O sodelovanju Profesorskega društva z U^teljskim udruienjem Izjava bivšega predsednika Jugoslova nskega profesorskega društva gospode Radoje Kneževiča. Te dni je imela v Beogradu plenarno sejo uprava Jugoslovanskega profesorskega* društva. Poleg članov glavne uprave so prisostvovali seji tudi predsedniki in tajniki sekcij iz vse države. Seja je bila sklicana, da bi se določilo stališče društva ob upokojitvi predsednika glavne uprave g. Radoje Kneževiča. Kot je že znano, je bil v začetku meseca avgusta g. Kneževič upokojen. V zvezi s to sejo prinaša beograjska »Pravda« sledeči intervju z gospodom Kneževičem: »Gospod predsednik! Kako se bodo sedaj razvijale stvari in odnošaji v Profesorskem društvu?« »Predvsem vzemite na znanje, da nisem več predsednik. Sem samo reden član in upokojen predsednik Jugoslovanskega profesorskega društva. Uradniški zakon je kategoričen. Upokojenci ne morejo biti člani uprave. O tem faktičnem stanju sem obvestil sejo, ki ji nisem prisostvoval, ker ne želim sodelovati pri sklepih, za katere ne nosim po zakonu več nikake odgovornosti. Dolžnost predsednika vršita sedaj podpredsednika g. Rajica Marinkovič, profesor III. moške gimnazije, in gospodična Julija Boškovič, profesor II. ženske gimnazije v Beogradu. Moja upokojitev ne more in ne sme vplivati na dosedanjo smer našega društva. Obstojajo sklepi kongresa. Mi smo vedno bili daleč od vsake politike. Uspehi in neuspehi političnih režimov, ki so prehodni, se nas kot društva popolnoma nič ne tičejo. Država in narod sta večna, mi služimo samo njima in nočemo za drugo službo niti vedeti. Ako je kdor koli delal v zvezi s stanovsko organizacijo Jugoslovanskih profesorjev kake druge račune, se bo prevaril. V razpisu, razposlanem pododborom in sekcijam o priliki moje upokojitve, je glavna uprava povsem umestno poudarila sledeče: ,Naši kongresi v zadnjih letih, posebno oni v Nišu in letošnji v Mostaru, so jasno pokazali dve stvari: prvič, da naše društvo ne misli odstopiti v nikakem primeru od svoje že utrjene nacionalne in stanovske linije, a drugič da te linije ne diktirajo Ijudje, ki jih društvo postavlja sebi na  čelo, marveč sami globoki interesi in prepričanje jugoslovanskih profesorjev...' Kot mi vsi, je treba, da se tudi naša javnost in vsi odgovorni činitelji zavedajo tega, da sprememba osebnosti v stanovski zajednici jugoslovanskih profesorjev v nobenem Primeru ne more pomenjati spremembe  osnovnega ideala: služba narodu s častnim vzgojnim delom in odločen odpor napram vscm onim, ki bi hoteli poniževati pomen tega plemenitega posla s poniževanjem proisvetnih delavcev. Da, to je treba vedeti in ši dobro zapomniti. Vsakdo, ki bi skušal našo stanovsko zajednico usmeriti v drugo smer, bi morda trenutno dosegel kak uspeh zase, ampak bi po vsem gotovo izvršil moralni harakiri. Ne verujem, da bi se našli taki Japonci nned nami. V nobenem primeru ne bi imel od njih nihče koristi. Ali se spominjate one anekdote o nekem sultanu, ki je z denarjem podkupil nekega poveljnika trdnjave, da mu izda grad, pošteno mu izplačal dogovorjeno nagrado, a potem ukazal, da izdajalca ubijejo. ,Ako je lahko izdal svojega gospodaria. kaj bi bil 7možen narediti šele z menoj?' To je gola resnica.« »Ali nam morete povedati kaj o poteku Vaše plenarne seje?« Rekel sem Vam, da nisem bil prisoten na tej seji. Zato Vam o njenem poteku ne morem ničesar povedati. O tem Vam lahko pojasnijo gospodje podpredsedniki. Povem vam lahko edino o sklepu plenarne seje, o sklepih, ki so poslani kraljevskim namestnikom, gospodu ministru prosvete in o katerih so obveščeni vsi naši pododbori. Ti niso več notranja zadeva seje, nego so namenjeni in oddani javnosti. Lahko Vam rečem, da sem z izidom zadovoljen. Plenarna seja je izrazila popolno solidarnost z mano in mojim dosedanjim delom ter poudarila, da ostane stališče profesorjev o vseh vprašanjih prosvetnega in nacionalnega življenja naše države nespremenjeno. Pripominjam, da sem naravnost presenečen s pljuskom cvetja in komplimentov, s katerimi so me obsuli moji tovariši iz glavne uprave in predstavniki sekcij iz vse države tudi v predstavki, ki je prečitana in oddana gospodu ministru prosvete in v resoluciji plenarne seje. Tudi javnost in jaz se smeva samo veseliti krepkega in dostojanstvenega držanja naših profesorjev v današnjem času. To stališče, nespremenjeno tudi po upokojitvi predsednika glavne uprave, more predstavljati za nekoga bolno iznenadenje! zame, in za one, ki poznajo stvari v prosveti je bil edino ta izhod mogoč.« »Kaj nam lahko poveste o vašem sodelovanju z učiteljstvom? »Naše sodelovanje z učiteljstvom je bilo zelo blizu in skladno tekom vsega leta. Za vedno je izginil oni mali in neinteligentni antagonizem, ki je bil včasih ponekod med enimi in drugimi. Tudi najzaslepljenejše je beda spametovala. Danes vsi uvidevajo, da oni, ki ni prijatelj učiteljem, ne more biti prijatelj niti profesorjem. Prosveta je nedeljiv organizem in ako odsekate eno roko, občuti bolečino druga roka odnosno celo telo. Tudi vi veste, in naši javnosti je znano kakšna mrcvarjenja je moral prestati v preteklem letu učiteljski stan. To so, brez pretiravanja in ne v figuri rečeno, bile muke kakor v dobi prvih kristjanov. S tem se ni doseglo uspeha, ki so ga nekateri pričakovali. Vse leto se je vodila borba med našimi učitelji in med (naj parafraziram) ,neko dobro znano neznano tujo silo'. V enem rovu je bila moč in morilno orožje, v drugem — morala in vera. Naši učitelji so predvsem verovali in potem bili pripravljeni za to svojo vero doprinašati žrtve. Morali so zmagati in zmagali so! Po enem letu vojne v rovih se je v Skoplju koncem avgusta vršila odločilna bitka. To bitko so dobili učitelji. Morala naše trpeče države je dobila tu popolno satisfakcijo. S posebnim občutkom zadovoljstva in ponosa poudarjam, da so v tej borbi naši tovariši učitelji imeli najpopolnejšo moralno podporo tudi organizacije, ki sem ji načeloval, in brez vsake rezerve tudi mojo osebno. Po učiteljskem kongresu v Skoplju — ako bi pri nas moralni banditizem ne bil toliko razširjen, da izgleda kot dopuščen — bi se gotove osebnosti, ki jih poznam, umaknile s svojih položajev in odšle v samostan, da se tam do konca živIjenja v postu in molitvah pokorijo za svoje grehe napram narodnim vzgojiteljem — učiteljem.« »Kaj boste počeli vi po upokojitvi?« »Kako kaj bom? Ono kakor doslej! Delal! Nisem se naučil brezdelja. Moja zavest je čista in roke zdrave. To je dovolj in to je vse. Spremenil bom morda tudi vrsto svojega dela. Ampak to bo vedno delo v isti smeri, z isto vero in z istimi smotri. Globoko verujem v Ijudski napredek, v prehodnost motnih voda in v ljubezen našega naroda do idealov svobode in pravice. Prosim vas še eno. Ob priliki svoje upokojitve sem prejel od raznih strani toliko čestitk in izrazov simpatij, da mi kljub najboljši volji ni mogoče zahvaliti se vsakemu posamezno. Prosim vas, da vi to notirate in da bo to izraz moje hvaležnosti prijateljem in znancem, ki so se me spomniti tudi v tem času.«