POEZIJA
Iztok Osojnik
Severne elegije
KAZIMIERZ
V globoki notranjosti se zidovi geta s prašnimi sencami dotikajo zasanjanih oči.
Vonj starega mesta, razpokana ulica, ki se seseda pod traktorjem.
Pozabljeni delavci, ki ne vejo, da je sobota,
ko na križišču žagajo asfalt.
Smrad izpuha se meša z mojo dušo v kemiji budnosti, v njenih predobličnih strunah, med poetično umazanijo reke, nepesniškimi golobi in ostro odkritosrčnostjo, dotikajočo se srca kot žensko stegno, kot pomlad, kot ulica po dežju.
Ali kakor Nietzschejeva misel, v trenutku visokega navdiha in radostne nesramnosti.
Hoditi po starih trgih s pljuči, polnimi oktobrske svetlobe, v prazni belini pogleda, v barvah duše, široke do Visle.
Pavlinci v belih kutah kot groteskna preteklost pomešani med svate v poročni povorki. Nekaj pijanih mulcev, vrtinec spominov in prebranih pesmi,
ki udarjajo kot kolesa vlaka ob tire, ponavljajoč tisti stari spomin na čas in kraj, ki sta bila, ki ju ni več.
Zaviti iz ene ulice v drugo,
grbasto svetlikajoč zlizan granit,
umazana, preperela opeka
v ukrivljenih zidovih,
nepoetična tesnoba malih ljudi
in malih usod, ki so stopili
v zgodovino kot velike žrtve.
Toda danes me človekova licemernost
ne gane, ne zapelje me v
lažni patos nečesa,
kar ostaja zaprto v bolečino pri sebi.
Pogled ameriškega Žida, ki širokoustno in vsiljivo pije
poceni kavo
na starem židovskem trgu, češ ...
Pomenljivo nesorazmerje med majhnostjo sinagog in tesnobno ogromnostjo samostanskih cerkva avguštink in bolno bledih pavlincev.
Biti blizu, vstopiti, biti skrpan iz delčkov kakor srednja Evropa, nesorazmerna, divja, v času razpotegnjena kot zverižena luna, sentimentalna in popikana z zapuščenimi dvorišči in koprivami. Z narodi, ki so se razrasli kot sneg, in z narodi, ki so kot sneg izginili.
A biti samo človek je tukaj premalo,
pogledi zorijo onkraj moči govorice
in od tam drhtijo v dosegu znanja.
Prebiti se do teh mrež, potem pa nadaljevati.
Brez pretiranega zanosa nadaljevati
vzdolž brzic in vozlov
in z namrščenimi očmi
objeti to goloto in tišino,
do pasu v ovinku reke,
negiben v globoki bližini.
In ulice spet videti na samem začetku spomina, na prvi niti dolgega tkanja, na prvem temelju jutrišnjega templja, čudeč se na obeh straneh:
na strani človekovih grozodejstev in na strani njegove prenikavosti.
Kot steza, ki vodi med grmovjem k zidovom na vrhu hriba. Ali po tistem razbitem ledu, kamor steza šele sledi.
Samota je kot ptica, ki jo molčeč veter zasenči s prevelikimi razgledi, da hlipa, sužnja človeškega rojstva,
in se gladina sanj skrha, da za trenutek pomislim: ah, buden sem, pa je ravno narobe, zares sem izgubljen v globokem spancu in v navajenih podobah.
V obličju pa se moj obraz vrne vase, zaveje od prazne prisebnosti, in m se, kot nedolžna ženska, ki hiti čez trg, neopazno prikrade ljubezen.
Šele v gubah njenega krila zaslutim silni molk
in njeno noč, segajočo daleč v brezno bitja,
nedosegljivo daleč v notranji ocean v mojem dnu.
In tako tudi pridem.
Tako zareže korake v kamen,
tako z metuljevimi krili napolni
krhko popoldne.
Šepetajoč pravljico,
ki jo zbujeni razume šele v sanjah.
V BLIŽINI
V veliki bližini - do sem
namreč pridemo in bliže ne -
je zrak očitno redek.
Oblike so izparele in neumestno je
pričakovati, da se to dvoje vsakomur pokrije:
Pogled notranjosti in ustrezna
formula medčloveškega dogovora.
Bog je vedno odsoten v človeških
pogovorih. In tudi nasploh.
Toda to mislečega, ki se veseli
napornih idej, ne zanima več.
Obdan s čredami molčečih srn,
s krvavimi ozvezdji in z občo ostrino
samote se kot srednjeveški alkimist
osredotoča na neobstoječi preostanek.
In vendar obstaja. Kot odločilna zaloga,
iz katere je mogoče zajeti vedno
globlje in stopiti še za korak
bliže v neskončnem približevanju.
To niso koraki, ampak skoki,
kot kadar se sesedejo tla,
praznina pa, saj, kaj še ostane,
če ne praznina in besede,
ki jih klešemo iz nje,
prasketajoče od vlage in duha.
Raztopljenega v svojo lastno notranjost,
odprtega v temni luči, ki šele zunaj,
na lupini, s hrbtom žari v modrini.
Lajež živali, ki odmeva čez temno mesto
v predfilozofičnem drhtenju biti.
Vztrajati z mislijo na robu in biti
poleg, ko komaj opazno zadrhti notranji
plamen, zdržati bitje odprto in
biti navzoč po svoji volji,
po svoji odžejanosti,
po svoji razvadi.
Oči kot ostri sovini pogledi,
zgoščene v nesramni odkritosrčnosti:
rep misli se vedno vleče za nami.
Že takrat se je vlekel,
ko sem nevzgojen in svojeglav
stopil v človeško skupščino. Mlad
od silnih noči in velemestne samote.
Pločniki, pegasti od prve, še nedolžne krvi;
vonji, od katerih so se do bolečine zvijale nosnice mladega volka; tesnobe, ki se oklepajo mladeniča kot porodna srajčka: nepopustljiva prepričanost o žlahtni svežini svojega duha. Tiste solze niso prav nič sladke. In tudi tiste ljubezni ne, če smo že pri tem. To bi moral razumeti vsakdo. Toda, tudi če ne. Spet je tu nočni klic, spet zaveje veter v krošnji, spet se približa nebo.
Koga še zanima razumevanje, če stoji v odprtini vrat? In kaj vse smo pripravljeni žrtvovati, vse jasne misli, vse dolgovezne stavke, ki z veliko truda napredujejo od znanja do znanja, za tako pijano noč,
ko kaplja kri,
ko se plazi iz nas arktični mraz, kriveč duha,
da skače čez taka neba, hlipajoč.
Le globoka bližina se tu mirno sprehaja
in načrtuje še bolj zahtevno prihodnost.
Jutri nas kliče z obeti, za katere
že danes vem,
da bodo radostih stavke
z razigrano zapletenostjo.
Zato kot svečenik kličem
nebo, da se me dotakne
z veseljem v srcu.
Samota je divjina, po kateri
lomastijo tigri. Velika tišina
v njenem temnem soju zagleda
svoje krvavo obličje in se mu
z vso svojo majhno močjo preda
za dolg sunek, za trenutek nadzavesti,
da potem izčrpana obleži
na plaži pod golimi zvezdami.
Tako nabira moč za jutrišnjo svobodo.
S temi brezčasnimi sekundami
se zavrtinči divji vrtinec odzadja,
naj se sliši še tako metafizično,
toda dovolj je,
da se zbudim na čisto drugem obrežju sanj, še vedno pretresen od budnosti, zaupajoč temu klicu, in tako oznanjujoč sem kot razgaljen hommage živemu pesniku.
VAŠKA KAPELA
Počasi me pleme vgrajuje v svojo podobo.
Danes, ko je atmosfersko mrzlo,
Ljubljana pa potopljena v noč
kot v barjansko blato. Slišim
mrzlo cmokanje v čevljih in
pestujem neko besedo: svoboda.
Pripeljati to besedo iz labirinta
notranjosti s sproščenim nasmehom na obraz.
V	pogled čez notranjske hribe, rjaste od jesenskega listja
in vetra, ki nežno šepeta v bledem oktobrskem soncu. Oktober je ... In tako naprej. Tako podoba raste iz podobe v neposredni bližini človeka. Čutim, kako se umirja v meni, in kako premišljeno meri stavke.
V	daljavi Berlin še vedno pozvanja iz tistega nepozabnega vetra, ki seže do Krasa in tudi tam trepeta v listju brez. In še kapelica čisto na samem.
S posušenimi barvami na starodavnem ometu.
Ko se sklonim, me iz njih pogleda sestra Juana Ines de la Cruz in stoletja zbledijo. In se razpočijo.
V	bližini mi drugačna podoba vstane pred očmi, nežno naslikana, drhteča pred pogumnim pogledom. Z besedami, ki so samo drugačni metulji osebne bližine in zveličanja.
Izreči jih, zapisati jih. Podoba, ki sfrfota iz notranjosti in zamišljeno preučuje ulice pod gradom na hribu. Neka reka ...
Da! Jaz si upam zakričati na glas, med angeli,
med njihovimi strašnimi pogledi. In zakaj ne! Naj se
vidi v razgaljeni
duši to neomadeževano obličje,
ki nosi svojo zgodbo
in zgodbe gozda, tistega kolovoza,
po katerem so dedje tovorili les,
in tistega mesta, ki je napol prezeblo
prisluškovalo mojemu nesrečnemu
ljubezenskemu ječanju.
In mladosti, slepi od silnih
pričakovanj,
tako silnih, da si nisem upal
dvigniti pogleda in reči: Da, jaz
si to želim. V popkih sanj,
ko so bile najbližje in so postale meso.
Da, jaz si to želim.
In pa: da, jaz sem to storil.
Jaz sem s trdimi očmi praskal po gluhem zidu
in kot pes sledil tako davnim vonjem
kot še topli krvi. V meni je tolklo morje,
v meni so temni pljuski prebadali
neizkušeno uho
in izzivali neprevidne besede.
Nikogar ni bilo takrat, da bi prisluhnil v
mojo razgaljeno tišino.
A samota je kot sončev veter
zbudila slapove v žilah notranjih razgledov.
Bolj golih od Adama.
In glej, kakšen sem,
ti skrivajoči Bog!
Ker ti se skrivaš, ti svojo nagoto zagrinjaš
z angelskimi krili. Vztrajaš
v ontološki senci. Jaz pa, tu v dolini,
svoboda navadnega človeka zapljusne
moje žile, ko se odprem
v odgovarjajoči pesmi.
Ptice sfrfotajo iz krošnje ljubezni,
sonce na kamnitih hrbtih
odloži metafizičen škrlat.
Onkraj pa: tišina.
Krvavordeča stvarnost sanj
postavi piko na resničnost.
V megličasti trdoti položi angel
roko na razgreto kožo.
Čutim drugo moč, drugačen
človek gleda iz svetlobe.
Podobe, že tako samo okruški,
poljubi na oko.
Aj, mesec na visokem nebu,
kot z bičem špricaš
s srebrom po nočnem oceanu.
Zacvrčiš za hip v rani razgaljenih spominov.
Obraz v plamenu,
v tistih goščah, ko misel
izginja iz spomina
v očitnost vizionarskega privida.
Ljubezen je žgala v meni v isti temi.
In ti? Ves čas na čolnu z mano.
Skrit s podobo mesta, z zahtevno mislijo,
z ekstatično erupcijo.
Vlažna, potna koža po orgazmu, nesramno znanje, svojeglavost, splošnost,
vonj kostanjev v megli, brezno čistega srebra med zvezdami
in temna, gosta kri,
razmazana po mestu.
Iz tebe, tebi govorim. Z vsakim stavkom ležem na oltar. Za jesen,
ki v šepetih raste vame iz ust nedoumljive notranjosti. Vonj morja, vonj brez, vonj mrzlega obrežja, sunek vetra na koži navadnega obraza.