Žužemberku. (Glej
PniMtt pltfau
▼ gotovini.
Dle Postgebflhr bar bezahlt.
PREIS - CEHA L 1.50
Leto IX. — štev. 29
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 22. julija 1944
Krivda bogatinov
Pri razpravljanja • vzrokih in krivcih komunistične revolucije na Slovenskem preporedko poudarjamo eno neizpodbitno in sramotno resnico, ki je ne bo mogel zabrisati in spraviti v pozabljenje noben razvoj. Ta resnica je, da je slovensko rdečo revolucijo denarno postavil na noge, jo s tem sploh omogočil in jo vse do zadnjega plačeval slovenski kapital, to je slovenski bogatin. Neverjetna se sliši trditev, da bi brez denarja teh naših kapitalistov komunistične Osvobodilne Ironte pri nas ne bilo in ne bilo vseh grozot, ki so nas po njej in zaradi nje y vseh oblikah zadele.
Slovenski bogatin si je s tem nakopal ■a glavo ie večjo, ogromno mero odgovornosti za zločin Osvobodilne Ironte nad domovino in nad narodom kakor bi jo sicer že itak imel. Ta naš bogatin je skoraj brez razlike svetovnega nazora ali političnega prepričanja bil že tako in tako tisti, ki je zaradi svojega nebrzda-neRa pohlepa po mamonu in po bogastvih tega sveta izkoriščal naše delovno ljudstvo in ustvarjal razmere, iz katerih so s« porajali prevratniki in pripravljali P°8oj za revolucijo. Brezvestni bogatin — fazen nekaj redkih, častnih izjem, ki s* M posebno svetlo in požrtvovalno pokazale r zadnjih treh letih — in njegov kapital ni poznal nobene narodne zavesti, ki se navsezadnje dejansko in najbolj tvorno kaže na socialnem področju, kjer je bogati Slovenee najlaže siromašnemu rojaku brat. Da bi si ohranil čim večje in čim daljše možnosti za neodgovorno in nemoralno bogatenje, je ta naš bogatin skušal dobiti čim večji ▼pliv na politiko in politične stranke, da je ■ njihovo pomočjo zaviral sleherno mirno socialno in gospodarsko preosno-vo, ki bi bila sicer omejila njegove zaslužke, pa zadovoljila ljudstvo v njegovih upravičenih zahtevah in tako koristila vsemn narodu. Ker je bilo zlasti zadnja leta pred sedanjo vojno v sleherni naši bivši stranki dovolj ljudi, katerih edino resnično geslo je — navili« temu ali onemu razkričevanemn idealizmu — bila «blast zaradi posesti, je domači kapital pri teh svojih prizadevanjih imel lahko delo. In tako smo prišli do stanja, da je mnoga naša bivša stranka, naj je bil njen uradni program tak ali tak, navsezadnje služila samo osebnim koristim enega bogatina ali koristim enega dela tega našega kapitala, ne pa ljudstva. Zaradi njihovih koristi so se stranke odpovedale programu ali pa ga niso marale uveljavljati. Slovenci nismo v bivši državi nikoli mogli dobiti niti gospodarske avtonomije, ki bi bila vsemu ljudstvu ogromno koristila, ker avtonomija ne bi bila v soglasju s koristmi omenjenega kapitala, ker bi bila avtonomna domača oblast prej ali slej zaradi ljudstva in splošnega blagra morala vsem utesnici izkoriščevalne možnosti, česar se brez avtonomije ni bilo bati. Doživeli smo, da je vodilni politični gospodarstvenik javno odklanjal avtonomijo, češ da nam jo odsvetujejo gospodarski razlogi. Ni pa pove-rodne in socialne koristi našega ljudstva.
Tako je brezvestni bogatin z izkoriščanjem politike in podjarmljanjem nekaterih strank vse do spomladi 1941 ustvarjal razmere, ki so že same po sebi pomenile ugodna tla za sleherno prevratno seme, ki ga je po španski revoluciji bilo pri nas vedno več in ga je Komunistična partija vedno bolj sistematično sejala. In ko so se v bivših političnih taborih začele oglašati mlajše radikalnejše, skratka idealne skupine, ki so zahtevale, naj se nevarnost revolucije nujnega-' medsebojnega uničenja ter s tem pogube za Slovence odstrani i mirnimi, pa temeljitimi preosnovami, je bil prav naš kapital tisti, ki jih je z vsemi silami in sredstvi tiščal ob tla. Hotel jih je po vsej sili izriniti iz politične skupnosti, ▼ kateri so zrastli in hoteli za blagor naroda delati. Hotel jih je »istovetiti s komunisti, hkra-tu pa je v svojih podjetjih proti njim podpiral komuniste in jim omogočal nemoteno zbiranje ter pripravljanje. Ni se zavedal, da si tako sam izpodkopava tla. Zanašal se je na večno nespremenljivost tedanjih razmer, in to tako, da bo imel oblast neposredno ali posredno vedno v rokah on in bo z njo ustavljal ter dušil sleherni zdravi razvoj, ki bi utegnil kakor koli škoditi njegovim sebičnim koristim.
Da so razmere pr! nas ie brez Osvobodilne fronte bile dokaj zrele za revolucijo, to je krivd« našega kapitala, je krivda našega bogatina. 2e zgolj zaradi tega bi moral tedaj, ko bo narod odločal, kdo je b»I pravičen in kdo krivičen, kdo škodljiv in kdo koristen, kdo čist in kdo nečist, naš bogatin dajati težak odgovor.
Kako telak bo ta odgovor šele n v»e tisto, kar je prav naš bogatin s svojim denarjem, dasi zgolj zaradi zTojega denarja, povzročil slovenskemu narodu gorja s tem, da je plačeval Osvobodilno fronto in njene krvave tolpe?
Ko je Osvobodilna fronta začela na naših tleh pripravljati komunistično revolucijo, je bilo za dva s|oja neizpodbitno jasno, da jima to prinaša pogubo in konec. To sta duhovnik in bogatin. Prvemu kot apostolu krščanskega, idealističnega, to je marksizmu povsem nasprotnega nazora, drugemu kot nosilcu in poglavitnemu uživalcu starega gospodarskega reda. In vendar so t nasprotju » tem neogibnim »poznanjem sodelovali
Dali* m X itrui
It »Befrelte« aus Dvor bel Žužemberk,
sestavek na strani 4.) jjJ
Pregled zadnjih uspehov pri uničevanju rdečih
tolp na Slovenskem
Pred 14 dnevi eo kočevski domobranci nepričakovano udarili v vas Raj-henau pod Kočevskim rogom. Pognali so »narodno osvobodilno« tolpo proti Koprivniku, ki je pustil« na mostu vse svoje blago: nahrbtnike, ogromno propagandnega materiala, dve muli, eno strojnico ter več voz min za lahke in težke metalce.
Naši domobranci eo v zadnjih bojih napadli večjo tolovajsko - komunistično tolpo pri Zagradcu. Tolpa je imela 3 oklepne avtomobile. Njihovo posadko so domobranci pobili ali polovili ter razstrelili tri rdeče »tanke«, potem pa napadH še tolpo, ki je taborila tam blizu. Po kratkem boju je bilo pobitih 38 capinov, 13 pa ujetih. Na begu je bil ustreljen tudi višji komunistični častnik. Domobranci so zasegli skladišče hrane, precej streliva in bencina ter živine, katero so tolovaji pobrali kmetom, zdaj pa je bila vrnjena lastnikom.
14.	julija 6ta ista udarna bataljona po daljšem preganjanju komunistov trčila na oddelke XIV. rdeče »divizije«, ki ji je poveljeval zloglasni razbojnik Pero Popivoda. To je bilo v Dvoru pri Žužemberku. Poleg te »divizije« se je tam mudil tudi tako imenovani »VII. korpus«.
Prav pred kratkim so komunisti pomnožili svoje vrste z ljudmi, ki so jih nalovili ob Savi v okolici Litije. Te novince so hoteli poslati v Belo Krajino, da bi jih zlepa ali zgrda napravili za svoje bojevnike.
Domobranci so zgrabili sovražnika od več strani in posrečilo se jim je, da so ga popolnoma iznenadili. Takoj prve izgube v komunističnih vrstah eo bile le za Četniško vojskovanje, kakršno se odigrava po naši Dolenjski, naravnost velikanske. Komunistične tolpe niso vzdržale napada, airtpak so se pognale v beg. Le sem in tja se je kakšna skupinica, ki ni imela primernega položaja, da bi se liitro umaknila iz nevarnosti, spustila v boj, a dolgo ni mogla vzdržati.
V	boju je izkoristilo 48 prisilnih mobilizirancev priložnost in so se vdali domobrancem. Ti so šli na kraje, kjer je bila bitka najbolj vroča, preštevat padle komuniste. Našteli so jih 132. Domobranci imajo 3 lahko ranjene, padel pa ni nobeden. Fantje so iztrgali komunističnim roparjem velikanski plen. V6»ga blaga je bilo za 20 voz, poleg vojnih potrebščin so bile _ velike zaloge živil, tako 5000 kg pšenice in nekaj tisoč nakradenih jajc. Tudi živine eo komunisti v zadnjem času veliko naropali po okolici. Vse to eo jim domobranci odvzeli in vrnili izropanim kmetom.
Konec prejšnjega meseca in ▼ začetku julija so oddelki nemške vojske is Tolmina ter tolminski slovenski varnostni zbor izvedli obširen nastop proti tako imenovanemu IX. tolovajskemu korpusu, ki ga sestavlja sedem brigad. Dejansko imajo v slovenskih komunističnih brigadah večina prav za prav italijanski komunisti. Nastop je bil temeljito pripravljen. Teden dni poprej so patrole z vseh strani nepretrgoma ugotavljale, kje se zbirajo, tabore in utrjujejo komunisti. Potem se je začel napad, ki je šel z Banjške planote proti severu. Pri akcijah je nemško poveljstvo »porabljalo. najmodernejše pripomočke, zlasti uspeš-
no patrole z radijskimi postajami, ki so topništvu in metalcem sporočale položaje komunističnih bunkerjev in zbirališč. Nastop je trajal več dni in je bil pri njem en korpus skoraj docela razbit. Padlo je okrog 1000 tolovajev, po večini dezerterjev, kakih 2000 prisilnih mobilizirancev, od tega mnogo Gorenjcev, je izkoristilo priliko in lišlo, drugo je bilo raztepeno. Komunistični oddelki so Steli kakih več tisoč mož, ki pa niti malo niso bili kos temeljito pripravljenemu nastopu nemške vojske in narodne straže. Komunisti so na begu postrelili vse ranjence, ki niso bili sposobni sami bežati. Napadajoči oddelki so imeli vsega 6 ranjenih.
It Cerkelj na Gorenjskem poročajo:
Naša udarna četa nima za seboj bog-ve kako dolge preteklosti, a vendar se lahko ponaša z lepimi uspehi v tej kratki dobi, odkar je bila v našem kraju ustanovljena varnostna posadka. Povod za ta njen odločen nastop so dali komunisti sami. Bilo je takole:
Prejšnji torek zvečer so tolovaji ugrabili ženo in sestro nekega našega domobranca. Seveda se je domobranska udarna četa takoj drugi dan odpravila za njimi, čeprav je deževalo in čeprav večina izmed njih ponoči ni spala, ker je bila v zasedi. Odšli so dobre volje proti Šmartnem in Viševci. Po poti se je poznala še precej sveža sled, kje so prejšnji večer tolovaji gnali tudi pokradeno živino.
Okoli poldneva so se domobranci že približali Viševci. Upali 80, da bodo tu naleteli na tolovaje. Previdno so se pripravili	na to	»srečanje«. Medtem	je
eden domobrancev že opazil tolovaja, ki je stal na straži. Ker pa ni zatrdno vedel, ali ga oni stražar vidi ali ne, ga je rajši	mirno	vzel	na muho. To je	bil
kajpak	vzrok,	da	so jo »štabovci«	—-
mudil se je namreč tu štab kurirske in terenske čete za Gorenjsko, kar smo kmalu ugotovili — jadrno popihali čez dm in strn. Da bi pa laže tekli, so pustili tam tudi svoje čevlje, obleko, svoja »krasna« pokrivala s »slavno« peterokrako zvezdo, da druga njihove opreme	eploh	ne	omenim. Vse to	je
padlo v roke domobrancem in iz tega plena ni bilo težko sklepati, da so se tu potikale »višje živine«.
Domobranec, ki se je udeležil tega nastopa, je pripovedoval: »Ko sem v diru pritekel tja, sem najprej zagledal pred seboj lepo osedlanega konja, malo naprej pa skledico z južino, s katero se je pravkar hotel okrepčati bataljonski komandant Grošelj iz Podgorja. Zraven pripravljene južine je v strahu pred domobranci pustil tudi svojo »maršalsko« sabljo, k! jo je bil najbrž dobil od kakega bivšega jugoslovanskega častnika. Nekoliko vstran je bil potem pisalni stroj, iz katerega je kukala še ne do kraja napisana »odredba o likvidaciji tistih terencev, ki so premalo agilni«. Vsa ta štabna pisarna Je bila pod nekim kozolcem, na katenem Je — da ne pozabim povedati še to — vihrala tudi
7.	rdečo peterokrako zvezdo popackana komunistična zastava.
Ko so prišli domobranci v vas, se jim je nudil zares lep prizor: po tleh so ležali natrpani nahrbtniki, vojaške jopice, kape, torbice, puike, strelivo, pa-
sovi, skledice iid. V neki hiši so dobili le tri pisalne stroje, tako da so vsega skupaj zaplenili štiri. Zraven teh strojev je bilo ▼ hiši kup listin in propagandnega materiala, svinčniki, radirke, pisemski ovitki, pisemski papir, dnevni pečatnik in nekaj drugih stvari. Ve? listin je bilo tudi po aktovkah, za ka-*katere se je dalo celo ugotoviti, če-gave eo. V neki drugi hiši, kjer je bil sedež štaba, je bito pripravljenih vse polno krožnikov. Očividno so tudi tu domobranci s svojim nenadnim prihodom pripravili »štabovee« ob dišeče kosilo: kašo z gobami in črno kavo.
V	vasi 80 domobranci rešili tudi neko dekle, ki so jo bili očrnili domači terene! in jo je potem komunistična »oblast« obsodila na smrt. K sreči se je to zgodilo šele malo pred prihodom domobrancev, zakaj drugače bi to dekle prav gotovo doletela enaka usoda, kakor je doletela že nešteto drugih, ki eo jih bili tudi po Gorenjskem vzeli »na piko« terenei in jih pognali v smrt bodisi sami, ali pa jim dali vsaj »priporočilo« za »trinajsti bataljon«... Terenei iz Zaloga naj vedo, da tudi to ne bo pozabljeno in da bodo tudi za to dajali odgovor, čeprav je njihova žrtev ostala
—	po srečnem naključju — pri življenju. Naj se spokorijo, dokler je čas.
Najbolj pa vaa bo vsekakor zanimalo, da se je tik pred prihodom domobrancev v to gorenjsko vasico mudil tam tudi »velespoštovani gospod« iz plenuma in izvršnega odbora OF Tone Fajfar, po domače Peterčev iz Spodnjega Brnika. Biti je moralo res lepo gledati, kako jo je ta »slavna gospoda« gologlava pobrisala pred domobranci v grmovje in bežala, kolikor so jo nesle pete. Tone Fajlar je najbrž že kar med potjo sklenil, da mora zaradi tega poraza slediti fimprej nov sodni »proces«, s kakršnimi se je bil tudi že prej na Dolenjskem tako zelo proslavij, da zatrdno ne bo kar tako pozabljen...
Vseh Stabovcev je bilo tam 57. Osta-
lo	tolovajsko moltvo pa je najbrž razkropljeno po cerkljanskih in komendskih gozdovih, kjer zdaj v strahu pričakuje, kdaj ga bodo kje zagrabili in razbili »ti prokleti domobranci«.
Domobranski plen v Viševci je bil res lep: naložili so poln voz s samimi dragocenimi stvarmi. Polnih nahrbtnikov je bilo 36, en radijski aparat, dva daljnogleda, en fotografski aparat, nekaj pušk, mnogo streliva, moke, masti, olja, margarine, fižola in drugega. Trije komunisti eo padli v boju, nekaj pa je bilo ranjenih.
Dekle, ki 80 jo domobranci rešili, je povedalo, da so njeni sodniki poskakali kar čez okna, ko so se vasi približali domobranci in Je padel prvi strel. To je res lep dokaz njihove borbenosti in poguma I
Ko so m domobranci po tem svojem nastopu vračali spet v Cerklje, so nekar tori prikriti simpatizerji in simpatizerke kar s solznimi očmi gledali plen, ki so ga bili domobranci zasegli njihovim ljubljencem iz boste. Upamo pa, da bomo tudi te solzne oči kmalu obrisali po zanesljivem in dobro preskušeaem receptu ...
Boj se torej nadaljuje, povsod in ob vsakem času in vedno * večjo neizprosnostjo*	'
Stran Is
Krivda bogatinov.
Pregled zadnjih uspehov prt nntčeva-nju rdečih tolp na Slovenskem.
Strani 2:
Zastoj — edino presenečenje po Sestlfc tednih Invazije.
Stran S:
»Primož« — nSenee pariškega podzemlja ln {panske rdeče revolucije.
Stran 4:
Enajst »osvobojenih« družin.
(Zaradi tehničnih ovtr Je morala današnja Številka lzltl samo na Šestih straneh.)
»♦♦♦♦♦♦♦♦»♦•♦♦»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦s*************
TEDEN V SVETU
Vzhodno bojišče je zaradi pomembnejših dogodkov na zahodu stopilo precej v ozadje, dasiravno niso boji tam nič manj srditi. Sovjeti napenjajo vse sile, da bi s sunkovitimi zaleti pretrgali braniteljevo črto in razcepili vzhodno bojišče na več ločenih bojišč. Prvi njihov napor j% veljal Finski, ki so jo hoteli vreči iz boja in ogroziti skrajno severno krilo vzhodnega bojišča. Nakana je docela spodletela, ker so je sovražniku postavil po robu ves finski narod, prekaljen od rodoljubja in v svesti si pogubne usode, ki bi ga zadela ob primeru boljševiške zmage:	zginil bi s po-
vršja zemlje. Ko pa je zavezniška Nemčija poslala na pomoč še več divizij, se je sovjetski zamah v hipu ustavil. Tedaj so sovjeti pritisnili z vso silo na sredini bojišča in si zastavili drug cilj, namreč izpodrezati baltiške države in jih kot lahek plen pobasati. Tod se je nemško poveljstvo zavedalo velike odgovornosti in nevarnosti ter ni dopustilo, da bi se sovjetska premoč v orožju in številu vojakov uveljavila. Prožna obramba je zadala sovražniku visoke izgube, nemška vojska pa 6e je načrtno umikala. Tako je sovjetom padla v pest Vilsa. Naslednji sovjetski poskusi so stremeli za tem, da se prebijejo preko reke Njemen in se zalete proti Vzhodni Prusiji. Tod so Nemci sovražnika krvavo zavrnili in ga na redkih mestih, kjer je prilezel čez reko, vrgli nazaj. Končno so sovjeti začeli s pripravljeno ofenzivo tudi na južnem odseku, in sicer vzhodno od Zgornjega Buga. Tudi tod se bijejo hudi
V	Italiji so Amerikanc! * materialno premočjo poskušali izsiliti odločitev in presenetiti nemško vojsko z nenadnimi prodori. Posebno ostri boji so potekali jugovzhodno od Livorna ter okrog Volterre, na obeh straneh Arreza ter južno od Ancone. Napadi 60 imeli za posledico, da se je nemška vojska načrtno umikala in prepuščala posamezne kraje nasprotniku. Apeninsko predgorje, na Čigar obronkih se sedaj nasprotnika žilavo borita, nudijo naravno pregrado na napadalca, ki je svoje dosedanje uspehe požel zgolj zaradi materialne premoči m zaradi ozemlja, na katerem jo stroj lahko prišel do popolnega izraza. Nastaja vprašanje, kako dolgo bo mogel Amerikanec s posameznimi angleškimi in poljskimi divizijami še napredovali v tempu, kakor smo ga bili vajeni poldrug mesec. Visoki hribi bodo spet dali vso veljavo pravemu vojaku, udejstvovali se bodo zopet topovi in letala, tani* pa bo izgubil svoj probojni pomen.
De zadnjega moža ■ poveljnikom vred je padla japonska posadka na otoku Sai-panu, katerega so v začetku tega meseca z velikimi silami napadli Arno-rikanci. Borbe sredi Tihega oceana so bile ogorčene, vendar v znamenju tehnične premoči amerikanskega vojnega stroja. Skoraj štirinajst dni so se Japonci premoči upirali, vendar je premoč dosegla svoje. Večina japonskih ranjencev, okrog 3000, je naredila »harakiri«, da no bi padla v roke zmagovalcu.
1.800 ljudi so pomorili dozdaj komunisti v Rimn, kjer jim angleške in ameriške oblasti puščajo cfocela proste roke pri »čiščenju«, poročajo begunci, ki so zadnje dni prišli v severno Italijo.
Več sto grških pomorskih častnikov in
mornarjev z grških vojnih ladij so angleške oblasti internirale, ker eo
' podpisali ugovor proti angleškemu oboroženemu nastopu, do katerega je prišlo ob komunističnem uporu na grških vojnih ladjah v Aleksandriji.
London gre počasi, toda kakor ura zanesljivo svojemu razdejanju nasproti. Po govoru ministrskega predsednika Cliurchilla se je pretrgal zastor, g katerim je angleška vlada skušala prikriti ljudstvu resnico o nemškem povračilnem orožju »V 1«. Zdaj ve vsakdo v Londouu, da proti tem nemškim bombam ni obrambe. Kdor more, beži n mesta. Dozdaj so samo otrok preselili na deželo 150.000, poroča švicarski list »Die Tat«
t
IZ VSEBINE t
Zastoj — edino presenečenje po šestih tednih invazije
Nadaljevanja a L atranL
z Osvobodilno fronto, to je z marksiimom
in komunizmom, maloštevilni duhovniki ter jo je zagovarjal vsaj v začetku celo kateri tak, od kogar bi bilo naše ljudstvo to moglo najmanj pričakovati.
Slovenski bogatini pa so temu revolucionarnemu, za kapital usodnemu gibanju dali celo vrsto ljudi za vodstvo in mu dali vsa potrebna sredstva za nastanek, za obstoj in za vzdrževanje njegovih morilskih in uničevalskih krdel.
Bog varuj, da bi trdili, da je brezvestni bogatin to delal iz kakega ideološkega prepričanja. Tega nikoli in tudi v Osvobodilni fronti ni imel. Tudi ni delal tega iz kakršne koli narodne zavesti. Videli smo, da je nikoli ni poznal, sicer hi bil že prej delal i narodom drugače. Razumljivo, da je ni imel. Tisto, kar imenujemo slovenski kapital, _lz česar je nastala tenka, kulturno in sociološko ne-zasidrana plast novega domačega meščanstva, je zrastlo iz nesolidnih razmer in verižniške konjunkture ter morale v prvi svetovni vojni. Ti novi domači bogatini so prihajači, ki so se prikopali do gospodarskega blagra po nepravi poti. Zaradi tega se is te, po naključju vojnih razmer nastale plasti ni moglo izoblikovati kako pravo meščanstvo z določenim narodnim, gospodarskim ter kulturnim izročilom. Tako meščanstvo bi moralo pri nas biti prvi nosilec prave zavesti, kakor je to bilo drugod, dasi že pred dolgimi desetletji.
Zaradi tega ta sloj ni šel v Osvobodilno fronto iz kakršnega koli, najmanj pa narodnega prepričanja. Šel je zaradi svoje nemoralnosti. Računal je, da se bo z denarjem odknpil, kakor se je še vedno, in si z njim zagotovil možnosti ca bodoče. Šlo mu je samo za posest, ca nič drugega. Pravi voditelji Osvobodilne fronte so tem ljudem njihove blagajniške možgane napolnili z utvarami o neizmernih bodočih poslih in kupčijah; s prividi o ruskem zlatu in Bovjetskem trgu; z lažmi o evoluciji gospodarskega komunizma; skratka z vsem, čemur edino gre takle slovenski bogatin na lim.
In ta bogatin, ki stiske lastnega ljudstva ni marll nikoli videti in je ne mara videti niti danes, je revoluciji odprl svoje blagajne tor plačeval pokolj ter gospodarsko uničevanje lastnega naroda — in s tem uničevanje samega sebe. Mislil je pač, da je podpiranje revolucije najsijajnejša. najkolosalnejša investicija, ki si jo je kdaj privoščil.
Ne rečem, da je vsak tak naš bogatin to delal prostovoljno. Marsikateri je bil prisiljen, drugi je mislil, da bo s tem obvaroval svoje imetje — dasi se je skoraj sleherni tak prevaral in bil potem dvakrat ob vse. Spet tretji je bil lahko zapeljan. Tudi to razumemo. Kako ne bi n. pr. bivši ban in minister in profesor in lisjak Serncc znal otajati sicer vedno zamrznjene mošnje kakemu zagovednemu notranjskemu hribovskemu Hej Slovanu! Drži pa, da je ogromna večina domačih kapitalistov, kar jih je podpiralo OF, to delala zgolj zaradi prej omenjenega raz-loga.	j
Ko Je oblast zadnje čase zaradi neizpodbitnih dokazov prijela nekaj bogatih ljudi, ki so še zdaj — deset mesecev po osmem septembru — podpirali rdečo Osvobodilno fronto, je to dejanje zbudilo med vsem poštenim ljudstvom zelo veliko odobravanje in mu potrdita vero v nepristransko pravico. Med tistim dolom domačih bogatinov pa, ki imajo na vesti enega najhnjših grehov nad lastnim narodom, je završalo. Vse je hitelo zatrjevati, da so ti in ti nedolžni; vse je skušalo posredovati, vse je skušalo dajati na vse strani poroštva. Krivec daje poroštvo za krivca — zakaj tisti, ki so pri tem najbolj vneti, so vneti zaradi tega, ker se boje, da ne bi pravica prej ali slej zgrmela tud) nanje.
Ne, gospodje!
Danes vemo, da je oboroževanje Osvobodilne fronte in vzdrževanje njenih tolp ter voditeljev veljalo vsaj pol milijarde lir, saj je bilo samo »narodnih« posojil razpisanih in podpisanih za BOO milijonov lir. Teh milijonov, g katerimi jo Osvobodilna fronta uničevala slovensko ljudstvo ter slovensko narodno imetje, nista dala slovenski kmet in slovenski delavec, temveč slovenski bogatin! Ta klavni denar bo gorel na duši in na telesu slovenskemu kapitalistu.
Vi, gospodje milijonarji, ste dali Iz sebe Josipa Vidmarja, predsednika Izvršnega odbora ustanovo za pobijanje Slovencev, potomca in dediča ljubljanske bogatinske družine; iz vnših vrst je prišel dr. Aleš Baebler, veliki klavec lastnih bratov, iz vaše srede je Marko Vrhunec, kočevski morilec, sin nekdanjega generalnega direktorja Trboveljske premogokopne družbe; vaš je ropar slovenskih kmetov Roman Golob, vaš je milijonar Franjo Novak, veletrgovec in član Vrhovnega plenuma OF, vaši so njegovi tovariši v isti ustanovi: Ser n ec, dr. Cernej, dr. Vavpetič, vaš je dr. Marušič, vaši so bili Pavle Magdič, Peter Steple in drugi bogatini, člani vrhovnega gospodarskega odbora OF. Vaš je šesti notranjski magnat Line Žagar, že od 1941 rdeči komisar in ropar; vaši so vsi tisti težki mogočniki, ki so pred aprilom 1941 isle-mali slovenskega kmeta in delaven, potem pa kot terenei vihteli nad njim bič Osvobodilne fronte; vaš je težki ljubljanski milijonar, o katerem piše K. Kardelj 9. novembra 1912 Izvršnemu Odboru OF takole: »... znova so se pričeli krhati takt stari ... stebri, kakor je N. N., ki ponuja zopet svoje usluge OF...« — nsluge za klanje našega vernega ljudstva, iz katerega žuljev si je naredil mijijone.
Vsi ti so vaši in še dosti drugih, pa še OR povrhu. Vi in vsi ti sl tudi najbolj strastno želite, da bi našo zemljo zajela še ena vojna, jo še bolj razdejala, da bi se vi rešili odgovornosti ter si ohranili glave, mošnje in možnosti, da bi spet sedli ljudstvu, čigar umor ste plačevati, za vrat.
Danes ne pomagajo več nobeni Izgovori. Ljudstvo bo ne meni za razloge, zaradi katerih ste ta greh storili. Ljudstvo se meni samo za dejstva, zaradi katerih je trpelo.
Zato danes ne pomaga noben izgovor, da ni res in da niste bili tisto, kar ste bili. Dokazov za krivdo bogatinov Je da*
Cas teče, dogodkov je polno, toda nikjer takšnih, ki bi preobrnili položaj na bojiščih ali pa izpolnili vroča pričakovanja vdornikov in njihovih zaveznikov. Žarišče dogodkov, v katero so uprte oči vse svetovne javnosti, je še vedno bojno prizorišče na zahodni obali Francije, kjer se tekma za posest zahodnega kosa evropske celine še zmerom ni mogla premakniti iz začetnega obdobja in se Anglosasom vzlic ogromnim naporom še ni posrečilo razširiti osvojenega ozemlja, da bi se mogli z ozkega prostora razlesti na širino in potem suniti v sredino in izsiliti prodor v globino.
Že tirinajst dni srečujemo v uradnih poročilih zaporedoma dve imeni: Caen in St. L o. Prvi kraj je sicer v oblasti Angležev, za posest drugega pa se tepo Amerikanci.
Iz Caena, ki ga je sam knp ruševin, pod njim pa deset tisoči mrličev, je angleška vojska poskušala doseči zlasti rodor proti jugozahodu, medtem o so amerikanski oddelki pri St. Loju
Eritiskali v jugovzhodno smer. Ce i se ta dva sunka posrečila, bi se globlje v notranjosti oba klina združila in bi se položaj ob St. Loiu kajpak spremenil v korist napadalcev. Nemška obrambna črta bi bila potisnjena globlje v notranjost in bojišče bi se raztegnilo v širino. Vsi ti napori so doslej spodleteli in tajfo prihajamo do paradoksalne ugotovitve, da doživljamo vdor na evropsko celino brez osvojitve potrebnega ozemlja.
General Montgomery in njegovi pomagači dobro vedo, da bi vsako oklevanje na njihovi strani izpodneslo tla njihovim zamislim, spravilo v nevarnost dosedanje osvojitve in omogočilo, da bi se branilec lotil pobude in začel izgubljeno ozemlje osvajati nazaj. S silnim trudom in nesorazmerno visokimi izgubami so si napadalci pridobili dosedanje ozemlje in zato tudi ne morejo štediti niti z ljudmi niti z materialom, ako hočejo doseči vsaj prvi večji cilj svojega načrta, namreč osvojitev celega polotoka Cotentina.
Visoke številke o izgubah oklepnikov in letal, o katerih redno govori nemško uradno poročilo, so zrcalo srditih bojev in bitk, v katerem morajo napadalci kar naprej metati svoje razpoložljive sile in zatiskati oči in ušesa pred strahotnimi izgubami, ki rdečijo njihove vrste.
Evropski opazovalec, ki motri te dogodke s hladnim razumom in ne po čustvenih pričakovanjih in srčnih željah, ugotavlja, da čas naglo beži in prehiteva Eisenhowerja in Montgome-ryja in da še ni ura za stave in da bodo morati kavarniški računarji še dolgo počakati, preden bodo mogli začeti z novimi kombinacijami in prerokovanji. Strategi si bodo še temeljito belili glave in morali prestati še pre-nekatero medsebojno tekmo, preden se bo iz vsega izcimila takšna odločitev, ki bi prinesla bistvene spremembe v razmerju med bojujočimi se silami Presenečenj do zdaj ni bilo nobenih; edino presenečenje invazije v Evropo je po šestih tednih to, da se zadnje čase ozemeljsko nikamor ne premakne.
Prve posledice novih orožij
Sleherni dan pove nemško uradno vojno poročilo, da se je ogenj orožja »V 1« na London nepretrgoma nadaljeval. Nevtralno časopisje posveča posledicam tega orožja posebno pozornost in se prav nič ne trudi, da bi prikrilo poguben učinek, ki ga to orožje ima. London in njegova neposredna okolica sta stalno poa ognjem.
Vedeti moramo, da London ni samo velikansko mesto, osrčje imperija, koder se gnetejo vse najvišje oblasti in finančni vrelci, temveč tudi gospodarska velesila. London ima največje pristanišče z ogromnimi skladišči in nakladalnimi ter razkladalnimi naprqya-mi. London premore celo vrsto tovarn, ki so izrazito vojaškega pomena. Ako je maščevalni ogenj štiri tedne deieval na takšno mesto, ki ima skoraj osem milijonov prebivalcev, si lahko mislimo, kakšen zastoj v poslovnem življenju in kakšne nevšečnosti je povzročal vojni industriji. Pristanišča jugovzhodne angleške obale, ki so bila tudi deležna ognjenega dežja, so vdorna pristanišča
\
nes dovolj. Val človek »tovariš« dr. Marušič, nekdaj in danes vaše orodje pri krotenju slovenskega naroda, je pred nedavnim izjavil:
»Pri vsem tem plemenitem (!) delu sodelujejo tudi imovitejši sloji, med katerimi najdemo tudi najvidnejše pristaše Osvobodilne fronte...«
In član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Franc Leskošek, bivši vrhovni poveljnik rdečih tolp, pravi ob isti priliki: »Vsi imoviti sloji po večini sodelujejovOsvobodilnifron-ti in so dali ogromne vsote posojila in velike količine materiala osvobodilnemu gibanju...« (Glej brošuro »Ing. Serncc, dr. Marušič, dr. Vavpetič in Frane Leskošek o vprašanjih lastnine, reda in zakonitosti«, izdalo društvo »Slovenskega pornčevaica«, 1944, stran 8 in 19.)
Kakor malo verjamemo Osvobodilni fronti, nimamo razloga, da no bi verjeli tem jasnim in nedvoumnim izjavam o krivdi slovenskih bogatinov za sedanje gorje. Poleg vsega dragega, kar pomni slovenski narod, so tudi one dokaz zanjo.
Nam dokaz za krivdo bogatinov, njim pa poroštvo, da bodo tisti, ki niso svojega zločina nad domovino sami skušali s svojim bogastvom popraviti, dajali neizbežen odgovor edinemn poklicanemu sodniku — našemu ljudstvul
ni izhodišča za vse vojne nastope na evropski celini.
Pred dnevi smo zasledili v nemških uradnih poročilih, da je novo orožje začelo nastopati tudi na vdornem področju samem. Prizadeti anglosaški vojaški krogi seveda nočejo o posledicah tega nevšečnega orožja nič govoriti, vendar je na alani nekaj zanimivega, kar je ušlo marsikaterim, sicer izkušenim opazovaiskim očem: že skoraj tri tedne ne slišimo ničesar o kakih britanskih osredotočenih nočnih napadih na nemška mesta.
Kaj je temu vzrok? Mar pomanjkanje težkih bombnikov oziroma njihova zaposlenost nad vdornim področjem? Najbrž ne- Saj ni treba biti strateg in uradno potrjen strokovnjak, da uganemo, da so si Angleži izdelali precejšno število rezervnih letal, dobro vedoč, da bo poskus vdora na celino trd in krvav in poln izgub. Bolj umestna bi bila tale razlaga: Spričo neprijetnega ognjenega dežja, kakršnega angleško prebivalstvo že dolgo ni bilo vajeno in se je vdajalo prezgodnjemu veselju, da se mučni dnevi 1. 1940. ne morejo več povrniti, se je začela oglašati ne-volja do vlade in odgovornih vodnikov, ki do danes še niso mogli najti primernega obrambnega sredstva. Javnega godrnjanja tudi britanska vlada ne more preslišati. Skoda na vojaško važnih ciljih in krik begajočega ljudstva sta po vsem videzu sodeč dala misliti Churchillu in njegovim sotrudnikom, ki' so zatrdno računali, da bodo z nenehnim strahovanjem nemškega civilnega prebivalstva strli moralo in omajali odpornost vojakov na bojišču. Nič nas pri tem sklepanju ne moti, da ameriško letalstvo s svojimi strahovalnimi na-adi ni pojenjalo. Samo Miinchen je
il	v petih dneh zaporedoma štirikrat predmet osredotočenih dnevnih straho-valnih napadov. Amerika je pač zelo daleč in njenim ljudem še ni treba lastne kože izpostavljati letalski vojni. Amrikanci hočejo s svojimi napadi prikriti dejstvo, da je Angleže nekaj moralo prizadejati, da so prekinili z množičnimi napadi na nemško zaledje.
Nemška vojna mornarica je v boj prinesla novo'orožje, za katero pravi uradno poročilo z dne 18. julija sledeče:
»V vojnem poročilu različno omenjene potopitve sovražnikovih ladij z novimi bojnimi sredstvi vojne mornarice je pripisovati posegu torpedov, ki jih proti sovražniku usmerja le en mož. rri posegu tega orožja se je posebno odlikoval mornariški narednik Walter Gerhold.c
O uporabi tega novega sredstva pa smo isti dan braK tudi naslednje podrobnosti: »Novemu orožju so dali mornarji ime »zamorec«. To so nemški tor-
Eedi, ki jih vodi samo en mož, in so ili izdelani v najkrajšem času s posebnim ozirom na vdorno bojišče. To je torpedo, v katerem sedi mož, ki ga vodi in ki gleda skozi stekleno streho. Pod seboj ima ta mož še en nadaljnji torpedo, ki ga v določenem trenutku izstreli. Učinek novega orožja je strašen.«
Ta učinek je po prvi uporabi tega
orožja vojni dopisnik Richard Hauptmann popisal takole: »V prvih jutranjih urah trgajo tišino grozoviti poki. Narednik Gerhold je bil prvi, ki je iz svojega torpeda dal prvi strel na sovražnika. Svoje malo vozilo je moral voditi mimo več rušilcev, da je prišel do večjega nasprotnika. Njegov strel je uničil neko križarko vrste »Aurora« s 5270 tonami.' Ko se je hitro nato obrnil in so okrog njega padali streli in vodne bombe, so že nadaljnji torpedi eksplodirali ob sovražnih ladjah, zasidranih v zalivu Seine. Križarke,^rušilci in trgovski parniki so bili prve žrtve tega jutra. Detonacija je prihajala za detonacijo, ladje so pričele goreti in se pogrezati v morje.«
To novo izpopolnjeno orožje je bilo prikrojeno nalašč za prizorišče, kjer je morje ozko in se na majhnih prostorih gnetejo stotine ladij, ki stalno dovažajo vdornikom ojačenja in preskrbo ter s svojimi topovi podpirajo prodorne poskuse oddelkov pri Caenu.
Vroči dnevi pri Caenu in St. Loju
S skrajnimi napori in obilnimi vojnimi sredstvi so se Angleži in Ameri-kanci vrgli na branitelja in hoteli za vsako ceno izvrtati odprtino na črti Caen-St. Lo. O silovitosti bojev in napadov povedo uradna poročila sledeče:
12. julija: Bitka v Normandiji se je razširila še na nadaljnje pdseke, topniški ogenj se je še bolj ojačil. Vzhodno od Orne so vrgle naše čete sovražnika, ki je vdrl pri Colombellu, nazaj na njegove izhodiščne postojanke. Jugozahodno od Caena je naš protinapad še napredoval. Za Eterville se bijejo ogorčeni boji. Južno in jugozahodno od Tillyja so se z visokimi izgubami za sovražnika zrušili njegovi močni napadi. Tudi na odseku severno in severovzhodno od St. Loja so se izjalovili na široki črti izvedeni sovražnikovi pre-bijnlni poskusi. V nekaterih vdornih krajih so boji še v teku. Zahodno od Aireln so vrgle nemške oklepniške čete sovražnika nazaj proti severu. Med Viro in Saint Envjem, severozah. od Le Plesissa ter na odseku La Haye du Puits se nadaljujejo ogorčeni obrambni boji, ne da bi se nasprotniku doslej posrečilo doseči bistvenejše uspehe.
13. julija: Medtem ,ko se je sovražnik zaradi visokih izgub na področju Caena omejil le na ojačeno topniško delovanj«, je severovzhodno od St. Loja po večurnem bobnečem ognju in veliki uporabi bojnih letal napadel našo boj-
no črto. Padalski lovci in pehota so preprečili *se probojne poskuse ter zadali nasprotniku visoke izgube. Med Viro in med področjem Saint Enyjem ter Georgesom in obalo so se bili ves dan ogorčeni boji. Tu so bili odbiti številni sovražnikovi napadi. Krajevni vdori so bili s protinapadi ali krajevnimi vdori odstranjeni ali zajezeni.
14. julija: Na zahodnem delu nor-manskega predmostja so vrgli Severo-amerikanci v bitko nove čete ter so nadaljevali svoje napade s težiščem v smeri proti St. Loju. Med ogorčenimi boji je sovražnik za ceno visokih izgub ponekod naše čete nebistveno potisnil nazaj. Nikjer mu ni uspelo doseči zaželenega prodora. Težki boji se nadaljujejo z nezmanjšano silovitostjo.
15. julija: Na odseku pri Caenu je potekel dan brez posebnih bojev.
Zaradi visokih izgub, ki jih je doživel sovražnik prejšnjega dne, je izvedel le krajevne napade vzhodno in severozahodno od St. Loja, kakor tudi na odseku med Pont Hebertom in Sain-tenyjem. Povsod je bil odbit z visokimi izgubami.
16. julija: Jugozahodno od Caena so pričele angleške divizije včeraj ponovno z velenapadom. Najtežji topniški ogenj s kopnega in morja ‘je»podpiral tukaj sovražne napade. Sovražniku je uspelo vdreti v nekatere kraje, ki leže tesno za našimi bojnimi črtami. Takojšnji protinapadi naših rezerv pa so ga vrgli nazaj. Na nekem vdornem mestu je borba še v teku. Tamkaj je bilo uničenih 58 oklepnikov. Na področju St. Lo in zahodno od reke Vire je izvajal sovražnik zaradi visokih izgub prejšnjih dni le šibkejše napade, ki so pa ostali brez uspeha.
17. julija: V Normandiji je zavzela obrambna bitka največji obseg na področju jugozahodno od Caena in severovzhodno od St. Loja s posegom novih sil na obeh straneh. Jugozahodno od Caena so bili zadržani vsi sovražni vele-napadi. Kjer je uspelo sovražniku začasno vdreti v naše položaje, je bil v takojšnjih protinapadih vržen nazaj.
19. julija: V Normandiji je pričel sovražnik po večurnem neprestanem topniškem ognju in močnih letalskih napadih z velenapadom tudi vzhodno od reke Orne. šele po najhujših bojih in pod najvišjimi izgubami je uspelo sovražniku vdreti v naše položaje, kjer so ga naši protinapadi zaustavili, potem ko so uničili 40 oklepnikov. Južno od1 Caena so se izjalovili vsi sovražni napadu
Tudi na področju St. Loja 'je prišlo včeraj do ogorčenih bojev. Potem ko so bili podnevi vsi napadi proti St. Loju odbiti, je vdrl sovražnik v večernih urah z oklepniki v mesto, kjer so se razvili ogorčeni cestni boji^... ......
Posebno ogorčeni so bili ' sovražni prebijalni napadi, ki jih je podpiral najmočnejši topniški ogenj na področju severovzhodno od St, Loja. Sovražniku je uspelo tamkaj šele'po najtežjih izgubah, da je pritisnil naše bojne črte na severni rob mesta.
Pekel sredi bobnečega topovskega ognja
O strahoti bojev za proboj obrambne črte pri Caenu je »Deutsche Adria-Zeitung« prinesla obširnejša poročila, iz katerih posnemamo: Zadnje dni so branitelji jugozahodno od Caena bili hude obrambne boje. Te boje na tem prostoru je treba smatrati za prvo obdobje bitke za posest celotnega ustja reke Orne. Ko je čelni napad na Caen vzlic britanski osvojitvi mesta samega ostal brez pravega uspeha, zraven pa napadalca veljal izrednih človeških in materialnih izgub, so Britanci poskušali nemške postojanke vnovič raztrgati z bočnimi sunki. V noči na nedeljo je britansko poveljstvo s posebnimi oddelki začelo s poskusom, da osvoji srednjo postojanko na višini 112 severovzhodno od Lsquaya. V večurnem nočnem boju so bili po težkih izgubah vrženi na izhodišče, nakar je britansko poveljstvo v ponedeljek preneslo težišče svojega velenapada dalje proti zahodu. Posebno nevaren ie bil tod sunek ob cesti Cacn-Villers-Bocade,.pri Čemer so Britanci dospeli do kraja No-yers, toda tu so jih prestregle nemške rezerve, ki so v silnem zaletu vrgle britanske tanke proti severovzhodu.
Drug britanski napadalni oddelek, sestavljen iz izbranih strelcev in oklep-niških oddelkov, je udaril v južno smer in je pri Gavrusu dosegel po silovitem dolgotrajnem boju krajeven vdor. katerega so Nemci takoj nato zapahnili in zajezili. Hudi boji na tem odseku so trajali vso noč do nedelje in vse do popoldneva. Poleg več tisoč mrtvih so Britanci izgubili tudi številne tanke.
Na amerikanskem področju je silovitost bojev v ponedeljek bistveno pojenjala, kar odgovarja Mudim izgubam, ki so jih Amerikanci tam utrpeli. V nedeljo so Nemci s protinapadi večino plitvih vdorov odstranili ali pa popolnoma zaprli.
Vojni poročevalec Lutz Koch, ki je opazoval boje nekaj kilometrov južno od Caena, je o strahotnih oblikah bojev povedal med drugim sledeče:
Zrak se trese od neprestanih žvižgov močnih izstrelkov, bobnečih zadetkov in eksplozij, ki si sledijo drug drugemu tako naglo, da uho sploh ne more ločiti posameznega strela od drugega. Vse detonacije se združujejo v orjaški vihar, katerega povzročajo istočasni mno-žinski izstrelki iz stotin topniških baterij. Častniki, ki so že preživeli prvo svetovno vojno, pravijo, da je bojni trušč podoben velikim topovskim bitkam leta 1918. v Flandriji oziroma še mnogo hujši.vTa bitka vojnega materiala, ki je en sam oglušujoči in bobneči
zaporni ogenj, je največja značilnost bojev na tem ozkem .in tesnem prostoru. V nedeljo je sovražnik zmetal na ta prostor najmanj 80.000 granat in je vse ozemlje naravnost zasul. Toda nasprotniku se je konec koncev posrečilo le, da je zasedel letališče pri Caenu in dobil v roke kupe ruševin, ki so bile nekoč letališke lope.
Z enako srditostjo je z groznim ognjem svojega topništva in ladijskih žrel sovražnik spremljal svoj nov sunek zah. od Caena v smeri proti kraju Baron ter proti Maltotu in Etervillu, da bi si prisvojil trdne prehode čez reko Orne. Sprva se mu je posrečilo, da je z množičnimi tankovskimi napadi zabil nekaj klinov do bližine imenovanih krajev. Tik zahodno in celo severno od Caena je tedaj še vedno dajalo znake neutrudnega odpora nekaj nemških osamljenih oporišč, ki so vznemirjala nasprotnikove pokrete in mu trgala živce. Sovražnikovi tanki so neprenehoma poskušali priti čez reko Orne. Tedaj so nemški oddelki prešli v protinapad in vzlic silovitemu sovražnikovemu zapornemu ognju prestregli napadalca in izgubljeno ozemlje ponovno osvojili.
Neprenehoma morajo vdorniki dovažati ojačenja vseh vrst, Britanci so se pulili za Caen in za prodor v južno in jugozahodno smer, na zahodnem delu a se za proboj trudijo Amerikanci.
vedno novimi svežimi silami so se zadnje dni zaletavali v nemške postojanke med Berignyjem in cesto Bayeux-St. Lo in Bretteville na zahodni obali Cotentina. Težišče bojev bi bilo na odseku severovzh. od St. Loja na prostoru med reko Vire in cesto Carentan-Periers ter južno od kraja La Ilavre du Puits. Z brezobzirno uporabo čet in orožja se je nasprotniku na nekaterih mestih posrečilo potisniti nazaj nemške oddelke, ki so se zagrizeno borili. Čeprav so bili branilci izmučeni in izčr-
fani, so vendar v boje iz neposredne ližine potisnili nasprotnika iz vseh občutljivejših in važnejših vdornih krajev. V gozdu pri Hommetu so morali naskakovalci vsak meter ozemlja plačati z visokimi krvnimi izgubami in tod je nasprotnik zaznamoval edinef krajevne uspehe.
Več sto lovskih in bojnih letal je z bombardiranjem in strojniškim streljanjem podpirajo nastop Amcrikancev, ne da bi pošebe omenjali močno topništvo, ki je delovalo brez prestanka. Kpnec koncev so Amerikanci s temi dragimi napadi uspeli, da so zasedli le kos gozdiča, nekaj malih vasic in en griček. Probojni poskus je takrat že propadel.
Oguljena pesem
Polmesečno komunistično poročilo »komande« mesta Trebnje dne 27. ma ja 1944. vsebuje tudi sledeči odstavek: »Ob tej priliki in v zvezi s prejšnjim poročilom bi bilo omeniti, da se je v pogovoru s prebivalstvom doznalo, da bi se marsikdo povsem strinjal z narodno osvobodilnim pokretom, če ne bi bilo pri tem toliko govora o komunizmu. Izgleda, da narod še vedno veruje v časopisne race O komunizmu izpred vojnega časa, da ima nejasne in meglene pojme o komunizmu in da ga še vedno krivenči strah pred njim, kajti tudi v vojni dobi j Ljubljana izdajala ostudne laži o njem, bodisi v sliki, bodisi v besedi. (Katynske žrtve, Primorje, Turjak itd.) Da bi se prišlo temu v okom in da bi se pridobilo čim več prebivalstva, predlagamo, naj bi propagandisti, kulturniki itd. dali glavni poudarek za NOV in slikali Sovjetsko Rusijo kot zmagovalko, kot gospodarsko in^ upravno urejeno drža-yp (prim.: Afičutin ;— gospodarstvo) itd. v ozadje bi pa stopila zaenkrat beseda o komunizmu. Zato je seveda potreben duševno prožen in sposoben človek, ki bo znal izvabiti simpatije in s tem pridobiti prebivalstvo za naš pok ret. Le tako bo odziv za skorajšnje volitve polnoštevilen.« — Naš narod res ne veruje več v predvojni komunizem in časopisne race o njem, ampak veruje resnici, ki se kaže v tisočih pomorjenih žrtev in_ požganih domovih, ki jih je zakrivil in povzročil komunizem. To niso nobe.ne časopisne race, to je krvava resnica. Tudi govorjenju, da naj bi stopil komunizem v ozadje, ljudstvo več ne verjame. Dobro ve, da komunisti s tako taktiko čakajo dne, ko bi s svojo komunistično barvo zopet bruhnili na dan. To je stara, etara pesem, dolgočasna tako, da ji ljudstvo ne samo ne verjame, ampak se je je tudi že naveličalo in če komunisti ne morejo pognintati nič boljšega, naj še take in podobno smešne refrene opustijo.
Izkušnja je ponovno dokazala, kako pripomoček za gašenje zažigal-nih bomb je pesek. Voda, če jo nimamo na razpolago v veliki količini, bo služila le za to, da omejimo požar. Zažigata« bombe so običa|no narejene tako, da eksplozije povzročijo v prostora, kjer so nastale, mnogo majhnih požarov, katere najlažje zadušimo a peskom. Pesek moremo nametati z lopato ali na kakšen drug način tudi od daieč in izza zaklona na žarišča razvijajočih se požarov.
Zaradi tega mora biti v vseh prostorih pripravljenega čim več peska, ki si ga vedno brezplačno vzamete iz deponij, ki jih je mestno županstvo postavilo po vseh delih mesta.
Trgovci, ki ne stanujejo v hišah, kjer se nahajajo njihove trgovine, se opozarjajo, da v svojem interesu sporoča hišnemu stareiini naslov svojega privatnega stanovanja (n event. štev. telefona.
V	primeru, da bi bila trgovina po letalskem napadu poškodovana (razbita izložbena stekla in slično), 1>o pač v interesu vsakega lastnika trgovine, da bo čimpreje o tem obveščen, da bo lahko sam zavaroval svoje imetje oz. odredil potrebne ukrepe ca zaščito y trgovini vskladilčenega blaga.
Stran
„FpimDž“ — učenec pariškega poflzemlia in špansliE rdeče revolucije
Med slovenskimi komunisti vidno razločujemo dva tipa: buržujskega in proletarskega. Oba sta žalostni postavi v žaloigri, ki jo vprizarja mednarodni komunizem na slovenskih tleh že tri leta.
Ce je imel proletarski tip količkaj vzroka, da je drvel v komunizem, ga buržujski meščanski tip ni imel prav nič. Ne da se tajiti, da so bile v bivši državi socialne razmere take, da so našega siromaka res lahko gnale v skrajnost. K temu je mnogo pripomogla tudi nerazumljiva brezbrižnost vladajoče klike, ki ji ni bila mar pravična rešitev socialnih vprašanj. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je bilo naše socialno zlo v marsičem le nujna posledica svetovnega socialnega zla. Ne glede na to je kolikor toliko razumljivo, da je naš siromak iskal poti iz svoje revščine Če je našel edino pravo Pot, je seveda veliko vprašanje Važno je le, da je to iskanje izhajalo iz stvarnih razlogov, namreč iz revščine, ki je izhajala vedno iz demokracije po pristno, angleško-plutokratskem vzorcu. Zato je tudi teženje proletarskega tipa po socialnih preosnovah pristno.
En del tega protelarskega tipa se je pridružil komunizmu zato, ker je pričakoval od njega zboljšanje socialnih razmer. Rešitev vseh teh vprašanj pa je obljubljal komunizem rešiti z mističnim geslom: nov socialni red vse človeške družbe.
Mnogo slovenskih siromakov se je pridružilo OF, ker so mislili, da bo ona spremenila stari družabni red in uvedla novega. Toda razočaranje ljudi, ki so temu verjeli, bo nepopisno.
Zakaj? Najbolj odločujoči jugoslovanski in slovenski komunist Edvard Kardelj je 19. februarja 1944 v Črnomlju vsem komunističnim odposlancem OF jasno povedal tole:
»Bilo bi zelo napačno, iskati ▼ tej formulaciji neko novo socialno vsebino. Narodno osvobodilno gibanje ne posega radikalno v socialne temelje in njegova zmaga torej ne pomeni novega družabnega reda... Niso se tu bistveno spremenili socialni temelji, spremenili pa so se vodstvo ter metode in oblike, v katerih se ta oblast uveljavlja.«
Torej je vse tisto, kar so komunisti tri leta obljubljali, le navadna laž, prevara!	>
Slovenski buržuj - voditelj komunizma
Popolnoma nasproten temu ogoljufanemu proletarskemu komunističnemu tipu je buržujski komunistični tip, ali pravilneje, vladajoči komunistični »hegemon«.
Ta tip namreč vlada ves slovenski komunizem in OF. V vodstvu OF in KPS ni niti en odstotek delavcev, ampak na prvem mestu sprijeni Študentje, brezposelni advokati, odpuščeni profesorji in delavski krvosesi, strokovničar-ski »borci«. Nobeden izmed voditeljev OF ni nikdar imel v rokah ne lopate ne krampa; nobeden ni bil te nikdar na delu	v rudnikih; nobeden se ni	nikdar
potil	na polju; nobeden	ne ve,	kaj	je
delo, vsi so živeli od očetovih ali pa od ljudskih žuljev.
Popolna laž pa je, da stoji na čelu tega	gibanja delavstvo.	Resnica	je	ta,
da delavstvo nima nobene besede, komandirajo ga samo ljubljanski salonski pokvarjenci.
Če je protelarski tip vsaj količka) Sel za komunizmom, ni imel buržujski tip mti najmanjšega vzroka za to. Komunizem naj bi vodil boj za zboljšanje socialnih razmer? Kako pa	naj bi	se	še
zboljšale razmere, v katerih so živeli vodilni slovenski komunisti. 2iveli so naravnost razkošno, potratno in v prevelikem izobilju. Ti ljudje so imeli vsega preveč. Njihovo teženje po socialnih reformah je zlagano, ker mu manjka sleherne stvarne podlage.
Revolucionarji ^ iz pokvarjenosti
Vsi ti buržujski komunistični tipi se navdušujejo za komunizem iz objestnosti, nasičenosti in duševne pokvarjenosti. Vsi so telesno ali pa duševno bolni. Skoraj pri vsakem vodilnem komunistu je mogoče zaslediti kaj bolezenskega ali na blaznost spominjajočega: včasih nevra-stenijo, eruptivne spolne pojave, največkrat pa duševno naveličanost. Le tako si je moči razložiti n. pr. Baebler-jevo komunistično prepričanje.
Dr. Aleksej Baebler je izšel iz visokih buržujskih meščanskih krogov kakor Boris Kidrič, oziroma Se imovitejših. Pri njegovem komunizmu ima važno vlogo duševna defektnost. Iz njegovega kakor iz Kidričevega življenja so znane čudne reči, ki se ne dajo razložiti drugače kakor z duševno neuravnovešenostjo. Kidrič je poskusil nekoč vpričo očeta narediti samomor s skokom skozi okno. Pri Baeb-lerju pa se javljajo duševne motnje v zvezi z njegovo telesno lepoto. Baebler-ja sili k zločinskim dejanjem lahkoživost, naveličanost, pustolovstvo, zlasti »Športna« zanimivost. Baeblerja navdaja v vsem nekakšna eleganca, njegov nasmeh je zapeljivski. 2e sam uradni zunanji opis njegove postave ga jasno označuje.
Bae1>ler je visoke rasti, vitke linije, dolgovat obraz. Lasje so črni in lepo negovani, čelo ima srednje Široko, nos fino šiljast, oči temne. Na licih mu igra sladek smehljaj, ki se včasih prelevi v cinizem. Baebler ima zelo prikupliivo zunanjost, dočim je Kidričeva in Kardeljeva odbijajoča. Baebler ima na zunaj mnogo prednosti pred Kidričem in Kardeljem, zato se tudi laglje uveljavlja med bur-Sujskimi komunisti in v meščanski družbi sploh, zlasti pri tovarišicah.«
Leta 1941. spomladi se ie večkrat ka-*&1 na promenadi ali pa v kavarnah, in •icer z damo, ki Igra v meščanskih krogih precejšnjo vlogo. Prišel je mM 5 in 6 uro, ko je bilo največ ljudi. Bil je elegantno oblečen in skrbno počesan. Počasi »e je prerival mimo mi* in vzvišeno sukal glavo zdaj na levo, zdaj na desno, ltakor da koga itte, pri tam p* ja a ci-
ničnim smehljajem odzdravljal številnim znancem. Poznalo ga je vse. Med komunisti je veljal zs vodilnega člana, poleg tega pa je bil iz ugledne in premožne meščanske družine, ki ima na široka razpredeno sorodstvo
Baebler je najuglednejši bogatinski komunist. V tem daleč prekaša Kidriča, medtem ko se Kardelj sploh ne more primerjati z njim. Baebler ima ugledno sorodstvo. Sestra — doktorica — je poročena s sinom ljubljanskega veletrgovca Jelačina. Teta ie bila soproga vseučili-škega profesorja. Strici so imoviti. Študiral je — kot buržui — v tujini. Ima doktorat neke tuje šole. Imel je torej vse pogoje, da se je jara gospoda navduševala zanj. Kardelj Baebler in Kidrič so vodilna trojka slovenskega komunizma z velikim vplivom na ves »jugoslovanski« komunizem.
Slovenska komunistična trojica
Ne bo nezanimivo spoznati, kakšno je medsebojno razmerje v tej trojici. Vsi trije voditelji, ali bolje krvniki se ne razlikuejo le po rodbinskem poreklu, ampak so vsi nasprotni tudi po značaju in po politični vzgoji in ideologiji.
Kidrič se je nalezel komunizma že v petem gimnazijskem razredu. Kardelj najpozneje v drugem letniku učiteljišča, medtem ko za Baeblerja ni ugotovljeno, da bi se bil že v gimnaziji odlikoval po komunizmu. Kidrič zastopa severozahodno komunistično ideologijo, Kardelj pa severovzhodno, azijatsko-boljševiško, dočim se Baebler naslanja na romanski, Spansko-mehikanski komunizem. Izhaja iz pariške komunistične šole, katero je iz-
Ropolnil v Španski državljanski vojski, fjegovi ideali so Negrin, La Passionaria, Caballero itd.
Ideološka stran komunizma Baeblerja kaj malo briga. On je praktik in v tem je pravo nasprotje Kidriča in Kardelja. Vse akcije, ki jih določi vodstvo KPS, izvaja dejansko le Baebler. Ideološko osnovo jim položi Kardelj, ki mora navadno prepričati najprej Kidriča, potem pa oba skupaj pritegneta še Baeblerja, ki vse načrte praktično ievede. Baebler si je pridobil veliko »praktičnega« znanja v Franciji in Španiji, pa tudi sicer ima prirojen smisel za praktično delo, samo da dela vse bolj za šport.
Nikdar ga ne zanima, zakaj mora to m ono dejanje storiti, vesel je, če mu uspe. Nikdar ne pomišlja, ali bi poslal toliko in toliko ljudi v boj, ker se mu jih niti malo ne zdi škoda, ampak je samo radoveden, v koliko je imel prav, koliko se je sam izkazal. Pripravljen se je lotiti najbolj pogubnih in vratolomnih nastopov; pripravljen je skleniti vsako pogodbo, samo da lahko preizkusi svojo praktično sposobnost. Če ne uspe, se ne žalosti, če uspe, ne divja od veselja kot Kidrič, temveč se veseli približno tako kakor športnik, ki doseže nov rekord. Naj bo Jud ali ne, vendar kaže v vseh svojih dejanjih mnogo praktičnega judovskega duha.
Njega nikdar ne spravil iz ravnotežja, kakor lahko spraviš Kidriča in Kardelja. .Je hladnokrven računar v vsem. Kidrič in Kardelj imata do vsakega dejanja nekakšen čustven odnos, vsakemu dejanju skušata dati oseben poudarek. Vsega tega pri Baeblerju ni, ker se samovoljno igra z vsakim in z vsem.
Tako je dosti laže razumeti n. pr. delovanje njegovih edinic na Primorskem.
Baebler in narodnost
Do narodnosti in do vsega, kar je v zvezi z njo, nima niti trohice odnosa, ker je pristen internacionalec in še velik svetovljan povrhu. To ni čudno. Njegov rod še danes ni slovenski, sam je vso mladost zapravil med Romani, eato so mu tudi slovenske narodne koristi zelo malo mar in zato tako malomarno razmetava • slovenskimi življenji.
Kakor pripoveduje© nekateri, mu del vodstva KPS preveč ne zaupa. Dolže ga trockizma, vendar takih komunističnih medsebojnih razprtij ne smemo jemati preveč resno, ker so največkrat le navidezne, da komunisti lahko kujejo razne nastope. Res je, da je komunizem po romanskih deželah mnogo bolj razcepljen kakor drugod. Pri romanskih narodih ima vsak rdeči voditelj svojo skupino. Tako s« je najbrž tudi Baebler navzel kakšnih razkolniških komunističnih idej.
Več ali manj ima vsak slovenski vodilni komunist neke svoje zamisli. V eni stvari pa so vsi enotni: v ubijanju na* sprotnikov. Tu pa ne poznajo meje in ne izbirajo sredstev, pa naj ubijajo svoje politične nasprotnike, ali »odstranjujejo« •voje včerajšnje prijatelje. Tako je šlo na oni svet več sto ofarjev in komunistov z dr. Alešem Stanovnikom in Tonetom Tomšičem na čelu. Tudi o tem bi vedeli dosti povedati Baebler, Kidrič in Kardelj.
Človek v ozadju
Zanimivo je, da Baebler nima nobene vidne funkcije v slovenski OF, kakor jo imata Kidrič in Kardelj. Za enajstega člana SNOS-a je bil postavljen februarja 1944 France Bevk, ne pa on. Baebler ima zdaj na Primorskem »vojaško« oblast. Je vrhovni nadzornik »vojske« v imenu KPS; še verjetneje pa je da je vključen že v italijansko Komunistično partijo in da nadzoruje komunistične akcije na Primorskem v imenu KPI. On je eksponent romanskega komunizma in dobiva navodila od kominterne preko italijanskih, francoskih in Španskih komunističnih ustanov.
Po vsem tem je možno razumeti vlogo, ki jo igra komunizem na Primorskem. Kdor doume to podlo vlogo primorskega komunizma, bo spoznal, kako bedne figure ao tisti primorski zaslepljenci, ki so se pridružili OF v prepričanju, da vodi OF res narodnostno borbo. Se bednejše figure so pa tisti, ki si nočejo »umazati« nacionalnega prepričanja, marveč pričakujejo »rešitve« od kdo ve kje, ne vedo pa, da jih vrti okrog mezinca veliki po*
litični pustolovec Aleksej Baebler. Vsi ti ljudje bodo na lastni koži občutili, kdo je Baebler, a takrat bo prepozno. Baebler si bo pa zadovoljno mel roke kje v kakšnem tujem mestu.
»Odkod njegov je rod...?
Svojčas je bilo govora o tem, ali so Baebler, Kidrič in Vidmar judovskega rodu. Ker se nam ne zdi potrebno, da bi brskali po tej reči — se omejujemo le na dognane podatke.
Eden izmed Baeblerjevih bratrancev je zaradi državne službe nedavno uradno dokazal, da ni judovskega rodu. Naj bo že kakor hoče, drži, da kaže Baebler pravi judovski značaj.
Njegovi predniki — najbrže ded ali pa celo praded — so se preselili iz Švice na Kranjsko. Aleksej ima več stricev. Eden je bil vinski trgovec, ko pa je osirotel, je bil knjigovodja v ptujski elektrarni. Ta je že umrl. Njegova hčerka — magistra je poročena z znanim komunistom Lreftom Ivanom. Drugi stric je bil šobki upravitelj v Radovljici. Zdaij živi v Ljubljani. Tretji stric je trgovec z dvigali. Ta ima edini izmed Baeblerjev še švicarsko državljanstvo. Vsi drugi so bili jugoslovanski državljani.
Tudi po materi ima Aleksej veliko sorodstvo. Ena teta je bila žena že pok. vseuč. profesorja, druga pa živi v Gorici in rada postreže Aleksejevim somišljenikom. Nekoč je v zmotnem navdušenju pogostila štiri hude nasprotnike Aleksejeve.
Aleksej Baebler se je rodil 18. junija 1907 v Idriji. Oče Baltazar je bil takrat najbrže v rudarski službi,' mati pa je Frančiška, roj. Goli. Dva otroka iz tega zakona živita, Aleksej in sestra dr. Damjana, ki je poročena z dr. Ristom Jelačinom, sinom ljubljanskega veletrgovca. Aleksej je najbrž stopil v srednjo šolo jeseni ieta 1917, menda v Idriji. Kako je študiral srednjo šolo, ni znano. Zrelostno skušnjo je opravil od 8. do 17. junija 1925. leta na celjski gimnaziji. Takrat je bil namreč oče rudarski svetnik v Celju, leta 1926 pa je bil premeščen v Ljubljano, kjer je stanoval v evoji vili v Komenskega ulici št. 7. V njegovi hiši je imela zagrebška tvrdka »ISIS« svoje prostore in skladišče. Ta tvrdka, katere ravnatelj in solastnik je bil Aleksejev oče, je prodajala zdravniške potrebščine. Oče je umrl leta 1936 v Ljubljani, torej takrat, ko se je sin Aleksej »boril« v Španiji.
»šola« v Parizu
Kam je krenil ljubljeni bogataški razvajenček po maturi, ni znano. Na pravno fakulteto ljubljanskega vseučilišča se je vpisal šele 4. oktobra 1927. Kje je bil dve leti pred vpisom, ni razvidno, najbolj verjetno pa je, da se je klatil po tujini, saj denarja mu ni manjkalo. Zdi se pa, da mu študij v Ljubljani ni dišal, zaikaj niti ni čakal, da bi mu vse-učiliška oblast vsaj semester potrdila, temveč je že prej odšel iz Ljubljane.
Nekateri vedo povedati, da je študiral v Parizu, vendar podrobnosti o tem niso znane. Sicer pa je vprašanje, če je v Parizu res študiral. Naši ljudje, zlasti pokvarjena mestna in podeželska bogataška družba, so imeli o »šoli« v tujini zelo zmešane pojme. Splošno cenijo tuja vseučilišča bolj kot domača. V tujino so se hodili spopolrtjevat v tvoji stroki tisti, ki so doma opravili vse strokovne izpite. Bili pa so tudi blaziranci iz višje družbe', ki so takoj po maturi odšli v tujino, ker so imeli domače vseučilišče, za manj vredno in so mislili, da bodo imeli s tujimi diplomami prednost pred domačimi ljudmi.
Med take ohole domišljavce sodi tudi Aleksej Baebler, ki je vse svoje študije opravil v tujini.
Znano je, da tuje države zelo rade sprejemajo dijake iz drugih držav, ker si tako pridobivajo kulturen in političen vpliv. Zato takim dijakom zelo olajšujejo študij z raznimi podporami in z oprostitvami vseh pristojbin, ki so v tujini zelo velike. Ne dovoljujejo jim obiskovati predavanj, ki so namenjena domačim dijakom. Zato pa imajo diplome tujih dijakov večkrat razne pripombe kakor »Gilt nur fur Ausland«, ali pa »Doctorat balcanique« itd.
Da se države zavarujejo proti invaziji površnega in pomanjkljivega znanja iz tujine, zahtevajo, da vsak dijak, ki je drugje dokončal študije »nostrificira« svoje diplome pri naših prosvetnih oblasteh; večkrat je moral tak dijak skušnje ponoviti pri nas, da so mu priznali diplomo. V bivši Jugoslaviji je kar mrgolelo raznih komercialnih in električnih inženirjev, doktorjev in profesorjev, ki so bili vsi tujega porekla. Nekateri so si dali naslov pravilno nostrificirati, drugi so si ga kupili po političnih zvezah, tretji se podpisujejo na »švarc«. Aleksej Baebler si ni pridobil v naši državi niti ene diplome, zato je veliko vprašanje, kakšne diplome ima res v žepu. Ni znano, da bi nostrificiral tvoje doktorsko spričevalo ali pa diplomo. To je bila pri rdečih študentih običajna reč. Med drugimi je bilo tako z velikim komunističnim kulturnikom Ferdom Kozakom, ki je prišel iz Prage z doktorsko častjo, pa brez vsake skušnje.
V	tej luči je treba torej tudi motriti Baeblerjevo doktorsko in strokovno diplomo, če ju seveda ima. Ker ni v Jugoslaviji bil še v nobeni službi, mu »diplom« tploh ni bilo treba pokazati.
Njegovo »delo«
Ca je Baebler res študiral, ja čudno, da ni čutil potrebe po nobenem delu In nobenem zatlužku najmanj detet let. Srednje nadarjen dijak bi na njegovem meatu diplomiral leta 1930, on pa Se leta 1940 ni opravljal nikakega dela. V Jugoslaviji so tmeli izbrani otroci bogatinov zapravljati tvoja mlada leta po dunaj-tkih, praških in nariških beznicah, da to ta lahko čez dvakrat po tedem let vrnili v zaničevano, prezirano, opljuvano domovino kot »voditelji« in »rešitelji«.
Kakšen »nov red« naj uttvarijo taki ljudje?
Ljudje, kakor so Baebler, Kidrič, Kardelj in drugi, ne poznajo ne rodbinskih ne domovinskih čustev, kaj šele socialne dolžnosti. Nacionalne »sentimentalnosti« ne poznajo, pozabljajo pa, da so jim očetje in matere pošiljali denar, ki so ga očetje črpali iz slovenskega narodnega premoženja.
Taka je resnica o Baeblerjevih študijah, za katere sploh ni znano, kdaj naj bi jih dokončal. Dognano pa je, da se od leta 1927. pa do leta 1939 nikdar ni prikazal v Jugoslaviji.
Na počitnice ni prihajal on k družini, pač pa je hodila družina k njemu v Francijo. Znano je tudi, da se je v Parizu sestajal z dr. Cenetom Logarjem, sedanjim političnim komisarjem, z dr. Vogelnikom; bodočim Titovim »poslanikom«, in s Kidričem, ko je pribežal tja z Dunaja. Baebler je imel organiziran komunistični krožek v Parizu in je agitiral za komunizem med slovenskimi izseljenci, o čemer pričajo številna poročila jugoslovanskih zastopstev iz Francije.
Domače varnostne oblasti ga niso imele zaznamovanega kot komunista, dokler je študiral srednjo šolo. Pač pa so ga pozneje zelo pogosto imenovali pri zasliševanju komunistični osumljenci.
Nesporno je tudi dokazano, da je bil iz Francije poklican v Sovjetijo. Tam ga je Kominterna usposobila za organizatorja komunističnih vojaških edinic in terorističnih celic za likvidiranje nasprotnikov. Ta organizacija se imenuje »specialna obveščevalna služba«, ki je pri nas ubijala ljudi pod imenom VOS.
Baebler v Španiji
Ko je zbruhnila španska držav, vojna, se je Baebler takoj podal na poziv JA.O-skve v mednarodno komunistično brigado, kjer je deloval ves čas pri propagandnem odseku. To je potrdilo več prič, ki so bile tudi v Španiji. Sam pa je razglasil po Ljubljani, da se je boril in da je bil tudi ranjen. Nekomu je zaupal tudi to, da je prišla za njim v Španijo lastna mati kot komunistična prostovoljka, in da mu je stregla, ko je ležal v bolnišnici. A to ni res. Mati je bila lahko pri njem v Španiji, saj ni bil v nevarnosti, ker glavni komunisti so bili vsi na varnih mestih, zato je bil tudi on dedeljen propagandnemu odseku.
O njegovi poškodbi na nogi pravijo, da jo je dobil od jugoslovanskega graničarja, ko je hotel prestopiti mejo.
Nekdo ga je vprašal, če mu je žal, da je bil v Španiji, pa je ponosno odgovoril, da to tploh ni mogoče, da bi mu bilo žal. Na pripombo, da bo imel okvaro na nogi vedno, te je nasmehnil: »To mi bo prijeten spomin na borbo, ko je šlo za blagor narodov. In kako so umirali rdeči borcil S smehom na ustih so umirali, ker to te zavedali, da trpijo in umirajo za ozdravitev človeške družbe, da bi jo rešili jarma, da bi delavec že enkrat prosto zadihal, kakor v So-vjetiji.
Tako jgovorl lahko tamo bogataški pokvarjenec, ki ni še nikdar ničesar trpel. Zakaj pa ni ostal v Sovjetiji, ko je vendar tako dobrol V Sovjetiji je tako lepo, od pa je živel od denarja, katerega je njegov oče služil v bivši revni Jugoslaviji.
Ko je komunizem doživel v Španiji poraz, to ti mednarodni jastrebi napadli ubogo Francijo, ki je največ po krivdi te mednarodne todrge doživela polom. Ti mednarodni pustolovci ticer ne priznavajo nobene narodnosti, a vendar so se po polomu Francije vrnili v Jugoslavijo. Naj bi te bili podali v kakšno drugo državo, taj tistemu, ki se ne prišteva k nobenemu narodu, je vseeno, kje živi. Toda drugje bi morali delati, doma pa so živeli od tistega buržujskega denarja, ki so ga njihovi starši črpali iz skupnega narodnega premoženja. Kidrič te je več kot pet let klatil po tvetu, Kardelj več kot štiri, Baebler pa dolgih 13 let. Po tolikih letih to se pa vsi spomnili uboge domovine, katero so poprej vedno izdajali in prodajali drugim, zdaj so jo prišli pa »reševat«.
V zaporu
Baebler je prišel v preiskovalni zapor. Takoj te je javil, da je bolan. Zdravnik ga je poslal na ortopedski oddelek, kjer se je zdravil od 19. junija do 29. junija 1940. šef tega oddelka je bil dr. Bogdan Brecelj, danes vodja tolovajske bolnišnice. Razumljivo, da je storil dr. Brecelj za tvojega bodočega komandanta vse, kar je mogel. In ker ni bdo mogoče Baeblerja več držati na oddelku, ga je poslal na živčni oddelek na St. 7, kjer je skrivanje mnogo lažje. Živčne bolezni je teže dokazati, zato je treba »dolgotrajnega« opazovanja. O teh »zdravniških« postopkih v bolnišnici bomo prav kmalu temeljito spregovorili.
Aleksej Baebler je imel namreč prestreljen »nervus peronaeus«, t. j. tisti živec, ki uravnava gibanje stopala. Zaradi te okvare mora Baebler dvigati eno nogo više, ker ee more ttopala gibati navzgor. Živec mu je prestrelil pod kolenom jugoslovanski graničar in poškodba je trajna. Vsako zdravljenje je brezuspešno, vendar je Aleksej Baebler, ljubljanski gosposki komunist • sijajnimi zve-
zami, odsedel svojo malenkostno policijsko kazen kar na živčnem oddelkul Na ljubljanskem sodišču s o bili komunisti precej milo sojeni in te kazni so veči* uoma »odležali« v ljubljanski bolnišnici.
Ljubljanski vodilni komunisti so znali vse osebje po bolnišnicah in ječah tako zaslepiti, da jih je začelo razglašati za prave svetnike. Kako jih tudi ne bi, ko so pa vnesli komunisti toliko romantike v pusto bolniško in jetniško življenjel Kidrič se je poročil v ječi, Baebler pa, ker se ni sam poročil, je organiziral poroko svoje sestre dr. Damjane z dr. Ristom Jelačinom v bolniški kapeli, da je bil on lahko priča pri poroki! Danes živita sestra in Baeblerjev svak v Italiji in tudi Aleksejeva mati je tam. Bogve, če bi si ti bogataški siromaki smeli pri* voščiti v komunistični državi toliko, kakor si lahko privoščijo v »kapitalistični« družbi!
Tako je Aleksej Baebler dočakal zlom Jugoslavije.
Rdeči vojskovodja*
Po zlomu Jugoslavije so se komunisti takoj znašli. Mislili so, da je prišel čas, ko se bodo uresničile njihove sanje. Kidrič je lovil debeloglave seraečevske, marušičevske in brecljevske kaline pri liberalcih in klerikalcih, Kardelj je organiziral partijce, Baebler, s tolovajskim imenom »Primož«, pa je organiziral linijo »specialne obveščevalne službe«. Ta linija je imela nalogo streljati ljudi ▼, Ljubljani.
V	to bando je zbral nekaj akademikov (Drolc, Česnik itd.), natakarje, mehanike, brezposelneže in poklicne morilce.
Dne 24. aprila 1941 je imel prvi sestanek s 15 akademiki, med katerimi to bili tudi Drolc, Škapin, Zicherl, Fric Novak, Žerjal, Cesnik. Akademiki so imeli potem glavno besedo v teroristični organizaciji OF,
Nato je začel Baebler z vojaško or* ganizacijo. Imel je vrhovni nadzor nad tolpami v imenu KPS, ker je bil član centralnega komiteta. Ko se je organizirala OF, je bil poleg Kidriča in dr. Aleša Stanovnika član vrhovne trojke dc maja 1942.	Skozi Baeblerjeve	roke je	Slo
vse praktično delo KPS in OF. On je bd nekakšen vojni minister in policijski Sef.
Po	reorganizaciji	OF	leta 1942.	je
Baeblerjeva vloga bolj zagonetna. Da bi ga bili vrgli iz KP, ni misliti, vendar pa
fa m	v OF videti	na	vidnem mestu,
lasti	je zagonetna	njegova vloga	po
8.	septembru 1943. Po Kranjskem je Baeblerjevo ime Se malo znano, pač pa je poleg Vilfana in Bevka njegovo ime najbolj razkričano po Primorskem, medtem ko za Kidriča in Kardelja sploh ne vedo.
Kakor vse kaže, izpolnjuje Baebler
Jo Primorskem posebno nalogo Kom-lteme. Njegova naloga je, da na pre* viden način pripelje slovenski proletariat brez večjih pretresov v Italijansko komunistično Partijo.
Duševno zrcalo
O	njegovem šolanju je bilo dovolj go* vora. Pod skromne člančiče, ki jih včasih priobči v »Ljudski pravici« se podpisuje čisto navadno »Alei Baebler«, na pa »dr. Aleksej Baebler«, kakor bi se moral, če je ret doktor neznane tuje univerze. Tak način podpitovanja je lahko »tovarištvo«, tkromnost, lahko pa domišljavost, ali pa tudi dejansko stanje. Vsekakor njegovo znanje ni veliko. Ker se v naši javnosti ni udejstvoval t pisano besedo kakor Kardelj, ni mogoče dati neke zaključene sodbe o njem. Če pa ga todimo po tistih člančičih v »Ljudski pravici«, trdimo, da slovenščine v pisavi splofc ne obvlada tako, kakor bi jo kot slovenski »akademski« izobraženec moral. Dokazuje približno enako pismenost kot Kidrič. Slog je četrtošolski.
Razumljivo je, da tlovenščina ne zna, če pa 15 let ni imel stika ne s slovensko šolo ne z našim kulturnim in političnim življenjem.
Za njegov razvoj in njegovo delo M odgovorni v prvi vTsti starši.
Baeblerjev! starši to tvojega tina naravnost podpirali pri komunističnem rovarjenju. Najjasnejši dokaz je to, da so hodili oni k njemu na počitnice. Ali se jim ni zdelo sumljivo, da fant ni hotel priti domov o počitnicah, kot ti vendar vsak otrok želi doma. Do začetka Španske državljanske vojne je poteklo najmanj 7 let, odkar ga ni bilo doma. Če sa jim ni v devetih letih posvetilo v glavi, zakaj se fant ogiblje domovine, je dovolj žalostno. In končno, zakaj je mati lezla za sinom na Špansko kot komu* nistična prostovoljka? Znano pa nam je tudi, kakšno ja mišljenje in delovanje Aleksejevega Številnega sorodstva. Ti-ttega, ki je v hribih, v Italiji, na Primorskem in v Ljubljani. »Ene sorte tiči vkup lete!«
Naj ima Baebler fe kakršno koli
funkcijo v KPS ali v KPJ ali v Kominterni, drži, da je najbolj nevaren krvnik, kajti on ubija ljudi premišljeno, preračunano, brez strasti in mržnj«. On je orodje časa! Gorje ljudem, o katerih odloča samo orožje!
IZŠLA JE NOVA KNJIGA »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«
Paul Heyse: Steklar iz Murana
Knjiga vam bo v užitek. Opisuje tradicionalno življenje starih Benetk ln globoko, čisto ljubezen mladega steklarja, ki je odkril kristalno steklo. Odkritje mu prinese veliko slavo, toda zaplete njegovo ljubezen in jo postavi v veliko nevarnost. Oče njegove zaročenke je hotel zaradi svojih dolgov izdati skrivnost kristalnega stekla, kar pa je bilo nekakšna državna tajnost. Benečanski zakoni so za tak zločin določali smrt. Mladi steklar s doževo pomočjo reši nesrečnega očeta in najde svojo srečo v globoki in čisti ljubezni za katero je toliko trpel. — Zgodba je romantična, napeto pisana in bo vsem bralcem gotovo všeč,
Pisma
nam In vam
Cenjeno uredništvot
fe nekajkrat sem bral v vašem listu 0 tako imenovani »Rdeti pomoti*, o ustanovi, ki so jo komunisti organizirali (n ji dali nalogo, da podpira rdečkarje in njihove somišljenike, le bi jih zaradi njihovega, za »osvoboditev* slovenskega naroda res »»tla zaslužnega dela* (kakor se vidi vsepovsod iz njihovih dejanj) morda le zadela kakšna nepričakovana nezgoda. Ko so si zamišljali to ustanovo, so res mislili prav na vse, a tudi v svoji drznosti, oziroma predrznosti so šli do skrajnosti
Svojeiasno je oblast zaleta izdajati odloke o zaplembi imovine upornikov in vsa poštena slovenska javnost ‘je la korak sprejela z zadoščenjem, saj je navsezadnje vendarle prav, le te tudi tisti, ki tako vneto oznanjajo enafcost med ljudmi, odpovedo svojemu izobilju in razkošju ter postanejo enaki med enakimi, »proletarci med proletarcu. Oblast, ki je zasegla premoženje ie precejšnemu Številu naših vodilnih komunistov, jih je tako vsaj delno kaznovala za njihove zločine, ki so jih zagrešili nad poštenim slovenskim ljudstvom.
A ta njihova kazen bi bila gotovo Še dokaj oblutnejša, ie »e bi tudi na tem področju *Rdela pomol* bri priskolila na pomol svojim llanom. Knko? Dokaj prevejanol Poslušajte na primer tole:
Stanovanje neke ljubljanske družine, katere rednik je povprelno dobro, oziroma slabo plačani uradnik, se je nenadno olepšalo z res nenavadno pridobitvijo. Pojavila se je v njem dragocena preproga, kakršne tisti uradnik pat ne bi mogel t svojimi rednimi mesečnimi prejemki nikoli kupiti. Ko je bil nekdo le prevet radoveden in je hotel na vsak način zvedeti, od kod lej družini lista tako dragocena preproga, je uradnikova žena dejala: »To so nam pa Baeblerjevi dali.*
Stvar me je zdaj še bolj zanimala in tkušal tem ji priti do dna. Zvedel tem, da je bila tod na delu »Rdeča pomot*. It strahu, da bo roka pravice vsak tat posegla po premoženju tega ali onega vidnejšega komunista — kakor se je to zgodilo s premoženjem že številnih drugih upornikov —, je »Rdeča pomoč* (gotovo po dogovoru t njim) razdala med manj tnane komunistitne simpatizerje razne prentilne dragocenosti iz »uglednejših* uporniških hit, med drugim tudi drage preproge, da jih oblast ne bi mila, ko bi bil izdan odlok o zaplembi imovine lega ali onega vidnejšega komunista.
S tem je »Rdela pomol* na eni tlpaui e dejanjem skušala dopovedali tvojim manj premožnim članom, kako telo skrbi zanje, ko jim daje takšne dragocene stvari, na drugi strani pa — in to je bil brez dvoma glavni namen — na prevejan način odtegnila oblastem razne dragocenosti bogatejših članov upornikov, da bi jih ti pozneje, ko bi bil spet mir, lepo dobili nazaj.
Primer, ki tem ga navedel, po vsej
verjetnosti ni osamljen, a ie ta dovolj zgovorno kaže, kako daleč ti upa »Rdeča pomot* pri izigravanju oblasti. Dokazuje pa tudi, komu je »Rdela pomoč* v prvi vrsti namenjena: tpet n« morda ljudem, ki bi bili kakšne podpore ali pomoči ret potrebni, torej malim ljudem, »proletarcem*, ki jih imajo komunistični vrhovi vedno na jeziku, marvet tpet psega presitim ljudem, ki se ta »diktaturo proletariata* bore in te hočejo tudi po tedanji vojni boriti na dragocenih preprogah v tvojih razkošno urejenih stanovanjih. »Rdeča pomoč* bi te preproge, kakršna je na primer tista Baeblerjeva, tamo za-časno rada spravila na varno pred oblastmi, da bi jih potem spet vrnila svojim prejšnjim lastnikom. Ljubljančan.
Ootpod urednik ta vti bralci!
Preberite in pretodile:
Dne 26. 11. 1H43 to komunittilni tolovaji izgnali it Loike doline petnajst najboljših protikomunističnih družin. Pustili to jim deset minut časa, da se pripravijo. V trdi noči, ko tudi električna luč ni gorela, v dežju in viharju »o odšle preganjane družine — petinsedemdesetletni starčki skupaj z dojenčki — skozi gorečo Cerknico proti Rakeku. Tam so jih sprejeli usmiljeni ljudje in večino teh družin odpeljali v Logatec. V prvih tednih in mesecih so jim ti ljudje — po večini so bile to domobranske družine — pomagali t nasvetom, živežem in priporočilom.
Pozneje jt bilo čedalje tlabie. Prvo točulje se je poleglo. V Logatcu so pregnane družine ustanovile skupno kuhinjo. Od novembra lanskega leta niso vet videle doma. Živijo v, pomanjkanju vsega, živil in obleke, pod tujimi strehami med tujimi ljudmi. Tako živijo vsi oni, ki so vse svoja življenje prav trdo in pošteno delali ter vse vroče poletje in tegobno jesen v lanskem letu garali zato, da so jim potem ušivi ljubljanski in tudi logaški postopači požrli pridelke in itropali hiše in hleve. Gospodar one hiše, kjer je bila skupna kuhinja, znan komunistični potuhnjenec, ki ima sina v gozdu, je otež-kolal izgnancem skromno kuhanje in rentačil nad njimi. Zdaj so ti družine uredile kuhanje na stanovanjih. Le dve družini tta ostali brez štedilnika in bret kuhinje.
Pretodile, ali ne bi bilo mogote storiti kaj bolj korenitega, da bi »e tem ljudem pomagalof Ali ret morajo biti odvitni samo od utmiljenja soljudi? Od takega usmiljenja, kot je tisto opreznor,. artlco pošiljanje pol litrtka mleka posameznim družinam in desetlirskih bankovcev podružnici Socialne pomoči F Ali od takega usmiljenja, ki ga je izkazala ena najbolj boječih in najbogatejših logaških hiš, ko je eni ubogih družin posodila nekaj ttatrganih odej in nož ta rezanje kruha,
Enajst »osvobojenih« družin
Velika, prostorna in visoka soba v nekdanjem Akademskem kolegiju v Kolodvorski ulici. Nekoč je bila to najbrž jedilnica, saj v prejšnjih mirnih Časih tak ogromen prostor v pritličju čemu drugemu pač ni mogel služiti. Danes stoji v njem dvanajst nadvse skromnih postelj, bolje rečeno ležišč e slamnjača-mi in odejami za silo.
A ta edinstveni dom sredi bele in drugače tako lepe in Čedne Ljubljane j« le dom Štiridesetih beguncev, oziroma pregnancev, ki so jih prejšnji četrtek zvečer tolovajske zveri napodile od doma v temno noč brez vsakih sredstev, brez potrebne obleke in nekatere celo kar bose. Dom štiridesetih beguncev, ki so morali naglo zapustiti svoj rodni dom In vse, kar so imeli, samo da bj rešili golo življenje pred podivjanimi tolpami.
V kotu tega skupnega dom« novih beguncev leši na eni izmed dvanajsterih postelj dve ali tri leta star otročiček. Očitno zelo sladko spi, saj ga muhe, ki se pasejo na njegovem nežnem licu, prav nič ne motijo. Hudo pot mora imeti za seboj, da tako negibno leži v kotu velike »dvorane«, kjer je drugače toliko hrupa in živahnega govorjenja. Na neki drugi postelji sede tri ali štiri postame ženske okostenelih lic. človek bi si zaman prizadeval, da bi priklical z njih kak smehljaj. Njihove misli gotovo tavajo nekje tam doli okoli Dvora, kjer se je bila pred nekaj dnevi tako hudo zasukala njihova usoda. Okoli ogromne, tudi že precej zdelane mize sredi velike sobe, novega doma teh Štiridesetih pregnancev, sloni nekaj moških, katerih mrki in »udi sila izsušeni obrazi strme nekam v obupno prasni no pred njimi, tudi ti so z mislimi najbrž še Vedno doma na Dvoru, na svojih poljih, ki so vanje še pred nekaj dnevi gledali s tolikšnim upanjem, ali pa pri mršavi živini, kolikor jim jo je šo ostalo. Zdaj jih ocividno skrbi, kdo jim bo tam doli pospravil letino in kdo jih bo preživel čez zimo. A poleg teh morečih skrbi jim razbereš z obraza tudi nekaj, kar izdaja celo neko zadovoljstvo, zadovoljstvo, da so se živi, Čeprav brez potrebnih sredstev za življenje, rešili pred rdečimi morilci.
V sobi vlada na pol tema, čeprav je zunaj najvišji dan. Visoka okna nekdanje jedilnice so zastrta skoro (Jo vrha z zaprašenimi zavesami, kakor da ne bi nihče od zunaj smel videti in vedeti, kaj se skriva za temi temnimi okrni sredi lepe, varne, a za svojo varnost vendarle tako nehvaležne Ljubljane; kakor da nihče n« bi »mel vedeti, da za temi zastrtimi okni sede na skromnih slamnja-čnh, zatopljeni vase in v svojo narvečio bedo. ih revščino ljudje, ki so v zanvalo za svojo veliko ljubezen do svoje rodne grude morali pustit} doma vse, kar 60 imeli, in bežati pred podivjanimi izkoreninjeno! domače zemlje, ljudje, ki jim Je lastno pregnanstvo dovolj hudo izpričalo, kako je s tisto zlagano »svobodo in rajem« ▼ slovenski sovjetski repubHki. In nazadnje so ta okna v novem begunskem domu tako skrbno za-stra menda še zato, da ne M koga, ki bi prišel po naključju tod mimo, morda le preveč zapekla vest, če jo Se kaj ima...
Težko Je prav govoriti • temi ljudmi: preveč so prestali, da bi kar vsakemu verjeli, da je ■ čutečim »rcera in najboljšim namenom prišel k njim na obisk. In ko jih o tem le prepričai, se jim razveže j«rik in videti je, kakor da bi najraje vse v eni s*pi povedali in razložili vso svojo usodo in položaj v nekaj stavkih. A venomer se s svojimi mislimi vračajo epet nazaj, kakor da še ne bi verjeli, da si jih pravilno razumel.
»Po pravici vam povem, (jospod,« m Je oglasil postaven možakar, še pred dobrim tednom ugleden mlinar, »da mi niti ni preveč žal, da so me izgnali. Ni bilo več mogoče vzdržati. Res, čudno Je, da Človek toliko prenese. Nikoli ne bi verjel, če ne bi to sam skusil na lastni koži.« In na vprašanje, kako je bilo S »rekvizicijami«, je mož nadaljeval:
»Kar prišli so in zahtevali to in ono. Rekli so na primer, da moram dati toliko in toliko vreč moke, ki sem jo imel v mlinu. Nič ni pomagal izgovor, da moka vendar ni moja, ampak od kmetov, ki so v moj mlin pripeljali žito mlet. Če sem se skušal upirati, so moko kar sami vzeli in jo naložili na voz, meni pa povrhu še zagrozili, da mi bodo že pokazali, če se bom upiral. Dostikrat se je zgodilo, d« sem morai zmleti svoje žito, da sem kmetom lahko vrnil mofco. Kadar mi niso moko in drugih stvari kar zastonj vzeli, so jih »plačali« s pri*na-nicami, o katerih so vedno rekli, da so
pa je oboje let nekaj lata tako nujno
potrebovala, da je zahtevala nazaj, in M ubogi otrotički spali na golih tleh bret odej, dokler se jih ni usmilila Škofijska dobrodelna pisarna.
Pretodile, ali je pravilno, da morajo naši najboljši ljudje, katerih tinovi in možje branijo domovino v domobranskih vrstah, živeti od takega usmiljenjat Kaj ne bi lahko gospodom logaškim tereneem — saj jih ni premalo, ne bojte te! — in staršem »osvobojevalcev« napovedali isto, kot je njihova hrabra vojska tem ubogim pregnancem? Zakaj ne bi navdušenim komunistom pripomogli do rdele svobode, po kateri hrepenijoP Nai gredo vendar v gozdove, po katerih tako koprne, v njihove hiše pa naj te nastanijo naše poštene pregnane družine,
Samo presodite, pravim, saj vemo, da te to ne bo tgodilo. /n vemo, da ne bo nihle videl ali hotel videti grenkih tolta talnih starikav, ki ne morejo vel garati za vsakdanji kruh po tujih poljih, ko jih doma taka ranjena lastna gruda. Vte bo kot do sedaj. »Potrpite, sami ti
več vredne kakor boni, na vsak način pa dokaj več kakor lire. A čeprav so tako zatrjevali, da lira ni nič vredna, vendar niso z lirami nikdar ničesar plačali, vsaj pri meni ne. Za priznanice so rekli, da je to zlata valuta, ki ne more nikoli izgubiti svoje veljave.«
Mož Je pri tem pokazal šop bonov, ki jih je bil prinesel s seboj (bilo jih je za okoli 14.000 lir), priznanio te »zlate valute« iz dolenjske Sovjetije pa ni imel več časa vzeti s seboj v pregnanstvo. Imel jih je za okoli 50.000 Ur. Že iz teh številk se dovolj jasno vidi, za kolikšno premoženje je tega pridnega dolenjskega kmeta tolovajska sodrga ogoljufala. Poleg tega pa je treba računati tudi še na vse tisto, česar mu komunistične barabe niso »plačale« ne s boni in ne s priznanicami, marveč mu enostavno kar pokrade. — Kidričevi izterjevalci »davkov« pa so seveda vedno in povsod zahtevali samo Ure.
O kakšni oskrbi civilnega prebivalstva ni bilo na »osvobojenem«_ ozemlju nikoU niti govora. Tudi za najrevnejše ljudi po naši deželi se niso niti zmenili. Nasprotno, skrbno so pazili, da si na bi kdo sam po strani kaj kupil. Tako se je na primer zgodilo, da sta šli dve deklici v Stavčo vas in tam kupili nekaj soli. Plačati sta jo morali po 60 lir za kilogram. Komunisti so to brž zvedeli in čakali, kdaj se bosta dekleti vrnili. Ko sta res prišli domov z dragoceno soljo, so se pri njih doma že oglasili tolovaji, vzeli sol in jo »plačali« po 2 liri za kilogram. Oskrba je bila pri naših komunistih »urejena« tako, da niso ničesar, prav ničesar dajali, pridno pa jemali...
»A vse to bi človek navsezadnje Že še prenesel, čeprav je bilo hudo, da nikoli tega,« se je oglasil nek drug pregnanec, že osiveli starček, ki mu je bil beg od doma gotovo še toliko hujši, ker so ga dolga desetletja se močneje priklenila na domačo grudo, »vse to bi navsezadnje človek še prenesel, a komunisti so toliko ljudi, poštenih in pridnih ljudi, ki niso nikomur nikoli skrivili lasu, tudi pobili. Nekoč so pri nas pobrali 13 fantov. Dolgo nismo ničesar vedeli, kaj je e njimi. Nobenega glasu ni bilo o njih. Pozneje pa so našli v nekem goedu dva velika skupna grobova in v enem Izmed njiju »edem, v drugem pa pet trupel. To so biU tisti naši pogrešani fantje in možje, ki so jih komunisti pobili, Češ da so bili »skrivači«.Nek kmet se je okorajžil in nekemu tolovajskemu poveljniku očital t
»Niste prav naredili, ko ate te fante pobili.«
A »komandant« mu Je nebrižno ia c nekakim zadoščenjem odvrnil:
»Saj amo Uste, ki ao to naredili, ie vse pobili 1«
Tudi v Dularei so pred kratkim ubili tri povsem nedolžne fante. Najprej so jih odpeljali »na prisilno delo«. Bog ve, kako so ravnali t njimi, enano je zdaj le to, da ao jih potem ubiH, saj so liudje že odkriU tudi njihove grobove. Žrtve so pokopali tako, da Je Mio nad njimi le u dobra dva prsta zemlje. Komunistični voditelji na eni strani tako »silno« skrbe, da se ne M razpasla kje kakšna kuina bolezen, na drugi strani pa mrliče zakopavajo tako površno, da ee po naših gozdovih že razširja nepopisen smrad razpadajočih trupel.
Za koga in za kaj se ti naši >osvo-bojevalek bore, zgovorne dokazuje tudi velika »ljudska veselica«, ki so jo tolovaji priredili pred nedavnim na nekem travniku na Dvoru. Priredili so jo v proslavo res »velikega« dogodka dograditve malega mostu na cesti, ki drži iz Jame na Dvor, mostu ki so ga bili lani sami razdejali Veselica je bila namišljena kot nekak »miting«, po katerem Je bila potem na sporedu velika pojedina In seveda tudi prosta zabava po tolovajskem vzorcu. Ljudje, ki so se sami udeležili te veselice, saj so bili nanjo »povabljeni«, Čeprav na tak način, da se vabilu niso upali odpovedati, eo povedali med drugim, da so komunistični požeruhi pri tej priliki spili nič manj ko 6 hi vina, pojedli dva velika čebra klobas, zaklali za to slovesnost pet ko-Štrunov, pripravili nad 800 litrov gola-ža, poleg teg* pa si privoščili še prekajene gnjati in vseh mogočih drugih dobrot, po katerih 00 se poštenim domačim ljudem smele samo sline cediti. Slavnostne požrtije eo se »aktivno« udeležili v glavnem le komandanti, številni temusi fn zanesljivi tolovajski »borci«. Povabili so sicer tudi domače civiliste, a te bolj za pesek v oči. Ti niso prišli preveč blizu k mizam, marveč so morali le od daleč gledati, kako se masti »viš-ia gospoda« iz ra ja »bralstva in enakosti«.
kaj uredite,* bodo tlišali od povsod. In bodo molle trpeli, vdani v mitel, da to zaradi pravice preganjani.
Vi vti pa presodite, ie jt to prav.
Nekdo,
ki ja ie presodil ta obtodfl.
\\ClfET// ®* sleherno
//v ■ Ei I \v knjilno polico!
Tečaj 1« ročne predenje se prične zopet dne 1. avgusta in bo trajal 14 dni. Tokrat bo tečaj popoldne od 3. do 6. ure oziroma se določi čas v sporazumu 1 udeleženkami. V tem kratkem čaiu se je mogoče naučiti predenja in mikanja rasnih vrat volne in predelane stare, rabljene volne, kar je za danaSnje čase zelo važno. Kolovrati ao udeleženkam za pouk na razpolago. Prijave dnevno od 0. <jo 10. ure na Zavodu za ženski domači obrt v Ljubljmi, Dolenjska 23, Oražmov dijaški dom.
Pri tej priliki 90 predvajali tudi igro »Hlapec Jernej«. Ta izbira je bila res posrečena, vsaj za tiste, ki so toliko časa iskali kakor Cankarjev hlapec Jernej pravico, pa so ji nazadnje pogledali v obraz na tistem veseličnem travniku za Dvorom..,
Na sporedu so bili tudi govori. Kdo je govoril, pregnanci z Dvora mso vedeli povedati, rekli so le, da so govorili »komandanti«. Njihova izvajanja pa Je množica venomer prekinjala z »navdušenim vzklikanjem«, kako bi jih tudi ne, saj so komandanti v svojih	JT
kakor da bi se bili naučil od svojih nekdanjih savojskih zaveznikov - neprestano poudarjali, da tXKio »omagali . Boji, ki so prejšnji teden divjali tam doli za Dvorom in ki so se končali s težkim tolovajskim porazom, »o res lep dokaz, da bodo prav gotovo zmagali, m to celo prav v kratkem...
Udeleženci te velike »narodne veselice« pa so imeli tudi priliko gledati »živo sliko« angleškega m sovjetskega savezništva z našimi tolovaji. Na Odru so hkrati nastopili trije »bratci«:	slo-
venski tolovaji, od katerih je bil pnrl oblečen tako kakor naši komunistični »borci«, drugi po angleško, tretji pa po sovjetsko. In to »bratstvo« je slo tako daleč, da je bilo nazadnje vse pijano od njega, prav za prav pa od tistih šestih hektolitrov, ki so jih potrobili
Pregnanci so vedeli povedati tudi to, da je bilo zadnje čase med komunističnimi tolpami, ki so se klatile okoli Dvora in Žužemberka, zelo mnogo Štajercev in Primorcev. Zlasti Štajerci so bili videti zelo razočarani nad vsem, kar so morali pod našimi komunističnimi tolpami doživeti. Povedali so, kako «0 jih komunisti znali preslepiti in pripraviti do tega, da so prišli kar s celimi družinami na Dolenjsko. Ti zaslepljenci so trdno verjeli, da je na Dolenjskem »v svobodni republiki« res vsega dovolj, a zdaj jim vsak lahko že od daleč bere z obraza, kako hudo so razočarani in kako radi bi šli spet nazaj, od koder so prišli. Hitro jim je bilo dovolj te »zlate svobode« v dolenjski Sovjetiji, škoda je le, da nihče prej noče verjeti, dokler sam ne okusi na svoji koži. Štajerske žene in otroci zdaj tavajo lačni in že na pol razcapani od vasi <1° V*91 kakor berači in komaj čakajo, kdaj jih bodo prišli rešit slovenski domobranoi, tisti domobranci, o katerih so imeli tudi na Štajerskem toliko povedati, če5 da so to sami »narodni izdajalci«, proti katerim se je treba boriti že bolj kakor proti »okupatorju«.
In kakšno je razpoloženje mod Pri* mord, ki so se prišli »borit« za »svo* bodo« na Dolenjsko, naJlepSe pojasnjujejo besede, ki jih je ememo izmed pregnancev z Dvora povedal nek primorski »partizane »Le počakajte, saj bo priiel čas, ko bomo mi tole rabili...« (Pri tem je pokazal na svojo puiko).
Hotel sem »vedeti nekoMko podrobneje, zakaj so komunisti prav za prav pregnali te ljudi la njihovega domačega kraja, a pregnanci so se sami spraševali, zakaj. Soglasni pa so bili v tem,* da eo morali najbrž bežati zato, ker so bile tolovajske tolpe prejšnji Četrtek pri Dvoru tako hudo tepene. Raztogotil jih Je ta njihov poraz in so se zanj hoteli maščevati nad domačim prebivalstvom. Začeli so divjati nad domačini, jih zmerjati s »prokleto bando hudičevo«, s »pro-kletimi psi« in podobno. Očitali ao tem mirnim vaščanom, da so oni krivi, da so prišli domobranci. Ko se Je začelo mračiti, je »komandant korpusa« Pero sklical domačine na sredo vaai na sestanek ter potem še tam začel groziti, da bodo vsakega, kogar bodo našli doma, ustrelili. Tako je nekega pohabljenega Čevljarja, ki je sprva ugovarjal, da ne bo šol nikamor, res izročil nekemu vojaku z ukazom, naj ga odvede in ustreli. »Bil sem tako zmešan, da sploh nisem vedel, kaj se dogaja okoli mene. Ko je tisti vojak začel za menoj sredi ceste ropotati z brzostrelko, sem samo čakal, kdaj bo brzostrelka zaregljala, a v tistem hipu je pričel nek drug komandant in dejal vojaku, naj me pusti pri življenju. Le brž da moram izginiti, če mi je življenje drago. Zmešan sem bil tako, da nisem niti slišal jokati desetletne hčerke, ki je pritekla za menoj.«
Tudi nek drug Dvorjan, ki jo zdaj pribežal v Ljubljano, je dejal, da se je tolovajski komandant Pero tisU četrtek zvečer raztogotil nad njim in se zadrl nanj:	»Glej	da čimprej izginešl« In
mož, ki ga lasje izdajajo, da je star najmanj 60 let, je moral hočeš nočeš v temno noč, v izgnanstvo, kakor da bi bil zagrešil bog ve kakšen zločin. Povedal je, da je imel v žepu, ko je šel od doma, celih 15 lir!
Da se ti pregnanci ne M nastanili kje v bližnjih vaseh in se morda čez nekaj dni potem spet vrnili na svoje domove, ao jih komunistični tolovaji s stražo spremljali do Žužemberka, kjer so jih s silo napodili dalje. A k sreči so tod naleteli na domobrance, ki so jih takoj vzeli v zaščito in odpeljali naprej proti Ljubljani. Zdaj so tu, tam doli v bivšem kolegiju v Kolodvorski ulici: štirideset ljudi, starih, od dela že skoraj onemoglih in borno oblečenih, takšnih, kakršne je presenetila njihova žalostna usoda. In med njimi še kopica lačnih malili ustec, ki bi rada jedla... Ti ljudje gotovo ne pričakujejo miloščine, saj niso bili nikoli navajeni beračiti, prav pa bi bilo, da bi zaradi vsega, kar so morali prestati, doživeli vsaj nekoliko več usmiljenja, kakor pa so jim ga bili izkazovali komunistični tolovaji tam doli doma, ko so Jim vse Izropali, jim vse požrli in jih nazadnje z očitkom, da ao jih »izdali«, pognali od doma na begunsko pot. Vsi tisti pa, ki Se vedno misHJo in tudi drugim nočejo na vsak način dopovedati, da pišemo take stvari »amo zaradi »propagande« ali celo zaradi »onemogle jeze« nad gozdnimi kotov«ji, naj se le potrudijo In gredo *
dvorsko ulico ter s! tam ogledajo na lastne oči vso nesrečo in gorje, ki ga pripravljajo slovenskemu ljudstvu »slavne« Titove »brigade«. Le stopile tja in se ne sramujte, saj je prav za prav vaša revščina večja od njihove, čeprav ste drugače morda zelo bogati.
Mera gorja in trpljenja, ki ga je delavnemu in narodno zavednemu slovenskemu podeželanu pripravila komunistična 0F s svojim tolovajskimi tolpami, še vedno ni polna, kar priča tudi teh štirideset pregnancev iz Dvora, na drugi strani pa se zdi, da tudi mera hudobije, s katero so se brezsrčni rdeči razbojniki spravili v prvi vrsti nad našega poštene- > ga in pridnega kmeta, še vedno ni polna. Nič manjšo krivdo za vse te krivice, ki jih trpe ubogi pregnanci, pa nosijo tudi tisti komunistični simpatizerji, ki sami niso Šli lastnoročno morit nedolžne ljudi po deželi ali jih vsaj preganjat z njihovih domov, marveč so iz golih sebičnih računov ostali lepo v varni Ljubljani, kjer pa seveda hočejo prispevati svoj del k popolni »osvoboditvi« Slovencev 8 tem, da bodisi iz teh svojih varnih mestnih domov z denarjem, z ofarsko propagando ali s spletkami podpirajo svoje ljubljence, dejanske morilce in roparje po naši deželi. Prav in pravično pa Je, da vsak prejme za svojo krivdo tudi primerno kazen in da vsako krivično trpljenje dobi zadoščenja.
Kar je kdo sejal, naj tudi žanje. Kdor je pomagal preganjati poštene slovenske kmečke družine z njihovih skromnih, a zato nič manj ljubljenih domov, naj še sam vsaj nekoliko okusi usodo pregnanstva. Če se tem pregnancem z dežele ni zgodila nobena krivica, da so danes njihovi domovi zapuščeni, izropani in uničeni, potem prav tako ne bo krivično, Če bi tudi iz Ljubljane poslali vse tiste, ki so zaradi sodelovanja sokrivi današnjega gorja po naši deželi, v »osvobojeno ozemlje«, doma pa naj pustijo vse, kar imajo, kakor je moralo pustiti vse teh enajst družin. Tem Ljubljančanom sa ne bo zgodila nobena krivica, saj bodo končno rešeni »okupatorja«, »izdajalcev« in vseh tistih, ki jih bodejo v oči. V »dolenjski sovjetiji« naj primejo za delo in
E opravijo, kar so pomagali uničevati. Ne o se jim zgodita krivica, če velja za begunce taka pravica, naj velja še zanje. Tako se jim bo izpolnila najvišja želja komunističnega evangelija, da velja za vse enaka pravica.
Oddaja drv
za gospodinjstva v Ljubljani
Preskrba Ljubljane s potrebnim kurivom, posebno z drvmi, je zvezana letos v danih razmerah 1 izrednimi težkočami ter je potrebno, da se z vsem kurivom do skrajnosti varčuje in ga racionelno uporablja. V preteklih mesecih so se iz dotoka drv, ki so prihajala na mestna skladišča, krile prvenstveno potrebe pekov, ki pečejo kruh sa gospodinjstva, nadalje javnih kuhinj in zdravstvenih zavodov. Sele po pokritju teh najnujnejših potreb je bilo mogoče misliti na razdelitev drv gospodinjstvom. Seveda pridejo pri prvi razdelitvi samo ona gospodinjstva V poštev, ki nimajo nikakih zalog, kor razpoložljive količine na mestnih skladiščih ne zadostujejo^ da bi se že sedaj krila vsa gospodinjstva brez razlike. Tudi ne bi bilo pravično, ako bi se razdeljevala drva tudi onim, ki imajo še zaloge, marveč je potrebno, da dobijo drva samo gospodinjstva, pri katerih je zaradi pomanjkanja drv kuhanje odnosno prebrana sama že ogrožena. V svrho dodelitve drv naj se glavarji gospodinjstev, ki so dobili redne nakaznice za kurivo in ki nimajo nikake zaloge, prijavijo do najpozneje 23. julija t 1. pri svojem stalnem trgovcu, na katerega se glasi njihova nakaznica. Kot zaloga se smatra vsaka količina drv, ki presega 50 kilogramov. Stranka mora pri prijavi izjaviti, da nima zaloge drv in nosi za po; dano izjavo vse posledice. Pokrajinski gospodarski svet bo po posebnih organih kontroliral pravilnost prijav in bo strankam, ki eo podale netočne prijave, no samo črtano nakazilo drv, marveč bo tudi ustavljena dobava premoga In nakaznica razveljavljena. Poleg tega bodo zadele lažne prijavitelje vse sankcije, ki jih predvideva naredba o razdelitvi kuriva. Po izvršenih prijavah prejmejo trgovci s kurivom lz mestnih skladišč pripadajoča drva ter bo po izvršeni kontroli prijav objavljen pričetek razdeljevanja drv strankam potom časopisja.
Davčna potrdila za odmero šolnino
Tsi upokoj enci in ifpokojemke, ki jim likvidira pokojninske prejemke finančna direkcija v Ljubljani, naj čim-prej prosijo za potrdila o velikosti neposrednega cfavka, ki jih bodo potrebovali 0‘b vpisu svojih otrok v šolo prihodnjo šolsko leto zaradi odmere šolnine.
Prošnjam, kolkovanim s kolka za 6 lir ali pa pisanim na taksnem papirju za 6 lir. naj prilože za vsako potrdilo, kolikor jih bodo potreJiovali. za 6 lir kolkov ali pa taksni papir za 6 lir, kajti tudi za neoverjeni nradni prepis potrdila znaša državna taksa * lire, 50% banovinska doklada 2 liri, tedajj skupaj 6 lir.
Tisti upokojenci in upokojenke, ki plačujejo razen uslužbenskega da vik a na svoje pokojninske prejemke tudi neposredni davek po kateri drugi davčni obliki, naj v svoji prošnji, našlo?' ljeni na finančno direkcijo v Ljubija; ni, navedejo, pri kateri davčni upravi so obremenjeni za neposredni davek.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite ga S miiiii »Stoflukeg« d«***
IR
pU! * \ bo. sre
bin
je
An
ose
jim
sta
Aii
»le!
Go
p 16
Go
dol
kul
in
zdi
da
mu
ka
ko<
na
im
sta
bil
jo
in
zn;
tej
ki
SOI
epi
bo
Po
bil
sp
je
ce
vš
žil
ki
de
pc
aij
Vi
dc
m
Bi
\e
m
m
tr
dt
k<
n<
(K
■ir
n
tr
v<
'VI
Bf
t
Ul
n
T
k
n
n
Vi
v
s
d
w
I
©
l:
HUGO WAST
lfi
DOSEDANJA TSEBINAi
Bin«, bil ubogega kmeta Ger-mina l* argentinske gorske vasi DolAresa, Je taroiena x bratran eom Fabianom. Na tihem pa že od otroSkib let brezupno ljubi Migneta, edinca bogate median, •ke rodbine, ki bodi v Dolores na letovUie Mlguela nekaj let ni bilo. potem pride spet neko poletje. V Bint. ki Je medtem zrasla v lepo dekle, ae ljubezen oglasi k novo silo. FaSlAn mora Iti za dve leti k vojakom. Miguel. lahkoživ mestni razvajeneo. Izkoristi njegovo odsotnost ae približa Bini. ki je pred njim brez moii. Zgodi se. kar ee le moralo zgoditi... Miguel dokle potem pusti, odide v mesto in ae ne vrne vei. Bine se v samoti polaSia obup. Lepega dne zaiutl, da bo postala mati. Pobegne od doma, ee nekaj iaea potika po kmetijah, nazadnje jo neka družina v Cordobi vzame za deklo.
VL
Dekla
Ker se je Rina bala, da je ne bodo pustili v miru ter da bodo silili vanjo z vprašanji, si je izmislila preprosto zgodbo, kako da je prišla v mesto. Imela je »rečo, da so ji verjeli
Prišla je v eno tistih spoštovanih rodbin, ki jih je v Cordobi toliko. Družina je bila majhna. Sestavljali so jo: gospa Antonija, mati; mladi hčerki, ena pri osemnajstih, druga pri dvajsetih letih, ki jima je bilo ime Tere in Cata, ter nekaj starejši sin Leon, ki je študiral v Buenos Airesu zdravilstvo.
Rina je dišala, kako v«i domači pri sleherni priliki govore o gospodu Leonu. Govorila je mati, ki mu ja vsak večer pisala pisemce, polno modrih nasvetov. Govorili sta hčerki, ki nista v vsej Cordobi poznali boljšega fanta. Govorila je kuharica, stara zamorka, ki ga je dojila in ki ga je oboževala in ki je zdaj pa zdaj zapravila prihranke večih mesecev, da je nakupila sladkorja, sadja, jajc ter mu iz njih pripravila sladkarij in potic, katere 60 mu potem pošiljali v velikih košarah z vlakom
Vsa hiša je živela pod vtisom spomina na gospoda Leona.
Razen kuharice in Rine niso v hiši
-	imeli druge služinčadi ko majhno Kitajko,
; staro kakih osem ali deset let, ki jo je bila gospa še kot dete vzela k sebi in jo vzredila. To so imeli za različna pota in pa, da sta hčeri poskušali na njej vse znane slabe vzgojne načine ter včasih na tega ubogega otroka stresali svojo jezo.
Konec koncev so pa bili dobri ljudje, ki so imeli zveze na vse strani, dosti sorodstva, pa malo imetja, katero je gospod Leon počasi in na tihem bolj in bolj glodal.
Nova dekla je v hiši dobro naletela. Posebno radi sta jo imeli dekleti, ker je bila dobrosrčna ter na moč krotka. Gospa pa, ki je videla, da je lepa in da je v nevarnih letih, je ni pošiljala na cesto, kar je bilo dekletu na tihem prav všeč.
Prve dni, ki jih je prebila r tej hiši, ji je bilo življenje kaj prijetno. Pozabila je na vse, ko da bi bik že od nekdaj živela tako.
Toda ko se je razkadilo navdušenje, ki so ga kazali nad njo v začetku, sta pa dekleti že začeli opažati, da si Rina le počasi kaj zapomni, in začeli sta jo zasipati z nasveti in nauki.
Spravljali sta se nadnjo za vsako reč In nista bili zmeraj prav ljubeznivi.
Argentinski roman
Nekega dne jo je ena izmed njiju razžalila z enim od tistih hudih očitkov, ki so posebnost boljše družbe, ker 6i taki ljudje ne morejo misliti, da bi dekla mogla imeti nežno dušo. Ker se je dekle zaradi tega zjokalo, se je gospodična začela smejati.
Smejala se ji je tudi <iruga sestra in smejala se ji je gospa, ki ji je porogljivo vzdela priimek »čudežni cvet«.
Še tisti večer so dobra gospa in njeni hčerki, ki niso nikoli imele za pogovore drugega predmeta, kakor da so razpravljale o slabostih in pomanjkljivostih poslov, povedale ta pripetljaj običajnim obiskovalcem.
Ko je Rina prinesla kavo, so se vse oči uprle vanjo. Starejša gospa, ki je sedela poleg gospodinje, je zašepetala na uho:
»Veste, da se človeku zdi za samsko dekle kar preveč obilna?«
Gospa Antonija ni rekla nič, toda z očmi je premerila postavo dekleta, ki je zardelo, zakaj ne da bi bilo te besede slišalo, je s pogledom, ki je bil že navajen uganiti zlobne pripombe, dognalo, da gospe slutijo, kaj je z njo.
Toda Rina je za zdaj še lahko varovala svojo skrivnost A kaj bo z njo tisti dan, ko tega ne bo več mogla?
Spet je začela misliti na smrt kot na odrešenje. Čutila je, da je utrujena in da ne bo mogla več bežati. Bala s$ je, da bosta oče ali brat, ki sta jo zatrdno iskala, lepega dne našla njeno skrivališče.
Nekega dne se je hiša napolnila z veselim vpitjem. Vrnil se je gospod Leon, ki je vsako leto ob tem času prišel, da bi prebil nekaj dni pri materi.
Bila je pomlad, in četudi ni bilo cvetočih breskev, ki bi jo naznanjale, je Rina le čutila, da prihaja, zakaj sleherna žilica v telesu ji ie drhtela ter ji vzbujala vsa nekdanja hrepenenja
Ko je gospodovalni glas Leona prvič zadonel po hiši, ee je Rina vznemirila, zakaj zdelo se ji je, da v njem zveni nekaj, kar je podobno pozabljenemu Mi-guelovemu glasu.
Majhen dogodek je prebudil spet vse, kar je bilo zamrznjeno v njenem srcu.
Nekega večera, ko je Rina stregla pri mizi, je Leon pripovedoval materi prigode iz vseučiliškega življenja. Med imeni prijateljev, ki jih je omenjal, se je oglasilo tudi tisto, s katerim je bila zvezana vsa skrivnost njenega življenja.
Ko je slišala njegovo ime, bi bila skoraj spustila na tla podložek, ki ga je držala v rokah, zakaj vse telo ji je drhtelo.
Ko je- šla spat in je lahko sama v svoji kamrici živela spet svoje življenje, je jokala od skrbi in,tegobe. V njej je gibalo drobceno bitje, živo utelešenje tiste ljubezni, ki je nič ni moglo ugasniti.
Če bi si bila upala, bi bila šla prosit gospoda Leona, naj še enkrat ponovi tisto ime, ob katerem je vzdrhtela; naj ji pove še kaj več; naj ji pove, kako živi, kje živi in s kom živi; naj ji pove, če ni morda kdaj pri svojih bogatinskih zabavah, ko radost razveže jezike, omenil uboge kmetice, katero je zapustil nekje v gorskem zakotju, za vse življenje zaznamovano s svojo ljubeznijo.
Drugi dan je zapazila, da gospod Leon upira oči vanjo Počakal je na trenutek, da sta bila sams, potem jo je vprašal:
»Kako ti je ime?«
»Rina,« mu je odgovorila drhte, kajti zdelo sc ji je, da je uganil njeno misel in da ji bo povedal kaj o Miguelu.
M. JAVORNIK
»Od kod si?«
»Z dežele ...«
»Daleč od tod?«
Rina je trenutek oklevala. Ali naj bi povedala ime svojega kraje ali ne.
»Iz Doloresa,« je dejala nazadnje ter zapičila zaskrbljene oči v fantovo obličje.
On ji ni odgovoril ničesar, temveč je odšel, ker je zaslišal korake. Toda Rini se je zazdelo, da odhaja zamišljen.
Zakaj je zamišljen? Kaj mu je do njenega imena in do njenega življenja?
Ko je pozneje pospravljala sobo deklet, ki sta bili šli z materio zdoma, je zaslišala Leonove korake.
Prestrašila se je, ko se ji je približal in ji rekel:
»Blizu Cordobe sta dve vasi, ki se imenujeta Dolores: Dolores de San Ja-vier ter Dolores del Punilla. Katera vas je tvoja?«
»Ne vem, gospod,« je odgovorila Rina, ki tega ni vedela.
»Ali je tvoja vas blizu Capille del Monte?«
»Da, gospod, miljo od nje «
»Ahal« je dejal fant, ko da bi se mu bilo posvetilo.
Rini so se šibila kolena, ko je govorila.
On je sedel na velikem naslanjaču ob vznožju postelje, ki jo je pospravljala, in jo je požiral e očmi. Dekletova lepota mu je vžigala srce.
Ker ni bil navajen, da bi bil krotil svoja poželenja, in ker je bil prepričan, da mora ves svet služiti njegovim muham, je govoril z nekako zmagoslavno nesramnostjo.
Rina ga je presenečeno pogledala. Bila
Ie vsa v strahu, ker ni dobro razumela, :aj misli, in se je stisnila k »teni, da bi tam dobila zavetja. On je šel za njo ves v ognju m njegova surova roka, bi bila padla nanjo, če ne bi bilo pri vratih pozvonilo. Zvonec je naznanjal, da nekdo prihaja.
Rina je nekaj dni bila vsa druga. Božala je pred Leonom. Uganila je vse njegove skrivne misli in napolnil jo je neizmeren stud.
Neko noč so se vrata njene sobe sunkoma odprla in vstopil je on.
Rina se je v strahu prebudila, ti potegnila odejo čez ude in se stisnila v kot.
Začel ji je lagrti, kakor ji je lagal oni. Govoril je iste besede in ji dajal iste obljube.
Začela je jokati.
Torej so res vsi moški enaki? Joj njej, ki je včasih verjela, da jo ima oni rea rad.. .1
Ob tam spoznanju ja začutila, da ae je spremenila.
Strah in stud ata ji iz duše pregnala bedasti strah in spoštovanje do gospodarja. Ponosno je vzdignila glavo in mu rekla, naj se pobere, če ne bo začela vpiti, da bo prišla gospa in gospodični, pa bodo videle, koliko je vTeden njihov zlati Leon.
On 6e je zacmejal in ne da bi se premaknil, dejal:
»Ne, ne boš vpila, zakaj vem za tvojo zgodbo. Nisi tisto, kar si pravila moji materi in mojima sestrama, da ti Povedal bom tvojo pravo zgodbo, če se le ganeš.. In pa, zlata moja, čemu ta hinavščina? Čemu se delaš nedolžno pred mano, ki vem za tvojo storijo, saj mi jo je povedal Miguel?«
Rina je čutila, da se je polašča strašna
muka.
Bolečina, ki jo je povzročalo spoznanje, da si prijatelji človeka, ki jo je pre-
varal, na glas pripovedujejo zgodbo o njeni ljubenzi, jo je ohromila.
Leon je mislil, da jo je s tem premagal, pa se ji je 6kušal približati Ona pa je zavpila od strahu in ta krik ga te prisilil, da je zbežal, zakaj na dvorišču so se zaslišali glasovi
V	sobo je stopila kuharica s svečo v roki. Našla je Rino v kotu, kjer je drgetala od bolesti in od strahu ter jokala kakor otrok, ki je izgubi! mater.
»Kaj pa ti je, dekle?«
»Nič, niči« je zamrmrala Rina in si brisala solze. »Nekaj se mi je sanjalo, pa je že minilo.«
Ni imela toliko moči, da bi bila vstala, pa tudi ni marala, da bi ji bila ženska pomagala, ker bi lahko videla njeno spremenjeno postavo. A ko navsezadnje le ni mogla sama, jo je ona vzdignila. Videla je in razumela vse .,.
»Oh, dragica, ti...?«
»Da, dal« je odgovorila Rina in si pokrila obraz z rokama. »Zaradi tega sem
šla zdoma, zaradi tega, in pa, ker bi me oče ubil...«
Začela je ihteti in je starki povedala svojo zgodbo ki zda| itak ae bi mogla več ostati skrita.
Sirotica kuharica je jokala s njo vred.
Prihodnji dan je Rina s culico obleke pod pazduho odšla iz te hiše.
Kakor tisti dan, ko je prišla e mesto, je tudi danes blodila po cestah, zvečer pa je sedla na vlak za v Buenos Aires.
Na vleku se ji je zdelo, da 10 vri ljudje gledajo. Sredi tujih obrazov, ki jih je bil voz poln, je čutila, kako strahotno sama je...
Kam pojde?
Sama ni vedela. Usoda je bile tista, ki jo je gnala v daljno mesto, kjer so tekli veseli dnevi človeku ki je njo potopil r temačno muko in bolečino.
Nekaj trenutkov je oklevala in skoraj bi bila stopile iz voza. Toda ko je vlak odpeljal kakor vihar, je obtičala na sedežu ter se že vnaprej vdala v vse. V vse samo zaradi nejasnega upanja, ki je utripalo v njej.	(Dalje.)
Stikanje za zakladi v zemlji
Ker imajo hribine in minerali lastnosti, ki vplivajo na zemeljsko magnetno polje, z občutljivimi pripravami lahko tudi doženemo alt je na določenem kraju kaj teh rudnin in celo kakšne so. Potresni valovi ne potujejo z vedno enako hitrostjo, temveč je to odvisno od kakovosti hribin, skozi katere morajo iti na svoji poli od epicentra do potresomerov. začeli sami vprizarjati majhne _ umetne potrese, katerih valove bi sprejemali s primernimi aparati, razpostavljenimi na področju, ki naj bi ga raziskali.
Pa tudi s pomočjo elektrike dane« že znajo ugotavljati, vsaj približno, kakšno je »podzemlje«. Električni tokovi nalete v zemeljski skorji na različnih krajih na različen upor. Nekatere vrste plasti bolje provajajo elektriko kakor pa druge, in vprav iz teh razlik v provodnosti sklepajo, iz česa so zemeljeke plasti tu, in iz Sen tam.
Kemično presnavljanje mnogih rudnin povzroča električne tokove, ki jih lahko zaznamo in merimo. Z geotermičnim postopkom dalje lahko ugotovimo razvoj toplote, na isti način pa tudi nepravilnosti v porazdelitvi in prenašanju toplote, nepravilnosti, ki jih je treba pripisovati hribinam in rudninam različne toplotne provodnosti.
In slednjič nam tudi merjenje radio-aktivnosti, ki je lastna le nekaterim rudninam, in je pri različnih različna, lahko zanesljivo pove, ali je na določeoem kraju kaj takšnih rudnin ali nič.
Po zaslugi znanosti, Id je iznašla vse te omenjen« postopke raziskovanja zemeljske notranjosti, se je človek že doslej lahko močno okoristil c ogromnimi zalogami rudnin, s temi naravnimi! dragocenimi zakladi, ki jih zemlja tako skrbno skriva v sebi. Tako so na primer dvignili iz zemlje že ogromne količine
§etroleja, pa še odkrivajo vedno nove, olj ali manj bogate zaloge te »Črne krvi«, ki danes teče po najraznovrslnejših strojih- Čedalje bolj razširjajo »tare vrel-oe in skušajo iz njih privabiti čim več. Kako vneto stikajo za naravnim petrolejem, lepo kaže že samo dejstvo, da so doslej pri vrtanju zemlje prišli le do globine 6000 metrov.
Verjetno je sicer, da bodo prej ali slej Izčrpane vse do sedaj odkrite zaloge človeku koristnih, če ne že naravnost nujno potrebnih zemeljskih snovi, na drugi »treni pa vendar 1« ni dvoma, da bodo novi načini iskanja zemeljskih zakladov in stikanja za njimi tudi po doslej i« nedosegljivih globinah prinesli
človeku v vedno večjih množinah teh surovin, n« da bi pri tem računali tudi še e vsemi najraznovrstnejšimi možnostmi, ki nam jih dejejo najnovejše iznajdbe in s pomočjo katerih vsaj do gotove meje lahko naravno bogastvo nadomeščamo z umetnimi izdelki
Poti do rudnega bogastva
Navadno se zemeljska energija, ki jo človek neposredno ali vsaj posredno lahko izkorišča, ne ponuja tako očitno kakor na primer na »plinskih poljih«, pač pa jo je treba s trudom iskati v zemeljski notranjosti sami. Sodobna znanost pa je znala poiskati tudi za to primerna in uspešna sredstva. Čeprav še ne moremo z vso zanesljivostjo in natančnostjo ugotavljati. kje v zemlji je skrit zaklad v obliki te ali one rude. vendar lahko po geološki in geofizični poti pridemo do važnih ugotovitev, na podlagi katerih svoje iskanje rudnega bogastva lahko usmerimo tja, kjer je uspeh skoro gotov. Geologija, ki proučuje oblikovitost in
sestavo vsaj zgornjih plasti zemeljske isljive podati cemlje. Poleg »olago še pod z geofizičnimi poskusi, temelječimi na raznih načelih. Eno
... -	P11
skorje, nam daje zanesljive podatke o i zen "
izpoli _
ki smo si jih preskrbeli t geofizičnimi
. po
snoveh pod površjem zemlje. Poleg tega so nam danes na razpolago še podatki,
teb načel se opira na ugotavljanje razlik v zemeljski težnosti. Nihalo določene dolžine niha v takšnem zamahu, kakor
S a narekuje sila težnosti, ki je od kraja o kraja za spoznanje drugačna ne samo spričo dejstva, da je zemlja na tečajih stisnjena, pač pa tudi zato, ker snov v njej ni povsod enakomerno porazdeljena. Nalašč za takšne namene narejena in silno natančna nihala puste nihati ob stalnem pritisku in zlasti temperaturi na iz-brarjih krajih, ter natančnimi zvezdo-slovnimi opazovanji določijo nihajne dobe. Nato primerjajo podatke, ki so jih ugotovili na različnih krajih, in i« te primerjav« izračunajo težnost na določenem kraju, iz tega pa potem lahko sklepajo, že je na tistem mestu v zemlji kaj rud, kakšne so in kako so porazdeljen*.
(Dalje.)
»»eeseeseeeeeeseeemsseseseseseseeeee«
23-61, 23-62, 23-63, 23-64, 23-65 ss nov« telefonske številke
»Slovenskega doma«
Polde:
Pot v dolino
Tako je bilo!
»Saj pravim, tovariš Balo je sijajen dečko!« •
Te besede so veljalo meni, prisilnemu mobilizirancu, kosom prerini preizkušnjo. Bil sem mod sumljivimi, pa bi ae bil rad lepo znebil tega in užival zaupanje komandanta.
Dvoje pijanih oči ee mi Je blagohotno nasmehnilo, dvoje mastnih rok me je trepljalo po rami.
»Kajne, tovarišica Kaja, to je sijajen dečko!«
Zame J« bila to nevarna igra. In kadar koli sem ujel Kajin pogled, sem še trdneje sklestil, da se bom pri prvi priliki odpovedal raju. 2e takrat, ko so me ujeli in pripeljali pred komandanta, mo je Kaja sprejela z izzivalni m pogledom. Spoznal sem, da sem v posebnem raju, kjer Jo treba plesati po godbi, ne pa po lastni volji.
»Ti nas razumeš. Vei so odobravali, vsi so ploskali. Le kje si dobil tiste besede o svobodi, bratstvu in enakosti?...«
Tovariš Halo Je imel svoj načrti Sicer je bil skrit v zadnjem kotičku srca, a bil je trden in izdelan. Treba Je dobiti zaupanje, potem pa... Človeku je v dolinah nekoliko bolje kakor v temnem gozdu... Toda počasi, previdno... Tu je tovariš komandant... In potem la Kaja! Ona mi ni zaupala, čutil sem, da me zalezuje, me spravlja v zadrego in skrbno pazi na vsak moj korak.
A danes sem prestal preizkušnjo. Na vaškem mitingu 6em govoril o bratstvu, svobodi In enakosti, da so tovarišu komandantu oči kar žarele.
»Sijajen dečko, vreden sl naše slave!
Delal sem se pijanega od njegove bva le, a Kajine oči so bile sumljivo žareče. Ona mi le ni verjela.
Potem je bila gostija,	da	malo takih.
Bilo je svobode, bratstva	in	enakoeti	ko
Še	nikoli. Dopovedovali 6mo	kmetom,	d«
je	naše, kar je njihovo,	in	da naie	ni
njihovo. Saj ni treba, da bi človek vse razumeli
Kaja me je dobila na samem:
»Tovariš Bato, lepo si govoril...«
Bil eem skromen. Kaja Je bila mogočen Človek. Spala je v Istem šotoru ko tovariš komandant. Človek ne ve, kaj vse mu lahko v tihih večernih urah pripoveduje...
Njene oči so ie bolj zažarele:
»Ti ee mi izmikaš, tovariš 1«
»Ne, tovarišica.«
»Zakaj mi nikoli ne rečeš Kaja?«
Tudi to Je bilo tvegano zame. Pri nas doma smo imeli kocastega kužka, ki smo ga klicali za Kajo. In kadar sera zagledal tovarišico, sem se spomnil tudi domačega kužka in eem zelo težko ostal reaen.
»Večkrat sem te že iskala na samem.«
Takih stvari tovariš .Bato ni smel vedeti. Biti je moral malce neumen, malce neroden, pa poslušen, poslušen...
»Nocoj ee morava dobiti sama.«
Ne, nel Tovariš Bato je preskromen, je bolan in ni razpoložen in tisoč drugih izgovorov.
»Pazi ee, Kaje! Danes si govoril z župnikom.«
Zamižal sem. Torej me je res zasledovala.
»Da, spraševal eem ga zaradi nekega sošolca, ki je doma t* te fare.«
»Dobro igraš, tovariš. Zaradi tega sta ee z župnikom smejala, st prisrčno podala roke... Balo, dobro igraš... Nocoj se dobiva sama, ali pa naj tovariš komandant izve za tvoja poizvedovanja po sošolcih.«
»Kaj hočeš od mene, tovarišica?«
»Kaja...«
Domači kužek e majhnimi očmi in prikupnim smrčkom!
»Zvečer ob oamib pri buikvi na koncu vasi.«
»In stTaža?«
»Straža bo onstran bukve.«
Mogoče... Mogočo pa bi ee dalo nocoj. Bato, pomisli...
Po vasi je donela pesem »svobode« in »novega reda«. Nihče ni mislil na včeraj, nihče na jutri...
Proti večeru ee je nekje zaletel vame tovariš komandant. Pograbil me je za rame, ko pa je spoznal svojega sijajnega dečka, je pokazal zobe:
»Tovariš Bato, kako si ie dejal? Bratstvo, enakost?«
»Enakost, bratstvo, svoboda!«
»A,’al Vražje besede, kako so čudnel«
Ce bi govoril o kravicah, o Plavkah in Sivkah, tovariš komandant, to bi ti šlo v glavo, saj si precej dolgo paeitiroval, kakor vem...
In lopnil me je po levi rami, pa zaradi ravnotežja še po desnem:
»Enakost, bratstvo... hudič...«
Ob osmih sem bil pri bukvi. Sprejelo me je dvoije žarečih oči.
»Kaj hočeš, tovarišica?«
»Ti me sovražiš!« Govorila je ognjevito in že sem so pokesal, da sem prišel. Kaj, 5o bi Kaja za poizkus preizkusila svoj samokres? Torej sem moral igrati dalje.
»Tukaj ne, Kaja, tu je Se preveč hrupa. Greva dol na pnrobek, tam bova sama in bova laže govorila.«
Ni se branila.
»Stoj, kdo gre?«
»Tovarišica Kaja.«
»Geslo?«
»Miting.«
»Odziv?«
»Mesto.«
Prišla sva do parobka.
»Se malo niže.«
Ubogala je, ne da bd spregovorila besedo. Takrat pa, ko sem nekako začutil bližino rešitve, me jo obšla nenavadna razposajenost.
»Balo, kam me pelješ?«
»Saj res. Dorii sva že hodila! Cuj, tovarišica Kaja, zakaj si me zvabila v noč?«
»Zato, ker te moram ukrotiti, ker mi kljubuješ, se mi izmikaš, čeprav eem te hotela osvojiti prvi trenutek, ko sva ee srečala. Iz veega ee norčuješ, iz komandanta iz naše vojske, iz mene — tovarišice Kaje,.. Mieliš, da sem slepa? Ne, ženske oči vidijo globoko. Balo.., ti igraš, odlično igraš, a vee preslabo, da bi pre-varil mene, Bato, Kaja to ljubi...<
Kocka jo padla!
»Ti hočeš ’
»Da, tovarišica...«
»Zakaj?«
»Zato, ker vas mrzim. Mrzim vašo vojsko, vaše navade, vaše laži, zato, ker me kličejo spomini drugam, zato, ker me v dolini in dalje čakajo e hrepenenjem... Zato, ker si želim njihove sreče...«
»Ah, Batol Ti govoriš o sreči... saj je nil«
»Je ni? Je nisi našla v teb prostranih gozdovih, v objemu svobode in ljubezni, v komandantovih šotorih, vlačuga, je nisi našla?«
»Bato, molči!«
A jaz sem ee igral dalje.
»Česa Še pričakuješ, tovarišica? Nisi še vsega izpila, nisi pila pri vseh vrelcih. Kaja, česa še pričakuješ v življenju?«
Iz teme je žarelo dvoje velikih oči.
»Bato, časa pričakuješ še ti?«
»Ce ee mi noeoj posreči pobegniti, me čakata v dalji dom in nekdanja mladost; me Čakajo sanje o lepi bodočnosti in še sto drugih lepih stvari, če ae nvi pa ne posreči, bom jutri na povelje Kaje ubit... izdajalec Bato.«
»In potem?«
»In potem je Še poseben svet, o katerem ne bom a teboj govoril.«
»Kaja te ne bo izdala.«
Takrat sem poskusil še nekaj. Sklonil sem se k njenim Žarečim očem.
»Poslušaj, Kaja, zakaj si taka? Te ni škoda, moje ubogo dekle? Kako te varajo, kako te ubijajo iz dneva v dani Kaja, prisluhni, tam spodaj je dolina, tam ni več vašega raja, ampak je mir božji, razlit nad vasicami. Tam doli Še molijo, tam so oči še odkrite, tam je še sreča doma... Povrniva se k onim ljudem!«
»Ne, Bato, jaz net«
»Kaja, pojdi!«
»Ne,*nel Ti tega ne razumeš. Prišli sva s sestro... nalagali so naju. Tudi jaz sem bila nekoč dekle z lepimi sanjami, tudi na mojih oknih sta brstela roten-kravt in rožmarin.., a vse je uničeno... Sestra jo ie mrtva, jaz pa pijem poslednje kaplje užitkov...
Bato, ti tega ne razumeš...t«
Omahnila je. Naslonila se Je name in »jokala, kakor še nisem slišal jokati dekleta..,
Zvezde so blestele na nebu. Gori na vasi ae je še slišala pijana pesem, skozi
bukovje pa je dehtel nočni spev, poln sanjavih spominov...
Dekle je jokalo. V solzah so odsevale zvezde in z raziuršenimi Lasmi ee je igral veter...
Pogledal eem na zapestno uro. čez četrt ure bi morala biti oba v štabu.
»Kaja, božival«
»Ne, Bato, zame je prepozno. Imela sem dom, a eem zbežala, k materi pa brez sestre zdaj ne moreni. Bato, pojdi sam... Pojdi v dolino, vrni ee v mladost in spomni se včarib Kaje. Tudi ona je bila od tam, pa se ni mogla več vrniti 1«
»Kaja, ne veš, da te mati pričakuje vsak dan? Kaj nimaš matere več rada?«
»Molči, Balo, molči in pojdil Ti imaš pred seboj še vso mladost, moja pa je mrtva.«
»Poslušaj, dekle. Vidiš tam zvezde? Tudi tvoja mati j ib zdaj gleda, ko te pričakuje. Kaja, pojdil Noeoj lahko začneš novo življenja...«
Vstal sem, a ona je obsedela. Poskusil sem še zadnje. Prijel sem jo za roko in jo potegnil s seboj. Nekaj čas* se jč molče upirala, potem pa je šla krotko za mano. Skoraj kakor sestrica, ki sem jo včasih peljal v cerkev.
Patrulja I
»Stoj, kdo gre?«
»Tovariš Bato ki tovarišica Kaja.«
»Geslo?«
Odgovoril sem jas: »Miting.«
»Kam?«
»Tovarišica Kaja ni dolžna odgovarjati nikomur.«
»Smrt fašizmu, svoboda narodu!«
Spustila sva se v dolino. Zadihala sva nov zrak. Bilo j« nama, ko da sva prišla v objem davne pesmi iz mladosti. Zvezde so bile še svetlejše in rimska cesta je bila čisto blizu. Nad vasicami in poljanami je plaval mir in zdelo se nama je, ko da hodiva po blagoslovljeni zemlji...
Tedaj se me je Kaja tesneje oklenila: »Toda eno pametno je komandant danes le povedal.«
»Katero?«
»Da Je tovariš Bato sijajen dečko!«
»Misliš? Sicer se bo pa Jutri že premislil!«
Nato sva spet šla molče skozi noč ta se povrnila v drugo Življenje.
■1141a celo skeptične plemenitaše, M a« glede hišne morale dopuščali skrajno šlrokogrud-nost, čeprav ao .strogo parili aa aonanje spoštovanje vseh oblik tn postav.
BITKA FBI AKTIJU.
		
m		
Nove telefonske številke v Ljubljani
Stara:	Nova:
(21—78)
(26—24)
(26—25)
(26—27)
(26—52)
(27—21)
(27—22)
(27—25)
(27—28)
(27—61) (27—63) (27—65) (27-70) (28—71) (28—73) (28—76) (30—11) (30—12) (30—13) (30—14) (30—18) (31—73) (31—76) (31—78) (33—24) (33—26) (33—28) (35—01) (35—02) (40—34) (40—80) (40—61) (40—62) (40—63) (40—88) (41—01) (41—02) (41—03) (41-04) (41—06) (41—07) (41—08) (41—09) (41—10) (41-31) (43—00) (43—01) (43—02) (43—03) (43—04) (43—05) (43—06) (43—07) (43—08) (43—09) (43—10) 43—11) 43—13) 43—14)
43—15)
44—11) 44—12) 44—13) 44—14) 44—15) 44—16) 44—17) 44-18) 44—19} 44—71) 44—72) 44—81) 44—82) 44—84) (44-86) (44—90) (45—Olj (45—05) (45—06) (45-07) (45—08)
Ilir!!!
(45—12)
(45—32)
(45-33) (45—35) (45—37) (45—38) (45—39) (45—40) (45—44) (45—46) (45—47) (45—51) (45—54) (45—58) (45—60) (45—61)
(45—62)
(45-63)
(45—64)
(45—66)
(45-68)
45—69)
(45—70)
(45—71)
45—72)
45—73)
45—74)
45—75)
45—76)
45-77)
45—79)
45—83)
45-85)
45—87)
45—90)
45—96)
(45—97
(46-02
(46—03
(46-04
(46—05
(46—06
(46—071
(46—08
(46—09
(46—11
(46—13
(46—12
(46-15
(46—161
(46—18
(46—22
(46—27
(46-30
(46—32
(46—33
(46—34
(46—37
39—91
26—19
26—48
26-47
26—49
27—20 27—32 27—31 27-34
27—60
27—68
27—69
27—87
28—61 28—63 28—67 30—51 30—52 30—53 30—54
30—58
31—90
31—63
32—48
33—30 33-34
33—38
34—98
35—78 28—42
28—50
29—14 29—15
29—16 28—40
30—11 30—12 30—13 30-14 30—16 30-17 30—18 30—19 30—20
28—31 33—20 33—21 33—22 33—23 33—24 33—25 33—26 33—27 33—28
33—29
34—10 34—11 34—08
34—09 43—12
35—01 35—02 35-03 35—04 35—05 35—06 35-07 35—08 35—09
29—71
29—70 26—10 26—12 26—02 26-05 26—50
30-01 30—05
30—07
31—78
30—15
31—79 31—11 35—20 30—25
30—26
30-27
30—28
30—33
30—35
30—37
30—60
30—97
30—49
30—63
30—65
30—69
30—70
26—53
26—61 30—72 26—62 30—73 26-68 26-69 26—85 26—21 26—22 26—23 26—24 26—25 26—26 26-27 26-29 30—75 30-40 30-81 30—90) 30-96
30—97
31—70 31—71 31—72 31—73 31—74 31—75 31—76 31—77 34-01 34—26 34—02 33—41 33—47 33-48 33—49 33—51 31-30 31—32 31—04 31—14 31—15
Pristovšek Stanko Slov domobranci Kap. Kuhar Vidic & Co »Merkur« trg. dr. Cesar Martin Klanjšček Jože Brcar Franc Slov. Dom., Lovše, Autodelavnica Dr. Roger Janko Postaja Ljubljana Mlakar Janko Gosp. Zveza Rojc Ivan Tosli Avgust Bonač Franc Rozman Ivan Dr. Hafner Janko Potrato Alojzij Automontaža Bizjak Franja Cad Agata Slov. Dom.
Ing, Skof Rudolf Dr Golia Adolf Ing Prelovšek Matko Dr. Kambič M. Družba sv. Rafaela Davčna uprava mesto Kolodvorski misijon Briški Jože Pokoj, zavod za nam. Pokoj, zavod za nam. Pokoj, zavod za nam. Gombač Erle Poštna direkcija
Slov. dom Pošta Ljubljana 1
III. L t. f. sekcija
Dečji in mater, dota Pokr. dečji dom Kranj. dež. elektr. Kranj. dež. elektr. Ing Dimnik Ciril Zajec Marija Ing. Zajec Slavko Poštna direkcija Poštne delavnice Slov. dom Pošta Ljubljana 10 Poštna direkcija Pošta Ljubljana 11 Pošta Ljubljana 1 III t, t. t. sekcija Odbor za preskrbo povratnikov in pri* Dežnikov Ljudska šola Vič Sola na Grabnu Gluhonemnica Ljud šola na Prulali Slov. dom.
Sola za zaščit, sestre Pokr. gas. poveljstvo Blaganje ing Dušan Piclick Ivan Vida Ivan .
Kap. Meglič Kenda Ivan Ing, Borštner Ognj, Teren. tehn. sekc. za' rcgul. Ljubljanice Sef Pokrajin, uprave Protilet. zašč. Privoa Sef pokrajin, uprave Dr. Volavšek Branko Zaloga šolskih knjig Zaloga šolskih knjig Slov. dom.
Sef pokrajin, uprave
Bizjak Venčeslav Združ. vojn. invali Poštna zadruga Brata Zmuc Nabavljalna zadruj mestn. uslužbenci Kmečka pisarna Pošta Ljubljana 2 Pošta Ljubljana 3 Pošta Ljubljana 4 Pošta Ljubljana 5 Pošta Ljubljana 6 Pošta Ljubljana 7 Pošta Ljubljana 8 Pošta Ljubljana 9 Operno gledališče Okrajno glavarstvo Dramsko gledališče Občina Dobrunje Tobačna tovarna Sef Pokr. uprave Konvikt Notre Dan Gerovac Mate Bidovec Stanko Jeras Maks II. žen, real. gb* Drž. :.čit-»HUče Dvorazr. trg. šol*
M. M A F F I
Sijaj in zaton
KLEOPATRE
Start Egipčani se niso balt smrti. Njihove šivljeaje Je še zadnjih podrobnosti neprenehoma prepsjala vera. Ta Vera Je hite vesela In človeka neprenehoma opozarjala, da ra sa tem življenjem čaka blažena nesmrtnost, že bo prav živel. Življenja po-rlavltao načelo Jim Je bilo biti srečen, zato so ra uživati s obema rokama, vsakdo po svojih možnostih. Na slikah po eglp-tovskth rroblščlh najdemo nešteto prizorov o pojedinah, o veselleah, o plesih. Na sliki vidimo, kako Je Uaer-Het, veliki duhovnik v Tebah, za kralja Sethlja I. (ISIS—1248 pr. Kr.,) priredil tako pojedino ln nanjo povabil najodličnejše goste, ki sede na desni strani. Odišavljeno vino, pivo, sladke pijače ponujajo rostora v obilni meri. Dvorana ta pojedino Je vsa prepojena ■ močnimi vonjavami. Živo pisani vinski vrči, pozlačeni košare!, srebrne ln alabastrne posode dajejo veeellei še posebno radosten tn razkošen značaj. Za godbo skrbe mlade lepotice, ki Irrajo na kitare a tremi strunami, na lire s šestimi atrnnamt, na harfe la na tUrlorlate bobne. Druga dekleta razveseljujejo roste s plesom, ki Je z rastočim razpoloženjem prehajal od nbranlh rlbov v vedno večjo razgibanost, razdraženost In se pogosto končal s pravim omamljenim divjanjem. Cela vrsta strežnikov In strežnle hodi okoli gostov ter jim streže z Jedjo 4n pijačo vseh vrst, jim vsipa v kozarce v dišave ls majhnih srebrnih posodle, jim popravlja obleko ln lase ter jim pomaga na vse načine k boljšemu razpoloženju. Na konca pojedine bodo nekatere goste skoraj zatrdno morali peljati ali eelo nositi domov, toda taka onemoglost po slovesnosti je v veliko čast gostitelja.
računal s tem, da se bo kot zmagovalec vrnil v Rim. Zato je hotel priti na čisto glede rimskih postav, ki so prepovedovale sleherno obliko dvoženstva. Kar je bilo dovoljeno na Vzhodu, je bilo v Italiji prepovedano ln bi mu nesporno povzročalo resne težkoče na dan končnega uspeha, ki morda ni več daleč. Spričo Oktavljanovega vedenja In bližajoče se vojne se je čutil razvezanega slehernega obzira do sestre svojega sovražnika. Vzllc temu bi brez Kleopatrinega pritiska le s težavo tako poniževalno ln surovo nastopil proti ženi, ki mu je bila vdana, ljubezniva In zvesta soproga, da je namreč svojim zaupnikom dal nalog, naj Oktavljo, ako bi vzlle ločitve, nemu pismu vztrajala pri tem, da ostane v njegovi hiši, Izženejo lz nje.
Ko pa je Oktavlja izvedela, da jo je Antonlus zavrgel, je s svojimi otroki — razen starejšega, ki je bil v Atenah — nemudoma prostovoljno odšla ls Antonljevcga doma. Srčna čednost, ki jo Je pri tem pokazala, je k sočutnemu občudovanju prl-
Zaradl velikih priprav svojega nasprot. nlka jo bil Oktavljan v hudih skrbeh, da so utegne zgoditi, da bi bil še pred poletjem prisiljen začCtl z vojno. Vedel ni alti, kje bo dobil denarna sredstva za vojno, ki bo po vsej priliki dolgotrajna la raasetna. Ko je Izvedel, da sta Kleopatra tn njen prijatelj s vso mornarleo že v Grčiji, se ga Je polotil nemir. NI kazalo še naprej Izgubljati časa. Da bi sl hitro zagotovil denar, se Je lotil zelo nepriljubljene, pa silno donosne oblike davka, namreč zaplembe precejšnjega dela zasebnega Imetja: Vsi oavobojsnel so morali državi v gotovini od. dati oamlnko svojega premoženja.
Ako bi’ Antonlus te spomladi začel z udarci, bi po vsej verjetnost) na poti proti Rimu naletel ls ns šibkejši odpor. Toda njegov načrt je temelji) na tem, da počaka, da bo sovražnik odrinil Iz Brundlslja sil Tarenta, da bi ga potem napadel na morju, razbil njegove prevoze ln vsako Izkrcanje na nasprotni oliall. Jadranskega ali Jonskega morja preprečil ali vsaj otežkočtl. Zato Je večino svoje mornarice zbral ▼ Patrasu v Korintskem zalivu: od tod M jo lahko vrgel v katero koli smer ln kstero koli bo-jlšče. katero sl bo nasprotnik pač Izbral.
Njegovo oklevanje Je prišlo Oktavljann silno prav, saj at je s tem pridobil potreben čas, da je zbral denar, zmoblllzlral prijateljske narode, zvlekel skupaj ladje, novačil za nov0 vojsko In sl dal pripeljati legije Iz Galicije ln Apanije. Ko Je Imel te polne roke dela s temi mrzličnimi pripravami. sta Iz Grčije v Rim prispela Tlttua In Planeus, dva Antonljeva častnika ta mota velikega ogleda, ki sta bila oba Iz konzulskih družin. Sprva je njun nepričakovan prihod vzbudil zaskrbljenost ln nezaupanje, toda potem se Je razširila govorica) da sta ušla lz glavnsga stana v Atenah In da sta zaprosila za razgovor z Oktavljanom. Kaj neki se je zgdllot
Tole: ▼ Antonljevem glavnem staan Je prišlo do krize. Različna mnenja glede bo-jevatnega načrta? Tekma med poveljniki? Prepir zaradi položajev? Skrivnost. Oktavljan je sprejel v avdljenco Pianka tn T1-tlja. strica ln nečaka. Častnika ata mn pripovedovala, da sta Iz strahu pred Kleopatrinim maščevanjem morala pobegniti Iz Aten. Ponovno sta bila namreč pritiskala na to, da Js treba kraljico odstraniti Iz glavnega stana. Pa no le da nista uspela, temveč so Jo Eglpčsnka, čim Jo za to Izve-
dela, zaklela, da se bo nad njima strahovito maščevala. Ker sta bila prepričana, da pomeni Kleopatrina navzočnost v Antonljevem taborišču nesrečo za vse, kajti slehernik, ki je sprožil njen srd, je padel v nemilost In sl n| bil več varen življenja, sta smatrala, da je boljše, ako zapustita Antonija, ki je pravi suženj te tujke, ln odideta v Rim. Ponudila sta mu pomoč ln obljubila pokorščino.
Lahko sl predstavljamo veselje Oktavl-jana, ko je slišal za to poročilo. Toda ta mladi mož bi bil lahko starejšim zgled samoobvladovanja. Njegov obraz je ostal nagiben ln neprodlrcn. Zahvalil se Je častnikoma za zanlmva sporočila, vendar jima je dal razumeti, da ju ne more smatrati za prijatelja ln sotrudulka. ako mn poprej ne podasta trdnega dokaza za avojo poštenost.
Tedaj sta mu Planeus ln Tltlus zaupala. da Je Antonlus, dal shraniti svojo oporoko pri vestalkah. In ta lastnoročno pisani dokument bo najzgovornejši dokaz na njune trditve.
Oktavljan, ki js opazil, da Je zaradi trdih davkov začelo med ljudstvom pojenja-vatl vojno navdušenje kakor tudi sovraštvo do njegovega tekmeca, d oči m so Istočasno skrivni agentje lz Grčije trosili zlato, da bi pridobili pristašev za Antonija — sl je takoj mislil: Tisto oporoko, ako v resnici obstoja, mora za vsako eelo dobiti v roke. Takoj je poslal dva svoja prijatelja v »dom vestalk«. Prijatelja sta se vrnila z sporočilom, da so se vestalke na vse pretege branile zagrešiti to bogoskrunsko dejanje. V resnici so pravila rimskih svečenle prepo-
ti)
DOSEDANJA VSEBINA:
Egiptovska kraljica Kleopatra je svoje dobre zveze z rimskimi vodniki in generali porabljala za to, da bi uresni-čla svoje politične zamisli in Egiptu priborila večjo veljavo. Naslonla se je najprej na Cezarja, pote mna Marka Antonija. Slednjega je docela ujela v svoje mreže ter ga odtujila Rimu in njegovi družini. Anto-nijev ugled je zato v Rimu padel, še bolj pa zaradi dveh neuspehov, ki jih je doživel v bojih s Perzijci.
Z vzhodno polovico rimskega imperija — zahodno je imel v oblasti njegov svak Oktavi-
Jan — je Antonius razpolagal :ot pravi absolutni vladar. Delti je pokrajine in podložna kraljestva otrokom, katere je Imel s Kleopatro. Kleopatro samo pa je dal oklicati za »kraljico kraljic«. Za Rim, kjer je zavoljo tega nastalo razburjenje in jeza, se ni menil več, marveč se je držal le v Aleksandriji in tam prirejal vojaške slovesnosti, kakršne so se smeje prirejati doslej le v glavnem mestu imperija. Oktavljan je dobro izrabil srd rimskega ljudstva do Antonija ln storil vse. da je svojega tovariša onemogočil. Ko pa je Antonius zahteval od Oktavijana delež na poslednjih ozemeljskih pridobitvah, je spor privrel do vrhunca. Antonijevi pristaši in prijatelji so sicer skušali svojega vaditelja opravičiti in njegove samovoljne ukrepe omiliti, vendar je Oktavljan potegnil za seboj ogromno večino Italije.
Spopad med veljakoma Je postal neogiben.	Antonius je
v Mali Aziji zbral svoje legije, v Jonskem morju pa veliko vojno mornarico,	v katero je
Kleopatra poslala	nekaj orjaških bojnih ladij.	V njegovem
glavnem stanu je soodločala tudi Kleopatra, ki se je vedla kot prava vladarica in zapo-vedniea.
£dl sc, da ji Je Antonlus podaril knjižnico, katere lastniki so bili poprej pergamskl kralji, da bi prljateljlel vsaj deloma nadomestil škodo, katero je požar ▼ aleksandrijskem pristanišču pred petnajstimi leti povzročil Slavnim knjižnim zbirkam. Kaže, da ji je dal tudi pooblastilo, da sme lz svetišč	ter	javnih zgradb odnesti	vrsto dragocenih	umetnin, ki so potem	odromale v
Egipt. NI pa Izključeno, da ao bile to la govorlee. ki so Jih ▼ Rt mn trosili Oktavlja. novi pristaši, da bi še bolj razgalil! sovraštvo do »upornika« la »njegovo prllež-nlee«.
Vendar Js gotovo, ds je »kraljlea kraljic« v duhu Že videla, kako se približuje dan. ko bo ob strani zmagovalca vkorakati v Rim. Popolnoma se jo vdala omamtjlvt gotovosti, da bo kmalu kot vladarfek "la boginja vsega Imperija stopila na Kspltol. Toda njena navzočnost v Efezu In način, s katerim je dala čutiti svojo oblast, sta na konzula In senatorje, ki so pribežali v Antonljev tabor, naredila neugoden vtis. Zdelo se Jim je. ds bt Imel Antonlus pri bližajočih se vojnih nastopih več delovne prostosti, ako bi kraljleo izločili Iz soudeležbe. O tem ao previdno spregovorili s An-tonljem, vendar so opazili, da se je otepal takega odločnega ukrepa. Tedaj ad v ogenj poslati poveljnike posameznih vojska.
Domitlus Ahenobarbus sl Js v prepričanju, da bo Kleopatra pri vojnih nastopih le za eokljo, drznil predlagati, paj se kraljica ob koncu zime vrne v Aleksandrijo In tam počaka na Izid bojev. Tudi sanjo samo bi bilo bolje, ako bi sl prihranila nepotrebno vozarenje In napore.
Kleopatra se je temu predlogu opirala a ponosom užaljene ženske. Toda razlogi, ki jll: je navedla, glavnega atana niso prepričali. K0 Je Csntdlus Craasns prispel « legijami, ki so prišle Iz Sirije tn Armenijo, je v njem našla vplivnega zagovornika v generalskem sveta, za kar so seveda kmalu našli razlago v bogatih darltih, katera mn je skrivaj/ poslala. Canldlua je dejal, da bi bilo nevarno, ako bi vzaevoljtll Egipčane, ki tvorijo Jedro vojne mornarice. Ako bi bila Kleopatra le navadna ženščina ali ljubezniva kneginja, potem bi njena navzočnost v taborišču pomenila bolj oviro kakor prednost. Toda ta ženska po pameti, srčnosti In razgledanosti prekaša sleherne zavezniško kronano glavo. Izkušena je v vladanju kakor v vojaških podvigih. In ker tudi drugi zavezniki osebno sodelujejo pri vojni, nt nobenega razlog«, da bi morali Izločiti egiptovsko kraljleo.
Antonlus. kt ee je do takrat držal oh etranl tega mučnega prepira, j« pritrdil Kanldtju. Toda kmala je nastopil nov dogodek. ki je naredil konoe tem prerekanjem In Kleopatri priboril zmago: Oktavljaaova vojna napoved, ki je bila — spretna šahovska poteza — naperjena ne proti Antonija, temveč proti Kleopatri. O tem bomo govorili v naslednjem poglavju. Zaenkrat ostanimo pri prilikah ln času, v katerem je prispela vojna napoved.
Ko so bile legije In pomožne četa zbrane, sta Antonlus In Kleopatra odšla na so. sednjl otok Samo« pregledat mornarieo, ki as je bila med tem povečala z večjim številom tovornih ladij, katere ao zaplenili na Rodu ln bližnjih pristaniščih. Prebivalci Samosa, veseljaško ljudstvo, jo v čast gostov priredilo velike slovesnosti, 'iz Efeza ln dragih mest so povabili igralce, pevce, plesalce In godbenike, da ao zabavali visoki par In njuno spremstvo. Gostije la pojedine ao Mie sijajne, vendar so pri podeželskem prebivalstvu vzbudile nezadovoljstvo, kajti moralo je za kraljevsko omizje dobavljati živin« In divjačino, vino In poljske sadeže. Na splošno se je govorile, da sedaj ni čas za smeh In rajanje, ko as Iz obal Egejskega morja ns čuje dragega kakor Jok In stok.
Ko so bile prevozne ladje pripravljene, ao jo začel prevoz čet v Grčijo. Tudi glavni stan so premestili v Atene. Tnkaj se ee, čeprav ne a enakim bleskom In sijajem kakor v Efezu ln na Samu, ponovila slavja.
Igre, pojedine ln sprejemi. Antonlns je tukaj zopet videl svojega najstarejšega sina Antllla, ki Je študiral v Atenah, kakor se je spodobilo za vsakega rimskega plemiča. Antonlus ga je radosten objel.
Vendar se je v Kleopatri, čim ga Je zagledala. zbudilo staro ljubosumje. Jezila se je, da Antlllus ni prišel v Grčijo samo zaradi študija, temveč ga je Oktavljan poslal kot sla. ki naj bi tipal glede miru. Zopet se je spomnila, da sta Oktavlja ln Antonlus tukaj pred šestimi leti prebila svoje medene tedne ln da so Atenci pri tej priliki mladi ženi Izkazoval) največje časti. Zato Je sklenila, da ho sleherni spomin, ki je še živel v Atencih nanjo, kot velika vladarica popolnoma zasenčila. Začela je z nezaslišanim razkošjem ln na vse strani sipati dragoeena darila. Ni bila zastonj edina dedinja faraonskega zaklada. Razen tega ni zamudila nobene prilike, da ne lil spomnila Grke na to, da pripada dinastiji Lagldov, potomcev Aleksandra Velikega, čeprav potomci Demostenovlb sodobnikov gotovo še
niso pozaMtl, da j« bil Aleksander Veliki njihov prvi zavojevalec, je Kleopatra vendar predobro vedela, da Je v teku stoletij slava velikega Maeedonea postala tudi za Grke slava njihovega narodnega junaka. Tudt njihovi dedi so pripomogli z krvjo In duhom do velikih osvojitev, ki se segle eelo do osrčja Indije.
Atenel, ki so MII sprejemljivi za prijaznost vladartee Iz tako plemenitega rodu, obenem pa oslepljeni zaradi pjene zapravljive radodarnosti, so sklenili, da se bodo pokazali hvaležne za njene počastitve. Vodilni možje v mestu so sprejeli soglasen sklep, da bodo »kraljici kraljic« podelili častno občanstvo. Odposlanstvo zastopnikov najuglednejših družin je v svečanem sprevodu odšlo ▼ palačo, kjer sl je stanovanje uredila Kleopatra, da bi JI Izročili nenavadno listino. Antonlus, ki je bil prav tako atenski častni meščan, se je sprevodu pridružil. Obredje je potekalo v posebno slovesni obliki. Poklon, katerega je atensko odposlanstvo naredilo pred novo eomeščan-ko. Je bil takten, kakršnega sl Je ponosna vladarica, ki se je v sanjah že Imela za rimsko cesarico, samo Želela. *
Pa to ie ni bilo dovolj. Povzdignili so jo eelo med boginje In njeno podobo postavili na Akropolo zraven Antonljevega kipa. Čeprav (ta bila Kleopatra - Afrodita ln Antonlus - Dyon!zlos navajena na takšne laakarlje, jima Je okoliščina, da je do tega dejanja prišlo v zibelki kulture, umetnosti In dobrega okusa, prinesla silno pomemben odmev. Vendar so se mnogi meščani, posebno nižji sloji, nad tem zgražali In javno as Je govorilo, da Kleopatra nt prava Antonljeva žena In bi bila zato bolje, ako prlležnlee ne M pretirano slavili, medtem ko prava žena (e živi. Drugi ao zopet dejali. da So Oktavljo sprejeli a veliko manjšimi častmi, zraven pa Izražali bojazen, da bo ta primerjava v Rimu Id drugod Izzvala veliko nevoljo. Kraljici je prišlo vse to na uho. Da bi tema zabavljanju, ki ni veljalo njeni osebi, marveč njenemu odnosn do Antonija, naredila konee, je trlumvlra pripravila do odločnega koraka.
Takoj je aa njeno povelje Antonlns napisal pismo, s katerim je Oktavljl v polnem obsegu odrekel vse pravice. To listino j« Izročil nekaj svojim agentom z naročilom, naj ga odneso v Rim ln ga tam prijavijo kot elrilno pravni akt. Dal jim je zraven tudi svojo oporoko, kstero naj dajo v roke vestalk, svetih varovalk poslednje volje odličnih osebnosti.
‘ Ako se je trlumvlr sedaj odločil za ločitev, potem pomeni, da se je nemir zaradi slih govoric v Atenah, kt ae jih Je Kleopatra začela bati kot pravih strašil, polotil tudi njega. Predvsem p« pomeni, da je
vedovala, oddajati njim zaupane listine prej, preden nastopi določeni čas.
»Oporoka je torej tul« st je mislil mladi trlumvlr ter Pianka in Tlttja uvrstil med svoje pristaše. Toda premalo mn je bilo, ako je le vedel, da dokument leži v Rimu. Mora ga. dobiti v roke, da mn bo služil kot odločujoče orožje, da bo Antonija spravil ob ngled. razpalll srd Italijanov proti njemu In ga preigral, še preden bi ga vojaško potolkel. Vsebina oporoke mora biti po vsem, ker ata mu oba begunca pravila, tehtne vsebine. Nekaj časa je zaradi tete zločina ie omahoval, toda potem ee je zaradi blaginje države odločil ln dal z vojsko obkoliti »dom vestalk« In nkazal Izvesti natančno preiskavo. Odkrili so pisanje In mu ga Izročili.
Sledilo je takoj sklicanje senata In ljudskega zbora. Oktavljan je senatorjem In ljudskim zastopnikom pokazal lastnoročno napisano oporoko in prebral najpomembnejše odlomke. Antonlus Je dokazoval Rimljanom, da je Ptolomej Cezarlon resnično Cezarjev aln ln zagotavlja otrokom, ki jih je sam Imel s Kleopatro, ogromna darila. Za konee razpravlja o svojem pokopu: ako bi umrl v Rimu, naj bi njegovo truplo z velikim sijajem ponesli čes Forum ln ga nato prepeljali v Aleksandrije ter Izročili Kleopatri. Izraža željo, da bi ga pokopali zraven nje.
Nekaj starih senatorjev je bilo mučno užaljenih zaradi Oktavljanovega brezobzirnega postopka. Oporoka je bila avets reč In predčasna javna kržltev notarske tajnosti Je žalila njihov čut za pravo In njihovo vernost. Toda pri ljudstva In mlajših plemenitaših je bil vtis ogromen. Videli so le odpadnika, ki ni hotel avojt rodni sem. Ijl prepustiti niti svojih kosti. Vsi so tedaj spoznali, kako krčevito la globoko ja bil navezan na Kleopatro, da ae ni hotel od nje ločiti niti Po smrti.
Oktavljanovt prijatelji ao neumorno delali. to odkritje propagandno Izkoriščali ter razširjali najostudnejše prigode, aaj-hnjša obrekovanja ter najneumnejle Izmišljotine kot (e dokazana dejstva. Plan-ens ln Tltlus sta postala junaka dneva tn sta povsod naletela na navdušene poslušal, ee, ko sta javno ali zasebno odkrivala »Kleopatrine nearamnoatls In »nesmiselne bed aa toč e, ki jih je počenjal Antonlus«. Tn pa tam se je našel še kdo, kateremu se je vse to zaatudllo. kakor na primer staremu pretorju Kaponlju. ki se tedaj, ko je slUal Pianka zabavljati čez svojega nekdanjega poveljnika, al mogel vzdržati pikrega vzklika: »Prav zarea, strahovito ga mora lomiti Antonlus. odkar al ga ti zapustil.«
palje.)