Kdo to ve? In danes pridem. Pozabila bo bridkost pričakovanja, trikrat stekla v sobe in se spet vrnila,
,Enak si, Še ljubši si mi, kot si mi bil,'
,Ti si bolj lepa; dražja si mi,'
,Otroka, pridita! Poljubita in sezita v roko. Ata je,  Kolačev ima,'
In otroka: ata, ata, ata!, , ,«
Drugo glasno misel je zavrgel. Že je videl belo hišo v rebri, S pogledom, uprtim vanjo, je skoraj bežal, še glasneje mislil:
»V sobi bo. Jaz po stopnjicah gori, ustavil se bom in potrkal. Hipec tiho. Najprej se pokaže glava izza duri, potlej bluza in nato cela postava do no-žice v čevljih:
,Kdo je?'
Hipec molka, Moj pogled se smeje in dobrika,
,Le oči sem še spoznala. Te so tvoje.'
Poljubila me bo na oči.
,Groza me je spremenila. Zdaj bom zopet vaš!'
,Tonček, Jerica!, , ,'
Tiho bom stopil v sobo, morda oba spita.«
Še eno misel je zamislil, najbolj prisrčno, najbolj neizrazno, Pred hišo je izginil klanec. Senca drevja je pršila po stenah,
Pred hišo prazen vrt — kdo bi ga kopal v težkih dneh? Na balkonu mrtvi šopi posušenih cvetic — kdo bi jih zalival v teh bridkostih? Okna so zaprta in tesno zagrnjena. Kdo bi rad krvavih solnčnih barv? Vrata hiše so zaprta--------
Trkal je, Po hiši je odmevalo, kot da je prazna že nad leto dni in nihče mu ni odprl,
Snidenje.
Daj mi otroka — nočem roke: Te ročice, oči in obraz so priča, kako si junakinja bila, kako si ljubila ta težki čas.
Zaigral sem tristo dni in zakladov nebroj. Ti dala si sina. Odpusti sramoto! Ustnice daj — Kako sva ti hvaležna, jaz in domovina!
France Beuk.
Mrtev mladenič.
Na tračnicah mrtev leži, okrvavljenih las in obraza, rok razprostrtih strmi': o sen, čudo čudna ekstaza!
Mame ni, očeta ni        on jih ne kliče. Z nasmehom je umrl za zrak in solnce svoje zemlje in pal vznak. Tako smo zrli vse velike mrliče.
Zagrabili smo za orožja ročaj . . . V duši tesno. Bil nam je drag. Oh! in velik. Njegov smehljaj je šel na nas kot panski strah.
France Bevk,
156