Jo%. Ošaben: Vzori in boji.
753
Vse   je   šlo   izborno.   Kar  prinese  nekega dne" gospod   profesor   s   seboj   nemški   Časopis  ter začne iz njega narekovati, mi pa naj bi pisali. Ves Članek je bil slavospev na Bismarcka, tega zagrizenega   sovražnika   Slovanov.    „Bismarck, der grosste Staatsmann des i g. Jahrhunderts ..." Nekaj  Časa sem pisal; a videč,  da ne bo Bis-marckove hvale z lepa konec, odložil sem pero. Po   uri nas je šlo deset sošolcev h gospodu razredniku ; naznanili smo mu, da izstopimo  iz steno-grafskega   pouka.   Močno   se  je začudil.  Drugi dan je bila javna preiskava v šoli.  Gospod razrednik nas je vpričo  vseh   vprašal, zakaj  hočemo   sredi  polletja   izstopiti ?  Vstal sem jaz in odločno povedal:   „Pri   stenografiji   nam gospod profesor narekuje stvari, katerih   nikdar ne   bomo   pisali, za nič ne."  Gospod razrednik si je vse zapisal,  in — ob tem je ostalo; nihče nas ni pokaral radi tega:  in živa duša nas ne sili, da bi zopet hodili k stenografiji. Zmagali smo  mi!  Vem sicer, da smo se  zamerili gospodu   profesorju, toda pokazati smo hoteli, da ne-Čemo  politike v šoli, da neČemo hvaliti sovražnika Avstrije in Slovanov. Že kar naprej vem, da me bodete o božiču oštevali, češ, naj bi rajši potrpel in ne silil z glavo skozi zid,   naj   spoštujem   velike može   in   ptuje  narode.   Povem Vam   pa   tudi kar  naprej,  kako Vam bom odgovoril: »Spoštujem pač velike   može vseh  narodov; Čislam  nemški narod in  nemški jezik, ker je Bog ustvaril vse narode; toda moža, ki kruto zatira Slovane, zlasti Poljake, tega moža ne bom nikdar spoštoval. Naj bi tudi on spoštoval slovanski rod! " Sicer je pa bilo te  dni   jako burno in hrupno pri tem gospodu profesorju.   Letos obdelujemo v zgodovini,  kakor Vam je znano, srednji vek. Prišli smo bili do  papeža   Gregorija VIL, ki je vladal cerkev odi. 1073—1086. Radoveden sem bil, kaj nam pove o tem papežu, tem bolj, ker je v nemškem oddelku mladi profesor, ki je šele lani prišel na gimnazijo, rekel, da je Gregor VIL uvedel celibat1) samo zato, da bi povečal svojo moČ. Doslej sem vedno mislil, da so duhovniki tudi že pred Gregorijem VIL
bili caelibes, vsaj, kakor sem si napravil mnenje iz raznih spisov, n. pr. Fabiole, Življenje svetnikov i. dr. Težko sem torej Čakal, da tudi mi pridemo do tega papeža Gregorija. In prišli smo. Gospod profesor je govoril in razlagal celo uro. Pa reči moram: naslikal nam je papeža Gregorija VIL kot vzvišeno zgodovinsko osebo. Opisoval   nam je živo,  koliko  je trpel ta cer-
Sveta Devica (Seviljska). (Slikal Murillo.)
kveni glavar preganjanja in kako je tudi umrl, bežeč pred sovražniki, in da so bile njegove poslednje besede: Dilexi iustitiam et odi in-iquitatem:  propterea morior in exilio.2)
Kar milo se mi je storilo ob teh besedah; videl sem, da je bil ta papež velik, velik mož. Toda   sedaj   se  list  zasuče!   Gospod   profesor
l) Zapoved, da se duhovniki ne smejo ženiti. „Dom in svet"   i8q6, št. 24.
2)  Ljubil sem  pravico in črtil krivico: zato umrjem v prognanstvu.
48