o ‘lanta galerij? rlW RAZSTAVA POD POKROVITELJSTVOM GOSPODA PREZIDENTA DIV. GENERALA LEONA RUPNIKA MATEJ STERNEN PORTRETI PRIREDILA SOCIALNA POMOČ V LJUBLJANI, MAJA — JUNIJA 1944 V JAKOPIČEVEM PAVILJONU DRUCK — TISK LJUDSKA TISKARNA (J. KRAMARIČ) LJUBLJANA Fr. Stele: SLIKAR MATEJ STERNEN Matej Sternen se je rodil dne 20. septembra 1870 na Verdu pri Vrhniki. Po treh letih meščanske šole v Krškem se je posvetil umet¬ niškemu poklicu. Študiral je naprej na obrtni šoli v Gradcu (1886—89), nato eno leto na umetno obrtni šoli na Dunaju, od 1892—96 pa slikar¬ stvo na dunajski umetnostni akademiji (prof. L’Allemand in Pochwal- ski). L. 1897. je odšel v Monakovo, kamor ga je zvabila slava pri¬ vatne slikarske šole rojaka A. Ažbeta; tu je ostal do Ažbetove smrti (1905), vračal pa se je v Monakovo tudi pozneje skoraj vsako zimo do 1914. L. 1908. je prebil v Parizu, 1. 1906.—8. pa poleti največ v okolici Škofje Loke v Gorenji vasi in Godeščah. L. 1910. je preživel v Devinu; od 1. 1911. živi z majhnimi presledki stalno v Ljubljani. I. 1914. in marsikatero poletje po vojni je prebil v Dalmaciji. V I1. 1916.—18. je bil vojni slikar. Od 1. 1921.—30. je bil učitelj risanja na tehnični fakulteti ljubljanske univerze. Leti 1939 in 1940 je prebil zaradi večjih naročil največ v Mariboru. Kot umetnik in človek je Sternen izredno zanimiv pojav. Čeprav je v Monakovem doživel ob Ažbetu in njegovi družbi najbujnejši razcvet 1. zv. boheme, lahkožive, za dunajsko in monakovsko ozračje značilne umetniške družbe, ni podlegel njenim vabam, ampak je v vsem življenju obdržal resnost moža, čigar ponos je v tem, da si z vztrajnim delom služi svoj kruh. Njegovo življenje namreč lahko imenujemo en sam delavnik, kjer se naj čistejši umetniški zalet pre¬ pleta z marljivostjo ročnega delavca, ki se zanima tudi za najbolj rokodelski tehnični posel, združen z življenjem, napredkom in uspe¬ hom svojega poklica. Globoko v naravi zakoreninjena mu je še ena, zanj značilna poteza, da s svojo umetnostjo ni nikdar špekuliral, da je nikdar ni ustvarjal zaradi dobička ali reklame, ampak vselej kot najplemenitejše razvedrilo. Mnogi ljudje, ki so ga poznali kot restavratorja, sploh niso vedeli, da tudi kot umetnik kaj zna in po¬ meni. Zato je Sternenovo umetniško delo tudi nekam težko pre¬ gledno. Prav do zadnjih let je vsa poletja prebil na deželi, odkrival in restavriral freske, pozimi pa doma v ateljeju restavriral oljne slike. Okrog 1900 je prišel prvič v stik s tem poslom in ga vzljubil tako, da ga je avstrijska centralna komisija za varstvo spomenikov štela med svoje najboljše sodelavce, slovenski Spomeniški urad pa ima v njem najzanesljivejšo oporo. Kot restavrator je delal na Štajerskem, Koroškem, Primorskem, Kranjskem in v Dalmaciji; na rešitev marsikaterega spomenika za znanost, kakor n. pr. fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom, v Stonu v Dalmaciji, dragocenega slikanega stropa v Celju ali oltarja Konrada Laiba v Ptuju, Sternen ni manj ponosen kakor na svoje lastno slikarstvo. Brez najintimnejše zveze s tehničnimi problemi slikarstva, ki si jo je Sternen pridobil s svojim restavratorskim poslom, njegovega umetniškega dela ni mogoče razumeti. Dokazal je s tem tudi, da znanje in vztrajno delo umetniku ne škoduje, ampak ga samo dviga, seve, če je po naravi tudi res umetnik. S svojim delom in uspehom pa je tudi potrdil nedvomno resnico, da mora biti pravi restavrator tudi resničen, vse vrednote zaupane mu umetnine čuteč in spoštujoč umetnik, ne pa mogoče samo suhoparen tehnik ali celo prevejan ponarejevalec. Poznati pa mora do dna tehnične načine, da ž njimi kakor spreten kirurg podpre odpornost umetnostnih organizmov in podaljša njih življenje. To je Sternena vodilo tudi k poskusom tek¬ movanja s starimi mojstri kot kopist in kot preizkuševalec raznih tehnik. Tehnika slikanja na presni omet, s katerim je imel toliko posla po skromnih podružnicah, pa ga je zamikala tako, da se je od 1930 intenzivno bavil s problemom prenosne, v ateljeju izvršene freske; svoje poskuse je razstavil tudi na zadnji svetovni razstavi v Parizu; odličen akt v tem načinu pa danes krasi prostore uprave državnega gledališča v Ljubljani. Kot tehnično interesiran umetnik je imel Sternen posebno ve¬ selje s slikarskim poukom. Že v Monakovem je 1905/6 ustanovil kratkotrajno lastno šolo. L. 1907. sta v Ljubljani z Jakopičem skupno ustanovila tako šolo, kjer pa tudi ni dolgo sodeloval. Od 1924 dalje ima v svojem ateljeju vedno po več učencev in jih uvaja v svoj slikarski svet. Zaradi mnogostranskega tehničnega zanimanja je naravno, da se Sternenovo lastno delo ne omejuje na eno vrsto, ampak da je mnogo- vrstno. V glavnem pa se izraža v olju, slikanju na presni zid, grafiki in risbi. V olju leži njegova glavna moč in v uspehih te vrste tudi njegov glavni pomen v zgodovini slovenske umetnostne kulture, kakor ga bomo še orisali. Drugo po pomenu je njegovo stensko slikarstvo, ki ga je gojil vse življenje, a se je v njem enkrat, pri frančiškanih v Ljubljani 1935/6, povzpel do samozavestne tekme s stropnim iluzionizmom slovenskega baroka in samim Tiepolom. Sternenova grafika je bila sicer malo opažena, a zasluži vso pozornost, saj je bil on med prvimi našimi umetniki, ki jo je gojil iz čisto umetniških nagibov. Gojil jo je od 1. 1902. dalje kot ujedenko, monotipijo in tako imenovani crayon. Vso pozornost zasluži dalje Sternen kot risar. Pero in svinčnik sta mu glavna načina. Zanimivo pri tem je, da risbe ne goji zaradi nje same, n. pr. kot ilustrativno stroko, ali kot dokumentarično usmer¬ jeno, znanstveno pomožno stroko, pa tudi ne samo kot čisto beležno pomožno stroko svojega dela, temveč kot polnovredno beleženje svojih pri opazovanju predmeta oblikujočih se umetniških predstav. Tako njegove risbe, napravljene pogosto v zvezi z ženskimi portret¬ nimi ali ateljejskimi modeli, pogosto ne vzbujajo toliko zanimanja kot priprave za bodoči portret, ampak učinkujejo kot polnovredne umetniške ustvaritve, ki bistveno dopolnjujejo bogastvo doživetij ob njegovih v olju izvršenih delih. Pravi element, v katerem se izraža vse bistvo Sternenove umet¬ niške osebnosti, pa je oljna barva. Slikarstvo v ožjem in najbistve¬ nejšem smislu je namreč le z barvo uresničena upodobitev likovne predstave. Vsaka izmed mnogih znanih in razpoložljivih vrst bar¬ vastega upodabljanja pa ima svoj lastrfi značaj in tudi skrajno mejo svoje možnosti. In prav oljni način, kakor ga je uveljavilo evropsko slikarstvo od renesanse sem, ima posebno širok okvir možnosti. Šele z oljnim načinom se je slikarstvo oprostilo raznih tvarinskih in teh¬ ničnih vezi ter se mu je končno odprla pot do slepilno prepričevalne, za vid uresničene upodobitve v domišljiji gledanih podob. Gibka, do skrajnosti potezi čopiča poslušna gmota oljne barve je prav do¬ besedno kaotični, brezoblični prasvet bodoče umetnine; v njem člo- veška volja in spretnost neovirano uveljavlja red optično konkretnih in upodabljajoče pomembnih predstav. Sternen je doraščal v umetnika prav v času, ko se je pod značko impresionizma iz Pariza razglašala svetu nova slikarsko umetniška resnica, objektivna, samo z optičnimi vrednotami barve izražena upodobitev slikarskih predstav. Že v Gradcu se je v družbi nekega tovariša iz risarskih vaj navduševal za novo smer; ko pa je nato okr. 1893 ali 1894 na Dunaju videl razstavo francoskih impresioni¬ stov, verjetno isto, ki je v Monakovem Jakopiču odprla oči, je jasno spoznal svojo umetniško pot. V Monakovem sta bila izmed Slovencev njemu najbližja A. Ažbe in F. Vesel, do katerega je zaradi njegove živahne vsestranske interesiranosti za probleme slikarstva do danes ohranil posebno simpatijo. Ob zgodovinsko pomembni prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani 1. 1900. je z Jakopičem, Jamo in Groharjem vzbudil pozornost kot četrti iz skupine po umetniškem idealu sorodnih si, takratno umetnostno ozračje v domovini daleč nadkriljujočih slikarjev, ki so se pozneje uveljavili v zgodovini umetnosti kot slovenski impresionisti. Skupni ideal jih je za vse življenje združil v skupino, ki je pozneje pod firmo Sava z razsta¬ vami na Dunaju (1904), v Beogradu (1904), v Londonu (1905), v Sofiji (1906), v Varšavi in Krakovu (1908) uveljavila ugled slovenskega slikarstva v svetu, kar mu je odprlo končno tudi pot do src rojakov. Skupni ideal je te slikarje tudi družabno ožje povezal in posebno Škofja Loka z okolico je bila, kjer so pred naravo v polni svetlobi tekmovali med seboj. Tako je tudi razumljivo, da so se med 1. 1902., ko se je vršila v Ljubljani druga slovenska umetnostna razstava, ter jih je javnost odklonila, in 1. 1907., ko se je razšla škofjeloška umetniška kolonija, najbolj zbližali in vzajemno oplodili. Od tedaj naprej pa so kot dozoreli možje toliko izoblikovali vsak svojo indi¬ vidualnost, da jih poznamo kot četvero povsem različnih, celoto slo¬ venskega impresionizma posrečeno obogačujočih osebnosti. Sterne- nova posebnost pa, ki ga od vseh drugih razlikuje, je, da je združil impresionistično pojmovanje, ki temelji na doslednosti v sliki ures¬ ničenih optičnih pobud, s haptičnimi, otipljivost izražajočimi pobud¬ niki plastične telesne forme predmetov, katere vsebujeta v slikar- skem svetu risba in modelacija. Slika mu je v bistvu sinteza med risbo kot konstruktivnim ogrodjem in barvo kot svojim izrazom. Zato po njegovem naziranju objekt slikarja nujno veže, vendar ne tako, da bi ga prepisoval, ampak da bo življenje notri, kakor ga slikar čuti in vidi. Tako je Sternen, čeprav slika z velikimi, temperament¬ nimi, dozdevno brez reda nametanimi potezami, med vsemi našimi impresionisti najbolj odvisen od predmeta. Bolj celo kot najdosled- nejši, znanstveno dognani impresionist Jama, ki menda ne napravi poteze s čopičem, ki bi je ne bil kontroliral v naravi. Ta stik z objek¬ tom je za Sternena neizmerno značilen in čeprav je svet, ki ga po¬ daja, vestno, umetniškemu namenu ustrezno izbran in celo prirejen, je iluzionistično skrajšani način podajanja forme pri njem najdalje razvit in pogosto bolj iluzionizem v baročnem ali poznoantičnem smislu kakor v sodobnem, impresionističnem smislu. Tu je tudi vzrok, da je bravura slikanja pri Sternenu na prvem mestu; razpoloženje, ki je pri onih treh tako važno, je pri njem na zadnjem mestu; čustvena toplina se boječe skriva za objektivno konstatacijo; močen pa je izraz življenja barv kot znanilcev življenja form opazovanega sveta. Pri takem razmerju do predmeta, ki ga slika, in do problema slikarstva ni čudno, če je krona stvarstva, prvi predmet, ki smo ž njim v življenju neločljivo združeni, človeško telo, nedvomno naj¬ pomembnejši predmet Sternenovega umetniškega zanimanja. Ženski akt, portret in študija figure v prostoru so glavne oblike, po katerih ga uresničuje v svojem slikarstvu. Vselej pa mu je slikarski problem merodajen za aranžma, in tudi portret ni nikdar samo posnetek modela, ampak predvsem tudi optično formalna kreacija, ki ga dviga s stopnje zasebno zanimive podobe do splošne vrednosti. Po Ster- nenovem naziranju namreč tudi slikar impresionist, ki dobesedno tekmuje z naravo po optično prepričljivi popolnosti svojega dela, ne sme prepisovati (abmalen) narave, ampak naj upodablja (dar- stellen) svoje umetniške predstave, kakor se pač ustrezno njegovemu umetniško nazornemu tipu v njem razvijajo v njemu lasten svet predstav. Za razumevanje Sternena kot slikarja in tudi kot portre¬ tista je važno ugotoviti, da je on že kot slikar impresionist nujno naturalistično razpoložen. Tip umetnika portretista v ožjem smislu pa ustreza realističnemu umetniškemu nazoru; edino slikar realist bo slikal svoj »model« kot polnovreden individualni predmet, zajet v njegovi osamljenosti. Naturalistu pa je tudi portretni »model« del celotnega optično zaznavnega vtisa sveta, kjer nujno gubi svojo samostojnost. Sedanja portretna razstava jasno dokazuje to naše pojmovanje Sternena kot portretista, čeprav bi se komu zdelo, da mnoga dejstva pričajo drugače. Jasno pa je, da se je Sternen kot umetniška oseb¬ nost, kakršna je danes pred nami, v okviru prirojenega in po mla¬ dostnem nagnjenju predestiniranega tipa šele polagoma razvil in dozorel šele takrat, ko mu je po dolgi borbi za lasten izraz slikarstvo postalo spontan, od notranje nujnosti vršen posel tostran meje, do katere se vrši borba za tehnična sredstva slikarskega posla. Tri zna¬ čilnosti ima Sternenova portretna razstava in vse so logična posle¬ dica njegovega osebnega umetniškega tipa: 1. Razstava jasno kaže razvoj od »portreta« v vsakdanjem smislu v starejših primerih k na¬ turalističnemu portretu zrele dobe, ko se portret pogosto tako pri¬ bližuje življenjski sliki, t. im. genreu, da je pogosto težko ločiti, kaj spada še k ti vrsti in kaj je že postalo portret. 2. Najučinkovitejši njegovi portreti so tisti, ki družijo s podobo portretiranega del okolja in odpirajo slikarju možnost, da se v svojem naturalističnem interesu ob bogastvu barvnih mikov čimbolj razmahne. 3. Ženski portreti nedvomno nadkriljujejo moške. Ženski motiv s svojo gracioznostjo, s prevladujočo vlogo v okolici zaradi izbrane obleke in z intimno domačnostjo, ki ga oveva, namreč že po svoji naravi bolj ustreza slikarju naturalistu kakor moški. Ženski motiv se zaradi teh last¬ nosti kar nehote in brez nasilja spreminja v življenjsko sliko. Za tako pojmovanje značilni so pri Sternenu tako priljubljeni motivi, ki model odmikajo objektivnemu izrazu in se izražajo v naslovih, kakor so Citajoča deklica, Violinistka, Na divanu, Pred ogledalom, V mesečini, Rdeči sončnik in podobno. Sternena pa za umetniško visoko kvalificiranega portretista usposablja razen njegovega prirojenega naturalističnega razpoloženja posebno tudi dejstvo, da se v tem tipu ne nagiblje k idealističnemu polu, ampak da ga druži z izrazitim smislom za realistično potezo sveta. Zato njegovo barvno tkivo ne ostaja v ploskvi, ampak do¬ besedno modelira tudi najdosledneje slikarsko gledane predmete. In to dosledno slikarsko, pa vseeno učinku tretje razsežnosti zvesto gledanje in pojmovanje sveta v barvi in svetlobi usposablja slikarja Sternena za najboljšega vodnika v svet optičnih, barvno karakteri- ziranih čutnih mikov. Za njegovo sodobno vlogo je važno, da se s tem tudi močno približuje idealu sodobne slikarske stvarnosti, ki mu slede prizadevanja mlajšega rodu. Zato se kljub svoji starosti še ni preživel. Narodna skupnost, kateri je umetnik vodnik do nji sicer nedostopnih spoznanj, dozoreva namreč v svetu svojih skup¬ nih, zanjo značilnih optičnih predstav v enakem razmerju z napred¬ kom svojega slikarstva. Portret se pogosto ustavlja pred pragom portretna umetnost pa dokazuje, da se tudi ž njo ni odrekel naj¬ višjemu poklicu svojega stanu, voditi našo skupnost v čudežno deželo slikarske umetnosti. SEZNAM Vse razstavljene umetnine, pri katerih ni posebej označena tehnika, so slikane z oljem na platno. Letnice v oklepajih je določil slikar * Prezident div. general Leo Rupnik (1944) * 1. Autoportret, 34 X 23, (1889) 1. Dr. Aleš Peršin 2. Dekliška glava, risba s tušem, 34 X 23, d. sp. M. Sternen (1889) 1. Dr. Aleš Peršin 3. Dekliška glava, akvarel, d. sp. M. Sternen (1889) 1. Dr. Aleš Peršin 4. Franc Kotnik, 62 X 49, d. zg. M. Sternen, 893 1. Lenarčič, Verd 5. Marija Brenčič — Jesenovec, 63 X 50, d. sp. M. Sternen, 96 1. Ela Rijavec, Vrhnika 6. Fran Kobal, 41 X 30, d. zg. M. Sternen, 96 1. Ana Drofenik 7. Franc Jurca, 78 X 63, d. sp. M. Sternen, 99 8. Vida dr. Avramovičeva, 117 X 87, d. sp. M. S., 900 1. Vida dr. Avramovičeva 9. Roza Sternen, 126 X 90, d. sp. M. Sternen, M. 903 1. M. Sternen 10. Roza Sternen, 66 X 51, (1904) 1. M. Sternen 11. Ante Gaber, oglje, 58 X 42, d. sp. Sternen (1905) 1. Ante Gaber 12. Tončka Gaber, 130 X 100, 1. sp. Sternen (1907), 1. Ante Gaber 13. Tončka Gaber, 87 X 68, 1. sp. Sternen (1911) 1. Ante Gaber 14. Avtoportret, oglje, 66 X 47, (1913) 15. Na divanu, 101 X 133, 19(14) 16. Majda, akvarel, 32 X 25 (1919) 17. Ana Regali, 70 X 57, (1933) 1. M. Sternen Narodna galerija 1. Majda Brilli 1. dr. Josip Regali 18. Violinistka 197 X 98, d. sp. Sternen (1925) 1. M. Sternen 19. Portretna študija (Citajoča), 78 X 62 (1926) 1. M. Sternen 20. Avtoportret, monotipija, 44 X 36 (1927) 1. Ante Gaber 21. Dr. Fran Stele, 102 X 88 (1928) 1. dr. Fran Stele 22. Avtoportret, 48 X 40 (1930) 1. Mestna občina ljubljanska 23. Dr. Fran Windischer (1934) 1. dr. F. Windischer 24. Erna Kosec, 100 X 73, d. sp. M. Sternen (1935) 1. Vekoslav Kosec 25. Pri čitanju 69 X 54, d. sp. Sternen (1936) 1. Leopold Nagode 26. Nuša Tavzes, 66 X 47 (1936) 1. M. Sternen 27. Danica Cečova z Andrejčkom, 100 X 110, d. sp. M. Sternen (1936) 1. Karel Ceč 28. Dr. Gregorij Rožman, 140 X 105, (1936) 1. Narodna galerija 29. Nada Weilguny, 102 X 80, 1. sp. M. Sternen (1938) 1. Nada Weilguny 30. Jakob Isop, 70 X 54, d. zg. Sternen (1938) 1. J. Isop 31. Dr. Anton Bonaventura Jeglič (skica), olje, les, 40 X 30, d. sp. St (1939) 1. August Novak 32. Dr. Anton Bonaventura Jeglič, 150 X 114, d. sp. M. Sternen (1939) 1. Vzajemna zavarovalnica 33. Jožica Pielick, 96 X 70, d. sp. Sternen, 1940 1. J. Pielick 34. Dr. Ivan Robida, 53 X 43 (1940) 1. M. Sternen 35. Žena v modrem, 76 X 52, d. sp. M. Sternen (1941) 1. Milovan Zajec 36. Lidija Bahovec, 103 X 80, d. zg. M. Sternen (1941) 1. Leon Bahovec 37. Leon Bahovec, 100 X 84, d. sp. M. Sternen (1941) 1. Leon Bahovec 38. Bahovčevi otroci, 101 X 85 (1941) 1. Leon Bahovec 39. Portretna študija, 42 X 34 olje, les, d. sp. Sternen (1941) 1. dr. Karla Šmid 40. Marjanca, pastel, 40 X 31, d. sp. Sternen (1942) 41. Zora Jurčec, 78 X 104, d. zg. Sternen (1942) 1. Ruda Jurčec 42. Ruda Jurčec, 92 X 73 (1942) 1. Ruda Jurčec 43. Zorka Krajec, 90 X 70, d. sp. M. Sternen (1942) 1. Zorka Krajec 44. Olga Gaspari, 75 X 52, d. zg. Sternen, (1942) 1. O. Gaspari 45. Modelka s slikarjem, 108 X 79, d. sp. Sternen (1942) 1. Leon Souvan 46. Slavka Borčič, 95 X 72, d. sp. Sternen (1943) 1. Slavka Borčič 47. Družina na vrtu, 90 X 100 d. sp. Sternen (1943) 1. Karel Ceč 48. Majda dr. Brandstatterjeva, 61 X 50, d. sp. Sternen (1943) 1. dr. F. Brandstatter 49. Mara Šuklje, 103 X 71, d. sp. Sternen (1943) 1. Mara Šuklje 50. Sveta Šuklje, 47 X 37, d. Sternen (1943) 1. Sveta Šuklje 51. Ženski portret, 52 X 45, d. sp. Sternen (1943) 52. Pavla Zabukovec, 69 X 54, (1940) 53. Malči Rode, 95 X 72, d. zg. Sternen (1944) 54. Sinček, 51 X 44, d. zg. Sternen (1944) 55. Marija Verovšek, 65 X 45, d. sp. (1944) 56. —71. Risbe, monotipije, radiranke 1. L. Š. 1. M. Sternen 1. M. Rode 1. dr. Karla Šmid 1. Jože Verovšek 000001624 COBISS o NARODNA galerija LJUBLJANA S S 142