Uporaba jezika pred vojaškim sodiščem
Ingo Paš
V	zvezi z uporabo srbohrvaškega jezika pred vojaškim sodiščem, lako na prvi kol tudi na drugi stopnji, je bilo že marsikaj objavljeno in so bila v tej zvezi tudi zavzeta dosti jasna stališča političnega vodstva v Sloveniji, prav tako pa smo bili soočeni z določenimi nasprotnimi stališči Vrhovnega vojaškega sodišča, tudi njegovega bivšega predsednika in z nasprotnim stališčem Predsedstva SFRJ, kjer jc dal ločeno mnenje tovariš Dolanc.
Nazadnje smo imeli priliko slišati in brati tudi nedvoumno stališče Predsedstva SRS.
V	tej zvezi bi želel mogoče najprej stvari dodatno pojasniti in obvestiti javnost glede obravnave tega vprašanja, za katero mislim, da jc eno izmed izjemno pomembnih vprašanj, saj zadeva neposredno vprašanje suverenosti slovenskega naroda in slovenske države.
Ne da bi ponavljal določbe ustave, ki so, kol predvidevam, vsem znane, lahko konstatiram, da jc sodišče s takim postopkom kršilo seveda prav tako določila zvezne ustave, ki govori o enakopravnosti narodov in enakopravnosti njihovih jezikov in pisav.
V	zvezi s tem sem, kot jc javnosti tudi siccr že znano, dal pobudo republiški skupščini, da sprejme (tudi kot možen amandma k ustavi glede na sedanji postopek spreminjanja ustave), da je vsak akt državnega organa, ki ni sprejet v slovenskem jeziku, v republiki Sloveniji brez pravnega učinka. Pri tem seveda ta trenutek zavestno zanemarjam uporabo jezikov ustavno uveljavljenih narodnosti, to jc predvsem madžarske in italijanske narodnosti.
V	zvezi s to pobudo sem imel tudi razgovor na republiški skupščini s predsednikom zakonodajno-pravne komisije. Rečeno jc bilo, da se bo formirala komisija, ki naj bi ta predlog oblikovala, konstalirati pa moram, da se od tega razgovora dalje ni nič dogodilo.
(Kasneje jc zakonodajno-pravna komisija (a vprašanja izčrpno obravnavala in v zvezi
78
z njimi tudi oblikovala svoje mnenje, stališča in predloge.)
V	zvezi z vprašanjem uporabe jezika nastaja namreč zelo težak pravni problem, namreč problem veljavnosti sodbe. Ce je sodišče poslovalo v jeziku, ki po ustavi ni uradni jezik poslovanja državnega organa (in drugih organov in služb, ki opravljajo družbeno službo na območju SRS), potem takšen organ ni mogel uradno poslovati. Problem se zastavlja predvsem z vidika kršenja elementa suverenosti v poslovanju državnih organov, ki dajejo temu poslovanju tudi značilen privilegiran status poslovanja državnih organov. In noben državni organ, ki krši enega teh elementov suverenosti, ne more izdali veljavne odločbe. Namreč, to področje, ta problematika sc v raznih diskusijah, po moji oceni delno nezavedno, delno pa celo zavedno, zamegljuje in tolmači na osnovi (za to problematiko neustreznih) določb samega postopka. Vprašanje jezika se omejuje v marsikaterih diskusijah, tudi strokovnih, na določeno proccsualno vprašanje.
Izrecno poudarjam, da vprašanje uporabe jezika ni nikakršno proccsualno vprašanje, in čc bi hoteli biti čisti formalisti, potem bi z vidika ZKP lahko ugotovili edinole to, da gre za nebistveno relativno kršitev določb kazenskega postopka, kar, mislim, je popoln absurd.
Zaradi tega tudi vsi nasledki, ki temeljijo na tezi kršitve proccsualne določbe, ne morejo privesti do ustreznega sklepa. Isto velja seveda tudi za vprašanje ravnanja izvršilnega sodišča, torej vprašanje izvršitve take sodbe. Tudi tu izključno sklicevanje samo na vprašanje postopka ne pripelje do nobenega ustreznega rezultata oziroma zadevo zvaja na vprašanje nebistvene relativne kršitve določb kazenskega postopka
Namreč, v določilih prvega odstavka 364. člena ZKP, ki opredeljuje bistvene kršitve, je predvidena kot bistvena kršitev samo kršitev, če stranki in tam navedenim osebam (to je v tretji točki) ni bil zagotovljen sodni tolmač. Vprašanje jezika strank, uporabe jezika strank, je seveda popolnoma drugo vprašanje kot poslovanje državnega organa.
V	tej zvezi so seveda tudi navedbe naslednje: v javnih diskusijah je pogosto omenjen tako imenovani 3. člen zakona o vojaških sodiščih. Izrccno poudarjam, da 3. člen zakona o vojaških sodiščih ni v nasprotju z ustavo, ne zvezno ne republiško. Tretji člen zakona o vojaških sodiščih določa, da teče postopek pred vojaškim sodiščem v enem izmed jezikov jugoslovanskih narodov. Ta določba sc od ZKP loči edinole v tem, da je po njej očitno pred vojaškimi sodišči izključena raba jezikov narodnosti. Interpretacija 3. člena zakona o vojaških sodiščih, kot je bila storjena potem s poslovnikom vojaških sodišč prve stopnje in kot je dana v obrazložitvah sodb vojaških sodišč, je direktna samovolja.
Zakon o vojaških sodiščih nikjer ne določa, da ima sodišče pravico izbrati jezik. Take pristojnosti sodišče po zakonu nima. In take pristojnosti mu tudi noben poslovnik ne more dali.
Ugotoviti je tedaj treba, da je sodišče ravnalo tudi v nasprotju s 3. členom zakona o vojaških sodiščih; tudi ta je bil kršen. Z določilom 3. člena zakona o vojaških sodiščih niso v ničemer suspendirana - razen v omenjenem smislu, kot sem že prej povedal
79
- določila 5. do 8. člena ZKP, predvsem pa 7. člena. Ta so povsem v veljavi tudi za delo vojaških sodišč.
Nezakonit in protiustaven pa je poslovnik o vojaških sodiščih prve stopnje. Zaradi tega sem tudi sprožil pobudo pn Ustavnem sodišču Jugoslavije, da ugotovi neustavnost tega poslovnika. In njegovo nezakonitost.
V	tej zvezi bi mogoče opozoril na to, da je ravno zaradi spornih tolmačenj zakona o vojaških sodiščih in recimo želje, urediti rabo jezika pred organi v republiki v skladu z republiško ustavo, sprožena pobuda za spremembo 3. člena zakona o vojaških sodiščih. O tem smo imeli priliko brati v dnevnem časopisju. Reči moram, da sem zelo osupel prebral besedilo te predlagane spremembe. Ugotavljam, da s predlagano spremembo pravzaprav prevzemamo obrazložitve vojaških sodišč. S to spremembo bistveno slabšamo današnji položaj, seveda z vidika varovanja slovenske suverenosti in uporabe slovenskega jezika.
Zaradi tega sem tudi napisal odprto pismo republiškemu komiteju za zakonodajo.
V	tej zvezi bi čisto na kratko poudaril, da je predlagana sprememba takšna, da naj bi 3. člen zakona o vojaških sodiščih določil, da se postopek pred vojaškimi sodišči prve stopnje vodi v jeziku in pisavi naroda, ki je po ustavi republike v uradni rabi v republiki, za območje katere deluje vojaško sodišče. Temu odstavku naj bi se dodal šc en odstavek, ki bi ga bilo treba še precizirati. Slo naj bi za primer, če je v postopku več strank oziroma več obdolžencev. Takrat naj bi vojaSko sodišče uporabljalo jezik večine strank oziroma jezik večine obdolžencev.
S prvo predlagano določbo je poslabšana sedanja solucija 3. člena zakona o vojaških sodiščih, saj je po tem predlaganem določilu sedaj najmanj nejasno, kateri jezik mora uporabljati Vrhovno vojaško sodišče. Daje Vrhovno vojaško sodišče odklonilo rabo slovenskega jezika, je po tem predlogu spremembe sedaj utemeljeno.
Kar pa zadeva navedeni drugi odstavek, ki naj bi ga še precizirali, gre za nedopustno mešanje pojmov uradnega poslovanja organov in jezika strank oziroma ude-lcžcnccv v postopku, kar sla povsem ločeni stvari. Seveda je tudi nesprejemljivo, da naj bi obdolženci odrejali sodišču jezik, v katerem mora poslovali, pri čemer nastaja pri taki formulaciji vrsta nemogočih zapletov, kijih niti nima smisla obravnavali. Ta dodatna predlagana sprememba pa v bistvu seveda opravičuje (in to je najbolj žalostno) sedanjo prakso, da sodišče samo izbere jezik svojega poslovanja Kajti če ni večine strank, če ni več obdolžencev, bo sodišče samo odrejalo, v katerem jeziku bo poslovalo. Povsem razumljivo je, da ta dodatek - če naj bi se uveljavil - terja takojšnjo odločitev spremembe ustave.
Mislim, daje takšen predlog nepremišljen in da so predlagatelji imeli veliko boljSe možnosti. Najpreprostejša možnost bi bila ko bi predlagali črtanje 3. člena zakona o vojaških sodiščih, saj v tem primeru leče postopek pred vojaškimi sodišči tako, kolje določeno po ZKP ali po ZPP. Ne vem, zakaj sc za takšno rešitev niso odločili. Vprašanje puščam odprto.
Glede na to. da je zaradi navedene rabe srbskega jezika v tem postopku vprašljiva tudi zakonitost postopka, s tem pa tudi zakonitost sodbe, sem naslovil na republiško vrhovno sodišče pobudo, da sprejme načelno mnenje, ki ga lahko sprejme, glede
80
pravnega učinka neuporabe slovenskega jezika. Pred kratkim sem dobil odgovor, da vrhovno sodišče načelnega mnenja ne bo sprejelo, češ da za to ni potrebe. Osebno tega ne bom komentiral, mislim pa. da je v tem trenutku sodišče zamudilo izjemno priliko, da sprejme lako načelno stališče, ne glede na samostojnost temeljnih in izvršilnih sodišč, na katero se sklicuje v svojem odgovoru. Vemo, da bi bik) morebitno mnenje tudi v pomoč pri razjasnitvi sedaj zelo aktualnega vprašanja, namreč o izvedbi te sodbe.
mag. Matevž Krivic
Takoj sem se oglasil k besedi, ker moram ob enajstih oziroma čez dobrih pet minut zapustiti ta sestanek, ker je sklicana prva seja skupščinske delovne komisije za proučitev okoliščin proccsa Rad bi pa odgovoril zlasti na tisti del izvajanj kolega Paša ko je govoril o seji republiškega komiteja za zakonodajo in o predlogu za spremembo 3. člena zakona o vojaških sodiščih, zlasti če sem tukaj morda edini, ki je bil na tisti seji navzoč. Je tu morda šc kdo? Ni nikogar. Skoda.
Torej, kolega Paš je zavzel stališče, da že prvi odstavek tistega predloga pomeni poslabšanje, ker sc ne dotika problema jezika pred vrhovnim vojaškim sodiščem. V tej točki jc to najbrž res, bi pa vendarle rad opozoril, da je vprašanje jezika pred vrhovnim vojaškim sodiščem izpadlo zaradi tega, ker smo ugotovili (to sva tudi midva s Pašcm nekoč v privatni diskusiji žc ugotovila), da tudi pred zveznim sodiščem (ne vojaškim) ni rešeno vprašanje resnično enakopravne uporabe jezikov jugoslovanskih narodov. To vprašanje tudi v drugih zveznih organih ni resnično zadovoljivo rešeno, zlasti praktično ne. Zato seje Komite odločil, da v to vprašanje ne začne posegali pri vojaškem vrhovnem sodišču, ker jc treba principialno kompletno rcSiti to vprašanje resnično enakopravne uporabe jezikov v vseh zveznih organih. Torej seje potem zato, tudi bi rekel iz taktičnih razlogov, za sedaj lotil samo vprašanja uporabe jezika pred prvostopenjskimi vojaškimi sodišči, tako kot jc bilo povedano. S tem v zvezi bi pa rad opozoril šc na nekaj. V začetku jc Bavčar, ko je olvoril ta sestanek, opozoril na to, da naj bi bila danes vendarle strokovna razprava, in da jc pomembno v tej razpravi tudi vprašanje strokovne vesli in drže. Reči moram, kot pravnik, da mi zdaj delamo isto napako, ki jo jc leta in lcla delala naša oblast oziroma politika in listi del stroke, ki ji jc nekritično služil. Delamo napako, da cilj posvečuje sredstva, in obupne strokovne površnosti. Ena od takih strokovnih površnosti jc zame to, da nekritično sprejemamo trditev, da je v tem postopku prišlo do cklatanine, očitne kršitve slovenske ustave. Zelo sc strinjam s kolegom Pašcm v tistem delu, ko jc argumentiral, da jc bila z neuporaho slovenščine v tem primeru kršena zvezna ustava, in posledično potem ludi zvezni zakon, 3. člen o vojaških sodiščih, nc strinjam pa se in imam to za strokovno površnost, da jc bila s tem, celo cklatantno, kršena republiška ustava.
Opozoril bi namreč na zelo preprosto sirokovno izhodišče, da republiška ustava ne more v nobenem vprašanju, nc v vprašanju jezika nc postopka, nc v nobenem drugem vprašanju urejali ničesar, kar sc tiče zveznih organov. In vojaška sodišča od prve stopnje do vrha so nesporno zvezni organi. Oziroma, sporno bi lahko bilo, na lo sem ludi že večkrat opozarjal, nekateri jih razglašajo za organe JL A, za vojaške organe. Dc facto to v glavnem res so, de iure pa nc. Mi bi morali vztrajali pri tem, da so vojaška sodišča organi federacije in da vojaški organi torej nimajo nobenih
81
ingerenc nad njimi. Kolikor so jih dc facto v tem in v drugih primerih imeli, je to protiustavno, je to kršitev ustavnosti, /lasti neodvisnosti sodstva. To le mimogrede, to je drugo vprašanje.
Torej, vsekakor so to zvezni organi, federalni organi, in glede federalnih organov ne more ne republiška ustava ne republiški zakon urejati ničesar, torej tudi jezika ne. Mislim, da bi bilo veliko bolj produktivno tudi za odmevnost naSih stališč in za sprejemljivost v strokovni javnosti zunaj Slovenije, da bi mi natančneje argumentirali najprej pri tisti točki, ki jo je Paš že nakazal, se pravi, da je Slo za krSitev zvezne ustave, zlasti njenega principa enakopravnosti jezikov. Ta je bil kršen.
Ce pogledamo stvar strokovno, pa menim, da so določbe zvezne ustave, in potem zveznih zakonov, ki bi le stvari morali podrobneje uredili, nezadostne in nepopolne. Mislim zlasti na tako imenovani teritorialni princip, ki naj bi izhajal iz slovenske ustave, iz liste znamenite določbe 212. člena, ki pravi, da morajo vsi državni organi poslovati v Sloveniji v slovenščini. Mojc strokovno stališče je, da se lo seveda popolnoma jasno nanaša samo na organe republike in nižje od teh, občinske in druge, ne more pa se prenašali na federalne organe. To pa pomeni, da bi princip enakopravnosti jezikov, kako gaje treba izpeljati, tako v Beogradu, v koncentriranih zveznih organih, in kako gaje treba izpeljati v tako imenovanih dckonccntri ranih zveznih organih, ki ne poslujejo v Beogradu in za vso Jugoslavijo, ampak npr. v Ljubljani, v Zagrebu, za območje ene republike, da bi bilo treba torej lo vprašanje rešili v zvezni ustavi. Mi se slepimo, če trdimo, da je to reScno v slovenski ustavi. Ugotavljam, da to vprašanje žal ni rešeno, in da ni res, da je slovenska politika in da smo vsi državljani, kolikor smo imeli vpliva pri sprejemanju zvezne ustave, poskrbeli za lo, da bi bil v njej princip enakopravnosti jezikov res zagotovljen. Trdim, da je samo deklariran, ni pa zagotovljen. Za ustavo je navsezadnje zadosti, da je deklariran, operativno zagotovljen pa bi moral bili v zakonodaji. In izhajajoč iz lega stališča, sem ludi sam podpiral, verjetno pa ludi večina drugih, predlog za spremembo 3. člena zakona o vojaških sodiščih, na seji, ki jo je omenil kolega Paš. Črtanje 3. člena bi bilo ludi po svoje smiselno, kolikor samo ponavlja ustavno določbo in je v tem smislu celo morda protiustaven, ker je naloga zakona kvečjemu določili način izvajanja ustavne pravice, ne pa jo ponavljati in s tem nekako zmanjševali njen ustavni karakter.
Ce se pa ne črta in če ugotovimo, da je poucbno precizirati, kateri princip naj velja pri delu dckonccntri ranih zveznih organov, ki delujejo samo za območje ene ali več republik, potem mora bili to v zakonu - kolikor ne bi tega dvignili na ustavnopravni nivo, kar je sicer načeloma ludi možno. Ampak i/, praktičnih razlogov je tukaj primcmcjSi zakon in iz lega razloga sem ludi jaz podprl ta predlog za spremembo 3. člena - ob izrecnem pogoju, ki ni bil samo moj, ampak je bil na seji sprejet, žal pa v časopisu ni bil objavljen, da je treba v predlogu in njegovi obrazložitvi izrecno poudarili, daje lo predlog za prcciziranjc v smislu, kot sem prej povedal, in da se s tem nikakor ne priznava, kot sem razumel kolega Paša, da se pristaja na argumentacijo vojaških sodišč v tem primeru, češ, mi smo pa doslej, kot je bil zakon tak, ravnali v redu. Ceš, šele od zdaj naprej, če bo zakon spremenjen, bo v Sloveniji treba poslovati v slovenščini. Nasprotno.
Kot sem že poudaril, gre za princip enakopravnosti jezikov, ki je v zvezni ustavi že
82
deklariran. V tem primeru ni bila kršena črka zvezne ustave, ker je ustava pač pomanjkljiva, in črka zveznega zakona, ampak je bil kršen duh zvezne ustave in načelo enakopravnosti jezikov.
Drugi odstavek, ki v časopisu menda še ni bil objavljen, tudi ne vem, ali ga je tista redakcijska skupina že formulirala, pa izhaja seveda iz problema zagotovitve nacionalne enakopravnosti, čc bi bila npr. večina ali pa celo vsi obtoženci pred vojaškim sodiščem npr. v Ljubljani neslo vene i - Srbi, Hrvatje, Makedonci, karkoli. Gre za razmislek o tem, ali je teritorialni princip veljavnosti pravi in bi ga bilo treba precizirati. Določen namreč še ni. Opozoril bi, ker moram končati, samo še na ta moment pri tem vprašanju, ki vam je verjetno poznan. Utegne se zgoditi, ali se morda celo že je, da bo komanda vojaške oblasti prestavljena iz Ljubljane v Zagreb, in s tem tudi sedež vojaškega sodišča. V tem primeru bi vztrajanje, torej naše nekritično vztrajanje na t.i. teritorialnem principu, pomenilo pravzaprav bumerang, ker bi v tem primeru naredili uslugo tistim, ki hočejo slovenščino likvidirali in bi rekli: V redu, sprejmemo vaš predlog, od zdaj naprej teritorialna veljava, torej zagrebško sodišče posluje v hrvaščini, v Sloveniji pa ga ni več. Tukaj je finesa v predlogu spremembe 3. člena, ki pravi, naj bi bilo treba praviloma poslovati (razen izjem, o katerih govori drugi odstavek) ne v jeziku republike, na območju katere je sedež prvostopenjskega vojaškega sodišča, ampak v jeziku republike, za območje katere to sodišče posluje. S tem bi se torej tudi princip spoštovanja slovenščine v tem primeru ohranil kombinirano s principom spoštovanja jezika večine obtožencev. Absurd sedanjega dogajanja je bil predvsem v icm, da v Sloveniji Slovcnccm niso sodili v slovenščini. Ce bi se mi zavzemali za to, naj bi odslej sodniki recimo srbske ali hrvaške nacionalnosti v Ljubljani srbskim ali hrvaškim vojakom sodili v slovenščini, bi bil to prav tak absurd, namreč pri sedanji teritorialni organizaciji armade. Ta je seveda tudi zame sporna ampak dokler je taka je treba spoštovati princip jezikovne enakopravnosti uidi drugih. V kazenskem postopku mora npr. prevladati kriterij obtožcnccv, v njihovem jeziku je tfeba poslovati.
Cc bi sc sklicevali izključno na teritorialni princip za zvezne organe, bi prišli do naslednjega absurda: če bi slovensko ustavo, njen 212. člen, tolmačili tako, da njene besede »vsi državni organi na območju Slovenije morajo poslovati v slovenščini«, pomislimo hkrati, kaj bi analogno lahko pisalo v srbski ustavi in baje, nisem imel časa preveriti, tudi res tako piše, namreč, da vsi državni organi na območju Srbije morajo poslovali v srbohrvaškem jeziku! Vemo pa, da Beograd ni - kol npr. Washington D.C. ckstcritorialcn, Beograd je na območju Srbije, in to bi avtomatično pomenilo absurden sklep, da bi vsi zvezni organi, ker so pač na območju Srbije, morali poslovati samo v srbohrvaškem jeziku, ne pa na principu enakopravnosti jezikov. To jc samo dodaten dokaz ali ilustracija absurdnosti in strokovne nesprejemljivosti leze, da določba republiške ustave, slovenske ali srbske, o tem, v kakšnem jeziku se v Srbiji ali pa v Sloveniji posluje, velja tudi za zvezne organe.
Ponavljam, to jc zame strokovno nesprejemljivo, določbe o tem morata imeti zvezna ustava in zvezni zakon, seveda v skladu s principom enakopravnosti jezikov.
83
Aleksandar Lojpur (neavtorizirana razprava)
Mislim da u vezi sa upotrebom jezika u ovom ljubijanskom procesu posiavljaju dva odvojena pitanja, koja bi trebalo da razlikujemo. Jcdno pitanje jeste načelno pitanje upotrcbc jezika pred vojnim sudovima i pred drugim saveznim organima. U lom svetlu ja u večem delu podržavam ono Sloje več govorio Matevž Krivic, a ncSto ču kasni je joS dodati.
Drugo pitanje jeste konkretno pitanje koje se odnosi na mnogobrojne povrede zakona, koje su cvidcntno počinjene u procesu pred vojnim sudom u Ljubljani, a u vezi sa tirne povreda saveznog ustava u vezi sa jezikom. Kada se radi o pitanju načelne prirode, kako treba uredili poslovanje vojnih sudova, drugih sudova federacije pa i drugih saveznih organa, smatram daje zaista polpuno ¡spravno poŠto vali originemost prava svakog naroda da uredjujc pitanja jezika na svojoj teritoriji.
Mcdjulim, sve doilc dok imamo fcdcraciju postavlja se ovo pitanje; koji jezik če upotrebljavati savezni organi? Taj problem postoji čak i ako ustavima naroda, u naSem slučaju republike i pokrajine, na nivou federacije nijc dalo pravo da odredju-jc jezička pilanja, odnosno ako u ustavu nijc formalno rcScno da se to pravo prenosi na fcdcraciju, da federacija odlučuje o lome kako če organi federacije poslovali. Ipak se i dakle postavlja praktično pitanje na kojem jeziku če se govoriti, kako če to Slo sc dogovori, bili napisano. Tu postoji jedan niz čislo praktičnih pilanja čijc rcSavanjc, po mom mišljenju, opStc ne treba dirati u ono izvorno, originemo pravo pojedinačnog naroda i narodnost da to pitanje reSava onako kako sam smatra da je najbolje. Mcdjutim kada se ovo pitanje poslavlja, onda se ono postavlja sa snagom prakse jer kad sc ljudi sastanu onda oni moraju rcSiti 10 pitanje. Treba opozoriti na to da su vojni sudovi organi federacije; oni su sudovi federacije. Ako prihvalimo teritorialno shvatanjc koje sc prcdlažc, onda sc poslavlja i ovaj problem da organi federacije moraju da posluju isključi vo na onom jeziku koji je u službe noj upolrebi na teriloriji gdc su locirani.
Mišljenja sam da bi to imalo jednu vrlo negalivnu poslcdicu i da bi ugrozilo mnoga originerna prava republika, ako bi sc prihvalilo jcdno tako stanoviSlc, jer je naj več i broj, mislim čak oko 90 % saveznih organa locirano u Beogradu. Ako bi mi dakle dosledno sprovcli ovo Sto se predlaže, to bi značilo da bi službeni jezik saveznih organa bio isključivo srpskohrvatski jezik u njegovoj isločnoj varijanti i da bi poŠto sc sada predlažu promcnc ustava Srbije u smislu da službeno pismo u Srbiji bude Cirilica, službeno pismo saveznih organa lociranih u Beogradu bilo isključujuče Cirilica. Tako je to možda opravdano za nekoga, takvo reScnje ne bi imalo onakve poslcdicc, za kakve bi svi mi trcbali da sc slažemo i da ih zahtevamo.
Sada se vračam na ono drugo pitanje, na pitanje krScnja saveznog ustava u pogledu jezika, do kojih je doSlo u ovom postupku. Pravo upotrcbc jezika je pravo pojedin-ca da govori svojim jezikom i pravo organa, koji poslupa u vezi sa nekim njegovim pravom, da upotrcbljava taj njegov jezik. Ako govorimo o jednakopravnosti, za-pravo o jednakosti i ravnopravnosii jezika naroda Jugoslavije, onda ne znači niSta drugo nego da ja, kao pripadnik srpskog naroda, ili neko drugi kao pripadnik slo-venačkog naroda, ili nckog drugog naroda u Jugoslaviji mogu da upotrcbljavam svoj
84
jezik u poslupku, ali i da se poslupak vodi na mom jeziku. Zalo se ne stažem sa Matcvžom Krivicom, koji kaže da direktno nije prekršena nijedna odredba ustava u ovom procesu. Mišljenja sam da jeste prekrSena jedna odredba ustava i to ona koja kaže da su svi gradjani jednaki bez obzira na pripadnost, na nacionalnost, na veroispoved, a i sada se zalažemo i za političko oprcdcljcnjc. Ta odredba ustava je povredjena, jer optuženima na procesu nije bila dozvoljena upotreba svog jezika -u smislu da se postupak nije vodio na njihovom jeziku. Mcdjulim ta odredba je prekrSena i /bog toga Sto je rečeno da su jezici naroda ravnopravni. Kada se kaže da su jezici naroda ravnopravni, onda tu automatski znači da se postupak mora vodili na jeziku naroda opiužcnih.
Ja bih prema tome, poSao od prava optuženog, prava pripadnika odredjenog naroda i narodnosti Jugoslavije da govori na svom jeziku i da se u postupku upotrcbljava taj njegov jezik.
Kada se radi o problemu kako to pitanje treba da bude rcScno, mislim da je ono več poziü vnopravno reSeno. Zato kažem da je prckrScn zakon i ustav. Možda nije u dovoljnoj meri rešeno zato Slo nije eksplicitno reSeno. Ako se postavlja pitanje kako treba da sc icSi pitanje jezika pred vojnim sudovima, onda to znači da vojni sudovi treba da poslupaju na jeziku optuženog.
Tu, naravno nastajc problem, ako ima viSc opiužcnih, Slo nije prcviSc retka situacija. To sc oslavlja otvoreno i lo je jedna od onih stvari kojc takodjer moraju da sc rcSavaju. Ali največi broj poslupaka pred vojnim sudom vodi se protiv pripadnika istih naroda ili narodnosti, koji znači govore jednim jezikom. Prema lome, praktično sc u stvari rcikokad poslavlja pitanje, kada i kojim jezikom čc sc morati govoriti u poslupku pred vojnim sudom u slučaju viSe opiužcnih.
Ingo Paš
Zahvaljujem sc za pojasnila glede tistih stvari, o katerih se strinjava, moram pa reči, da jc več takih stvari, kjer se ne strinjava.
Mislim, da ima zahteva po tem, da sc vpraSanje rabe jezika ureja posebej tudi v zvezni ustavi, za podstat stališče, da zvezna ustava in zvezna zakonodaja pravzaprav origi-narno ureja določena vprašanja. To jc lorej vprašanje izhodišča Mojc izhodišče jc drugačno, in siccr, da imajo republike - tudi na osnovi avnojskih načel organiziranja Jugoslavije - origíname zakonodajne pristojnosti in seveda tudi origíname ustavodajne pristojnosti, čc sc naj tako izrazim. Tako seveda s tega vidika in glede na to, da vprašanje uradne rabe jezika ni bilo preneseno v nikakršno urejanje na nivo fcdcracijc, ostaja urejanje tega vprašanja v republiki. Predlog, daje treba to vprašanje urejati v zvezni ustavi, jc v bistvu v skladu s sedanjimi tendencami krepitve vloge fcdcracijc. Osebno nisem takega mnenja in tudi ne menim, da jc ta tcndcnca pozitivna.
Kar zadeva druga izvajanja o potrebnosti premisleka, da bi se v postopku pred vojaškim sodiščem sodilo v jeziku večine obdolžencev itd., poudarjam, da sem že prej opozoril, da takšen predlog vodi v neslutene zaplete. Eden od teh zapletov je tudi ta. da bi lahko povsem isto argumentacijo uporabili tudi za vsa druga redna sodišča Tudi vojaška sodišča so redna sodišča - da ne bo pomote. In med drugim bi
85
hotel še enkrat poudarili: zakaj potem ta komisija ne predlaga črtanja tega določila zakona o vojaških sodiščih? To bi bil kvečjemu en korak več k demokratičnosti postopka Tedaj bi se tudi pred vojaškimi sodišči uporabljal v za lo določenih primerih jezik narodnosti, v celoti bi se uporabljala določUa Z KP. Da ne omenim mogoče iluzomega predloga da se v mirnem času sploh ukinejo vojaška sodišča. Ali pa vsaj omejijo na vojaške osebe. Zakaj ni takih predlogov in zakaj so taki predlogi, ki v resnici podpirajo argumentacijo vojaških sodišč v navedenih sodbah? Kajti vrhovno vojaško sodišče je, če se ne motim, na 16. slrani sodbe jasno reklo (kar je sicer samo po sebi razumljivo), da se kazenski postopek ni mogel vodili v jeziku naroda, ki je malcrni jezik vseh obtožencev, glede na to, da malemi jezik enega obdolženca (ki pač ni slovenske narodnosti) ni slovenščina To je čisla argumentacija vrhovnega vojaškega sodišča.
Mislim, da je vprašanje rabe jezika, kot enega najpomembnejših atributov narodne in državne suverenosti, vprašanje, ki ga mora urejati republika originamo. Z vso strokovno odgovornostjo poudarjam, da je ta ustavna določba republiške ustave tudi kogentnega značaja. Tako tu v resnici (če se lahko ob tej priliki sklicujem na izjavo Predsedstva SR Slovenije, ki pa bi morala imeti tudi konsckvcnco, a jc žal nima) pogajanja ni in ne more biti. Mislim, da je lo zelo točno. In če tu odstopimo za dlako, samo za eno dlako, polem smo odstopili od naše suverenosti.
Po mojem gre za umetno dilemo. Res jc sedež zveznih organov, vsaj v večini primerov, v Beogradu. Ni pa res, da bi zato morali li zvezni organi glede na srbsko republiško ustavo vodili postopek samo v srbskem jeziku. Mislim, da je to povsem umetna dilema. O tem ni niti govora, kajti zvezni organi morajo voditi postopek v jeziku, ki jc predpisan za območje, v katerem teče postopek. Postopek pa ne teče v Beogradu, postopek teče tam, kjer jc bil začet Se pravi, da morajo zvezni organi uporabljali jezik, v katerem teče postopek na prvi stopnji. To je eno.
Drugič, vsa ta razglabljanja o jeziku zveznih organov nas zelo nevarno približujejo uvedbi enotnega državnega jezika zveznih ali pa zveznih instančnih organov. To jc v popolnem nasprotju z vsemi dosedanjimi ustavnimi rešitvami.
Stvari so bile že od nekdaj jasne, namreč, da morajo zvezni organi prav tako spoštovati jezik naroda, tiste republike, tistega območja, v katerem poslujejo.
Slobodan Budak
Nišam imao namjeru govoriti o jeziku, nego o nckoj drugoj temi. Ali buduči da jc o jeziku riječ, ja vam se najprijc želim ispričali da ne govorim na vašem lijepom slovenskom jeziku, jer ne vladam njime pa mi ne zamjerile šlo ču govorili na hrvat-skom jeziku.
Kao praktičar polazim od stajališia koja su ova dva vojna suda, sud u Ljubljani i Vrhovni vojni sud, u odnosu na jezik izrekli. Njihova stajališia se svode od prilike na tvrdnju da je Zakon o vojnim sudovima u članu 3. jedan lex specialis u odnosu na jezik, i prema lome, da se isključivo u skladu s lom odredbom mora postupali pri izboru jezika koji če se upoircbljavati pred vojnim sudom. S druge siranc, još dalje je otišla odluka drugostepenog Vrhovnog vojnog suda, koji rasčlanjujc to pravo i koji smatra da ima lo pravo po članu 3. Zakona o vojnim sudovima pa kaže da jc to
86
potpuno sivar vojnog suda, stvar njegova slobodnog odabira, kojim če se od jezika (oni zaključuju da posioje u Jugoslaviji tri jezika), vojni sudovi služiti.
Mislim i jedan i drugi vojni sud griješi, kad po lazi od tog slajaliSta. Slažcm sc sa izvjestiocem u ovom predmetu da član 3. Zakona o vojnim sudovima nije u suprot-nosti s visim propisima, s ustavnim propisima Jugoslavije i ustavima pojedinih republika. U lom članu sc zapravo govori da sc poslupak pred vojnim sudovima vodi na jednom od jezika i pisarna na/oda Jugoslavije. Mcdjulim, taj odabir, ne može bili proizvoljna stvar. Taj izbor mora imati nekakav smisao. To nijc stvar dobre ili loSc volje, raspoloženja predsjedmka viječa koji saziva raspravu. Postoji jedna posebna odredba u Zakonu o vojnim sudovima, u kojoj se kaže (to je odredba u članu 61. Zakona o vojnim sudovima), da sc u krivičnom postupku pred vojnim sudovima primjenjuju odredbe ZKP, ako um zakonom nijc drukčijc odred je no. Tim zakonom nijc nista drukčijc odredjeno. Prema tome, po mom mišljenju, treba i u pogledu jezika primjenjivali odredbe Zakona o krivičnom postupku, koji sasvim uredno regulira to pitanje i to u mnogim svojim članovima, a u nekima od njih vrlo eksplicitno govori da je na področju pojedine republike u sudovima u u potre bi službeni jezik odnosne republike. Prema tome, mislim da sc korektnom upotrebom, korektnom primjenom zakona o vojnim sudovima, ovaj prvostepeni poslupak pred vojnim sudom u Ljubljani, trcbalo voditi na slovcnskom jeziku.
Za ilustraciju: ukoliko bi nam se činilo apsurdnim da sc sutra pred jednim prvostepenim vojnim sudom u Beogradu ili u NiSu vodi poslupak na slovcnskom jeziku, toliko isto jc apsurdno da sc u Ljubljani vodi na makedonskem ili na srp-skom jeziku.
87