Sunandan Roy Chowdhury, rojen leta 1969 v Kolkati, je založnik, urednik, prevajalec, pesnik in esejist. Študiral je zgodovino na Presidency Collegeu v Kolkati in na univerzi Jawaharlala Nehruja v New Delhiju; doktoriral je z dizertacijo o problemih indijske visokošolske politike. Redno predava na oddelku za azijske študije na finski univerzi Satakunta. Napisal je knjigo Študentski aktivizem in družbene spremembe v Sloveniji, Poljski, Indiji in Bangladešu (Worldview, Kolkata, 2006) in souredil Islam in strpnost v širši Evropi (CEU Press, New York, 2006). Njegovi eseji so bili objavljeni v različnih revijah, med katerimi so Mainstream (New Delhi), Ha'artez (Jeruzalem), Dagens Ny-heter (Stockholm), Mint (Mumbaj) in FT.com (Financial Times, London). Trenutno v angleščino prevaja poezijo Jibanandana Dasa, poleg Tagoreja najpomembnejšega bengalskega pesnika. Sam je začel pisati pesmi leta 2009, ko sta mu drug za drugim umrla oče in žena. Piše v bengalščini, za katero pravi, da je "jezik srca", in v angleščini, ki je zanj "jezik razuma".
Sunandan Roy Chowdhury
Poezija v izgnanstvu
Poezija v izgnanstvu
Poezija ne hodi več z mano Iščem jo povsod
Na bazarjih, tržnicah, avtobusnih postajah Odvrnila je svoj obraz Minilo je toliko časa ...
Ne najdem je niti na riževih poljih Tudi tam se drenja množica mrtvih Sem upal, ko je mimo Odropotal vlak Da bom med belim cvetjem Zagledal demona strojev
A tudi te možnosti Mi poezija ni podarila Zdaj so demone strojev Premagali demoni oblasti Zato je poezija zbolela Namesto da bi mi stala ob strani Je odšla v izgnanstvo
Stekleni steni
Stal sem
Med steklenima stenama Z eno pred sabo In z drugo za mano
Pred mano
So bili učitelji, pesniki in razumniki, Aktivisti, ljubitelji živali, antiglobalisti, Novinarji, akademiki, Upravniki korporacij, Lepotice iz rumenega tiska
Videl sem, kako se tiščijo Ob steklo In me kličejo
Me vabijo, naj se pridružim Boju za boljši svet Večernim pogovorom Zabavam in hrani za dušo
Za mojim hrbtom Je bila druga steklena stena In za njo kipi Einsteina, Gandhija, Tagoreja in Ramakrišne
Govorili so mi Naj živim tako Kot je živel Buda Kot je pridigal Mohamed Za kar je Kristus umrl
Nemirno sem hodil Gor in dol po hodniku med Steklenima stenama Zrak v njem je bil čist Ozračje lahkotno
Nad mano in pod mano telo in duh Počutil sem se dobro in Žarel sem do konca večnosti
Množica se umakne
Na množici v mojem telesu Se nabira prah Morje voha vznemirjenje Človeške mase
Verniki in navdušenci V mojem telesu Živijo življenje boga Bogu nisem dovolil vstopa
Vhodi so polni Prahu ljudi
Telo bi se rado iztrgalo Iz oklepa nenehno iščoče duše
Morje mi bo zalilo telo Potopil se bom vanj Verniki bodo peli blažene pesmi Telo in duša se bosta ljubila
Pridejo ptiči in me zapolnijo Niso množice So brez teles in brez duše So moj polet v izgubljena nebesa
Prišla si
Ponoči sem te srečal v sanjah
Prišla si in legla poleg mene
Izčrpanost dolgih dni
Mi je zmehčala razum
Ne vidim več poti, po katerih hodim
Ostrina razuma se je
Utopila v reki Jamni
Ostala sta le blato in pesek
Celo iskanje plodnih tal
Se zdi napačna odločitev
Preden si prišla je bilo pri meni veliko žensk Trenutkov v plamenih Trenutkov, ki so izgoreli na pol poti Med prizadevanjem, da bi postali čas Vonj nektarja, ki si ga prinesla ponoči Mi je neznan
Ne vem niti, ali je to nektar Časa ali brezčasnosti Prišla si, mi pravi razum V moj brezkončni brezdanji čas
Snežni angel
Rad imam sneg Saj pobeli moje temne noči In moja notranjost se počuti Lahkotnejšo v mraku časa
Prijatelj mi piše O sončnih zimah
V	vročih južnih podnebjih
V	njegovem mestu Cvetijo rože
V	moji finski vasi Pa je sneg tisti
Ki ustvarja svetlobo
V	kateri žarijo hiše
Grem na tržnico S snegom na ramenih Drobne snežinke ljubezni Mi dajejo lahkotnost bivanja
V	nordijski praznini
V	tisočerih kilometrih tišine Padajo nebeške snežinke Lahkotne in bele kot novorojeni angel
Prevedla Saša Brajnik