Lisi 38.
Odlom iz zadniga dela
Mesinske neveste.
Pervi kor.
(gleda živo ganjen proti vratam.) (Kajetan.)
Rane razpočite —
Zgite, žgite!
Cerniga curka
Von priderite potoki kervi!
(Berengar.) Ca j te šumenje Bronastih nog! Gadov peklenskih Sičanje slišim, Furij ostudnih korake spoznam!
(Kajetan.) S*ena razruši se ! Zdrobi se prag
Pod grozovinsko stopinjo te noge! Cerni hlapovi — puhnite, puhnite Čadno iz brezdna — dneva prijazniga Skrite svitlost! Bežite hiše te varhi bogovi, Bognje osvetnice vpustite not!
Don Cezar,   lzabela.   Bla%enka>   Kor.
(o  nastopu Don Cezara se kor naglo na levo in desno razdeli.
Cezar sam na sredi ostane.)
Bla&enka. Gorje mi! On je.
lzabela  (njemu nasprot.)
O moj dragi sin! Tak vidiva se spet — Ozri se ! Glej Preklete roke blaznovito delo!
(ga pelje k merlicu.)
Don Cezar
(se groze strese in lice z rokama pokrije.) Pervi kor.  (Kajetan. Berengar.)
Rane razpočite !
Crite! Crite!
Tamniga liva
Von priderite potoki kervi!
lzabela.
Ti straha trepetaš!    De — to je vse, Kar ti od brata tvoj i ga ostane! Vsa nada moja , tu leži razbita — Opadnul cvet je mladi vajne sprave, In ploda bil mi ni namenjen videz.
Don Cezar.
Potaži se ! Pravedno mir sva hotla, Pa terjala je kri osoda božja*
lzabela*
Drag bil ti je, sej vem!    Z veseljem vidla Sim krasno vez pobratenja med vama. Hraniti si ga v jedru serca mislil, Pretekli čas mu plačati obilno , Presekal mor ti je ljubezen lepo, In zdaj ga le osvetiti zamoreš.
Don Cezar.
Proč , mati, proč !    To mesto ni za tebe , Ubeži tem nesrečnim videzu 1
(jo hoče proč peljati.)
lzabela
(ga živo objame.) Ti še živiš mi — sin edini zdaj!
Blaienka. O mati!    Kaj počenjaš?
Don Cezar.
Zjokaj se Na sercu tem pravedmm.    Ni zgubljen ti Tvoj starši sin, ker mlajšiga ljubezen Nevmerlo tud njegovo vso obseže.
Kor.  (KaJ» Bereng. Manf.)
Rane razpočite!
Mutasti vpite!
Cerniga litja
Von priderite potoki kervi!
lzabela (°keh roke primši.)
O, draga moja!
Don Cezar.
Kako veseli me, De vidim jo v naročju tvom , o mati! De! Nej ti bo namesto hčere! Sestro —
lzabela
(mu v besedo seže.)
Za rešeno le tebi se zahvalim! Obljubi zvest si v djanju mi poslal jo.
Don Cezar (osupnjen.)
Poslal? Poslal!    Koga sim ti poslal?
lzabela.
Nu! Sestro svojo, ki jo tukaj vidiš.
Don Cezar.
Ta — moja sestra?
lzabela.
Ktera pak, če ta ne ?
Don Cezar.
Sestra meni!
lzabela.
Sam si mi poslal jo!
>
190
Don Cezar. In njemu sestra!
Kor.
Joj I Gorje! Ojme!
Blazenka. O majka draga!
lzabela.
Kaj je? Govorite! Don Cezar.
Ter — dan preklet, ki dal mi je življenje!
lzabela. Kaj to?    Moj Bog!
Don Cezar.
Telo prekleto, ki Me je spočelo!    In prekleta tvoja Skrivljivost, ki vse groze te je kriva! Nej udri tresk, ki serce ti raznese, Nazaj ga več previdno ne deržim — Jez sam sim, vedi, jez ubil sim brata; Zalezil sim ga v njenimu objemu, Nevesta moja ljubljena je ona —
V  objemu pak sim njenim brata našel — Zdajv zgodbo veš in znano ti je vse !
—   Ce meni res, če res je njemu sestra, Tedaj sim kriv pregrehe grozovinske, Za ktero ni, ne snažbe ne odpustka.
Kor. (Bohemund.)
Izustjeno je — si zaslišala celo,
Nar hujši razumila, nič ne taji;
Kar djali preroki so, vse je zadelo,
Ker nihče ubežal osodi še ni.
In kdor se prederzne nasprot modrovati,
Jo mora clo sam pomagajo dognati.
lzabela. Kaj za naprej mi mar je, alj bogovi Se skažejo lažnivce alj resnične? Naklonili nar strašniši so meni, Jim manjka moč, me hujši še zadeti — Ki pa za nič se dalej bati nima , Se tudi njih togote ne boji. Nemilo je moj drajši sin umorjen, Od živiga pa sama ločim se, Ta sin mi ni — rodila gada sim, Na persih teh doila baziliska, Ki boljiga mi sina v smert je pičil.
—   Beživa hči! Tu nama ni ostati — O svetnicam to hišo izročim — Krivica me je va-njo pripeljala, Krivica zdaj iz nje me prepodi — Nevoljno prišla , z grozo v njej živela,
V  obupu jo pustim — Vse to nedolžno
Zadene me — Prerokam pa gre slava,
In mojih dvomb oteti so bogovi.
(Odide. Diego ji sledi.)
Blaženka.   Don Cezar.   Kor.
Don Cezar (ustavi Blaženko.)
Postoj, o sestra !    Tak ne hodi proč ! Preklinja nej me mati, nej toživno
V  nebesa vpije tota kri nad mano, Vesolni svet nej me pogubi!    Ti le Ne kolni me!    To bi prestrašno bilo.
(Blaženka proč obernjena kaže racrlica.) Glej!    Nisim ti zaročnika umoril, Umoril sim ti brata — teb' in sebi! Ta mertvi zdaj ni višje tvoj ko moj , Ti bližje ni od mene ki živim, Jez pak sim bolj usmiljenja potreben , On čist je šel, in jez — in jez sim kriv.
(Blaženki se solze ulijejo.)
Žaluj po bratu, s tabo plakal bom,
In več ko to, osvetiti ga mislim!
Po ljubim ne žaluj !    Te prednosti,
Ki s tem jo mertvim davaš, ne prenesem.
Tolažbo to posledno daj mi najti
V  neskončnim brezdnu naše žalosti, De mertvi ta ti drajši ni ko jez — Osoda naša, strašno razodeta, Zravna pravice kot nesreče naše. Ljubeča trojca v isti zgod zavita Poginemo vsi skup , in ravne me're Delimo solz pravico žalostno.
Ce pak opazim, de je tuga tvoja Namenjena ljubimcu več ko bratu, Se žalu mom zavist in serd pridruži, In zapusti posledna me tolažba; Tak de ne morem, kot želim, veselo Posvetiti v spomin mu zadne žertve; Jez pak izdthnul rahlo rad bi dušo, Le reci, de v pepelniku tem istim Zedinula moj prah z njegovim bodeš.
(Živo objemši jo, z milini glasam:) Kot nič poprej sim žarno tebe ljubil, Ko tujka si neznana še mi bila. Ker ljubil sim čez mere te človeške, Me tare zdaj preklimba bratomorstva; Ljubav do tebe krivda vsa je moja.
—  Zdaj sestra si, usmiljenje od tebe Ko sveti dar , ko dolžno plačo terjam.
(Pazljivo in britkiga pričakovanja Blaženko gleda, potem se naglo proč oberne) Ne ! Ne ! Tih solz ne morem gledati — Pogum mi zgine pričo trupla tega, In dvombe ost mi terga persi tesne —
—  Skrivaj žaluj !    Pomoto pusti mi! Ne glej me več l    Jez tudi ne pogledam Ne tebe več, ne tvoje matere.
Nikdar me ni ljubila!    Serce svoje
V  britkosti dans izdala je poslednič. On bil ji je milejši sin je rekla, Tak bilo je vse djanje njeno hlimba!
—  Ne sili se !    Lažniva si kot ona!
v
Svoj stud razkri!    Certito lice moje Ne vidi več!    Na vekomaj mi zgini!
(Cezar  odide.    Ona   dvomljivo   stoji,  v prepiru protivnih občutkov, potem se terdniga sklepa oberne in gre.)
Kor.  (Kajetan.)
Blagor mu !    Blažen se ceniti mora , Ki v tihosti kmetiskih planjav, Prost opravil in opravniga bora, Spava ko dete v naročju dobrav! Kajti me groza je v kaežki dvorani, Kjer iz višave posvetne časti Zvernejo naglo se sreč velikani, Kakor pečina v prepad zagromi.
(Berengar.) Pametno, dobro postelje si tudi, Ki se iz burke življenja viharne, Rano opomnjen, oteti ne mudi
V  samostana izbice varne;
Ki odpove se hlepenju bodečim, Verze iz njedra nečimerno slast, Slave pohotu, vedno kipečim, Zlomi v pokojnimu sercu oblast. Njega ne prime v pobožnim početju Strasti nevredjene divji vihar, Nikdar ne moti ga v tihim zavetju Roda človeškiga žalostni mar.
(Manfred.)
Le do višine nekake se ziba. Ljuta pregreha , ošabnosti hči;
191
Ravno ko kuga višav se ogiba, In le po paru se mestnim vali. Gore so proste — Sapa napake
V  ciste ne dvigne se jasnosti zrake; Krasna je zemlja povsod, povsod, Kamor ne dojde Odamovi rod.
(Celi kor povzame.) Proste so gore!    Sapa napake
V  čiste ne dvigne se jasnosti zrake; Zemlja je krasna povsod, povsod,
Kamor ne dojde Odamovi rod.                J. Koseski.