, moj dragi, kako težko, težko nocoj te čakam, kako za tabo gledam tu na prag:[ nestrpna vsa in grenke solze plakam;
o, če bi znal, kako te ljubim zvesto bolj od beline svojega telesa in od zenice svojega očesa, prišel bi k meni in bi kot nevesto
natihoma peljal me v tiste kraje, kjer sanje se pleto iz rože vsake, kjer zlato solnce sije skoz oblake in trudni zemlji moč življenja daje! —
Ob tistih virih novega življenja,
bi se vse moje solze posušile
in moje misli vse bi se napile
moči za nova, globlja hrepenenj a ^vo/a^ J^^i^^^jj^ f«* f«$
Ivan Albreht:
Imel
sem sen.
Imel sem sen: Visoko pod nebeškim svodom zakrožil silen ptič je črnokril, plahutal je, se nižal, dvigal, nižal in naposled me v mrzlo noč zavil.
In kot sem bil, sem čutil razdejanje, razpadali so udje mi — in vse telo na sto strani v atome se je ražbežalo, in le srce je živo, živo še bilo.
S tem srcem toplim, v smrt trepetajočim, zakresal luč sem v novi svet... In glej, moj ptič, moj silni, črnokrili, naenkrat z zlatim žarom je odet.
V ljubezni molim zdaj to tajno prerojenje, ki v smrti hrani vedno živi kal; o; ptič iz sanj, ti daljni, tajni, nedosežni, očisti duše še nenajdeni kristal.
Cr*
—   412   —