à
"osamelo, zapuščeno * Det.e tu stoji mladó; Celo tožno in megleno In mokró mu je okó.
M'ati mèrtva, mèrtev oče, Bratov nima ne sestra ; Brez rtomü po svetu joče, A kedó mu streho da?...
Sercé sirota,
Ta sirota osamela
Ti nesrečno si sercé ; Zäte nima zemlja cela Brata ne in ne sestre.
Saj tvoj dom ni tu na sveti,
Ti tam gori si doma; Tebe noče svet umeti, Ti ne moreš pa — sveta!
X.
Odlični pesniki in pisatelji slovenski,
il
Dr. Frane Preširen.
(Dalje.)
je bil drugi mertvaški list v slo-^ venskem jeziku; pervega je osem let poprej naredil Preširen prijatelju Smoletu.
Pogreb je bil jako slovesen. V soboto, 10. februarja ob 8. uri prenesli so mert-veca v véliko cerkev, kjer j e dekan Da-garin služil véliko mašo sé sedmemi leviti. Nosili so umerlega pesnika kolegi, kranjski narodni stražniki, a na rakvi je vihral pesnika-gardista — » Sturmhut * (! !).
Ob rakvi hodili so v v-ersti ljubljanske akademiške legije študentje v svoji uni-
formi, katerih sta po dva in dva tudi ves čas, dokler je Preširen ležal na mert-vaškem odru, častna stražnika stala mu ob stranéh. Ko so pesnika po mertvaš-kih molitvah prinesli iz cerkve, bilo je na tergu vse černo ljudi, da nisi dalje videl. Udeležilo se je pogreba veliko število domoljubovizLjubljane, Radovljice, Teržiča in sploh iz vsega Gorenjskega; vsa narodna straža kranjska spremila je svojega tovariša v polni paradi z muziko do hladnega groba.
Tri leta pozneje, 3. julija 1852. postavili so slovesno, največ po g. dra. Blei-weisa trudu, Preširnu nadgrobni spomenik. Izdelal gaje kipar Toman iz pisanega rudečkastega mramorja, katerega je hranila domača zemlja v svojem krilu. Oblika mu je bizantinska, visok stolb na štiri vogle, s križem na verhu. Na sprednji strani beró se pod zlato liro té besede :
„Dr. FRANCE PREŠERIN, rojen v Verbi 3. decemb. 1800. umeri v Krajnji 8. febr. 1849/
Nekoliko niže:
„Ena se Tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži*.
Na nasprotni strani bereš pod zlatim vencem :
„V pesmih neumerlimu postavili častitelji njegovi 1852«.
4.
Oglejmo si še nekoliko človeka Pre-širna !
Prave in istinite podobe Preširnove némamo. Slikar Langus, kateri je bil našemu pesniku seréni prijatelj, prosil ga je večkrat, naj se dà naslikati. A Preširen mu je navadno šaljivo odgovarjal : čakaj, kedar bodem ženin, bodeš me slikal, prej ne ! In prijateljem, ki so ga tudi prosili njegove podobe, izgovarjal se je, da nima ne časa, ne poterpljenja več ur Langusu mirno sedeti. Ko je ležal že na smertni postelji, pošljejo ljubljanski prijatelji Langusa v Kranj, toda obraz je bil Preširnu že tako iz-premenjen, mertvašk, da ga ni hotel naslikati. Po smerti pesnikovi slikala sta ga živopisca Stroj in Goldenstein iz spomina. Po različnih podobah in popisih posneta je tudi podoba v „Klasji", po kateri je narejena ona v »Zvonu*. Pokazal sem jo te dni možu. ki je Pre-
širna jako dobro poznal ter zadnja leta vsak dan z njim občeval. Ta mi je rekel, da na omenjeni podobi sta zgornji in spodnji del obraza jako dobro zadeta, tako da mora Preširna vsak na pervi pogled izpoznati, samo okrog ust je bil nekoliko drugačen, imel je »bolj sladka usta*.
Njegovo postavo opisujejo nam verjetne priče tako :
Preširen je bil prej velik, nego majhen. »Pet čevljev mérim, palcev pet*, dejal je večkrat sam o sebi. Do tridesetega leta bil je jako tenàk, pozneje se je začel debeliti, da je bil proti štiridesetemu letu precej obilen, zadnje čase celo jako debel. Dasiravno kmetski sin, imel je vendar prav majhno nogo in elegantno, meseno roko. Glavo so mu krili temni, skoro černi, jako gosti, volni lasjé, kateri so se mu močno svetili ; nosil jih je navadno jako dolge, kar se mu je prav podalo ; zadnja leta so mu nekoliko osiveli. Imel je visoko in široko, prav belo čelo; pod gostimi, plavimi obervmi so se mu živo svetile male, sive oči, katere so imele do človeka čudno moč : v obraz povedati mu neresnico, ni bilo lahko. Kedar je bil slabe volje ali zamišljen, bilje njegov pogled truden, kalen, brez svetlobe. Nos mu je bil dolg in nekoliko upognen, brada mehka in okrogla z malo jamico v sredi, usta majhna, ustnice nežne in zgornje ustno je molelo nekoliko čez spodnje. Posebno karakteristična njegovemu obrazu je bila poteza neke preserčne dobrote, prijaznosti in ljubeznjivosti okrog ust. Gladko obriti obraz je bil dolgoličen, ogorel in zdrave barve. A prava posebnost bila je pri Preširnu, ki je rad kaj dvoumnega povédal, da se mu je to, kar je imel na jeziku, bralo že prej na obrazu :
ustnice so se mu gibale, oko se mu je svetilo, ves obraz je prerokoval, da bi rad kaj povedal, a ni se prav upal, oso-bito v ženski družbi ne, ker ni vedel, ali bodo navzočnim njegove besede ugodne ali ne. Kedar je bil jezen ali slabo-voljen, hodil je silno hitro, sploh ni imel počasnega koraka. Nosil je vedno cilinder in temno obleko, po tedanji šegi navadno frak, časih celo nekoliko zanemarjen ; v svetli obleki ga nikoli ni bilo videti. Pri uri ni nosil nikoli verižice, ker je rekel, da se svobodnemu možu ne spodobi zlatih verig nositi.
Iz tega natančnega opisa blagovoljni bralec sam sodi, koliko je naša podoba slična pravemu Preširnu !
Govornik naš pesnik ni bil ; od rojstva je imel to napako, da je nekoliko jecal ; posebno pervo besedo je težko izpre-govoril, a kedar je prišel v ogenj, letele so mu besede iz ust, kakor lep solnčni dan bučele iz panja.
Ako pa tudi Preširnova zgovornost ni bila velika, bila je tem večja in silnejša duhovitost, njegova in prav to je uzrok, da Preširna nihče ni mogel pozabiti, kedor je bil enkrat v njegovi družbi. Preširen je bil eden tistih berzo mislečih, silno nadarjenih in bistroumnih ljudi, ki v vsaki izpregovorjeni besedi, v vsaki opaževani situvaciji, v vsaki pripovedovani dogodbi, kakor bi trenil, najdejo svojo zanimivo stran, katere navaden človek ne vidi. V njegovih ustih spremenilo se je vse v verz, dovtip, sarkazem, ironijo. Kar je imel na jeziku, kar mu je prišlo na misli, povedal je na vsa usta, zdaj hitro, zdaj počasi, zamolčal ni ničesa. Govoril ni veliko; ako mu družba ni bila po volji, je celo molčal, v prijateljski družbi je bil rad vesel a ne preglasàn, toda kedar je odperl usta,
poslušali so ga vsi. Polni duhovitosti so tudi njegovi uradni spisi, ugovori, prizivi. Tudi neznatno, malovažno pravdo umel je tako zaviti, da je bila vsakemu zanimiva; kazal se je povsod ne samo izverstnega jurista, nego tudi spretnega stilista in bistroumnega moža. Pravijo, da nikoli nobedne pravde ni izgubil. Ko sem se temu čudil ter nedavno vprašal starega sodnika, Preširnovega znanca, je li to advokatu možno, odgovoril mi je: »Dà, zakaj bi ne bilo? Preširen ni bil kožederec, kakor dandanes marsikateri advokat. Ako stvar ni bila pravična ter tako rekoč že naprej gotova in dobljena, ni je sprejel." In ravno zaradi njegove pravičnosti in dobrotnosti spoštoval ga je priprost narod, kakor malo kedaj spoštuje pravdarskega doktorja. Vprašaj dandanes starega pri prostega moža v Kranji, je-li poznal Preširna, odgovoril ti bode: „Kaj bi ga ne! Bil je dober, dober človek. Vsakemu revežu je pomógel. Mnogim ljudem je storil veliko dobrega, a nikomur nič hudega. " In mater svojih otrok je učil, da, kedar se pojde z njima sprehajat, a sreča berača, mora mu dati kaj v Bòga ime, da bosta otroka pozneje imela »dobro serce5. Z reveži je večkrat delil svoje perilo in svojo obleko in marsikedaj se je primerilo, da je beraču podaril zadnjo sreberno dvaj-setico, ki jo je imel v žepu. Sestra njegova Mina pravila mi je, da, kedar ga je obiskala, pogostil jo je, kakor da je prišla na ženitovanje. Da je otroke preserčno ljubil ter večkrat smokve méd nje metal, to je obče znano. Kako se je vedel proti svojemu bližnjemu, kaže nam ta dogodba. Kanonik J. imel je to navado, da je vino rajši pil v kerčmi nego doma, a tudi to človeško slabost, da ni vselej svoje mere znal. Nekega
4*
dnè proti večeru se gre Preširen sè svojo ljubico proti Poljanam sprehajat, kar ugleda pred seboj kanonika J., skoraj onemoglega gibati se ob zidu. Preširen se berž poslovi od svojega dekleta, gre h kanoniku J., poda mu roko ter ga spremi do doma kakor svojega brata in prijatelja. Vprašam, koliko jih je mej nami, ki bi v taki situvaciji tako kerščanski ravnali?
Znana, kakor njegova serčna dobrota, je tudi njegova nesebičnost. Z bogatim Andrejem Smoletom bila sta si vendar iskrena prijatelja, a nikoli ga ni mogel pregovoriti, da bi bil od njega vzel najmanjšo stvar in bodi si tudi v spomin. In ko je zadnje čase svoje bolezni terpel skoraj jedinščino, kako radi bi mu bili iz najboljših hiš pošiljali tečnih jedil, katerih njegova sestra ni mogla, niti znala pripravljati, toda kako bi ga bili žalili s tako ponudbo ! Ljubljanski prijatelji so mu na dra. Bleiweisa poziv zložili 100 gld. (baron Ant. Zois sam je dal 50 gld.), ali ker so njegovo občutnost predobro poznali, izročili so jih tiskarju Blazniku, kateri mu jih je poslal z nedolžno in opravičeno ležjo, da je novce skupil za njegove — »Poezije* ! — V vseh stvareh kaže se nam Preširen pravega, samostalnega moža. Neka ženska je prišla dra. Chrobata prosit, da naj poskusi Preširna v neki imenitni stvari pregovoriti. A dr. Chrobat jej odgovori tako: »Ako Vam je dr. Preširen obljubil to storiti, storil bo prav gotovo brez mene, tega bodite uverjeni ; kajti Preširen je mož in ni ga človeka na svetu, ki bi mogel reči, da mu je Preširen kedaj svojo obljubo prelomil, pa tudi ga ni človeka pod solncem, ki bi mogel Preširna do kakšne slvari pregovoriti, katero se brani izveršiti*. Ta izrek dra. J
Chrobata iz leta. 1842. zdi se mi za Preširna jako časten in značajen.
Naravno je tedaj, da je bil Preširen obče ljubljen in da so ga spoštovali tudi nasprotniki njegovi. Družbe Preširnu ni bilo treba iskati, nego družba je iskala njega, in kakor o svojem godci, pel bi bil lahkó o sebi :
»Poslušajo ràdi ga vsi ljudjé....
Biló ni godu. svatóvsnje, semnjà,
De tjè ne bili bi vabili gà".
Kajti dasiravno je Preširna umélo silno malo prijateljev, a on sam je bil prevelik duševni aristokrat, da bi bil sam svoje vzvišene nazore tolmačil in razlagal, bil je vendar omikanim filistrom pravi magnet, okoli katerega so se radi zbirali v gledališči, v tej ali ónej kerčmi, ali nà elegantnem plesu kazinskem.
Niso ga umeli, a uklanjali so se njegovi veliki duši ; bil jim je čuden, nenavaden, izreden človek, njegov razum vedno bister, njegova sodba vedno zdrava, njegova beseda vedno modra, nenavadna. Tako so ga poslušali leta in leta, zdaj tu, zdaj tam. In ako dandanes govoriš sè starim možem, nekdaj Preširnu znancem in prijateljem, ki je morebiti z njim prebil Bog si ga vedi koliko večerov, ki je slišal od njega Bog si ga vedi koliko lepega, novega, zanimivega, pripovedoval ti bode marsikaj karakterističnega o našem pesniku. A govori s komer hočeš, ta ti bode povedal krepak dovtip Preširnov, óni še neznanega ti seršena, a nikoli ne bode ti pozabil dostaviti: »Dà, koliko tacega sem slišal od Preširna ! Ako sem vedel, da bode kedaj tako slaven mož, zapomnil ali celo zapisal bi si bil njegove besede. Toda kedo bi si bil takrat to mislil* !
In vendar! Tudi ta duhoviti, ta ple-1 meniti, ta verli in pošteni mož bil ni
brez napake. Kakor nihče izmej nas ne more reči, da nima madeža na sebi, nego to ali óno slabost nosi po svetu, tako je bil tudi Preširen, osobito zadnja leta, velik čestitelj — vinske kapljice. Ne iz-pregovoril bi o tej stvari besedice, ako bi sé ne bila že tolikrat javno in skri-vaje povdarjala, da se mi potrebno zdi našega pesnika nekoliko opravičevati in zagovarjati.
'Najprej mi je povedati, da se nam največkrat vse pretirano in zmotno poroča o Preširnovi ljubezni do vin^; in sicer zategadelj, ker se sedaj še živeči možje, znanci Preširnovi, pesnika našega večji del spominjajo samo iz njega zadnjih let, ko je vino res močno ljubil. Ali verjetne priče poročajo nam tudi to, da Preširen do svojega 40., dà, nekateri pravijo celo, da do svojega 45. leta vina nikoli ni po dnevi pil; in ako si ga je privoščil zvečer po doveršenih opravkih, kedó mu bode to zamerjal? Saj nam tudi Platon poroča, da celo modri Sokrat o svojem času ni zaničeval vesele družbe in polne vinske čaše !
Pomisliti nam je dalje, da je bil Preširen v svojih mladih letih velik idealist. In kolikrat se zgodi pri tacih občutnih naturah, da, izpoznavši vse to ničevo življenje in vso podlost tega malopridnega sveta tako, kakor nam to opisuje Preširen v svoji neumerjoči elegiji »Slovo od mladosti", popolnoma se preveržejo, izpremene ter zaleté iz ene krajnosti v drugo. Kedor hodi z odpertimi očmi po svetu in življenji, take dogodbe lahko vsak dan opazuje. In morebiti je nadarjeni kranjski Slovenec tej slabosti celo v večji meri poejveržen, nego primorski in štajerski rojak njegov. In kedó že ni slišal, da imajo izredni ljudje tolikrat izredne posebnosti in slabosti in da se
osobito genijalni možje radi vinu udajajo. Navajam samo nekoliko znanih imen : Peter Aretinski, Alfred de Musset, Günther in Grabbe. In konečno, govorimo resnico ! Ako bi bil Preširen navaden človek in vsakedanj filister, nikomur bi niti na misli ne prišlo, očitati mu to slabost; a ker je slaven pesnik, zdi se nam ta mali madež v njegovem kakor solnce čistem značaji velikanska maroga. Preradi pozabljamo, da je bil tudi Preširen Adamov sin, kakor je vsak izmej nas.
5.
Govoriti mi je še o dveh preimenitnih stvareh: o Preširnovi ljubezni in o njega pesniški zapuščini.
Kedor po verhu prebere Preširna, poreče gotovo, da njegovih poezij glavni čut je ljubezen do terdoserčne, neusmiljene device. A že nekedó drugi je bistro nam pojasnil, da ta ljubezen je samo poetiška fikcija, da to hrepenenje po izvoljeni devici je samo simbol hrepenenja po nedosežnem idealu in da ta neuslišana ljubezen je našemu pesniku samo zlata posoda, v katero je izlival svoje neumerjoče pesmi. Naravno, da tudi ta ljubezen pri Preširnu, pravem pesniku, ni ponarejena, podveržena, posiljena, nego da je bila prava strast, prava kri in da je imela resnično podlogo. Da je vse to res, tega se blagovoljni bralec Skoraj uvèri sam.
Julijana Marija Primec (Primiz), hči jako imovitega tergovca ljubljanskega (v Špitalskih ulicah, zdaj E. Mayer), porodila se je 31. majnika 1. 1816. Da bi bil Preširen še na gimnaziji nje učitelj, kakor se časih terdi, ni možno ; kajti ko ;je naš pesnik že na Dunaj odhajal, bila je Julija še otrok. Po smerti svojega očeta, katerega je izgubila, ko je imela
komaj pol leta, in po smert.i svojega edinega brata bila je Julija edna najbogatejših deklic ljubljanskih.
Ženska, ki je prav tisti čas, ko je Preširen o svoji ljubici pel najlepše pesmi, tri leta (1833.—1835.) z njo skupaj prebivala, opisuje nam jo tako : Male postave in nežne, šibke rasti-, imela je krasne zlatorumene lase in prelepe modre, oči, kedar je bila dobre volje ; a znala je tudi hudó pogledati in tedaj so bile njé oči, kakor Preširen pravi, res
Da jézrva Kèruba z meča m ognjenim.
v pervi otročji postelji izgubila je — kakor je pri plavkah obično — mnogo svoje lepote, tudi ta napaka, da je imela eno ramo nekoliko višjo nego drugo, poznala se jej je pozneje v večji meri. A ohranila je svoj vedri duh in imenovali so jo sploh duhovito ženo. V svoji zbirki hranim iz 1. 1844. pismo od nje roke. Reči moram, da sem videl malo tacili ženskih pisem : pisava jasna, čerke male, lične, a vendar vsaka poteza krepka, razločna, moško-starikasta, na pervi pogled bi dejal, da tega ni ženska roka pisala.
To je Primčeva Julija! To je Pre-širnova »Lavra* !
A ne vem, kaj poreče blagovoljni bralec, ako mu povem, da Preširen z Julijo nikoli v svojem življenji — niti govoril ni ! Čudno, a vendar resnično ! Preširen z Julijo o sobno ni bil znan. Videl jo je samo v cerkvi, na sprehodih, na kazinskih plesih, čez prag Primčeve hiše nikoli ni stopil. Zaljubil se je v njo — samo na oko!
Pervi dokaz !
Pred seboj imam pisma, katera je 1. 1832. pisal Preširen iz Celovca Čopu v Ljubljano. V teh pismih mnogo govori o ženskih : o Ljubljančankah in Ce-lovčankah, o Kranjicah in Korošicah, o gospé Langusovi itd., a Julije ne omenja niti z eno besedico ne. In vendar mu je bil Čop najboljši prijatelj, ki je znal vse skrivnosti njegove; in vendar je bilo leto 1832. tisti čas, ko je Preširen svojo Julijo že v pesmih slavil in prepeval.
Drugi dokaz!
Preširen sam je pravil poznejša leta svojim prijateljem, da je bil v Julijo nekaj časa » strašno * zaljubljen, a da z njo nikoli ni občeval, nikoli ni govoril ! To imenitno serčno izpoved pesnikovo
Nje mali obraz je bil v resnici lep — kedar se ni smijala ; a osobito nežna je bila njena polt.
Ako nam tedaj Preširen pripoveduje, da je njegova Julija lepša nego vse De-lije, Cintije, Korine in Lavre, rekli bo-demo, da je to poveličevanje samo pesniška hiperbola, a vendar bodemo priznavali, da Julija ni bila napačno dekle. Tudi duha je imela dovolj ; osobito, kedar je bila v družbi mladih, omikanih mož (in tako družbo je jako ljubila, ženske jej niso bile po godu), tedaj je bila živa kakor serna, pela je in smijala se, da je bilo prijetno gledati jo. V ženski družbi ali domä je navadno molčala. Slovenski je govorila samo s kuharico. Nje mati, jako lepa, jako pobožna, jako ponosna, da ne rečem prevzetna, in jako — praktična ženska, izbrala je svoji hčeri že leta 1833. ženina, Antona pl. Scheuchenstuela. imovitega in plemenitega uradnika, ki je imel lepo prihodnjost pred seboj. V obče je mati mislila in delala — za hčer; v važnih stvareh Julija ni imela svoje volje. Poročila se je s Scheuchenstuelom še le leta 1840., mati jej namreč ni pustila prej oinožiti se, ker je bila šibka deklica. Takoj
pripovedujejo mi tako cestiti sivolasi možje, tako verjetne priče, dajo moram verjeti, osobito, ker se mi poroča tudi od druge, ravno tako verjetne strani, da se pri Primčevih nikoli ni imenovalo — Preširnovo imé.
Ne ! Imenovalo se je, a kolikor mi znano, samo enkrat. Gospod H. snubil je Primčevim sorodnico, Juliji najboljšo prijateljico, in stara Primčevka se je posebno brigala za to, da bi se ta snubitev srečno izveršila. A gospod H. je imel dve leti že zvezo z lepo, priprosto, meščansko deklico Kr. R., katero je zdaj pustil na cedilu. Bodi si, da sejePre-širnu ubogo dekle smililo, bodi si, daje imel druge namene, vsede se in zloži svojo prelepo pesem »Zapuščena*. To pesem, ki je imela takrat drug, čisto natančen in konkreten naslov, izroči Preširen g. Mallnerju, tergovskemu vodji Primčeve hiše in ta jo prinese neki večer ter jo bere na glas materi in hčeri. Moléé ste poslušali, a čerhnila ni nobedna niti besedice. Ko je bil Preširen to izvedel, zloži »Izgubljeno vero* — slovo od Primčeve Julije!
Ak bi zivéla vékomaj
Kar si mi bìà ne boš naprej,
Sercé je möje bito oltar,
Pred bógstvo ti, zdaj — lépa stvar.
Prišlo je, se ve da, še marsikaj dru-zega vmes. Preširen je bil pameten mož, ki je dobro vedel, da si premetena in na svoje novce ponosna Primčevka išče in želi vse drugačnega zeta, nego neznatnega doktorja in neplačanega prakti-kanta. Zatorej niti poskušal ni ondi, kjer je vedel, da mu gotovo izpodleti.
Julija je imela sicer velik del — ženske nečimernosti, a vendar bi se silno motil, kedor bi mislil, da jej je bilo po godu,
da je Preširen nje lepoto slavil in opeval. Nego bila je huda in jezna na Preširna in njegove sonete. A ko je bil to naš pesnik zvedel, razglasil je nalašč v ilirskem listu nekoliko nemških pesmi in sonetov, kar je Julijo in nje mater osobito razjezilo. Tudi tukaj je naš pesnik pokazal, koliko gorenjskega zabavljivega duha je bilo v njem, in še poznejša leta se je Preširen rad pobahal ter porogljivo posmejal: »Ich weiss es, ich habe die Primiz mit meinen Liedern ungemein
—	geärgert* !
Preširen je ledaj Julijo perve čase resnično ljubil, a to je bila najnedolžnejša, najlepša, n a j v z o r n e j š a p e s n i š k a 1 j u~ bežen, ki je odperla našemu pesniku neusahljivi serčni vir neumerjočih pesmi. Komur bi se ta vzorna ljubezen čudna zdela, temu treba povedati, daje bil Preširen v svoji mladosti, kar se ženst.va tiče, velik idealist. Na Dunaji n. pr. je stanoval dalje časa pri lepi vdovi, ki je imela tudi lepo, že doraslo hčer. Obe ste duhovitega mladeniča vabili na sprehode, v gledališča in koncerte. Preširen jim je bil zvest spremljevalec, a »ni videl nič, ni slišal nič, ko bil bi mertva stvar*. Poznejša leta je pesnik sam šaljivo pravil, da na Dunaji je bil pravi
—	egiptovski Jožef.
Vendar se mi zdi, da tudi ta idealna ljubezen do Primčeve Julije ni trajala čez leto 1836., kajti takrat se je bil Preširen seznanil z drugo priprosto in prekrasno deklico, ki je bila po svoji vnanji podobi in po svojem značaji pravo nasprotje Primčevi Juliji. In godilo se mu je potem kakor Petrarki, kije do svoje smerti Lavro opeval, a z drugo žensko v srečni, rodovitni ljubezni živel. Toda o tem, ako Bog da. drugod in drugi pot. prih.)	F r. Leveč.
Mož
z macico,
(Dalje.)
tako ! Čakajte, to pride z leti.
0 — Ali pa tudi ne, saj so tudi srečni ljudje na svetu. Todà pustiva to; govoriva o mački ! O nji sploh svet sodi pri nas, kakor vi govorite ; ali, kakor jaz menim, po krivem ! Domače živali so take, kakoršne jih mi naredimo. Od-goja, gospod, odgoja! Kakoršna odgoja, taka žival, in morebiti tudi — ženska ! — Sicer so pa tudi meni psi ljubši, kakor vam. Ko bi bili poznali mojega Murka! To je bil pes, to je bil prijatelj ! — Kolo je šlo čezenj ; jaz nimam sreče, gospod ! Zdaj sem pobral to-le živalco in vzel na dom, da imam koga pri sebi. Človek ni rad vedno sam, zlasti kader je že v letih. Vi tega ne umete, gospod! Zadovoljen sem sè svojo družico, in menim, da. ona tudi z menoj. Prav rada se imava, prav dobro skupaj živiva; kaj ne da, Belka" ?
Ves ta čas je bila mačica pri meni; ko je slišala svoje ime, popusti mene ter se gre njemu dobrikat.
Mož jo prijazno pogladi, potem si jo dene zopet na kolena pod mizo. Nato si natoci vina, kar ga je bilo še v mali steklenici ter pokliče druzega. Nekaj časa sva oba molčala. Jaz sem bil nekako v zadregi; sè začetkom sicer sem bil lahko zadovoljen: našel sem bil zanimivega moža, seznanil se z njim ; ali da bi se samo o psih in mačkah z njim pogovarjal, zato prav za prav nisem bil prišel tako daleč. Mirno čakati, da prilika sama pride, ni mi kazalo ; pot mi je bila predolga, da bi zvečer večkat sem zahajal. Treba je bilo torej takoj poskusiti, da bi se zvedelo, kaj posebnega tiči
v tem človeku. Ali kako, da bi moža ne oplašil, da bi mi ne storil kakor polž, ki hitro nazaj potegne rogé ter se skrije v svojo hišo, ako se ga dotakneš. Treba ga je bilo kako od strani prijeti. Tudi jaz izpijem vino, a predno velim prinesti druzega, rečem svojemu znancu :
»Ako vam ni neljubo, gospod, pil ga bom še eno merico v vaši družbi *.
»»Še dve, ako vam drago**, odgovori mi on ter se mi malo prikloni: »»Vino je tukaj dobro in zdravo je tudi15".
»Meni ni tolikanj za vino, slab pivec sem in komaj znam ločiti dobro od slabega".
j,»Verjetno; v vaših letih človek : še ne zna ceniti dobre kaplje. Vi ste dijak, če se ne motim"".
»Dà, na vseučilišči, gospod"!
»»Ali nimate svoje navadne družbe? Ene verste tiči skupaj letajo"".
»Družbo bi že imel, ali jaz sem poseben človek; ne veseli me vse, kar druge; zlasti glasni družbi nisem prijatelj ; jaz se rad kaj pametnega pogovarjam, ali pa raji sam sedim, in kaj premišljam".
» »V teh létih že samotariti in muhe loviti, to ni zdravo, mladi prijatelj moj ! Živeti je treba, živeti, dokler je človek mlad, in vživati ; premišljevanje pride samo prezgodaj ; kaj ima človek od življenja, ako zamudimo zlati čas mladosti5"?
»Oprostite gospod! ali ste pa tudi sami tako ravnali, kakor sedaj svetujete meni" ?
»»Zal, da nisem! zato pa zdaj tako govorim. Todà nauki in dobri sveti tu malo koristijo ; sam se mora človek učiti življenja, najimenitnejše umetnosti na
svetu, a komaj se ga je izučil, pa ga je konec; in od kraja začeti se ne more " * !
Rekši potegne krepko iz kozarca ter
ki niso preizbirčni; oni sedè okolo polne mize ter vživajo božje dari, mi jih pa gledamo od strani. Kedó je izvolil boljši del? Ali morda mora vendar tako biti;
Risat L. Grilec.	Kedolžlio veselje.	Angerer.
začne zopet gladiti mačico pod mizo. Čez nekaj časa reče nekako gorko :
»Zdi se mi časi, kakor da bi bilo življenje samo bolj za lahkomiselne ljudi,
čebele morajo biti, da delajo in troti, da vživajo in lenobo pasejo. Ta naredba ni morebiti prav pravična po našem razumu, a pametna je gotovo, ako je res, kar
pravi znani nemški modrijan, da je vse pametno, kar je na svetu; drugače bi menda ne moglo biti*.
Nato nekaj časa potihne, potem zopet : »Sam ne vem, kako je to, da sem nocoj tako gostobeseden ; dolgočasim vas pač, gospod ; govoriva kaj bolj veselega" !
(Dalje
»»O ne, gospod"*, odgovorim mu jaz naglo; »»vi ne veste, s kakim veseljem vas poslušam; ravno taki pogovori so meni najljubši; vso noč bi vas poslušal. Vi ste pač mnogo izkusili v svojem življenji" " !
B. M.
prih.)
Spomini s pota.
(Dalje.)
H&daj je veljalo iskali uzroke tej neve-^ seli prikazni. Zarad njih si pa ni bilo treba razbijati glave, ležali so talco rekoč na dlani. Vse je perstom kazalo na slabo vodo. Pravim Zagrebčanom stare korenike sicer ni hotelo v glavo, kako bi njih voda mogla slaba biti, ker v Zagrebu sploh ni nič slabega. Da je oni ne pijejo, no to je druga stvar, oni imajo svoja »načela", principe, od katerih nikdar in nikomur za voljo ne odstopijo. Kedor ne veruje, da je v Zagrebu voda izverstna, naj jo gre pit na Manduševec, pod oreh, ali pa pod židovsko grobje (pokopališče). Take vode ni daleč na okoli. Jaz pa nikakor nisem mogel umeti, kako bi voda, izvirajoča naravnost izpod grobja, mogla biti dobra in zdrava. A ko je mestno svetovalstvo, vznemirjeno po Čačkovičevih preiskavah, dalo vodo kemijsko pregledati, pokazalo se je jasno, da vsa zagrebška voda ne velja nič, daje polna gnjijočih organskih snovi ter zato zdravju opasna (nevarna). Najbolj je pa razburila one poznavalce dobre vode dokazana istina, da so se ravno njihovi hvaljeni vodnjaki pokazali kot največ okuženi. Ljudje, ki so imeli pri-
liko opazovati Zagreb »pod zemljo", govorili so že prej, da ne more biti drugače, ker so greznicè in podzemeljski jarki, po katerih bi se živalski odpadki morali odvajati iz mesta, slabo osnovani in še hujše zanemarjeni, da morajo vsled tega že vsa tla biti prenapolnjena in procejena s tacimi tvarinami, katere potem dežnica izpira in odceja v studence in vodnjake. Posebno velja to za spodnje mesto. Velik del krivnje odvalili so veščaki tudi zagrebškim grobjem, ki leže po gričih tik mesta in so — nekatera vsaj — že prenapolnjena.
Zelja po dobri pitni vodi bila je zdaj splošna. Pa ne ! to bi bilo preveč rečeno. Bilo jih je še zmerom dosti tacih, ki so pri tem vprašanji ostali popolnoma mirne kervi. To so bili namreč mnogi vinski bratje, ki niso mogli umeti, kaj bi se zarad »vode", ki še v čižmi ni dobra, toliko prepiralo. Našli so se pa tudi taki, ki so »staro* zagrebško vodo vzeli v obrambo, češ, da voda je dobra. »Ko bi bila res taka. kakor so jo raz-kričali, bili bi oni in tudi drugi že davno pomerli. To so si izmislili samo nekateri vinoteržci in drugi, ki bi pri novem
vodovodu radi kaj zaslužili*. Ti možje so tudi sklicali javni zbor, da bi svojim sklepom kolikor t diko pritiskali na mestno starešinstvo, ki je prav takrat posvetovalo se gledé na vodovod. Glavno besedo na tem shodu imel je neki odvetnik ali, kakor Zagrebčani govore, fiškal. V svojem govoru se je pošteno potezal za »staro* vodo ter je učil, da zagrebška voda, če tudi ni čista in posebno okusna, je vendar zdrava in »tečna*. Za živ dokaz svoji terditvi postavil je »slavnemu občinstvu* svojo osobo. On stanuje v hiši, v kateri je vodnjak tik greznice ; voda iz tega vodnjaka je gosta in rumena, in on pije to vodo že leta in leta. Zdaj naj ga pa slavno občinstvo pogleda in potem naj sodi. — To je bil res argumentum ad oculos. Slavno občinstvo videlo je pred seboj moža ne več mladega ali dobro rejenega, komur je z rudečega lica odsevalo zdravje in zadovoljnost. Lepo je bilo gledati moža, kako je tu stal sam sebe in svojega nauka vesel ter ponosno gledal na ploskajoče poslušalce.
No mestni očetje se niso nimalo ozirali na sklepe tega zbora ter so ukrenili, da se ima mestu priskerbeti obilna in dobra pitna voda, bodi iz oka, bodi iz boka. In že se je lanskega poletja z veliko slavnostjo odperl nov vodovod, ki daje Zagrebu dobre vode za vse potrebe. Voda sicer ni studenčnica iz »gore*, kakor so jo mnogi želeli, pre-
(Datje
malo je je namreč in tudi predraga bi bila. Zdaj pije Zagreb očiščeno in ohlajeno vodo iz savske ravnine, to je pre-cejeno Savo.
Kedó bi si bil pa mogel kedaj misliti, da bode zagrebškemu fiškalu in njegovi teoriji dve leti pozneje vstal mogočen zagovornik in branitelj, namreč nemški učenjak Nägeli. Do sedaj se je sploh mislilo, da so majhni rastlinski in živalski organizmi povod vsem kužnim boleznim, ker samo tako moremo si razjasniti in tolmačiti mnoge prikazni. Zato je vse klicalo na, boj proti tem organizmom. Drugače pa slove nauk Nä-gelijev. Sicer pravi tudi on, da se nalezljive bolezni širijo po tacih organizmih — majhnih glivicah, toda — in v tem se njegov nauk odlikuje od doslej veljavnega — škodljivi so samo tedaj, ako zaidejo v naša dihala, to je v sapnik in pljuča ; popolnoma neškodljivi so pa vné na koži ali pa v želodci in sploh v prebavilih. Občuvali smo se torej bolezni, ako pazimo, da nam te glivice ne pridejo v sapnik. — Ali ni to lepa za-dovoljščina, ki jo tu dobiva hervaški fiškal iz ust glasovitega nemškega učenjaka, kateremu se gotovo ne sanja, da ga je pretekel zagrebški odvetnik, mož nestrokovnjak? Zdaj naj pa še reče lcedó, da starec Ben Akiba nima prav sè svojim izrekom: Alles ist schon da gewesen.
Fr. Poljanec.
prih.)
Za zimski večer pri peči,
6)
*§Se enkrat toliko bi moral imeti človek toliko novih priprav za navadno in ^'možganov, kakor jih ima, da bi sledil nenavadno rabo na dan, da se še eni vse iznajdbe sedanje ; takó gostó se versta nismo načudili, ko že zatrobi novo v druga za drugo. Ze Edison sam spravi svet. In kaj bodemo li še iznašli. Po
nebu, mej krokarji in žerjavi se bomo vozili, pravijo, in sedanje železnice bomo za staro železo prodali, štiri krajcarje kilo. Železniške nasipe bomo s travo obsejali in pšenico tam želi, kodar se zvijajo té »železne kače". Naši stari so se jih že zelo bali in dejali so, da se bo takrat slabo živelo ; morda bo potem zopet bolje! Kader se bosta dva kralja ali cesarja res prav za terdno sporekla, vpleli jo bodejo njihovi polki v curkih kvišku v megle, kakor vrabiči in senice, ko sovo kje izvohajo. Iznajdbe nas pri-vedó morda še dotlej, da bomo zvezde z neba klatili in si jih v majhnih koscih na suknje našivali, za gumbe. Čez sto, recimo dve sto let, se ne bodo nič čudili, ako bodo po časopisih brali, kaj so danes ali jutri opoludné gori na mesecu ali na danici, ali na solncu južinali, »ali na žganjc-ih tropine", ali pa »žganjce" brez tropin. Že sedaj se nahajajo tu pa tam premeteni možje, ki vedo natanko, koliko gorä je gori le na bledem mesecu, in kako jim je ime ; nekateri so celò ljudi videli — seveda po noči, to se pravi, ko je bila pri nas noč na mesecu pa dan —, ljudi so videli pravimo, ki so lazili mej gorami, kakor mravlje, sem in tjà. Če smo že, ali kader bomo res toliko vedre glave, mi zemljani, kaj nas bo stalo izduhtati rog ali kako bi dejali, orodje, da voščimo z njim mesečanom »bog pomagaj", kader kedó kihne. Za tak dober sluh nam je Edison stroj že obljubil. Še nekaj časa, pravi, bo ga prikrival, potem pa dal ga mej svet, kader bodo za stermenje dovolj pripravljeni. Dosedaj se zabava še sam
z njim in tako dobro sliši nanj, pravi,, da ga ušesa bolé, kadar praska muha po šipah v oknu gori in doli; toliko-ropota in šuma napravlja ta merčes; in kader ostane kaj za njo, kar je bilo prej njenega, poči kakor bi se iz gore skale utergale.
Mnogo iznajdeb torej bomo še doživeli, in kar nas ne bo doseglo, učakali bodo-naši otroci in naših otrok otroci. Gotovo-ni, a misliti je, če se bodo recimo čez dve, tri, štiristolet spominjali kedaj nas,, misliti je, pravimo, da za posebne modrijane nas ne bodo imeli, ter iskali, Darwinu navpik, našo zibelko mej oslovsko rodovino, ker takrat se bodo otroci učili, kar sedaj stari ne vemo!
O nebu in njegovih svetovih, n. pr.. o zvezdah, o solncu itd. vemo mi, sedanjiki že nekaj, a mnogo nam še manjka! Še vedno se lasajo učeni možje za tór n. pr. so li na mesecu ljudje ali niso. Videti je, da se jim pri tem prepiru persti še dolgo ne bodo zravnali. Pomudimo se malo pri lem. Kaj vemo o solncu, n. pr? — Da se nam vidi veliko kakor hlebec za 4 groše! To velja za vsak kraj zemljè, ker v onih žalostnih krajih, kodar ima hlebec okolo kerčico, vidi se tudi solnce ljudem manjše. Razumnemu človeku se da morda to dopovedati. — Torej tako veliko se vidi solnce, a prebrisane glave smo, mi vémo, tudi zakaj se tako màio vidi; 21 milijonov milj je
! namreč od nas do solnca! Ko bi zdaj le v tem t.renotku kedo sé solnca proti tebi zavpil, postaral bi se za petnajst let v tem, da bi ti njegov glas naposled do ušes pribučal.
prih.)	Iv. z Verha.
Pogovori,
m.
mam naj se torej obernem, da zvem, kaj je ^ slovanski duh, značaj slovanski ? Ozrem se v preteklost nazaj : to, kar bi se moglo imenovali slovanska zgodovina, kaže mi malo veselega, za prihodnjost tolažljivega, malo takega, da bi mi serce povzdigovalo. „Infandum, regina, iubes reno-vare dolorem* ! Izreki starih tujih pisateljev o naših pradedih — komu niso znani? — dvomne so veljave. Ako po-prašujem pri sovražnih nam narodih — in kateri narod ni nam sovražen? — kako sodijo oni, kako sodi sosebno bližnji nam sosed Nemec o Slovanu? Koga izmed nas ni ta sodba že v serce bolela? Skoraj vse, kar je narobe čednost, to je našim sovražnikom slovansko!
Jaz ne poprašujem že zdavnaj več, ne prijateljev ne sovražnikov naših, kaj je slovansko. Ko sem opazoval in premišljeval človeštva življenje, preteklo in sedanje, napore, boje, zmote, terpljenje njegovo, spoznal sem, da ima vsak narod, kar jih je do zdaj stopilo na zgodovinski oder, svoje posebno mesto, vsak svoj posebni pomén v zgodovini človeškega razvoja ; vsak je pospešil ali pospešuje po svoje človeški napredek; vsak je prinesel in pridejal tako rekoč svoj delež splošni omiki, katera je neka vsota in celota teh posameznih, različnih doneskov. Ali v tej tolikanj hvaljeni in zares čudoviti omiki, katero si je priboril in pridobil človeški rod, v tej omiki pogrešam nekaj, kar se mi vidi poglavitno, brez česar je puhla in prazna vsa človeška omika, podobna zlatemu sadu, ki razveseljuje človeku oko, a ne nasiti mu gladnega želodca. Storil je človeški duh svoja čuda, z lučjo svojo ,
je pregnal sovražne teme, prestvaril je sè svojimi deli zemlji lice ; reči se skoraj smé: kaj je človeškemu duhu nemogoče? Zboljšalo se je splošno blagostanje, to je gotovo ; mnogo več ljudi živi sedaj „človeka vredno* življenje. Ali vendar koliko terpljenja je še v stoterih oblikah! In to terpljenje dušno in telesno se tem bolj živo čuti, čim bolj je človek razvit. Tu je treba zdravila! Človek se ni razvil v naravnem ravnotežji in soglasji ; za umom mu je zaostalo serce! Kaj je um brez serca ! Ravnotežna morata biti, v enaki meri razvita : to je prava človeška omika. Um je storil svoja čuda, zdaj naj svoja stori — serce! „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe*, najlepša beseda kar jih je bilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se ni še uresničila; uresniči se naj in človeštvo bode na verhuncu svojega razvoja, doseglo bode svoj poklic, svoj namen. Drugi narodi so storili svojo dolžnost, imeli.so vsak svojo „idejo*; kako idejo ima slovanstvo? Ako nima nobene, kaj ga je potem treba na svetu? Kje je potem „opravičenost njegovega obstoja*? Ali je to bistvenost kakega naroda, da izraža svoje misli ravno v teh in ne drugih glasovih? da govori: „oče naš* in ne „pater noster*? Ako je tako, kako terdno podlogo ima torej naša narodna zavest, naše rodoljubje? Ne „etiketa* na steklenici, kar je v njej, to je poglavitno !
Serce torej treba da nastopi svoje kraljestvo; bratoljubja, ljudoljubja doba naj prisije terpečemu človeštvu. A kateri narod naj prevzame to novo, to
vzvišeno nalogo? Zakaj bi ta narod ne bil slovanski? Tuji jarem je žulil vrat Slovanu dovolj časa, da vé kaj je sužnjost ; dolgo terpljenje mu je omeščalo serce, da čuti usmiljenje z vsakim, kedor je nesrečen.
Ta vera se je rodila zgodaj že v mojih persih; ta vera mi je bila tolažba in upanje, ko sem moral tolikrat slišati, kako se je zaničevalo vse, kar je slovansko. Slišati sem moral, daje podlost pravo jedro slovanstva ; a v meni je nekaj dejalo, da je, da naj bode to jedro
—	plemenitost! Plemenitost nam bodi gaslo vsakemu zase, plemenitost naj uči, budi, širi med svojimi brati vsak izmed nas, komur je dano stopiti iz ozkega zasebnega okrožja ter javno delovati in govoriti. To bodi naše opravi-čenje pred svetom, to bodi naše maščevanje ! Iztrebimo iz svojih sere kar je še nečistega, neblagega ostalo nam v njih
—	sad tisočletnega hlapčevanja. Ta misel, ta ideja je vodila vedno moje skromno slovstveno delovanje. To je bilo, to je in to bode do zadnjega vzdiha m oj e slovanstvo !
Da se smertno sovražita, pobijata in preganjata bratovska naroda, katerih ni moči ločiti ne po obličji ne po govorici, podobna si kakor kaplja kaplji — ali je to slovansko ? Da so sinovi drugega naroda, kateremu seje boriti za svoj obstoj proti mogočnemu sosedu, ločili se na dvé sovražni kerdeli, kateri se prepirate, z blatom ométate in sramotite pred vsem svetom, ne samo sebe — slovanskemu imenu v nečast in sramoto je njih nesrečno početje! — ali je to slovansko? Žalostno, prežalostno, ako je tako ! Jaz upam, da ni; jaz sodim, da je to samo labsten. ne še iztrebljen ostanek naše
nevesele preteklosti, nesrečna zapuščina naših pradedov ; populimo ta plevél !
Poglejmo na drugo stran! Glej tu, narodič, kateri je stoletja stokal pod tujim jarmom, zatiran, a ne zatert; osvobodil se je sè svojo močjo; trudil se je in delal, daje dospel do nenavadnega blagostanja ; mirno in zadovoljno bi bil lahko živel na svoji zemlji sam svoj gospod; ali miru in zadovoljnosti ni našel : onkraj meje so mu zdihovali nesrečni bratje, neosvobojeni, „Serbia irredenta* ; čakal je ugodne prilike, da jim pride na pomoč. Ko je menil, da je prišla, vstal je, David nad Golijata. — Kratek boj, nesrečen boj, a slaven! — To je bilo slovansko! Glej tam peščico mož slovanskih, kolikor mož, toliko junakov! Tudi oni so šli navdušeni v sveti boj za osvobojenje bratov; v hrabrosti njim enaki so bili neumerjoči boritelji termopilski, neenaki jim v srečnem uspehu! — To je bilo slovansko ! — Začeta je bila sveta vojska, ne končana. V boji so rasle moči sovražniku; gorjé zdaj, trikrat gorjé nesrečnim robom, gorje njim, kateri so jim bili prišli na pomoč! Ne bati se! Glej, že se bližajo od severja nebrojne čete, ves narod je vstal: Zdaj ali nikoli! Kako navdušenje za sveti boj, kako so prinašali zanj svoje dari bogatini in siromaki, kaj takega še ni videl svet! In vse to ne za slavo, ne za zemlje kos; vse to za nesrečne brate ! — To je bilo plemenito, to je bilo slovansko !
Tako jaz urnem slovanstvo ! — —
Tu se mi zdi, da vidim v duhu svoje bralce. Ta je zamišljen, kakor da bi premišljal in prevdarjal resničnost ali neresničnost mojih besed. Ta maje z glavo, ón se zaničljivo posmehuje, tretji se četo na glas krohota. »Idealist* ! — »Sanjač* !
— »To si ti tako misliš in želiš, ali ni tako" ! — »To sem že vse nekje slišal, stare litanije" ! — »Še tega nam je bilo treba" ! Slovani smo že tako premehki ; pesti je treba, pesti, ne serca! Kam se pride s plemenitostjo? Bog naš varuj
takih prerokov ! Take misli se prav čedno beró v kaki pesmi, za kratek čas ; in ako se ne motim, bral sem res že nekje tako pesem: v javnem življenji to ne velja" !
Taki ugovori se mi oglašajo vsevprek! Odgovor moj morebiti prihodnjič! s.
Vad
J. M. v S. Na bojnsm polji.
Noč je razprosterla svoja krila Čez kervavo, tužno bojno polje; Vse okrog je mirno, ker tihota Vlada tam, kjer pred se kri je lila.
Le z daljine zdaj pa zdaj se čuje Tužno ranjenih ljudi stokanje; In mertvaških tic gerdó kričanje Se razlega včasi po planjavi.
Glej! zdaj tam izza visoke gore ße prikaže ženska, mlada ženska; Pazno dalje stopa, ker boji se, Da b' je kdo ne motil na nje poti.
Revica je prišla iskat ljub'ga, Koji bojeval se je prot' Turku — Hudemu sovražniku kerščanstva — Za kerst častni in svobodo zlato.
Torej tu ga ona misli najti. Na kervavem, tužnem bojnem polji ; Ker zastonj po njem je vpraševala Že pri vseh domóv se vračajočih.
In ko tu med mertveci koraka, Čuje za seboj stokanje tužno; Od strahu ne more dalje, kajti Glas spoznala svoj'ga je junaka.
Vendar da pogum si in gre k njemu,-K njemu, kojega tak strastno ljubi : Al. o žalost! tu ga vidi v kervi, Ko bori se z boginjo Morano.
Hoče ona mu obvezat rane, Rane težke, rane smertonosne; A prepozno revica si prišla. On ie mertev in se več ne gane.
niča,
Zdaj sirota več ne more stati, Zgrudi se na tla in plaka, joče; Kliče ga in solze, solze vroče Tečejo po bledem njenem lici.
Drugi dan, ko prišli so pogrebci, Našli pri mladeniču so devo: Srnert za večno tu ju je združila, Nju, ki se tak strastno sta ljubila.
Kako to? V 1. kitici se rimata 1. in 4. verz; v 2. k. 2. in 3. To jemalo čudno, nenavadno; vendar bralec meni. da je našel zakon in mirno bere dalje. V 3. k. vidi. da se je motil ; ta je čisto nerimana. V 6. in 8. k. je zopet kakor v t.; v 9. kakor v 2. in v poslednji.se rimata zadnja vèrza! Tako se ne smé. Ako je pesem pisana v kiticah, treba da je zakon že v pervi jasen ; pesnik se mora že tu odločiti, ali bode rimai ali ne, in kako. Dalje: „Vse okrog je mirno, ker tihota vlada tam, kjer pred se kri je lila." To je slabo povedano; ta „ker!'1 — „Kontrast" ni dobro izražen; zdaj je vse tiho, kjer je prej — kri tekla. Saj šumela vendar ni ! — Tega ne. ali glasän je bil boj, v katerem se je kri prelivala. — To je res, na to pride tudi bralec, ali še le po okoliši, in to ni dobro, ni poetično! — »Le z daljine zdaj pa zdaj se čuje tužno ranjenih ljudi stokanje". Prej smo bili na bojišči, v 1. k. nas je pesnik tijä postavil; zdaj pa čujemo stokanje iz daljave! Tudi »ljudi" tu ne velja. — Glej! izza visoke gore se prikaže ■'.... kaj? vsak bi mislil: mesec, ali morebiti tudi solnce, ako je proti jutru, ali kaka druga nebeška prikazen ; ne ! prikaže se ženska. Čuden prizor! kje bivata pesnik in poslušalec? Menda vendar na bojišči, ali blizu kje, gotovo pa na ravnini; noč je temna, vsaj rečeno ni bilo, da mesec sveti; zdaj pa hipoma pokaže pesnik svojemu spremljevalcu žensko, ki je
prišla od onstran gore, ravno je dospela na Verh. To mora biti vendar nekoliko streljajev daleč, kako bi bilo torej mogoče videti žensko, ako bi bila tudi v čisto beli obleki! — »Pazno dalje stopa, ker boji se, da — b' je kdo ne motil na nje poti8 ! Ta ženska naj bi bila doma ostala!
Bralec je takoj uganil, česa išče ; ljubezen daje pogum tudi najboječnejši ženski: serčno mora torej stopati ne gledé na desno, ne na levo. da bi je kedo ne motil (strašna beseda!) A .tudi dalje se ta ženska čudno vède. »Cuje za seboj stokanje tužno; od strahu ne more dalje, kajti glas spoznala svoj'ga je »junaka*. Prišla je na bojišče iskat svojega »junaka*. Ako je ostal na bojišči, ti'eba, da je ranjen ali mertev; tega vendar ni mogla misliti, da bode živ in zdrav tam ležal ali se sprehajal. Najde ga ranjenega, to ni najhuje, nasprotno! vendar prestraši se tako, da ne more dalje. ,.Vendar da pogum si in gre k njemu* ; bati se je bilo torej, da bi ne pobegnila ter ga pustila!
Že iz tega se vidi, da je ta pesem nezrela poskušnja. A še več! To hoče biti pesem, a pesem ni. Pisatelj nam pripoveduje dosti žalostno dogodbo: dekle pride na bojišče svojega ljubega iskat, ki seje boril proti Turku in padel; najde ga umirajočega; od žalosti se zgrudi sama mertva nanj. To je vendar žalostno ! In vendar, vprašamo, koga je to. kar se nam pripoveduje, kolikor toliko pretresnilo. genito, ali tudi samo zanimalo? Bralcu je za ta dva človeka toliko, kolikor za lanski sneg. Ne tolikanj, kaj nam pesnik pripoveduje, nego kako nam pripoveduje, to je poglavitno; tu ni iskrice, da bi bralca ogrela, noben glas mu ne seže v serce; vse je tako na široko razpeljano, tako megleno, pro-zajično, tako dolgočasno! Vnanja oblika še ni tako slaba, a jedra ni. jedra. Ta poskušnja ne kaže, da se nam je od g. pisatelja kedaj kaj dobrega nadejati na pesniškem polji.
S.
Slovenski glasnik,
— Cerkvene pesmi: mašne, Marijne in sv. Telesa, za mešan zbor. TJglasbil P. H. Sattner. V Novem mestu, tiskal J. Krajec. V lastni zalogi. Ker nismo do sedaj imeli še prilike, izročiti strokovnjaku v presojo poslano nam delce, priobčujemo samo vsebino njegovo: 1. Oče večni, masna pesem ; 2. Pred Bogom : 3. Pred Bogom; 4. V ponižnosti, 5. V ponižnosti. 6. Oče večni; 7. 0 preblažena. Marijna pesem; 8. O Marija, vzor kreposti; 9. Žalostna mati; 10. O devica; 11. Jezus moje želje, obhajilna pesem; 12. Dobri pastir, 13. Jezus, sladko ime, za praznik sv. imena. 14. Križev pot; 15. Tantum ergo, 16. Tantum ergo. — Cena 50 kr. pri skladatelji v Novem mestu.
JLjstnica uredništva,
G. J. T. v K. »Dvanajst pol same literarne zgodovine na leto*, to Vas plaši! Ne bojte se, gospod ! Vodnik in Preširen sta potrebovala res mnogo prostora v malem listu, tako da so se
morali kerčiti drugi spisi; ali pomislite: Vodnik je naš pervi, Preširen največi pesnik ; kader pridejo na versto drugi »minorum gentium*, menimo, da jim ne bode potreba toliko prostora. Mi, in z nami tudi mnogi drugi, smo hvaležni g. Levcu, da nam podaje, zlasti o Preširnu. tako korenito razpravo.
^,1stn1ca odpravnistva.
Vse one čč. gg.. kateri nas vprašajo, koliko letnikov Zvonovih je še dohiti in po kaki ceni. prosimo, naj še malo poterpé, ker jih nismo še dobili od bukvoveza.
^oprava.
V zadnji številki se je vrinilo nekaj prav nepri jetnih napak : Str. 39. a zadnja versta beri Lösung (nam. Lesung); str. 42. a 11. versta od spodaj: Moja ženka (nam. ženska) bo smert grenka; in nam. veči naj se bere povsod večji.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto, 2'50 za pol leta; Napis: Redaction des »Zvon*, Wien, Währing, Herrengasse 74.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.