26
v
Zenitnine Slovencov na Krasu.
Spisal Franc Bunc.
Tudi mi Kraševci imamo pri ženitovanji svoje šege, ktere so našim sosedom Ipavcom zlo enake. Po mislih naših ljudi je edini čas ženitovanja ob sv. Martinu in o pustu.
Ugodne priložnosti, da si išče in najde ženin nevesto, so naši kraški sejmi, kteri se začnejo na dan sv. Jurja in terpe do zahvalne nedelje. Ob teh sejmih se opravlja služba božja, in bližnja in daljna žiahta obiskuje svoje ljudi, pri-jatle itd.; shaja se pa posebno tudi mladina in se tukaj soznanja.
Ko sta fant in deklina svoje serčne zadeve med sabo poravnala, poišejo stariši na prošnjo fanta kakega prijatla svoje bližnje žlahte ali kakega druzega za to opravilo pripravnega moža, kterega zovejo „snubač". Snubač se napravi k starišem izbrane neveste in jim pove, zakaj je prišel, in kdo ga je poslal. Je starišem neveste ponudba všeč, se podasta oče in mati neveste, pa še kakošen naj bližnji žlahtnik k novicu (ženinu) „na razgled". Pri kozarcu vina in spodobni južni odločijo dan „za komplavat" ali „za gli-hengo". Ko dan „glihengea napoči, se podajo fant, oče njegov in nar bolji prijatel bližnje žlahte, kar se navadno enmalo pred nočjo zgodi v hišo neveste. Pri večerji, ktera se s štruklji konča, se pogovarjajo: koliko bo oče fantu premoženja pripisal, koliko bode nevesta dote imela, kakošno balo bo v hišo prinesla, in večkrat tudi „dan lebenge" ali poroke odločijo.
Malo dni pred poroko gre nevesta po bližnjih soseskah nabirati darov za „balo". Dan pred poroko pride novic z enim ali dvema tovaršema po nevestino balo z vozom, v kterega sta vola vprežena, ki sta s cvetlicami ovenčana. Pred obedom cenijo večkrat žensko opravo, ki jo misli za-ročnica seboj vzeti, od naj manjega do naj večjega, in ko vse skup v skrinjo zložijo , se usede mati neveste na skrinjo , in je ne da iz mesta ganiti, dokler novic ne daruje križavca ali naj manj goldinarja. Pri odhodu bale poda novic šibo ali bič nevesti, da vola požene; potem pa vozi „ volar", ki dobi za to ruto in hleb belega kruha. Verh voza sedi pa brat neveste, kteri opieteno kokoš v rokah derži.
Kadar pride dan poroke,   se začnejo svatje,   mladi in
stari praznično oblečeni, okoli devete ure shajati; vsak par, kamor je povabljen. Koj potem pričnejo zajterkovati; za zajterk se postavi na mizo juha, meso, peršut itd. Ob pravem času po zajterku se napravi novic s svojimi svatmi, kterim ta dan le „starašina" zaukazuje, po „novico" (tako pravimo pri nas nevesti) večidel brez godcov; le drug in še kak mladeneč s samokresom.
Bližajo se nevestinemu domu, streljajo in vriskajo neprenehoma, ko so popred le poredkoma , zdaj ta zdaj uni, streljali in vriskali. Al — dvoriščine vrata najdejo zaperte. Starašina nevestni slišati tak hrup, skoči na dvorišče in začne popraševati: kaj tako vriskanje, tako streljanje pomeni? Starašina novicov mu odgovori, da so tico , ktera ima posebno znamenje na glavi, ranili, in da se je v to hišo skrila, ter ga prosi, naj je iskati gre. Tu se vname hudo in ostro besedovanje in prepiranje, in koj starašina neveste za popotni list pobara, in kakošni da so ljudje. Starašina novicov poda list. Starašina nevestni, list pre-bravši, jih pusti na dvorišče in gre v sobo, kjer so nevestini svatje skriti. Nar popred kako staro babelo, kuharico, al kako drugo ošemeno žensko pripelje in praša in praša: ,je li ta?" Oni mu odgovorijo: „Tudi to vzamemo sicer za ljubo in za dobro, pa prava ta ni". Potem ko je starašina že vse razkazal, staro in mlado, lepo in gerdo, pokaže tudi tovaršico (družico). Ta je novici skorej podobna, le da nevestnega znamenja nima. Starašina pa, rekši, da je že vse preiskal, pa nič druzega našel ni, noče več iskati. Kolikor bolj se uni ustavlja, toliko bolj ženinov starašina prosi, in vsi svatje začno prositi, dokler terdovratnega moža ne omečijo , da jim še enkrat, pa zadnjikrat iskati obljubi. Z glavo kimaje gre in pripelje vendar novico. „Ta je prava! ta je prava! oče starašina! zdaj ste modri!" — vsi zaženejo z enim glasom. Nevestni oče — „veliki oče" imenovan — prinese hipoma kozarec vina, pozdravlja množico svatov, jim po versti napi vaje. V tem se tri družice prikažejo: perva vsakega ženinovega svaka za roko poljubi rekoč: „dobro zdravlje!" — druga daruje pisano ruto in pušeljc, tretja nabira darove rekoč: „dajte kaj nevesti, da si kupi ruto.
Dolgo pa vendar se ne smejo muditi, ker je ura enajsta, ki ravno k poroki  vabi.
Po poroki se podajo ženin in nevesta in vsi svatje skupej v hišo nevestnih starišev, in koj potem starašini velijo svatom h kosilu, odločivši vsakemu svatu njega sedež. V nevestini hiši so pervi sedeži za svate ženina. V tem se nosijo jedila na mizo. Navadne jedila so: juha (jžupa), lezanji ali biguli, rajž, kuhana govedina in kuretina, peršuti kuhani, pečenje telečje, štruklji in na zadnje „presenec" (gubana). Po vsaki jedi se pije in vojvodom napija. Poleg tega se napiva tudi na slavo božjo. Sred obedi prepevajo snahe in dekleta , drugi streljajo, vriskajo itd. v tem, ko nevesta žalostno pri svoji mamiki joka in stoka.
Al večer se bliža, „ohcet" je le en dan, in napravljajo se na odhod — nevesto novicu na dom peljati. Starašina ženinov, zahvalivši velikega očeta in mater, naznanja sedaj, da mu je prepovedano od njegovega velikega očeta, da ne sme noči čakati, ker „se ne spodobi neveste ponoči pripeljati, sicer bi ne vedla kje da je".
Pri odhodu neveste od svojih starišev poda ona de-verju pisano ruto, in dever pelje na pisani ruti (večidel svilnati) nevesto na nje prihodnji dom h novicu. Novic pa daruje nevestini materi, svoji tašči, tolar ali nar manj goldinar. Ko se svatje približajo ženinovi hiši, pošlje skrivši starašina glasonoša, da odnese pozdrav od njega in vsih svatov v ženinovo hišo velikemu očetu in materi, ter mu napoveda, da se svatje bližajo veseli in novico peljajo. Ženinovi stariši ga zahvalijo za pozdrav, mu velijo se vse-sti in mu nudijo zdravico. „ Velika mati" pa nalije majo-liko (tako pravimo posodi za vino), da se nevesti napiva.
Ko so svatje pred dvoriščinimi vratmi, vriskajo in stre-
ljajo, da je kaj — al hišne vrata so zaperte. Tu se začne hud prepir, starašina vodi eno in drugo k materi, dokler na zadnje pritira novico. Ženinova mati jo vpraša: „Draga mi nevesta!   kaj dobrega si nam   prinesla?"    „Mir   božji!"
—   veli nevesta. Velika mati, ktera že z vinom napoljeno majoliko v rokah derži, jo ponudi nevesti rekoč: „Dobro zdravlje!" Nevesta prime čutaro vina, pije in spusti noter nar manj tolar ali goldinar. Svatje bi tudi radi iz te ma-jolike pili, al mati ne dovoli, ker ve, da je tolar noter. Potem ji podajo iz rodbine kako možko dete, ki ga v naročje vzame in poljubi, darovaje mu ruto, hleb belega kruha in kak dnar. Dečko zovejo „pokol enčič". Nevesto peljajo potem v čumnato, prihodnjo spavnico. Svatje se pa koj vsedejo za mizo , kjer je komu mesto , počnejo piti, in pripovedujejo domačim, kako so jih pri nevestinih lepo do-čakovali itd. Potem zaukaže starašina se k večerji vsesti. Navadne jedila so večidel pečenje in salata, štruklji, kuhani in pečeni, presenec itd. Sred obedi popevajo. Nazadnje pa pritava kuharica z razbito posodo ter prosi, ker jo je po nesreči pri kuhi razbila, za odškodnino. Vsak svat ji kaj daruje.
Po ti večerji in doveršenih molitvah — ko se že   zori
—   se poslove in vsakdo gre na svoj dom.
27