Filozofski vestnik Letn ik /Volume XXIV • Števi lka /Number 3 • 2003 • 53-86 O UMETNOSTI, GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI GERARDO MOSQUERA I. O globalizaciji in kulturah 1. Poleg svojega prvotnega pomena, da izraža nekatere sodobne proce- se, ustvarja pojem globalizacije prostor navdušenja in strahov. Na eni strani imamo azijske »tigre«, ki so danes že v zatonu, prezasičenost komunikacij, in- ternet in ponovno oživljeno globalno vas, na drugi pa mednarodna srečanja »proti globalizaciji«. Na področju kulture globalizacija pogosto poraja strah pred težnjo izenačevanja s svetovljanskimi kulturnimi vzorci, zgrajenimi na evrocentričnih temeljih, ki usodno zabrisujejo kulturno različnostjo ponov- no ocenjujejo in z njo manipulirajo. Ta nemir je osnovan na tehtnih temeljih, nedvomno pa transnacionalna ekspanzija v našem času potrebuje jezike, in- stitucije in mednarodne rabe, ki bodo omogočili sporazumevanje na global- ni ravni. Položaj je kompleksnejši kot prevladujoči optimizem in pesimizem in posledično so tako navdušenje kot strahovi v resnici težavnejši. Časi globali- zacije so zaznamovali dva nasprotujoča si procesa v kulturi. Njuna interakcija tvori kritično točko ponovnega določanja simbolne oblasti in paradoks, ki zaznamuje to obdobje. Po eni plati tvorijo globalizacija gospodarstva, oblike razdelitve moči, komunikacije in simboli odločilni trenutek ekspanzije indu- strijskega kapitalizma, ki predstavlja širitev Evrope in njene kulture od rene- sanse naprej. Slednja prej odraža proces, kije popeljal Evropo navzven in na- prej, kot pa potrditev njenih korenin v paradigmatični preteklosti. A zgodba o evropski ekspanziji se enači s svetovno ekspanzijo. Pridobitev svetovne obla- sti je štela kot svetovna ekspanzija: zaradi osvojitve svetovne oblasti ter zaradi izgradnje totalitarne racionalnosti, ki izhaja prav iz te oblasti, je lokalno-za- hodno postalo univerzalno. Ti stvarni in simbolni načrti so bili interpretirani vse do danes. Okciden- talizacija j e bila univerzalizacija, ker je zaradi svoje nadvlade medsebojno 5 3 G E R A R D O M O S Q U E R A povezala planet in ker se je oklicala za univerzalno. Ideja o svetovni ekspan- ziji — s »starimi«, »novimi« svetovi in z »odkritji« — j e dosegla svoj vrhunec v nasprotnem pojmu: v kontrakciji »svet j e vsak dan manjši«, j e celo globalna vas. Gospodarsko širjenje Zahoda j e od nekdaj prinašalo s seboj kontrakci- jo v ideji univerzalne majhnosti, ki se osredotoča v renesančnem Jazu, kot nasprotje neomajni veličini in raznolikosti. To predstavo najbolje ponazar- jajo zemljevidi. So praktičen instrument ekspanzije, komunikacije, osvaja- nja ter obenem ikona sveta na dlani. Pod pretvezo znanstvene objektivno- sti prav tako ponazarjajo sistem organigramov in emblematičnih upodobi- tev geopolitične moči. Splošno sprejeta ideja o okrogli Zemlji j e vsebovala zamisel o možnosti globalnega upravljanja — in nadvlade — ter krčenja sve- ta na vase zaprto kroglo. Na spomenikih Krištofa Kolumba in drugih ose- bnosti, j e bil planet opredmeten kot krogla, ki s e j o lahko oblikuje, drži in nadzoruje pod nekim praporom, ali se celo z njo poigrava, kot j e prikazal Charles Chaplin v Velikem diktatorju. Ko potujemo po Portugalski, preseneča veliko število kamnitih ali bronastih krogel na spomenikih, ki se pojavljajo tudi kot dekorativni elementi razsvetljenstva in baroka. Včasih vidimo veli- ko kroglo na piedestalu: spomenik uteleša sposobnost spoznavanja, upora- be in nadvlade sveta, sintetiziranega v geometrijskem liku. Simbolizirana ideja globalizacije se pojavlja že od 15. stoletja v imaginariju »prihodnje« Evrope. Izraz globalizacija je s svojim konotacijskim poljem soudeležen pri eks- panzivno-kontrakcijski etimologiji, s čimer pridobiva številne implikacije. Rabi za označevanje današnjega položaja, vendar prikriva velike neenakosti sveta, ki je , če parafraziram Orwella, za nekatere dosti bolj globalen kot za druge. Slednji so v večini. Kolonializem je bil orodje ekspanzije-kontrakcije Zahoda. Jimmie Dur- ham je opozoril na neizpodbitno dejstvo, da so vse sodobne izkušnje kolo- nialne: »The colonial reality is the only reality we have. All of our thoughts are the consequence of colonial structure.«1 Očitna in hkrati pozabljena ugo- tovitev poudarja, v kolikšni meri so zgodbe o evropski nadvladi opredelile po- ložaj, v katerem vsi živimo, pa naj bivamo kjerkoli, predvsem pa sam koncept globalizacije. Zahod je vodil industrijski in storitveni kapitalizem, kolonialni sistem, modernizacijo in informacijsko revolucijo, kar je povzročilo širjenje zahodne kulture, vendar ne v smislu etnične kulture, temveč operativne me- takulture sodobnega sveta. Zaradi dejstva, d a j e bila omenjena kultura giba- 1 J immie Durham, »Probably this will no t work«, v Christian C h a m b e r t (ur .) , Strategies of Survival, Now.', Lund 1995, str. 232. [Kolonialna stvarnost j e ed ina stvarnost, ki j o imamo. Vse naše misli so posledica kolonialne s trukture.] 5 4 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI lo teh procesov, j e razvila mnogovrstno sposobnost vsiljevanja in asimiliranja, recikliranja in homogeniziranja. Zgornje se nanaša na hegemonistično uporabo metakulture središčnih oblasti. Dejal sem, d a j e Zahod »vodil« procese svetovne oblasti, vendar je to vključevalo udeležbo podrejenih, naj se ta kaže s sprijaznitvijo, spreobrnitvi- j o ali odporom. Globalno vsiljenje zahodne kulture z namenom spreobra- čanja in nadvlade j e prineslo obči dostop. Če je bil namen vsiljenja spreobr- nitev Drugega, j e dostop slednjemu omogočil uporabo te kulture v lastne, drugačne namene in jo spremeniti od znotraj. Zahodna metakultura, s svoji- mi zmožnostmi globalnega delovanja, je postala paradoksno sredstvo za potr- ditev razlik in za ponovno oblikovanje interesov, ki so bili v postkolonialnem obdobju drugotnega pomena. Zato pravimo, d a j e obdobje globalizacije obenem obdobje razlike, ki predstavlja še en protislovni proces, omenjen na samem začetku. Obstoj ope- rativne metakulture je omogočil globaliziranje razlik onkraj krajevnih meja. Kulturna globalizacija prinaša interakcijo med razširjeno zahodno metakul- turo in svetovnim kulturnim pluralizmom. Če prva ohranja hegemonijo, pa so druge uporabljale sposobnost mednarodnega broadcastinga za preseganje krajevnih okvirov. Vedno so obstajali pritiski skupin na oblasti, da bi asimilirale in upora- bljale v svojo korist tuje elemente, od andske koke (predelane v kokakolo ali v kokain) do afriške upodabljajoče umetnosti v modernizmu. S svojega hegemonističnega položaja se je zahodna metakultura poskušala obogatiti z elementi drugih kultur ter globalizirati ostale kulture ali njihove fragmente. Vendar j e po drugi plati omogočila širjenje različnih smeri in doživela z njimi skladne spremembe. Vsiljena s kolonializmom je kasneje postala oro- dje dekolonizacije in mednarodnega delovanja novih držav Afrike, Azije in Karibov. Poleg tega so vse velike ekspanzije, na primer krščanska, budistična v Azi- ji, širjenje latinščine v rimskem cesarstvu ali zahodne kulture v našem global- nem svetu, imele za posledico trenja, ki so povzročila poroznosti in zlome. Niti kokakoli, simbolu svetovne homogenosti, se ni uspelo izogniti tem raz- pokam. Razlikuje se glede na okus, vodo in druge dejavnike kraja proizvo- dnje. Ravno tako se uživa na različne načine, tako po načinu pitja in mešanja z lokalnimi pijačami kot po svoji družbeni in simbolni uporabi. V Los Ange- lesu uvažajo kokakolo iz Mehike, ki je slajša od kokakole izdelane v Zdru- ženih državah, da bi zadovoljili številno prebivalstvo mehiškega porekla. S te- ga vidika znano dejanje Antonia Cara, ki je izbral tipografijo kokakole, da bi zapisal ime svoje države Kolumbije, pridobi drugačen cinizem kot v inter- pretacijah njegovega časa. 5 5 G E R A R D O M O S Q U E R A Proces globalizacije-diferenciacije j e prej zapleteno in konfliktno izra- žanje moči kot dvojna dialektika. V njem se prepletajo kontaminacije,2 meša- nja in protislovja, ki potekajo v vseh smereh. Čeprav usmerja sedanji razvoj kulture, ga ne moremo označiti za pasivnega kot neko nujno nagnjenje, do katerega pride brez uporabe pritiska s strani podrejenih sektorjev. Metakul- tura teži h generalizaciji praks različnih področij. Loteva se joge in karateja na potrošniški, kulturno »sterilni« način, kakor dveh izoliranih elementov v svetovnem mozaiku, ki ga uokviija Zahod. Nekatere uspešne ne-zahodne iz- kušnje, ena takšnih je japonska, temeljijo na koristnem izrabljanju okciden- talizacije, ki so jo okrepile z lastnimi sestavinami. Dandanes se kulturna moč nagiba k temu blodnjaku nihanj in dvoumnosti. Gibalo kulture nastaja s pre- pletanjem konfliktov in dialogov, pri čemer nastajajo pojavi mešanja, mno- goterosti, prilaščanj in resignifikacij, ki so lahko nadvse zapleteni. Vedno bolj očitno postaja dejstvo, da ni poti, ki bi vodila nazaj k predkolonialni tradici- ji, zaradi česar bi se bilo smiselno vrniti k mitu z nekontaminirano preteklo- stjo, ki ima v sodobnem svetu omejen prostor delovanja. Na podlagi plural- nosti izkušenj, katerih delovanje bi preobrazilo globalno metakulturo, bi skušali dognati, kakšna bi bila sedanjost. V mislih nimam le procesov hibri- dizacije, resignifikacije in sinkretizma, temveč usmeritve in novosti globalne metakulture z vidika podrejenih. Ključna točka je tisti, ki udejanja kulturno odločitev ter v čigar koristje bila sprejeta,3 ne le z etnokulturnega vidika, tem- več tudi glede na spol, razred in družbeno skupino. Številni in različni ljudje delajo »napačno« kulturo in prilagajajo zahodno metakulturo na svoj način, brez zadržkov, ter jo tako razsrediščajo v množični obliki. Oblikovati meta- kulturo na temeljih neskončne pluralnosti perspektiv bi bilo utopično. Uve- ljavljena postkolonialna struktura to onemogoča zaradi porazdelitve oblasti in omejenih možnosti delovanja številnih sektorjev. 2. Haitski pesnik, Léon Laleau, v »Musique Nègre« (1931) opisuje svojo stisko, ko želi v francoščini, jeziku in kulturi, v kateri s e j e izobrazil, izraziti svoje »afriško« poreklo: 2 Jean Fisher, »Some Though t s on 'Contaminat ions '« , Third Text, L o n d o n , št. 32 (jesen 1995), str. 3-7 . 3 Guil lermo Bonfil Batalla, »Lo propio y lo a jeno: U n a aproximación al p rob l ema del control cultural«, v Adolfo Colombres (ur.) , La cultura popular, México 1987, str. 79-86, in v »La teoría del control cultural en el estudio de procesos étnicos«, Anuario Antropológi- co, št. 86, Universidad de Brasilia 1988, str. 13-53. Gl. zaznamke o problematiki s p r e m e m b v ljudskih družbah: Ticio Escobar, »Issues in Popular Art«, v Gera rdo Mosquera (ur.) , Be- yond the Fantastic, Contemporary Art Criticism in Latin America, L o n d o n 1995, str. 91-113. 5 6 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI »Et ce désespoir à nul autre égal D'apprivoiser, avec des mots de France Ce coeur qui m'est venu du Sénégal?«* Pomen postane globlji, če pomislimo da je Laleaujeva Afrika, tako kot ti- sta iz Négritude, postala nadomestna iluzija za evropsko iluzijo.4 Morda celo iluzija v poskusu izgradnje karibske identitete iz sestavin afriškega porekla, ki so sodelovale v sinkretični kulturi. Te sestavine so predstavljale obrambo pred vsiljeno francosko kolonialno nadvlado in ustvarjale razliko z vidika po- drejenih, ki so bili neevropskega porekla. Iluzija ne prihaja od zunaj: poraja se iz neke živete in preoblikovane čezatlantske afriške pripadnosti, k i je bila aktiven dejavnik karibskih kultur: Afrika kot del Zahoda, ne pa kot vir kon- fliktov ali podrejanja. Kakorkoli, pesem odraža pasiven odnos, ker dovoljuje, da francoščina plemeniti razliko. Avtorji Négritude, predvsem Aimé Césaire, so konec tride- setih želeli vsiliti evropski jezik za izražanje hibridnega konteksta, ki je vse- boval zelo aktivne neevropske sestavine iz Afrike in Azije in nekatere, ki so bi- le plod preoblikovanja evropskih kultur v Ameriki. Césaire je govoril, da želi »ustvariti antilsko francoščino, črnsko francoščino, ki je, čeprav še vedno francoščina, tako zelo zaznamovana s črnskim pečatom«.5 Izključeni in razli- ka dobijo s tem pečatom sporočilni glas. Nicolás Guillén je malo pred tem, vendar še v istem obdobju, uvedel v klasično kastiljščino ritme, intonacije, zvočnost in ambiente afriškega izvora. Mulatski pesnik, militantni komunist, je, čeprav ni govoril afriških jezikov, trdil: »Joruba sem, jočem vjorubščini / lucumi.« To se kaže kot verodostojno, ker vsebujejo nekatere Guillénove pesmi, kot je nakazal Alfred Melon in preučeval Desiderio Navarro, zvočno tekstu- ro, k i j e lastna jezikom joruba, kikongo, efik ter drugim afriškim jezikom.6 Navarro je priznaval, da pesnik, »ko govori španščino, hkrati govori v nekem črnsko-afriškem jeziku«.7 Tonske značilnosti jezikov bantu in sudanskih jezi- * »In ta neprimerlj ivi obup , izražati z besedami iz Francije to srce, ki sem ga dobil iz Senegala?« (Op. prev.) 4 J ean Bernabé , Patrick Chamoiseau in Raphael Confiant, Eloge de la Créolité, Pariz 1989, str. 20. 5 V intervjuju z René jem Depes t rem, v Prólogo a Poesías, Havana 1969, str. xx. 6 Alfred Melon, »Guillén: poeta de la síntesis«, v Realidad, poesía e ideología, Havana 1973, str. 25-61; Desiderio Navarro, »Sonido y sentido en Nicolás Guillén. Contribuciones fono- estilísticas«, v Ejercicios del criterio, Havana 1988, str. 11-32. 7 Navarro, op. cit., str. 23-24. 5 7 G E R A R D O M O S Q U E R A kov so vplivale že samo na način, s katerim Kubanci izgovarjamo in intonira- mo španščino. Zvočna sinteza je prisotna tudi v ideologiji kulturnega mesticiranja*, ki je osnova ideji o kubanski identiteti, ki j o j e Guillenova poezija pomagala zgraditi v tridesetih letih: »Od nekdaj smo skupaj, mladi, stari, črni, beli, vsi pomešani; eden ukazuje, drugi uboga vsi pomešani; Sveti Berenito in ubogljivi vsi pomešani; od nekdaj črni in beli, vsi pomešani, Sveta Marija in ubogljivi, vsi pomešani; vsi pomešani, Sveta Marija, Sveti Berenito, vsi pomešani, vsi pomešani, Sveti Berenito, Sveti Berenito, Sveta Marija, Sveta Marija, Sveti Berenito, vsi pomešani!« Takšen vidik se ujema s stališčem etnologa Fernanda Ortiza, ki j e pri- merjal kubansko identiteto z ajiacom, juho, ki vsebuje vrsto različnih sestavin, pri kateri usedlina na dnu predstavlja integrirano nacionalnost, njeno sinte- zo.8 To paradigmo lahko razširimo na vse Karibe, za katere so značilni pro- cesi povzemanja iz prvotnih kultur, ki so se zlile na tem področju (akreoli- zacija)* in etnogenetično mešanje. Tu se afriška idiosinkrazija ter kulturni elementi preoblikujejo v nacionalne kulture zahodnega, »mestiškega«* tipa, celo tako, da jim vtisnejo povsem svojstven pečat. Afriška hibridnost je klju- čna za mnoge kulturne izraze v Ameriki. Ne le kot intertekstualnost, temveč * mesticiranje, mešanje. (Op. prev.) 8 Fe rnando Ortiz, »Los factores h u m a n o s de la cubanidad«, v Orbita de Femando Ortiz, Havana 1973, str. 154-157. * akreolizacija, prilagoditev na latinskoameriški način življenja. Kreol, p o t o m e c evrop- skih priseljencev, zlasti Spancev, v Latinski Ameriki. (Op. prev.) * mestic, p o t o m e c evropskega pr ise l jenca in p rvo tnega amer i škega prebivalca. (Op. preu.) 5 8 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI kot osnovna sestavina. Ne v smislu elementa navdiha ali kot dodan element, ampak kot prometejska sestavina pri oblikovanju novih kultur. Ideja kulturnega mesticiranjaje problematična, ker s e j o lahko rabi za oblikovanje podobe enakovredne in harmonične spojitve, ki ne zakriva le raz- lik, temveč tudi protislovja ter očitne neenakosti pod krinko mita vseudele- ženega integriranega naroda. Vse ideje, ki temeljijo na sintezi, se soočajo s problemom prikrivanja neravnovesij in brisanja nasprotij. Morali bi ugotovi- ti, katero od posameznih sestavin prispeva vsak v ajiaco in kdo ga zajema z naj- večjo žlico. Poleg j uhe sinteze je prav tako nujno poudariti, da na dnu osta- nejo kosti in trdi deli mesa, ki se nikdar povsem ne razpustijo, čeprav nedvo- mno prispevno juhi svojo hranilno vrednost. Paradigmo ajiaca, povezano s hibridizacijo, bi morali dopolniti s paradigmo »moros con cristianos«* (ku- banska j ed z rižem in črnim fižolom, ki se kuhata skupaj), v povezavi z multi- kulturalnos^o.9 Med seboj se spojita: moramo ju uživati skupaj. Druga težava je v tem, da se model hibridizacije loteva medkulturnih procesov kot mate- matičnih operacij deljenja in seštevanja elementov, katerih rezultat je tertinm quid, plod mešanja. Tovrstni modeli zanemarjajo lastno kulturno ustvarjanje, ki ni nu jno plod mešanja, temveč iznajdba ali svojevrstna raba. V resnici pomeni vsiljevanje francoščine in španščine njuno krepitev, bo- gatitev ter j ima daje zmožnost sporočanja drugih ustreznih pomenov, ki po- gosto ustrezajo marginaliziranim izkušnjam. Takšna preoblikovanja zaznamu- jejo postkolonialni lingvistični zemljevid; omogočajo raznolikost med jeziki oblasti in njihovo vrnitev v antihegemonizem. Vendar tudi tu naletimo na dvoumnost, ker so evropski jeziki tisti, ki na koncu pridobijo. Te pridobitve si središča ponovno prilastijo in jih kasneje uporabijo, kot pri antropologiji, za izpopolnjevanje sredstev v domeni Drugega. V teh dilemah se je danes znašla kulturna oblast. Francoščinaje prekoračila to omejitev, s tem p a j e ne- hala biti francoščina in se preoblikovala v številne kreolske jezike Karibov, ki so nedavno tega postali literarni jeziki. Vendar francoščina omogoča pisate- ljem mednarodno prepoznavnost, kar je izjemnega pomena za področja go- voijenih — in predvsem branih - jezikov z majhnim številom govorcev. Visoka stopnja nepismenosti v državah kot je Haiti botruje temu, da pisatelji ustvar- jajo za izvoz. Vsekakor pa francoščina slabi in razmisliti bi morali o možnosti, da bi iz kreolskih jezikov prevajali neposredno v angleščino. Če je Laleau pojmoval evropski jezik kot past in če sta se ga Cesaire in Guillen namenila preoblikovati, pa v nekaterih primerih ne zasledimo zaskr- * Mavri s kr isyani . (0/ j . prev.) 9 Gera rdo Mosquera , »Africa in the Art of Latin America«, Art. Journal, New York, letnik 51, št. 4 (zima 1992), str. 30-38. 5 9 G E R A R D O M O S Q U E R A bljenosti zaradi njegove uporabe ali predrugačenja. Intelektualec iz Konga, Théophile Obenga, je na začetku šestdesetih v svoji pesmi »Tu parleras«, po- svečeni Césairu, izjavil: »les mots son leurs mots mais le chant est nôtre«* Ta vidik poudaija uporabo kulturnega elementa ter odpravlja nasprotja, ki se porajajo glede njegovega porekla. Ohranja pa dvoumnost med tujim jezikom in lastnim govorom. V Latinski Ameriki in Karibih j e ločnica med avtohtonimi kulturami - njihovimi preoblikovanji - in vsiljenimi evropskimi kulturami veliko jasneje začrtana kot pri onih v Afriki in Aziji. Ohranjanje polarnosti je naravno, bodisi kadar se privzemajo spremembe nastale s kolo- nializmom, bodisi ko govorimo o sposobnosti dekolonizacijske inverzije. Ven- dar je dandanes bolj sprejemljiv odnos dialoga, v katerem sta vsiljena kultura in jezik »lastna-tuja«, kot je dejal Bahtin, ko j e govoril o »literarni večjezično- sti«.10 Hegemonistični kulturni elementi so vsiljeni, vendar so tudi privzeti,11 s tem pa se s prilaščanjem sredstev oblasti shema oblasti vrne v prejšnje stan- je. Na silo pokristjanjeni sužnji so ustvarili primer spajanja afriških božanstev in katoliških svetnikov ter devic v Ameriki, ki ni rabil le za nadomeščanje pr- vih z drugimi: zaobjemal je hkratno umestitev vseh v skupen sistem z afriško strukturo. Takšne poroznosti so značilne za prostore »novih ljudstev«, kot so Kari- bi, in so posledica uničenja velike večine avtohtonega prebivalstva, evropske kolonizacije, uvoza Afričanov kot suženjske delovne sile za plantažno gospo- darstvo, kasnejšega priseljevanja azijskih delavcev in akreolizacije. Prvotne kulture podrejenih skupin se v tej shemi porazgubijo, preoblikujejo ali raz- drobijo in aktivno izginjajo med prilagajanjem novim kulturam. Iz tega raz- loga so Karibi mistificirani kot ikona par excellence mesticiranja, različnosti, migracij, odprtih izmenjav, kjer se stapljajo čiste razmejitve izvora (evropske- ga, afriškega, azijskega) in se napreduje k identifikaciji s »francoščino« (ki sem jo uporabil kot sinekdoho univerzalizirane zahodne kulture) občuteno in uporabljano kot lastno, podobno kot kastiljščina v Latinski Ameriki. Go- tovo kastiljščina in portugalščina v Ameriki, tako v pogovornem kot v literar- nem jeziku, bolj ohranjata kreativnost kot v svojih izvornih krajih. Vsekakor * »Besede so njihove, a pet je j e naše.« {Op. prev.) 10 Mihail M. Bahtin, »De la prehistoria de la pa labra de la novela«, v Problemas literarios y estéticos, Havana 1986, str. 490-491. 11 Ticio Escobar, El mito del arte y el mito del pueblo, Asunción 1987, str. 76. 6 0 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI j e nujno, da se izognemo idealizaciji Karibov in mistifikaciji kulture kot sim- bolnega prostora, v katerem se rešujejo družbeni problemi. 3. Kulture so si od nekdaj »kradle« med seboj, naj so bile vladajoče ali podrejene. Takšno je njihovo naravno delovanje, so živi organizmi, katerih dobrobit j e odvisna od njihove dinamike, sposobnosti prenove in pozitivne interakcije z okoljem. Te prilastitve mnogokrat niso »pravilne«. Lahko so pre- vzete »brez razumevanja prostora in smisla, ki so ga imele v drugem kultur- nem sistemu in lahko pridobijo popolnoma drugačen pomen v kontekstu kulture, ki sprejema«.1" Na ta način deluje medkulturno prilaščanje, kajti pomembna j e produktivnost vzetega elementa za namen tistega, ki si g a j e prilastil, ne reprodukcija rabe v njegovem izvirnem okolju. Nepravilnosti iz- hajajo iz kulturne učinkovitosti prilaščanja, podobno kot je modernizem po- vsem nevede, pa vendar izjemno učinkovito rabil afriške, oceanijske in sre- dnjeameriške podobe. Zato je brazilski kritik, Paulo Emilio Sales Gómez, ko j e obravnaval svetovljansko stremljenje brazilskih umetnikov, zazrtih v main- stream in ravnodušnih do ljudske kulture, dejal, da na njihovo srečo slabo posnemajo,13 kajti koristno j e tisto, kar jih pooseblja v mednarodnem jeziku govorjenim z močnim naglasom. Podobno kot golobica Rafaela Albertija je brazilska umetnost želela poleteti na sever, vendar je zmotno poletela proti jugu. Ta »zmota« ji je omogočila ustvarjalno sodelovanje v postminimalistič- ni-konceptualni »mednarodni« usmeritvi. Obogatili sojo s skoraj eksistenčno izraznostjo, s čimer so pretrgali prevladujočo dolgočasno povprečnost in vne- sli v material človeško toplino. Osebnost te antisamba umetnosti ne nastaja — kot se pogosto dogaja med prebivalci Karibov in Mehike — s predstavitvijo ali prvenstvenim delovanjem ljudske kulture, temveč z ljudskim načinom ust- varjanja sodobne umetnosti, s posredovanjem lastnega »mednarodnega« je- zika. Govorimo o identiteti, k i j e ravnodušna do »identitete«. Identiteta za- radi delovanja, ne zaradi predstavitve. Kulturno prilaščanje ni pasiven pojav, tudi kadar ga dominantna kultura vsili dominirani. Prejemniki venomer preoblikujejo, resignificirajo in upora- bljajo skladno s svojimi vizijami in interesi. Prilaščanje, še posebno »napačno«, pogosto predstavlja proces »oblikovanja« novega pomena. Zaradi položaja, ki ga zavzemajo na zemljevidih gospodarske, politične, kulturne in simbolne oblasti, so obrobja razvila »kulturo resignifikacije«14 vsiljenih repertoarjev cen- 12 Boris Bernstein , »Algunas consideraciones en relación con el problema 'arte y et- nos '«, Criterios, Havana, št. 5-12 ( januar 1983 - december 1984), str. 267. 13 Nav. p o Ani Marii de Moraeas Belluzo v pogovoru z avtoijem. 14 Nelly Richard, »Lat inoamérica y la pos tmodernidad: la crisis de los originales y la re- vancha de la copia«, v La estratificación de los márgenes, Santiago de Chile 1989, str. 55. 6 1 G E R A R D O M O S Q U E R A trov oblasti. Podrejeni se zateka k strategiji prekrškov. Poleg tega, da pleni za lastno uporabo, seje dvom o normah in avtoriteti središčnih paradigem. Nelly Richard je nakazala, da avtoritarne in kolonizacijske premise postajajo neja- sne, s tem nastajajo novi pomeni, »izvirnik se popači (zato se pojavijo pomi- sleki glede dogme njegove popolnosti), ustvarja reprodukcije in de-generira različice v satiričnem zanosu oblikovanja posnetka«.15 Ne le, da razdira po- vzeto v postmodernem smislu, ampak poleg tega povzroča antievrocentrično de-konstrukcijo avtoreference prevladujočih modelov16 in predvsem celotne- ga kulturnega modela. Zaradi svojega problematičnega odnosa identitete-razlike z Zahodom in njegovimi središči, ki temelji na specifični kolonialni zgodovini, j e Latinska Amerika primer teh procesov. Zavestna in selektivna kulturna »antropofagija« (se pravi premišljeno požiranje tujih elementov, da bi jih vnesla v lastni orga- nizem), ki s o j o napovedali brazilski modernisti v dvajsetih letih, je postala stalnica latinskoameriških modernizmov in se v tej luči kaže nenavadno pred- postmoderna. Potreba po uporabi predpon poudarja, kako zelo so medse- bojno prepletene niti v tem kulturnem klobčiču, v okolju, k i j e sam po sebi heterogen in fragmentaren. Vendar »antropofagija« ne poteka tako gladko, kot se morda zdi na prvi pogled, kajti ne odvija se na nevtralnem ozemlju, ampak na podrejenem, ki praviloma nemo privoli v protislovja podrejenosti in v postkolonialni položaj. Kdo na koncu požre koga? Latinskoameriški umetniki so do skrajnosti zapletli implikacije, ki j ih prinašata privolitev in transkulturalno prilaščanje. Nekateri, med njimi Juan Dávil in Flavio Gar- ciandia, so svoja dela posvetili n junemu ciničnemu raziskovanju. Latinskoameričanom so očitali, da smo posnemovalci, provincialci in dru- gorazredni Evropejci. Simón Rodríguez, učitelj Simona Bolívaija in eden pr- vih postkolonialnih mislecev, s e j e okrog leta 1840 pritoževal zaradi navdu- šenja, ki g a j e v novih republikah vzbujalo vse, kar je prihajalo iz Evrope ali Združenih držav. Zapisalje: »Če so se že namenili vse posnemati, zakaj ne po- snemajo izvirnosti?«17 Postmodernistična zavest nam je omogočila, da smo od posnemovalcev prešli v sijajne kršitelje in združevalce pomena, kar j e omo- gočilo razvoj teorije prilaščanja kot antihegemonistične kulturne potrditve. Častivredni začetnik teh diskurzovje bil Ortiz, k i j e skoval izraz transkul- turalnost]8 (transculturation), ki poudarja »jemanje in dajanje«, prisotno v 15 Ibidem. 16 Nelly Richard, »Latinoamérica y la posmodern idad« , Revista de la Crítica Cultural, Santiago de Chile, st. 3 (april 1991), str. 18. 17 Simón Rodríguez, »Luces y virtudes sociales«, Inventamos o Erramos, Caracas 1988, str. 90. 18 Fe rnando Ortiz, Contrapunteo cubano del tabaco y el azúcar, Havana 1940. (A.A. Knopf 6 2 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI vsakem medkulturnem odnosu. Čeprav je se je antropologija že pred časom dokazala v vlogi aktivnega prejemnika zunanjih elementov, je Ortizov pred- log uvedel ideološki pristop: poudarja energijo podrejenih kultur, tudi v skrajnih pogojih, kot je denimo primer afriških sužnjev v Ameriki. To mu je uspelo združiti v eni sami besedi, ki semantično nakazuje na ponovno kul- turno potrditev podrejenega in hkrati predlaga kulturno strategijo, ki teme- lji na njenem vzorcu. Glede ideologije mesticiranja smo že omenili, da izraz transkulturalnost »ne izpolnjuje meril selektivnosti niti ne zadošča merilom inovativnosti«.19 Poleg interpretacije kulturnih procesov se zastavlja še težavnejše vprašanje: kulturni tok ne more vedno krožiti le v smeri sever-jug, kot ga spodbujajo strukture oblasti, njihovo krožno razširjanje in prilagoditve nanje. Ne glede na to, kako sprejemljiva je strategija prisvojitve in transkulturalnosti, povzro- ča povratno delovanje, ki posnema tisto hegemonistično strukturo, s katero j e soočena ali se z njo celo okorišča, podobno kot pri borilnih veščinah, pri katerih brez uporabe orožja izkoriščamo silo močnejšega nasprotnika. Smer toka je treba tudi spremeniti. Ne zato, da bi se zoperstavili njegovi moči in s tem ustvarili dvosmerni tok, temveč da bi prispevali k pluralizaciji in obogatitvi kroženja v resnično globalnem smislu. Kokakolo uživamo na šte- vilne načine — eden boljših je, da ji dodamo rum, led in malo limone in tako dobimo pijačo, s pomenljivim imenom Cuba Libre*, čeprav jo danes na Kubi imenujejo Mentirita* - ki ne ovirajo, ampak prej prispevajo k porasti sveto- vnega razšiijanja tega simbola »mednarodne« kulture, čeprav ga s tem dia- lektično pluralizirajo. To ne pomeni, da omenjena strategija ne bi bila dopustna, ravno naspro- tno. Poleg tega ikona kokakole kot svetovna totalizacija obenem simbolizira globalizacijske razpoke, skozi katere se pojavljajo razlike. Ni le ene kokakole, ampak jih je več. Kot sem že imel priložnost omeniti, se njen okus razlikuje glede na lokalne zahteve in okuse. Želim povedati, da bi morali globalizirati tudi chicho, guarapo, pulque in palmovo vino. Morda je težava v tem, da potem ne bi bili več tako okusni, kot so zdaj. j e de lo izdal v angleščini v New Yorku leta 1947.) Bronislav Malinowski j e v uvodu Ortizove knjige pozdravil ta neologizem, kot tudi Melville J . Heskovits v Man and his Works. The Sci- ence of Cultural Antropology, New York 1948, vendar ga nista uporabljala, ker sta menila, da izraz »akulturacija« ustreza istemu konceptu in ne vsebuje e tnocentr ične konotacije. Ter- min transkulturalnost je v kastiljščini že v splošni rabi in z zamudo vstopa v angleščino prek cultural studies, povzeto p o urugvajskem li terarnem kritiku Angelu Rami, Transculturación narrativa y novela latinoamericana, Mexico D.F. 1982. 19 Rama, op. cit., str. 38. * Svobodna Kuba. {Op. jneu.) * Iluzija, {Op. prev.) 6 3 G E R A R D O M O S Q U E R A V tem domnevno globalnem svetu, ki ga vodi načelo trga in konkuren- ce, so številni prepadi razlik in neravnovesij. Danes, v obdobju po hladni voj- ni, predstavlja kultura področje napetosti, kjer se odvija merjenje moči med hegemonističnimi in podrejenimi družbenimi silami. Poleg tega pa etno- kulturni dejavniki dobivajo v družbenem okviru, v preoblikovanju oblasti in v mednarodni politiki vedno pomembnejši prostor. Avtor novejše knjige v svojem delu analizira, da se formacije, k i j ih definira ideologija, umikajo ti- stim, ki j ih definira kultura.20 V obdobju globalizacije, navidezne resničnosti in na začetku 21. stoletja je postmoderni »neotribalizem« doživel presenetlji- vo usodo. Tako v simbolnem kot v družbenem smislu je razprava o kulturi postala prostor političnega boja. Poleg ostalih napetosti, k i j ih ustvarja, j e ta boj raz- pet med asimilacijo, tokenizem, reartikulacijo hegemonij, priznanje razlike, kritiko oblasti ter prilaščanji in resemantizacijami na vseh področjih. Če je osnovna značilnost postmodernizma spodbujanje pluralizma, pa neravnoves- ja ostajajo prikrita pod nadzorom osrednjih predelov, ki se »samorazsredi- ščajo« po strategiji spreminjanja, kjer vse ostaja enako. Danes oblast ne po- skuša zatirati ali homogenizirati različnosti, temveč jo poskuša nadzorovati. Vendar se sama strategija ujema z drugačno delitvijo moči in skupine, ki so v neugodnem položaju, izvajajo čedalje učinkovitejše pritiske in infiltracije. Ti in še mnogi drugi vidiki so posledica novega gospodarskega širjenja središč. To je razvidno iz kulturnih prilagoditev, k i j ih izvajajo podrejeni ali ob- robni sektorji in kulture, kot je denimo heterogenizacija, ki j o priseljenci povzročajo v sodobnih velemestih. Številni in zelo različni ljudje delajo »na- pačno« kulturo in prilagajajo zahodno metakulturo na svoj način, brez zadrž- kov, ter j o s tem razsrediščajo v množični obliki. Kar pojmujemo kot postmo- dernizem,je v veliki meri posledica sovpadanja vseh teh protislovnih proce- sov.21 Slednji poleg tega določajo osupljivo dinamiko identitet z zapletenimi prilagoditvami: razcepljene identitete, večplastne identitete, neoidentitete, mešanice identitet, izmenjave med identitetami, »etnične igre«... Vse meje postajajo ohlapne in ustvarjajo kritične prostore našega obdobja. V pesmi s pomenljivim naslovom Not Neither pesnica iz New Yorka, San- 20 Samuel P. Hunt ington, The Clash of the Civilizations and the Remaking of World Order, New York 1996. 21 «The post-modern phenomenon may be the consequence, not a description, of a universe re- aligned by social praxis within hitherto displaced societies necessitating in its turn a theory of dis- placement.« Geeta Kapur, »Contemporary Cultural Practice: Some Polemical Categories«, Third Text, London , št. 11 (poletje 1990), str. 116. [»Pojav pos tmodernos t i u t egne biti posledica in n e opis prerazpore jenega sveta, zaradi d ružbenega delovanja doslej popol- n o m a premeščenih družb, ki v tem procesu po t r ebu je jo teori jo premestitve.«] 6 4 O U M E T N O S T I , GLOBAUZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI dra María Estévez, omahuje med jeziki in identitetami in ustvari osupljivo možnost, ki ponazarja nihanja med zavrnitvijo in pritrditvijo, ki so lastna tej dinamiki: »being Puertorriquenia bien. But yet, not gringa either. Pero ni portorra, pero sí portorra too. Pero ni que what am I? ... Yet not being, pero soy, and not really. Y somos, y cómo somos. Bueno, eso sí es algo lindo. Algo muy lindo«.22 Svojevrstna struktura praktično onemogoča prevod pesmi. Paradoksi, ki j ih ustvari, zgovorno poudarijo njen najgloblji pomen in do absurdnosti iz- postavijo protislovja samega dejanja prevajanja. V primeru, da bi želeli po- men prenesti v španščino ali v angleščino, bi zaradi dvojezičnosti izgubil svoj smisel. Na podobne težave bi naleteli, ko bi jo želeli prevesti v kakšen drug jezik. Logična rešitev bi bila inverzija dvojezičnosti v pesmi, se pravi prevesti dele, ki so v angleščini, v španščino in obratno. Čeprav bi inverzija ohranila pomen samega besedila, bi bil prevod vseeno absurden, ker se ne bi nič spre- menilo. Vendar je potrebno poudariti še nekaj drugega: inverzija razkriva, da se pesem opredeli za španščino, kot je jasno razvidno iz uporabe tega jezika v izjavi v zadnji vrstici. Gre za kompromitirano dvojezičnost, v nasprotju z ne- vtralno dvojezičnostjo in dvokulturalnos^o. Ključna beseda v besedilu je ra- vno tista, k i j e neprevedljiva: portorra, izraz za Portoričane, k i j e obenem za- ničevalen in ljubkovalen. Diskurz o Not Neither je provokativen, ker problematizira določen neoko- lonialni oportunizem »dvojnosti«. Pridruži se Bahtinovi ideji o lastnem-tu- jem, j o istočasno omaje in preoblikuje v »tuje-lastno«. Kubanski Američan, Gustavo Pérez-Firmant, v naslovu svojega dela zastavlja vprašanje »življenja v vezaju«. Vezaj kot simbol, ki povezuje in preoblikuje, morda na najzgovornej- ši način odseva dejavno medsebojno delovanje, ki se poraja zaradi razkola sa- mega. Meje se spreminjajo, postajajo zapletenejše in trenutno predstavljajo osrednji predmet obravnav. Globalizacija, migracije, padec zidov in dvig no- vih, spremembe na zemljevidih in transteritorializacije vseh oblik, problema- tizirajo samo idejo o mejah. Čeprav se mejni nadzor bogatih držav v odnosu do revnih krepi, j e danes meja zaradi splošne transteritorialne zavesti prej ko- 22 Sandra María Estévez, Yerba buena, New York, 1980. [»being Por tor ičanka, prav. But yet, not gringa either. Pa n e Por tor ra , pa le Por torra . Ampak vseeno kaj, what am I? ... Yet n o t being, čeprav sem, and no t really. Pa smo smo tako zelo. No, to j e nekaj lepega. Res lepega.«] 6 5 G E R A R D O M O S Q U E R A munikacija in poroznost kot neprodušna stena. Ko govorimo o kulturi meje, ne uporabljamo izrazja razlike, temveč izrazje spojitve. Dandanašnja norma narekuje prečkati fizične in mentalne meje. Meja in njena kultura sta posta- li vzorca procesov prilaščanja, resignifikacije, kulturnih gibanj in križanj naših dni. Umetniki, kot je Guillermo Gómez-Peña,"'5 so ustvarili mejno kulturo kot osrednjo prispodobo svojih del in jo prikazali kot prispodobo postmoderno- sti, globalizacije in njunih multikulturalnih eklekticizmov. Vendar takšni vzorci tvegajo, da postanejo zgodba harmonizacije različnosti, s čimer bi za- brisali protislovja in prikrili spopade interesov. V tem smislu opažamo poseben postmoderni optimizem, denimo v sodo- bni antropologiji. Lahko se odraža kot utrditev, vendar tudi kot popustljivost. Ključne kategorije kot so »prilaščanje«, »postnacionalno«, »neravnovesje«, »združevanje«, »reartikulacija«, »pogajanje«, »skupnost«, »deteritorializacija« in »transkulturalnost«, se nagibajo k rabi v trdilni obliki, brez zadostne mere kritičnosti do njih samih. Pogosto se pojavlja naivna težnja, da bi globalizacijo razumeli v okvirih transteritorialnega, v vseh smereh povezanega sveta. V resnici se povezave ustvarjajo znotraj radialnih shem, okrog središč oblasti, ki puščajo medseboj- no nepovezan dobršen del sveta, ali pa ga povezujejo posredno, na način - in pod vodstvom - »avtodecentriranih« središč. Struktura osne globalizacije in območij molka makro-konformira planet. Poleg drugih posledic, k i j ih pri- naša, lahko skrha kritično ostrino kulture in povzroči zadovoljstvo z lastno podrejenostjo, to pa predstavlja oviro za zahteve po spremembah. II. Neskončni otoki V obdobju globalizacije prevladujejo pesimistične ideje o usodi umetno- sti in kulture. Pogosto naletimo na pomisleke, da globalizacija s seboj prinaša težnjo izenačevanja s svetovljanskimi kulturnimi vzorci, zgrajenimi na evro- centričnih temeljih, ki usodno zabrisujejo kulturno različnost, jo ponovno tehtajo in z njo manipulirajo. Ta nemir je osnovan na tehtnih temeljih. Nedvomno pa transnacionalna ekspanzija našega časa potrebuje jezike, institucije in mednarodne rabe, ki bodo omogočili sporazumevanje na glo- balni ravni. V ta namen že dalj časa uporabljamo splošni makro sistem: kul- tura evropskega izvora v vlogi svetovne metakulture, ki oblikuje sodobni svet. Procesi, ki vodijo v globalizacijo, imajo svoje korenine v renesansi, ko se pojavi miselnost o svetu, kije osredotočen v zahodnem moškem subjektu, kar 2 Vezaj, ki ga v Združenih državah pogosto privzamejo dvojni latinskoameriški priimki, j e sam p o sebi spreminjanje in ustvarjanje nove meje . 6 6 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI daje Evropi zagon za svetovno ekspanzijo. Gotovo je zanimivo, da se v tem ob- dobju Evropa zapre v nacionalne države, ki so v medsebojnih vojnah. »Glo- balnost« njene ekspanzije in imperijev, k i j ih ustvarja ali se bori za njihovo ustanovitev, j e »globalizacija«, osredotočena v majhnih državah. Industrijske revolucije in procesi kolonizacije oblikujejo - celo na zemlje- vidih, ki ga ponazarjajo - ukalupljen planet, ki je skladen z zahodno vsiljeno kulturo. Slednja se vsili na etnocentričen način, vendar predvsem zato, ker ima na voljo sistem institucij, vrednot, jezikov in postopkov, ki oblikujejo strukturo globalnega sveta, ki ga živimo. Zožila j e svoje etnične implikacije in ustvarila univerzalni Jaz sodobnega sveta in izhajajoč iz njega se definira vse, kar obstaja, vključno z univerzalno- stjo in sodobnostjo. Takšen je splošno, zavedno ali nezavedno sprejet nepovratni položaj, z morda pomembno izjemo islamskega fundamentalizma. To vprašanje se že dalj časa obravnava na pesimističen način. Suiči Kato, denimo, je leta 1978 obravnaval procese okcidentalizacije Japonske. Opisoval je življenje v državi na začetku stoletja, po reformi Meidži, v kateri je Japonec v mestu delal ves dan, v tovarni ali v pisarni, ki so jo upravljali po zahodnem vzoru, zvečer pa se je vračal domov in preživel večer na tradicionalen način: sede na rogozni- ci je, odet v kimono, jedel riž. Podnevi zahodna tehnološka učinkovitost, zve- čer pa prefmjena estetika tradicionalnih vrednot."4 Tako očiten razkol med profesionalnim in zasebnim življenjem seje čez desetletja razrešil v korist okcidentalizirane Japonske, zaradi katere se je Ka- to pritoževal, da ne more več najti »japonske duše«.'5 Če so se ti procesi v azij- ski državi sprožili s takšno močjo zaradi zavestno vodene gospodarske strate- gije, pa je velik del sveta sledil kolonialni dinamiki. Globalizacija je možna le v svetu, k i j e predhodno reorganiziran »na zahodni način«, s kolonizacijo in v korist središč gospodarske moči. Okcidentalizacija se gradi skladno z novi- mi, vedno kompleksnejšimi zahtevami in prilagoditvami svojih lastnih gospo- darskih, družbenih in političnih procesov, pri tem pa ima zahodna kultura vlogo instrumentalne kulture današnjega sveta. Gradnja poteka mnogotero: prek različnih hegemonističnih in podrejenih slojev Zahoda, in seveda tudi prek ne-zahodnih. To j e nadvse pomembno: vsi globalni izdelki, naj bodo na stopnji proizvodnje, obtoka ali potrošnje, v večji ali manjši meri ustvarjajo po- dročje oblikovanja različnih sil. Poleg tega se v trenutni fazi globalizacije poraja strah pred usodno pla- 24 Cit i rano p o Mikel D u f r e n n e , Main Trends in Aesthetics and the Sciences of Art, New York in L o n d o n 1979, str. 37. 25 Ibidem, str. 41-42. 6 7 G E R A R D O M O S Q U E R A netarno radikalizacijo mednarodne homogenizirane kulture, ki prihaja iz Združenih držav. Tovrstna težnja bi na koncu uničila krajevne običaje kot vi- re identitet. Kaže se močna razširjenost severnoameriške pop kulture, ki zara- di domiselnosti, dinamike, mogočnih mrež obtoka in trga vpliva naves planet. Clement Greenbergje že konec tridesetih govoril, d a j e kič, »še en proizvod industrijskih mas Zahoda«, prva univerzalna kultura.26 Uveljavitev angleščine kot mednarodnega komunikacijskega jezika v Parizu in v svetovnem merilu vzbuja globoko zaskrbljenost, ki jo j e nedavno tega izrazil celo Nobelov na- grajenec za književnost. Gotovo je zgovorno dejstvo, d a j e bil esperanto, uto- pična stvaritev, odrinjen in prepuščen usodi hobija, medtem ko je uresniči- tev univerzalizacije potekala prekjezika moči, poslov in publicitete. Danes se celo psom ukazuje v angleščini, ker naj bi j o bolje razumeli. Splet srečnih naključij je, da ima ta »univerzalni« jezik preproste čase, da nima akcentov ali drugih podobnih znakov, d a j e neposreden, natančen in v veliki meri dopu- šča tvorjenje neologizmov. Borges gaje , zaradi norosti njegove izgovorjave in preobširnega besednjaka, poimenoval »neskončna angleščina«. Vpliv angle- ščine se krepi z vsakim dnem: bore malo lahko storijo pisatelji proti interne- tu. T a j e ponovno oživel stari epistolarni žanr in ga preoblikoval v pisni po- govor na daljavo, ki je neposreden in sočasen. Čakanje, neizogibna sestavina dopisovanja, j e izginilo skupaj s svojimi wertherjanskimi odrazi. Vseeno pa bo novi vrhunec pisma kratkotrajen: pogovori bodo kmalu potekali on line, z zvo- kom in podobo. Ne gre le za jezik, komunikacije in množično kulturo. Ti procesi se pre- pletajo tudi v »visoki« kulturi. Ko na splošno razpravljamo o upodabljajoči umetnosti, pogosto rabimo pojma »mednarodni umetniški jezik« ali »sodo- bni umetniški jezik« kot abstraktni konstrukciji, ki se navezujeta na nekakšno umetniško angleščino, v kateri potekajo današnji »mednarodni« diskurzi.27 Prej omenjena pojma sta nadvse problematična. Pravzaprav se lahko besedna zveza »mednarodni jezik« uveljavi le na področju upodabljajoče umetnosti v povezavi z mainstreamom in s kulturnim proizvodom, ki ga distribuirá, s tem paj ima onemogoči vsako univerzalisdčno prizadevanje in ekskluzivistično za- stopanje sodobnega. Biti »mednaroden« ali »sodoben« v umetnosti j e pogo- sto odmev razstavljanja v elitnih prostorih majhnega otoka Manhattna. V tem ozkem okviru bi seveda lahko tako poimenovali neke veljavne kodificirane norme v sodobni umetnosti, ki se širi v središčnih okrožjih, obrobje pa jih oponaša in sijih prisvaja zaradi njihove splošno sprejete legitimnosti. 28 Clement Greenberg, »Avant-Garde and Kitsch« (1939), v Ar t and Culture, Boston 1961, str. 12. 27 Gerardo Mosquera, »¿Lenguaje internacional?«, Lápiz, Madrid, št. 121 (april 1996), str. 12-15. 6 8 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI Zanimivo je, da takšen jezik izstopa zaradi visoke stopnje kompleksnosti, predhodnih zgoščenih zapletov, povezav in znanj, kijih je, poleg strogo vizu- alnih, treba imeti za njegovo dešifriranje. To dejstvo že na samem začetku omejuje možnosti za njegov univerzalni sprejem in poudarja, da retorika »univerzalnosti« tega jezika v resnici tvori aksiološki mehanizem. »Univerzal- no« postaja pridevnik v izgradnji avre umetniških del, ne pa verjetnost spre- jema v velikem obsegu. V resnici gre za jezik posvečenih, ki omogoča med- narodno sporazumevanje med člani sekte. Posledica paradoksalne spojitve raznih razdorov, ki so j ih povzročile zgo- dovinske avantgarde je bila, da se je v tridesetih letih že uveljavil nekakšen je- zik modernizma. Uveljavil j e nabor sredstev različnih smeri, ki so jih umetni- ki po svoji lastni volji uporabljali, spajali ali preoblikovali. Pop, novi perfor- mans, minimalizem, konceptualizem in druge smeri, ki j ih danes imenujemo postmoderne, so znova povzročile razdor. Vendar se že v devetdesetih letih uveljavi neke vrste »postmoderni mednarodni jezik« umetnosti, ki prevlada na tako imenovanem mednarodnem prizorišču, čeprav njegova uveljavitev kot prevladujoča norma de facto zavrača pluralistični vidik postmodernosti. To je »post« jezik, predpona izraža svobodno, eklektično, nič kaj ortodoksno prakso minimalizma in konceptualizma, ki temelji na uporabi inštalacije kot odprte morfologije. Minimalistične in konceptualne poezije so prikrile svoj izvorni fundamentalizem in prodrle v številne umetniške prakse. Danes v pre- cejšnji meri zaznamujejo jezik številnih umetniških del, njihovih razprav, na- čin, na katerega so predstavljena in razstavljena, in celo samo oblikovno po- dobo prostorov in ambientov razstav, v obliki bele minimalistične škatle. V skrajnem primeru se pojavi tudi lik mednarodnega umetnika inštala- cije, postmodernega nomada, ki se seli iz ene mednarodne razstave na dru- go in v svojem kovčku nosi elemente bodočega dela ali orodje za njegovo iz- delavo in situ. Ta lik, prispodoba globalizacijskih procesov, predstavlja ključni prelom z likom umetnika-obrtnika, k i j e vezan na atelje, kjer izdeluje svoja dela za izvoz. Zdaj umetnik izvaža samega sebe. Njegovo delo se približa de- lu menedžerja ali inženirja, ki ves čas potujeta, da lahko poskrbita za specifi- čne posle in projekte. Atelje, ta neusahljivi prostor, od vekomaj povezan z umetnikom, j e postal bolj laboratorij projektov in oblikovanja kot ustvarjanja. S tem se pretrga fizična vez demiurg-atelje-umetniško delo, ki jih je povezo- vala v posebnem okolju in, še več, z neko lokacijo in z njenim značilnim du- hom. Nova vrsta umetniških del in metodologija so izvorno povezani z mini- malistično-konceptualnim mednarodnim jezikom. Z njimi se v veliki meri olajša in poceni kroženje, ki temelji na bienalih, tematskih predstavitvah in drugih oblikah kolektivnega »globalnega« razstavljanja. Ekskluzivistična in teleološka legitimacija »mednarodnega jezika« ume- 6 9 G E R A R D O M O S Q U E R A tnosti deluje kot izključevalni mehanizem ostalih jezikov in njihovih diskur- zov. V muzejih, galerijah in v osrednjih publikacijah - podobno kot med kri- tiki, kustosi, umetnostnimi zgodovinarji in zbiralci - prevladujejo predsodki, ki temeljijo na nekakšnem aksiološkem monizmu. V tem začaranem krogu omenjene skupine često dvomijo o legitimnosti umetnosti obrobij, ki posku- šajo govoriti »mednarodni jezik«. Če ga pravilno uporabljajo, j ih ponavadi razglasijo za derivativne; če ga govorijo z naglasom, j ih diskvalificirajo, ker kršijo pravila. Pogosto ne gledajo umetniških del: zahtevajo njihove potne liste, ki po- navadi ne ustrezajo predpisom, saj so odraz današnjega položaja in ne odgo- varjajo tem procesom mešanj, prilaščanj, resignifikacij, neologizmov in in- vencij. Od te umetnosti se zahteva izvirnost, k i j e povezana s tradicionalnimi kulturami (ki nosijo to ime prav zato, ker j im je kolonialna modernizacija vsi- lila marginalizacijo), se pravi s preteklostjo, ali pa je popolna invencija, ab ovo, povezana s sedanjostjo. V obeh primerih od nje zahtevajo naj obelodani svoj kontekst, namesto da sodeluje v splošni umetnostni praksi, ki včasih lah- ko prenaša le umetnost samo po sebi. S tega vidika je zanimivo prilaščanje, ki so ga izvajala obrobja v moder- nizmu. Poleg tega, d a j e izpolnilo svojo lastno nalogo, je povzročilo plurali- zacijo in kompleksnost samega modernizma. Ponavadi ne razmišljamo o glo- balnem modernizmu, ki se odziva na različne kontekstualne situacije. Tako razpravljajo o Joseju Clementu Orozcu kot o pripadniku mehiških murali- stov, nikdar pa kot o enem pomembnejših umetnikov ekspresionizma. V tej subtrakciji interpretacije so stališča središč oblasti presenetljivo usklajena in potiskajo razliko v geto ter soočenje med njimi in nacionalizmom kot brani- kom identitete za pregrado. Poleg včasih nepomembnega vprašanja izvora, pojmujejo umetniške smeri kot mednarodne v središčih in kot derivativne iz- ven njih. Pojem »izvirnost« so uporabljali za dokazovanje čistosti porekla, za diskva- lifikacijo postkolonialne kulture in za utemeljevanje njene okcidentalizirano- sti. Takšna uporaba je še bolj problematična v obdobju, ko se dogajajo zaple- tene ponovne prilagoditve identitet: razcepljene identitete, večplastne iden- titete, neoidentitete, mešanice identitet, izmenjave med identitetami, ali kar je Mehmet Umit Necef poimenoval »etnične igre«,28 v katerih posamezniki po lastni volji ali za zabavo privzemajo identitete ali njene fragmente. Nuyor- ricans, Dominican-York, Black British, prebivalci afriških mest, ki so izgubili svo- je vezi s tradicionalnimi sorodstvenimi strukturami, Chicanos, Miacubanos, 28 Mehme t Umit Necel, »Hur ska det ga m e d min etniska ident i te t som turkisk invan- drare i den ha r roran? «, Kulturen i en Globala Byn, L u n d 1994, str. 55-56. 7 0 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI Cholos iz Lime ali Vzhodni Nemci so primeri izjemno aktivnega oblikovanja identitet, za katerega bi morda našli primerjavo le v poslednjih obdobjih Ri- ma. Globalizacija, postmoderna liberalizacija in pritisk multikulturalnosti so povzročili usmerjenost k večji pluralnosti. Vendar se slednja na splošno in predvsem v elitnih krogih ne odziva na neko novo zavest, ampak prej na po- kroviteljsko toleranco in strpnost politične korektnosti. Po drugi plati j e nova privlačnost, ki sojo središča občutila do tujega, omo- gočila večji obtok in legitimnost umetnosti obrobij, predvsem tistih, ki so omejena na določene kroge. Vendar je umetnost, ki izrecno izraža razliko ali ki bolj zadovoljuje pričakovanja »drugih«, prepogosto vrednotena kot post- moderni neoeksotizem. Jasen primer tega je »Fridomania« (oboževanje Fride Kahlo) v Združenih državah. Takšno ravnanje je spodbudilo »samopredru- gačenje« obrobij, v katerih so se nekateri umetniki - zavestno ali nezavedno - usmerili v paradoksalno samoeksotizacijo. Podoben primer predstavljajo iz- delki namenjeni turistom, ki pretirano poudarjajo krajevne ali »primitivne« značilnosti in, po trditvah Candice Breitz, odsevajo zahodno fetišizacijo »Dru- gega«, pa tudi potrebo umetnikov, ki vedo, da bodo takšna dela bolje proda- jali-29 Primer »mednarodnegajezika« v umetnosti prej kaže na hegemonistično gradnjo globalnega kot na resnično globalizacijo, k i je razumljena kot obča udeležba. Bistveni dvom, ki ga vzbujajo tako imenovani »mednarodni« ali »sodobni« kulturni pojavi, j e v tem, da se prepogosto nanašajo na hegemoni- stične prakse, ki same sebe imenujejo »univerzalne« in »sodobne« in si ne la- stijo le same vrednosti teh kategorij, ampak tudi pravico odločanja, kaj vse bodo vsebovale. So del konceptualnega aparata sistema oblasti. Slednji uza- koni določene prakse, vendar ne sprejme mednarodnega ali sodobnega kot pluralno igralno ploskev mnogokratnih in medsebojno povezanih interakcij. Obe kategoriji se celo medsebojno prekrivata, s čimer dokazujeta, da sodo- bnost, ki ni »univerzalna«, ni sprejemljiva in obratno. Upodabljajoča umetnost predstavlja visoko specializirano in intelektuali- zirano področje, k i je poleg tega zelo zaprto zaradi fetišizacije ljudske vredno- sti v predmetih in posledičnega delovanja vplivnega trga. Vseeno pa si pro- cesi udeležbe na široko odpirajo vrata. Konstelacija preoblikovanj, kijih ime- nujemo globalizacija, j e posledica internacionalizacije gospodarstva, krepitve številnih transnacionalnih institucij, večje fleksibilnosti nacionalnih držav, razcveta komunikacij in informacij, konca hladne vojne, itd... Med drugimje tudi plod dekolonizacije, pojava novih družbenih subjektov, močnih migra- 29 Candice Breitz, »¿Por qué n o han existido artistas africanos de vanguardia?«, Atlánti- ca, Las Palmas de Gran Canaria, st. 11 (jesen 1995), str. 59. 7 1 G E R A R D O M O S Q U E R A cijskih tokov, njihovih kulturnih transteritorializacij, novih demografskih ureditev, multikulturalne zavesti ter njene politike in gospodarske podjetno- sti azijskega vzhoda. Geeta Kapur je poudarila, »da je pojav postmodernosti zaradi delovanja predhodno popolnoma premeščenih družb posledica, ne pa opis prerazporejenega sveta«.30 Podobno bi lahko rekli tudi za globaliza- cijo, če bi j o predstavili kot celoto neskladnih procesov, ki povzroča lastne kratke stike in kjer strukture oblasti niso doživele bistvenih sprememb. Ravno nasprotno pa je globalizacijska retorika izjemno bogata v iluzornem zmagos- lavju transteritorialnega, decentraliziranega, vseudeleženega sveta multikul- turalnega dialoga in tokov, ki potekajo v vseh smereh. Okwui Enwezor j e do- bro pojasnil, da takšne izjave predstavljajo »rekonstruirano obliko univerzali- zma, prikrito vrnitev k esencialističnemu modernističnemu etosu«.31 Globalizacija v resnici ni tako globalna, kot se kaže, ali če smo natančnej- ši, je mnogo bolj globalna za nekatere kot za druge, ki so v večini. Poglejmo internet, paradigmo novega obdobja svobodne univerzalne in individualne komunikacije. Po podatkih iz sredine leta 1996,32 j e imelo dostop do njega 36 milijonov ljudi, kar predstavlja 0,6 odstotni delež svetovnega prebivalstva. Uporabnikovje bilo 24 milijonov, torej 0,4 odstotke človeštva. Čepravje bist- vena značilnost interneta hitro naraščanje števila ljudi on line, so kazalci na globalni ravni malone smešni. Kazalci so nizki tudi v državah z višjim deležem uporabnikov: Finska 5,9%, ZDA 3,4%, Norveška 3,1%, Avstralija 2,4%, Šved- ska 2,2%, Nova Zelandija in Kanada 1,8%, Švica 1,7%. Z izjemo Združenih držav gre za države z majhnim številom prebivalstva, stabilnim gospodarskim in družbenim položajem, ki so v večini odročne in morda malce dolgočasne. Obstaja še en okvir, znotraj katerega je še prostor za rast številk: obstoječe te- lefonske povezave pokrivajo le 12 odstotni delež svetovnega prebivalstva. Ne gre le za gospodarsko in družbeno možnost dostopa do računalnika, temveč za zmožnost njegove uporabe. Mistifikacija procesov globalizacije in razcveta komunikacij povzroča, da si predstavljamo v vseh smereh medsebojno mrežno povezan planet. Hitrost povezav prek optičnih kablov in satelitov povzroča, da pozabljamo na prome- tne zastoje na avenijah velemest in na preobremenjenost zračnih koridorjev, ali na bistveno pomanjkanje avenij in cest v velikem delu sveta. Kibernetični prostor je lahko virtualen raj, oblikovana droga, ki daje možnost pobega iz globalne kibernetične zmešnjave. Potrebno je poudariti, da globalizacija ne 30 Geeta Kapur, »Contemporay Cultural Practice: Some Polemical Categories«, Third Text, London , št. 11 (poletje 1990), str. 116. 31 Okwui Enwezor, Trade Routes: History and Geography. Proposal for the 1997 Africus fo- hannesburg Biennale, 1996, natisnjen material, nepag in i rano . 32 Podatki povzeti p o Svetovnem a lmanahu in OZN. 7 2 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI temelji na učinkoviti medsebojni povezanosti celotnega sveta prek mrežnega spleta komunikacij in medsebojnih izmenjav. Lahko bi celo rekli, da gre za radialen sistem, k i j e vpet med kar najbolj raznolika središča oblasti na razli- čnih ravneh in med njihova mnogotera in sila raznolika gospodarska obmo- čja. Ta vzorec poteka na osi sever-jug, kajti bore malo je globalizacija napre- dovala v obrobjih, ker se je vršila s strani in v korist decentraliziranih središč. V to strukturo so vključena velika območja molka, ki so med seboj slabo povezana, ali pa so povezana posredno, preko neometropol. V letih, ko sem potoval po Afriki, sem se lahko pogosto prepričal, d a j e najboljši način za po- tovanje iz ene mejne države v drugo potovati čez Evropo. Ker pač nisem imel denarja, da bi si to lahko privoščil, sem ostajal izključen iz sistema, v obmo- čju molka, negotovosti in nenehni zamudi. Osna struktura globalizacije in območij molka makro-konformira gospodarske, politične in kulturne mreže planeta in določa intenzivne migracijske tokove v iskanju povezav. Nedvomo j e globalizacija pomembno prispevala k izboljšanju komunika- cij, razgibala in pluralizirala je kulturno kroženje in uvedla bolj pluralistično zavest. Vendar je pri tem šla po poteh, ki jih je predhodno utrlo gospodarstvo in tako v dobršni meri reproducirala strukture oblasti. Ko nekateri govorijo z določenim postmodernim optimizmom o decentralizaciji in hegemonističnem zlomu, pomislim na zgodbo Augusta Monterrosa, avtorja najkrajših kratkih zgodb. Ena njegovih mini zgodb nosi naslov Dinozaver in ima le en stavek: »Ko se je zbudil, j e bil dinozaver še zmeraj tam.« Splošni položaj povzroča reartikulacijo na področju kulture in identitet, o kateri ne moremo učinkovito razpravljati, če izhajamo iz prevladujočih vzor- cev. Ko se je Kato pritoževal, da ne more najti »japonske duše« v močno okci- dentaliziraniJaponski, ni mogel razumeti, d a j e pravzaprav »japonska duša« vse vodila na svoj način. Sledilaje svoji prastari značilnosti — ki je lastna maj- hni državi z omejenimi naravnimi viri - prilaščanja dobrin močnejšega, kot je že prej storila s Kitajsko. Držala se je načela borilnih veščin: izkoristiti silo močnejšega nasprotnika v svojo korist. Odraz tegaje svojevrstno osnovana ok- cidentalizacija, v skladu z družbeno in kulturno strukturo ter z institucijami države, ki so se skozi proces resda preoblikovale, vendar so mu tudi vtisnile svojstven pečat in oblikovale okcidentalizacijo na japonski način, k i je za Za- hod nepredstavljiva. Vključila je celo takšna zgodovinska protislovja, kot so ohranitev fevdalnih, avtoritarnih in kolektivističnih struktur, poleg svojih kul- turnih, idiosinkratičnih in tradicionalnih značilnosti, ki niso ravno v soglasju z zahodnim individualizmom. Uporabil sem pojma »ohraniti« in »zgodovinsko protislovje«, ker imam slabo navado, da prisojam »univerzalni« preteklosti določene dogodke prete- klosti Zahoda in jo istovetim z Zgodovino. Trenutni uspeh Japonske gre pri- 75 G E R A R D O M O S Q U E R A pisati načinu, kako institucije in »arhaični« kulturni elementi aktivno deluje- jo v modernizaciji - in postmodernizaciji — države. Posebnosti in izjemno vi- soka učinkovitost »japonske« okcidentalizacije, združene z drugimi zgodovin- skimi dejavniki, so omogočili Japonski doseči rezultate, ki so nam vsem znani in zaradi katerih je postala eden najbolj agresivnih protagonistov globalizaci- je, to pa j i j e dovolilo razširjati mednarodno kulturno znamko. Danes »japon- ske duše« ne predstavljata le kimono ali čaj, temveč prej Sony, Toshiba in Mitsubishi. Po drugi plati pa lokalna strast »japonske duše«, kot j e sumo-bo- rilna veščina pri kateri sam ritual traja dlje kot kratki spopadi in jo imajo za bolj dolgočasno od samega bejzbola - začenja svoj mednarodni prodor, mor- da celo zaradi svoje eksotične spektakularnosti. Kolonialna dediščina potrjuje kulturno identiteto v tradiciji, k i j e razum- ljena v smislu statične »čistosti«. Predvsem v postkolonialnem obdobju, ko so novo nastale države poskušale uveljaviti svoje identitete in interese pred me- tropolami in njihovo vsiljeno okcidentalizacijo, j e vodila v pogubne kulte »av- tentičnosti«, »korenin« in »izvora«. Zdaj j o poskušajo obravnavati z zornega kota sedanjosti in prihodnosti in ne z vidika preteklosti, se pravi na način, kako vsak oblikuje sodobnost. Sprva s e j e tradicionalna japonska prefinjenost materializirala v izboljšani in cenejši izdelavi tehnoloških izdelkov lastne znamke, ki so jih izumili drugi in nadalje v razvoju izdelkov znotraj te speci- fične znamke. Ni šlo za vprašanje razkazovanja »korenin« ali za iskanje potr- ditve v razliki, temveč za njihovo delovanje. Navzlic svojemu občudovanja vrednemu tradicionalnemu svetu, se danes Japonska bolj identificira s seda- njostjo kot s preteklosyo. V kubanskem pogovornem jeziku se je beseda »Ja- ponska« pred leti uporabljala kot superlativ. Kadar je bilo nekaj zelo dobro, predvsem pa sofisticirano, so rekli »To je Japonska!« ali so enostavno vzklik- nili »Japonska!« Danes kultura predstavlja najpomembnejšo areno, v kateri se odvijajo boji in pogajanja za oblast. Poleg ostalih napetosti, ki j ih ustvarja na vseh po- dročjih, so ti boji razpeti med asimilacijo, tokenizem, reartikulacijo hegemonij, priznanje razlike, kritiko oblasti, prilaščanje in resemantizacijo. Kultura je ključni prostor delovanja obrobnih, podrejenih in marginalnih sektoijev glo- balnega sveta. Njihovi vplivi so Samuela Huntingtona navedli na misel, da se formacije, ki jih definira ideologija, umikajo tistim, ki jih definira kultura. Vendar slednja deluje bolj kot področje prilagodljivih reartikulacij, brez sta- novitnega civilizacijskega koncepta, ki ga obravnava avtor. Procesi, ki se od- vijajo na področju kulture ustvarjajo paradoks, d a j e namreč globalni svet tu- di svet razlike. Kulturna globalizacija nosi s seboj interakcijo med razširjeno zahodno metakulturo in kulturno pluralnostjo sveta. Ce prva ohranja svoj hegemoni- 7 4 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI stični značaj, so ostale izrabile sposobnost mednarodnega broadcastinga za preseganje krajevnih okvirov. Ker jo je izrabljala druga stran, je omogočila širjenje različnih opredelitev in doživela spremembe, ki so z njimi usklajene. Poleg tega vsak proces širokega družbenega homogeniziranja, pa četudi mu uspe zabrisati razlike, vedno znova ustvarja nove, podobno kot latinščina, ki s e j e razdrobila v romanske jezike. Ponovna prilagoditev kulture središč raz- kriva, kaj delajo obrobja, pa tudi heterogenizacija, ki j o oblikujejo priseljen- ci v sodobnih velemestih. Naj si želimo ali ne, vsi smo udeleženi v intenzivni dinamiki pogajanj in reartikulacij kulturnih razlik, ki se ujemajo s strukturo nove urbane kulture, neologizmov in s »kulturo meje«, naj se to dogaja tam, kjer fizične meje obstajajo, kjer jih ni ali kjer predstavljajo le eno ulico. S primerom Japonske nisem želel podati dovršenega primera kulturnih procesov v globalizaciji, kajti še zdaleč ne predstavlja modela, ki bi bil spre- jemljiv za večino. Breitz o tradicionalni kulturi v Južni Afriki meni: »Družbe- na sprememba lahko vodi v izginoye nekaterih afriških tradicij, vendar bodo na njihovem mestu gotovo vzniknile nove oblike in dinamike. Ne glede na to, pa ni treba, da bi omenjene tradicije sledile poti razvoja, k i j e zaznamovala napredek Zahoda.«33 Takšen razvoj ustreza drugim oblikam postkolonialnega priznavanja raz- lik in posledično kulturne pluralizacije, ki sem jo omenil. Treba je poudari- ti, da ne gre za posodobitev ali za poskus oživljanja zapuščine predkolonial- ne preteklosti. »Nove oblike in dinamike« tradicij so namreč postkolonialne stvaritve, ki se pojavijo in obstajajo v okoljih, ki so predhodno okcidentalizi- rana, zato so skoraj gotovo hibridne, sinkretične in polne neologizmov, tudi ko želijo ponovno zgraditi tradicionalno preteklost ali najti v njej potrditev razlike. Morale se bodo umestiti v togi okvir globalizacije-diferenciacije, v ka- terem smo vsi udeleženi, pa čeprav v skrajnem primeru tudi zaradi zavrnitve. Na težnjo po homogenizaciji so vplivali trije osnovni procesi. Eden je raz- nolikost načinov, kako globalna metakultura gradi in rabi. Ne govorim le o fe- nomenih hibridizacije, resignifikacije ali sinkretizma, temveč o usmerjenosti in iznajdbah podrejenih. Naj ponovim, da številni in različni ljudje delajo »napačno« kulturo in prilagajajo zahodno metakulturo na svoj način, brez zadržkov, ter j o tako razsrediščajo v množični obliki. Zamisel o rekonstruirani metakulturi na podlagi velike pluralnosti perspektiv bi bila utopična. Veljavna postkolonialna struktura to do skrajnosti otežuje, predvsem zaradi porazde- litve oblasti in omejenih možnosti delovanja, kijih imajo številna področja. V resnici do »iznajdb« ne prihaja le v osrednjih predelih. Ker pa so se od nekdaj v njih zapisovale, j e prevladujoč odnos središč vzvišenost in nevednost. 33 Breitz, op. cit., str. 60. 7 5 G E R A R D O M O S Q U E R A Spominjam se razstave urugvajskega kiparja Gonzala Fonseca v New Yorku, na kateri so kritiki ocenili, da se v njegovih delih kaže prevelik vpliv Louise Nevelson. V resnici p a j e avtorica vedno priznavala svoj dolg umetniški sme- ri Ateljeja Torresa Garcie, iz katerega j e izhajal tudi Fonseca. Drugi osnovni proces predstavljajo prilaščanje, preoblikovanje in rese- mantizacija kulture, ki j o globalizirajo središča. Zaradi svojega problemati- čnega odnosa »pripadnosti-razlike« z Zahodom, je Latinska Amerika postala pomemben prostor teh procesov, ki so se pojavili z začetkom evropske kolo- nizacije. Vendar lahko večino sledečih opažanj Nelly Richard razširimo čez meje kontinenta in jih uporabimo za oris splošne smeri kulture v globaliza- ciji: »Latinskoameriška periferijaje področje povratnega delovanja vzorcev in modelov, ki se postopno širijo in pogojujejo - po enostranski logiki podreje- nega - namišljeno lokalnost, s čimer jo obsodijo na pasivno reprodukcijo ali na mimetično posnemanje, obenem pa povzročeno tudi nastanek heteroge- nizacije (različnosti in raznovrstnosti), v trenutku, ko razdirajo že prej strati- ficirano imaginarnost s spreminjanjem razporeditve njenih plasti, z rušenjem ravnovesja in trdnosti njene podobe, v okvirih, ki nastajajo in izginjajo med pravili in uporabo. Takšna mešanja materialov spodbudijo delovanje pre- jemnika ali obrobnega operaterja, s tem pa se motivira njegova sposobnost po razvijanju ustvarjalnosti, ki izhaja iz vnovične uporabe že obstoječih mate- rialov (denimo, prej izdelanih industrijskih materialov multinacionalne kul- ture) in po iskanju odgovorov, ki so povezani s strategijami vnovične ume- stitve fragmentov, ki so jih izrezale naprave za prenos in distribucijo.«34 Ticio Escobar pravi, da se kulturne penetracije ne le vsilijo, temveč tudi prevzemajo.35 če gremo korak dlje, opazimo, da so vnovične iznajdbe in pre- delave, izdelane v drugem okolju, pogosto bogatejše od izvornih modelov. Za primer lahko vzamemo saksofon. Gre za sodobno glasbilo par exellence, izde- lano v laboratoriju za potrebe simfoničnega orkestra, k i j e bilo predstavljeno na velikih industrijskih sejmih zmagoslavne modernosti. Vseeno pa saksofon ni bil dobro sprejet na področju kulture, za katero je bil izdelan. Koncertna glasba ga je zelo omejeno uporabljala in s tem izrazila svojo naklonjenost kla- sičnim glasbilom. Vendar s e j e na obrobjih New Orleansa, ki so bila popol- noma odrezana od Adolpha Saxa in njegove iznajdbe, zgodilo nekaj prese- netljivega. Saksofon je nepričakovano našel svoje mesto na drugi strani Atlan- tika. Nenamerno je bil narejen za džez, ko ta še ni obstajal. Črnski glasbeniki so ga znali uporabiti, vendar za tehnične in kulturne namene, ki so se precej 34 Nelly Richard, »Modernidad, posmodern i smo y periferia«, v La estratificación de los márgenes, Santiago de Chile 1989, str. 46-47. 35 Ticio Escobar, »El mito del arte y el mito del pueblo«, Asunción 1987, str. 76. 7 6 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI razlikovali od tistih, zaradi katerih je nastal. Izkoristili so njegovo enostavnost, ki omogoča hitro spreminjanje intenzivnosti in hitrosti igranja, s tem pa lažje povezovanje tonov, in mu dodelili mesto klasičnega glasbila za jazzovsko im- provizacijo. Sax j e nehote ustvaril paradigmatično sredstvo afriško-ameriške senzibilnosti. Tretji proces predstavlja pospešeno mednarodno razšiijanje lokalno-pe- rifernega zaradi živahnih komunikacij, migracij in gospodarskih povezav. Šir- jenje poteka predvsem po osrednjih mrežah, vendar tudi po obrobnih. Krože- nje je močnejše na radialnih oseh proti središčem kot na povezavah jug-jug. Poleg tega je zaradi priseljencev in njihove močne demografske dinamike okrepljena v velemestih, tako zaradi premeščanja ljudi kot zaradi tihega izse- ljevanja, se pravi zaradi pospešene rasti števila priseljencev. S svojimi fizični- mi in kulturnimi transteritorializacijami migracije deevrocentralizirajo zaho- dna mesta in prispevajo k splošni heterogenizaciji sveta. Znotraj njihovega kroženja lahko ločimo tri glavne smeri »lokalnih« kulturnih izdelkov, ki se pogosto prepletajo med seboj in z ostalimi smermi. Internacionalizacija lo- kalno-središčnega, četudi gre za nadvse svojevrstni kulturni izraz določenih skupin in področij - npr. rap ali newyorški grafiti - se ponavadi izvaja s po- močjo vplivnega trga in prodiranja središčnih okrožij. Globalizacija je omo- gočila večjo pluralizacijo, ki j o izvajajo obrobja. Med takšne izdelke štejemo tiste, ki so narejeni za prodajo krajevnega iz- ven kraja izdelave ali za obiskovalce: obrtni izdelki za turizem, industrijska proizvodnja spominkov — kot so upodobitve Eifflovega stolpa, Miki Miške, Che Guevarre ali Empire State Buildinga - in nasploh vsega, kar poznamo pod imenom umetnost letališč. Čeprav jih po merilih, ki temeljijo na »kul- turni pristnosti«, obravnavajo s slabšalnim prizvokom, pa pomen nekaterih izmed teh proizvodov presega samo zanimanje za eksotiko, kar lahko pogo- sto pripišemo njihovi »nepristni« iznajdbi. Nekateri najzanimivejši izdelki obrti so pogosto nove stvaritve, izdelane za turizem ex professo, in ne le tradi- cionalni potrošniški predmeti za izvoz. Predstavljajo ogrodje za globalizacijo lokalnega. Ravno tako so zanimivi primeri nove umetnosti, k i je vzniknila iz ljudske kulture, prežete s tradicijo, vendar narejene za izvoz, kot so skulptu- re makonde iz Tanzanije in Mozambika.3b Omenjena smer zaobjema tudi »omikane« literarne in upodabljajoče stvaritve številnih držav z visoko sto- pnjo nepismenosti, ki nimajo lokalnega umetniškega trga. Enako lahko trdi- mo za etnokulturne mite, kot je denimo kubanska mulatka. Na lokalni ravni se ti izdelki uporabljajo manj, kot se izvažajo, ali se celo sploh ne uporablja- 3U Gera rdo Mosquera , »Escultura makonde y arte africano de hoy«, Art Nexus, Bogotá, st. 7 ( februar 1990), str. 58. 7 7 G E R A R D O M O S Q U E R A jo. Večkrat sami ustvarjalci izdelkov tradicionalne obrti raje posegajo po vzhodnoazijskih globalnih tehnoloških izdelkih. Briceño Guerrero j e ironi- čno dejal, da tedaj, ko se pripadniki »teh občutljivih in harmoničnih družb, ki se pozibavajo v vesoljnem oceanskem ritmu«, soočijo z idealiziranimi kon- strukcijami »primitivnega«, zamenjajo svoje bogove za mačete in ogledala, svoje ekstaze za radijske in televizijske sprejemnike, svojo pristno povezanost z naravo pa za plinske štedilnike.«37 Le da danes tudi »Indijanci« prodajajo industrijsko kramo, kot lahko opazimo na tržnici Antigve v Gvatemali. Če povežemo tradicijo s predkolonialnimi elementi, so globalni obrtni izdelki azijskega vzhoda prav tako »tradicionalni«. Ustrezajo tradicijam, ki so usmerjene k tehnologiji in globalnemu »univerzalizmu« ter odpirajo vrata postokcidentalizaciji. Nasprotno pa mehiški in perujski izdelki38 bolj ustreza- jo tradicijam, ki so usmerjene v hand made in v lokalno različnost kot izvozen dejavnik. Vendar s svojimi različnimi vlogami prav vsi vstopajo na globalni trg. Tretjo zvrst predstavljajo izdelki, ki so namenjeni lokalni uporabi, pa tu- di za izvoz. Denimo brazilske telenovele, ki so zaradi svojskega prikazovanja dosegle globalni uspeh. Konec koncev so ustvarjene za krajevno rabo in zno- traj teh okvirov, ki se ne zavedajo lastnega dometa in dosegajo veliko večjo raz- širjenost zaradi porasta komunikacij, potrebe po multikulturalnem eksoti- zmu, povečanega števila potovanj, turizma, migracij in splošne globalizacijske težnje našega obdobja. Navzlic vsem tem procesom in strahovom pred glo- balizacijo kulture, pa ostaja bistveni del sodobne kulture omejen na lokalna območja ali pa se internacionalizira znotraj določenih območij ali regij. Po- mislimo na Indijo, k i je največja svetovna proizvajalka filmov, pa j ih skoraj ne izvaža. Vse te artikulacije globalizacije-diferenciacije so prej zapleteni in kon- fliktni izrazi moči kot dvojna dialektika. Zaobjemajo kontaminacije, mešanja in protislovja, ki potekajo v vseh smereh. Čeprav usmerjajo sedanji razvoj kul- ture, jih ne moremo označiti za pasivne, torej kot neko nujno nagnjenje, ki se zgodi brez uporabe pritiska podrejenih sektorjev. Gibalo kulture nastaja s prepletanjem konfliktov in dialogov, pri tem pa se sproščajo pojavi invencij, mešanj, mnogoterosti, prilaščanj in resignifikacij, ki so včasih lahko izredno zapleteni. K blodnjaku teh nihanj je danes usmerjena kulturna moč. Na jedr- nat in posplošen način sem poskusil predstaviti nekatere makrotendence, pri 37 J . M. Briceño Guerrero , Discurso Salvaje, Caracas 1980, str. 55. 38 Za podrobnejš i gospodarski, družbeni in kul turni položaj sodobnih obrti v ome- njenih dveh državah gl. Néstor García Canclini, Las culturas populares en el capitalismo, Ha- vana 1982; Mirko Lauer, Critica de la Artesanía, Lima 1982; Victoria Novelo, Artesanías y capi- talismo en México, México D. F. 1978. 7 8 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI čemer sem poenostavil številne kompleksnosti. Med drugimi problemi naj navedem le en primer: obstaja splošna multikulturalna težnja po generaliza- ciji praks s kar najrazličnejših področij - od joge do karateja - na potrošniški, kulturno »sterilni« način, kakor dveh izoliranih elementov v svetovnem mo- zaiku, ki ga uokvirja Zahod. Vendar je nekaterim uspešnim ne-zahodnim iz- kušnjam, ena takšnih je japonska, uspelo s pridom izrabiti okcidentalizacijo in j o okrepiti z lastnimi sestavinami. Morali bi oblikovati sodobnost na podla- gi pluralnosti izkušenj in zožiti sam pomen ideje okcidentalizacije. Če je kul- turna razlika gonilna sila globalizacijskih procesov, bi lahko prispevala k učin- kovitejši globalizaciji globalizacije. Naj ta del eseja zaključim s prispodobo. Ko so Spanci prispeli v Ameriko, so bili dolga leta obsedeni z vprašanjem, ali gre za otok ali celino. Neki zgodo- vinar iz 19. stoletja, župnik kubanske vasice Los Palacios pripoveduje, da ko je Kolumb povprašal kubanske domorodce, ali leži omenjeni kraj na otoku ali kontinentu, so mu odgovorili, d a j e »neskončno ozemlje, ki mu še nihče nikdar ni videl konca, čeprav je otok.«39 Morda nas današnje usmeritve po- nesejo v svet neskončnih otokov. III. Umetnost v Latinski Ameriki: globalni tranziti Latinskoameriška kultura je utrpela nevrozo identitete, k i je še do danes ni docela prebolela in katere del predstavlja, pa čeprav iz nasprotovanja, tudi pričujoče besedilo. Omenjena nevroza se je odražala s posebno močnimi simptomi na področju upodabljajoče umetnosti. Vseeno je Frederico Morais že konec sedemdesetih povezoval našo obsedenost z identiteto s koloniali- zmom in predlagal »pluralno, mnogovrstno in večdimenzionalno« idejo kon- tinenta,40 kot odraz mnogoterega izvora. Celo same ideje o Latinski in Južni Ameriki so bile vedno nadvse problematične. Ali upoštevajo tudi anglofonske in holandske Karibe? Chicane?* Ali upoštevajo avtohtona ljudstva, ki včasih niti ne govorijo evropskih jezikov? Če slednje priznamo kot Latinskoame- ričane, čemu potemtakem tega ne storimo z avtohtonimi prebivalci severne- ga dela Ria Grande? Ali to, kar razumemo kot Latinsko Ameriko, predstavlja sestavni del Zahoda ali Ne-zahoda? Morda je v protislovju z obema in s tem 39 Andrés Bernaldes, »Historia de los Reyes Católicos«, v Memorias de la Real Sociedad Pa- trótica de la Habana, III. del, 1837, str. 128. Citirali Cintia Vitier in Fina García Marruz v Flor oculta de la poesía cubana, Havana 1978, str. 63. 40 Freder ico Morais, Las artes plásticas en la América Latina: del trance a lo transitorio, Ha- vana 1990, str. 4-5 . * Chicano, prebivalec ZDA mehiškega rodu. {Op. prev.) 7 9 G E R A R D O M O S Q U E R A poudarja shematičnost tovrstnih idej? Kakorkoli že, danes Združene države, v katerih živi več kot 30 milijonov prebivalcev »hispano« porekla, nedvomno predstavljajo eno izmed najaktivnejših latinskoameriških držav. Če upošteva- mo migracijski vrhunec in predvideno rast »hispano« prebivalstva (negibna migracija), bi v ne tako daljnji prihodnosti lahko Združene države postale največja kastiljsko govoreča država, takoj za Mehiko in Španijo. V nekaterih trgovinah v Miamiju naletimo na napise English spoken. Vseeno pa danes ne zanikajo ideje o tem, d a j e Latinska Amerika koloni- alna invencija, tako kot nekateri afriški intelektualci zanikajo idejo o Afriki.41 Sicer se ohranja zavest o pripadnosti neki zgodovinski-kulturni slabo poime- novani »latinskoameriški entiteti«, j o pa tudi problematizirajo. Obča navzo- čnost tega spoznanja je morda videti nenavadna, Latinskoameričani smo se pač vedno spraševali, kdo smo. Zaradi mnogoterih sestavin naše etnogeneze, kompleksnih procesov akreolizacije in hibridizacije, prisotnosti številnih neintegriranih avtohtonih skupin ali, delno, zaradi postkolonialnih nacional- nosti in množičnih priseljevanj in izseljevanj, ki so se dogajala vse 20. stoletje, je težko podati odgovor na to vprašanje. Tako zapleten klobčič se je obliko- val v zgodnji kolonialni zgodovini, med srednjim vekom in renesanso, s'stal- nim in množičnim španskim in afriškim priseljevanjem od njenega samega začetka. Na morda samo po sebi slabo postavljeno vprašanje, ali smo »zaho- dnjaki« ali ne, »Afričani« ali ne, je mnogo odgovorov. Naši blodnjaki so nas begali ali pa so nas prevzeli. Zdaj začenjamo postajati del soobstoječega, del fragmenta in kolaža ter sprejemamo našo raznovrstnost in celo naša proti- slovja. Ob modernističnih totalizacijah, bi bilo nevarno uveljavljati postmo- dernistični kliše Latinske Amerike v smislu kraljestva popolne heterogeno- sti.42 Po drugi strani lahko pluralizem postane zapor brez zidov. Borges j e napisal zgodbo o najboljšem blodnjaku: puščava neizmernih razsežnosti, iz katere se le stežka uide. Pluralnost v abstraktnem, ali pod nadzorom samo- razsrediščenih centrov lahko vodi v blodnjak negotovosti, ki omejuje možno- sti za družbeno in kulturno aktivno raznovrstnost. Borges nam utegne raz- kriti še en ključ: ko se bodo končala naša prizadevanja, da bi naslikali vse naše raznovrstnosti, se bodo morda prikazale podobe vseh slikarjev. Drugo past predstavlja predsodek, da latinskoameriška umetnost eno- stavno izhaja iz zahodnih središč, brez upoštevanja njene zapletene udeležbe na Zahodu. Pogosto ne gledajo umetniških del: zahtevajo njihove potne liste 41 Olu Oguibe, »In the 'Hear t of Darkness'«, Third Text, L o n d o n , št. 23 (polet je 1993), str. 3-8. 42 Gl. Mónica Amor, »Cartographies: Explor ing the Limitations of a Curatorial Para- digm«, v antologiji Gerarda Mosquere, Beyond the Fantastic: Contemporary Art and Criticism from Latin America, Institute of Internat ional Visual Arts, L o n d o n , MIT Press, Cambr idge 1995. 8 0 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI in pregledujejo opremo, zaradi suma, da so pretihotapljena iz New Yorka, Londona ali Berlina. Večkrat se zgodi, da potni listi niso veljavni, ker ustre- zajo procesom hibridizacije in prilaščanja kot odgovor na dolgo in večdimen- zionalno kolonialno zgodovino. Njene strani so od časa baroka polne resi- gnifikacij, neologizmov, ponovnih invencij, kontaminacij in nepravilnosti. To še posebno prihaja do izraza v našem obdobju, ki ga zaznamujejo številna kulturna preoblikovanja in hibridizacije, medtem ko se dogajajo zapletene vnovične prilagoditve identitet, meje pa postajajo porozne in ohlapne. Nova privlačnost, lastna »globalni« modi, ki j o središča čutijo do druga- čnega, je omogočila večji obtok in legitimnost umetnosti periferij. Vendar se je visoko vrednotilo dela, ki izrecno prikazujejo razliko ali zadovoljujejo pri- čakovanja eksotizma. Takšno ravnanje je povzročilo, da so se nekateri umetni- ki usmerili v predrugačenje samih sebe, v nekakšno paradoksalno samoekso- tizacijo. Paradoks se še poglobi, če se vprašamo, zakaj smo »Drugi« vedno mi in nikoli oni. Samoeksotizacija poudaija hegemonistično shemo, tudi pasivno ravnodušnost, ali pa v skrajnem primeru razkriva neko posredovano pobudo. Poleg tega se je samoeksotizacija okrepila zaradi lokalnih razmer. Nenavadno je, da se slednje ujemajo s stališči, ki nasprotujejo tistim, ki j ih prinaša vdor tujega. Tu bi omenil nacionalistične predstave, ki izražajo tradicionalistični kult »korenin«, ki naj bi bile domnevne zaščitnice pred tujim vsiljevanjem in romantičnim idealiziranjem konvencij zgodovine in nacionalnih vrednot. Nacionalistična folkloristikaje pogosto in v veliki meri sredstvo, ki se ga poslu- žuje oblast za manipulacijo in za označevanje domnevno integriranega, ude- leženega naroda. S tem v resnici prikrije izključitev ljudskih slojev, še posebno avtohtonih. Takšen položaj zmanjša obtok, objavo, legitimnost in potrošnjo umetnosti na področja geta, to pa na samem začetku okrni njene možnosti za razširjanje in vrednotenje ter jih omeji na vnaprej določena področja. Ko sem dejal, da latinskoameriška umetnost nehuje biti latinskoameri- ška, sem imel v mislih dva procesa, kij ih danes opažam na kontinentu. Prvi se odvija v sferi umetniškega ustvarjanja, drugi pa v sferah obtoka in spreje- ma. Na eni strani poteka med umetniki, kritiki in kustosi interni proces pre- magovanja nevroze identitete. S seboj prinaša mir, ki omogoča večjo interio- rizacijo umetniškega raziskovanja. Na drugi strani začenjajo vrednotiti latin- skoameriško umetnost kot umetnost brez priimkov. Namesto da bi od nje zahtevali, da obelodani svoj kontekst, jo čedalje bolj priznavajo kot udeležen- ko v splošni praksi, ki nima potrebe po izražanju konteksta in ki včasih lahko prenaša le umetnost samo po sebi. To ustreza večji internacionalizaciji ume- tniških krogov, ki počasi premagujejo psevdointernacionalizem mainstreama kot sestavnega dela globalizacijskih procesov. Tako so latinskoameriški, afri- ški in jugovzhodnoazijski umetniki počasi, a čedalje pogosteje začeli razsta- 8 1 G E R A R D O M O S Q U E R A vljati, objavljati in biti prisotni izven okrožij geta. Tako izginejo številni pred- sodki in pridobijo vsi - ne le na področjih z omejenim dostopom do medna- rodnih mrež, temveč se tudi umetniška komunikacija zaradi raznovrstnosti bistveno obogati. Nedvomno pa se pojavljcyo novi problemi, ki so značilni za obdobje tran- zicije. č e obstaja nevarnost samoeksotizacije kot odgovor tistim, ki zahtevajo »primitivizem« in razliko, obstajajo tudi njegova nasprotja: abstraktno sveto- vljanstvo, ki zabrisuje razlike in mimetični »internacionalizem«, ki spodbuja nekakšen »postmoderni mednarodni jezik« kot je denimo angleščina ume- tnosti, ki deluje kot lingua franca vse številnejših mednarodnih bienalov in razstav. Dejstvo, da umetniki, ki prihajajo iz vseh štirih strani tega planeta, mednarodno razstavljajo, predstavlja samo po sebi kvantitativno internacio- nalizacijo. Vprašanje pa je, v kolikšni meri prispevajo k preoblikovanju hege- monističnega in restriktivnega statusa quo in k resničnemu povečevanju raz- novrstnosti, namesto da jih ti posrkajo. Brazilski modernisti so si pomagali z metaforo antropofagije, da bi upravičili svojo premišljeno, selektivno in me- tabolično prilaščanje evropskih umetniških usmeritev, to pa predstavlja zna- čilno ravnanje postkolonialne umetnosti. Vendar je treba takšno podobo na- tančno preučiti, če hočemo ugotoviti njen preveč pozitiven pomen in jasno opredeliti, kdo v boju, k i je posledica takšnega odnosa, koga požre. Vendar je celotno vprašanje težavnejše. Poglejmo podrobneje primer večjega dela brazilske umetnosti. Lahko bi shematizirali osnovno težnjo ome- njene umetnosti, k i j e razvila neokonkretno, postminimalistično usmeritev s pogledom, zazrtim v mainstream, brez vidnejših lokalnih temeljev ali zani- manja za ljudsko kulturo. Kot sem že omenil, j e kritik Paulo Emilio Sales Go- mez karikiral, da so Brazilci na vso srečo slabo posnemali in s tem ustvarili svojevrstno osebnost, lastni način govora »mednarodnega jezika«. Čeprav je shematizacija Salesa Gomeza lahko polemična, je vendarle pomensko boga- ta. č e je brazilska umetnost kot golobica Rafaela Albertija torej želela pole- teti na sever in zmotno poletela na jug, ne gre toliko za dezorientiranost, temveč za namerno preusmeritev. Takšna dinamika je brazilskim umetnikom omogočila ustvarjalno udeležbo znotraj »mednarodne« postminimalistično- konceptualne usmeritve. Obogatili so jo s skoraj eksistenčno izraznostjo, s tem pa pretrgali prevladujočo dolgočasno povprečnost, prispevali k izpopol- nitvi samega materiala, vanj vnesli človeško toplino, ter razgibali, naredili kompleksnejšo in celo razdiralno delovali na prakso tega »mednarodnega je- zika«. Osebnost te antisamba umetnosti ne nastaja - kot se pogosto dogaja med prebivalci Karibov, Andov ali Mehike - s predstavitvijo ali z živahnim de- lovanjem ljudske kulture, temveč s svojevrstnim načinom ustvarjanja sodobne umetnosti. Gre za identiteto, k i j e ne zanima »identiteta«. 8 2 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI V skladu z značilnostmi zgodnje kolonizacije, k i j e evropeizirala veliko kolonizirano območje, so latinskoameriška kultura in še posebno njene upo- dabljajoče umetnosti pogosto delovale povratno. Hočem reči, da so vračale žoge, ki so prihajale s »Severa«, si prisvajale hegemonistične usmeritve in jih uporabljale za individualno ustvarjalnost umetnikov ter za kompleksnost svojih kontekstov. Kritikaje s posebnim poudarkom obravnavala te strategije resignifikacije, preoblikovanja in sinkretizma, da bi se soočila z večnimi obto- žbami posnemovalcev in derivativcev, ki smo jih bili, ne popolnoma brez raz- loga, deležni. Postmodernizem nam je z diskreditacijo izvirnika in vrednote- njem posnetka pri tem zelo pomagal. Vendar bi bilo smiselno raziskati vidi- ke, ki obravnavajo, kako je umetnost v Latinski Ameriki obogatila možnosti svojih lastnih »mednarodnih« usmeritev znotraj njih samih. Tako je Wifredo Lam znan po tem, d a j e prvi uvedel »primitivne« elemente afriškega izvora v nadrealizem. Šele nedavne analize ga obravnavajo kot avtorja, kije uporabljal modernizem kot prostor za izražanje afriško-karibskih vsebin, da bi potrdil obstoj antihegemonistične razlike. Problematično je, da so dominantna področja tista, ki vedno servirajo žogo. Tok ne more zmeraj potekati v smeri sever-jug, kot ga vsiljuje struktu- ra oblasti. Ne glede na to, kako dopustnaje strategija prilaščanja in transkul- turalnosti, zmeraj pripelje do stanja, ki posnema isto hegemonistično struk- turo, čeprav j e to odgovor nanjo in se z njo celo okorišča, podobno kot bo- rilne veščine, ki koristijo silo močnejšega nasprotnika. Prav tako je treba spremeniti smer toka. Ne zato, da bi se zoperstavili njegovi moči in bi s tem vzpostavili dvosmerni tok, temveč da bi prispevali k obogatitvi pluralizacije in k spremembi prevladujočega položaja. Prav tako bi bil dobrodošel horizon- talni odboj žoge, katerega cilj bi bil razvoj resnično globalne mreže v vseh smereh potekajočih interakcij. Ko sem zatrdil, d a j e najboljše, kar seje zgodilo latinskoameriški umetno- sti dejstvo, da nehuje biti latinskoameriška, sem mislil tudi na problematiko totalizacije, ki j o ta pojem vsebuje. Nekateri avtorji raje govorijo o »umetnosti v Latinski Ameriki«, namesto o »latinskoameriški umetnosti«, kot o neobve- zujoči konvenciji, ki poskuša na sami jezikovni ravni poudariti zavračanje dvomljive izgradnje nekakšne integralne in emblematične Latinske Amerike in poleg tega tudi globalnega posploševanja. Prenehati biti »latinskoameriška umetnost« pomeni oddaljitev od poenostavitve, zato da bi lahko prišla do iz- raza pestra raznolikost umetniškega ustvarjanja tega kontinenta. Umetnost v Latinski Ameriki je vseskozi odstranjevala paradigme, ki so usmerjale njeno prakso in vrednotenje. Omenjene paradigme so se povezo- vale z določenimi posploševanji, kijih še vedno priznavajo kot značilnosti ve- dno izmuzljive latinskoameriške kulturne identitete ali identitet nekaterih 8 3 G E R A R D O M O S Q U E R A značilnih regij: magični realizem, fantastični realizem (oba sta povezana z Bretonovo proglasitvijo nadrealističnosti Latinske Amerike v Mehiki), mesti- ciranje, barok, želja po ustvarjalnosti, revolucionarni diskurz, itd... Te katego- rije imajo pomembne temelje in so služile prizadevanjem »odpora« pred im- perialističnim kulturnim vdorom. Takšna prizadevanja so doživela svoj vrhu- nec v šestdesetih letih, v militantnem latinskoameriškem gibanju, k i j e bilo značilno za zgodovinsko obdobje zaznamovano s kubansko revolucijo in gve- rilami. Ideološko-kulturni pritiski so povzročili, da so se te kategorije do skraj- nosti nadgradile s totalizirajočo vnemo in postale značilni stereotipi zunanjih in površnih pogledov na kulturo kontinenta. Govoriti danes o magičnem rea- lizmu ali o mesticiranju kot o globalnih etiketah, zveni skoraj tako kot film o Zorru. Latinska Amerika je bila udeležena v globalnem šiijenju minimalistično- konceptualnega »postmodernega mednarodnega jezika«. Vendar j e to nare- dila na svoj način in vpeljala razlike. Če shematiziramo umetniško usmeritev mainstreama v Združenih državah in v Evropi, k i je v splošnem bolj usmerjen v samo umetnost, bomo opazili, da Latinskoameričani izhajajo iz umetnosti navzven. Delijo zanimanje mnogih kolegov za neke vrste lingvistiko umetno- sti, ki strukturira svoje lastno ustvarjanje, se pravi, umetnost, ki se oblikuje z lastnim notranjim razpravljanjem in s kritiko reprezentacije. Od tu se začrta smer umetnosti v ambientalnih, družbenih, kulturnih in religioznih kontek- stih. Torej ne na neposreden, anekdotičen način, ampak znotraj lastne ana- lize semiotičnih sredstev umetnosti. Simbolizacija kot del te usmeritve ohra- nja ključni pomen v umetnosti Latinske Amerike - morda z izjemo Brazilije — v nasprotju s prevladujočo prezentacijsko usmeritvijo v Združenih državah in v Evropi. Mnogi umetniki našega kontinenta so uporabljali postkonceptu- alna sredstva za prepletanje estetskega, družbenega, zgodovinskega in reli- gioznega, ne da bi se odrekli umetniškemu raziskovanju. Če smo natančnej- ši, ga v resnici krepijo, ker širijo možnosti umetnosti na nova področja ter pri- spevajo k jedrnatosti in izbranosti njenih vsebinskih zmožnosti. Ti umetniki krepijo analitični in jezikovni instrumentarij konceptualizma za soočanje z vi- soko stopnjo kompleksnosti družbe in kulture v Latinski Ameriki, kamor so mnogoterost, hibridizacija in nasprotja hkrati vnesli protislovja in subtilnosti. Zaradi značilnosti, d a j e razpoznavna v »mednarodnih« terminih in obenem različna, je latinskoameriška umetnost mednarodno privlačna, vendar prav ta značilnost prinaša tudi tveganje, d a j o spreobrne v idealno nasprotje main- streama. Orisana smer zavrača neko »militantno« tradicijo latinskoameriške ume- tnosti in se zavzema za tradicijo pronicljivosti in celovitosti, ki j o j e kultura kontinenta uveljavila med aktivnim obravnavanjem družbene problematike. 8 4 O U M E T N O S T I , GLOBALIZACIJI IN KULTURNI RAZLIKI Omenjeno deluje jasneje na ravni označenca kot na ravni označevalca in ustreza sedanjim praksam na drugih obrobnih območjih. Poleg tega je bolj povezano z individualno usmerjenostjo, ki izhaja iz samega umetnika, kot pa z militantno zavezanos^o in vsebino, ki sta umetnosti dodelili pomožni po- ložaj, za političnimi in družbenimi diskurzi, ki so jo na koncu poskušali spre- meniti v njihovo ilustracijo. Ta razlika, ki j e vodila na pomensko raven, predstavlja enega izmed premikov v totalizirajočih paradigmah, ki sem jih omenil, kajti slednje so si že na začetku prizadevale prikazati svojskost latinskoameriškega jezika. Vide- ti je, da novih umetnikov ne žene želja, da bi pokazali svoj potni list. Kultur- ne sestavine bolj delujejo v diskurzu umetniških del kot v njihovi strogi vi- zualnosti celo v primerih, ko temeljijo na ljudskem. To ne pomeni, da ni za- slediti latinskoameriškega videza pri številnih umetnikih ali da se ne bi dalo določiti prepoznavnih značilnosti nekaterih držav ali območij. Pomembno je, da se te prepoznavnosti začenjajo odražati bolj zaradi značilnosti neke umetniške prakse kot pa zaradi delovanja prepoznavnih elementov, povzetih iz folklore, religije, okolja ali zgodovine. Takšno delovanje narekuje priso- tnost konteksta in kulture, ki sta razumljena v svojem najširšem pomenu in ponotranjena na enak način, kot se ustvarjajo umetniška dela in njihovi dis- kurzi. Vendar pa narekuje tudi prakso same umetnosti kot umetnosti, ki vzpostavi prepoznavne stalnice in s tem gradi kulturno tipologijo z zornega kota načina ustvarjanja umetnosti, ne da bi poudarjala kulturne dejavnike, ki so v njej vsajeni. Poudarjanje same prakse umetnosti kot stvariteljice kulturne razlike se sooča z usmeritvijo modernističnih diskurzov v Latinski Ameriki. Slednji so poskušali poudariti nasprotno smer, se pravi način, kako se je umetnost uje- mala z že dano nacionalno kulturo. Morda zato, da bi se lahko legitimirali znotraj prevladujočega nacionalizma, h kateremu so toliko prispevali. Navzlic temu soočenju, pa so umetniki, ki so ustvarili novo usmeritev, vzeli kontekst za svoj osnovni dejavnik. Vendar pa njihova dela izhajajo iz kontekstov, ne le da j ih poimenujejo, analizirajo, izražajo ali gradijo. Kulturne in družbene identitete ter okolja zdaj prej delujejo kot pa prikazujejo. To so sodelujoče identitete in konteksti v »mednarodnem« umetniškem metajeziku in v raz- pravah o sodobnih »globalnih« temah. Iz kompleksnosti problemov, ki smo jih obravnavali, bi lahko začrtali zgodovinski pregled, ki bi morda lahko potekal od »evropske provincialne umetnosti« k »derivativni umetnosti«, »umetnosti v Latinski Ameriki« in »ume- tnosti iz Latinske Amerike«. Ne govorim o značilnostih ustvarjanja v raznih zgodovinskih obdobjih, temveč o prevladujočih epistemologijah. Zadnja kate- gorija poudarja aktivno udeležbo umetnosti iz območja, kije znotraj »medna- 8 5 G E R A R D O M O S Q U E R A rodnih«43 krogov in jezikov. Nakazuje poseg, ki vnaša antihomogenizirajoče razlike v »mednarodni« okvir (doslednost pri navednicah poudarja omejen pomen, znotraj katerega je raba tega pojma še smiselna) in njihovo veljavo znotraj njega. Se pravi, da iz razlike identificira gradnjo globalnega in pou- darja pojav novih kulturnih subjektov v mednarodni areni, k i je bila nedavno tega zaklenjena. Ne bi mogli trditi, d a j e zdaj ta arena odprta, vendar pa ima več vrat, kijih odklepajo različni ključi. Takšen proces predstavlja pozitivni vi- dik te konstelacije preoblikovanj, ki j o imenujemo globalizacija. Kritično do- jemanje globalizacije ne sme povzročiti, da bi j o razumeli le kot enosmeren tok. Ona sama je plod prepletanja zgodovinskih sprememb, nekatere med njimi - kot so dekolonizacija, izbruh novih gospodarskih, družbenih in kul- turnih subjektov, močna migracijska gibanja, njihova kulturna trans ten to ria- lizacija in demografske prilagoditve, multikulturalna zavest in n jene politike - so antihegemonistične. Globalizacija ustvarja lastne kratke stike, čeprav ni povzročila bistvenih sprememb v strukturah oblasti. Nasprotno pa j e bila glo- balizacijska retorika vedno bogata v varljivem zmagoslavju transteritorialne- ga, razsrediščenega, vseudeleženega sveta multikulturalnega dialoga tokov, ki potekajo v vseh smereh. Da bi poudaril optimizem pričujočega teksta in uvajanja novih etiket, bom končal z anekdoto, ki razkriva dvoumnost etiket, njihovih tranzitov in njihovih preseganj. Pred leti mi jo je povedal kubanski slikar, Julio Girona, ki je od tridesetih let dalje živel v New Yorku. Ko s e j e Girona na začetku šest- desetih sprehajal po mestu, se je nepričakovano znašel v kaosu demonstraci- je, kamor je posegla policija. Neki policist mu j e z vihtečo gumijevko zagro- zil: »Izgini od tu, črnec umazani!« Osupel zaradi položaja v katerem se je zna- šel, mu je umetnik uspel odvrniti le z: »Jaz nisem črnec!« »Vseeno pojdi k vragu, prasec portoriški!« m u j e zabrusil policist, k i je postajal vse nestrpnejši. »Poslušajte, nisem Portoričan, Kubanec sem!« je vzkliknil Girona. Policist, ki m u j e medtem prekipelo, pa seje spravil nanj z gumijevko in vmes besno po- navljal: »Vse j e isto sranje!« Prevedla Urša Štrukelj 43 Od tu podnaslov moje že navedene antologije iz leta 1995. 8 6