Za poduk in kratek čas. Sv. Vid pri Ptuju. (Odlomek iz krajne zgudo rine. Spisal M. Slekovec.) (Dalje.) Mariborski župnik Jurij Pileator, o katerem bomo poznej več slišali, pravi v nekem pismu od 1. 1610., da je Gregor Križaj župnijo sv. Vida posedal dve leti, namreč 1598 in 1599 in pripoveduje o njem neverjetne reči. Dolži ga celo umora, izvršenega nad nekim Prielmaier-jem, ki je bil advokat pri deželni sodniji v Gradcu. Kako je pri sv. Vidu ravnal a kaplani in s cerkvenim premoženjem, bodi Bogu potoženo! Ker pa je deželni vladar ukazal, da morajo svetni cerkvena poaestva duhovnikom izročiti, je Križaj župnijo sv. Vida toliko rajši Hočkemu župaiku prepustil, ker ga je ljudstvo itak zelo sovražilo. Hočki župnik je bil takrat zgorej imenovani Jurij Pileator, ob enem župnik v Mariboru, ki je Križaju dal za to 665 gld. in ob enem obljubil, plačati za 1. 1598. in 1599. dolžne davke. In ta novi župnik v resnici zasluži, da si ga bolj ogledamo. Jurij Pileator ali prav za prav Klobučar, kajti to pomeni njegovo latinsko ime, je bil okolu 1. 1565. v spodnjem Koeevju na Kranjskem rojen. Prvo sv. mešo je služil 1. 1590. v Kamnici pri Mariboru, kjer je potem tudi nekaj čez tri leta kaplanoval. L. 1593. je prišel za slovenskega kapiana v Maribor, kjer so mu čez četiri leta dali službo ,,kurmeisterja", katero je dve leti opravljal. L. 1599. je postai župnik v Hočah in ker je kmalu na to kupil od Križaja še župnijo sv. Vida, imel je ob enem dve župniji. Kar slednjo zadeva, je Pileator, pozivaje se na nek stari urbar, trdil, da je kot župnik v Hočah vogt, fevdni gospod in patron ove župnije in da jo lehko po drugem duhovniku oskrbuje. Poslal je torej 1. 1600. tje svojega očeta, ki se je bil dal po smrti svoje žene v mešnika posvetiti. Ta stare.jši Pileator je faro sv. Vida oskrboval dve leti in je najbrž tudi tam umrl. Med tem je vsled smrti župnika Antona Manikorja bila dne 18. julija 1601 izpraznjena župnija v Mariboru in meščani so Krškega škofa prosili, naj bi jim bivšega ,,kurmeister-ja", zelo priljubljenega Pileatorja za župnika dal. In res, že dne 19. oktobra t. 1. je bil župnikom imenovan v Mariboru in kmalu po imenovanju se je tudi tje preselil. Pri vsem tem ostal je še pa tudi župnik hočki in vidovski. Ker pa je vedel, da je to protipostavno in bi utegnil zaradi tega sitnobe imeti, hotel se je vsaj župnije sv. Vida znebiti. Nagovoril je toraj župnika pri sv. Petru niže Maribora, Ernesta Latoma, da se je 7. marca 1602 svoji župniji odpovedal in k sv. Vidu sel. Cez 5 tednov, — dne 13. aprila t. 1. se je potem obvezal, da bo Pileatorju plačal 1300 gld., za ,,likof" mu pa še povrh dal 10 cekinov in eno pozlačeno kupico, ako mu bo ob Jurjevem faro sv. Vida dolgov prosto izročil. Pileator je pogodbo z vsemi pogoji podpisal in Simonu Unger-ju, kaplan na Gori naročil, naj faro sv. Vida z vsemi pravicami ob Jurjevem 1. 1602 izroči omenjenemu Latomu. To ae je tudi zgodilo. Pa dasi je Pileator obljubljeno svoto prejel, vendar ni dolžnih davkov poravnal. In tako se je zgodilo, da so novemu župniku še v tistem letu vso desetino zarubili ter jo najpred Erazmu Dietrichu Steinskemu, potem pa Wolfu Dietrichu Idungsbeuškemu^ v najem dali. Župnik Ernst Latom rojen 1. 1570. v Tinjah na Koroškem je bil 1. 1595. od Krškega škofa v mešnika posvečen. Že v tistem letu, dne 16. oktobra je dobil faro sv. Petra pri Mariboru, katero je nekaj čez 6 let oskrboval. Naj si dohodke zboljša, odšel je potem k sv. Vidu, kjer so bili primeroma večji dohodki, kakor pri sv. Petru. A kaj so mu pomagali, ko jih ni on prejemal ? (Dalje prih.) Smešnica 20. Sodnik: ,,Tedaj vaša misel je ta, da je mož ga imel v glavi, ko je razdiral sosedu plot?" Priča: ,,Kaj pa, da ga je imel!" Sodnik: nKako pa se je obnašal ?" Priča: nEj, žlahtni gospod, to veste vi sami najbolj, kako je, če ga ima človek preveč v glavi."