Pedagogiška knjižnica. tT" ' ' o ' e> Izdaja „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani". I. zvezek:. Jana Amosa Komenskega „Didaktika“. Prevel Jernej Ravnikar, nadučitelj. * -- -* • % / V Ljubljani. Knjigotiskarna R. Miličeva. 1803 . mi očmi naslikano, da tukaj ne dospemo do svojega °dja, marveč nam ga je iskati drugej. Kar je v nas zdru¬ ženo v tem življenji, ni druzega, kakor same stopinje, po katerih hodimo, spenjajoč se vedno više ter vedno še više n ad seboj ugledamo ravno tako, ne dosežemo pa nikdar najvišjega. Gotovo je, da človek s poeetka ni tak, ka- keršen je bil od vekomaj; kal življenja se mu ponovi šele O 6 v življenji matere s kapljo očetovske krvi. Najpred je človek gruda strdene krvi, ni pravilen, niti lep. Potem to raste in postane kos mesa, ki se spreminja in polagoma upodobi v človeka, — toda se brez življenja, brez gi¬ banja. K temu kasneje pristopi gibanje, slednjič se prične siriti, odpro se mu oči, ušesa in ostala čutila. Precej na to se mu odpro še notranja čutila, tako da vidi, čuje, čuti itd. Za tem se mu razvije razum, ki razsoja o stvareh; na zadnje pa še volja, ki želi to ali ono, ali ki hrepeni za tem. A vse to se razvija zopet korakoma, kajti razum¬ nost naša pričenja od nežne mladosti, jednako jutranji zori, prikazaje se iz mraka, ki nas razsvetljuje, dokler ži¬ vimo (ako nas ne puste v temnih zmotah, ali če se po greznemo v živinsko življenje), vsa ta svetloba ostane do smrti. Naša dela so prvotno neznatna, slabotna, motna, pozneje se pa povsodi, kjer koli živimo širijo, (ako nas ne pograbi razkošje in ne pokoplje živih); dolžni smo vedno nekaj delati, nekaj želeti si, nekaj nalagati si, po čem težiti, a (v zdravem človeku) je vse to čim dalje, tem večje so te stvari. \ r tem življenji ne more nihče dospeti do namena svojih želja in prizadevanj, ne nasititi se jih. To vidimo jasno pri onem, ki po kaki stvari hrepeni, kamor koli se ozre, spozna to iz svoje skušnje. Ako se kdo zaljubi v posvetno blago, hrepeni vedno po njem, kako bi ga pomnožil in nakopičil, — in ako bi si končno pridobil ves svet, imel bi še premalo, kakor nam kaže Aleksander Veliki. Ako kdo za slavo teži, njemu na svetu ni nič toli težavnega, da je ne bi dosegel. Uda se li kdo razkošju — tako, da se njegovo poželjenje razliva v po¬ tokih, nikdar ne poreče: dovolj je tega; mrzi mu to, kar Itl >a, teženje njegovo gre pa še dalje — vedno za še bolj Prijetnim in sladkim razveseljevanjem. Ce bi kdo svojo Pozornost obračal na modrost, opazoval božja in človeška dela, ne bi dospel do svojega namena, kajti čim več kdo z 'ia in ume, tem bolje uvideva, koliko še manjka. To traje celo do smrti. Gotovo je, da se tisti, ki so o neumrjoenosti duše dobro poučeni, celo vesele h pra- v eniu življenju priti, ti teže po tej popolnosti, ostavljajoč drage volje vse za seboj, s čirnur so se tukaj bavili. Tiste Pa, ki so se v to življenje in predmete njegove zamislili 111 pozabili na bodoče, razburja že zavest in misel, kadar Ze čutijo ono življenje, za katero popred niso marali ve¬ deti. Ti vender še najdejo kako pot k Bogu, ki se obra¬ čajo brž do njega, imenujoč ga, ali da za se plačajo in °dredijo kako pobožno ustanovo, žrtvo itd., pripravljaje Se na ta način na ono, kar bode prišlo. Pri vsem tem, da telo oslabi, čutila pa stemne in slabe — tako da se Zlv ljenje izgublja, duša vender še izvršuje najtemeljitejše Cl ne svoje — pravilneje, kakor je to delala za vsega dvojega življenja. Odreduje, pravim, za sebe, za deco, za občino itd. bolj pobožno in mnogo »pravilneje, kakor kdaj poprej. Kdor opazuje umirajočega pobožnjaka, vidi Pojemajočo glino; — in ako ga posluša, čuje nekaj an- PTljskega, nekaj nebeškega. Gledajoč tedaj v umirajočem truplu živo dušo, zamislimo se nehote na pišče, ki pre- kljuje jajčno lupino, katera se razdrobi ter razpade, iz n .je pa pride živa ptica. Nam je tedaj odrejeno trojno stanovanje, dve sta začasni, v tretjem pak stanujemo na veke. Prvo naše 8 stanovanje je življenje naše matere, drugo zemlja, tretje nebesa. Iz prvega dojdemo po rojstvu v drugo, v tretje po smrti z vstajenjem, kjer ostanemo na veke. V prvem imamo jedino le življenje in početno gibanje, v drugem življenje, gibanje, čutila in početno vporabo razuma, v tretjem bode pa vse popolno, brez pogreška. V prvem življenji se pripravljamo za drugo, v drugem za tretje, a tretje ostane samo za se brez konca in kraja. Ko pride iz prvega, treba je sleči srajčico, človek se izluši kakor zrno iz lupinice, ravno tako je, kadar zapusti drugo, telo se loči, duša pak hrepeni v večnost, dokler se zopet ne ogrne z novo, lepšo obleko. Izhod iz prvega stanovanja v drugo je tesen ter spojen z bolečinami, ravno tako iz drugega v tretje (kakor je smrt huda in težavna, tako tudi rojstvo); iz tretjega pa ne gre nikamor več, tu ni več smrti, več bolečin, niti premembe, kajti prvotne stvari izginejo. Za človeka pravi namen tedaj ni tukaj, ampak kasneje kje drugej. 4. Kaže se.to tudi v tem, da je prišel na svet Sin božji ter se včlovečil, da je v nas vnovič popravil padlo podobo božjo; porodil se je, umrl, vstal zopet od smrti ter naposled šel v nebesa k svojemu Očetu, kakor nam je namenjeno vsem. A čemu vse to? Le iz tega namena, da nas otme smrti, ker po grehu nam je bila vsem od¬ ločena, ter nas po vstajenji popelje s seboj v nebesa. On tedaj ni bil vedno na zemlji, ampak samo začasno, kjer je le dovršil svoje poslanstvo; na to pak je odšel zopet tjekaj, kjer je bila zanj pripravljena vekovita slava. Taka je tudi z nami, kajti mi nismo tukaj zato, da bi ostali 9 tu, temveč, da tukaj preživivši izvršimo svoje poslanstvo, potem pa da odidemo tja, kjer so za nas pripravljena bivališča večnosti. Poglavje III. To življenje je nekako pripravljanje za večno. Iz tega sledi, da to življenje ni samo za se, ampak 7 -u ono, ki šele pride, po tem takem (pravilno rečeno) ni življenje, nego samo priprava za pravo življenje. Dokaz temu smo najprej zopet mi, potem vesoljni svet in sled¬ njič pismo. Mi sami vidimo v resnici, da karkoli je v nas, hodi v se korakoma, — tako, da je prvo za pripravo drugemu. N. pr. Prvo naše življenje je v materi. No, čemu je? morebiti samo za se? Ne, bolje za to, da se telo vspo- sobi za orodje duše in za življenje, ki ga preživi tukaj. Kakor hitro se to dogodi, pridemo iz kraja na svetlobo, ker v teminah za nas ni več prostora, ne opravka. Ravno tako naše drugo življenje pod solncem ni nič druzega, kakor priprava za tretje, da se namreč telo privadi na dušo ter da se pripravlja za ono, kar se ima zgoditi na v eke. Kadar se to izvrši, za nas tukaj ni opravila več; ustavimo ta svet; akopratn nekaterniki odhajajo nepri¬ pravljeni — ali bolje povedano, podajo se v pogubo, kakor se tudi nepopolno dete iz raznih vzrokov odpravi iz živ¬ ljenja — ne v življenje, ampak v smrt; v obeh slučajih s e to dogaja z božjim dovoljenjem, a vender s človeško krivdo. 10 V idili svet od katere koli strani ga opazujemo, nam dokazuje, da ni ustvarjen za drugo, kakor za razplodbo za obrambo človeškega zaroda, za naobražbo Iz tega pač razvidimo, zakaj ni Bog ustvaril vseli ljudij skupno (kakor je ustvaril vse angelje v polnem številu; a kdo mu utegne reči: zakaj storiš to tako, ono pa dru¬ gače?), temveč ustvaril je le dvojico ljudij, zapovedal jima je, da bi se množili ter napolnili zemljo; za to raz¬ plodbo jim je treba dati časa. To se jim je tudi dalo, da pa ta čas ne bo prazen, slep, oblažil je ta svet s solncem, z luno in zvezdami ter jim zapovedal, da vrteč se, odmerjajo ure, dni, mesece, leta. Ljudje, kot stvari telesne, potrebujejo mesta za bi¬ vanje, prostora za dihanje in gibanje ter hrane in pijače; razprostrl je stvarnik za nje v sredini sveta čvrsto pod¬ lago, zemljo, ki jo je zunaj in znotraj napojil z vodami, obdal z zrakom, napolnil z rastlinami, da rode ovočje ter z različnimi živalimi, tako, da imajo vsega v obilici za potrebo in razkošje (lahkoživnost). Dalje je dal Bog človeku misel, podobno svoji sliki, da se s čim bavi ter s tem bistri svojo oplemenjeno (po- žlahtneno) izmnljivost, dodavši mu razven teles in potreb- nostij prerazličnih stvarij in potrebnostij v rastlinah, v vodah, v zraku, na zemlji in pod zemljo, , da je ljubko gleda, motri in se uči, tudi razkošje duše, da s tem pride k spoznanju mogočnosti, modrosti in dobrotljivosti svo¬ jega Stvarnika, ter da postane sposoben zaljubiti se v — za oni čas zanj še skrito krasoto in pohotnost. — Ves 11 svet tedaj ni za nas nič druzega, kakor sadovnjak, hra- 'dlišče ter šola naša. Da je vse tako, razodeva že razum, vender to še bolje potrjuje pismo, kažoč, da je Bog vstvaril svet ter na njem vse izvršil, na to postavil človeka za gospodarja, zapovedujoč mu, naj se plodi in množi, da napolni zemljo ter gospoduje vsemu, kar je na nji. In glej, svet ni za drugo, nego da služi ljudem. Bog o tem razločno govori Pri Osiji (Hosea), da so nebesa zbog zemlje, zemlja pa zbog žita, vina, olja itd., a vse te stvari pa za ljudi (Os. d, 21, 22). Vse je torej zavoljo človeka tukaj, celo čas, bajti svetu je določenega le toliko obstanka, dok se ne napolni število izvoljenih. Kadar se to dogodi, bodeta Prešla nebo in zemlja in njiju mest ne bo moč najti; za Prihodnje življenje pak se vstvari novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravica, kakor se pripoveduje. (Ob¬ javljanje 6, 11. in 7, 3; 2. Pet. 3, 10, 11, 12, 13. Objav. 20, 11 in 21, 1.) Slednjič pismo o onem življenji ne go¬ vori drugače, kakor o nekem pripravljanji, nazivajoč je eesto, prehod, vhod, pričakovanje; nas pa imenuje popot¬ nike, prišlece, goste, čakalce. (Glej .Gen. 47, 9; Psalm 39, 13; Job. 7, 12; Luk. 12, 34 itd.)’ Tako tudi je; kajti kdo izmed vseh, ki so se porodili, ni zopet izginil iz sveta? ker ustvarjeni smo za večnost. Spadamo tedaj tjekaj v večnost, tukaj se samo priprav¬ ljamo. Zato Jezus pravi: „Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure, kdaj pride sin človeški" (Mat. 24, 44). In B> je razlog (to vemo tudi iz pisma), zakaj Bog cesto Jemlje pobožne iz sveta že za mladosti, ker vidi, da so ze pripravljeni, kakor Enocha (Gen. 5, 24. Glej Modr. 4, 12 14). Nasprotno dopušča hudobnim dovolj časa, ker ne mara, da bi se kdo zakasnil in da ne iznenadi nepriprav¬ ljenega ; slednjič ga pa, ko ne more dočakati, pokliče vender na sodbo. Gotovo tedaj je, da je bivanje naše v materinem ži¬ votu le priprava za življenje v telesu, ravno tako je go¬ tovo, da je to stanovanje v telesu samo priprava za ono življenje, ki pride za sedanjim in ki bode trajalo večne čase. Blagor tistemu, ki je prišel z zdravimi udi iz ma¬ terinega krila; blagor tisočkrat tistemu, kateri odnese od tukaj zdravo in očiščeno dušo! Poglavje IV. Pripravljanje za večno življenje obsega modrost, krepost, pobožnost. Kaj je človeku storiti v vidnem svetu — in kako se ima pripravljati za bodoča nebesa, uvažujemo, ker je Bog — postavil človeka na svet, kar je storil in govoril; pak bodemo mahom umeli svet in misel božjo. Mojzes piše o tem tako-le: In reče Bog: „Ustvarimo človeka, sebi sličnega, da go¬ spoduje ribam v morji in pticam pod nebom, vsem ži¬ valim in vsi zemlji it,d.“ In ustvaril je Bog človeka, sebi sličnega, po obličji božjem, ustvaril je moža in ženo. In blagoslovivši jih, jim reče: »Plodite in množite se, da na¬ polnite zemljo in gospodujete na njej!“ itd. Dal sem vam razno zelenjavo, da rodi seme in vse rodovitno drevje, da rodi ovočje; s 'tem se hranite!" itd. Slednjič dovede — 13 — B 0g k Adamu vso poljsko živino in vse podnebne ptice, da vidi, kako bode katero imenoval po svoji volji 11 '. (Gen. h 26 in 2, 19.) Iz tega razvidimo, da se je človeku zapovedalo (za¬ čenši s poslednjo napominano dolžnostjo): 1. Gledati dela božja ter opazovati med njimi razno¬ vrstnost, dajati jim imena: t. j. učiti se poznati in izra- ževat-i vse. 2. Limeti okoristiti se z onimi, katere je Bog odredil z anj izmed vseh stvarij, a vedeti mora način in mero te ga uživanja. 3. Da postane slika božja, t. j. da teži in hrepeni po B ogu povsodi in vedno z vsem svojim prizadevanjem, da lz t'ažuje njegovo podobnost. To troje je zapovedal Bog človeku; zanj je na zemlji tovrsten cilj; temu ni potreba ničesa dodavati, ničesa iz¬ puščati ; to ima in mora zajedno napredovati, kajti od rega trojnega temelja je odvisno vse sedanje življenje, kakor tudi vsa priprava za bodoče. Zato pravim: sleharni c lovek se mora tukaj naučiti in izvežbati, da postane a) Razumna stvar; b) Gospodar stvarem; c) Slika božja. človek je stvar razumna j ako ve in ume (izrecimo s Salomonovimi besedami), kakov je temelj sveta in moč ^'Valij, začetek, trajanje, konec časa, prememba solnčnega te ka, različnost časovna in tek leta, urejenje zvezd, narav Zl valij in njihova prirojenost, moč vetrov, razmišljanje ljudsko, različnost dreves in moč korenin; z besedo: vse, kar je skrito in odprto (Modr. 7, 17). K tej razumnosti (i 14 pripada tudi to, da ve vse, kar koli je človeški izumek dodal k delu božjih rok, da pozna različnost obrta in raznovrstnih umetnostij, da je dalje popolnoma zmožen jezika, da ume pametno govoriti o raznih stvareh; da mu potem takem niti v malih, niti v velikih rečeh ni nič ne¬ znanega (kakor pravi Sirah kap. 5, 18). S tem si prisvo- juje ime razumne stvari ter se tem potem pripravlja do¬ stojno za nebeško akademijo (učeno društvo). Gospodar nad stvarmi bode pa tedaj, ako ugrabi vse stvari za svojo potrebo in priležnost, da med njimi go¬ spoduje ter se nosi gospodski, t. j. oprezno, plemenito, krepostno; ako bode imel samo jedrnega veličanstvenega stvaritelja svojega nad seboj, angelje pak, sluge njegove, sebi na strani, v popolni zavesti, da so ostala bitja nižja od njega; ako ume svoje mesto čuvati ter da se niti jedili stvari, celo svojemu lastnemu telesu ne poda v službo, v robstvo, temveč da sam ž njimi služi, a to ra¬ zumno, oprezno, da ve, kako, kdaj, kje in doklej je treba odjenjevati ali telesu odrekati njegova zahtevanja; kako, kje, kdaj in doklej bodi bližnjemu po volji; v obče mora vedeti, kako mu je v nravnem, krepostnem, razbornem in zmernem oziru ravnati ter po tem urediti vse svoje čine, notranje in vnanje. Slednjič postane slika božja, kadar obrne srce k Bogu, kakor tudi vse svoje težnje in želje, čujoč notranjo in vnanjo čistost in svetost, pravičnost in usmiljenost. Po¬ polnost kakšne slike obstoji v tem, da izra¬ zu j e sličnost svojega izvira, svoje matere. Bog zavoljo tega tudi zapoveduje: „Bodite sveti, kakor sem jaz svet, vaš Bog“. (1. Petr. 1, 1"5). 15 - Iz vsega tega sledi, da bivanje človekovo na tem svetu praviloma pomenja, da je naobražen, kreposten in po¬ božen, t. j. a) Da spoznava jasno sebe in vse ostalo. b) Da vodi oprezno sebe in vse drugo. c) Da obrača sebe in vse ostalo k onemu izviru - stu¬ dencu, k Bogu, iz katerega vse izvira. Vtem trojnem temelji je obsežena vsa slava človekova, njegova bodoča osnova. Vse drugo v njem I kakor zdravje, lepota, moč, bogastvo, odličnost, dostojnost, človeško nag- nenje, prijateljstvo, sreča pri delu, dolgo življenje itd.) ni •nč drugega, kakor vnanji dodatki, površni nakit, ako jih ®og komu prida; nepotrebna so pa nečimurnost, neko- nstna bremena ter škodljive zapreke, ako kdo pohlepno hrepeni po njih, se jim preveč uda, ker one prejšnje (na katerih se utemeljuje mogočnost) zanemarja. Na primer: Ura (navadna ali solnčna) je nežna, ko¬ ntna in potrebna priprava za razdelitev časa; njeno vr¬ tenje je zavisno od ročnega razmerja in umetne sestave. Njeni ovoj, rezbarija, slikanje, pozlačenje so le slučajne stvari, ki vnanjost povzdignejo, a ne donašajo nobene dobrote. Onemu, ki bi zahteval lepo, namesto dobro tako Pripravo, smejali bi se mu, kakor nespametnemu otroku, ki ne zna presoditi, čemu je to. Kacega konja vrednost spozna v njegovi jakosti, hrabrosti, hitrosti in umetnem kretanji z jahačem; zamotan rep, poravnana, lepo stoječa griva, pozlačena uzda, ukrašeno pokrivalo ali sedlo sicer Nekoliko povzdigne konjsko lepoto, vender bi onega, ki ];s Če v tem konjske vrednosti, imenovali neumnega. — Naše zdravje zavisi od dobrega prebavljanja želodca in 16 — od čvrstosti in svežosti naših notranjih udov. Ležati na mehki postelji, hoditi po lahni poti, dobro jesti in piti in lepo oblačiti se, nič ne pomore k zdravju, nasprotno še škoduje mu. Kdor gleda več na sladčice, dobra jedila, ugodnosti, olepšavo telesa, kakor na zdravje, je nespa- metnež, na vsak način je oni nespameten in neoprezen, ki hoče človek postati, ki pa za vnanjo človekovo lepoto skrbi bolje, nego za njegovo pravo telesno potrebo. Zato knjiga modrosti one ljudi obsoja kot tepce in brezbožnike, ki svoje življenje smatrajo za igračo ali trštvo brez do¬ bička in koristi. Takim- ni všeč ne hvala božja niti božji blagoslov (Modr. 15, 12 in 19). Tega se drži. Poglavje V. V dosego tega vsadila je v človeka seme že priroda sama. čemur je Bog ustvaril kako stvar, zato je tudi v njeno narav vcepil sposobnost, tako, da nobena ne bode ono, kar je, slučajno ali nasilno, temuč prostovoljno, ker je iz korenine v njo vložena, da samo raste, kar mora izrasti. Tako ima tudi človek temelj prosvete, kreposti, nabož- nosti (za to troje je naš svet ustvarjen) sam v sebi tako stanovito, kakor drevo svoje korenine, na katerih stoji. Zavoljo tega ni potreba nič od teh rečij v človeka vla¬ gati, ker jih ima že sam od prirode v sebi; le da se te korenine varujejo pogina ter da imajo pripomoč, da se morejo krepko prijeti, razrasti, močno razširiti se, izborno cvesti in sad roditi; to je namen. Toda vsi ne umevajo 17 °nega, kar piše Sinih, da je modrost božja v ljudi vlo¬ žila zato korenine od vekomaj (Sir. 1, 14); opazujmo po¬ gosto, kakove temelje ima v nas znanje ali prosveta? ka¬ kove kreposti ? kakove pobožnosti ? pa uvidimo v res¬ nici, kakšno delo modrosti božje je sleharni človek. 0 vednosti ali prosveti. Da je človek ustvarjen zato, da vse zna in vse umeva' nam dokazuje: 1. Ustvarjen je po božji podobi. Tedaj v Bogu, ker med onimi divnimi njegovimi stvarmi leskeče nad vse •Jasno, kakor biser njegovih vseved, človek mora v tem gotovo svojo podobnost imeti; drugače bi slika ne bila slika. To dokazuje stvar sama, da ima človek na vsak način sličnost z Bogom. Postavljen je v sredo čina božjih r °k, imajoč v sebi dušo svojo, kakor nekako okroglo zr¬ calo, obešeno v sredi sobe, v katerem se vse, kar se na¬ haja na vseh straneh, odseva samo od sebe. Pravim, vse, kjer koli je kaj; kajti duša naša razrešuje, razločuje, iz¬ kazuje, posnema ne le bližnje stvari okoli sebe, ampak tudi oddaljene, bodisi glede kraja ali. časa in če so še tako zamotane. Zares, duša naša je neka neobsežna, ne- kalna stvar, ki se ne da z nikakšno mejo utesniti, kakor tlog sam. Če bi človek živel še tisoč let, učil se nepre¬ nehoma , tako, da bi stvar za stvarjo razumeval, ostalo hi mu še vedno dovolj prostora v njegovi duši; toliko hrezno je duša naša. Vzlic temu, da je človeško telo z Sličnimi mejami svojih udov omejeno, nekateri teh do- 8 ©gajo malo dalje okoli telesa, sluh še dalje, najdalje pak 18 — vid , katerega samo obzorje omejuje; dušo ]>ak »iti ob¬ zorje, niti to, kar je nad njim, ne da omejiti, bodisi nad nebom, bodisi v prepadu; ako je to tudi tisočkrat, večje, ona vender vse prehodi, prodira ter more še vedno dalje prodirati in vse prehoditi; to vse pa prenaša v jedneni trenotku, iz zemlje na nebo, z neba v prepad in od tam kam drugam. Mar ne bi hoteli dovoliti, da se ž njo more vse obseči? temveč, da je le zato, da obseže? ter da nič drugega ne more storiti? 2. Človek se zeve ter je v skupni vsoti mal, zakrit svet, v katerem je vse združeno, zloženo, kar ima veliki svet v sebi raztresenega na široko. (Obširneje razlaganje, da je v resnici tako, spada na drugo mesto.) Zbog tega se more dobro primerjati duša rodečega se človeka s se¬ menom rastlinskim ali s sadno pečko, v katerih ne vi¬ dimo ne sličnosti z rastlino, ne z drevesom, vender je v resnici v njih ali rastlina ali drevo; to lahko dokaže čin, kadar ono seme, vsajeno v zemljo, pušča pod seboj ži¬ lice, nad seboj pa šibice, ki se potlej s priredilo močjo same razraščajo v veje, odevajo z listjem, Cveto in rede ovočje, ko se korenine in veje dovoljno ojačijo. V človeka tedaj ni potreba od onega, kar ima limeti, nič zasajati — (ker to morda bi v njem ne našlo mesta) ; le to, kar ima združenega v sebi, potreba je polagoma razvijati ter de¬ loma kazati, kaj in čemu je kaka stvar. Pitagora 1 ) pravi, h Pitagora (Pythagoras), grški modrijan, ustanovitelj italijanske šole okoli 540— 500 pred Krist., rojen na Samosu, preselivši se 1. 529. v Kroton v Dolenjo Italijo, osnuje .Pitagorejsko zvezo", ki je gojila etiške (nravstvene) in politične namene. Nekateri trdijo, da je umrl pri požaru, ko so Pitagorejci ravno imeli svoje zborovanje, drugi pak mislijo, da je preminul v mestu Metapont,. 19 ( ’ a je človeku tako naravno vse uraeti, da — če bi kdo Z] ial sedemletnega dečka, primerno njegovi razumljivosti Opraševati , bi mu znal odgovarjati na vsa vprašanja fi¬ lozofije — in sicer zato, ker je sam razum v človeku do- statno pravilo in prava mera vsem stvarem; toda ker je Po padcu sam s seboj toliko, zamotan, ne ume sam sebi Pomagati, a oni, ki bi morali pomagati, to redko razumejo, a li ga še bolj zbegajo in zamotajo. 3. K temu so se še razumni, v nas stanujoči duši pri¬ rejala taka orodja, da ji ne ostane nič tajnega, kar koli Je zunaj ali okoli nas; ona izsleduje in izprašuje s tem orodjem, s svojimi čuti vse, to so: vid, sluh, vonj, ukus 'n tip. Na tem svetu tedaj ni ničesa, kar bi.se ne moglo vi¬ deti ali čuti, vohati ali okušati ali s tipanjem spoznavati, kaj in kakšno je. Iz tega sledi, da na svetu ni ničesa, cesar bi človek ne mogel pojmiti. Človek, pravim, ima dušo in razum, ki s tem orodjem vse doseže. 4. Človeku je vcepljena volja za izsledovanje'vsega "l za razumevanje vsemu. Omries natura seire desiderant, pravi Aristotel ’) (za znanjem teže vsi"že od prirode). To v se vidimo pri otrocih in potem dalje pri drugih; kajti kdo ne gleda rad vedno nekaj novega, ne posluša rad v edno nekaj novega? Uprav to je prirojeno vsem ljudem, nkoprani jednemu manj, drugemu več. Tukaj je vzrok, *) Aristotel (Aristoteles), tudi grški modrijan, porojen 1. 384. v 8tngiri v Macedoniji, bil je 20 iet Platonov učenec, od 1. 343. pa učitelj Aleksandra Velicega. Osnoval je 1. 335. v likejskih (Lykeion) izprehodili 'nodroslovno šolo (peripatetiško), zvano tako po Aristotelovi navadi, ki ■] e predaval deloma sprehajaj e se. Umrl v Kalkidi (Chalkios) na Evbeji 1 . 20 da človek rad vedno kam gre, se s kom snide, po čem povprašuje, sam nekaj pripoveduje: duša njegova nima miru, vedno za čim teži, kakor tudi vnanja njegova ču¬ tila. Čudijo se tedaj tudi najbedastejši učenim ljudem, smatrajoč jih za nekaj izvenrednega poleg sebe, kar kaže očitno, da tudi v njih teži za tem nagon in da česa ni¬ majo, bi končno želeli imeti, če bi, ako je mogoče, smeli to doseči. 5. Imamo izglede, da so nekaterniki s svojo vedoželj¬ nostjo, idoč za razumom, izumili velike stvari in da so dospeli brez voditelja k večjemu znanju, nego drugi po voditeljih. To so. avtodidakti ali samouki. A to vse je le dokaz, da ima človek vse v sebi, švetilnico, olje, sten in kresalo z vsemi pripravami. Ako bi le umel razkreso- vati ter z iskro užgati svetlobo tako, da bi znal to go¬ rečo svetlobo pozorno razjasnjevati, videl bi takoj, kakor v svetlobi, divne sklade modrosti božje. A tudi sam v sebi kot v mali svetlobi in obrazu božjem bode gledal z veseljem okrog sebe v tem velikem svetu, kako je Bog vse premikalno vsporedil na številu, meri in vagi, videl bo to vse to tudi v Bogu, kakor v viru, iz katerega vse izvira. A kadar se v človeku ne vžge prava svetloba ra¬ zuma, temveč se mu podavajo svetilnice samo zunaj in to še v svetilki ljudskih domišljij (authoritatum involucris), tedaj zato ni druge prilike (niti biti ne more), kakor če bi nekoga, sedečega v temnem prostoru, obkrožil s svet¬ lobo tako, da bi se mu le malo bliščalo skozi razpoklino, a sama svetloba pa popolnoma k njemu ne more. 6. Ali se vse to ne razvidi tudi iz teh stvarij, s ko- jimi ima naša duša podobnost? Mari zemlja (s katero 21 Sv eto pismo cesto prispodablja človeško srce, poučevanje P a semenu), ne sprejema v se vsakovrstna semena? Ali Se na jednem in istem vrtu ne morejo raznovrstne rast¬ line, razno dišeče cvetice, drevesa nasaditi? To je mo¬ goče le, kadar je vrtnar marljiv, sposoben in razumen; a čim večja je različnost, tem lepši prizor se kaže našim 0c em, mičnost, krepilo in svežost srcu. Aristotel je primerjal duh človeški prazni deski, na kateri ni nič napisanega, vender se more nanjo vse na¬ pisati. Kakor tedaj pisar more na prazni deski vse napi¬ li ali risar narisati, ako le ume; ravno tako lahko je °nemu v človeško dušo uvesti vse, kdor le razume, kako Se ima to delati. Ako se to ne godi tako, gotovo ni kriva deska (razven če bi ne bila gladka), temveč nespretnost Pisarjeva ali risarjeva. Razlika je samo ta, da se na deski n e more dalje pisati, kakor do njenega kraja; ako pa v n ašo dušo nasprotno neprenehoma vpisuješ in vtepaš, ne Oajdeš nikdar ne konca ne kraja, ker (kakor se je pri¬ pomnilo malo poprej) naša duša je neomejena, brez konca 'n meje. Tretjič se primerjajo naši možgani (v kojili se razvijajo misli naše) vosku, na katerem se vtisne ali pečat, ali iz katerega izdelujejo razne podobe in cvetice. Kakor tedaj vosek, vsprejemajoč v se vsakojake podobe, dopušča, da iz njega napraviš kar koli hočeš: tako tudi naši mož¬ gani dopuščajo, da se v njih odtisnivajo podobe vseh Ovarij, da se vsprejema vse, kar prostrani svet v sebi obsega. S tem se lepo tolmači, kaj je naše mišljenje ali Zn anje. Kar koli jaz vidim, slišim, ukušam, voham, tipam, Vs e to je pečat, s katerim se v možganih vtisne podoba ^ake stvari in sicer v toliki meri, da po odstranitvi ta- iste od očij, ušes, jezika, nosu in rok njena podoba ostane v mislih; niti ni mogoče, da ne bi ostala (razven če bi malomarno opazovanje naredilo slab vtisek). N. pr. ako sem kdaj videl kacega človeka ter ga pozorno opazoval, ali ž njim kaj govoril, ako sem grede ali vozeč se videl kako reko , goro, polje, ribnjak, gozd, mesto, grad itd., ako Sem kje slišal streljanje, grom, godbo; če sem kaj pazljivo čital itd.; vse to se mi vtisne v možgane tako, da kadar -koli se tega spominjam, zdi se mi, kakor bi vse zdaj imel pred očmi ali pred ušesi. Akopram se v jednih možganiii drugače in razločneje predočeva in umeva bolj jasno kakor v drugih, vender je to vedno na ta ali oni način v sleharnih možganih. In tu se zopet spozna nedo¬ sežna modrost božja, kako je to ona vredila. da jedini možgani v jedili glavi — in teh je itak malo, zamorejo neštevilno množino stvarij v se vsprejemati. N. pr. kaj je jeden sam človek, ki je živel 30 ali 40 let (sosebno učenjak) videl, slišal, čul, čutil, izkusil in česa more po kakovosti stvarij spominjati se, to vse on nosi v glavi, slike vseh teh. stvarij vtisnene v možganih, kar jih je kdaj videl, slišal, dotikal se jih itd. — katerih je tisoč¬ krat tisoč in še tisočkrat več, ki se razmnoževajo v brez¬ končnost, kajti mi vsak dan vidimo, slišimo, čitamo, sku¬ simo itd. kaj novega. Kako divna je v tem božja mogoč¬ nost nedosežne modrosti. Slednjič predočiva našo dušo najvišje oko ali zrcalo. Če mu namreč nekaj predstavljamo, bodisi katere koli podobe ali barve, pokaže se v njem takoj stvari podobna slika, razven če mu približujemo stvar v temoti ali od zadaj, ali v nepristojno veliki oddaljenosti — ali če se vtisek ovira ali po nemiru zbega; v tacem slučaji se slika gotovo ne izvrši. — Jaz govorim le o tem, kar more v svetlobi ali pri prikladnem približevanji stvarij zgoditi se. Očesa tedaj ni treba siliti, da bi gledalo, ker ono se samo odpira ter se dragovoljno vedno odpira, da gleda vse, kar mni svet vidnega in tudi vse pojmeva (kadar grejo stvari Jodna za drugo, a ne vse skupno), niti se kedaj nenasiti z gledanjem — (kakor pravi Salomon, Eccles. 1,8); uprav kako se naša duša sama odpira, sama zasleduje gledanje, sama vse uhvatuje ter v tem ne jenja, samo da se ne obsiplje s stvarmi, temveč da se ji podaje vse jedno za drugim v primernem redu. To ne more zgrešiti, tako ne¬ spremenljivo je. — O moralnosti in krepostih. Da je človek že od prirode nagnen na sklad moralne čutnosti, dokazujem s tem dvojim: 1. da je z različnim skladom ves vnet, povsodi, kjer koli ga čuti; 2. da sam oi nič druzega, kakor sklad, soglasje (harmonija) zunaj in Znotraj. Sleharni človek ljubi lepo slikarijo,“ lep kip (podobo), i"pega človeka, lepega konja, lepega ptiča itd. Zakaj? bčer čuti jednakomernost in sklad barv in udov: to je pri- r °dna ugodnost očem. Sleharni človek ljubi godbo. Zakaj? Ker sklad glasov ugaja ušesom. Sleharni ljubi dobra je¬ dila in dobre pijače. Zakaj? Ker povoljna zmes ukusa ljubko deluje na jezik. Vsak ima rad primerno toploto in "goden hlad itd. Zakaj? Zato, ker naša narav ljubi vse, kar je primernega, čuteč v tem svoje vzdržanje, v pre- "bilici pa svoje uničenje. Drage so nam celo kreposti - 24 drugih (ker se nekrepostni čudijo krepostnim, akoravno jim v tem ne slede, smatrajoč za-se ono kot nemogoče, v čem jih je takoj s početka pokvarilo ali z navado utr¬ dilo). Zakaj bi tedaj nam ne bile mile naše? Oj! ne bo¬ dimo slepi te r vedimo, da ima človek v sebi korenine raz¬ ličnih skladov vseh moral in krepostij, samo da bi umel iz teh korenin izmamiti mladike. Ko, človek sam v sebi, v telesu in duši svoji ni nič druzega kakor harmonija (skladnost). Ta vidni svet v vseh svojih delih ni nič druzega, kakor prekrasni, oplemenjeni stroj ure, sestavljen mojsterski iz brezštevilne množine koles in zvonov, jedno glavno kolo, imajoč svojo prirodno težino s seboj mimo drugih (akopram jedno večje, drugo manj e, jedno višje, drugo nižje stoji, jedno naprej, drugo nazaj beži) tako privlačuje, da se vsa ujednd ž njim, nad njim, okoli njega vrte ter z udarcem zvončkov dajo ugoden in prijeten glas; uprav tako je človek kot mali svet tudi slika onega velieega sveta. Njegovo telo ni nič, njegova duša nič, kakor tak umeten na- stroj. Oglejmo si ga, pa bodemo to tudi videli. V telesu je glavno kolo srce (primum vivens et ultimum moriens; et per consequens, primum mobile ) 1 izvir življenja; druga kolesa so ostali nastroji in udje, notranji in zunanji, ka¬ tere srce, razpošiljajoč jim živnega duha, s seboj vzdr¬ žuje in hrani. Utež, začetek vsega premikanja, so mož¬ gani, ki s posredovanjem živcev, podobnim vrvici, privla¬ čujejo in odvlačujejo ostala kolesa (ude). Kar se pak s tem gibanjem urejuje in dela, znotraj in zunaj, to je igra Najpred živeče, a poslednjič umirajoče, tedaj najpred gibajoče. te žive ure, telesa človeškega. Tako je v duši glavno kolo volja; utež, ki jo goni, so različne težnje in želje. Ključavnica (kakerna more na strani biti, kjer ura bije, Z( laj vzdigujoč se in odrejujoč uri tok, zdaj pa upadajoč ln obustavljajoč njeni tok) je razum, ki kaže, v čem se Ir na ali v čem se nima prikupiti. Druga kolesa so ostala različna genotja, misli, t. j. nakani k činom, katerim sve¬ tuje razum. Iz česa (ali kadar se samo zadrguje, to je Kžnjam ne daje preveč težine, in če ključavnica, t. j. razum dobro odpira in zapira) se ne more poroditi — ako Q e harmonia et coneentus virtutum (skladnost in jedin- stvo krepostij), namreč dovršeno in premišljeno, vnanje lr i notranje urejenje vseh genotij in činov. Tedaj glej! človek ni nič druzega, kakor sklad sam v sebi! Kakor tudi ne moremo o kakšnem pokvarjenem stroju 11 • pr. o orgijah reči, ako jih je le dober mojster izdelal, Ue veljajo nič, ker se morejo zopet popraviti; ravno tako tudi o dobro narejeni uri, potlej slabo zloženi ali od rje lz jedeni, ali če ima potrgana poresa, ne dvomimo, da bi Ue bila zopet dobra, ako jo le dobi v roko izboren mojster, ki bi jo popravil: tako o človeku, prirejenem za sklad, Ue mislimo, da bi ga ne bilo moč v sklad dovesti (ako- pram je s padcem v raji porušen, pokažen), samo kadar 'h se to, kar je na njem pokaženega ali raztelešenega, z opet umetno popravilo in vtaknilo, kar se pak nahaja v celini, da se ojačuje za življenje. O nabožnosti. Da je nabožnost človeku tudi prirojena , dokazuje se s tem, ker je vstvarjen po sliki božji. To potrjuje narav vse/i rft vari j' vsega sveta, da se podobno openja k podob¬ nemu (Sir. 13, 18), človek pa nima nič podobnega ne na nebu, ne na zemlji, razven njega, po čegar obrazu je vstvarjen; iz tega sledi, da se s srcem svojim nima ni¬ kamor drugam obrniti, kakor k onemu pravemu, iz kate¬ rega izhaja. Čuteč to David v sebi, reče: Koga imam na nebu razim tebe, Bog! a na zemlji ne najdem dopadlji¬ vosti v ničem, razven tebe. (Zal. 73, 25). Utegneš mi reči: moralo je tako biti, da ostanemo v svoji dovršenosti (popolnosti); zdaj pa smo s padcem raj¬ skem porušeni tako, da nam se je srce odvrnilo od Boga. Na to odgovarjam z aposteljem: Ali se že tako opoti- kamo, da padamo naprej? (Rim. 11, 11). Kadar se je Na- bukodonozarju odvzelo srce človeško ter se mu dalo ži¬ vinsko , pustila se mu je vender korenina, da je možno zopet z razumom človeškim doseči ter priti do kraljevske slave, samo da bi pripoznal, da obstoje nebesa. (Dan. 4, 23). A mari nas je tako iztrebil iz raja božjega, da nam ne bi preostajala niti korenina? Gotovo ne! Ali se srce brezbožea, pogana ne obrača k Bogu in ne teži k njemu? Ciceron 1 pravi, da na svetu ni toli divjega naroda, ki ne bi imel in ne častil kacega Boga. In glej! Zato so v nas korenine — tudi po padcu tako globoko vkoreninjene, da 1 Ciceron (Gicero Marcus Tulius), imeniten rimski govornik, r. loti pred Kr. v Arpiniji (Arpinum). Kot konsul zapreči 1. 03. Katilinovo za¬ roto. Radi usmrčenja Katilinovih privržencev zatožen od ljudskega tribuna Klodija (Clodius) prognan 1. 58.; poklican nazaj že naslednje leto, po¬ stane namestnik v Siciliji. L. 49. prišedši v Rim, posreduje zaman med Cezarjem in Pompejem; kot privržencu zadnjega Cezar ne zameri. Smrti Cezarjeve se ni udeležil, vender jo je pa poveličeval kot jedino rešilko republike. Ker je podpiral mladega Oktavijana nasproti Antoniju, le-ta od triumvirnv zahteva, da so ga pregnali in umorili 7. grudna 43. 1. tukaj človek ni sam za se, ampak za Boga. Ali ni Bog precej po padcu in proglašenji kazni in po izobčenji v »aše srce vcepil nove mladike milosti in pomoči svoje? Mari ni poslal svojega Sina, da bi popravil naš padec? Sramota je, da vedno mislimo na svoj padec in porušenje (uničenje), a nič na povzdigo in poboljšanje. Sramota je, da delamo vedno Adama krivega radi svoje nezmožnosti, namesto da bi se prizadevali poskusiti v novem Adamu, Kristusu ogledati se; ker apostelj (v svojem in v imeni vseh preporojenih) pravi: Vse morem storiti v onem, ki nie krepi v Kristusu (Fil. 4, 13). Ge je mogoče, da se s adnji odraslek (cepič), vtaknen v divjak, divjo vrbo, trn, glog itd. prime in raste; kako bi to ne bilo mogoče, če Se je vcepilo v lastno koreniko? (Glej, kako to apostelj razumno dokazuje. Rim. 11, 24.) Ako je Bogu mogoče Vzbujati iz kamenja sinove Abrahamove (Mat. 3, 9), kako 'nia nemogoče biti, da se mi, sprejemši precej pri prvem stvarjenji korenino svetosti, a v iste korenine zopet nove nepiče milosti po Kristusu in napojeni z novo milostjo sv. Kuha, ne mogli prijeti in rasti? O! ne zmanjšujmo sami 'uilosti božje tam, kjer jo on sam ne zmanjšuje! Hočemo 11 tudi mi, spojeni s Kristusom in obdarjeni z novim re¬ dom, storiti nesposobnimi s svojim semenom za stvari, ki tičejo kraljestva božjega: kako li je takrat rekel Kri- ®tus o deci, daje njihovo kraljestvo božje? Ali nas ne po¬ učuje, zapovedujoč nam, da se poboljšamo in da bodemo kakor so deca? Kako pa apostelj imenuje deco krščanskih roditeljev (ako je samo jeden izmed njih kristjan) sveto? 11 c dopuščajoč, da so nečista? (Kor. 7, 14). V resnici, ona s ° očiščena, posvečena in opravičena z imenom Gospoda — 28 našega Jezusa Krisusa in z duhom Boga našega (1. Kor. 6 , 11 ). Zavoljo tega tedaj, kadar vzgojujemo krščansko deco, ne plemena starega Adama, temveč iz semena novega Adama, sinove in hčere božje, brate in sestre Kristusove, ' pravimo tudi, da so sposobni sprejemati v se seme več- j nosti; torej naj se to ne zdi nikomur nemogoča stvar, ker od divje slive (češplje) ne iščemo dobrega sadu, ampak pomažemo rajše z vcepljenimi mladikami v deblo živ¬ ljenja, da bi, prebivajoč v njem, rastle in rodile ovočje. A to je ono, kar govori Salomon, da ni le moč mod¬ rost lahko spoznati itd. temuč da se iskajoč najde sama itd. (Sap. 6, 12 itd.) Poglavje VI. Ako hoče človek postati človek, treba ga je naobraževati. , Človeka baš ni slabo opisal neki izmed starih, rekši, da je animal disciplinabile, t. j. stvar, rojena za učenje; kajti, akopram je ustvarjen po sliki božji — ter le Bog brez učenja zna in ume vse, v tem delu človek vender ni podoben Bogu in mu tudi biti ne more. Kadar bi v resnici brez učenja imel vse razumeti, moral bi s krajem in časom biti neobsežen, da bi bil vedno in povsod vsemu prisoten, uvidel bi vse samo z navadnim pogledom, kar ni moglo dano biti niti človeku, niti angelju, in le jedni sami stvari ne, ker večnost in neobsežnost (t. j. božan¬ stvo) se nista mogli dati. Angelji. in ljudje imajo dovolj slave, ker jim je Bog dal sposobnost, da zamorejo slediti m umevati različna njegova dela ter s temi nabirati si z aklad razumnosti. Zavoljo tega vemo iz pisma o ange¬ lih; da se uče, t.- j. da ono , česa popred razumeli niso, umevajo. (Glej 1. Petr. 1, 12. Efez. 3; 10, 1. Reg. 22, 20. '1°R 1, (i itd.) Iz tega vzroka se njihova modrost ime- Uu.je eksperimentalna (t. j. dosežena z izkušnjo). Nikdo si tedaj ne domišljuj, kako da bi človek mogel človek postati, izvzemši le, kadar se je naučil človek biti, j- kadar se je izvežbal v onih stvareh, ki ga stoprv uarede za človeka. To kažejo zgledi vseh živih in ne¬ mili stvarij, namreč, ima li katera biti ono, čemur je ustvarjena, mora se prirediti in prenarediti s pomočjo človeško; tako: kamenje je zato, da imamo od njega luše, zidovja, tlak, zvonike, slope itd.; no, da je za vpo- Ul bo, mora se s človeško roko lomiti, dolbsti, vzdigovati, v °ziti, nositi, staviti, izgotavljati. Tako tudi drago ka¬ menje in biser, da je pripravno za kinč človeku, mora se le zljati, strugati in gladiti. Kovine, zlato, srebro, železo itd. so ^namenjene za vsa- k°.jake človeške potrebe; samo treba jili je izkopavati, talit i, prelivati in v različne pripodobe kovati; same s s eboj bile bi nam manj koristne, kakor zemeljsko blato. Rastlinstvo nam daje iz sebe razne hrane (jedil in pi- •jace), tako, da se rastline n. pr. žito mora sejati, pleti, f e ti, mlatiti, mleti; razno drevje pak cepiti, obrezovati m čistiti raznim načinom; kaj pa da, kar ima od tega kiti za zdravila ali za odejo ali za gradivo, mora se pri¬ javljati in prenarejati. 8 30 Živali, imajo c v sebi življenje in gibanje, dozdeva se nam, da skrbe same zase; vender je treba tudi vežbati jih, ako se imajo vporabiti za ono, čemur so ustvarjene. Konj je ustvarjen za ježo, vol za plug, osel za breme, pes za čuvanje in lov, sokol in kragulj za ptičji lov itd.; no, ako jih temu ne privadiš, bodeš imel od njih malo dobička. Človek je s svojim telesom zato, da hodi in izvršuje nekakova opravila; ali vidimo, da tega ne prinaša s seboj na svet, temveč sedeti, stati, hoditi, z rokama kako delo opravljati, mora se dovolj mučno učiti. Odkod bi tedaj naša duša vzela to prednost, da bi sama od sebe brez napotka mogla biti to, kar biti ima, kar bi biti mogla? Pravilo vseh stvarij je, začenjajoč od ničesa z ozirom na svoje lastno bitje, kakor tudi tičoč se vsega svojega de¬ lovanja, da se nikakor drugače ne vspenjajo (napredujejo) kakor postopno. Tem bolj velja to tudi za angelje, ako- pram so stvari, najbližje božji popolnosti, ki nimajo vse¬ vednosti, temuč le dosegljivost in razumnost za razume¬ vanje predivne božje modrosti, skrite z tfeumrlim načinom v vseh njegovih delih. Očito tedaj je, da človek tudi ostane v svoji rajski popolnosti, a učiti se pak vender mora. Akoravno sta Adam in Eva precej po stvarjenji znala tudi hoditi in razumno razgo.varjati se, vender nista imela znanja ob onem, k čemur je mogoče le z izkustvom dospeti. Vidi se to jasno iz tega, ker se Eva prav nič ni čudila go¬ voru kače, temveč spustila se je ž njo v razgovor; kajti ako bi si bila okrepila svoj razum z izkustvom, bila bi Vedela, da ne govori s človeškim jezikom ter da se tukaj skriva prevara. Naravno tedaj je, da človek ima tudi po grehu v raji nekaj biti, nekaj umeti in razumeti, mora se učiti, kajti ®i, rodeč se na ta svet, prinašamo s seboj samo prazno dušo (kakor prazno desko pravi Aristotel), na kateri ni nič napisanega, temveč se mora, kar ima tam biti, šele nanjo napisovati. A to nam je po padcu v greh mnogo težje, kakor bi bilo v raji, kajti moramo se učiti, tudi go¬ voriti in razumevati ter dobro in temeljito delati, ker so tudi stvari pred nami sedaj bolj otemnene (radi potem- nelosti razuma), in jeziki naši zapleteni, tako, da se jih moramo več naučiti (hočemo li kakor ljudje z ljudmi ob¬ čevati), da tudi materinski so težji in bolj zamotani -— a med tem od vsega tega z nami nič ne pride na svet. Za to imamo stalnih izgledov, da mnogi za otroških let ugrabljeni od kake divje zveri (z raznimi slučaji), n. pr. od volka ali medveda, odnešeni v njihove brloge, med njimi vzgojeni, pak kasneje zopet rešeni, niso- nič več znali in razumeli od onih zveri, tedaj ne govoriti, ne ho¬ diti po dveh nogah, naravno niti -opravljati človeških opravkov, a ko so med ljudmi živeli, so se jim zopet pri¬ vadili. O tem dva, tri izglede. Pred nekaj leti izgine iz neprevidnosti roditeljev dete v neki vasi na Heskem (Hessen), ki je imela polno vrtov in drevja, a ležala je tik gozda, iz katerega so volkovi v selo vhajali. Čez nekoliko let vidijo vaščani med be¬ gajočimi volkovi neko zver, sicer čveteronogato, toda od volka različno, ki ni tako naglo preko plotov skakala- Pogosto se je prikazovala kakor neko čudo. To prijavijo selskemu knezu, kasneje okrajnemu sodniku, konečno tudi samemu deželnemu grofu, ki zapove, da pazijo na zver, in če je le mogoče, da mu jo prineso živo. Vaščani so jo nato vjeli in dovedli v Kassel, ki je hodila po vseh štirih kakor volk, videlo se je tudi, da je vse to bolj zlo¬ voljno. Dovedši jo v grofovo palačo, zbeži mahom pod klop, začne nemilo cviliti in tuliti, podobno najbolj divji zveri; no, ko jo pogledajo natančneje, pokaže se jim člo¬ veška podoba iz obraza in udov, grof pa zapove, da se nekaj časa obdrži med ljudmi, dok se razvidi, kaj bode iz nje. Tisti, lcojim se je zver izročila, skrbeli so zanjo vestno, jo vzgojevali in vežbali, tako, da kmalu postane krotka in domača, začne po dveh nogah hoditi, konečno tudi razločno govoriti — ter — postane človek. Prične tudi pripovedovati (kolikor se je še spominjal) ter izpove, da je stanoval v brlogu med volkovi, ki so ga vzrejali in ga vedno z najlepšimi založaji (grižljeji) divjaščine od¬ likovali. To pripoveduje M. Dressurus (in lib. de nova et antiqua disciplina), dokazujoč s tem, kaka divja zver je človek, ako se .mu ne nakloni vežbanje. Oamerarius 1 pri¬ poveduje isto (Hor. Suee. volum. I. c. 75) ter še dostavlja, da je to dete v tretjem letu dospelo med volkove, da so ga silili po štirih nogah hoditi; po zimi so mu nastiljali suhe trave in drevesnega listja; a kasneje se je celo iz- 1 Canierarius (prav za prav Liebhard), Joachim, humanist, po¬ rojen 12. mal. travna 1500 v Bambergu, 1. 1550. je bil kot nornberški odposlanec pri sestavi augsburškega veroizpovedanja prisoten; 1. 1535. profesor v Tubingi, 1. 1541. pa v Lipskem, kjer je tudi umrl 17. mal. travna 1574. 1. Med drugim je opisal življenje in delovanje Melancbto- novo, dalje „Cornmentarii lingue Graecae et Latina^” ("1551). Njegove „Epistolae familiares" so prišle na svitlo 1583—95 v treh snopičih. raz il, da če bi bilo po njegovem, ostal bi raj Je bil med v olkovi, kakor tukaj med ljudmi. A uprav istega leta, kakor se pripoveduje, vjela je na drugem mestu neka go¬ spoda, loveč volkove, dvanajstletnega dečka, kar na istem aiestu pripoveduje isti Camerarius. Se bolj čudno se pripoveduje slučaj „in Thesauro mi- •'abiliuin nostri saeculi, parte 2. p. 613“, ki se je dogodil lla Francoskem. Leta 1563. šlo je nekaj gospode s svo- Pftii seljaki na voleji lov, ker so volkovi napravljali tenogo škode. Pobili so že nad 12 volkov, slednjič zagle¬ dajo še veliko volkuljo, katero tudi ubijejo. In glej, za Pjo pridirja kacih sedem let star deček, čisto gol, žolte Polti in kodrastih las; videč; da mu tolčejo volkuljo, hotel J e napasti jih; toda ker jih je bilo mnogo, ga obkolijo in Ujamejo. Nohti na rokah in nogah so bili zakrivljeni kakor Ptičji kremplji; govoril ni nič, temveč mukal je kakor kakšno tele. Dovedejo ga kasneje v neki grad, kjer ga 'Uorajo radi upornosti djat.i v železje; tudi mu nekaj dnij ■Uiso dali nič jesti, dokler se ni ukrotil. Tekom sedmih Uiesecev se je navadil govoriti; kasneje so ga vozili po Uiestih, semnjih in gradeh; a tistim, ki‘So ga kazali svetu, donašalo je mnogo denarja. Resnica tedaj je, kar je na¬ pisal Platon 1 (lib. 6. de legib.) „hominem mansuetissimum 1 Platon, imeniten grški filozof (modroslovec), rojen 429.1. pr. Kr. v Atenah; njegov oče Ariston je bil plemenitega rodu. Ko so njegovega Učitelja Sokrata usmrtili, zapusti Atene, prepotuje na to Kireno, Egipt, Italijo in Sicilijo; sklenivši z Dijonom, starejšega Dijonizija svakom v Si- •'alcuzah iskreno prijateljstvo, povrne se 1. 389. v Atene, kjer je poučeval ha gimnaziji zunaj mesta (tako zvani akademiji). Na povabilo Dijonovo je obiskal Sirakuze še dvakrat, umrl je 1. 347. Platonovo filozofija (modro- slovje) je nekako nadaljevanje Sokratovih naukov. 34 animal esse, si vera disciplina sit mansuefactus; si nuli® vel falsa, ferocissirnurn omnium, quae terra producit", (človek je najkrotkejše, najbožanstvenejše bitje, ako j e le ukročen s pravim vzgojevanjem; ako pa tega ni, ali je bilo napačno, potem je najbolj divji izmed vseh st varij, kar jih rodi zemlja). Gotovo kakor beli dan je, kako potrebno vsem ljudem je vzgojevanje. Motrima ljudi, vsakega bolj po njegovi posebnosti, najdemo isto pri vsakem. Ako je kdo od pri' rode bolj bedast, temu je treba več vodstva in vzgoje, j ker sam ne ume: radi svoje lenobe ne more ničemur si : domisliti, ničesa pogoditi. Ce je kdo tankočuten, potreba mu je še mnogo več, kajti on neče svoje misli zabavati s koristnim, ampak z nekoristnim, s škodljivim, s pre¬ grešnim. Kakor njiva, čim rodovitnejša je, tem bolj bo¬ gato obrodi najpred osatja, trnja, bodljike in različnega : plevela, tako se zaplode v nežni duši vsakojake smele, grešne misli, ako jo pustimo na ledini ležati. In kakor vrteči se mlin, če se mu ne da zrnja, da melje moko, sam sebe drgne, delajoč piljevine, škodljiv prah, časi tudi ropoče, buči in se lomi; tako se zakriva tudi bister duh: ako nima dovolj resnih opravil, v prazne, čudovite in škodljive stvari — tako, da bode vzrok sam svojemu poginu. Potrebno je, da so gospoščine izvežbane, vzgojene, kajti brez naukov, modrosti, brez uprave, brez razsodnosti niso nič druzega, kakor vzgojene krave Bazanske. 1 Kaj druzega, kakor konji, vpreženi v voz, ki nimajo kočijaža, Baz a n (BataneaJ, kraj ob reki Jordanu, kjer so bogati pašniki. 35 k j- razuma? Lahko je presoditi, kako se v onem slučaji v °zi, kar dokazujejo primeri. Resnično, kadar se uprava tudi odda v roke učenih, razumnih, ker le v dobri upravi in brižnosti izvežbanih je napredek mogoč — in še ondi J e težko, da bi se tu in tam kaj ne pregibalo, odmikalo; 'Ukake vrednosti pa ni, kadar imajo upravo nad drugimi °>d, ki ne znajo niti s seboj upravljati, niti ne razumejo, kaj je to, niti se niso učili to razumevati. Ako ima go¬ spoščina biti dobra, redna, da zna slabe stvari izpuliti, dobre pak vzgajati, treba je, da se oni, ki se za to pri¬ pravljajo , priuče vsaki dobri upravi, da je ne razumejo ampak da se ji tudi privadijo. Isto tako je treba po¬ danike, da ne bodo bedasti osli, sključeni pod bremenom, ali pa bujne mule, temveč razumni ljudje, razumno udani Sy ojim gospoščinam zavoljo volje božje in posvetnega re da; najpred jih je treba ukrotiti in izvežbati za posluš¬ nost ; toda ne s kijem, kladami in z ječami, temveč z ra- z urnom, da postanejo razumne stvari. Ako se postopa ž njimi tako, kakor s kakšno živino, onečasti se v njih slika d°žja ravno tako, kakor je to tudi v drugih. Mari so bogatini brez znanja kaj druzega, nego prešiči, Valjajoči še v otrobih? Siromaki, ki se niso učili, ne vzgo- Jovali, soli kaj druzega kakor bedni oslički in telički? Lepo in krasno telo brez znanja ni nič druzega, kakor Papiga, nakičena s perjem, ki zna nekaj brbljati, akopram oloveškemu govoru slično, vender pa nerazumljivo! ali (kakor še nekdo pravi) zlata nožnica, v kateri je skrit svinčeni meč. Na vsak način pa in nad vse drugo je potrebno na- °braženje duhovnikom in učiteljem cerkve, ki imajo druge razsvetljevati, bistriti, da ne bodo sami svetilnice brez olja, sveče brez luči, meči brez ostrine, voditelji brez očij i. t. d. To se tiče tudi slušateljev, da morejo svoje vodi¬ telje poznavati ter opaziti od njih označeno pot in da za- morejo polagoma za njimi korakati. Z besedo, vsem lju¬ dem je 'potrebno, da se razumno vodijo in vzgojujejo, ker treba je, da postanejo ljudje; to se razvidi tudi iz tega, da čim bolje ali manje je kdo izvežban, tem bolje ali slabše je tudi sposoben za ta ali oni posel. Recimo s Sa¬ lomonom : „Kdor ne zna ceniti modrosti in naukov, beden je“ (Modr. 3, 11), zato namreč, ker noče nikdar dospeti do svojega namena. Modri pak: Tališ est quisque, qualis ejus educatio (sleharni je tak, kakor se je vzgojil.) Poglavje VII. V mladosti se je treba učiti in vaditi. Mi spoznamo in umemo, da človek in drevo rasteta po jednemnačinu. Sadna drevesa: jablane, hruške, smokve, trs, morejo sama rasti in zoreti, divjaki pa rode divje ovočje. Ako pa hočemo, da rode oplemenjeno, sladko in dobro sadje, mora jih razumen vrtnik poprej cepiti, zali¬ vati, negovati. Ravno tako raste tudi človek sam od sebe v človeški podobi, kakor sleharno živinče v svoji. Ali v človeškem razumu ne more samo ob sebi rasti prosveta, izkustvo, nravstvenost, nabožnost razven, kadar se vanj vcepijo dobri nauki. Zdaj se bode pokazalo, da se ima tako cepljenje vr¬ šiti za mladosti; za to je petero temeljev (glavnih toček); 1. Negotovost zdanjega življenja, namreč, da bodemo poklicani od todi mi in naši otroci, toda ne vemo, kdaj bodemo poklicani. Ako nas to zadene nepripravljene, škoda je tako velika, da se ne da popraviti za vse večne čase. Cas je v resnici, da si človek ali zagotovi božjo milost ter jo uživa na veke, ali pa, da zgubi Boga in njegovo pripomoč, da je torej brez njegove milosti na veke. Ako se človeško telo v materinem telesu ustvarja tako, da nima vseh zdravih in utrjenih udov, tedaj je to pozneje nemogoče popraviti. Tako živi tudi v telesu, kjer se mu prirejuje duša za spoznanje in za udeležbo Boga. Pozneje, ko je izšlo iz telesa, nima za to niti časa niti mesta. Ker je ta stvar velika in imenitna, zato se je treba precej Prijeti in podvizati se. 2. Če bi imeli nado na daljše življenje, da še več, da nam je zajamčeno, morali bi samo začeti zaradi res¬ nobe in razširjenosti tistih stvarij, v katerih se ima človek uriti. V resnici, velik je svet, široka je zemlja, visoko nebo, globok prepad, kjer se imarfto v vsem nastaniti. Divna (čudna) je razlika ploskev in podob, ki se nam 'majo vtisniti v naše oči, v ušesa in čutila, a iz vsega tega se moramo še-le izmotati, pak sebe in vse to pri¬ vesti v sklad. Uzvišen, slaven, sladak in neviden je Bog, katerega imamo po njegovih nepreštetih, vidnih stopinjah ter po vseh straneh iskati. Recimo, ako bi človek dosegel tudi najdaljše življenje, moral bi vender obilo delati s prebiranjem v skladiščih modrosti in z nabiranjem blaga neumrljivosti i. t. d. Tedaj, komur je mar mnogo korist- 9 38 nega, mora zarano v vsem oči odpreti ter za razume¬ vanje odpirati vsa čutila. 3. Zaradi tega je na vsak način potrebno, mladino zarano napeljevati k vednosti, ker se je za prvih let naj¬ lažje privadi. Kajti vse reči v prirodi imajo lastnost, da se v mladosti lahko okrepčajo in vspodabljajo, kakor kdo hoče. Ko pa zastarajo in otrpnejo, ne dajo se več niti obdelovati, niti obrazovati. Iz voska, dokler je mehak, narejamo lahko razne podobe, daje se gladko vliti ali z rokami gnjesti in vpodobiti. Ako se pa strdi, ne da se na noben način izdelovati; le drobi se in lomi. A reklo seje že, da je človeški mozeg (človeški možjani) po katerem se, kakor vemo, vidijo, slišijo, čutijo (tipljejo) i. t. d. vse stvari, uprav tak, kakor vosek ter se v njem vpodabljajo tako, kakor pečat v vosku. Ta pak (namreč mozeg) je za mladosti vlažen in mehak, sposoben je, da sprejme sliko pečata, kasneje se pa osuši in strdi, da je v njega težko kaj vtiskavati, kar nam tudi dokazuje izkušnja. Tako se da mlado drevesce za mladosti presajati, obre¬ zovati, cepiti in vpogibati, kakor hočeš. Ako pa zraste in požene veje, to ne bode več mogoče. Tako mora oni, ki hoče goži delati, mlado drevo vzeti, staro grčavo se ne da viti. Ravno tako mora oni, ki hoče, da se mu prime mla¬ dika, vzeti za to mlado drevo; staro, grčasto in krivo se ti ne bode razvijalo po volji. Hoče li gospodinja imeti kokoši, mora koklji podložiti novih svežih jajec, iz starih in preležanih ne bode nič mladičev. Hoče li jezdec naučiti konja jezditi, kmet vola voziti, lovec psa po sledu hoditi, medvedar medveda plesati, glumač zajca bobnati, papigo ali škorca govoriti, mora jih mlade učiti; ako bi hotel 39 — starega konja ali psa i. t. d. čemu privaditi, kar nič ne opravil. Zato imamo pregovor: „Stara lisica ne gre v past«. Naposled vidimo to pri človeku samem, ako se hoče kakega telesnega dela privaditi, da se ga mora v mladosti naučiti, dokler so prsti gibčni in za delo kolikor toliko Pripravni. Na primer, kdor hoče biti dober pisar, slikar, krojač, kovač ali godec i. t. d. mora se nauka poprijeti že v mladosti, sicer se teh umetnosti] ne privadi do smrti, da bi jim bil mojster. Od todi prislovica: „Cesar se Ja¬ nezek ne nauči, tudi Janez ne bo znal«. Jednake se mora njemu, komur se hoče vkoreniniti pobožnost, ta že v mla¬ dosti vcepiti. Kdor se hoče odvaditi nemarnostim in su¬ rovosti, mora se v mladosti izobraževati. Kdor hoče v modrosti napredovati, treba mu je v mladosti odpreti oči in razvedriti pamet, da bo mogel, dokler je želja iskrena, Zmožnost bogata, pamet čvrsta, misli jedrovite, vse jedro- vito pregledati ter si pridobiti mnogo razumnosti. 4. Najtrajnejša stvar je. Ako napolniš nov lonec s sapo, bode se usmradila, še več, posoda se ti bo razbila. Volna pridrži tisto barvo, katere se’*jo najprej napila, fe s težko muko se da premeniti. Drevo ostane tako, kakor je zraslo: visoko, široko, ravno ali nagneno; ne da se pre¬ drugačiti, če tudi tisoč let stoji. Obroče je moč le iz mla¬ dih, ravnili in svežih vej viti; kadar se osuše, rajše se Prelomijo, kakor da bi se povrnili v svojo prirojeno ravnost. Z ljudmi je za las tako. Čemur se privadijo za mla¬ dih let, to se jih drži do sive starosti, naj si bode potem dobro ali slabo. Prvi vtiski ostanejo trajni. Zato je po¬ trebno, da se naš materin jezik, katerega smo se najprej 40 naučili, vtisne naj glob o oje. Kar se vidi, sliši in govori v mladosti, ostane trajneje v spominu, kakor če se to zgodi pozneje. Napak privajenih izza mladih let, ne moremo se nikdar rešiti i. t. d. 5. Iz tega sledi zadnji veliki vzrok, da se ima mla¬ dini precej, ko se jame zavedati, nalagati, da se uri v modrosti. Ako se to ne stori, pogubi se. Zdrava misel more človeka tako malo poleniti, kakor njegova vnanja čutila. Iz tega sledi, da se bode sama zabavala z učenjem in vežbanjem že zaradi tega, ker vidi in čuje, česar se dotika; kar razumeva, bode sama razbrala in redila, ker ne more drugače. A svet, kakor pravi sv. pismo, leži v napakah; zato se jih človek privaja sam od sebe; vsaj je s svojimi čini vedno v neslogi. Ravno tako se bode nje¬ gova misel med temi rečmi motala vedno brez reda. Iz tega močvirja ga ne moremo rešiti ter osvoboditi brez te¬ žave, napora, tesanja in mazanja (po obeh straneh). To je razlog, da je tako težko poučevati v slovstveni zna¬ nosti in v krepostih, kakor tudi v pobožnosti one ljudi, ki so bili v mladosti zanemarjeni. To provzročuje, da je svet povsod poln nereda, kar niso mogli preprečiti niti duhovniki, niti gosposke, ker se to ni zgodilo na pravem mestu in v početku življenja. Tedaj, komur je. draga njegova deca in nje srečni razvoj za to in uno življenje, bode skrbeli gotovo za to, da se njegova dre¬ vesca božjega raja zdravo, prilično in pa¬ metno pricepljujej o, polivajo, obrezujejo ter privajajo k dovršeni vzgoji v modrosti, v krepostih in v naobraženosti. 41 Poglavje VIII. Mladina naj se poučuje skupno, zbog tega so šole potrebne. Spoznali smo že, da mladina, ker je drevje božjega r aja, ne more rasti, kakor divjaki v bosti, temveč da jo, kakor ovočje, sadimo, cepimo ter v njeni rasti pazno vo¬ dimo. Zato nam je treba vedeti, kdo in kako ima to sto¬ riti? Prvi in bistveni posel roditeljev je, da svoj plod vzgojujejo in to ne samo telesa (ker za zemeljsko čast jim je treba manj skrbeti), nego srce in razum. Da je že Abraham tako storil, kaže nam Bog rekoč: Poznam ga, da bode svojim sinovom in domu svojemu zapovedal, da drže Gospodovih potov (Gen. 18, 19). Da imajo vsi roditelji tako storiti, zapoveduje jim Bog tako-le: Sino¬ vom svojim ponavljaj pogosto moje Stvari, kaži jim jih, kjer koli sediš v hiši svoji, ali kadar greš svojo pot, ali kadar se vležeš ali vstajaš (Deut. 6, 7). Sv. Pavel pravi: Očetje, ne vadite svojih otrok jezaritosti, nego vzgojujte jih v vaji in v opominjevanji Gospodovem (Efez. 6, 4). Vemo, pa, da je mnogo takih roditeljev, kateri so nesposobni uspešno vzgojevati svojo - "deco in sicer zavoljo nevednosti in brezumnosti, ker niso bili sami dobro Vzgojeni (Quodque parum novit, nemo docere potest), ali zaradi nemarnosti in bojazni, ali zarad premnogega posla v trgovini, obrti ali v javnih službah, kakor n. pr. kralji, gospoda, trgovci, potujoči po svetu. Zbog tega je že iz starih časov običajno, da mnogi roditelji svoje otroke pre¬ puščajo v vzgojo in pouk za to odbranim, pobož¬ nim, modrim in razumnim osebam, pravimo jim učitelji mladine. Kraji pa, kamor mladina hodi 42 zaradi nauka, zovejo se šole, učilnice, književne igre, zbori, akademije i. t. d. Josephus 1 ) piše, da je Sem ustanovil prvo ljudsko šolo, katero so pozneje zvali židovsko učilnico. Kasneje je utemeljil Nimrod' 2 ) v Babilonu veliko učil¬ nico, katero so imenovali kaldejsko; tu se mladina ni le vadila v nauku, nego tudi v drugih strokah — sosebno v zvezdoznanstvu. Za Nabuhodonozarja je v to šolo hodil prerok Danijel, kjer se je priučil različnih kaldejskih zna- nostij. V Feniciji so tudi imeli šole (kakor piše Josephus), osnovane po učilnicah hebrejskih. Znamenite šole so bile v Egiptu. O Mojzesu se tudi. pripoveduje, da se je uril v vsakojaki egiptovski modrosti (Act. 7, 22.) Pri judovskem narodu so po božji zapovedi v mestnih šolah poučevali leviti stare in mlade v božjem zakonu, da so ga namreč umeli in tudi znali čitati. Te šole so obstojale noter do Jezusovih časov, v katere je hodil On sam in njegovi aposteljni. Po vzgledu egiptovskih šol so Grki osnovali po me¬ stih svoje učilnice, od katerih so bile najslavnejše šole atenske, katere so imeli v lasti razni mojstri, ki so se imenovali filozofi ali modrijani. Platon je svojo šolo ime- ') Josephus, Flavius, judovski zgodovinar, rojen L 37. po Krist, v Jeruzalemu, farizejec; kot judovski vojskovodja pride v rimsko sužnost pridobivši si Vespazijanovo naklonjenost, živel je po razdjanji Jeruzalem¬ skega mesta do 1. 93. v Rimu. -) Nimrod, potomec Hamov, sin Kužev, bil je silen lovec — in kakor pripoveduje sv. pismo, ustanovil je baje babilonsko državo ter zidal babilonski stolp. - 43 boval akademijo, Aristoklej licej, Zenon 1 ) ustav, drugi Zo pet, drugače. Iz teh šol je izhajala množina učenjakov. Od Grkov so šole prišle k Rimljanom, ter so se od t°d razširile po vsi Evropi — posebno pa potem, ko se J e razširilo krščanstvo največ po prizadevanji poglavarstev ln pobožnih škofov. O cesarju Karolu Velikem pripove¬ duje zgodovina, da je vsakemu paganskemu narodu, ko ga je podjarmil, poslal duhovnikov in učiteljev, da so ustanavljali cerkve in šole, v zadnje je uvel pouk za bilade in stare. Knez Bofivoj, prejemši krščansko vero, utemeljil je v Budči glavno šolo, ob jednem je zapovedal, da se manjše šole ustanove po vseh občinah. Karl IV.. cesar nemški in kralj češki, ustanovil je 1. 1360. v Pragi akademijo ali vseučilišče. Za njim so po tem vzgledu usta¬ navljali slične šole tudi drugi knezi, tako, da je v naši dobi (1. 1650.) samo v Germaniji šest in trideset zname¬ nitih in slavno oskrbljenih akademij: manjših šol je brez¬ številno po vseh mestih in trgih. Vsaka dobro urejena občina naj se zove mesto, trg ali vas, mora imeti šolo, v katero naj hodi vsa mladina, krez vsake izjeme, kjer naj se poučuje in vadi skupno. Vzroki za to so: 1. Dobro ustrahovanje (disciplina). Ako si sleharen škrben gospodar ne napravlja sam vsega, kar je v hiši Potrebnega, nego da to dobiva od rokodelcev, čemu bi 'udi tukaj ne bilo tako? Na primer: ako je treba kruha, pošljejo ponj k peku; moko jemljo od mlinarja, meso od ‘I Zenon, grški modrijan in ustanovitelj stojiškega modrosiovja filozofije), rojen v Kitionu na otoku Cipern, živel je med I. 340—200 1'j'ed Kr., poučeval je v Atenskem ustavu (stoa). Pravijo, da si je svoje z,v !jenje končal v visoki starosti s samomorom. 44 mesarja; vino in pivo od krčmarja, obleko od krojača, obuvalo od črevljarja; kadar se zida hiša, pokličejo zi¬ darje in tesarje; za plug, podkove in žeblje je treba ko¬ vača; za ključe ključaničarja itd. Da se pravde vrše, imamo zato sodnije; zakaj vender tudi nimamo učilnic za mladež ? V dobro urejeni občini ne pase vsak za-se svojih svinj. Ovac in ostale živine, ampak vsi imajo jeduega pa¬ stirja, ki služi vsem, kjer med tem , sleharni drugi svoj posel opravlja po volji. Kolika je korist in škodljivost, kadar se vsak bavi samo z jednim poslom, puščajo zopet drugega pri svojem, ker s tem načinom morejo mnogi mnogim, a ti zopet sebi vzajemno služiti in pomagati. 2. Potrebnost. Opomnili smo že, da so redki roditelji ki bi znali in umeli svoje otroke prav poučevati, zavoljo tega je posebno potrebno, da imamo ljudi, kateri morejo služiti celi občini. 3. Korist; ker, recimo, da roditelji tudi znajo svojo deco poučevati, vender je bolje, da je mladina v večjem številu skupaj, ker jo je na ta način laže in ugudneje učiti. Navadno se jeden od drugega, uči in vadi. Naravno je laže hoditi, kadar imamo s kom, dohitevati, kadar imamo koga, tekmovati, kadar moremo s kom. A vedno otroke laže vadimo s primerom, kakor pa z zakonom. Ako se jim le zapoveduje, malo se jih prime, ako jim pa kažeš, kar delajo drugi, storili bodo ravno to, če jim tudi ne zapoveduješ. 4. Slednjič podaja nam temu tudi priroda primerov in vzorov, ker tudi ona, kjer koli hoče, da plodi in pro¬ izvaja, vse plodi in proizvaja na jednem mestu, n. pr. v gozdu drevje, druge rastline na njivi, ribe v vodi, kovine V zemlji i. t. d., ter to tako, da v jelovem gozdu rasto v velikem številu samo jelke, v hrastovem pa hrasti, ') 1 . ‘2 50 3. Oblika, slika in krasota. O tem nas poučuje vidoznanstvo (optica.) 4. Razlika med glasovi in njihova ugodnost; o tem nas uči glasboslovje (mušica.) 5. Razna umetna dela, o katerih govori stroj e- s 1 o v j e (mechanica.) 6. Prostor v svetu: a) višji, to je nebeški obok. O njem govori zve¬ zd o z n a n s t v o (astronomija;) Č) nižji, to je zemeljska površina, to razmotrava zemljepisje (geographia.) 7. Cas sveta, in to s strani «) teka samega. To nam označuje časoslovje (chronologia,) /3) dogodkov, v njem se zgodivših; o njih pripo¬ veduje zgodovina (historia.) B. Način, po katerem se razmišljuje o njih; o tem nas uči razumoslovje (dialectica.) II. Kdor želi doseči krepost, znati mora: A. Kako mu je potrebno vesti se, da bode okrašen s krepostimi; o tem nas uči nravstvenost (ethica.) B. Kakov bodi v družbi: a) v domači; o tem govori nauk o gospodarstvu (oeconomia;) h) v občni (v upravi občine); to je državništvo (politica.) III. Pobožnost, v čem obstoji, razpravlja pouk o pobožnosti (praxis theologiae.) 51 Kdor se hoče v govorništvu izuriti, mora se učiti, svoje misli izražuje: A a) Z jezikom; to zovemo govoriti; A b) s peresom; to znači pisati. B a) Pravilno; o tem nas uči slovnica (grammatica;) B b ) nakičeno (olepšano); o tem nas poučuje: 1. Nauk o slogu (stilistica;) 2. Pesništvo (poetica.) B c) krepko; tega nas uči besedništvo (oratoria.) C) Jezikov več kakor jednega, to je: a) Materin, za vsakdanjo porabo; b) tuji: «) zaradi občevanja z narodi, kolikor je nam Cehom potrebno 1. zaradi sosedstva z Nemci, nemški; 2. zaradi razgovora z drugimi narodi, latinski. / 'i ) Zavoljo knjig, katere v izvirniku obsezajo božjo modrost, kakor sta jezika grški in hebrej s k i. Glej, tako se stvari dele same in ravno tako tudi naše vadbe v njih. Opazujmo se sami in našli bodemo v sebi temelj, na se na znanost, krepost in pobožnost naslanja sleharna naša dovršenost (popolnost.) Našli pa bodemo ta temelj, u ko motrimo tudi bistvenost svoje duše, ali pa namen, z aradi katerega smo ustvarjeni. Bog nam je vdihnil dušo, ki tedaj pripada in mora PBpadati Bogu, ker vsaka stvar se z naravno svojo kre- Postjo zopet vrača k svojemu izviru. Najbistvenejša naša dolžnost je tedaj, da ohranjujemo svojo dušo v Bogu, ter 52 to v ljubezni, v upanji, v poslušnosti i. t. d. Vse to se z jedno besedo zove pobožnost. Duša pa ima zopet dve bistveni sili v sebi: razum, da preiskuje in razločuje razlike med to in ono stvarjo, in voljo, da ljubi in iz¬ vršuje vse, kar je dobrega, ter beži od vsakega zla. Ker je tedaj naša duša jedinstvena, ne sme razkosavati, nit' trgati onega, kar jo podpira v tem trojem. Ako pa uvažamo, čemu je človek na svetu, najdemo prvič, da za to, da služi Bogu, drugim stvarem in sebi drugič pa, da se s tem in v tem razveseljuje. Hoče li pa človek biti sposoben za sebe, za bližnjega in za Boga, imeti mora za Boga pobožnost, za bližnjega nravstvenost in za sebe vednosti. Vse to mora biti tako spojeno, da človek ni sam za sebe naobražen, nego tudi kreposten in pobožen. Takisto ni bližnjemu na korist samo njegova nravstvenost, ampak tudi vednost in po¬ božnost njegova. A ne samo pobožnost, ampak tudi ved¬ nost in krepost imajo služiti Bogu na slavo, in v resnic' tudi služijo. Ako človek išče veselja (za to je tudi ustvarjen, da se kakor podoba božja razveseljuje v tem blaženstvu); našel je bode ravno tako v tem trojem. Opazujmo to bliže in spoznali bodemo, da to ni drugače. Veselje j" gotovo dvojno, namreč telesno in duševno. Pravo telesno veselje sestoji v zdravji, v svežosti in kreposti udov, v ukusu jedij in pijač, v spanji in v ugodnem odmoru. Al' vse to mora pri človeku biti zmerno in pametno. No- ; zmernost (katero nespametna človeška brezumnost zo' re j veselje) se vsemu temu upira, oslabi zdravje, kvari uk" s in provzročuje členotresje, hromost, krčenje, hude bolečin" 53 in druge bolezni — ter naposled prezgodno smrt. Zmerni ljudje žive dolgo, vedno so sveži in dobre volje, vse jedi so jim ukusne, naj že jedo suh kruh, zelišča ali pijejo samo vodo; počitek jim razveseljujejo sladke sanje, a zopet se veselo ter radostno vzbude iz sna ter opravljajo svoje posle. Torej je pravo telesno veselje moči najti je- dino le pri zmernih ljudeh. Duša pa more imeti trojno veselje — in sicer: jedno v raznih stvareh okoli sebe, drugo v sami sebi in tretje v Bogu. Veselje v stvareh je tista prijetnost, katero prosvet¬ ljen človek čuti, opazujoč različne stvari. Kamor koli se obrne, kar koli zagleda in začne opazovati, povsod najde neko prijetnost, katera mu odpira srce. A to je ono, kar je Salomon izrekel o modrosti: njen stan ni težak, poleg nje stanovanje ni bolno, temveč tolažilno in veselo. (Modr. 8 , 16 .) Veselje v sebi je ona ugodna slast, katero ima kre¬ posten človek sam v sebi, v svoji prirodni vrejenosti; ta slast je večja nad ono, kadar človek čuti, da je na vse, kar red pravičnosti kaže, pripravljen in željen, kakor da si je zares v svesti, da se opira in stoji ob tem redu. To je tisto, o čemur se pravi: Dobra zavest, neprestano raz¬ košje (veselje.) Veselje v Bogu je najvišja stopinja veselja, kadar se človek, čuteč, da mu je Bog vedno milostiv, v njegovem obličji tako razveseljuje, da se mu z gorečo ljubeznijo proti Bogu topi srce, ter ne vedoč, kaj da dela, ali česa si želi v višji meri, razven, da na usmiljenje božje na- slanjaje se prijetno počiva, imajoč v sebi že dovršen za¬ li 54 četek večnega življenja. A v tem je samo mir božji, nadkriljajoc sleharni razum". (Pil. 4, 7), da si ga višjega ne moreš niti želeti, niti misliti. To troje namreč: prosveta, krepost in pobož¬ nost, trije so studenci, iz katerih teko najpopolnejšega veselja izviri. Da se to troje ima naobraževati v vseh ljudeh, po¬ kazal je slednjič s svojim izgledom naš najmilejši Odre" šenik, ta v (človeškem telesu (da nam pokaže za vse vzgled) pokazavši se Bog. O njem je jasno napisano, da na¬ preduje z vekom in v rasti, napredujoč skupno z m o- drostjo in milostjo v Bogu in v ljudeh, kjer to troje očitno vidimo skupno, ker modrost je prosvetljenje misli. Kaj nam pripravlja milost pri ljudeh, ako ne nrav- stvenost in plemenit značaj? Kaj nam daje milost pri Bogu, ako ne strah Gospodov ? To je iskrena, naravna, resnobna in goreča pobožnost. To dejanski občutimo na sebi, kar tudi na Jezusu Kristusu; ker on je najdovrše- nejša (najpopolnejša) podoba vsakojake dovršenosti (po¬ polnosti); to vidimo v njem, ker veli: „Učite se od mene"! Zavoljo tega se to troje trga nesrečno, kjer koli se trga. Ker, kaj je vednost ako ni nakičena s krepostimi? Qui proficit in literis et deficit in moribus, plus deficit, quam proficit. (Kdor uspeva v vednostih, nazaduje pa v nravstvenosti, bolje nazaduje kakor pa uspeva.) Kar pravi Salomon o krasni ženi brez razuma, to se more izreči ob učenjaku brez nravstvenosti: „Zlata kozica, svinje v ustih, to je vednost v n e k r e p o s t n e m člove¬ ku". (Prip. Sal. 11, 22). Kakor se dragi kameni ne oku- 55 Jejo s svincem, ampak z zlatom, da se potem oboje sveti lepše, tako se tudi znanost ne sme spajati s surovostjo, temveč s potrebno nravstvenostjo, da se vzajemno kinča 111 zaljša. Kadar se pa obojemu pridruži prava notranja Pobožnost, postane popolno vse troje. Kakor je strah Gos¬ podov začetek in konec modrosti, ravno tako je vrh in v enec modrosti in vsej znanosti; kajti popolna modrost Je: bati se Gospoda (Prip. 1, Sirah 1, i. t. d.). Poglavje XI. Do zdaj ni bilo sposobnih šol. Prava šola je ona, v kateri se ljudski duh Prosvetljuje s pravim znanjem vseh stvarij; kjer se narava in običaji urejujejo v blago je- dinost in v sklad, kjer se srce v Bogu vkore- nini s krepko koreniko ter jezik usposobljuje z a različno milo zgovornost. Oh! človek, sodi sam, ni li to nekaj velikega, svoj razum prirediti in usposobiti Za spoznavanje različnih stvarij, da ti ne ostane nič skri¬ tega na zemlji, pod zemljo, v vodah, v zraku, na zvezdah 'n nad zvezdami ter v propadih; da veš tudi: kaj, kdaj, kje, kako, čemu je in biva? Ni mar to mnogo, razumeti vse, kar koli imajo v lasti ljudje v svojih znanostih, da ki mogel tudi v obrtniški sposobnosti, morda tudi bolje in temeljiteje presojevati in govoriti, nego sam obrtnik? Ali ni mnogo, ako poneseš svoje misli na vse zemeljske strani, tako, da gledaš različne njene narode, pokrajine, kraje, gore, reke, zalive, otoke i. t. d., kadar se ti zljubi? 56 Ni li čudovito, kadar imaš pred očmi sliko vseh prošlih vekov, da moreš, kedar li hočeš, opazovati različnega ljudskega rodu, narodov, pokrajin, krajev i. t. d. čine, do¬ godke, menjave, borbe, vojske, zmage, z jedno besedo razna podjetja, kako so se vršila, ali kako ne? Mar ni mnogo, čitati različnih narodov knjige, pa poizvedovati, kar imajo v svojih zakladnicah; a to tako, da so ti jasni vsi viri vseh jezikov, pa da umeš nakičeno govoriti, kedar si pri volji ? To so v resnici velike stvari. Ali še večja ona, samega sebe tako urediti, in to znotraj, v naravi in v svojih nagnjenostih, kakor tudi zunaj v navadah, v či¬ nih in v kretanji, da bodeš slika umetno narejenega god¬ benega stroja, katerega vse strune vzajemno dobro done ter mile glasove davajo iz sebe. Ker to je in hoče reči: biti v pravem pomenu nravstven in vsestranski kreposten. Ali največja stvar, ki presega oboje, to je občutiti v Bogu poželjenje za večne slasti, z Bogom se spojiti. Boga v srcu negovati in ž njim negovan biti. Vse to imajo učiti šole, vse tisto, veliko, brez izjeme, ter zato ravno morajo se zvati delavnice ljudskega oplemenjevanja. O načinu ali o kakovosti takih šol povdarjam ono, kar si je Luther ne le želel, temveč si tudi prizadeval, da se uresniči (1. 1525.), in sicer: 1. Sola se ima osnovati v vsakem mestu, v vsakem trgu in v vsaki vasi in to za vso mladež obojega spola (kako bi to moralo biti, razlo¬ žilo se je že v IX. poglavji). To se ima tako urediti, da se sleharnega dne poučuje mladina po dve uri v vero- nauku, v nravstvenosti in v drugih znanostih, ki se ba- vijo z obrtom ali s kakim drugim poslom. 2. Da se najde lažji in ljubeznjivejši način poučevanja, s katerim se 57 mladina ne sme strašiti, temveč se mora k temu priva- biti tako, da jej učenje v šoli ne prizadeva nobene te¬ žave, ter da uvidi sama, da je v šoli prijetneje, kakor pa ves dan po ulicah skakati, igrati za gumbe, žogo me¬ tati i. t. d. 1 ) Mar ni lepo svetoval, krasno in kot potrebno izuinel ta veliki mož? Ali, kje je po vsem do sedaj taka šola? Kdo jo je videl, kje li je tista privabljiva metoda (način)? I. Povsod jih ni bilo. II. A kjer so tudi bile, niso bile za vse otroke, tem¬ več le za nekatere, za imovitejše, in sicer zbog tega, ker so bile drage. Siromašnejše otroke so zanemarjali; zato se pogosto marsikatera bistra glavica ni mogla razviti. III. Tiste otroke pa, ki so hodili v šole, poučevali so tako nespretno, da so šole bile bolj podobne mučilnicam, nego učilnicam, zavoljo tega so mnogi, katere so prepla¬ šile knjige, šli rajše k rokodelstvu ali kam drugam. IV. A kateri so ostali v šoli, ali katere so prisilili k učenju, s tistimi se ni postopalo posebno sposobno, po¬ gosto neumno in skoraj narobe. Ker-v čemur bi se mo¬ ralo najpred naobraževati, na to se je uprav najpred po- ') Luther Martin, nemški reformator, porojen 10. listopada 1. 1483. v Eislebenu. Od 1497. 1. — 1501. 1. je hodil v šolo v Magdeburg-u in Eisenach-u; pozneje je obiskoval vseučilišče v Erfurtu, kjer se je učil prava. L. 1505. stopi v samostan Avguštincev, postane 1507. 1. duhovnik; leto pozneje ga pokličejo za učitelja v Wittenberg. V zadevi svojega reda potuje 1. 1511. v Rim; dne 31. vinotoka 1. 1517. pa nabije na grajski cerkvi Wittenberški proti Tetzlu svojih 95 tez (stavkov). Razven prevoda sv. pisma starega in novega zakona, je od njega še mnogo drugih spisov. L. 1529. je spisal ,veliki in mali katekizem* i. t. d. Umrl je na potovanji v Eisleben dne 18. svečana 1. 1546. Pokopali so ga v grajski cerkvi Wit- tenberški. Luter je tudi bil imeniten pedagog ter ima za razvoj šolstva mnogo zaslug. zabijalo. Mislim, da se ima pred vsem kot temelj vsemu položiti pobožnost in pravi strah božji, za tem pa se ima nravstvenost in krepost kakor plemeniti cepiči v mladino vcepiti ter se ista vežbati v znanosti in v drugih vedno¬ stih. Pravim, da se na ono dvoje naravnost pozablja — in to ne samo v naših narodnih šolah, ampak tudi v ve¬ likih, v katerih bi moral biti vrhunec ljudskega vežbanja, vrhunec popolnosti. Toda iz njih niso prišla krotka, po¬ božna jagnjeta, ampak priprosta žrebeta, divji osli in ne¬ ukročene mule. Namestil milih, dobro urejenih običajev in šeg, iznašli so nakičenih krojev. Poleg tega so oči in roke izvežbane za preživo uljudnost in nečimurnost, ne mislec na to, da bi se v nje morali ugledati, kakor v zrcalo pa¬ meti, čistosti, kesanja, uljudnosti, resničnosti, potrpežlji¬ vosti, vzdržljivosti i. t. d. — Sole so se bavile le z vež- banjem v znanostih. Toda kako in s kakšnim vspehom? V. S tem, kar bi človeški duh mogel v jednem letu zapopasti, bavila se je mladina pet, deset in še več let. Kar bi se moglo lepo in ugodno uvesti v človeški duh ter kakor s čopičem naslikati, to se vanj ni samo tiskalo in tlačilo, temveč uprav nabijalo, dolblo in vrtalo. Kar bi se moglo nazorno in jasno predočiti, to se je predstavljalo temno, okorno, zapleteno in zmedeno, kakor da bi bile pravljice. VI. Ker se je po šolah delalo na ta način, bilo je malo učiteljev sposobnih; a večkrat je še ta sposobnost bila le prisiljina. Ker glej, tudi iz velikih šol izhajajo vednosti, povsem le slabo dišeče; strogo učenega, ki bi mogel iz predloženih predmetov dostati izpit, v tisoč slu¬ čajih ne bi našli niti jednega. Kako pa je to pri nas? 59 Iz naših šol (sicer je sramota priznati; ali, da se prizna resnica, sili nas tudi zavest in naše podjetje) bi redko kdo izumel kake bistvene početke. Naša mladež žrtvuje v sa svoja šolska leta čitanju, pisanju, trohico petju in številjenju. Vlovi li kateri malo latinščine ali nemščine, s tem koristil je jedino sebi, toda pri tem je potratil svoj mladi čas; dalje in višje kreniti ni niti mogel, niti znal; Nasprotno, niti bi ne razumel, da se more kje nadaljevati. I« kaže se samo, da je tako, da se zdaj mnogi spoznavši svoje nedostatke, morajo sami sebe varovati, marveč se 1° ne more nič več popraviti. Na to bode gotovo vsak Izmed vas vskliknil: „0 milu praeteritos referat si Jupiter annos"! (O da bi mi Bog dal minola leta!) Sploh pa vse to jadikovanje nam nič ne pomaga; kar je minulo, to je že davno za nami. Kar nas je osta¬ relih, nobeden se ne bode pomladil tako, da bi mogel znova živeti ter se za življenje oskrbeti z novimi pri¬ pravami; tu ti ne pomore nikdo. Preostaje torej samo Jedina možnost, da svoji deci in svojim naslednikom sve- Injemo v vsem, kar se more; da jim. ne pokažemo samo, kje smo mi ali naši voditelji grešili, temveč jih med dru¬ žini napotimo na prava pota, katera ne vodijo k onim na- Pakam. A to se bode zgodilo v ime in z vzgajanjem ti¬ hega, kateri ne zna naših hib samo preštevati, temveč Indi popravljati, kateri zajedno ume vse naše grehe po¬ ravnati. 60 — Poglavje XII. Šole se morejo in morajo popraviti. Ostarele slabosti je težko ozdraviti, večkrat skoro nemogoče. Ako se kdo ponudi bolniku ter mu obljubi, da ga hoče ozdraviti, tedaj bolnik že težko pričakuje, da ga začne zdraviti; sosebno ako opaža, da njegov namen ne izvira iz kake slepe slutnje, temveč iz razuma. Tudi nam je tedaj v tem nenavadnem podjetji pokazati že naprej, kaj obetamo in kakov temelj imamo. Obljubimo pa šole tako urediti, da se I. sleharen človek (razven, ako mu Bog ni podelil duha in razuma) uči vsega onega, kar se je navedlo spo¬ četka desetega in jednajstega poglavja. II. Da poleg telesa vzraste tudi duh človeški, recimo, da se do 24. leta priuči vsemu, česar je človeku mogoče razumeti. III. Da se to znanje doseže, ne gre, da se mladina tolče, tepe, mrcvari, nad njo vpije, da se joka, — sploh, da se ž njo grdo ravna, — ampak tu je treba potruditi se, da je vse poučevanje in vežbanje milo, ljubko in lju- beznjivo. Nadalje hočemo, da človek v znanosti tako na lahko in nehotno napreduje in raste sam iz sebe; a nikdo mu ne razteguje udov, nikdo ga ne spominja, nikdo ne sili na to. Ali kakor se ima telo utrjevati z jedjo in pi¬ jačo, s spanjem in z drugimi potrebnimi ugodnostirni, tako je tudi treba, da se hrani duša s tem, kar je za njo. IV. Znanost ne sme biti le površna, t. j. ne samo taka, da se le nekaj za drugimi ponavlja in blebeta, tem¬ več vsakdo mora vsako stvar iz najboljšega temelja — 61 razumeti, in to popolnoma tako da, kar zna, zna v res¬ nici, kar ume, ume tako stanovitno, kakor kar vidi, da vidi, kar drži, da obdrži. Toda, kdo bode to veroval poprej, nego se prepriča o tem ? V tem imajo ljudje posebne lastnosti, da se nam¬ reč prej čudijo temu, nego li se je kaj velikega izumilo. Ko pa se je stvar izvela, smatrajo jo vsi za lahko ter se zopet čudijo, da se poprej ni iznašla. Ko je Arhimed 1 ) videl, kako množica ljudij silovito in nespretno postopa z ladjo, katero je dal napraviti kralj Hijeroir), hoteč jo spustiti v vodo, obljubi kralju, vsa tako prirediti, da jo bode mogel kralj sam z jedno roko spraviti v vodo. Kralj ni hotel tega verovati, ker je imel to le za šalo, dokler se naposled o tem ni prepričal na svojo veliko čudo. Ko je Ivan Faust 8 ), izumitelj tiskarnice, začel pripovedovati, kako more jeden človek v jednem tednu napraviti več knjig, nego je poprej moglo to napisati deset pisarjev v celem letu, ter da bodo te knjige lepše, vse jednake, in • če popravlja jedno, da s tem popravi vse skupno i. t. d. — nikdo mu ni verjel in tudi ni razumel, da bi to bilo mogoče. Najbrž je to marsikdo imel za šalo ali pa za pri- prosto samohvalo. Toda dejanje je dokazalo resnico, in h Arhimed (Archimedes), imeniten grški matematik (računoslovec), iz Sirakuz, porojen okoli 1. 287 pred Krist., izumitelj Arhimedovega za¬ kona. vijaka brez konca, metalnega stroja i. t. d. Našel je smrt pri oble- govanji mesta 1. 212. pred Krist. — 2 ) Hijeron (Hieron) II. sin imenitnega Sirakuzijanca Hijerokleja Po zmagi tako zvanih Mamertinov ga izvolijo kraljem, ki je bil izvrsten vladar in zaveznik Rimljanov. Umrl je 1. 215. pred Krist. — s ) Faust Ivan, bogat trgovec iz Moguncije (Mainz), s katerim se jo zavezal Gutenberg Ivan, izumitelj tiskarstva 1. 1450., da sta na¬ pravila prvo tiskarno. 12 . sedaj ve to tudi deca in se lahko prepriča o tem. Ge bi Bertold Sclnvarz, 1 ) izumitelj smodnika, prišel med strelce, rekel bi: Vaši loki in vaše prače niso nič vredne; jaz vam hočem pokazati orodje, katero bode brez človeške pomoči samo bljuvalo ogenj, kamenje, železo in svinec, in to veliko dalje, kakor vaši loki; ta priprava bode bolj mirno in tudi bolj krepko rušila velike zidove i. t. d.; -- kdo bi se mu ne bil smejal? Tako je pač navadno, da se za čudovite in nemogoče smatrajo stvari, katerih še nismo videli! — Kakor kar seje Amerikancem zdelo nemogoče, da človek, ne govoreč z drugim človekom, kadar bi od njega prejel samo košček popirja, razumel bi že njegove misli, kar je pri nas najneumnejšemu znano. Tako je povsodi in pri vsem. Ardua olim viša risus sunt posteritati. (Kar se je nekdaj zdelo, da je nedosežno, postane potomcem povsodi smešno.) Drugače tudi pri tem novem podjetji ne bode (ker smo se o tem že nekoliko prepričali), in če tudi se komu marsikaj porodi v možjanih. Kako to, da so še ljudje, kateri morejo šolani ugovarjati: ti vaši abecedniki, ti vaši Donati, 2 ) te vaše slovnice, vse vaše priprave, ves vaš način poučevanja ne velja nič, mučite in kvarite Ž njimi mladino; s tem popolnoma zaprečite pot njej in sebi za daljno izobrazbo; drugače, vse drugače mora to ‘) Schwarz (Niger) B a r tlio ld u s, alhemist (zlatodej), frančiškan iz Freiburga se je pogosto bavil s kemičnimi poskusi, ter je na ta način po naključbi iznašel smodnik okoli 1. 1330. Kakor pravijo, so ga radi ča¬ ranja zaprli. 2 ) Donatus, Aelius, rimski slovničar v 4. stoletji po Krist, v Rimu- Njegova slovnica: „Ars Donati grammatici urbis Romae“ se je rabila v srednjem veku pri pouku; zatorej Donat. — - 63 — Za kar vi potrebujete deset let, mora se zgoditi v J°dnem letu; s čimer mučite, to se lahko zgodi igraje in z zabavo. Zavoljo tega se bode vse jasno pokazalo, da ^ore to vsak razumen človek kakor svojih deset prstov razvideti; zaradi tega se bode vse razdelilo primerno na Pripravne dele. Da je mogoče človeku vse znati, in sicer lahko in Za nesljivo, temu je (javno povedano) jedini, čvrsti, popolni n neovrgljivi dokaz ta, ker je za to rojen, da )Q de pobožen, kreposten, razumen in prosvet J J e n; tedaj mu je vse to prirojeno. A kar je kateri stvari Prirojenega, to jej ni samo mogoče, nego tudi lahko in Prijetno; bilo bi pa za-nio kvar in muka, če bi se upi- ra la temu. Na primer: Tiča je ustvarjena za letanje, na to je 111 treba siliti; ravno tako ne ribe, da plava, niti drugih Zlv ahj, da se gibljejo; sama narava jih vodi na ono, na ^ar se nagibajo, kakor hitro jim zato zrastejo potrebni ll( tje. Tako tudi vode ni treba siliti, da„ teče navzdol; ne °§nja, da gori, ako ima v sebi kaj masti in suhote ter P°trebnega prepiha. Tako tudi ni treba siliti okroglega ainena, da se trklja z višine v nižavo; niti očesa ali zr- °ala, da vidi, kar se mu predstavlja; niti zrna, da klije a ko g a vtakneš v vlago? Vsaka stvar teži sama po tem, Za kar je od prirode ustvarjena, in če se jej ne zapreči, to neprestano. Da pa ima človek za pobožnost, krepost in Zn anost sam v sebi lastno in prirojeno moč, voljo in ^agnenje, kakor voda, da teče, ogenj, da gori, tiča, da 64 leta, riba, da plava, to smo razpravljali že poprej. Tu nam je popraviti samo to, kar nekateri mislijo, da se ne sme dopuščati, in tako hočemo njihove ugovore tudi po¬ biti. 1. Pravijo, da se od vsakega drevesa ne more dobiti platišče. Odgovarjam: Iz vsakega človeka more postati človek, ako se v to ne meša kakšen kvaritelj. 2. Ako praviš (kar store mnogi): Po notranjem so naše moči oslabele z grehom v raji. Odgovarjam: Ah nam niso vzete; tudi telo je pokvarjeno in oslabelo, toda moremo je zopet dovesti, da hodi, da beži, in da bistveno opravlja različne posle. Kakor sta Adam in Eva precej ko sta bila ustvarjena, mogla in znala hoditi, stvari ra¬ zumevati in o njih govoriti (zadobila sta popolno in zrelo dušo in telo); tako mi po grehu ne moremo niti razumeti; niti govoriti, niti hoditi, dokler se tega ne naučimo. Toda iz tega še ne sledi, da bi se človek ne mogel drugače učiti, kakor na dolgo, težko in negotovo. Ako se naučiš brez težkega posla tega, česar zahteva telo: jesti, piti? hoditi, delati to in ono, plesati, boriti se i. t. d., zakaj, bi se torej ne mogel naučiti tudi kaj drugega, samo če imamo dober navod za to. — Glej, za to še več. Konjar nauči v četrti leta konja lepo stopati, skakati, vrteti se, zajca bobnati, psa z orožjem braniti se i. t. d. Marsikatera babica navadi srako, kosa, papigo oponašati človeške be¬ sede, peti pesmi i. t. d., toda vse to proti prirodi in ' r kratkem času, samo ako ima za to potrebne zmožnosti- Ali bi se človek ne mogel vsega tega nava¬ diti, k čemur ga priroda, da ne rečem — pušča 65 a b v odi, nego privlači? Več o tem govoriti, sramota J e - Zato je treba sramovati se, ko bi se temu protivili, ra jŠe mislimo na sredstva in pota, s katerimi bi se vse V moglo izvesti. 3. Praviš: Ker stvari same na sebi niso lahke in um¬ ljive, zato jih vsi ne razumejo. Odgovarjam: Kaj ni lahko? li tako nebarvane stvari na svetu, katere ne bi mogle v zrcalu odsevati in se izraževati? samo ako jih postaviš » a pripravno mesto. Mar se nahajajo kake stvari, katere » e bi se mogle napisati ali narisati na deski? samo ako to piše ali riše, kdor to ume. Ali je na svetu kako seme a li kaka rastlina, katera ne bi se mogla v zemlji prijeti mr rasti? da se le ve, kje, kaj in kako je sejati in saditi, dodati hočem še to: Na svetu ni tako visokega zvonika, » e tako visoke gore, kamor se ne bi kdo mogel pospeti, Sa mo ako mu napraviš ali izklešeš stopinje ali ogradiš vse z ograjo. Zakaj bi se po tem takem do višine človeškega »mevanja ne mogel vspeti kjer koli in kdor koli zdravi, bistri, voljni, a to samo z naporom, z razbijanjem glave 'n z nevarnostjo. Iz tega še ne sledi, da je to človeški »loči nemogoče, nego, da so stopinje neurejene, krive, |»knjaste, raztrgane in nevarne (to je: način poučevanja J e zamotan); očividno pa je, da se po dobrih, ravnih, dobro narejenih, polnih in urejenih stopinjah more vsakdo Pospeti najvišje. 4. Praviš: Mnogi imajo puhle glave, teh ne moreš »Kesa naučiti. Na to odgovarjam: Težko se kje nahaja tako zamazano in hrapavo zrcalo, da bi se v njem ne »logle prikazati slike, in če tudi je temno. Težko je do¬ biti tako hrapave deske, da bi se na njej nikakor ne moglo pisati ali risati. Ako je deska hrapava, treba jo je pogladiti: vedno pa je mogoče nekaj napraviti, da je vender le za rabo. Tako se more vsa mladina vedno pro- svetljevati, brusiti in gladiti, tako, da se bodo vsi vsemu priučili (v tem sem prav žilav, ker imam čvrst temelj)- Na zvrsetku se pokaže le ta razlika, da slaboumnejši vender le zapopadejo vsaj to, kar so se bili učili; bolj razumnejši pa, ki so se učili in vežbali, da razne stvari precej najdejo iz najglobočjega temelja, priuče se vsega čim dalje, tem globočje, ogledujejo vse bolj natančno ter sami izumljajo novih stvarij v lastno duševno veselje, oz¬ nanjujoč s tem slavo in modrost božjo. V ostalem recimo še to, da nekatere glave niso za učenje sposobne, kakor vsako drevo ni sposobno za pla¬ tišče. Zato vse, kar tukaj razpravljamo, velja za boljše ali zdrave glave, kakeršnih je z božjo milostjo največ v narodu našem. Mi vidimo prav malo slaboumnih, za nič sposobnih ljudij, kakor jih je tudi prav malo pohabljenih (hromih, bedastih in slepih). Ako si slep, hrom, gluh, ako si nežnega zdravja, to izvira največkrat od neprevidnega negovanja. Pogreški nimajo tedaj niti v Bogu niti v pri¬ rodi svojega izvira. 5. Tudi se še ugovarja, da marsikateri imajo pač sposobnost za nauk, nimajo pa za to volje, tako, da jih je treba preveč siliti, kar je pa zelo mučno in brez vsake koristi. Na to odgovarjam: O nekem modrijanu se piše, da je imel dva učenca, jednega delavnega, toda topoum¬ nega, a drugega bistroumnega, toda lenega. Prvi bi bil rad napredoval, ali ni mogel, drugi pa bi bil lahko, a ni hotel. Tu ni kriva priroda, temveč učitelji sami in sicer 67 zato, ker se jim ni ljubilo učiti? Aristotel pravi, ljudem je prirojeno, da si iščejo znanja; a kaj je pravo, dokazali smo v prejšnjem poglavji. Gasi jih roditelji sami s svo¬ jim božanjem privadijo na nemarnost. Pogosto so krivi tudi hudobni posli, ki pokvarijo otroke; večkrat zopet oni sami, ki so okusili ljubkost poslovanja ali dvorjanstva, ne- uvažujoč prave ljubkosti duha (kakor bi se jezik napojil s kako grenkostjo, ne čuteč sladkosti); iz tega sledi, da ne žele, česar ne poznajo. A kako postopajo učitelji, ki bi morali iztrebiti in popraviti vse že spočetka. Je li kateri pomislil, da je jednak strugarju, ki vse lepo oteše poprej, predno jame stružiti? ali jednak kovaču, da si železo po¬ prej omehča, predno začne kovati? ali kakor suknjar, ki volno poprej opere, osnaži, stepe, nego jo začne presti in tkati? ali kakor črevljar, kateri si prej priredi kožo, na¬ tegne jo in ugladi? i. t. d. Tako, pravijo, stori učitelj najprej, da je dijak voljan, željan in sposoben. Komu je to palo na um? Vsak, kakor ga najde, takoj pada nanj; precej ti struži, precej kuje, precej prede, precej tke, precej nategne na kopito, precej zahteva, da je vse gladko in sijajno; in če to ne gre (in kako bi tudi šlo?) jezi se, bije, tolče in brca. Pak se že čudimo, da se sploh še dobi kdo, komur je to zoperno? čudimo se rajši, da more sploh kdo prenašati tako stvar. Imamo tudi razloge, da jamemo jasneje govoriti o različnosti glav, in to poleg sposobnosti in značaja. Ne¬ kateri so v resnici bistroumni, drugi topi in neumni; ne¬ kateri so ukaželjni, drugim gre misel od knjig na roko¬ delstvo, trgovino i. t. d.: nekateri so popustljivi in pri- 68 pravljeni, drugi Svojevoljni in osorni. Iz tega ravno sledi trojno razno u sp o s obl j en j e glav. Bistroumni, voljni in popustljivi so po vsem in za vse sposobni; tem ni treba drugega, nego da se jim ponudi gradivo za umevanje. Ti rasto, kakor dobro uspe¬ vajoče drevo, da jih je veselje gledati. Toda moramo biti oprezni, da vemo, kaj, kako in doklej jim je treba ponu¬ jati, da se precej spočetka ne pretegnejo in ne prenehajo. Drugi so ostroumni ali nemarni; no, ti se ne protivijo; treba jih je uspodbujati ter cesto hvaliti njih vspehe. Tretji so ostroumni in voljni, ali svojevoljni? ter bi delali, kar se jim poljubi. Do takih nimamo za¬ upanja. Učitelji jih nimajo radi. Taki pa so navadno naj¬ boljši učenci, kakor je že pokazal Temistoklej, 1 ) knez atenski. V svoji mladosti je bil silno plahih običajev, proti roditeljem in učiteljem osoren; kasneje se je izpremenil ter je postal moder človek. Čudečim se na tej izpremembi, rekel je, da čim bolj plaho je žrebe, tem boljše bode v konjušnici, samo ako je zna kdo ukrotiti. To se je tudi pokazalo pri Aleksandrovem konju Bucefalu. Nekdo nam¬ reč pripelje njegovemu očetu Filipu lepega, a jako divjega konja na prodaj. Toda nikogar ni mogel trpeti na sebi; *) Temistoklej (Themistokles) imeniten vojskovodja in državnik atenski, porojen okrog 1. 527. v Atenah. Kot arhon (najvišja oseba v dr¬ žavni upravi) ustanovi 1. 493. Pirej (Piriieus), starih Aten pristanišče; vojskoval se je kot strateg (vojnoslovec) pri Marathonu 1. 490.; po od¬ stranitvi Aristidenovi dobi prvo dostojanstvo v državi; osnuje atensko brodovje ter s pomočjo tega premaga pri Salaminah (Salamis) (20. ki- movca 489. 1.) Perzijance popolnoma. Vsled ostracizma (sodba s črepj- nami) 1. 471. prognan, zbeži obsojen na smrt v Suzo; od kralja perzi- janskega Artakserksa dobi v mestu Magneziji v Mali Aziji svoje zavetje. Umrl je 1. 461. pred Krist. 69 vsakega jahača je stresel raz sebe. Zato ga kralj ni maral vzeti. Zdaj pa pristopi Aleksander in pravi: Skoda lepe živine, naj poskusim še jaz. Oče v to dovoli. Aleksander ga gladi toliko časa, da ga konj pusti nase. Z njim krene polagoma proti solncu, da ni videl svoje sence (te se je konj namreč bal); naposled ga vspodbode z ostrogama, ter zdirjata v tek. Na ta način ga je ukrotil. Ta konj je bil pozneje tako izvrsten, da ga je Aleksander rabil v vseh vojskah, ker ni imel boljšega. Plutarh 1 ), spominjajoč se tega dogodka, dostavlja: Admonet nos equus ille, multa bene nata ingenia perire vitio instituentium, qui equos vertunt in asinos, quia erectis et liberis imperare nesciunt. (To nas uči, da mnogo sposobnih glav propade zavoljo nesposobnosti učiteljev, kateri delajo iz konja osle in ne znajo ravnati s hrabimi duhovi.) četrti so voljni in željni, toda bedasti in topi. Taki morejo vender le dohajati in posnemati druge, ako se jim pomaga v njihovi slabosti, ako jih ne preoblo- žimo, in če se jim ponudi roka pomočnica v slučaji, kedar bi vender le omagovali. Te vrste učenci dospo pozneje do svojega smotra, ali so potem tudi mnogo stalnejši; jednaki so poznemu sadu, ki se tudi drži več časa. Na svincu se tudi težje riše, a te črte so stalnejše, kakor na vosku. Tako tudi oni dalje žive, kakor ostroumni, pa ne pozabijo tako lahko, čemur se jedenkrat priuče'. ’) Plutarh (Plutarchos), grški pisatelj, rojen okrog- 50. 1. v Kero- neji (Chaeronea, Boeotia); bil je učitelj modroslovja v Rimu, kjer sta ga Trajan in Hadrijan obsipala z državljanskimi častnimi službami. Umrl je kot arhon v svoji domovini okoli 1. 1ŽJ0. Izmed raznih njegovih del naj omenim le: „Moralia“ ali „Ethica“ v Platonovem zmislu in „Vitae parallelae* (44- primerjajočih životopisov slavnih Grkov in Rimljanov). 13 70 Peti so bedasti in nevoljni. No, če niso osorni, dado se še popraviti; ali potem so zares pripravni, v svojem poslu pa strpi j ivi. Šesti so bedasti in poleg tega še uporni. Taki so redko kaj vredni. Vsaka stvar na svetu se more s čim vladati. Divjake pocepimo, in so potem plemenita drevesa. Zavoljo tega se ne sme popolnoma obupati, ampak treba je, da se upornost vsaj iztrebljuje. Ako teh učencev ne moreš ukrotiti, vedi, da so grčasta debla, zastonj se trudiš, da bi iz njih napravil goži ali naredil kipe. Nerodovitno zemljo, napisal je Katon 1 ), niti ni vredno obdelovati, niti se je dotikati s plugom. Ali takih nesposobnih bitij imamo malo, za kar bodi milemu Bogu hvala. Zatorej: Quales nascantur liberi, nulli in manu est: at ut recta institutione evadant boni, nostrae potestatis est, pravi Plutarh. (Kako se d e c a porajajo, na to n i m a n i k d o u p 1 i v a; toda da bodo z dobro vz¬ gojo dobra, to je zavisno od nas.) Dober vrtnar gleda na to, da iz divjaka naredi dobro sadno, plemenito drevo. D a b o de m lade ž s p os ob n a in značajna, mora se skupno in po jednakem načinu vežbati, kar dokazuje sledeče: 1. Ker imajo vsi ljudje jedno naravo ter za to jed- naka orodja, sosebno zunanja čutila, na znotraj pa razum, pamet, voljo i. t. d. ’) Katon (Catonis „disticha rnoralia'*), zbirka latinski spisanih pra¬ vil za življenje iz 3. in 4. stoletja po Krist., katera so se ves srednji vek. čitala po šolah; tudi so preloženas koro na vse jezike; (v nemščino jih je najpred preložil Notker v 11. stoletji, Fleischner pa 1. 1832.). 71 2. Ker se imajo vsi poučevati za isti namen, namreč za svetost in modrost. 3. Ker vsi ti značaji niso nič drugega, kakor odstop od prirodnega ravnotežja, bodi si gori ali doli, na levi ali na desni; kakor je pač bolezen telesa, ako je v kakem udu preveč vročine ali hladu, vlage ali suhote. Na čem .je n. pr. osnovana bistroumnost, ako ne na tankosti in okretnosti hlapov v možjanih? Kaj je topost duha, ako ne gosti in temni hlapovi v možjanih, kateri se morajo s pogostim prezračevanjem duha razganjati in bistriti? Kaj je svojeglavnost in upornost, ako ne preobilna hrabrost srca in čvrstost, kateri je treba, da se oslabi? Kaj je le¬ noba in nemarnost, nego prevelika slabost srca, ki potre¬ buje, da se krepi. Tisto zdravljenje je najpopolnejše, ki ne zdravi protivnosti s protivnostjo (ker s tem nastane še večja borba), nego se trudi, da je vse složno in da se vse premeša, tako, da se z jedne strani ne prehvali, a z druge zopet ni preobilnosti. Za človeški duh pa je tako zdravljenje najboljše, s katerim se preobilnost in nedo- statek tako pomešata, da se okoli sredine vse poredi in da je v najboljšem soglasji. Zbog tega smo ta način priredili za srednje glave, kakeršnih je tudi največ. Bolj občutljive in bistre je treba brzdati, da ne dozore prezgodaj. Na ta način bodo zaporedoma in polagoma korakali za drugimi Tope pa je treba za ono dvojico poganjati. Pri teh se ni bati zmot, ker imajo trše možjane in se lažje morejo pri¬ vaditi trdemu in težkemu poslu brez vsake škode. Ali, sedaj je že čas, da pokažem, na čem se razlaga ta način. 72 Poglavje XIII. Vse je odvisno od dobrega reda. Ako razmotravamo, s čim se ta svet in vsaka stvar v dobrem, veselem in trajnem stanji vzdržuje, to vidimo, da z redom in jedinirn redom, vsled katerega ima sleharna stvar, sprednja in zadnja, višja in nižja, večja in manjša svoje mesto, čas, težino in število. Zavoljo tega so modri¬ jani imenovali red dušo in življenje sveta (animam mundi); a drugače ni. Kar je urejeno in dokler je urejeno, dotlej ostane dobro, če pa kje kaj zaide od svojega reda in teka, ni mogoče, da bi ostalo; ruši se, trga, propada, postaja, ali pa gre deloma s pota. To se more dokazati z vsemi primeri prirodnih in umetnih stvarij. Ker: Kaj je vzrok, da naredi svet svet, ter da obstoji v svoji veljavnosti? To, ker ima sleharhi del svoj red, vsaki strani dotične živali pak je opredeljen (postavljen) njen red, da more vsaka držati se svojega časa, mesta in pri¬ rode. Dokler traje to, traje svet. Kaj je vzrok, da čas, razdeljen na leta, mesece, dni in ure, tako pravilno teče in se nikdar ne zmete? Nes¬ premenljiv red nebesnega .svoda (obloka) je temu vzrok. Kaj je vzrok, da je človeško telo tak divui stroj, in nima veliko udov brez števila, zamore pa vender izvrše¬ vati opravila brez števila, a kar koli mu je treba od naj¬ različnejših opravil izvrševati, za sleharnega ima pripravno orodje v svojih udih? Divni in premodri red, ki vlada med udi v obče in v vsakem posebej. Kaj je vzrok, da z istim telesom združena duša sta¬ nuje zložno, ter da je zdrava in sveža brez bolečine in 73 smrti? Red živnih mocij v telesu; dokler so vravnane, in v saka svoje mesto, mero in način čuva, dotlej je življenje "i zdravje dobro; ako pa se kaj pretrese ali iz teka in kolovoza izmakne, življenje in zdravje jame trgati se, sla¬ biti in propadati. Kaj stori, da bučele, mravlje, pajki (o drugih živalih molčim) izvršujejo takova dela, da se jim čuditi in diviti mora sam človeški razum? Red, katerega se drži stalno vsaka žival, in to ne le med seboj, ampak tudi v sle- harnem svojem delu. Kaj je vzrok, da modri kralj, jedina oseba, zamore vse kraljestvo (na sto tisoč ljudij) vladati? Kaj stori, da Jedina glava more voditi vojsko, ki šteje na stotine tisoč mož? a kar ona hoče, da to dela vsa vojska? ako ona °drejuje dobro, da je vse dobro? Nič drugega kakor r ed, ker tej jedini glavi so podrejene druge, a tem zopet druge in tako do poslednje, a vse to veže dober red, po¬ korščina in strah, in da krenejo vsi, ako krene jeden, da obstanejo vsi, ako obstane jeden. Kaj je bilo vzrok, da je Hieron tako težino, katero Hi moglo premakniti več sto ljudij, mogel z jedno roko dvigniti ter preko velicega trga do morja vleči ? Razumna priprava, to je stroj, sestavljen iz mnogo valjarjev, škrip¬ cev in koncev, v katerem je jedno pomagalo drugemu, Pridavalo smer in moč. Odkod izvira ta silni grozni in strahoviti strel, kakor li od umetnega pomešanja solitarja z žveplom, od primerne Priprave, puške ali topa, kakor od dobrega nabijanja in ttamerjanja? Tukaj mora brezuvetno biti red, in če ta manjka v jednem, potem trpi nedostatek vsa stvar. 74 Kaj je to, da se popir v tiskarni hitro, lepo, prav, ra¬ zumljivo in brez pogreškov napolnjuje s pisanjem? Red, po katerem so črke sestavljene, vlite, v pismovnjak zlo¬ žene i. t. d.; a razven tega tudi kako so popir pripravili, kako so ga v stroj vtaknili — in kako so ga tiskali in osušili. Da se dotaknem tudi materijalnih rečij, kaj je vzrok, da voz, narejen iz lesa in železa, za konji tako beži in da se mesto človeških ram more rabiti za prenašanje velikih bremen ali ljudij samih namesto klopi, postelje, i. t. d.? Nič drugega kakor dobro urejenje koles, osi, ojesa, sore itd. Kaj je vzrok, da ljudje zaupajoč lesu, podajo se na pusto in viharno morje, da dojdejo na drugo stran zemlje, a se zopet vračajo? Nič drugega, kakor urejenje dna v ladiji, boka, naslonila, vesla, valjalnice, jadrenika, jadra, sidra, kompasa i. t. d. Ako se kaj utrga, zlomi, pride ladja v veliko nevarnost — in naposled more se potopiti. Kaj je to, da se v stroju, ki ga zovemo uro, razko- vano in razstavljeno železo samo vrti? a vrteč se jedna- komerno razdeljuje čas, ure, dni, celo mesece in leta ? in to ne samo, da vse očem pokazuje, ampak tudi ušesom napoveduje? Kako je to, da te ta stroj prebudi, kadar ti milo in drago? Kaj pa je ono, kar ti more svetlobo na¬ rediti — in kadar odpreš oči, najdeš že gorečo svečo pred seboj? Kako to, da isti stroj more koledar nado¬ mestiti, kazoč dni in praznike, premembo mesecev, tako tudi premikanje planetov? Kaj je to, da se ti stroji vrte brez uteži in vrvice? Kako to, da nekatere ure ni treba dva, tri, štiri in še več dnij navijati, ampak da se s svo¬ jim lastnim vrtenjem navijajo same ? A kako še to, da — 75 — Se tak stroj ne bode moral nikdar navijati, pojde pa v ?nder neprestano? Ali ni vse to nekaj velicega? Ni li slično živi stvari, ne pa umrljivi, ki ni drugega kakor Trtva kovina? Mari bi to poprej, dokler niso videli, ne smatrali za Nemogočo stvar, kakor da debla letajo in kamenje govori? ^ da je temu tako, vidimo vsi. A kaj je ono, kar tej inrtvi stvari daje življenje in tolikanj čudovito vrtenje ? •^ T ic drugega, kakor red; to je urejenje na stanovito dobo, mero, utež in število — tako, da ima vse svoj oddeljeni "amen, a da pride do tega namena, treba je, da so vsa Sredstva prirejena in da je vse jedno poleg drugega v stanovitnem razmerji, vse se jedno z drugim bolje veže 111 jedno drugo podpira. Tako gre vse mirneje, ter vse se kolje sklada, kakor da je živa stvar. Toda če se kaj raz- l^gne, pretegne, prelomi, oslabi, izkrivi, bodisi tudi naj¬ manjše kolesce, zobček ali žrebljiček, odmah vse — ali Popolnoma, ali deloma zastane, ali pa pomanjkljivo in brezkoristno ide. Tako se tukaj kaže jasno, da vse zavisi °d dobrega reda. Ravno tako se pouk ne temelji na ničem drugem, udtor na dobri razdelitvi časa in na dobrem "ač inu predavanja. Ce bodemo umeli vse tako raz¬ biti, nam ne bode teže človeka vsemu priučiti, nego li s tiskarskimi stroji dve, tri rizme popirja na dan potiskati, ‘M z Arhimedovim strojem hiše, zvonike in tovore, ka¬ kršne že vzdigovati in prenašati, ali če se vsedejo na ,‘ l( ljo, preko morja broditi, pak stopiti nekam v novi svet j' t. d. A vse to bode šlo tako lahko in povoljno, kakor cl bko in brez nasilja gre navita ura; milo in ugodno, 76 kakor milo in ugodno je gledati takov lep stroj, — ter ga rabiti. Poglejmo tedaj, bode li nam mogoče tako šole kakor veliko uro, polno vseh priprav, katere bi se mogle samo zahtevati, razdeliti, urediti in postaviti. Poglavje XIV. Red poučevanja mora biti naraven. Začnimo že (v imeni božjem) preiskovati temelje, na katerih se ima kakor na skali očrtati „docendi et discendi methodus“ (ves način poučevanja in učenja.) Temelje moramo, ker nam je naravo popraviti, v sami naravi is' kati. Na vsak način je prav, da (ares imitatur naturam) znanje sledi naravi, ali da se ravna po njej. Za dokaz temu nekoliko primerov. V vodi vidimo ribo plavati; to ji je naravno. Kdoi' bi ji v tem hotel slediti, moral bi posnemati jo; moral bi se vleči V vodo, namesto plavut rabiti roke, namesto repa noge, a kar ona dela s plavutami in repom, moral bi on taisto z rokama in nogama činiti. Tako je to mo¬ goče, drugače ne. Celo riba se vzame za obliko ladje. Ptico vidimo leteti; to je naravno. Kdor bi ji hotel sledeti, moral bi si tudi dovoljna krila pripraviti in pri' pasati, ter se na zadnje vežbati, dokler bi znal, kakor Daedal, 1 ) ki je bil poskušal s kriloma v višino vzdigniti se. *) Daedal (Daedalos), mitični stavitelj labirinta na Kreti, kamor J e zbežal, ko ga je bil Areopag zaradi umora Talosovega, izumitelja loB' čarskega kroga, obsodil k smrti. Na povelje Minosovo ga zapro v isti j®' birint, ki se pa s svojim sinom Ikarom reši z umetno narejenimi kril 1 - Znano je, da je dušnik tisti stroj, s katerim žival daje glas z višjimi ali nižjimi hrustančnimi obroči, zgoraj Je čepek (mali jeziček), nižje so pluča, katera vanj pihajo. Od tega so izumili kasneje žvegle (piščalke), gajde in or¬ gije, in s tem se privajajo različni glasovi, debeli in tanki, Pak tudi soglasje najugodnejše, kar se le more. Bartholdus Niger (Schrvarz), alhemist (zlatodej) je °pazil, da je ono, kar v oblakih grmi, ogenj in kamenje meče, užgano žveplo in solitar. In takoj je to jel posku¬ šati, ter je s tem izumil naše sedanje streljanje (pokanje), ki dela taisto: strelja, bliska se, ogenj, kamenje in železo meče. Opazilo se je, da voda v posodi z dvema vratoma v jednem vratu ravno tako visoko stoji, kakor v drugem, držeč se na straneh v ravnovetji; naučili so se precej na¬ peljevati vodo po cevih z jednega hriba na drugega skozi katero koli nižino, in ona sama se uprav v isto višino vz¬ digne, od koder je popred bila prišla. To se dela z znanjem, a li se vtemeljuje na prirodi. Gledali so na nebesni oblok, ki se neprestano vrti, ter da je razdeljen na različna okrožja, v katerih so pre¬ mičnine (planeti), kar dela temu svetu ugodno premembo dnij in časov. In glej! po tem nebesnem obloku so izumili slični stroj, ki se tudi z dnem in nočjo vrti in s tem vr¬ tenjem se razdeljuje čas in doba. A ta stroj mora biti se¬ stavljen iz kolesec (ker drugače biti ne more), da jedno drugo goni ter da se more neprestano vrteti. Tukaj mora kiti nekaj nepremičnega (kakor kar je v svetu zemlja, Primum quiescens), t. j. stebri in kolobarji različni, pa tudi neka gibljiva moč, kakor kar je v svetu ogenj (pri- 14 mum mobile), katera bi vse s seboj ponesla. No, ker ni bilo mogoče uri zapovedati, da naj se vrti in da se drugo v vrtenji vloži, kakor kar je Bog zapovedal nebesnim zvezdam, zato so morali v pomoč vzeti utež: Toda ker se vsaka teža upogiba doli, privezuje se uri po potrebi utež in sicer na vrvici ki se navije okoli valjeca glavnega kolesa, ki se vsled te uteži zavrti ter druge ž njim v zvezi stoječa kolesca v gibanje spravi. A da vse to ne gre pre¬ hitro in prepočasno, doda se ravnateljica, ki se sem in tja giblje in povrača, pridržujoč kretanje. Onemu delu pa, ki ima označiti celo uro ali samo četri ure, pridjani so umetni zatiki (zapahi), ki se po potrebi vzdigujejo in padajo. Na¬ tančna jednakomernost kolesc, zob i. t. d. stori, da je vse pravočasno in zanesljivo. V urah brez uteži so z močjo nategnena jeklena kolesa, ki se z vso silo raztegujejo in vzravnavajo. Ali, ker se to silovito raztezanje ne more vršiti, potreba je, da se vse po malem razteguje in ko¬ lesca za seboj vleče. Tedaj glej ! Tudi tukaj je temelj vsemu gibanju priroda, tudi tu se je vzel način iz samega sveta, po katerem so zložena kolesca in spravljena v tek. Ravno tak je tudi način poučevanja (ako hočemo, da duša človeška vse, kar se jej ponuja, lahko, čvrsto in hitro pojmeva); vse naj se zajema iz prirode — a vse bode za¬ nesljivo, ter ne bode zašlo s pota. V poglavji V. se je po¬ kazalo, da je duša naša zelo slična zrcalu ali očesu, a oko ni nič druzega, kakor zrcalo; ravno tako ni duša naša nic druzega, kakor notranje zrcalo. Stalno tedaj je, da se jedno z drugim, a drugo s tretjim zamore prelepo pretresovati- Poglejmo zdaj, kako se to mora tukaj vršiti. 79 Da moremo stvari videti, za to je na vsak način po¬ trebno : I. Dobro o k o. II. Viden predmet. III. Svetloba, IV. Da se predmet mirno postavi pred oko. Ako katere teh stvarij manjka, ni nikakor mogoče v eč opazovati. Kje se hoče stvar opreti, kje li naslikati, če ni očesa? Ako je oko temno, prašno ali zamazano, stvar se v njem slabo naslika. Ge se pa pred oko ne po¬ stavi predmet, ki bi ga imelo sprejeti, kaj tedaj sprejme? t J ri nezadostni svetlobi se stvar samo postavi v oko, a oko je ne vidi in ne sprejme. A slednjič, bilo bi tudi oko, stvar 'n svetloba v redu, to bi še vender ne zadostovalo, ker treba je neke mere in stanovitega načina, po katerem se stvar mora preko zrcala postavljati. Ako postaviš stvar za hrbet, je oko ne vidi; če jo postaviš v stran, vidi se slabo; ako se pušča v daljini, izgubi svojo vidnost; ako jo primakneš očesu preblizu, samo zasloni v njem, ter ni moč, da bi se v očesu naslikala. Očesu se tudi ne sme mnogo stvarij na jedenkrat nuditi, temveč jedna za drugo m sprejemalo bode vse. Uprav tako je z našim notranjim vidom: I. Zrcalo je duša ali bistroumnost učenca. II. Predmet je Bog in svet, t. j. različne stvari vidne m nevidne. III. Svetloba je razum, prava znotrajšnja svetloba, ki dobro razlikuje stvar od stvari. IV. Mera in način, s katerim se stvari podajajo ostro- uinju, je red in prikladen način. — 80 — Kjer se nahaja to čvetero, tam se uči tako naravno, lahko in ugodno, kakor se oko razveseljuje telesno na ugodnih stvareh; tukaj ne more izmanjkati, ako ima uče¬ nec le dobro zrcalo (t. j. bistroumnost), in če učitelj urne nuditi mu koristne stvari, da ga razsvetljuje s svetlobo razuma in da se pri vsem drži stanovitne mere. Bog je sleharnemu dobro uredil znotrajšnje zr¬ calo, t. j. bistroumnost; tukaj nima človek ničesa popravljati, marveč samo paziti na to troje: 1. da to zr¬ calo varuje pred zamazanjem; 2. da ne pusti, da bi se zaprašilo; 3. da ž njim ne pusti drhteti in drmati (tresti.) Madež našega notranjega zrcala so poželenja in zle strasti, ki se hitro pojavljajo v otroški starosti: togota, svo- jeglavnost, trdovratnost i. t. d. S tem se notranje srce naše onečiščuje in notranji vid ravno tako zadržuje, kakor kar zadržuje krmežljavost našemu vnanjemu vidu. O tem pravi Salomon: Modrost ne gre v neplemenito dušo, ona ne mara stanovati v grešnem telesu; ker duh sveti se od¬ daljuje od nerazumnih mislij i. t. d. (Modr. 1, 4, 5). Kdor hoče biti poučen v pravi modrosti, mora najpred srce svoje napeljevati k svetosti in čistosti. Prah, dotikajoč se notranjega zrcala našega, ki ga tudi kvari, so postranske, čezmerne, nekoristne in nepo¬ trebne zabave, katerih je duša sleharnega človega vedno polna. Duša naša je kakor kolo, vrteče se neprestano, ali kakor mlin, ki neprestano melje, kateremu nositelji, ču¬ tila vnanja (vid, sluh, ukus, vonj in tip) donašajo vedno, kar mu je treba za mletje. Donašajo pa (ako jih ne nad¬ zoruje vrhovni upravitelj •— razum) razne ničevnosti, kjer kaj ugrabijo, toda redko zrnje koristnih stvarij, navadno 81 samo prazne pleve, pesek, zemljo, piljevine i. t. d. Tu pa se dogaja, da se, kakor kar je v mlinu, vsi koti zapraše in onesnažijo. Notranji mlin tedaj, dušo (katera se tudi imenuje zrcalo in oko) čuvati, da se ne zapraši, znači, nedopuščati mladini zabavati se z nič vrednimi stvarmi, temveč, da se precej zarano napolnjuje s tein, kar vodi h pravi modrosti. Tretje, od česar treba notranje oko čuvati, je drhtanje (trepetanje) in drmanje (stres). (Kakor se na nemirni vodi težko naslika podoba kake stvari, a na stoječi pa lahko, ravno tako slabo vidi tisti, komur se oči drhte (trepetajo ali sem in tje mečejo.) Zavoljo tega se mora mladina učiti, da ima svojo dušo v redu, da ta ne leta sem in tje, temveč da pazi na to, kar dela. Tako poučeni deček, brez pogreškov, puhlosti in prevrtljivo^ti, bode plemenita posoda modrosti. Dotle o zrcalu in očesu. Daje predmet viden, mora biti celoten in dobro pobarvan. Megla, hlap in jednakosti imajoč v sebi slabotno stvar, morejo se v zrcalu slabo od¬ bijati. Stvari tedaj, ki se prednašajo mladini, naj so dobre, prave, koristne in ugodne (prikladne),•• potem jih mladina vtisne trajno v svojo dušo. Svetloba razuma je tudi potrebna. Kakor človek v tmini nič ne vidi od tistih stvarij, ki so pred očmi; ravno tako ne bi ničesa razumel, ako bi mu o čem go¬ vorili ali kazali, kar ne bi mogel razumno presoditi, kakor speči človek ali oni, komur se duša drugej bavi, vse pre¬ zre in prečuje. Ravno tako bi one stvari niti ne mogel umevati in pojmiti, ko bi o njej zmedeno in temno pri¬ povedovali. Kakor, kar mora tisti, ki hoče v noči človeš- 82 kemu vidu kaj pokazati, prižgati luč, a pozneje tudi utri¬ njati in snažiti jo, ravno tako mora tudi učitelj, ako hoče nevednemu in v tmini sedečemu učencu kazati zaklad modrosti, najpred probuditi njegovo pazljivost, da pričenja z veliko željo in voljo (kako je treba to delati, pokazali bodemo nižje v poglavji XVII., temelj II. in v poglavji XIX. comp. I.), a potem mu vse razumljivo predočevati, (e principiis rationis deducendo omnia), da gledajoč tudi v resnici vidi. Slednjič je potrebno še to, da je v predavanji stanoviten red, in bi bil v tem: 1. Za zrcalo naj se nič ne postavlja, temveč vse pred njega, t. j. da se od vseh stvarij, ki mu jih je treba ve¬ deti, (niti vedoma, niti s pozabljivostjo,) ničesar ne zakriva pred učencem. Zato je potrebno, da je učitelj zelo delaven in pazen. 2. Od strani naj se ne postavlja ničesar, ampak vse ravno pred oko. to je, da se stvari ne pokazujejo deloma in površno, temveč popolno, kakor je le najbolje mogoče. 3. Stvari naj se ne postavljajo s hrbtom pred zrcalo, ampak z licem, to je, da se vsaka stvar pokaže iz pra¬ vega temelja. (Omnia docere per priora, id est per causas.) 4. Stvar naj se ne pokazuje iz daljave, temveč naj se učencu da, da jo opazuje, to je, da more vse videti, kar koli učitelj uči, ter da se v vsem prepriča, da so to vsakdanje stvari, tičoč se njegovega življenja, ki so zato jn zato, tu in tam potrebne. To se učenca prime, kadar se uči, čemu je kaj. Ako se mu pa pripoveduje o stvareh, kakor o nekem tujem tam kje v nepoznati zemlji, opazil — 83 bode sicer od daleč, da nekaj leze, toda spoznal ne bode, kaj je in čemu je, ter bode precej zopet pozabil. 5. Na jedenkrat se mu ne sme mnogo predočevati, temveč polagoma jedno za drugim, to je, da se mu na jedenkrat duša ne zasiplje z mnogimi nauki, temveč da se mu podaje jeden za drugim (uno tempore non nisi unum). A to je pristojno lastnosti vida. 6. Vsako stvar tako drži pred očmi, da se vid ž njo spozna, ter da jo od vseh stranij dobro ogleda; kar po- menja, da se ne sme z učencem kakorkoli hoditi mimo znanja, temveč da ga je treba v sleharni stvari vežbati dotle, dokler jo ne zmore v vseh njenih delih. Tako je moč vse vrediti v daljšem času, ter bode brez težave ugodno (prijetno), lahko, trajno in dovršeno. Glej, v prirodi sami se tedaj vtemeljuje vse, na kar se mora pri poučevanji mladine paziti. A kadar bi se pa¬ zilo, bi ne moglo zmanjkati; ker, kakor človek, ki stopi v kako palačo, imajoč dovolj časa, da vse to, kar je tam, slike, kipe, razne rezbarije dobro in brez strahu pregleda, ravno tako isti človek, doveden v dvorano sveta, pregleda v njej vse razpostavljene divne priprave in dogodjaje in jih popolnoma razumi. Da pa se more vse bolj pogosto, bolj jasno in bolj natančno pokazati, kar se je tukaj jasno predložilo, po¬ glejmo, kateri prirodni način, osnuvajoč se na istem te¬ melji, more se rabiti, da bode poučevanje gotovo, trajno in hitro. 84 Poglavje XV. Kako je ravnati, da bode za pouk dovolj življenja. Modrega Hipokrata, 1 ) starega lekarničarja, prva iskrica , (aphorizem), katero je (začenši zbirati lekarsko znanje) postavil tako-le: kratko življenje, dolga znanost, hitro bežeča priložnost, negotovo izkustvo, težak razsodek tem navede jedrnato petero zaprek, zbog katerih redki dosežejo vrhunec človeškega znanja. Prva je kratkost življenja. Ker kakor hitro začnemo živeti in kaj razumevati, umiramo, a znani tudi ono, kar se je pričelo v nas pokazovati. Druga je neizmerna obilica stvarij, katere je treba vedeti in za katerih vsporeditev bi se potrebovalo več časa, kakor ga moremo na svetu imeti. Tretja je nedostatek vzrokov in dobrih priložnostij, a kadar jih je kaj, hitro zginejo. Najboljša prilika je za mladosti, toda to dobo preživimo navadno z igračami; ako se ponuja kedaj kaka druga priložnost, dokler jo iz¬ kušamo, umakne se zopet. četrta je- otemnelost razuma in našega razsodka, ker ne moremo lahko pogledati stvarem v jedro. Peta, ako bi kdo hotel z dolgim opazovanjem razu¬ mevati, kako je to ali ono, da je to težko, a poleg tega negotovo. Na jedenkrat se ne opazi kaj (kar se lahko pri¬ peti), vse modrovanja ostane negotovo, niti ni mogoče kdaj o tem umeriti se. ') Hipokrat (Hippokrates) najimenitnejši zdravnik v starem veku, porojen 1. 400. na Kosu; prepotovavši Grško, Malo Azijo, Skito, Libijo, umrje v Larisi 1. 304. (377.). Uvaževel je skrivnosti Asklepijadov (zdra¬ vilske znanosti); dalje je osnoval nauk o prevratu (krisis) in zdravji (dietetiki). 85 Ker je vse to na vsak način istinito, treba je misliti, kako bi se dalo popraviti. Popraviti se pak ne more razven 1. s podaljšanjem življenja; 2. s prikrajševanjem vednostij; 3. s sprejetjem priložnosti; 4. z otvarjanjem uma za lahko razumljenje; 5. z vporabo gotovih (zanesljivih) temeljev, ki ne s mejo zgrešiti, namestu negotovega preiskovanja. O tem hočemo več govoriti in to preiskovati s tem redom: I. Kako delati, da nam življenje ne bode prekratko? II. Kako delati, da bode neba (način učenja) stano¬ vitna, stalna? III. Kako delati, da bode lahka? IV. Kako delati, da bode krepka (jedrnata)? V. Kako delati, da bode kratka in hitra, da je mo¬ remo mnogo prebaviti? Kar se tiče človeškega življenja, ne le da Hipokrat obžaluje njegovo krotkost, temveč to je storil tudi Ari¬ stotel sam, naturae exprobans, quod cervis et aliis ani- rnalibus tanta vivendi spatia concedat (predbacivajoč pri¬ rodi, da je pripoznala jelenom, krokarjem in drugim ži¬ valim tako dolg vek), človeka pa, rojenega za velike stvari, omejila je za življenje s tako ozkimi mejami. Al ; Seneka 1 ) odgovarja modro: Non brevem vitam accipimusi sed facimus; nec inopes ejus, sed prodigi sumus. Vita, si l ) Sen ec a (Lucius) porojen 1. 2. po Krist, v Kordovi na Španskem; v Kimu je bil pretor in Neronov vzgojitelj, pozneje njegov svetovalec. Obdolživšega udeležitve Pizove zarote obsodijo na smrt, ki pa se 1. G5. Vsinrti sam s preparanjem žil. Spisal je veliko filozofiških razprav, pisem ’• t. d. Tudi mu pripisujejo 10 tragedij (žaoiger). 15 86 scias uti. lenga est. Item: Satis longa vita et in masi- marura rerum consummationemlarge data est, si tota bene collocetur. De brevit. v. s. 1. etc. (Nam ni dano kratko življenje, temveč prikrajšujemo si je sami, ker ga izgub' ljamo z nepotrebnimi stvarmi, kajti kadar bi umeli živ¬ ljenje uživati, daje se ga nam obilno tudi za zvršbo naj- večjih stvarij.) Naša krivda tedaj je, ako nam ga ne preostaje za zvršbo velikih stvarij (to je, da se priučimo vsemu onemu, kar pristoja človeku, povedano v poglavji X.), ker ga po¬ tratimo sami v slab čas, in to z dvojnim načinom: prvič z ubijanjem življenja v sebi, da nam ugasne pred časom, drugič s tratenjem onega ostanka z nekoristnimi stvarmi- Prav piše Hipolit Guarino (Hippolitus Guarinonius), utemeljujoč, da ima sleharni človek zdravega in čvrstega poroda toliko živilih žilic v sebi, da more oni najnežnejše narave 60, a oni najkrepkejše 120 let živeti. Ako kdo umrje poprej (seveda umrje večji del ljudij za detinstva, deške dobe, mladeništva, moške dobe), da se to zgodi iz človeške vnemarnosti, s pokvarjenjem namreč in s po- končavanjem živnih strojev v sebi, iz česar sledi posilna smrt. Da bi pa še ono malo (makar 20, 30, 40 let), kedar bi se vporabljalo dobro, zadostovalo za velike stvari, to dokazujejo nekateri v človeškem rodu, ki so dosegli v ne visoki dobi velikih stvarij. Aleksander Veliki j e umrl v tri in tridesetem letu svoje starosti, a kaj vse ni dosegel za tako malo let? Bojeval se je v mnogih vojskah, dobil je veliko zmag, gospodoval gotovo vsema svetu, stekel si neumrljivo ime, kar ne bi znal morda 87 drugi, živeč tisoč let. Iv. Picus Mirandulan 1 ) ni dospel niti do te starosti, povzdignil pa se je v filozofiji (inodro- slovji) in v teologiji (bogoslovji) do tako velikega znanja, da je postal čudo svojemu veku in naslednjim. Sam Gos¬ pod in naš odrešitelj, poslan na svet, ostal je na zemlji le do 34 leta in je srečno dovršil veliko delo odrešenja; nedvojbeno, da nam je dal vzgled (ker vse, kar je bilo v njem, bilo je tajno), da katera koli doba koga doleti, dovoljeno je, da izjede vse, kar je večnosti potrebno. Da se v življenji mnogo zvrši, ali zato je potrebno na to dvoje misliti: I. Da se telo varuje pred boleznimi in smrtjo. II. Da se duh (duša) uvede premišljeno v red. Dolžni smo telo pazljivo varovati pred boleznimi in pred poškodovanjem, braniti je zavoljo tega: prvič, ker je prebivališče in stan duši in to jedmi, ako se razruši, ona ne imajoč drugega, mora se takoj iz sveta izseliti, ako pa se po malem trga, lomi, ruši ali makar predre kaj, trohni, bode jej v njem bivanje neugodno (neprijetno.) Da moremo tedaj na pozorišči sveta, kamor smo uvedeni z milostjo božjo, najdalje in najprijetneje prebivati, po¬ trebno je ta svoj stan marljivo njegovati (upravljati.) Drugič tudi zato, ker telo ni samo za stanovanje razumni duši, temveč tudi kot stroj (orodje). Duša, nastanjena v telesu, ne more v resnici ničesa brez telesa: ne slišati, ne gledati, ne govoriti, ne z mesta na mesto hoditi itd., ’) Ivan Picus Mirandulan (Pico, Giovanni), grof Mirandulanski, knez konkordijski (Concordia), italijanski humanist, rojen 24. svečana 1403. 1., umrl 17. listopada 1494 1. v Florenci. Trudil se je zaman, da ti spravil katoliško vero z grško filozofijo (modroslovjem.) tudi ne premišljevati; ne samo radi tega, ker duša pri¬ jema različno gradivo od čutil (misliti gotovo ne more nikdo razven o tem, kar je nekdaj videl, slišal i. t. d.), temveč tudi, ker se nima kje to gradivo zbirati razven v možganih, se drugače ž njim ne more baviti, ako ne gledajoč podobe, stvari v možganih kakor v zrcalu itd. Ako se tedaj razrušijo (uničijo) možgani na kakeršen koli način že, ravno tako se uničuje takoj razum, pokvar- jajo se v telesu drugi udje ter provzročujejo bolezen, tudi misel precej obtiči. Na to se je opiral, kdor je sesta¬ vil sledeče: Orandum est, ut sit mens sana in corpore sano. (Pro¬ simo, da bode zdrava duša v zdravem telesu.) Naše telo pa se v življenji v zdravji tudi vzdržuje z dobrim in zmernim življenjem, ki je tudi neka mera vse¬ mu onemu, kar pripada telesu za njegovo ugodnost (pri- ležnost.) O tem pišejo zdravniki obširno. Tukaj hočem le nekaj razložiti, in to s priročnega temelja, s primerom drevesa. Da se vzdrži drevo dolgo časa v bujnosti in sve¬ žosti, mora biti: 1. vedno vlažno; 2. da se cesto izpari (izhlapeva); 3. da se odpočije. Vlago mora imeti, ker brez te bi se posušilo; toda ne preveč, ker od obilne mokrote bi segnile korenine m drevo bi se uničilo. Tako je treba' tudi telesu hrane in pijače; brez tega ne more obstati, kajti od gladu in žeje življenje omaguje, hira, umira; ali tega naj je toliko, da ne bode preobložitve in prelivanja, razven kolikor je treba; čim zmernejše in skrivnejše je, tem gotovejša in boljša j e 89 prebava. Kdor na to v obče ne pazi, kvari si življenje in zdravje ter se umori prezgodaj. če bi se pregledali vsi ljudje, kar jih odide prezgodaj iz sveta, našel bi se izmed tisoč komaj jeden, ki je umrl od gladu, vsi ostali gotovo od preobilnosti. Smrt pride od bolezni, bolezni izvirajo od slabih sokov, slabi šoki od ne- prebave, neprebavnost od preobilice, ako se v želodec baše in vliva toliko, da ne more prekuhati. Posebno pa se učen¬ cem, kateri se telesno ne utrudijo, priporoča zmernost v jedi, ako jim je ležeče na zdravji. Ali hrana ne bodi le skromna, ampak tudi priprosta, ker priroda pri malem preneha, po prirodi se pak živi najbolje. Tako n. pr. drevo, bodisi plemenito, kolikor ti drago, vrtnar ne zaliva z vinom in mlekom, ampak s čimer je to Bog naredil, z vodo. Roditelji morajo tedaj paziti, da otrok ne privadijo na slaščice ter da jim ne kvarijo zdravja. Ni se zaman zabeležilo, da je bil Danijel s svojimi tova¬ riši, z mladenči kraljevske krvi, posvetivši se naukom, ob vodi in priprosti jedi zdravejši, debelejši in (kar je Še večje vrednosti) razumnejši, kakor vsi, ki so se hra¬ nili od kraljevske mize. (Dan. 1.) Toda o teh pojedinostih na svojih mestih. Drevo mora tudi prepihovati in okrepčati veter, dež, noraz, sicer brez tega slabi in upada; če steblo in biljko postaviš na tako mesto, kamor veter ne more, ali v ne- prikladno toplino, zaduši se in zveni. Ravno tako je treba človeškemu telesu okrepčave, in sicer z izprehodi, s pro- budo, z delom, igrami in s kakeršnim koli kretanjem in vežbanjem telesa. 90 Poslednjič je drevesu treba počitka, da namreč vedno ne cvete, ne raste, ne plodi, temveč, kedar se od¬ počije, da tudi znotraj samo v sebi prebavlja, da se krepča. Zato je uredil Bog, da za vsakim poletjem pride zima, v kateri naj drevje, rastline in zemlja sama odpo¬ čije; tako je zapovedal tudi ljudem, da sleharno sedmo leto dopuste zemlji odpočiti se (namreč vinogradom, nji¬ vam, vrtovom). (3. Mojz. 25.) Isto tako je dal ljudem po opravkih noč za počitek; poleg nočnega počitka pa jim je tudi skrbeti, da imata telo kakor tudi duh v svojih naporih okrepčave in odmora, kar se zgodi z nekaterimi zabavami. Ker človeški duh tudi tedaj, kadar ni v na¬ porih, ne more brez dela biti, mora nekaj imeti, da se zabava, da si krati čas ter krepi h krati s telesom; a zato mora biti nekaj veselega, kakor so šaljivi razgovori, igre, glasba, slikanje in kar koli je brez greha telesnim čutom ugodno in priložilo. Kdor na to troje pazi, zmerno je in pije, telo z delom marljivo vežba ter mu pusti tudi ugodnosti in okrepčave, kakor to izvaja priroda, ni mogoče, da ne bi dolgo živel zdrav in čil, izimši slučaj in moč božjo. Temu priučiti se, v kateri meri imaš jesti in ne jesti, spati in buditi, delati in počivati, zelo pripomore k dolgemu življenju in zdravju tudi brez zdravila. O razumni vporabi časa v življenji. Nekako malo se nam zdi trideset let, to se izreče kaj hitro, toda v njih je mnogo dnij, še več pa ur in ako se gre pola¬ goma, more se v tem času daleč priti. Ce opazuješ drevo, kako raste, ne bodeš zapazil tega, ker po malem in ne¬ znatno raste; toda (ako samo raste) sleharnega meseca 91 nekaj napreduje, temveč vsakega leta, in v tridesetem letu bode veliko. Prav tako postopno raste tudi naše telo; ne vidimo, kdaj raste, a vidimo, kadar je vzrastlo. A ne godi se drugače tudi z opravili duše; dodavajoč malo k malemu, ali samo dodavajoč, nakopičilo se bode tega v kratkem času toliko, da ne bi mogel verjeti. Ako izraste na drevesu vsakega leta iz sleharnega popka le jedna mladika ali šibica, bode tekom tridesetih let imelo na stotine, da celo na tisoče večjih in manjših vej, listja, cvetja in ovočja pa brez števila veliko. A da ne bi vzra- stel tudi človek v dvajsetih ali tridesetih letih! Razložimo si nekoliko tudi to! Dan ima 24 ur, katere po potrebi življenja in zdravja razdelimo na troje, za spanje imaš 8 ur, za obedovanje, izprehod, razgovore, igre, zabave, kakeršne koli 8, za delo pa 8, ki ga pa zamoreš opravljati brez težave, storivši sleharno uro nekaj koristnega. Štej pa v tednu šest dnij (sedmi dan je določen za počitek), znaša ti za delo na teden 48 ur; na leto je to dva tisoč pet sto in šest in sedemdeset ur. Koliko jih je v desetih, tridesetih letih? Glej, kam to pride, če se polagoma, neprestano koraka? Zavoljo tega ima S en e ca prav, ki pravi, da je živ¬ ljenje tistega, kdor ga ume dobro vporabiti, dolgo dovolj za dovršitev velikih st vari j. Na tem je ležeče, da se ume življenje vporabiti in vse ono urediti, kar nam je v njem izvrševati. O tem v nasled¬ njem poglavji. 92 Poglavje XVI. Kako je postopati, da bode poučevanje uspešno. Posebno lepo govori Gospod v sv. Marku: Kraljestvo božje je tako, kakor človek, kateri poseje seme v zemljo, pak spava in vstaje z dnem in nočjo, a seme požene in raste, da on ne ve. Kajti zemlja plodi sama iz sebe naj- pred travo, potem klasje, na to pa napolni žito v klasji, in kadar žito dozori, tedaj priskoči srp. (Mark. 4, 26 itd.) S tem se kaže, da je Bog, kateri dela vse v vseh, človek pa le sprejema v srce seme dobrih naukov ter prijelo se bode in zrastlo vse samo tako, da se ne ve, kako je vz- rastlo. Zato je pri vežbanji mladine mnogo odvisno od tega, da umerao seme dobrih naukov dobro sejati ter božja drevesca cepiti; rast in blagoslov dojde od Boga Tu pa uvidi sleharni, da je za setev in cepljenje treba sposobnosti. Kajti ako neizveden vrtnar zasadi vrt, po¬ sušil se mu bode večji del sadik, a kar se prime, to je bolje pripisovati slučajnosti, kakor pa spretnosti. Toda razumnik in izkušenec cepi skrbno, dobro vedoč, kdaj, kje, kako, zakaj da ima delati ali ne delati, da se mu nič ne izpridi. Sicer pa se zgodi tudi to, da tudi njemu vse ne vspeva po volji, kajti brez kake nezgode bo težko šlo. Toda zdaj se ne govori o nepazljivosti ali slučaji) temveč o sposobnosti (ročnosti), kako se ima postopati, da bode vse stanovitno. Do sedaj se je po šolah po večeru delalo na srečo, in nikdo ni mogel reči: Jaz dovedem tega dečka v tem in tem času tja in tja, izučim ga tako in tako itd.; — 93 poglejmo, kako bi se ta sposobnost duševnega vrtnarstva mogla na nekak stalen temelj postaviti, da ga ne zgreši. Ta temelj pak ne more biti drugačen, kakor priroden ali vzet od prirode (kakor se je reklo v poglavji XIV.), kar spoznamo in si raztolmačimo najprej s primerom ptice, ki izvali svoje mladiče, in če na to opazujemo, da njene (prirodne) stopinje prav srečno zasledujejo vrtnarji, slikarji in graditelji (stavbinski mojstri), spoznamo takoj, katera (prirodna) pota naj nastopijo izobraževalci mladine. Fundamentum I. 1 ) Priroda pazi marljivo pri vsaki stvari na prikladen čas. Na primer: ptica se na zimo ne mara pariti (ohla¬ dilo bi se jej gnjezdo in mladiči bi zmrznili), po leti tudi ne (takrat od toplote vse gori in omedleva), niti na Jesen (ker moč in življenje vseli stvarij gre za solncem doli, a predno bi jih vzgojila, prišla bi zima); temveč na Pomlad, kadar se začenja oživljati življenje vseh stvarij. m to zopet vse postopno. Dokler je priroda še precej hladna, zaredi se v ptici jajce, kjer mu mraz ne more škodovati; ko postane zrak gorkejši, iznese jajca v gnjezdo; ho končno nastopi gorko vreme, ptica pridno sedi in mla¬ dički se izvale, in se polagoma privadijo na svetlobo in §orkoto. Tako mora vedeti graditelj zasledovaje prirodo, kdaj 11 a j seka drva, kdaj naj žge opeko, kdaj naj polaga te- ') Temelj prvi. Iti 94 melje, kdaj naj postavlja zid, kdaj naj maže kaj itd., da je vse v svojem času. Jednako ravna vrtnar ne kadar in kakor bi se mu poljubilo, ampak vse v neki dobi in z nekakim vspo- redom. On ne sadi po zimi, ker takrat vlaga tiči v kore¬ niki ter mladi rastlini ne daje potrebnega živeža; niti p° leti (ker takrat se je redilni sok že porazdelil po vejah in mladikah, v korenini ga je pa malo), niti v jeseni (ker takrat sok zleze nazaj v korenino), temveč pomladi, kadar se sok pričenja iz korenine razhajati in ko začne gnati v višino. Tudi pri poznejših opravilih, potrebnih pri mladem drevesci, mora se v vsakem oziru gledati na pri¬ kladen čas: kdaj se ima obrezovati, kdaj gnojiti itd., ker drevo ima svoj čas, da žene popke, cvete, zeleni, rodi sad itd. Proti temu temelju se je po šolah grešilo na dvojen način: 1. S poukom se ni pričenjalo v pravem času; neka¬ teri so h pouku pristopali prerano, drugi zopet prekasno. 2. Pouk ni bil porazdeljen tako, da bi šlo vse jedno za drugim prirodno od stopinje do stopinje. Dokler je deček še premlad, ne moreš ga poučevati, ker mu koren razumnosti tiči še v globočini. Človeka poučevati na starost bilo bi zopet prekasno, ker mu hi¬ rata spoznanje in razum. V sredini življenja bilo bi težko zavoljo tega, ker se moč razumnosti razstresa po različnih stvareh ter jo je komaj moč zbirati. Za mladih let tedaj je treba paziti, dokler se moč življenja in razuma še vz¬ diguje; potem uspeva vse, vse se vkorenini. — 95 Iz tega sledi, da I. ima šolsko vežbanje pričenjati se v spomladi življenja, t. j. v detinski dobi, ker je de- tinstvo slično spomladi, mladeniška doba poletju, moška doba jeseni, starost in onemoglost pa zimi. II. Jutranje ure s.o za uk n a j p r i p ravn e j še, ker se jutro zopet ujema s pomladjo, poludne s poletjem, večer z jesenijo, noč pa z zimo. III. Ves pouk naj se porazdeli primerno po razumnosti dobe, da se tedaj poučuje le to, kar do¬ pušča doumljivost. Fundamentum II. Priroda si pripravlja gradivo poprej nego se začenja stikati Na primer: ptica, ki ima ustvarjati (izobraziti) sebi slično letečo stvar, položi si iz kapljice svoje krvi v svo¬ jem življenji zarodek; pozneje skrbi za gnjezdo, kamor shrani jajca. Kadar to izgotovi in izleže jajca, sede na nje in neprestano ogreva in ustvarja. Jednako dela moder graditelj; .poprej nego prične graditi, poišče si in dovaža lesa, kamenja, opeke, apna in drugih potrebnih rečij, da bi se mu pozneje radi pomanj¬ kanja gradiva ne zakasnilo delo ali pa še kaj pokvarilo. Tako tudi slikar, hoteč slikati, pripravi si najprej platna, razpne ga v okvir, položi si temelj, razstopi barve, izdela čopiče itd. in na to pa slika. Jednako ravna vrtnar, predno začne cepiti, mora imeti vrt, divjake, cepiče in različno orodje, da mu po¬ zneje, ko prične z delom, ni potreba to ali ono iskati. — 96 — Proti temu temelju greši se po šolah: 1. Za različne potrebne stvari (plošče, knjige itd.) se ne brigajo, ampak šele kadar je kaj potreba, iščejo, iz¬ mišljujejo, prepisujejo itd., kar, ako je učitelj nevešč ali nemaren, dela jako slab vtis in godi se mu žalostno; prava slika temu je, kadar bi n. pr. zdravnik vselej, ko mora zdravila podajati, šele letal po gorah, gozdih, vrtih, po polji, iskaje zelišč in korenin za zdravila, med tern ko se spodobi, da so zdravila pripravljena v lekarnici za vsak slučaj. 2. V knjigah, ki so po šolah v rabi, ne pazi se na naraven red, da bi šlo gradivo naprej, a za njim podoba- Povsodi se to godi po vsem narobe; (kakor da bi se kaj povedalo, kjer ni ničesa.) Recimo: jezik se uči brez stvari in poprej nego stvari, to je: najprej vpeljavajo mladež v slovnico in besednjak, in šele čez več let v prirodoslovje, matematiko itd., dočim so stvari bistvo, besede njihov slučaj, stvari so telo, be¬ sede oblačilo, istemu telesu. Zato je potrebno stvari uvesti v razum, a potem obleči jih z besedami. V jezicih tudi ne začenjajo s slovarji ali s pisatelji, ampak s slovnico, dočim podajajo besednjaki in spisatelji gradivo, t. j. be¬ sede, kojim dodaje slovnica toliko oblike, t. j.: njihov red in vez. Slednjič pri pouku najprej uče artes, za njimi pa scientias et prudentias (prvo umetnost, za tem znanost in modrost), dočim te govore le o stvareh, une pa o na¬ činu stvarij (modum rerum tradunt). Iz tega sledi, da se imajo učilnice temeljito popra¬ viti, morajo se 97 I. Knjige in učila preskrbeti. II. Najprej učiti se o stvareh, kasneje je¬ zika. III. Nobenega jezika učiti se iz slovnice, temveč iz spisov vrlih pisateljev. IV. Reales disciplinas ant e organ ic as. (Stvarni nauki naj se uče poprej kakor sestavni; popred primeri nego pravila). Fundamentum III. Priroda si jemlje za svojo stvar gradivo, sebi primerno, ali si ga, da bode sp.osobno, ustvarja. Na primer: ptica se v gnjezdo ne usede na vsakeršno reč, ampak na tisto, iz česa more ptica postati, namreč na jajca. Ako se jim primeša kakšen kamenček ali kaj druzega, to precej izmeče kot nepotrebno. Na to sedeč na jajcih, sedi vedno ter jih ogreva dotle, dok se ne upodobijo. Jednako dela tudi graditelj; izbere dober les, osuši ga, oteče, razžaga na deske, priredi in osnaži stavišče, položi nove temelje, ali popravi stare, da so uporabni. Tako tudi slikar preskrbi dobro platno, dober temelj, dobre barve itd.; ako niso, napravi si jih sam kakor ve in zna, ter pusti, da se mu dobro posuše, potem jih še dobro tere, gladi ter stori vse, da so za uporabo. Na jednak način dela vrtnar 1.) vzame divjake dobrih sadnih dreves in dobro uko¬ reninjene ; — 98 — 2.) ako jih mora prinesti iz gozda, stori to, izkopavši jih, da jih presadi s korenino; B.) ne počepi jih poprej, predno ne uvidi, da so se ukoreninili; 4.) te divjake, predno jih počepi, lepo obreže in od¬ pravi vse nepotrebne vejice, odreže vsacega gladko blizu korenine. Čemu to? Ce bi pustil veje, posrkale v se ves sok, cepič bi pa tega dobil le malo in moral bi veneti in usahniti, Da bode tedaj imel dovolj svežosti, morajo se divje veje odstraniti, da druge prave vzrastejo. Proti temu s e gre ši po šolah v toliko, ne zbog tega, ker se pripuščajo bedasti in slaboumni, kajti po našem temelju mora se vsa mladež v šole puščati, temveč v višji meri zato, ker 1. ) teh rastlinic ne presajajo v drevesnico, t. j., da jih ne zaupajo popolnoma šoli tako dolgo, dok se ne iz¬ vrši popolno vzgajanje; 2. ) ker preje skušajo cepiti cepiče umetnosti, nrav¬ nosti, nabožnosti, predno se ukoreninijo divjaki, t. j. po¬ prej nego se duša pripravi in vname za zaželjene nauke. Pri nekaterih je sicer od prirode nekaj življenja in volje za uk, in to so sadike same po sebi veljavne; ali pri drugih ni te korenine, mora se jim lahno pomagati, da se jim vedhos.t prikupi in napoji z vlago modrosti. Kako se ima to vršiti, navedemo nižje. 3. ) Mladina se ne obrezuje pred cepljenjem, t. j. ne¬ potrebne in zamotane misli se ne odstranjajo v mišljenji, da bi se mladina uvedla s pripravnim navodilom v ustra¬ hovanje, strah in red. — 99 ■ - Zanaprej velja: I. Kdor se posveti šoli, vstrajaj vtem, dok ne dovrši, kar ima dovršiti. II. H kateri koli vedi se pristopi, duša učencev bodi zato vedno pripravljena, d a k nji željno pristopava (o čemer obširneje v sledečem poglavji, temelj II.) Fundamentum IV. Priroda ustvarja istodobno najprvo samo jedno stvar. Na primer: ptica ne iznese vseh jajec na jedenkrat, nego po jedno, kolikor jih je bilo. A kadar sedi na njih, sedi na vseh, najprej le greje, potem obrača, na to po¬ maga prekljuvati, na to krmi mladiče, jih vadi letati itd., vse v svojem času. Tako tudi graditelj, kadar prične hišo graditi (zidati), pri tem poslu vstraja toliko časa, dokler ga ne dovrši; a kadar polaga temelj, ne dela strehe, niti se ne bavi s streho, kadar izdeluje zid. Ravno tako tudi slikar ne dela na jedenkrat deset ali dvajset slik, ampak jedno; akoravno med tem časi pripravlja temelj drugi ali tretji, vender ničesa drugega, ker vedno je jedno prvo in glavno delo. Jednako vrtnar ne cepi po več divjakov na jeden¬ krat, temveč posamezno, drugega za drugim, da se ne zmoti in ne pokvari svojega dela. Tak nered tedaj je bil po šolah, ker se je pri mladini začenjalo na jedenkrat z neko- - 100 liko stvarmi, ter so mladež priganjali mahom že k raznovrstnim stvarem. Kdo ne ve, da je bilo v razredih sleharno uro gotovo ves dan drugačno pouče¬ vanje? Kateri črevljar dela tako, da začne šivati pet ali šest črevljev na jedenkrat, in ne da bi zgotovil prvega prične že z drugim, odloži zopet tega ter se loti tretjega, ter tako menjajoč drži jednega, pusti drugega, dok ne priredi vsega? Kateri pekar dela tako, da vrže jedenkrat jedno, jedenkrat drugo žemljo v peč, ter zopet stopa po¬ časi, tako, da bi sleharna morala nekolikokrat noter in ven? Smejali bi se, če bi to videli. Zakaj pak delamo po šolah sami tako smešno? Črevljar zares ne prične druzega črevlja, dok ni izgotovil prvega. Pekar ne usaja poprej druzega peciva, da je prvo spečeno. Jednako bodi tedaj tudi v šoli. Dok se ne speče slovnica, počakaj razurno- slovje (dialektika), dok se ne vkorenini latinščina, počakaj grščina itd. Sicer ovira jedno drugo, kajti pluribus inten- tus minor est ad singula sensus (duša, zabavajoč se z več stvarmi, mora biti raztresena). To je urnel predstavljati si mož, učeni Jožef. Sca- liger'), zato ni nikdar delal več, kakor jedno stvar ' r jedni dobi, in to z vsemi duševnimi silami, dok je ni do¬ vršil. Na primer, kadar se je učil grščine, odložil je vse druge knjige na stran, ter pital je samo grške spise, dok jih ni premagal; ravno tako za tem židovski, kaldejski ‘) Jožef Ju st us Scaliger je živel v drugi polovici šestnajstega in v začetku sedemnajstega stoletja na Francoskem; odlikoval se je p° svoji obširni učenosti v klasičnem in orijentalnem slovstvu, kakor njegov oče, kojega je v ničernurnosti in prepirljivosti celo prekosil. 101 in druge jezike; tako artes (znanosti) drugo za drugo, vsako posebej. Tako je vse, kar zovejo ljudje znanje, sam prebavil, vse je znal temeljito in postal je čudovit uče¬ njak ; a kdor se je potrudil v tem posnemati ga, ni se mu¬ čil zastonj. Zatorej velim: Učenec bavi naj se istodobno samo z jedno stvarjo. _ Fundamentum V. Priroda začenja svoje delovanje od znotraj. Na primer: Ptica ne ustvarja najprvo krempljev, ali perja, ali kože, ampak vstvarjajo se poprej vse notra¬ njosti, pozneje šele vnanja podoba. Tako tudi vrtnar ne cepi mladik zgoraj na lubadi, niti je ne zareže po strani, temveč razkolje deblo divja¬ kovo do notranjosti, do stržena; to naredivši, pritisne tam cepič, dokler je še vse sveže, kar najglobočje, uravnajoč to tako dolgo, da se z razcepljeno vejo čisto, popolno spoji in sprime. Slikar slika samo površje (lice), zato se ne briga za notranjost svoje slike, ali* če hoče ranocelnik rano dobro ozdraviti, ne sme na površji pričeti in jo samo obvezati, temveč zdraviti jo mora pri kosti. To stori tudi drevo, kadar se s sokom zemlje napaja, hrani in jači; najprvo dobiva redilnega soka korenina, na to veje in mladike, poslednjič cevetje in plod. Povsodi se razširja sok, toda ne po lubadi ali njeni površini, ampak po sredi od znotraj. Zato tudi vrtnar ne zaliva vej, ampak korenino; živali ne podajajo hrane vnanjim udom, temveč želodcu, ki jo prebavlja in razpošilja drugim udom; tako 17 102 ravna učitelj mladine; ako dobro pazi na koren znanja? vse drugo bode nedvomno in gotovo dobro rastlo. K o- renina znanju je pa razum ali razsodek; veja z mladikami je pamet; cvet s plodom hitra vporaba pridobljenega znanja z jezikom ali s peresom. Grešijo tedaj tisti učitelji, kizapovedujejo učencem samo čitati, govoriti in učiti sena pamet, ne da bi jim stvari raztolmačili. Tako delo je brez koristi ali po večem nezanesljivo; časi se sicer nekaj ume, večinoma pa ne, in še to usahne in od- pade. Ravno tako grešijo tisti, ki so voljni raztolmačiti) ali ne znajo dospeti do tega, da bi koren razumnosti raz- cepili in ga pouku trdno vsadili. Trudijo se z umom učen¬ čevim tako neukretno, kakor bi kdo divjak hotel razcepit 1 s kolom in kijem, ne pa z nožičem. Zato se ravnaj p° tem: I. Vedno je potrebno poprej naobraževati razum in razsodek, potem pa m e t, jezik, roko- II. Učitelj rn o ra vse načine poiskati, kako in s čim se duh učencev laže otvarja in da se tega tudi drži. (O tem v naslednjem poglavji.) Fundamentum VI. Kadar priroda kaj ustvarja, začenja vedno splošno, kasneje pa završuj 8 s posameznim. Na primer: Kadar se ima iz jajca ptica izvaliti, ne naredi jej priroda najpred glave, ali oči, niti nožič, perja 103 kd., temveč ogreva celo jajce, raztegne in porazpne žilice^ da se spodobi in utemelji vse telo; to dela bolj polagoma ka vseh straneh, dokler se ne naredi podoba ptice, da se v idi, kaj bode glava, kaj trup, kaj krili itd.; to izvršuje v sleharnem delu telesa toliko časa, da je gotov, končno Pa vse nakiti s perjem. Na ta način si graditelj najpred napravi sliko cele hiše iz papirja ali lesa, ter na to po tem kalupu zida, po- ravnavši na njem ono, kar se je priližno moralo. Na to Pak samo hišo gradi tako, da najprvo položi temelj, zid, krov; pozneje dopolnjuje to z vrati, okni, pečmi, klopmi itd., naposled nakiči še z rezbarijami, slikami, pregrinjali itd Tako tudi slikar, kadar slika, ne pričenja pri ušesu, pri očesu, pri ustih, ampak načrta celo obličje ali vsega človeka z ogljem; ako vidi, da je v dobrem skladu ud Pri udu, potem šele označi to z barvo v obče ter to do¬ polnjuje po telesnih delih z živimi bojami. — Podobno tudi kipar, izdelujoč kak kip, oteše najpred urno z roko hlod, pozneje bolj pazljivo, da postane nekoliko sličen kipu, na to stoprav uporablja ude, naposled pa še barva. Jednako stori vrtnar, za cepljenje vzame mladiko (cepič), iz katere bi se moglo vse drevesce osnovati. On ne vzame od iste mladice le jeden popek, ampak vso, v jednem letu izrastlo vejico, iz katere bi se moralo tudi razrasti toliko glavnih vej, kolikor ima popkov. Iz tega sledi, da je slabo, kadar se kako znanje (veda) raztrgava samo v dele in podaje učencem, ali pa kadar učitelj, uvedši učenca v jedno znanje, namerava v tem samem, ne da bi gledal na druga, svoje delo zvršiti. Tako so resnično tudi z nami ravnali naši učitelji, vbijaje v 104 nas, recimo, dialektiko (razumoslovje), retoriko (govor¬ ništvo), metafiziko itd. precej s početka s tolmačem in čudnimi vprašanji, slovnico latinsko pa z vsemi izjemami, grško pak tudi z narečji, dočim nismo ničesa vedeli, © čem se dela. Popravek tedaj temu neredu bodi tak-le: I. Kadar sedeča posveti naukom, moraš© takoj s početka v njihovo dušo p o 1 o ž i t i t e m e 1 j „u n iver šali s eruditio“ (občno naobraženje). t. j. nekak načrt vsega, da sledeči pouk ne bode nič no¬ vega, razven samo razbiranje onega, kar se je najprej vložilo. Tako v resnici na drevesu ne izrastejo nove veje, ako bi tudi sto let stal; najprej se samo razraščajo in zgoste. II. Sleharni jezik, vsako znanost ali vedo (lingua et ar s) poučevati se mora najpred per simplicissima rudimenta generalissima, totaliter tam en; za tem per praecepta et exempla; tretjič per systhemata plena adjunctis ano- maliis; naposled pa per commentarios. (Jezika vsacega in znanosti sleharne treba se je učiti najprej s priprostim (jednogtavnim) in z najsplošnejšim temeljem, kakor v ce¬ loti; potem po pravilih in primerih; tretjič po popolnem sestavljanji besed in izrekov z dodanimi izjemami; sled¬ njič še po tolmačih, ako jih je treba.) Ker, ako kdo stvar temeljito razume, ne potrebuje tolmača; a če jih potre¬ buje kdo drugi, more si jih zadosti narediti. 105 Fundamentum VII. Priroda nikoli ne preskakuje, ampak koraka vedno postopno. Na primer: upodabljanje ptice ima svoje stalne sto¬ pinje, ki se ne morejo ni prestavljati, ni predrugačiti, dokler končno ptičica ne prekljuje svoje celice, iz katere izleze. A stara ptica, kadar uči mlade letati, ne goni jih na jedenkrat iz gnjezda, temveč jih po malem vežba, najpred krila nad gnjezdom vzdigovati, in okoli gnjezda poletavati, potem z veje na vejo letati, z drevesa na drevo, na to z gore na goro, končno povsodi pod nebom, kjer koli je prosto. Tako mora vrtnar v svojem delu imeti stopinje: div¬ jak najti, izkopati ga, presaditi, obrezati, razklati, vcepiti; zopet spojiti, povezati ga itd., vse ostalo je drugo opra¬ vilo, ničesa se ne sme izpustiti, z ničemur se drugo ne more prekositi. In kadar se to tako marljivo opravlja po¬ stopno, bode se redko kaj pokvarilo. Po šolah se tedaj dela slabo, koder se učencem ves pouk ne razdeli pripravno, da se vse vidi do cela, kar gre za čim in kar mora iti. Drug nered je v slabem raz¬ merji časa, kadar se namerava kaka stvar izvršiti. Zavoljo tega zmeša se to pogosto z jedne strani z neredom, z druge strani pa s pozabljivostjo. To n. pr. se godi, kadar pred slovnico napeljujejo v pesništvo, pred dialektiko v retoriko itd.; nekdaj tudi ante theoriam praxin exigentes, id est, styli exercitia urgentes (zahtevajoč pred napotkom vežbanja in šileč jih v slog), da se vežbajo popred, nego so jim podajali potrebnih besed ali navadili jih izreke sestavljati. 106 Zato je potrebno: I. Vseh naukov občnost razdeliti v stano- vite razrede, da poprejšnje povsodi kasnej¬ šemu pripravlja pot ter prižiga luč. II. Odmeriti čas kar n a j p a z 1 j i v e j š e in naj¬ natančnejše ne le na leta in mesece, ampak tudi na dneve in ure. III. Paziti neprenehoma na tako odraeri- tev, da se nič ne preide, temveč da gre vse po svojih stopinjah. Fundamentum VIII. Kar priroda začne, to dela neprestano, dok ne dovrši. Kadar ptica začne na jajcu sedeti naturale instinctu (naravnim nagonom), ne neha sedeti dokler ne izvali. Ako bi prenehala — tudi le za pol dneva, bi se zarod ohladil in pokvaril. Ravno tako, kadar se izleže, ne odjenja ogre¬ vati ga in mu hrano podajati toliko časa, dokler se ne okrepi življenje, ne doraste perje, a to toliko časa, da je ptica godna. Jednako slikar, kadar prične delati, pazi največ na to, da more neprestano slikati, ker tako se barve vza¬ jemno lepše pomešajo in krepkejše sprimejo. Istim načinom najbolje napreduje zidanje hiše. Ako se preneha, zapričeto stvar pokvarja dež, veter, solnce — in ostanek se ne prijemlje tako koristno, vse bode pa pokvečeno, nestalno in neuglajeno. 107 — Ravno tako vrtne r, čim roko položi na divjak, ne more jo izmakniti, dokler ne privede do konca. Ako za¬ mudi, zmanjka mu soka v mladiki in v razkljanem div¬ jaku in rastlina se posuši. Da veter ne more vlage izsu¬ šiti, mora ograditi in zadelati vse luknje, kote in duške, spodaj, zgoraj in po straneh, to vse s prstjo, z listjem ali mahom obvezati, da ne odpade; ogledovati in nego¬ vati mora tudi dotlej, dok se razcep sprejme in ne zaceli z vlago drevesce samo, da se po tem takem čvrsto prime. Očividno tedaj je, da je slabo, kadar se mladež zdaj daje v šolo, zdaj zopet iz nje goni in drugam napotuje. Ravno tako je, kadar učitelj pri učencu začenja zdaj to, zdaj ono, a vspešnega cilja redno ne doseže nikoli. Kočno se misli tudi to, ako se učitelj sleharno uro ne prime ni- česa stanovito, kar bi pri učencih dognal do kraja ter zopet dodal k poprejšnjemu napredku, da bode na ta na¬ čin očividen prirastek tudi njemu in njim. Resnična je tedaj prislovica, ki pravi: Železo je treba kovati, dok je vroče, ker, če je ohladiš, zaman je kuješ, zaman se ž njim mučiš; moraš je vnovič razgreti, a s tem izgubljaš časa in tudi železa, kajti čim večkrat je denemo v ogenj, tem več ga izgori. Velim tedaj: I. Ako se posvetiš šoli, ostani v njej do¬ tlej, dok ne postaneš razsvetljen, nravstven in nabožen človek. II. Šola l) o d i na mirnem mestu, ki je od¬ daljen od hrupa in drugih raz mišljen osti. 108 — III. Kar se mora delati po predpisu, to naj učenci iz vršujejo tu di jedrnato, živahno, ne¬ prestano. IV. Emansiones et evagationes (quocunque praetextu) nemini concessae sunto. (Nikdar naj ni nikakeršnih pretvez (izgovorov), radi katerih se bi ne hodilo v šolo, ali radi ko j ih bi se šola zamujala. Fundamentum IX. Priroda se ogiblje pazljivo odpornim in pohabljenim stvarem. Na pr.: Ko ptica prične na jajcih sedeti, ne pusti do njih hladnega vetra, ne dežja ali toče, ravno tako od¬ ganja od sebe ptice ujede in druge sovražnike. Isto tako varuje graditelj les, opeko, apno itd. koli¬ kor je mogoče, imajoč vse to na suhem, da se ne po- lcvarja; to pa, kar se je zgradilo, ne dopušča, da bi se zopet kvarilo'in rušilo. Slično ne postavlja slikar na novo slikano podobo na hud mraz, preveliko vročino ali v prah, tudi jo ne zaupa nobeni ptuji roki itd. Jednako vrtnar ogradi nove divjake s koli ali vrbov¬ jem, da jih ne more pohabiti ali obgladati koza, zajec ali kaka druga zver. Nespametno se tedaj ravna, ako se mladini takoj s početka prednašajo vprašanja, da mahoma začne dvomiti, čemu se ima učiti. (To se ne pravi nič druzega, kakor rastli¬ nico, ki se ima ravno ukoreniniti, razmajati. Prav resnično 109 piše Hugo: Nunquam ad rationem veritatis intrabit, quis- quis a discussione coeperit erudiri. (Tistega, pri katerem se prične z dvomljivostjo poučevati, nihče ne dovede k spoznanju resnice.) Jednako nespametno je tudi, ako se mladini ne za- branjujejo slabo, zmedeno, zanikamo spisane knjige, ravno tako naj se odvračujejo od slabe tovarišije. Mladini torej ni potreba: I. V roke dajati nobenih drugih knjig, raz' ven tistih, iz katerih se uči. II. Te knjige naj so tako urejene, da niso nič druzega, kakor lijak modrosti, kreposti in pobožnosti. III. Ne dovoljevati ji tovarišije po zakotih. Poglavje XVII. Kako naj se deluje, da bode poučevanje lahko. 1 ) Učitelj, ki pozna natančno red svojemu delu, paziti mora, da učencu to, kar se mu podaje, ne bode odporno in trudapolno, ampak lahko in prijetno. V tem si zopet vzamemo primer od prirode, katera gojence svoje (drevje, rastline, živali in naše lastno telo) pomika naprej tako, da pričenja lahko in ugodno ali prijetno, rodi, hrani, vodi brez kakšnih bolečin in kake muke tako, da s po¬ sebno slastjo prebavljajo, rastejo in se krepčajo. Tudi mi delajmo jako, da se duh mladeži cepi, napaja, neguje in vodi istim načinom do slobodnega in veselega napredka v ‘) Na strani XXVII. .didaktike” je po pomoti to poglavje izpuščeno, torej morajo biti tam poglavja od XVII. dalje po vrsti zajedno više. Pis. 18 110 — izvedenostih. Oglejmo si tedaj zopet tako, kakor poprej po delih, kako kaj tu priroda deluje. Fundamentum I. Priroda pričenja vedno od nezačetega, in ako se je kaj že začelo, to naj- pred uniči. Na primer: Kadar ptica seda na jajce, ne sme v njem nikak zarodek biti, temveč prazna, čista in sveža tvarina, kajti če je bil popred še kak zarodek v tem jajci, ne bode nič iz njega, mora. se uničiti in z drugim nadomestiti. Jednako tudi graditelj, hoteč graditi novo hišo, mora za to imeti prazen prostor, ali če hoče na mestu prejšnje postaviti novo, mora v ta namen staro podreti. Podobno slika slikar najlepše na prazni in gladki plošči. Ako je bila plošča že popred poslikana ali zama¬ zana in počečkana, mora se pobrisati in zgladiti, da ima stvar na mestu svoj lastni začetek. (To napravi tudi tisti, ki namerava- nekaj v posodo vliti, on mora namreč, da se mu to ne pokvari, poplakniti popred posodo.) Jednako cepi vrtnar najbolje na onem, kar še ni bilo oplemenjeno, namreč na divjaku. Hoče li to storiti na drevescu ali dre¬ vesu, mora mu najprej odstraniti veje, ter ga prirediti tako, da dobi novo obliko. In to je ravno, čemu Aristotel premešča privationem inter principia rerurn (ločitev med načelo stvari; kajti on pravi, da ni mogoče, da nova oblika najde mesta v snovi, dok ne odstopi prva.) Iz tega sledi: prvič, da se deca najlaže uče dobrih stvarij, dok se duša še ne zabavlja s čim drugim, t. J- 111 takoj, ko se začne razum razodevati, kajti čim pozneje se začenja naobraževati, tem težje ji vse gre. Drugič, da ji ne more biti niti ljubo niti koristno, ako jo lovi sedaj jeden, sedaj drugi učitelj, sedaj s tem, sedaj z onim re¬ dom. Tretjič, da delajo nespametno, učeč deea in dorastlo mladino, da ne začenjajo v nravstvenosti in krepostih, da jo ne vadijo brzdati narav in vladati s samim seboj, am¬ pak jo precej vodijo v slovstveno znanje. Konjik mora konja najpreje zauzdati, da mu je pokoren, naj ga že vodi tako ali tako. Pri tem dobro pravi Seneca: Moreš primum, mox sapientiam disce, quae sine moribus male discitur. (Uči se prvo nravstvenosti, a potem modrosti, katere bi se zastonj učil brez dobre uravstvenosti.) A Ci- cero: Philosophia moralis praeparat animas ad satus acci- diendas etc. (Nravstveno modroznanstvo pripravlja dušo, da sprejema seme itd.). Zavoljo tega je potrebno I. s poukom najbolje začeti zgodaj, dok je duša kakor prazna plošča, za vse prikladna. II. Najbolje je, da ima učenec za jeden predmet samo jed n ega učitelja v jednem časi. lil. Naobraževanje se začenja najbolje z uredbo nravstvenosti in naravi. Fundamentum II. Priroda napravlja snov vedno tako, da je voljna sama vpodabljati se_ Na primer: ptica, kadar začne v jajcu živeti, krepča se, pomaga si iz njega sama, kljuje, lomi, grebe, pririva se. Iztisnivša se na prosto, ji de dobro, kadar jo mati, sedeč na njej, ogreva; kadar jo mati hrani, odpira sama kljunček in poželjivo požira vse, kar se ji podaje; veseli jo, kadar jo pusti razgledavati se, kadar jo vadi letati kadar gleda sama druge to delati; z besedo: vadi se željno umevati to, kar ji gre po prirodi. Tako mora tudi vrtnar skrbeti, da mu drevesce, pre¬ skrbljeno z vlago in življensko toplino, veselo raste, na¬ preduje itd. Napačno tedaj ravnajo oni, kateri učence, ki nimajo veselja, silijo in proti njihovi volji priganjajo k naukom. Kako korist imamo od tega? Če bi se v želodec, ki hrane ne sprejema radovoljno, vender ta mašila, bi mu to le škodovalo, ker provzročevalo bi slabost in blju¬ vanje ali pa neprebavljivost. Nasprotno pa, kadar je že¬ lodec prazen, vsprejema željno vse, kar koli mu podaješ, prebavlja dobro, pretvarjajoč to v kri in sok življenja- Izokrat 1 ) poudarja dobro: Kdor ima do učenja veselje, naučil se bode mnogo. Tedaj naj se I. volja za nauk v mladeži z vsakeršnim načinom vnema, ker le to, kar kdo z voljo pravo dela, mu krati in sladi čas. II. Način poučevanja mora biti tak, da se vse učenje ne pričenja drugače, razven s ka¬ ko igro in zabavo. ') Izokrat (Jsokrates) imeniten grški govornik, ki se je porodil 436. 1. pr. Krist, v Atenah, je imel zelo obiskovano šolo za govorništvo najprej na Kijosu (Chios), potem v Atenah, katero je med drugim tudi obiskoval največji grški govornik De mosten. Bil je Sokratov in Plato¬ nov prijatelj. Pripisujejo mu 60 govorov, a ohranilo se jih je 21. P° vojni pri Keroneji (Chaeronea) 1. 338. se je usmrtil sam, tako tudi njegov velik učenec, pokazavša s tem svojo ljubezen do domovine. 113 Demokrit pač ni rekel nepremišljeno, da studiorum radices amarae, fruetus dulcis (da je namreč začetek uče¬ nju pekoč plod pak sladak.) Da bode plod sladak, koren ne more pekoč biti. No, brez dvojbe, on govori tako po navadnem načinu, kadar učitelji ne urno drugače preda¬ vati — razven v prilikah, tudi drugače ne vabiti — raz- ven s šibo, pestjo, z leskovko. Komu bi to ne grenilo? Ali s pomočjo božjo morejo se najti tudi taka pota, da mladini učenje ne bode hujše, nego popernik ali sladkor jesti, ali orehe grizti, ali jagode brati, ali igrati se s ko¬ njički in punčikami, ali po trgu hoditi, zijala prodajati, ali vsakovrstne prijetne pripovesti poslušati; kajti vse znanje ni druzega, kakor vada človeškemu dovtipu; jako prijetne slaščice in razkošje, ako se predavajo vedno v podobi sladkorja, igre, glume, pripovesti, to je tako, kakor pač more ona doba hitro umevati. Tudi sladkorja se more dajati toli neoprezno, da se otroku pristudi, ali da po njem dobi bolečine; tudi igra mu more presedati, ako se sili ž njo nepreudarjeno v neugodnem času. Z besedo: vsaka dobra stvar, da ostane dobra, tečna, zdrava, zah¬ teva dobre vporabe. Vnetost v učenji izpodbujajo pri mladini roditelji, učilnice, stvari same, način poučevanja in oblastva. Roditelji naj pred otroci znanosti in učene ljudi sla¬ vijo tako, da se jim divijo ter naj jim tudi pripovedujejo, kako lepe so take stvari. Otrokom naj se obljubijo, ako se bodo marljivo učili, lepe knjige, oblačila itd. Vzlasti pak naj hvalijo onega učitelja, kojemu nameravajo otroka oddati, ali so ga že oddali, kako je znamenit, učen, pri¬ jazen in očetovski mož. (Nam amor et admiratio vehe- 114 mentes sunt affectus ad imprimendum imitandi studium- Ljubezen in občudovanje so goreči čuti, s kojimi se vcep' ljuje ognjeno posnemanje). Časi naj še po otroku nalašč nekaj poročajo ali kaj pošljejo; na ta način se ne bode bal ni učenja, ni učitelja. Učitelji pak naj so proti mladini prijazni, dobrohotni, očetovski, ne odganjajoč jo od sebe z nikakošnim načinom, z besedo, niti s strogim pogledom, temveč vabijo naj jo rajši k sebi z vso prijaznostjo, razgovarjaje se ž njo po* gosto ljubeznjivo, obetajoč ji tudi, ali davajoč časi kakšno žemljo, oreh, jabolko, knjižico itd. Časi naj se tudi po¬ hvalijo, pogladijo, poljubijo, primejo, po njej starišem kaj sporočajo; časi naj jo vzemo k sebi, pokažejo ji kakšne slikarije, zemeljsko kroglo in orodja itd.; ako se bodo v vsem zlagali z učenci, z njihovo dobo, dovtipom, predsod¬ kom, pridobili jih bodo lahko. S tem se srca mladine pridobivajo stanovito, in sedela bode morda rajša pri uči¬ telju, kakor doma v hiši. Sola sama ima biti veselo mesto, polno paše očem, znotraj in zunaj. Znotraj mora imeti svetlo, čisto sobo, nakičeno po vseh straneh s slikarijami, ki predstavljajo imenitne može, ali z zemljevidi in raznimi podobami zgo¬ dovinskih dogodkov in za potrebna tolmačenja, Zunaj mora biti lep prostor za igre (ker to se ima časi osobito mlajši dobi dopuščati); poleg tega še nekak vrt, kamor se časi vodi mladina, da ji je moč pokazati drevje, ras¬ tline in cvetice. Ce se godi tako, raste ji um, v šolo hodi z veseljem — tako, kakor na somenj, kjer se nadja vedno kaj novega videti in slišati. 115 Stvari same mičejo razum mladine, če so svetle in lepe, po vsem prikladne, takšne, da se vedno serioribus studiis (važnejšim stvarem) imajo sleharni dan pomešavati. Način vsemu mora biti priroden. Le ono kar je pri- rodno, rado uspeva. Vodo, da teče doli, ni treba prositi, to stori rada sama, le posluži in odgradi ji. Izpustiš li ptico iz kletke, ni je treba siliti, da bi letela. Pokažeš li očesu nekaj krasnega, ali ponudiš ušesu prijetne glasove, ni potreba ju siliti k gledanju in poslušanju, temveč še zadržavanja je pri tacih stvareh časi treba. V čem pak zavisi prirodni način učbe, pokazalo se je že v poprejš¬ njem poglavji, a oznani se še v sledečih pravilih tega poglavja. Drugič, da bode ta način prijeten, ima se časi posladiti s sladorno opreznostjo, namreč, da se potrebne stvari predavajo v obliki razgovora, prilike, basni do za¬ gonetnega in vzajemnega tekmovanja. Več o tem na svojem mestu. Vrhovni upravitelji šol morejo pri učencih vnemati marljivost in pridnost s tem, da so časi pri posebnih pri¬ likah prisotni, kakor pri deklamacijah, razpravah, ali pri izpitih in promocijah, ki pridne pohvalijo in jim podarijo kakšna darila, a pri tem ne gledajo na osebe. Fundamentum III. Priroda polaga majhen in jednostaven, a vender jasen in jedrnat začetek. Na primer: To, iz čegar ima biti ptica, zavije se v krogljico in pokrije z lupino, da se v telesu more lahko nositi in na tem lahko sedeti; a to je ustvarjeno že tako, 116 da more iz tega ptica vzrasti, ker tam ima že svoj temelj- Drevo, kakor koli je veliko, zbira se po vsem v jedljivem jedrci svojega ploda, ki v zemljo dejan kali in od tam vzraste drevo. Ravno tako je vsa rastlina v semenu, a iz semena zraste vsa in raste sama v kakeršni koli ve- j' likosti. Tako tudi graditelj, ki ima hišo postaviti, naredi si najprej tvorilo (model) iz popirja ali lesa, po katerem gradi zgrado, dodavajoč temu različne nakite, ako treba brez kraja. Isto tako vrtnar v divjak ne vtakne celega drevesca, ampak takov majhen cepič, in iz njega raste drevo. Bog daje temu tudi v zakonu svoj primer. Izbral je najprej vse v desetih besedah, namreč zapovedih, Exod- 20. Kasneje je razložil to na široko, zbravši zapovedi zopet v jedno voljo svojo, ograjeno z obljubami, grožnjami in sicer v obliki pesmi v kiticah, da se more lažje naučiti malomarno ljudstvo. Zato naroči Mojzesu tudi napisati in izdati jih. Deut. 31. 19 itd. S tem se je pokazal primer različnih okrajšav pri kiticah na pamet in sličnih pomočij človeške slabosti. Oh, kako hudo se greši proti temu po šolah! Oh, kako redki zasajajo cepiče in sejejo seme! Večji del uči¬ teljev, delujoč še tako premišljeno, seje rastline in sadi drevesa, t. j. pro funtamentalibus principiis variarum con- clusionum chaos discipulis ingerunt (namesto temeljnih načel tlačijo v dušo učenčevo zmes raznih zaključkov), ter s tem zagrajujejo in otežujejo vse razuinstvo, dočim je pač stalno, da ex quatuor elementis mudus constat, formis tantum variatus (svet sestoji iz štirih, po obliki 117 — toliko različnih prvin, kakor je tudi stalno, da eruditio ex paucissimis constat principiis, (pouk sestoji iz premajh¬ nih načel), iz kojih (cognitis differentiarum modis — po znanih podobah različnih) se vzbuja nebrojno število po- sledkov (rezultatov), izrekov in zaključkov, ravno tako, kakor more na drevesu vzrasti iz jedne korenine na sto¬ tine vej in na tisoče listja in ploda. Oh, da bi se usmilil Bog in nekemu odprl oči popolnoma, da zagleda spojnost stvarij (rerum nexus) in da jih ta more drugim kazati. Mi storimo, kar bodemo mogli, nedvojbeno, da bode Bog ostalo učinil po drugih. Tukaj zabilježimo, da I. se ima vsako znanje izbrati v najkrajša in naj očitnejša pravila. II. Sle h ar n o pravilo naj se izreče prav na kratko in z najjasnejšimi besedami. III. Vsakemu pravilu naj se doda mnogo primerov, kako 1 se ima namreč rabiti. Fundamentum IV. Priroda koraka od lažjega k težjemu. Na primer: Kadar se nareja jajce, ne naredi se naj¬ prej lupina, ampak poprej samo jajce, kasneje okoli njega mezga (žleza), ki se na zraku strdi. Tako ptica, kadar pozneje vadi ptička letati, mora najprej navaditi ga (ali počakati, dok se nauči) stati na nogah, krila razpenjati, potem vzdigovati se in frfoleti, potem vzdigovati se nad gnjezdo, a okoli gnjezda poletavati, ali zopet tudi v gnjezdo 19 — 118 (kot centrum) vračati se, naposled, kadar se utrdi, potem šele prosto pod nebom letati. Tako se uči tudi tesar najprej les sekati, tesati, na to otesavati, kolibo ali skedenj postavljati, potem hiše, zvonike itd. vse postopno od majhnega k večjemu, od lažjega k težjemu, tako se postopa s slikarskim in sle- harnim drugim znanjem. Jednako mora vrtnar najpreje učiti se sadna drevesa poznavati, potem presajati jih, na to lomiti cepiče in tudi saditi jih, a to zopet najprvo domače, potem inostranske, ako jih ima. Proti prirodi se tedaj ravna po šolah, ker se 1. uči latinski jezik iz latinske slovnice, kar je toliko, kakor da se židovska slovnica prevaja z židovskim jezi¬ kom, ali da se slikarskemu učencu pripoveduje arabski, koko da naj tare barve; 2. ker učečim se latinščine vrivajo lexica latino-ver- nacula (latinsko-česke slovarje), dočim bi morali nasprotno, kajti ni se jim učiti češčine iz latinščine, ampak latin¬ ščine iz češčine, ker imajo se poleg materinščine sezna¬ njati z onim neznanim, a ne obratno. Inače je to ravno tako, kakor da bi jaz nekoga prašal za pot iz Prage v Benetke, a on bi mi začel tako-le kazati: iz Benetk preko zatoka v Trst ali Oglej itd., namreč povedal bi mi nazaj iz Benetk v Prago, kar jaz ne vprašam. To ne more dru¬ gače biti, kakor zmeda. 3. Ker dajejo češki mladini pogosto tuje učitelje, ka¬ teri ne umejo tega pokazati in razjasniti, kar bi učenci morali razumeti, ter tako zija jeden v druzega, a pri tem si grade (stavijo) Babilon; jeden pravi to, drugi razume — 119 - drugače; duša vjema le nekaj nestalnega, kadar se tako °d obeh stranij samo s predočbo bori proti sebi. Usmi¬ ljenja vredne stvari. 4. Ker hočejo latinščino učiti le s slovničnimi pravili {na primer Ramovimi ‘) vso mladež češko, nemško, fran¬ cosko, ogersko itd., dočim ima sleharni teh jezikov svoje razmerje k latinščini, na kar se mora ozirati, ako se hoče postopati prirodno ter učiti neznano po znanem. Torej naj se zanaprej popravi nastopno: I. Učitelj in učenec bodita istega jezika, da se moreta med seboj razumeti. II. Vse, kar se predna'ša za razumevanje godi naj se v razumljivem jeziku. III. Vsaka slovnica in slovar bodi uravnan za tisti jezik, ki je prirojen učencu, ali pa mu je poprej dobro poznat. IV. Kar koli se predlaga, čita, uči na pa¬ met, ali kaže, ali izprašuje, stori naj se to vedno najprej v znamen jeziku, potem v drugem. V. Kdor se uči tujega jezika, tanaj to sto rj postopno, najprej namreč naj se vadi razu¬ mevati, pisati, a potem govoriti. *) Ramova (slovnična pravila) — po Pierre de la Ramee (latinski Petrus Ramus), zvana tako po nekem matematikarji in humanistu iz srede 16. stoletja, ki je poučeval na Pariškem vseučilišči. Izmed njegovih spisov je omeniti tudi več učnih knjig za grščino in latinščino, ki so se za časa Komenskega rabile po več krajih. Ramee-ta so zelo napadali že poprej radi njegovih filozofiških razprav, zato je padel kot žrtva ,,šent- jernejske noči“ 24. vel. srpana 1572. 1. 120 - VI. Stvari same naj se vsporedijo tako, da se predloži najprej ono, kar poznamo in z mi¬ rom tako, da je v rokah ali v očeh, potlej ono, kar je blizu, a poslednjič tisto, kar je odda¬ ljeno. Fundamentum V. Priroda se ne preoblaga, ampak se zadovoljuje z malim. Na primer: Ne zahteva, da bi bila iz jednega jajca dva ptiča; zadovoljna je, ako je jeden in ta zdrav. Tesar ne postavlja na jedno podlogo dva zida, ker usedel bi se temelj in hi se vse pogreznilo. Jednako vrtnar ne vtika v divjak tri, štiri ali še več cepičev, temuč samo jednega, ako je divjak krepkejši, tudi dva. Raztresenost tedaj je in nekoristna, ter tudi škodljiva preobložba za gojence po šolah, ker se kaže vsako leto, da celo vsak teden, kakor tudi vsak dan mnogovrstna, različna učba; ravno tako, kakor bi vrtnar sadil le za po- skušnjo, kaj bi se namreč dalo bolje prijeti. Ali ni to sama zmeda? Ako bi se vsi ti cepiči končno tudi prijeli, bi v resnici bili sami pritlikovci, ker ovira jeden druzega. Učencem bode tedaj priležno, ako se istočasno pečajo izključljivo le z jedno st var j o. Fundamentum VI. Priroda ne hiti, ampak koraka polagoma. Na primer: Ptica, da obudi z ogrevanjem življenje v jajci, ne vrže ga v ogenj, ampak ogreva je s prirodno 121 — toploto polagoma, dokler se ne izleže. A tudi pozneje, ko raste, ne tlači in ne vliva v njega s silo, (ker bi ga za¬ dušila), temveč to stori počasi, obzirno, kolikor pač more nežen želodček prenašati. Jednako tudi graditelj, položivši temelj z zidom, ne zida hitro, ampak rajši pusti, da se vse dobro zloži, utrdi in osuši, da postane stvar stalna. Kajti, če hiti z delom, lahko popušča nevležan in še nevsušen temelj ter se vse na kup siplje in podira, za kar je dosti primerov. Zatorej se kako veliko poslopje v jednem letu niti izdelati ne more; za vse je potreba stanovitnega časa. Tako tudi vrtnar ne zahteva, da bi mu drevesa zrastla čez mesec dnij, ali da bi mu rodila sad že v tem letu; zato se jih ne dotika pogosto, jim ne zaliva vedno, jim ne kuri, ampak pusti, da rasto s pomočjo prirodne solčne gorkote, kolikor morejo. Uprav tako se mora slabi otroški želodček krmiti cesto in po malem, ker to ukazujejo zdravniki — in otroci tudi rajši srkajo, kakor pijejo, kar je boljše. Mladina se tedaj po šolah muči: 1. Ker mora sleharni dan šest, 'Sedem, celo osem ur v šoli biti, kakor tudi še zasebno doma nekaj ur sedeti. 2. Ker jo tolmači zasipajo in zalivajo nerazložno z različnim razjasnjevanjem. 3. Ker jo obtežujejo s pisanjem po narekovanji (dik¬ tatom) in z učenjem na pamet. Mari ni tako tiranje mla¬ dine samo kaženje? S tem načinom se ji nauk v resnici pristudi, ali se ji duh okrni, tako da pozneje, če bi ho¬ tela, ne bode mogla. Konj se pretegne in odreveni, ako ga preoblagamo. A imaš li posodo z ozkim vratom, (ki 122 se primerja prirodnim darovom mladine), ne smeš vlivati curkoma, ampak po kapljali. Kaj bi tudi opravil? Preta¬ kal bi zastonj, več po strani, kot pa v posodo. Bedasto ravna tisti, ki mladine ne poučeva po tem, kolikor sploh zamore umevati, temveč jo s tem preveč sili. A zato bode učencem po volji: I. Akoseza pouk na dan odloči manj ur, namreč samo štiri; ravno toliko tudi za drugo posebno opravilo. II. Da seji razum manj obtežuje, nihil nempe nisi fundamentalis memoriae infigendo (ne vbijaj v njo ničesar druzega, kakor temeljne stvari.) III. Ce se vse uredi in poučuje po d o umij i- vosti (razumnosti) detinskedobe,tudikoristi. (Daj malim, kar je njihovega, velikim pa, kar je za nje.) Fundamentum VII. Priroda ne izganja ničesa šiloma, temveč samo ono, kar dozori. Na primer: Zarod v jajci ne rije dotle, dok se ne izobrazi in ne okrepi popolnoma; tudi ga potem ne sili letati, dok mu ne vzraste perje; niti ga ne goni iz gnjezda, dok se ne navadi letati. Tako tudi drevo ne žene poprej popkov, dok jih ne izžene vlaga, prihajajoča iz korenine; niti teh popkov ne odpira, dok se v njih ne naredi listje in cvetje; niti ne odmeče cvetja, dok se ne naredi plod in ne pokrije s ko¬ žico ; niti ne odmeče ploda, dok ne dozori. — 123 — Nasilje se tedaj godi mladini: 1. Kadar se sili k temu, za kar razum še ni dorastel. 2. Kadar se ji brez dovoljne priprave, razjasnitve, pokazanja nalaga nekaj na pamet učiti se. Iz tega tedaj sledi, da I. se od mladine ne zahteva ničesa delati > cesarji ne dopušča doba in duševna moč. II. Na pamet naj se ne uči ničesa, česa ne more z razumom zapopasti. III. Nalaga naj se ji ničesa delati, dok po¬ prej ne razvidi dovršenega načina, po kate¬ rem je treba postopati. Fundamentum VIII. Priroda si pomaga sama, kolikor le more. Na primer: Jajce ima zaprto prirodno gorkoto; če bi te ne bilo, bi se ne moglo nič zarediti. No, temu se po¬ maga tudi zunaj s solnčno toploto in s perjem na njem sedeče ptice. Kadar pa se mladič izvali, stara ga še vedno greje, dok samemu ne zraste perje; a hrani ga tudi, dok se ne more sam; a uči ga tudi letati, dok ne zna tega, z besedo: pomaga mu, kolikor more. Kaže mu z letanjem okoli njega; a z glasom ga na to spodbuja; a vzdiguje ga tudi, da se uči s kriloma prhutati. Kasneje ga vzame še na hrbet, ter leta ž njim okoli gnjezda, (kar vidimo pri štrkih); a časi ga spušča in zopet vjema, a priskoči povsodi slabotni na pomoč, dok se ne ukrepi. Ravno tako delajo tudi pestunje, učeč otroka hoditi. Najprej ga uče — 124 - stati, da se navadi nožiči postavljati in po malem stopati, isto tako korakati. Potem ga vzemo pod pazuho, pridr¬ žujejo v'stojalu, postavljajo v voziček, slednjič, kadar se nekoliko utrdi, vodijo ga za roko. A kadar ga vadi go¬ voriti, mu ne imenuje samo stvar, temveč tudi pokaže — in tako razume. Neusmiljen tedaj je učitelj, ki učencu nekaj naloži, kar mu pa ne raztolmači in ne pokaže do čista, niti ne pomore izdelati, ampak ga pusti, da se s tem napenja, trudi, poti sam, potem ga bije in tolče. A kaj je vse to, če ne mrcvarenje (odrtija) mladine? To je živa prilika onemu, kadar bi pestunja hotela na nežnih nožicah tre¬ sočega in brez podpore precej padajočega otroka prete- pavati. Priroda nas uči drugače, namreč slabost prenašati dotle, dok ne pride pomoč, a kadar pride, temu pomagati premišljeno. Zatorej I. ne bij nikakor ne zaradi nau k o v. (Ker, ako se kdo ne uči, ni temu kriv on, ampak učitelj, ker ne ume v njem vnemati željnosti in hlepnosti za nauk — in ker ne zna razumljivo razlagati.) II. Kar se imajo učenci učiti, vse to jim je treba tako jasno razložiti, da to uvidijo pred seboj kakor svoje prste. III. A da to v njih ostane, potrebno je, da se za tolmačenje, kolikor mogoče, rabijo vsa čutila; na primer sluh in vid, jezik in roka vedno za- jedno. To je, ne samo povedati z ustmi v ušesa, kar je treba, ampak tudi slikati jim pred očmi. A oni naj se precej uče in poskušajo vse to pripovedovati, pisati ah slikati, a to dotlej, dok se ne vtisne v oko, uho, v razum, v spomin, v roko. V ta namen je treba, da se to, kar se poučuje v katerem razredu, razobesi po stenah istega raz¬ reda, naj si bodo to posamezna pravila, modri izreki, slike, kipi, da se tem načinom postavlja pred oči. Quod incre- dibile quantum et delečtet et penetret, sitque tum adju- mento impressionis tum robori. (Kadar se to dela, ■— ne- verjel bi, — kako to otroke veseli in koliko jim pomore k razumevanju.) Tudi naj to, kar slišijo predavati in po¬ jasnjevati, zapisujejo v svoje posebne knjižice; ako imajo tiskane knjige, naj iz njih prepisujejo. Ivaj, zakaj in kako se ima -delati, pokaže se nižje v opisu in ureditvi razreda Fundamentum IX. Priroda ne izvaja ničesa, da se ne bi takoj pokazalo, čemu je. Na primer: Kadar vstvarja ptičici krili, takrat se pre¬ cej vidi, da sta za letanje, nogi za tekanje, kljun za zo¬ banje itd. Ravno tako je vse, kar koli raste na drevesu, za nekaj itd. Delo se tedaj učencu zlajša, ako mu precej prijatelj¬ ski pokažeš, da mu bode to, kar ga učiš, v navadnem življenji in za vsakdanjo porabnost koristilo. To ima do cela povsod biti, v slovnici, v dialektiki (razumoslovji), v številjenji, v oblikoslovji, v fiziki (prirodoslovji) itd. Ker brez tega, govori mu kakor ti drago, ne opraviš ničesa; zdelo se mu bode, da mu pripoveduješ ,o kakšnih ameri- kanskih, prekmorskih raznih stvareh, katere kdo ve, so li in rerum natura (na tem svetu), a kdo tudi ve, kako je to 20 126 — tara. No, če mu pokažeš, čemu je kaj, dal si mu to kakor v roke, precej to zapazi in zapomni, tudi bode to takoj delal. Ergo (tedaj) nihil nisi a d praesentem us,um. (Ne poučuj ni" česar, čegar ne bi precej pokazal in povedal, čemu da je). Fundamentum X. Priroda izdeluje vse jednim načinom. Na primer: Kadar se rodi jedna ptica, tako vse, tudi vse živali; le nekaj malo razlike je glede mesta, časa in vnanjskega načina. To velja tudi za rastline. Kakor se jedna rastlina v semenu začenja, zaplodi, raste, tako vse druge; kakor se jedno drevo cepi, poganja, cvete itd., tako vsa in zmerom- A kakeršen je na drevesu jeden list, takšni so vsi na tem drevesu; a kakeršni letos, takšni prihodnje leto in vedno. Strahovito tedaj motijo mladino ter ji otežujejo učenje z različnim načinom, ne samo s tem, da so pisatelji raz¬ lični z raznimi načini, temveč s tem, da jeden in isti uči¬ telj, n. pr. Ramus, z drugim načinom rabi slovnico, z dru¬ gim dialektiko itd., dočim mora vse to z jednim načinom biti, vse, velim, ad harmoniam universi (poleg občnega sklada.) Ali kako je bilo mogoče drugače, kadar se je po¬ zabljalo naturae fundamentum (na prirodne temelje.) Zato I. za v s e j e z i k e bodi jeden sam način, je¬ den za vse artes (umetnosti), namreč kakeršen bodi in informatorio s c h o 1 a e c 1 a s s i c a e (v ure- jenji glavne šole.) 127 II. V jed ni in isti šoli bodi za vsa vežbanja samo jeden red. III. Knjige editiones (izdaje) naj so, koli¬ kor je to mogoče, po vsem j e d n a k e. Tako ne bode nikjer in nikoli zmešnjave, nič ne bode obtičalo, vse pojde dalje, kakor dobro namazana kolesa po ravnmi. Poglavje XVIII. Kako naj se deluje, da bode poučevanje temeljito in jedrnato. Ni zadosti na lahko roko napredovati, temveč da bode to, v čemer kdo napreduje, temeljito in jedrnato. Ker niulti multa discunt, pauca sciunt. (Mnogi je že mnogo, a vedo malo.) Zakaj to? Kajti uče se in pozabljajo zopet. A redki so, kateri bi tega ne mogli pripoznati; ta stvar je že tako splošna. Oe bi v resnici znali vse, kar smo kjerkoli slišali, čitali in domišljali si v svojem življenji, bilo bi nas mnogo modrih in učenih. Ali da ni tako, vi¬ dimo na izvirajoči vodi, katero vednj .0 zajemamo, a izvira zmirom na novo. Je-li v tem kaka pomoč? Da! Idi m o zopet in s c h o 1 a m naturae (k prirodi v šolo), tam se priučimo, kako je treba delati, da to, kar se učimo, ne bode samo trajno, temveč da se more še več znati, kakor kar se uči; s tem se hoče reči: učenec zapustivši šolo, nima le nekaj tistega znati, kar je čul iz predavanja učiteljevega, ali to, kar je kje čital — ponavljati, temveč mora vse, kar se je naučil, popolnoma razumeti; a da to, kar zna, Se ni zadosti, da pripoveduje drugemu, v svesti si, da zna dovolj, kolikor mu je v resnici treba, da on sam cim dalje tem višje odpira oči ter napreduje v vsakem oziru. Idimo tedaj v prosto prirodo, tam bodemo videli, kako ona s svojim postopanjem proizvaja jedrnata, celotna in trajna dela. Fundamentum I. Priroda ne začenja nič nekoristnega, niti ne zanemarja kako potrebno stvar. Na primer: Kadar priroda ustvarja ptico, jej ne na¬ pravlja lupine, plavut, rogov, štirih ali več nog itd., ker tega nikoli ne potrebuje; ali glave, srca, kril, dveh nog itd. jej ne pozablja ustvarjati, ker to mora imeti. Tako priroda drevesu ne nareja očij, ušes, nog, jezika, niti perja, ne dlake, ker mu vsega tega ni potreba, temveč mu ustvarja lub, liko, stržen itd. kajti brez tega si drevesa niti misliti ne moremo. Hoče li kdo imeti njivo, vinograd, sadovnik, ne seje, niti ne sadi kokalja, kopriv, vrbovja, trna in ošlaka, am¬ pak rastline koristne in veljavne. — Jednako tudi trgovec, ki želi mnogo robe preko morja dobiti, ne naloži barko s kamenjem, prstjo in blatom, temveč kupi višje vrednega blaga. O čemer Nemci pravijo: Am besten ist der beste Kauf; t. j. dobra roba se sama hvali. Kdo ne ve, da so zlatarji in tovarnarji itd. bogatejši, kakor navadni kra¬ marji in lončarji itd. A kako to? Ker trgujejo z bolj dragimi in več do¬ bička donašajočimi stvarmi. V šoiah tedaj: 129 I. Kar koli se dela, mora služiti in poma¬ gati bodočemu življenju, ker vnanje (za to življe¬ nje) poučevanje hasni malo. (I. Tim. 4, 8.). Ea discenda sunt in terris (pravi Hieronymus), cjuorum scientia perse- veret in coelos, (V tacih stvareh se je treba na svetu učiti, pravi Hieronymus, katerih znanje bode imelo vred¬ nost tudi v nebesih.) II. Ako pa mladino nekaj naučimo za to življenje, mora to vender tako biti, da bodo¬ čemu ne napravlja zapreke — in če bi bilo tudi samo v sebi vsemu življenju — morda koristno. Cernu so nam po šolah goljufive norčarije, kakor za to, da zrna zamenjamo s slamo ali da se na¬ mesto masti napihujemo z dimom? Cernu po tem takem vednosti, ki jih moramo v poznejši dobi pozabiti? Mari v svojem krasnem in tako kratkem življenji nimamo vsega v obilici, s čimer se je treba okoristiti? Mislimo na to. Vse to se more vender povzdigniti, ako se v šoli razrede samo svete, dobre, častne, prikladne in koristne stvari, — kar hočemo s pomočjo božjo — nižje dokazati. Fundamentum II. Priroda ne dela ničesa brez tetnelja ali korena. Na primer: Ako ni v jajci rumenjaka, ki je zarodu koren, ne more se ptičica izvaliti. Ako ni v semenu jedra, ne kali; a kjer je, tam ono najprvo v zemljo spušča svoje žilice, kasneje pa žene gori steblo. 130 — Tako tudi jablane, oplemenjene ali divjaki, ako niso v zemlji čvrsto vkoreninjene, ne rasto na kviško. Ako pa rastejo in začno zeleniti brez korena, začno kmalu veneti, dok se po vsem ne posuše. Zato mora vrtnar dobro pa¬ ziti, da dene popke samo tistemu drevesu pod kožo, ki ima korenino. Jednako se graditelj potrudi najprej za čvrst temelj, na katerem namerava poslopje zidati, da bi se mu kasneje vse ne porušilo. Slikar devlje vedno samo na temeljno barvo vse ostale, sicer bi mu barve odpadle, ali obledele ter po vsem izginile; vse delo bi bilo zastonj. Zavoljo tega se pri učenci ne more niti jedno opra¬ vilo začeti brez temelja. A to bi bilo: 1. Kadar bi odgo- jitelj gojenca ne pripravljal na to, da teži sam za dosego svojega cilja, to je postati človek; 2. kadar bi ga ne na¬ redil sebi pokornega in paznega; 3. kadar bi mu ne pred- očil ideam generalem (občno sliko) vsega, k čemur ga na¬ peljuje, da more sam spoznati namen vsega obrazovanja. Dela li namreč gojenec tem načinom brez zelenja, pazlji¬ vosti in razuma, kar se ima naučiti? Zato velim: I. Preden začnemo nekaj poučevati, vež- bati in obrazovati učenca, potrebno je, da v njem za dotični predmet vzbudimo pravo že¬ len j e z ozirom na korist, potrebo, plemenitost, lahkoto itd. II. Ideam linguae vel ar tis, t. j. ep it orne n generalem (predstava o jeziku ali umetnosti t. j. kratek vseobčni pregled) mora se gojencem v razum uvesti tako, da dok se uči particularibus ver- santes (v posamnili delih) poznavati, da more zmirom 131 razumeti, kje je in kaj dela. Le tak temelj bi bil za pouk pravi in dober. Fundamentum III. Priroda pušča korenino globoko. Na primer: Rumenjak se nahaja v sredi jajca, na¬ pravi najprej obliko, za tem vitalia membra (telesne ude). Cim globočjo korenino ima rastlina ali drevo, tem krep¬ kejše stoji in več vlage more iz zemlje navzeti se; drevo pa, imajoč korenine tik površine zemeljske, lahko ga veter izkorenini in podere. Iz tega sledi, da v kolikor ima istinita želja za nauk v gojencu probujena biti, toliko se mu mora predstava ali kratki pregled namišljenega gradiva jasno predočiti; uči¬ telj pojedine dele predmeta tudi ne more posebej razjas¬ njevati, dok ne vidi, da se celota v gojencu ni ukrepila- Ker kakor je okostnica temelj vsemu telesu, tako je tudi delineatio artis (občni načrt znanosti) pravi njihov temelj. Fundamentum IV. Priroda izpeljuje vse iz korenine, od drugodi ne jemlje ničesa. Na primer: Perja, s katerim ima ptica pokrita biti, ne jemlje od kake druge ptice, temveč ga proizvaja iz svoje notranjosti. Tako na drevesu raste listje, cvetje, sad iz istega drevesa. Akoravno napaja zemljo dež ali jo vrtnar zaliva, mora vlaga vender po koreninah v listje, cvetje in sad priti. Zato mora tudi vrtnar cepič, ki ga 132 vzame od drugega sadnega drevesa, v deblo tako vtak¬ niti, da se ž njim združi in zraste, iz korenine pa prejema vlago in raste, inače bi se mu baje morale veje, listje, in cvetje od druzega drevesa prilepiti, kar pa nikakor ni mogoče. Tako tudi graditelj mora vsaki zgradi krepak temelj položiti, da stoji nepremakljivo s svojo lastno močjo, brez vnanje pomoči, držeč se temelja. Oe je zgradi treba po¬ stranskih stebrov ali kake druge podpore, ni krepko sezi¬ dana in vtegne se rušiti. Kdor napravi vodnjak, ne zaukazuje vodo nositi iz drugih vodnjakov, niti ne čaka na dež, ampak napelje vanj živ vrelec, da bode vode dovolj, ki se ne bode mo¬ gla izžrepati. Iz rečenega sledi, da tisti ne poučuje mladine, kateri predava iz raznih spisov množino praznih besed, pripovesti raznega pomena itd., s tem jo tako rekoč samo napol¬ njuje; temveč treba je ob raz o vati razum, da iz njega samega — kakor iz popkov izraste listje, cvetje, sad in vejice, a drugo leto na vejicah drugi popki — prebav¬ ljene pojme razširja in zliva v smisel, dok se delo ne izvrši. Do zdaj se po šolah ni poučevalo s tem načinom; mladino namreč niso vodili k temelju umetnosti, nego jo obsipali z vejicami iz raznih spisov nabranimi; niso ko¬ pali v njo položen vodnjak razumnosti, temveč vodili 8° v njo ptuje potočnice, t. j. niso kazali, kakšne so stvari v resnici, ampak kako kdo o njih piše; že to je bila naj¬ večja umetnost vedeti, kako je kdo mislil in kako kdo o čem sodi. 133 Naravno tedaj je, da se je tacih naukov s početka marsikdo vstrašil, ne vedoč kam niti kje, prebiravši spise in iskavši res, phrases senteptias (stvari, način govora, iz¬ reke in sestavke), s katerimi bi nekako znanost sestavil v celoto, napolnivši tako iz ptujih potočkov svoj vodnjak. To nekoristno početje opazil je že Horacij, ] ) ki kliče glasno: „0 imitatores, servirni pecus!“ O ponarejevalci, zares servum pecus ste, živalski nositelji ptujih bremen! Gemu se odevate s ptujim perjem, kadar imate svoje? Čemu gledate s ptujim očesom, kadar vam more vaše slu¬ žiti? Čemu umevate s ptujim razumom, kadar imate svoj lastni um ? A da se je dozdaj tako delalo, t. j. hodilo s ptujimi nogami, gledalo s ptujimi očmi, razumevalo s ptujim ra¬ zumom, pilo iz ptujih studencev, dokazan je s tem način omnium artimn (vseh znanostij), s katerimi se ne odpirajo studenci, niti se ne pokazujejo vrelci, kako iz njih izvi¬ rajo, temveč gledajo se vrelci po knjigah, ter po njih iščejo pot nazaj v studence. Tak način opazujemo pri vseh umetnostih. Nulla n. dictionaria vulgaria docent loqui, sed intelligere; nulla grammatica sermonem componere, sed resolvere; nullae phraseologiae phrasium artificiose componendarum et. variandarum rationem monstrat, sed phrasium tantuin confusam farraginem objiciunt. Nemo physicam oculari demonstratione et experimentis docet, omnes textus Aristotelici aliusve recitatione. Moreš nemo ’) Horacij (Horatius) je bil doma iz Venuzije (Venusia), samnitsko mesto v Apuliji. iil 134 per internam affectuurn reformationem format, sed per esternas virtutum definitiones et divisiones superficie tenus adumbrat. (Noben slovar ne uči nas govoriti, ampak ra¬ zumevati; nobena slovnica ne uči nas besede skladati, ampak razkladati (razlagati); nobena knjiga ne kaže, kako bi se moglo umestno govoriti, temveč nam le pred¬ stavlja neko zmes besed ali način govora. Nikdo ne po¬ učuje prirodoznanstva z vidnimi dokazi in poskusi, sle- harni skoro navaja samo besede Aristotelove, ali koga drugega, kakor je kje čital in si zapomnil. Nikomur ni mar, da bi v gojencu probujal pravo nravstvenost z obla- ževanjem njegovih notranjih čutil, temveč misli že vsak, da je dovolj navajati mu postopno površno urejene sto¬ pinje kreposti.) A da je vse tukaj povedano gola resnica, dokaže se potem (z voljo Božjo), kadar se bode predaval posebni način artium (vseh umetnosti)). Čudno je dovolj, da se naši predniki niso posluževali tega načina ter ga popravljali, cum certum sit tam tardorum profectuum hic causam residere verissime, (ker gotovo je, da je v tein jedino slabo postopanje (obravnavanje) vzrok toli slabemu napredku). Kateri tesar dela tako, da bi svojega učenca učil poslopje postavljati na ta način, da bi mu najprej pokazal, kako se to nastavlja (t. j. storiti ga pozornim, kako se jeden komad drži drugega); on mu mora najprej pokazati, kako se gradi, namreč meri, otesuje, vrta, vzdi¬ guje, sklada, spaja, združuje itd. Ker kdor ume postav¬ ljati, temu ne bode težko to podreti, ravno tako tistemu, ki ume šivati, parati ne. Da se pa dosedanji način po šolah ni popravil, iz¬ virajo iz tega štiri žalostne posledice: Prvič, da se je sleharna umetnost temeljila jedino na priprostih besedah, t. j. terminos et regulas artium et scientiarum (imena in pravila umetnosti in znanosti) so gojenci poznali, ali o pravem pomenu in vporabi niti pojma niso imeli. Drugič, da se pouk nobene umetnosti ne začenja s scientia universalis (z občnim učenjem), temveč je nepo- polen, rekel bi, razkosan, povsod nekaj, a nikjer nič. Tretjič, da je vsakemu težko do studenca priti, ako krene na nasprotno pot, ravno tako, kakor bi kdo hotel proti vodi plavati, a kaj bi mu koristilo? Dočim bi se napil iz kakšne luže blata, čisto vodo pa pred seboj kalil in isto si pokvarjal v studencu. Ali mi sami, videč pred seboj čiste studence modrosti, ne vemo iz izkustva, da se čistih navžiti ne moremo, ker je naše mišljenje nečisto, radi česar jih nikdar za svojo, ampak vporabo naših na¬ slednikov iščemo, kazoč ter ob jednem popravljajoč tudi pota, ki k njim vodijo. Četrto zlo je, da so do sih dob vporabljali iz ptujih spisov nabrano umetnost, podobno drevesu, ki je o priliki kakšne ljudske svečanosti nakičeno z robci in raznim cvet- ličjem; takovo drevo (pravijo mu maj) pa, ki je ukrašeno z zelenimi vejami, s cvetlicami, sadjem, z venci, robci itd., pri katerem vse to ni vzrastlo po lastni korenini, ne more sadu roditi, temveč vse, kar je na njem, odpade in ovene. Toda človek, ex fundamento doctus (dovršeno naobražen) je drevo, stoječe na svojem lastnem korenu, ki se napaja s svojo vlago, vedno krepkejše in bujnejše raste, zeleni, cvete in plodi. Zavoljo tega, da se temu zlu odpomore, je treba, da znanost ali umetnost pušča lastno korenino v mišljenji mladine in da svojo dejalnost srečno razvije; velim: I. N i h i 1 a u t h o r i t a t e, o m n i a r a t i o n i b u s (to je: Ne učimo ničesa na temelju jedine uglednosti, ampak vse le z lastnim umom in razumom.) II. N i h i 1 in e t h o d o a n a 1 y t i c a, o mn i a s y n t h e- tica, (to je: nič ne začenjati od vejic, temveč vse od korenine.) Fundamentum V. Cim popolnejše priroda delo svoje izvršuje, tem bolje razreduje pojedine dele, da se jeden od drugega razlikuje, a da ne bode smesi. Na primer: Cim bolje ima drevo razraščeno korenino, tem krepkeje stoji; čim bolje razraščene veje ima, tem lepši pogled in veselost daje gledalcu. Isto je tudi pri ži- valih; čim več členov ima katera v udih (kakor konj, jelen itd.), tem hitreje in laže more bežati; dočim slon v nogah nima členov, zato tudi nespretno in težko stopa. Iz tega sledi, da se morajo pri pouku vse be¬ sede, kakor tudi pojedin ih predmetov deli po¬ zorno r a z r e d i t i, da It i se m o r d a pod j e d n i m imenom ne razumevale dve stvari, ali da bi kje ne ostalo kaj nerazjasnjenega; posebno pa s počet,ka, dok še gojenec sam ne more presojati. Radi tega je vzlasti potrebno ozir jemati pri spisovanji šolskih knjig, da se namreč postopno — od abecednika dalje — po vsem ad hanc naturae methodum accuratissime (odgovarja na- ravskim zakonom) sestavljajo skladno (sistematično.) Fundamentum VI. Priroda js v stanoviti rasti; ona ne nazaduje, ne stoji, pričetega ne pušča, da bi se lotila kaj novega, ampak pričeto delo nadaljuje, do¬ polnjuje, dovršuje. Na primer: Ko se v ptičjem zarodku začno vpodab- ljati glava, nogi, krili itd. v svojem redu, takrat se nič ne menja, ampak čim dalje traja, tem popolnejši posta¬ jajo udje. Jednako ne odstranjuje drevo vejic, ki mu jih je dala priroda, ampak hrani vse brez razlike, jih vzdr- 'žava, da zopet ženo nove vejice, izvzemši samo nekatere suhe lističe okoli popkov in sadu, katere drevo tako dolgo hrani, dok jih potrebuje, kadar jih ne potrebuje, jili od¬ strani. Zato je v šoli: I. treba pouk tako urediti, da se priučeno nikoli ne pozabi, ampak da tako rekoč j e dno iz drugega raste, d a s e j e d n o na drugem g r a d i, je d no z drugi m krepi in spopolnjuje. II. Gojenec mora vse, kar se uči, dobro umeti in dobro zapomniti, a to zato, ker se jedino s teni naravnim postopanjem more deseči zaželjeni vspeh. Kvintilijan 1 ) piše prav dobro (lib. 11, c, 2): Onmis disciplina memoria constat, frustraque docemur, si quid- quam eorum, quae audimus, praeterfluat. (Ves pouk se temelji na pameti, a učimo se zastonj, ako ono. kar ču T jemo, preslišimo. 1 Tako bode gojenec imel še drugo korist, ') Kvintiljan (Quintilianus) je bil po rodu Spanijolec, vzgojen Pa popolnoma v rimskem duhu ; živel je v drugi polovici prvega in v začetku drugega stoletja po Kr. ter je bil kot govornik in kot učitelj na prav dobrem glasu. 138 namreč vežba si bistroumnost, ponavljanje in pridruževanje misliji, ter na dušo delujočo pamet (spomin) še bolj obo¬ gati. O tem prav izvrstno piše Ljudevit Vivis ! ): Prima aetate exerceatur memoria quae excolendo augetur; multa ei commendentur, cura cura et saepe. Nam illa aetas laborem non sentit, quia omnia expendit. Ita extra laborem ac negotium dilatatur memoria et fit capacissima. (Lib. 3. de trad. discipl.) Et in Introd. ad sapientiam: Memorialu quiescere non sines. Nihil est, quod aeque labore gaudeat et augeatur. Commenda ei quotidie aliquid; quo plura ei eommendabis, eo fidelius eustodiet omnia; quo pauciora, eo infidelius. (Spomin je treba za mladosti vežbati, ki se z likanjem krepi, če se mu mnogo vsaja lahko in večkrat. Najboljša prilika za vežbanje pameti pa je v mladosti, ker sedaj se brez napora najrajša razširjuje in spopolnjuje. Ne pusti spomina mirovati, kajti on ne skrbi toliko za opravilo kolikor za pomnožitev. Sleharni dan mu nekaj vkladaj, čim več bodeš vanj vkladal, tem vernejše bode obdržaval, čim manje, tem nevernejše.) To se more lepo dokazati s prirodo. Cim več vlage (soka) posrka drevo, tem bujnejše raste, a da je more še več popiti, zato raz- ') Ivan Ljudevit Vivis (Vives) se je porodil 1. 1492. v Valenciji na Španskem, poučeval je humaniora (jezikoznanstvo) največ v Loevenu. Henrik VII. ga pokliče na Angleško, kjer je poučeval kraljičino Marijo; Kasneje se je nastavil v Brigi (Briigge) in je umrl 1. 1540. O njem se je govorilo, da je za tisto dobo v mišljenji prekosil vse učenjake — celo Erasma. Vives je tudi znamenit, ker je prvi pisal „o dekliški vzgoji*. Izmed njegovih raznih spisov, omenimo naj le nekatere pedagogiške vsebine: De ratione studii puerilis epistolae II, — De tradendis disciplinis s. de institutione Christiana, — De institutione feminae christianae, — Satel- litium animi s. symbola Principum institutioni potissimum destinata, •— Introductio ad sapientiam itd. — 139 širjuje veje in korenine. Zatorej se mora spomin precej v prvi dobi brez usmiljenja (na vsak način razložilo) vež- bati, tako se bode v resnici položil dober temelj znanosti m umetnosti. Fundamentum VII. Vse, kar priroda ustvarja, spaja in veže vzajemno. Na primer: Kadar ustvarja ptico, ustvarja jo tako, da se spaja kost s kostjo, žila z žilo, ali tako, da se vozel ali mišica, ki postane s takim spajanjem, zamore zopet lahko razvezati; takov vez vidimo n. pr. v členkih. Podobno je na drevesu. Iz korena zraste deblo, iz debla se razraščajo veje, iz vej vejice (mladike), iz mladik popki, iz popkov listje, cvetje in sad; a da bi na tisoče vej, na tisoče tisoč listov in sadu bilo, vender vse to začenja jedno drevo, vidimo tudi, da kjer koli se pokaže nova vejica, tam je tudi razčlenila. Tako tudi graditelj združuje vse dele zgradbe vza¬ jemno, nadstropja, stene, strope tako, da vsak les, bodisi v steni, stropu, podu, vsak kamen P zidu vezan, čvrsto in nepremično zavzema svoje mesto; za to vporablja žreblje, klešče, zapenjače itd. Iz tega sledi: I. V e s pouk za vse življenje im a ta k o urejen biti, da je Encvklopaedia (celot in a), kakor na svojem korenu stoječe drevo. II. K a r k o 1 i se uči človek, nima biti kakor k a k o v p o s t r a n s k i p r i 1 e p e k, ampak vse, kakor iz korena z r a s 11 e veje in vejice, zložene v j e d n o 140 celoto. Vse veje poučevanja pak morajo ozajemno vezane biti — tako da se jedna veja izvirajoča iz druge mora na osnovi ali temelju osnovati, kar hočemo dokazati nižje, da more vsak ceniti važnost te didaktične resnice. III. A’ se, kar se kdo uči, o d v i s n o j e o d po¬ li č e v a n j a in njegove temeljitosti, z a t o j e treba vse sorodne predmete kolikor mogoče čvrsto spajati, da se zlajšuje pouk in jamči njegov uspeh, a ko ne moremo višjega namena doseči- To smo videli tudi pri gradivu (za zidanje), da spajajo tudi žreblji sklepe pojedinih lesenih delov vsega poslopja. Tej zahtevi pak zadovoljimo, ako ne kažemo samo, kako je treba, da bode, ampak dati moramo tudi razlog, zakaj da mora uprav tako biti. Scire enim est rem per causas cognoscere. (Znati se pravi stvar iz uzroka spo¬ znati.) Na primer: Vpraša li kdo, ali je bolje rečeno c u n c t u s populus ali totus popul us? rekel bode cunctus. Ako ne pripomnim, zakaj je zadnje bolje povedano, bode to učenec hitro pozabil. Moram tedaj pokazati, da je cunctus quasi con jun c tu s; zato se z besedo totus stvar bolje označi, ki sama v sebi celoto začenja, cunc¬ tus pa pomenja neko grmado ali sorodnost: sedaj učenec ne bode pozabil tako lahko, ako ima kaj soli v glavi. Ravno tako se prepirajo slovničarji, zakaj se pravi: m e a refert, ejus refert? t. j. čemu se v prvi in drugi osebi vporablja ablativ (vsi mislijo, da je ablativus), v tretji pak genitiv? Odgovarjam: zato, ker je refert sestava iz res in fert, mora se tedaj reči m e a res fert, tua res fert, ejus res fert; samo da se v sredi s izpušča; 141 — a tako, rnea, tua niso ablativi, ampak nominativi. Mari me učenec sedaj ni bolje razumel? Z besedo, mislim, da originationes omnium vocutn a fundamenta omnium in ar- tibus et scientiis regularum (da se viri besedij kakor tudi temelji vseh vednostij in umetnostij razjasnijo učencu naj¬ prej po pravilih). Tako bode on poleg najugodnejše (naj¬ prijetnejše) zabave imel tudi veliko koristi ter na ta način se temeljiti naobrazbi odpre pot. (Quod praeter jucundis- simain delectationem insignem quoque habebit usum; so- lidissimae quippe eruditioni viain sternet.) Ergo omnia docearitur per causas (t. j. vadimo učence vse z vzroki spoznavati in o njih razmišljevati.) Fundamentum VIII. Priroda pazi v vsem za sklad in razmerje, (v kakovosti in kolikosti) med korenom in vejicami. Na primer: V kolikor dopušča moč korena, razrašča se v zemlji koren, a nad zemljo deblo. Kadar bi drevo v višino toliko vzrastlo, da bi ga koren ne mogel hraniti in držati, moralo bi pasti, a da bi zopet sam koren rastel, na drevesu pa nič, kakšno korist bi donašalo? Nobene, ker drevo rodi sad, ne pa koren. Hočemo li tedaj, da se v mladostna srca vsadi čvrst temelj vednosti in umetnosti-, moramo ozirati se na to-le: 1. vse, kar se otroku podaje, mora ta pre¬ soditi in zapomniti si. — 142 II. A k o se pokaže potreba, n a j s i t o v k n j i g o (locos communes) zabileži. Rekli smo, da se drevo navzven razrašča, kolikor mu je le mogoče. Hočemo li isto pri vzgoji doseči, moramo paziti: I. kar koli se otrok nauči, treba, da on ravno to uči; s tem se bode v njem samem vtrdil nauk, da ga priobčuje drugim, zajedno pomnožujejo se podobno vejice, kojih vsaka, čim izraste, pušča popke za manjše vejice. II. Dete mora misliti, kako bi moglo nauk v življenji vporabljati; na vejicah ne vidimo ne¬ potrebnih popkov, tedaj tudi detetu ni potreba kaj nepo¬ trebnega zapomniti. Radi tega se morajo v vsaki naukovni osnovi prae- cepta a exercitia (pravila in vadbe) razmeroma porazdeliti tako, da si vzajemno pomagajo in spopolnjujejo. O vaji bodemo še govorili nižje. Fundamentum IX. S pogostim gibanjem se priroda krepi in zbira novih rnočij. Na primer: Ptica jajec ne ogreva samo s tem, da na njih sedi, ampak je premetava in preobrača zavoljo tega? da se od vseh stranij jednako ogrejejo. Kadar se ptiček izvali, vežba ga mati s pogostim odpiranjem kljuna, z gi' banjem nožič, z razprostiranjem in s prhutanjem kril; uči ga, kako se hodi, leta, tako dolgo, dok se sam ne okrepi- 143 Tako drevo, cim bolje ga veter prepihuje, tem buj¬ nejše raste, tem bolje se koren v zemlji krepi; ravno tako dobro de v obče rastlinam grom, blisk itd., kajti zemlja, v kateri se jednaki pojavi pogosto ponavljajo, ustvarja veliko močnejši les, dočim kjer tega ni, slabejši, kar se lepo opaža v Egiptu. Jednako mora graditelj skrbeti za to, da mu zgradbo izsušita in utrdita solnce in veter. Isto tako kovač, hoče li pripraviti si trdo in ostro železo, deva ga menjaje na zrak in v vodo, mora ga tedaj razbeliti in izhladiti, ali iz trdega mehko, iz mehkega trdo narediti. Iz tega se učimo, da mladina ne more vsega prisvo¬ jiti si in v srce vsaditi, kar ji je treba znati, ako tistega, česar se je naučila, pogosto ne ponavlja. Zavoljo tega ponavljanje i n vežbanje ima se vsak dan in sleharno uro vršiti. Kdor hoče človeškemu očesu po noči nekaj pokazati, mora svečo nažgati, nato stvar predočiti tako, da se od vseh stranij dobro vidi. Tako tudi tisti, ki poučuje mla¬ dež, koje pamet je še jednaka zrcalu v tmini, mora na troje paziti: najprej naj se jasno in razločno pripoveduje o namišljenem predmetu, in to naj bode praeceptum (pravilo); za tem naj se povedano pojasnjuje z dvema ali tremi primeri, a to bodi eiemplum (zgled.) Končno naj se ponavlja, da učenec more vse razumeti in pripovedo¬ vati — in delati; a to bodi usus (vadba). K zaželjenemu cilju naj tedaj vzgojitelja vodi: pravilo, primer in vadba. Prvo se nam ne kaže le v slovstveni znanosti, ampak 144 vedno tudi v nravstvenosti in pobožnosti, kako da je, ali mora biti; drugo nam razjasnjuje, da laže umemo; s tretjini se vežba razum in spomin, da to, kar smo se na¬ učili, bolje obdržuje. Brez pravil ne moremo biti, ker so tako rekoč vez mesa z okostnico. Tako tudi brez primerov ne more biti, ker so ti to, kar je telesu meso. A ker vežbe (vadbe) vse to oživljajo, umevno je tedaj, da tudi brez teh ne more biti. Brez pravil, iz živih in jasnih primerov samo, razu¬ meti nekaj, ne more drugi, nego samo duša, kar le opa¬ žamo na redkih samoukih. A kaj pravim? So ljudje, na¬ darjeni z nekim pQsebnim vidom, ki vidijo po noči, toda ti so redki. Kdo pač bi se mogel vsega naučiti samo iz pustih pravil, ako bi se mu nič ne razjasnjevalo s primeri. Mi že vemo, da stvar, katero vidimo, precej spoznamo, dočim si je iz pripovedovanja in spisovanja nikdar ne bi mogli jasno predstavljati. Zatorej praecepta in exem- pla (pravila in primeri) morajo zajedno delovati; a razu¬ meva se, da bi delovanje obeh ne bilo vspešno brez vež- banja t. j, ponavljanja in gledanja. Gojenec bi si tedaj ne prisvojil predavanega predmeta, ker ako bi ga tudi umel, ne zna ga vporabljati, kar imenujemo inače theo- riam (teorijo), katere se posluži n. pr. človek, ki bi se tekom jednega leta navadil kovaštva — z gledanjem- On vidi in se nauči železo razbeliti, kovati, obračati, raz¬ tegovati, ščipati; on je tedaj vse to videl — in samo zato, ker je to pogosto gledal, se je tudi naučil; ali ker s svojo roko ni nikdar ničesa delal, kako bi si mogel v potrebi pomoči? On je mislil, da se je z gledanjem naučil, toda v resnici to ni bilo, ker bi komaj razumel kaj v roke vzeti. — Mari bi se krojaški ali crevljarski deček česa naučil, ako bi samo gledal, kako mojster meri, prirezuje, striže, šiva, lika, a bi sam s svojima rokama ničesa ne delal ? Zdelo se mu sicer bode, da že ume; tudi bode znal o tein govoriti, toda če mu kdo reče kaj delati, ne bode vedel kam roko djati. Zato mora kovač svojemu fantu dati kladivo v roke, črevljar zaukaže učencu 'meriti, pri- rezovati, (ne gledajoč na to, ako se kaj pokvari), in kako ravnati z iglo. Ovid pravi, da se umetnik vzgojuje jedino le z vadbo. A drugi zopet omenja: Nikdo se ni prav vežbal, ako se mu poprej popravljalo ni, kakor nikdo ne zaide pogosto s pravega pota, če se tega učil ni; brez popravljanja in razkazovanja se torej nikdo ne more ni¬ česa naučiti. Sleharni začetnik nekaj pokvari, to ne more drugače biti, ker tak začetek je prirodni, popravlja in kaže se mu le zavoljo tega, da vidi svoje pogreške, jih popravlja ter se jih ogiba. Trije glavni faktorji (činitelji), s kojimi se mladina v dosego svojega cilja redno vodi, so praeeeptum, ezemplum in usus (pravilo, primer in vadba). Pravilo samo bodi zmi- rom kratko, primer jasen in vadba prav pogosta. O pra¬ vilih se je Horac izrazil tako-le: Quiquid praecipies, esto brevis, ut cito dieta. Percipiant animi dociles teneantque fideles. (Cim krajše in razumljivejše je pravilo, tem boljše je.) O primeru pravi Seneka: Longum et perplexum iter est per praecepta, breve et efficax per exempla. (Dolg in zamotan pot po pravilih, kratek in uspešen po primerih.) Cim več razločnih izgledov tedaj je, tem bolje. A o vežbi (vaji) Vegecij (Vegetius) govori: Omnes artes omniaque opera quotidi- 146 ano usu jugique exercitatione proficiunt. (Vse znanosti in vsa dela uspevajo z vsakdanjim opravilom in marljivim, vstrajnim vežbanjem.) Namen se povzdigne le s čistim vežbanjem. Na tem temelji naj se sestavljajo tudi šolske knjige, da z redno vadbo pomagamo uspešno mladini. Fundamentum X. Priroda se razvija in pomnožuje, kakor more to sama. Na primer: Drevo pušča kar največ more popkov, da tako tudi več vejic priraste. V živali sleharni pojedini ud pije in povživa vlago in hrano in podeljuje drugemu; jeden živi od drugega, jeden se krepi in množi z drugim. Iz tega se učimo: 1. Gojenec mora po nauku hrepeneti ter iskati ga z vso željo, poslušati, citati, preiskovati ter popraševati za vse, kar bi se mu zdelo nerazumljivega ali nejasnega. 2. Vse ima dobro preživljati in prekuhati, vse čvrsto zapomniti in po potrebi zabeležiti- 8. To, kar se je naučil, ima drugim priob¬ čevati. Nekdo je rekel dobro: Saepe rogare, rogata tenere, retenta docere, haec tria discipulum faciunt superare magistrum. (Pogosto izprašuj; kar si izprašal, zapomni si; kar si zapomnil, ono uči; s tem bode učenec prekosil učitelja.) A drugi pravi: Multa ego didici a praeceptoribus meis, sed plura a condiscipulis, a discipulis autem plurima. (Mnogo sem se naučil od svojih učiteljev, še več od součencev i» največ od učencev.) Ker, kdor uči drugega, ne ponavlja 147 le, kar se je sam naučil, ampak to sam sebi bolje pri¬ svoji, kakor tudi vtrjuje 'vse, kar je iz naukov razumel; drugemu in sebi odpira oči ter mu pomaga razumeti. Zato je Thriverus napisal: Nemo potest multa scire, nisi qui multa consuavit docere. (Kdor je druge mnogo učil, ta zna veliko.) A drugi zopet pravi: Scientis signum est posse docere. (Kdor zua učiti, ta je učen.) Slavni mož Joahim Porcij 1 ) piše o sebi, da bi vse to, kar je kjer koli slišal ali čital, čez mesec dnij zopet pozabil; ali kar je bil druge naučil, to je vedno videl pred seboj, kakor svojo roko; a mislil je, da bi mu samo smrt zamogla vse to znanje vzeti. Opominja vsacega učenca, da vse to, kar zna sam, tudi druge skuša naučiti, a če se to ne more drugače, plačaj mu sam za svoj trud, prezirajoč nad tem svojo ugodnost. Mari ne more vsak učitelj svojemu učencu zapovedati tako delati? More in sicer tako: to, kar je pol ure pre¬ daval, druge pol ure ponavlja, morda daje zajedno naloge in sicer tem načinom, da kar je zdaj razložil, precej za¬ pove drugemu učencu ponavljati, za tem tretjemu, četr¬ temu (vsacega brez reda, jedenkrat temu, jedenkrat onemu kakor spozna učitelj za potrebo;) potrebno je, da se tem načinom razvrščujejo dok je čas. Iz tega vežbanja se razvija peterna korist. l ) Joahim Porcij (Joachiinus Fortius ali Ringelberg), znan ma- tematikar in jezikoslovec, porodivši se v Antverpenu, bil je tudi vešč sli¬ karstva in bakrorezbe, vzgojil se je na dvoru Maksa I. Umrl je 1. 1536. Izmed njegovih spisov naj tu omenimo: „De ratione studii liber", kar je Komenski izdal vnovič 1. 1659. pod naslovom: .Fortius redivivus". Vsi spisi so prišli na svetlo 1. 1538. v Lijonu (Lyon). Marhof Forcija graja, češ, da je preveč pisal. — 14B 1. Učenci se uče paziti; vsak se nadeja, da bode morda moral to, kar se je predavalo, ponavljati; on je tako rekoč prisiljen paziti, da ne bi kaj preslišal ali krivo razumel. Marljivost je najdražji biser za gojenca v vsem življenji, če se je le za mladosti privadi. 2. Učitelj izve, če so vsi ali vsaj večina slušateljev predavani predmet razumeli, kakor sije sam želel. Zapaz li, da se je kaj napačno učilo, to mora precej popraviti s čimer se uveri, da je uspešno poučeval. 3. Tako vsestranski razjasneno stvar bodo razumeli tudi manj nadarjeni učenci, ki bodo z boljšimi polagoma napredovali. 4. S takim ponavljanjem prisvoje si učenci predavani predmet poprej, nego bi jim to mogoče bilo doma z ve¬ likim naporom in trudom; ako pa še to, kar so bili v šoli ponavljali, zjutraj in zvečer ponove, tedaj se bodo vse igraje temeljito naučili. 5. Poslednjič tudi še to, da je učencu posebno po godi, kadar more v čem nadomestovati učitelja, s teni se v njem probuja želja po nauku, ter se ohrabri tako, da mu ne bode težko lepih naukov tudi v javnosti pre¬ davati. S tem smo dosegli mnogo več. Dopustiti se more tudi to, da se učenci izven šole tudi razgovarjajo o svojih nalogah, si med seboj svetujejo, pametnejši pomagajo slabejšim v umevanji; tako bode lahko vsak učitelj mladino učil, bodisi z oporainjevanjem, bodisi z zapovedovanjem, če bi se vender pripetilo, da bi kateri napihnenec in ošabnež preziral prošnjo svojega so- učenca ter bi ga ne maral poučiti, tak se ima strogo kaznovati. Scriptionis exercitium (pri pismenih izdelkih/ 149 naj se vporablja isti način in to tako-le: sleharni učenec, kadar pride domu, prepiše v posebno knjigo, kar se je naučil. Ta vadba ima trajati per totam vernaculam et classicam scholam (ves čas šolskega obiskovanja.) Kolike koristi je prepisovanje, dokazujejo sledeči štirje razlogi: 1. Juvabitur impressio. (Učenec si dobro zapomni, kar se je učil.) 2. Manus exercebitur iu collographia et rayvyQacfia. (Vadi se mu roka v lepopisji in hitropisanji.) 3. Orthographia sensim formabitur et firmabitur. (Na¬ vadi se po malem pravilno pisati.) 4. Testimonio erit, didicisse omnia haec, et quidem perdidicisse. Non enim perfunctorie quidquam percurri po- terit. (Kar se je začel učiti, naučil se je povoljno, ker delo nima boljšega vspeha, kakor kjer duh želi, postreči roko. Dobro bi bilo tudi to, da sleharni učenec zjutranjo vadbo o poludne prosto prepiše; da se vadi to na kratko v izbranih besedah v podobi lista ali pesmice, morebiti tudi primera prenarejati; kadar to čita, ga učitelj posluša in mu popravlja napake. No, o tem bodemo obširneje go¬ vorili pri razredih predmetov. Poglavje XIX. Pouk bodi kratek in ročen. To se pač lepo izreče; toda koliko ogromnega dela zahteva vsestransko, popolno naobraženje človeka za javno življenje; koliko učiteljev, koliko knjižnic, koliko let ali 23 150 vekov bi trebalo, da se isto more povzdigniti? Odgovar¬ jam: Resnično je, kar je rekel Hipokrat, namreč, da se potrebuje obilo časa, dok se kaj naučimo. (Nauk je v istini obsežen, kakor ves svet, ki ga moramo spoznavati.) Ali tudi najobširnejši stavki se morajo na kratko izraževati. Mari ni ogromen ves svet; a glejte Bog ga je vender nastanil v jednega človeka, kakor tudi človeka samega v najmanjšo kapljico krvi. Tako najdemo vse drevo v majh¬ nem jedrci, vsako rastlino popolno v najmanjšem zrnci, iz katerega izraste. Vse to je prirodno delo, ki se more le prirodnim načinom pospešiti. Tako vemo, da vrtnarji znajo s semenom tako rav¬ nati, da žene v prvih dveh dneh steblo in koren. Kdo ne ve, da tkalec na jedenkrat preplete na tisoče nitij, rabec v ta namen izumljenih strojev? Kdo ne ve, da mlinar zmelje na tisoče tisoč zrna ter čisto moko loči od otrob? Kdo ne ve, da tesarji urno z ne posebno velikimi stroji, škripci itd., če je treba, vso zgradbo vzdigniti? (za kar bi se potrebovalo brez tacih priprav sto junakov.) Kdo ne ve, da je suknarjeva tehtnica komaj 1 funt težka, a vender se ž njo zamorejo na cente težke stvari vzdigovati. Zakaj bi tedaj ne mogli v poučevalni (naukovni) stroki izumiti nekaj modrejših načinov in sredstev? ho oglejmo si. Znano nam je, da bolezen, katero hočemo zdraviti, moramo poznati; zavoljo tega poprašajmo naj¬ prej, kaj je vzrok, da nauk predolgo traje, tako, da mar¬ sikateri, ki je posedal dolgo po šolah, naučil se vender vsega ni, a o marsičem niti pojma nima. Pravi vzroki tedaj so: 1. Ni bilo naznačenega cilja, niti 151 2. določenih sredstev, s pomočjo katerih bi se mu približevali. — To smo že dokazali poprej. 3. Na to, kar je od prirode spojeno in združeno, se pri poučevanji ni gledalo, ampak jemalo se je vsako po¬ sebej. N. pr.: Povsod so učili najprej čitati, čez jedno ali dve leti kasneje še le pisati. Tako so učili v latinski šoli besede brez vsega pomena, gojenci potrosili so tako rekoč ves čas [z učenjem slovnice in besednjaka; do filosofije (modroslovja) se je prišlo šele v zreli dobi. Ravno tako so deco silili učiti se, nikdar pa je niso učili, akoravno vse ono čitanje, pisanje, besedoslovje, stvarno razlaganje, učiti sebe in drugega mora pri pouku združeno biti, jedno drugo podpirati, kakor je pri teku noge vzdigovati, a zopet na tla postavljati, kakor v razgovoru poslušati a zopet odgovarjati, kakor pri žoganji žogo metati in zopet uje¬ mati jo. 4. Nič se ni utemeljevalo na pravem temelji, da bi vse kakor iz jednega korena kalilo, razraščalo se — tako, da se vedno vidi vse drevo; temuč se je nauk smatral za neko gromado drv ali grmovja itd., na kateri se ne vidi, da je po prirodi združeno; zato je ta ujel to, drugi ono, a vse je šlo raznim potem. 5. Pri poučevanji so se posluževali raznih načinov; sleharni učitelj, vsaka šola je imela svoj posebni način in to pri vsakem pojedinem predmetu; a najslabše je bilo to, da jim je pri jednem in istem predmetu služil danes ta, a jutri že kak drug način; temu je bil vzrok ta, ker niso iskali temelja, na katerem bi osnovali način preda¬ vanja. Po tem takem se ni čuditi, ako si je gojenec vstvarjal nejasne in nepopolne pojme. Od tod je izvirala 152 nejasnost in nedoločnost v razumevanji in naziranji pred¬ meta — z nekakim strahom, gojenec se je po vsem pri- rodno ognil predmeta, s katerim se je mogel tako težko seznaniti. 6. Po šolah je bilo mnogo dela in zelo potratnega. Vsak učenec se je zabaval s kaj drugim, da ravnalo se je z vsakim posebej drugače; prirodni nasledek temu je bil, da je pri množici otrok bilo tako delo brez koristi in po vsem brezvspešno. a porabilo se je toliko časa. Na kak drugi način ni bilo mogoče otrokom mučne obtežbe, ki jih je imela sama premagovati, olajševati, ker se niso mogli razvrstiti. . 7. Ako je bilo po več učiteljev (kakor jih je imela navadno vsaka višja šola), nauk se je še bolj cepil, ker se je bavil sleharni s svojim poslom. Po ves dan je sle¬ dila vsako uro kakšna nova naloga, a to se je tolmačilo h krati s posebnim načinom. Iz tega je sledilo zopet, da se je moral duh mladeži sosebno motiti. 8. Naposled je rabil za jedno znanost vsak učitelj tiste knjige, ki so se mu zdele pripravne; jeden je nego¬ val knjigo tega pisatelja, a drugi drugega, a pogosto je jeden in isti po več knjig izbral. Mislilo se je, da čim več raznih spisov učitelj vporablja, nabravši kaj od vsacega, tem več ima pripomočkov; v resnici pa sam provzročuje največjo kolobocijo. A zato se baš ni čuditi, da se je mogel le malo ka ¬ teri gojenec vsega naučiti, da, bilo je pravo čudo, ako je kateri razumil iz tega labirinta (blodišča) zmotati se, quod non nisi divinioribus ingeniis contingebat (kar seje podarilo samo bistrejšim glavam.) 153 Poskusimo tedaj take napake odstraniti, vzevši si vedno za vzorni primer hanc immotam naturae legem: Quod per pauciora fieri potest, ne adhibeantur plura (od same prirode od vekomaj obstoječi temeljni zakon: Kar¬ koli se more izvršiti z manjšim trudom, ne nakladajmo si večjega.) Primer nam daje zopet priroda. Solnce, kateremu je določeno vse čase razpošiljati svoje žarke vsej zemlji, tako tudi vsem živalim na zemlji, v zemlji, v vodi, v zraku, kakor tudi , pod zemljo nahajajočim se rudam, rastlinstvu (vsake vrste brojimo na tisoče), daje toploto, svežost, hrano, krepost; a v vsem tem ono tekom jed- nega leta zadovolji. S kakšnim načinom? 1. Solnce je le jedno, a ono ne ogreva samo jednega drevesa, ampak ves vrt, okolico in vso zemljo. 2. Sveti z jednimi in istimi žarki vsem stvarem, zbi- raje in razganjaje oblake, namaka vse; jednim in istim vetrom čisti zrak, jednim in istim mrazom vse okrepčuje itd. 3. V istem času — ne le na vrtu, nego v okolici, v vsi zemlji bode pomlad, poletje, jesen, zima, da vse rastline na jedenkrat poganjajo, cveto in rode sad (akoravno ne¬ katere poprej, druge kasneje.) 4. Mari o tem poslu ne vidimo nek stanovit red? Kakor je bilo v minolem letu, ravno tako je tudi letos, a čez sto let bode zopet ravno tako. Kakor jedno drevo, tako tudi vsa ostala ženejo iz korena deblo, ki se raz¬ rašča, pod lubadjo raste lika, les in stržen. V kakeršni obliki se je pokazalo letos, v takšni bode rastlo vedno brez nikakšne premembe tudi na leta. 5. Vsako stvar izpeljuje iz korena ali iz semena, v rastoče drevo n. pr. položi vse istočasno, kar je treba, da ne ostane brez vej, mladik ali česa drugega. 6. Karkoli ima združeno biti, spaja ob jednem, cve¬ tje z listjem, les s korenom, sad z lupino itd. 7. Ravno tako tudi dogotavlja vse s stanovitim re¬ dom, da jedno, rastoč iz drugega, ne ovira ostalega razvitka- 8. Poslednjič pak vse, kar je odveč, odstranjuje. Iz tega primera sledi, 1. da bodi v šoli jeden sam učitelj. 2. Rabijo naj se jednake knjige, sestavljene s stano¬ vitim redom. 3. Istočasno naj se goji le jedno opravilo z vsemi učenci. 4. Za vse predmete naj se vporablja ista učba (metoda.) 5. A to vse temeljito, kratko in jedrnato, da se razum tako rekoč kakor s ključem odpira, a predavana stvar pred nami plava v živi podobi. 6. Kar je sorodnega, poučuje naj se h krati v zvezi- 7. A to tako, da kar se je učenec naučil danes, mu bode jutri kakor temelj novemu nauku. 8. Ako se vse nepotrebno odstrani, potem bode učencu moč obseg vseh znanostij pregledati, ker tako tudi solnce sleharnega leta obhodi ves svet in vsemu zadovolji. O tem ne bode dvomil nikdo, morda bode le vprašal: kako je vse to v resnici mogoče, o čemur bode govor malo nižje- I. Kako bode jeden učitelj dovolj vsej šoli? Da more učitelj sam vspešno mladino obrazovati, mora v jednem predmetu v istem času splošno vse poučevati in to iz jedne knjige. Ker, kakor nebeško solnce ne pride iz svoje višine k vsaki rastlinici posebej, a zelo oddaljeno od sleharne stvari, vender jo ogreva in svetlobo daje; tako bode tudi učitelj ne z jednirn, temveč z vsemi učenci skupno deloval. Stoji naj namreč na kakem vzvišenem mestu, (da ga vsak učenec dobro vidi), od tod govori, kaže, piše, riše pred očmi, kar je potrebnega, ter vpo- rablja vsa sredstva tako, da more najprej videti trud in napore svoje okrašene z zaželjenim vspehom. Pred vsem pa skrbi za to, da bodo vsi pazno vanj gledali kajti učenci morajo učiteljeva usta smatrati vedno za oni vrelec, iz katerega zajemajo sleharno modrost, radi česa so dolžni, kadar se jim nudi prilika, oči in ušesa postaviti pod ta vrelec, da nic zastonj ne teče. Nadalje mora učitelj ko¬ risten nauk zmirom v svojem pripravnem času predavati, a takrat naj zna stalno poučevati z lahkim, hitrim, vspešno delujočim načinom. No, da učitelj v šoli obdrži pazljivost, more po priliki takole postopati: Prvič ne sme dopuščati, da bi"kdo govoril, šepetal, premikal se, naslanjal se, gledal pod klop, ali da bi se kam zagledal, dok on razlaga in pripoveduje. Ker kakor mora učitelj s svojimi očmi vse pregledati, tako je tudi potrebno, da so oči učencev obrnene vanj. Drugič pomaga naj učencem, da predavano bolje ume in obdrže v spominu, a to ne le morebiti s sluhom, ampak tudi z vidom, risoč jim na deski vse, kar se le ponazoriti da; tukaj mu služi isti tip, zaukazujoč kate¬ remu učencu, da dela (riše) isto, s tistim načinom, kakor jim je kazal sam. Ako so predmetje prikladni, poslužuje se tudi voha in ukusa. Tretjič učitelj lahko stavi v sredi predavanja ka¬ teremu učencu kakšno vprašanje, s tem se prepriča, zna li to, kar se je razlagalo, n. pr. Franček, kaj sem sedaj govoril? O čem smo govorili? Kako sem imenoval to stvar itd. Ako katerega zasači, da neče navlašč paziti, ima ga na mestu kaznovati, da bode — ne malo — po¬ speševalo pazljivost. Potrebno je, da isto praša tretjega, desetega, tridesetega učenca, ne da bi stavil vnovič vpra¬ šanje: lahko je overjen, da, če postopa s tem načinom, pazili bodo vsi učenci, in to, kar govori jeden, koristilo bode vsem. V ' 0 Četrtič naj učitelj dopušča, da sme po dovršenem predavanji sleharni učenec svobodno poprašati za vse, kar mu je nejasnega, ali česar še nikakor ne more razu¬ meti, ali če je zapazil za predavanja ali morda še poprej, da se mu še jedenkrat raztolmači. (Vprašanja, ki niso v zvezi s šolskim naukom, ne dopuščajo se, izjema bi le bila, ako kdo vpraša za svet, čegar razpravljanje bi uteg¬ nilo vsem koristiti). Vidi li vedoželjnega učenca za ko¬ ristno stvar, more ga učitelj vedno pred ostalimi pohva¬ liti, da unema tudi druge za tekmovanje; ako pa nobe¬ den ničesa ne vpraša, stavi učitelj sam kaka vprašanja, da se prepriča, kako je ta ali oni učenec razumel pred¬ met. Ce se s tacimi vprašanji tudi nekaj časa izgubi, to vender ni v škodo, ampak na korist, ker se otroci priva¬ dijo pozorne pazljivosti. Ako se gojenec za mladosti pri¬ vadi na tako pazljivost, bode mu to v zreli dobi naprav¬ ljalo najdražjo uslugo, kajti on bode deloval pri vsakem 157 poslu z izbranimi mislimi ter vse, kar koli se dogodi v njegovi bližini, bode spremljal z onim premišljenim du¬ hom, ki ga ni potreba na pazljivost siliti, koji ne čaka, da se mu kaj razloži na široko in dolgo, da dobi samo pojem o tem. Trdim, da se samo v takih šolah morejo pravi ljudje vzgojevati. Reče li kdo: Zakaj ni potrebno sleharnemu pojedi- nemu učencu pogledati v nalogo, pregledati, v kakšnem redu stoje stvari, izpraševati ga itd., ali: koliko časa bi se s tem porabilo, sosebno ako je preobilna množina učencev? Odgovarjam: V vsem je red. Vsak učitelj si v šoli učence porazdeli v skupine, v jedili klopi n. pr. naj jih sedi deset, daj jim jednega razumnejšega za nadzor¬ nika, kateri pazi, da so pri predavanji vsi navzočni, pazni ter z ozirom na izvrševanje svojih dolžnostij v vsem mar¬ ljivi tako, da napišejo, kar se jim je naročilo, da se na- uče na pamet ter to pripovedujejo njemu itd. Učitelj pre¬ gleda tudi sam, a da se prepriča o resnici, zaukaže dvema ali trem (ne po redu) knjige, naloge odpreti, jim zapove kakeršne koli opazke citati, toda ne samo površno, am¬ pak naj označijo, kjer so postavili vejico, piko itd ; ostali pa gledajo v svoje naloge ter jih ob jednetn popravljajo. Ce se najdejo kakšni zanikarneži, naj se kaznujejo. Sedaj hočemo spregovoriti, s kakšnim načinom bi uči¬ telj mogel popolen red v vsem vzdržati, da mu pojde vse delo izpod rok. II. Kako je mogoče, da se vsi učenci uče iz jednakili knjig. Na to odgovarjamo: Potrebno je, da imamo za vsak pojedini predmet jedno samo knjigo, ki naj služi vsej šoli, 24 158 kajti pomešano gradivo raznih predmetov je uzrok raz¬ tresenosti mislij, a vemo, da objectorum pluralitas distrahit sensum (t. j. čim več stvarij ima kdo pred seboj, tem bolj mu je duša porazdeljena — bolj raztrešena.) Radi tega 1. bode koristno, ako se potrudimo, da so nam vsa učilna sredstva prikladno pripravljena in pri roki, kakor table, lepopisni vzorci, začetnice (abecedniki), besednjaki, slovnice, z besedo vse knjige in vsi učni pripomočki; ker, kadar bi si učitelj hotel sredstva preskrbovati ali pred poukom sam sestavljati potrebno, koliko bi mu preosta- jalo časa za poučevanje? Ali more sam vse prikladno narediti? Zbog tega je najbolje, ako so pri roči vse tis¬ kane knjige s potrebnimi razjasnjujočimi opazkami. Tako se prihrani časa za koristno razlaganje, ponavljanje, iz¬ praševanje, kakor tudi za obrazovanje spomina s priprav¬ nimi primeri, a potem ni potrebno bati se, da bi kateri učencev napisal ali naučil se kaj pogrešnega; ni potreba tedaj s pregledovanjem časa izgubljati; vse se izide stalno in gotovo. (Komu bi utegnilo na um priti, da vse to služi l e učiteljevi ugodnosti ? Tako, recimo češki duhovnik prečita nekaj iz svetega pisma, za tem to slušateljem razjasni, pouči jih, opominja, pokara in zopet potolaži; storil j e dovolj svojo dolžnost, četudi ni sam veliko sestavljal z judovskim jezikom, ampak nekdo drugi. Mari vprašujejo slušatelji ali učenci, da jim to razjasnjuje duhovnik ah učitelj iz svoje glave, ali da je to nekdo drugi sestavil? Zato marajo malo, samo če imajo vse, kar jim je treba. Korist tedaj je očividna učitelju in učencem, ako imajo vsa učila vedno gotova pri roki.) 159 2. Kadar se učitelji preskrbe z dobrimi knjigami in učnimi pripomočki tako, da jih morejo pri vsaki priliki vporabljevati, pazili bodo, da se učenci ne pečajo s ka- keršnimi koli zabranjenimi knjigami, kajti čim manj po¬ znajo vsebino slabih knjig, tem rajše se oprijemajo dobrih v tem ni dvojbe. 3. Dobro bode tudi, če so v jedni šoli vse knjige jed- ne in iste izdaje, to je, da se v knjigah vjemajo tudi strani in vrste, kar ne pomore le malo pri razlaganji, ampak si tudi vse bolje zapomni, kadar ve, kje je to, niti se ne moti, niti ne zaostaja z iskanjem. Zavoljo tega bi morala povsod, kjer je večje število šol, biti tiskarna. III. Kako je mogoče, da v istem času, v istem trenutku vsi učenci oprav¬ ljajo jedno delo. Jako koristno je, da se na jedenkrat in v istem času samo jeden predmet predava za vse učence. To se godi : 1. Ako vsi hipoma skupno opravljajo isto delo, vz¬ buja se v njih želja in živo tekmovanje, ki jih spodbuja na stalno marljivost, ter navzeti tega duha jeden od dru- zega lovi vsak iz ust, da se ž njim okoristi. 2. To je za vse bolje, ker si vzajemno bistri razum. Ce nauk posluša samo jeden učenec, ali le nekateri, se ga mnogo presliši, toda kadar vsi na jedenkrat pazijo, ne izgubi se prav nič; sicer vsak tu in tam naredi kako na¬ pako, izgubi kako besedo, ali izgubljeno se zopet najde pri ponavljanji, ter je vsem na korist. 3. Laže je na drugem kak pregrešek, zmoto ali na¬ pako najti, nego na sebi; no, kadar sliši in vidi poprav- 160 ljati napake svojega tovariša, koristi to tudi njemu sa¬ memu. Zato stotnik ne vežba vsacega mu podrejenega vojaka posebej, ampak vodi vse skupaj na polje, kjer jim pokaže, kako imajo puško v roke vzeti, kako ž njo rav¬ nali, streljati, boriti se itd. Oe najde za potrebo, da kaj pokaže jednemu samemu, ga ne pelje v kakšen kot, am¬ pak pred vse; ostalim tudi ne dovoljuje, da bi samo zi¬ jali, temveč zaukaže vsem skupaj paziti, da se po tem takem z jedno vadbo vsi okoristijo. Z besedo, kakor pek in lončar, naloživša peč samo jedenkrat, da prvi izpeče na stotine žemelj, drugi na stotine loncev; kakor tiskar, zloživši jeden vzorec, po katerem natisne tisoč odtisov, a se jih popravi le jedenkrat, so vsi naslednji odtisi poprav¬ ljeni: — tako tudi učitelj z jedno nalogo, z jedno vadbo poučuje jedno množino učencev, le treba je vse lepo po jedni stezi voditi: pak bodo v jednem in istem predmetu vsi vspešno napredovali. Ako te kdo vpraša: Ali je vse to mogoče, odgovori mu: je! samo naj se učenci ne vsprejemajo v šolo sredi šolskega leta. Vsi se morajo v začetku leta vpisati, da je moč z vsemi hipoma pričeti, ravno tako, kakor solnce, ki začenja svoje delo samo jedenkrat in sicer spomladi- Potem je za učitelja potrebno, da si čas razdeli na dni in ure tako, da sleharni predmet pride v določeni dobi na vrsto; a vender si predavanje tudi laže zapomnijo. O tem obširneje v XXVI. poglavji. IV. Kako je mogoče vsa pravila in vse jezike po jednem načinu učiti, bodemo pokazali jasno v naslednjih poglavjih in sicer XX., XXI. in XXII. 161 V. Kako se more razum mladeži v kratkem in hitro odpirati ? Ab uno ad urnim, per unum omnia. (Iz jednega se ide k drugemu, po jednem k vsem.) Kdor ume li -povsod dokazati, ta ob jednem urne razum za vse odpirati, kakor s ključem, t. j. ker ve, da se dela od jednega začetka, teži za jednim ciljem, idoč po jednem potu. Tako je svet stanovito ustvarjen od jednega Boga, narejen od jedne tvarine (snovi), urejen z jedno svetlobo, z jednim ciljem t. j. da bode podoben slavi božji. Ljudsko pokolenje ve za jednega očeta Adama, kateremu je pridjana jedna po¬ močnica Eva; vsi, po teh rojeni, teže pa samo za jednim ciljem. Tako raste na drevesu iz jednega korena jedno deblo, ki se razraste v brezštevilne vejice; temu razraščanju pak je priroda določila stalen red, po katerem mora vedno tako biti, a ne drugače. In razum človeški ima svoje ko¬ renine in temelje v malem številu (principia vocant), ka¬ teri, kadar ožive, jednako drevju, rasto in se razraščajo hitro. Da pa vsi, ki se bavijo z vzgojevanjem, tudi sami morejo razumeti in vse to mladini priobčevati, treba je vse naše šolske knjige po novem načinu predelati. Pazimo na to, da sesestavijo na kratko, da zadostujejo v tem, da se vsaka stvar predočuje dobro, lahko in urno, da jih v vsem zamoremo ključ razuma imenovati. Nikakor ne gre, da bi mladino napolnjevali s kakimi praznimi besedami brez kakega namena in cilja, človeku daje več hrane kos kruha in malo vina, kakor polno korito otrob in vode. V mošnjici velja jeden zlat — 162 denar več, kakor polna vreča svinčenih. To je dokazal tudi sam Bog, ko je svojim prerokom (Ecehijelu in Ivanu) dal pregledati sicer male knjižice, toda napisane zunaj in znotraj, — napolnivši jih z veliko modrostjo. Neovrgljiva resnica je, kar smo rekli v V. poglavji, da ima človek sam v sebi vse, ničesa mu ni treba, (sposobnosti polagati v človeka bi bil nedovršen in nemogoč posel), temveč samo dati mu ključ, s katerim bi se mu odpirala duša in pripravljala svetloba, po kateri bi mogel ogledovati. Ako se mu vse to preskrbi, more potem sam gledati in preso- jevati božja dela in čitati različne knjige, ter razumel bode vse brez tuje pomoči. VI. Kako naj se postopa, da se po jednem načinu opra vlja dvojno ali trojno delo. Da je mogoče v istem času z istim načinom namen bolje doseči, imamo za to v prirodi na vsem svetu pri¬ merov. Drevo n. pr. raste v istem času na pomlad tudi v zemlji in nad zemljo, v višini in na širokost, razcveta se, naredi se listje, plod, v katerem je jedrce, ki ga na zunaj čuva lupina. To se godi tudi pri zarodku in razvijanji ži¬ vali. Zato tedaj ima vsak del drevesa in vsak ud v ži¬ valskem telesu več kakor jedno dolžnost. Tako noge drže človeka, ga nosijo, vzdigujejo in obračajo raznim načinom. Usta, smemo reči, so človeku vrata in mlin. ki melje hrano, a zopet so troblja, katera se po potrebi oglašajo. Pljuča ohlajajo z dihanjem srce, osveže mozeg ter napetemu grlu pomagajo glas narediti. . A da se isto more s poučevanjem doseči, namreč da bode vsako opravilo imelo dvojno in trojno korist, nam je to pokazal sam sv. Duh v svetem pismu, ker to po- 163 — pravlja s početka srce, da spozna Boga in da se ga boji; dalje vidimo razne kreposti kakor v ogledalu, za tem vzore iz občinskega, državnega in vojaškega življenja, pravo zgodovino, zemljepis, metafiziko, vzorno dialektiko, retoriko itd., nekak universi epitome (kratek pregled vsega); kakor to že kaže. Priumphus biblicus Alstedii, da za vse, kar koli kdo pisati želi ali premišljuje, o tem more v sve¬ tem pismu dovolj pravil in primerov najti, s čimer se niti jedna knjiga izkazati ne more. Mladež se tedaj more in mora tako poučevati, da sleharno uro tudi opravilo, ki se vrši, donaša več koristij, ne pa samo jedne; to se bode zgodilo, ako relatum a cor- relatum (spajamo sorodne predmete): n. pr. da učenci takoj razumevajo stvar in besedo, da čitajo in pišejo, uče sebe in druge itd. Potrebno tedaj je 1. spajati pri predavanji stvar in besedo, kakor se vozi vino s sodom, sablja nosi v nožnici, drevo je oblo¬ ženo z lubjem, a sad z lupino. Vsacega tujega je¬ zika naj se mladina uči na podstavi materin¬ skega; ako kje kaj čita, sliši o kateri stvari govoriti, razume tudi precej, kar jej z ozirom na izrečena pravila ne bode delalo preglavice. Ako kaj vidi, sliši, čuti, po¬ trebno je tudi, da zna to pripovedovati, da se s tem bi¬ strita jezik in razum. 2. Citanje naj se poučuje skupno s pisanjem, bodisi to v katerem koli jeziku. Prvenci naj se poučujejo pisati v materinskem jeziku. Tudi za otroke, ki še šole ne obis¬ kujejo, ni boljšega sredstva, kakor učiti jih čitanja s pi¬ sanjem, ker mladini je tako rekoč že prirojeno, da rada riše; to jej napravlja tudi obilo veselja ter se ob jednem 164 sensu vis imaginativa juvatur (vežba dvojnim načinom). Kasneje pa, kadar se otrok že uči lepo pisati, dobro je za vadbo vzeti to, kar se ima na pamet učiti; s tem bode delo za polovico lažje. N. pr. ako kdo namerava učiti se latinskega, grškega, hebrejskega, potrebno je, da zna najprej citati, to je resnica. Toda vprašam: Kaj hoče čitati? Mrtvo pisanje, ki ga ne razumi? Nikakor ne, vzame naj stvar samo, kasneje mora na njo vrsta priti, namreč sklanjanje in spreganje; v tem naj se vadi čitanje in pi¬ sanje, dok se oboje dobro nauči. Iz tega sledi četvorna korist: Prvič čitanja se navadi poprej, kakor bi to iz ka¬ terega drugega spisa mogoče bilo, ker se menjava le kon¬ čaj besed, s čimer se potem sama pazljivost lepo bistri. Drugič vodi se roka v oblikali črk neznane mu pisave. Tretjič zapomni si to, kar se kaže s kako besedo. Četrtič način sklanjatve prisvoji si lahko igraje, koji posel bi se drugače, započenši zaporedoma, izvrševal s strahom in muko. A zakaj se ne more dosledno po zgoraj povedanem pravilu per omne studiorum genus (pri vsakem nauku) tako postopati? da z jednim delom, ki ga tem načinom moramo izvršiti, odpiramo vrata drugemu, s čimer imamo sami za se dvojno in tudi trojno korist. O, koliko časa in dela smo si pri tem prihranili! 3. Kako je treba sebe in drugega učiti in sicer ob jednem, povedalo se je v poglavji XVIII. temelju IX.; ker to ne pripo¬ more samo čvrstosti, ampak tudi hitrosti, spada tudi semkaj. VII. Kako naj se deluje, da bode vse šlo po stopinjah? Vzore na to vprašanje smo načrtali v poglavji XVI- temelju V., VI., Vil. ter v poglavji XVIII. temelju V., VI., VIL Po teh vzorih naj se predelajo vse šolske knjige ob jednera s potrebnim napotkom za učitelja, na podstavi teh more postopno brez velicega napora določene na¬ mene doseči. VIII. Kako naj se vse nepotrebno odstranjuje? Nauk se more še precej olajšati, ako se prilagodi pri- rodnemu razvoju močij detinskih, za kar priroda sama ni vsposobila otroka; po tem takem ga ne smemo mučiti. Mi opazujemo, da je tudi rastlinstvo razne naravi: jedna rastlina ljubi vlago, druga sušo; jedna zemljo težko, druga peščeno; nekatere rasto v višini, druge pri zemlji itd.; nekateri les je mehak, drugi zopet trd; nekateri se da žagati ali cepiti, zavijati ali stružiti, gladiti ali dolbsti itd., drugi se ne da. Jeden konj je sposobnejši za prena¬ šanje tovorov, dočim jih. drugi rajši vleče, tretji se odli¬ kuje z brzo hojo, četrti s hrabrostjo v vojni itd. Tako tudi psi: jeden sedi deklici na naročji, drugi je privezan na verigo, tretji hodi z ovčarjem, drugi zopet za logar¬ jem ; ta zna stvari iskati, drugi ptice v zraku ali na vodi loviti. Tako je tudi pri človeku. Nekateri sliši dobro, a glasbe vendar ne ljubi; a kateri ima sposobnost za ra¬ čunstvo, nima te za pesništvo; vsakdo pak je namenjen za nekaj drugega. Nespametno bi bilo domačega psa dati v pomoč ovčarju, psa-čuvarja pa lovcu; mari hočemo iz trepetlikovine goži viti, iz smrekovine robce strugati, v platno slike dolbsti itd. ? Tega ne moremo, ker vse stvari niso zato, da, niti ni mogoče, da bi bila sleharna stvar za vse! Zato velimo: za razne stvari je potrebna razna 25 166 narav, sposobnost in osobna volja; nikdo pak si ne more prisvojiti ničesar drugega, kakor samo to, kar mu je dala priroda. Neumno bi bilo človeka siliti h kakemu delu, za kar ne kaže najmanjše želje, niti mu priroda za to ne ponuja osobnih sposobnostij: Docens enim naturae famu- lus est, non dominus; confirmator, non reformator (učitelj ni gospodar prirode, ampak sluga, on ne ustvarja vnovič, temveč utrjuje;) ker tako se doseže prav malo, ali pa nič posebnega. Pomagajmo človeku samo v onem, na kar ga vodi sama priroda v nadi, da se nadomesti drugej, kjer se navadno tudi nahaja. Mi vemo tudi, ako se na dre¬ vesu n. pr. odčesne vejica, bodo drugo rastle tem buj¬ nejše. A kadar se nikdo ne bode priganjal na nič po meri in proti njegovi volji, potem mu ne bode nič pre¬ sedalo, niti ne bode pasel lenobe, temveč vse bode prev¬ zemal željno in vse izvrševal hitro. Poglavje XX. Specialis scientiarum methodus. *) Zložima vse to v jedno, da imamo jasen pregled. Najprvo, kako lahko, vspešno in hitro imamo posel učiti, kako lahko, vspešno in hitro delati, v jezici h napre¬ dovati, v n r a v st ven o st i in nabožno st i vežbati se- Za spoznanje stvarij je treba, da se razsvetljuje duh, da vse nežno zbira, kar se mu podaje; potrebno je bi¬ striti um, da ono, kar razume, tudi stalno obdrži. Človeški duh lahko razsvetliš, da more tudi najskriv- nejše stvari razumeti, ako ’) Posebni napotek k znanostim. 167 1. gojenca pripraviš, da predstavljeno inu stvar željno opazuje ter teži za njo sam. To dosežeš lahko s tem, ako mu posebnosti, korist in njeno lepoto pokažeš in pohvališ. 2. Vodi ga postopno od bližnjih k daljnjim, od važ¬ nejših k manj važnim. 3. Vse, kar ima umevati, predloži mu v sliki (ako ne moreš žive stvari pri rokah imeti,) podaj mu predmet, naj se ga dotakne, povoha, okusi, da stvari spoznava s svojimi lastnimi čutili. 4. Zdaj pripoveduj, kaj je stvar, od kod je, čemu je, kdaj, kako in zakaj se uporablja, se ve, vse na kratko, z otroku umljivim govorom. 5. Zapovej tudi, da se jedno ali drugo ponovi, kar si rekel; ako se kaj ni razumelo, razjasni to vnovič, če je potrebno tudi po dvakrat, trikrat ali štirikrat; poprašaj na to učenca (prijateljski, očetovski in uljudno), če je razumel. 6. Naposled mu predmet predstavi v svoji celoti ter razjasni pojedine dele, kolikor je to potrebno. Potem bode gojenec razumel vse; a nič se mu ne bode zdelo tako tanko ali trdo, česar ne bi mogel umeti, nič tako visoko ali globoko, česar ne bi mogel doseči, nič tako dolgo ali široko, česar ne bi mogel obseči. N. pr.: o človeškem telesu se je napisalo in se še piše mnogo knjig, (to dobro pogoditi, ni tako mala zna¬ nost) ; za preiskovanje tega se porablja mnogo časa, do- čim bi z gori označenim načinom delo ne bilo v toliko niti težko niti dolgo. Vzemi n. pr. iz anatomije (raztele- sovanja) okostnico, ali daj jo napraviti iz lesa, za tem napiši jasno s črnilom ime na sleharno pojedino kost — 168 in čemu da služi; zdaj daj iz usnja napraviti notranje dele, jezik, goltanec, želodec, čreva, jetra, srce, pluča itd., vsak ud po velikosti, kakor se nahaja v resnici v telesu, ter zopet napiši, kako se kaj imenuje. Iz usnja moreš sedaj narediti žile, arterije (odvodnice), živce (čutnice), mišice; vse to obleci zopet v usnje. Sedaj pripelji učenca, razstavi jeden ud od druzega, raztolmači mu vse, potem se mora igraje vse naučiti in razumeti. Ta posel ti bode čist, a za to se potrebuje dela, troškov, kakor tudi mar¬ ljivosti in pozornosti. Z vežbanjem razumevanja bistri se tudi pamet; kajti česar se je kdo jedenkrat prav naučil, tega ne bode lahko pozabil; osobito toplo priporočamo pazljivost glede vež- banja pameti tam, kjer pride več raznih stvarij na jeden¬ krat na vrsto, da ne bi namreč jedna druge pačila ah jo pahnila v temoto. Spominu pomagamo s trojnim sredstvom: z barvanjem — oziroma risanjem I z zaznamovanjem vsega kar koli .. . delamo, m s ponavljanjem O zaznamovanji je lepo pisal Ljudevit Vives (lib. de trad. Discipl.), rekši: Utilissimum est, quae memoria con- tinere cupimus, ea seribere. Neque enim aliter infiguntiu' stylo in pectus, quam in chartain; quia videlicet attentio in eo, quod scribimus, diutius immoratur. Item persua- deant šibi omnes, quod revera est, nihil ad amplissimarn eruditionem perinde conferre, ut et multa et multum scri- bere, multum atramenti et chartae perdere. (Prekoristno je, da vse zabeležimo, kar nameravamo zapomniti. A res¬ nično se to še bolje prilepi na srce, nego na sam poph'i 169 ker dok pišemo, nam preostaje več časa za opazovanje. Zavoljo tega veruj vsakteri, da se s pogostim pisanjem pridobiva največ znanja, pak ne straši se, če tudi mnogo popirja in črnila porabiš.) Zato je treba zapovedati, da vse, kar koli v šoli predavamo, učenci ob jednem tudi pišejo — in ne-le samo ono, kar učitelj sam na deski piše, temveč tudi tista berila iz čitanke, ki se jih uče na pamet, kakor tudi vse, kar slišijo iz učiteljevih ust, naj prenašajo na popir. A kako to napraviti, da ne do- prinaša nobene bojaznosti in težave, ampak rajše prijet¬ nosti, bodemo pokazali v Informatorium (ureditvi) čeških in latinskih šol, kjer se bode razvidilo jasno, kako milo in kako raznovrstno korist imamo iz te stvari. P on a v 1 j a n j e je tukaj zelo potrebno. Tako vidimo na novo kovanih denarjih, da ni vsak kov jednako na¬ rejen, radi česa se mora to po trikrat, tudi po štirikrat ponavljati. Tako bode tudi učitelj, ako želi, da mu učenci vse dobro zapomnijo, nalogo ponavljal sam jedenkrat, dvakrat ali trikrat; drugič je potrebno, da reče dvema ali trem to ponoviti (ostali naj pa p^ijo); tretjič, dopusti učencem, da sami na tihem razmišljujejo o pretresovani stvari; četrtič, zaukaže, da povejo glasno na pamet, kar so se naučili. Zavoljo tega učitelj ne sme nikoli na je¬ denkrat več razložiti, kakor kolikor more v četrt uri dobro raztolmačiti. Drugo četrt ure naj vporablja za izpraše¬ vanje, da se prepriča, so ga li vsi razumeli, ali ne. Tretjo četrt ure se vsak po tihem uči, dok se tudi ne navadi. Naposled to jeden za drugim pripoveduje na pamet. Na ta način mora sleharni učenec vse dobro znati. I — 170 — Vsako soboto je treba še odrediti občno ponavljanje vsega, kar se je predavalo med tednom, s čimer se učenci najbolje vnemajo za tekmovanje; kajti tako se izve, ka¬ teri se je naučil več — in kateri manj; pri tem se bolj marljivemu učencu pohvala ne sme nikdar odrekati. Tem načinom se ponavljajo važnejše stvari, a učenci se izpod- bujajo k marljivosti v ponavljanji tudi izvan šole, Učenci se še opozore, kako je treba dosledno po tem pravilu zvečer in zjutraj ravnati. Zvečer ima pre¬ gledati vse, kar je čul, pisal, čital in učil se na pamet čez dan, na to opravi večerno molitev ter se poda k po¬ čitku; zdaj še premišljuje, dok ga ne premaga spanje. Kar koli na večer spominu zaupamo, to do ranega jutra verno ohrani. O tem L. Vives pravi: Cubitum iturus lege vel audi aliquid dignum, quod memoriae mandetur, et de quo salubre ac jucundum sit per quietem somniare, ut etiam nocturnis visis discas et fias melior. (Kadar se pri¬ pravljaš k počitku, vedno čitaj ali poslušaj kaj znameni¬ tega, da o tem tudi sanjaš, kar bi ti bilo prijetno in ko¬ ristno, da imaš od tega tudi v spanji korist.) A kaj drugega misli David (Psal. 16, 7.) govoreč: »Tudi z nočjo me uči, kar je v meni*. Cim se zgodaj pre¬ budiš, zahvali se Bogu, precej pomisli na včerajšnje stvari ter jih ponavljaj. S tolikim ponavljanjem moreš in moraš vse razumeti in v spominu obdržati, — sosebno — , ako še s tu povedanim načinom vse stvari, na katerih se te¬ melji znanost, spajaš in vodiš tako, da se jedno na drugo naslanjajoč ob jednem spopolnjuje. 171 XXI. Poglavje. Mpecialis methodus artium. 1 ) Konj je za vožnjo, ptica za letanje, človek za delo, rekli so že stari. Zato ni dovolj, da le to, kar je v šoli, pregledamo in da se potreb javnega življenja priučimo samo iz knjig, ampak je tudi potrebno znati dela oprav¬ ljati in sicer z rokami, nogami, z glavo, s srcem itd. Vives pravi: Theoria rerum facilis est et brevis, nec praeter oblectationem qiiidquam adfert usus vero arduus est et prolixus, mirabiles ferens utilitates, (t. j. da se stvari spo¬ znavajo vrlo, hitro in lahko, vender takrat razven zabave druge koristi nimamo; ali ono, kar se že zna, v resnici tudi z načinom dokazati, je posel težaven, trajen, a jako koristen.) Človek pak se privadi na lahek način delati vse (ako je zdravih udov), če 1. ne začenjaš pri vrhu nego pri temelju, t. j. ako otroku ne nalagaš nekaj učiti se, za kar on še ni. Voditi ga je treba postopno od malega k velikemu, da more namen doseči. Nemogoče je učenca naučiti slikarstva, ako začne pri sliki, ne pa s črto in točko, in če pri spa¬ janji obeh ne gledaš na razmerje. Prav tako riše hiše, zvonike, drevesa, navadnejše živali, ter tako vse dalje in obširneje, vse polagoma. S to pozornostjo ima se posto¬ pati z vsakim učencem, ker inače se mora težko, brez- vspešno, brezkoristno mučiti in tlačiti v otroka. 2. Sleharno delo bode učencu moč lahko izvršiti, ako mu pokažeš vzor, po kojem naj se ravna; na njem vidi jasno, kako mu je začeti, kam priti in katero pot kreniti. ‘) Posebni napotek k umetnostim. Vodi ga na vsak načiu priroda sama, da mnogo tudi za¬ pomni, kajti nobena opica ne more vse, kar vidi, narediti kakor človek, le kadar ve, kako mora kaj delati. Zavoljo tega naj učitelj vedno svojim učencem predočuje pisano ali risano sliko dotične stvari, o kateri namerava govoriti; dalje naj tudi sam vse, kar koli dela, deci razumljivo pokaže; tako bode on sam živ primer otrokom. Zago¬ tavljam ga, da se bodo vsi otroci željno učili, izuzemši le one, ki so po vsem nesposobni; morda se tudi v teh probudi želja po napredku, videč, kako drugi v naukih napredujejo in tekmujejo v koristnem delu. 3. Naposled se s pogostim delanjem iste stvari v poslu najbolje izurimo; zato se moramo potruditi, da učenci večkrat in voljno delajo; dajmo jim prijetno nalogo, s kojo se razveseljujejo, a ne take, ki bi jih utegnila uža- lostiti tako, da jih ne privabi nič več k sebi. A ta se vzame iz vsakdanjega, otrokom najbolj znanega kroga, ki je ob jednem prikladen njihovi dobi. Nastopne, tri točke kažejo, kako bi se učenec slehar- nega dela zamogel dobro navaditi: 1. Vzor ali primer bodi kar najpopolnejši, ker s sla¬ bimi primeri se ne more nihče kaj posebnega naučiti- Kdor se vadi pisati ali slikati po kateri koli pisavi ali kakeršni koli sliki, to se ne more drugače, kakor čečkanje imenovati. Če tudi s početka ne moremo kakove popol¬ nosti nadjati se, vender pak se mora od popolnega vzora pričeti. 2. Zdaj je treba potruditi se, da, prijemši vzor v roke začnemo tako, da se niti jedna poteza napačno ne naredi, (če je to na kak način mogoče); ker ravno to, kar se s početka pokvari, težko se popravi, a stvar zopet vzame, naj raj še tisto obliko, v kateri se pokaže prvikrat. Zavoljo tega se mora učitelj najbolj potruditi s prvimi črtami; tako si prihrani časa v nadaljnem poslu, ker si učenci nekoliko tudi sami pomagajo. Ne prenaglimo se s početka, temveč nadaljujmo vse polagoma dobro in postopno. Uči¬ telj bi tudi zgrešil namen, kadar ne bi vsacemu posebej pogledal in pokazal delo, kako je treba orodje v roke vzeti, obračati, voditi ga, kako krpati in popravljati. Po¬ vedali smo, da se to delo mora s posebno marljivostjo opravljati; a da se trud kasneje obilno poplača, o tem ne dvomimo. B. Učenci naj gledajo na stvar, dok je ne spoznajo popolnem ter ponavljajo tako dolgo, dok se ne spopolnijo v svojem delu. Tedaj so svoj namen dobro dosegli. Poglavje XXII. Specialis linguarum methodus. *) Da je potrebno učiti se govoriti ter ob jednem spo¬ znavati stvari, navedlo se je že v poglavji XIX., točka VI. No, ker se vadimo raznih jezikov, jednega za drugim (za boljše spoznavanje stvarij), potrebno je za to tudi posebnih načinov. Nameravamo li bodisi katerega koli jezika temeljito naučiti se, moramo ga razdeliti na štiri dobe, namreč na ') Posebni napotek za učenje jezikov. 174 — vse to pa najprej tako, da se razume, a končno govori. Ako ne gre po teh stopinjah, ni mogoče po vsem in popolno prisvojiti si katerega jezika; vse bode zamotano, pomešano, pomanjkljivo in nepopolno, kar spoznavamo večinoma na sebi ter to tudi objokujemo, ker so nas tako napačno poučevali. Vsaka doba mora pa zopet imeti tri stopinje; ker resnično je, da se najprej vežba sluh, da se razume; po¬ tem pero, da piše; pa jezik, da govori. Prvo je naj¬ lažje, drugo težje, tretje najtežje. Ptuj jezik more vsakdo razumeti, ako se rnu ponuja prilika le nekoliko; pisati ga je že veliko težje; ker se more pri tem premišljevati ter tudi besednjak in druga sredstva vporabljati, ni sicer tako težavno; ali govoriti ga, ker to ex tempore (precej) biti mora in ker je tu potreben običaj jezika, to pa je naj¬ višja stopinja. To se dokaže z vzgledom na latinskem je¬ ziku, katerega se mora v sedanji dobi oni, ki hoče za uče¬ nega veljati, najpopolnejše naučiti. Ta mora za to imeti : Rudimenta vel Tirocinium (glavna načela ali temelje) najnavadnejših in najpotrebnejših besed in načinov, s ka¬ terimi se navadno govori in sicer nekoliko stotin, raztol- mačenih vedno za razgovor v materinskem jeziku; k temu se še doda kratko v materinskem jeziku pisano razlaganje o čitanji, izgovoru, sklanjavi in spregi latinskih besed. — To se najprej čita trikrat, da se sprijazni in spozna s či- tanjem in razumevanjem. Na to se jemlje vse po vrsti? kolikor se hoče na dan, ali v jedni uri zapomniti; pri tem pa je treba sklanjati in spregati. Slednjič vzemi to v roke tudi po trikrat; govori na pamet po dve ali tri strani, s tem bodeš kmalu prebavil jezik latinski in se ga tudi priučil. Tako postopajoč dva meseca, pristopi k seminarium latinae liuguae (semenišču latinskega jezika), ki obsega vse besede, s katerimi se to ali ono imenuje in izrekuje. To semenišče bodi zopet v materinem jeziku pri roči, ali s pridodano bolj popolno slovnico in češko-latinskem slo¬ varjem. Ako se tedaj del za delom semenaria dobro za¬ pomni; če se poučuje slovnica ter oboje rabi tako, da se sleharni dan sedaj to sedaj ono prevaja iz češčine v la¬ tinščino, in tako ustraje osem, največ devet mesecev, tako se razvidi, da bode učenec na konci leta ne le druge na¬ vadne latinske knjige razumeval, brez kvarljivih pogreš¬ kov vse iz latinščine v češčino in narobe prevajal, temveč ob jednem skoraj vse svoje misli izraževal razumljivo v latinskem jeziku in na ta način si bode čez leto dnij pri¬ svojil latinščino.*) ') N. B. (Pripomnek.) Ker bi se komu morebiti zdelo, da je to ne¬ mogoče ali da se to ne da doseči, omenim samo besednjak, od katerega je mnogo odvisno, je li dobro urejen, kakeršnih do zdaj nimamo v no¬ benem jeziku. — Prvič pisali so do zdaj vse slovarje v materinskem (češkem) ali nemškem jeziku, prevajajoč latinščino v svoj jezik. No, doeim dajejo češki mladini Lexicon Latino-Bohemicum (ali nemški Latino-Ger- manicum), to pomeni toliko, kakor da se da kakšnemu Cehu, ki name¬ rava v Italijo potovati, voditelja (kažipota) iz Rima v Prago namesto iz Prage v Rim in da se ravna po njem. V kažipotu ne stoji, kod da se krene iz Prage do Rima (kjer še nikdar ni bil, a o njegovi okolici še sanjal ni); čemu mu bode to? Utegneš mi odgovoriti: Cita naj ta kažipot nazaj, začenši od zdolaj. Na to odgovarjam: Zakaj mu ni kažipota precej tako sestavil, kakor ga ima rabiti? V ostalem ni mogoče, da bi to bilo Za boljšo latinščino je moč Viridarium (Florilegium) prirediti, obsezajoč Dialogos de rebus omnibus, methodo seminarii, sed prolixius et phrasi varia figurisque gram- maticis et rhetoricis ornamentis omnibus intermixtis, ut nempe totum linguae artificium hic prostet (razgovore o različnih stvareh, jednako semenišču, prevlečene obširneje z raznimi izrazi, govorniškimi premembami, da se tako prikaže ves sestav jezika v lepi svetlobi.) K temu pak je treba pridodati pravila in razpravo de elegantiis, quae sunt 1. Lexicae videlicet idiotismi latinae 2. Grammaticae koristno. Ker, ako pokažem popotniku ravno pot, od kod in kani, lahko bode potoval, imajoč pred očmi mesto, kod in kam hoče iti; vsak hrib, gozd, zvonik, sleharna reka, voda itd. mu pokaže to, treba je samo proti tein nameriti, na desno ali levo podati se, kakor mu vid služi. Inače služeč mora protivno, podobno raku ogledati se namesto naprej nazaj, kar mu prizadene gotovo več truda, poleg tega bode pa še zašel in zgrešil pot. Način, kako se slovarji sestavljajo napačno, pokazali smo že neko¬ liko v XVIII. poglavji, fund. IV. t. j. povedalo se je vse po načinu ana; litičnem. To tedaj je velika napaka v besednjakih, (katero je opazil tudi sam Gregorius Cnapius*), poljski slovarnik (lexicogratj, napisavši „Lexici Polonico-Latini”, zaradi katere mladina ne more hitro in vspešno napredovati. Porečeš mi: Morebiti se pri nas za to ne najde kaka pomoč. Zakaj ne? A čemu ni Roschelius latinskemu slovarju dodal češke razlage, s katero je moč vse poiskati? In M. Adam Svlvam quadrilin- guern, v katerem stoji češčina na prvem mestu? Odgovarjam: Tako je, vzelo se je to zato, ker so tu prednjačili Nemci, ki so to za svoj jezik tako pristrojili, a mi idoč za njimi, služili smo isti stvari istim načinom Ali tukaj se zopet pokazuje dvovrsten nedostatek, s katerim se kaže ne- temeljitost vsega tega ustrojstva. Prvič vsled tega nikdo ne more svojega materinskega jezika od latinskega bolje presojevati. Zato pravim, da se ni v jednem tem slovarju, nečem reči polovica, ampak tretji del, ali celo četrti del čeških besed pridržal. To vse more lahko razvideti, kdor nas *) Gregor Knapius (Cnapius). menih Jezusovega reda doma iz Poljskega, se je porodil 1. 1574. v Grodzjeku, bil je profesor govorništva, matematike in sholastičnega bogoslovja; pisal je /fhesaurum polonola- tino-gi'aecum“, „Adigia“ etc. in je umrl 12. listopada 1638. 1. figurae, nimirum eliipses, pleonasmi, enallagae ete. 3. Hi- storicae, nempe adagia. 4. Poeticae: rhitmus et metrum; (o lepoti jezika, namreč: 1. o slovniški posebnosti latin¬ ščine. 2 . Tu in tam je potrebno v govoru kaj izpustiti; pridodati itd. 3. Zgodovinske osobitosti, sosebno prislovice. 4. Poetične, pak število in mera. Končno pride Thesaurus (Viridarium universale,) ki ima nova pravila o bogastvu in izbornosti jezika; vzamejo se zgolj latinski pisatelji, iz katerih bi se mogla jakost in bogastvo jezika naučiti, kakor so: Seneca, Terentij, besednjak primerja z drugimi ali sam premišljeno presoja. Kdor se n. pr. potrudi, da vzame v roke kakšno češko knjigo (ali da ni latinski pisana, ampak uprav češki, takšne so starodavni spisi, sosebno pa dela Husova, Helčickova, Mihalčeva, Avgustova, Blahošlavova itd. knjige: razgovori Valouha s Petrkov_„ Labirint sveta“ itd.), ta bode našel polno fraz (praznih besed), ki jih iščeš v Silvi zastonj, pa bode izprevidel velik nedostatek, še več, nedostatek najpotrebnejših in najkoristnejših besed ali načina go¬ vorjenja, tako, da ne moreš iz češkega v latinski jezik, iz latinščine pa samo pomanjkljivo, trdo in nerodno prevajati, tako. da to ni češki, ni latinski. A je še druga napaka v teli besednjakih, namreč, da ni besede, ni načina govora, da bi bilo na mestu in točno navedeno, da bi si človek mogel povsodi pomagati; pogosto cel6 samo tako, da se zamaši luknja, da se zakrpa. To pa nikakor ne omenjamo na kvar prednikov in drugih učiteljev (bodi jim blagoslovljen spomin, ki so domovini verno služili, čim so mogli), ampak zavoljo tega, ker smo primorani posluževati se jih, če jih hočemo razumeti. Ljubi Bog ne zasiplje svojih darov na jedenkrat; njegova modrost napreduje samo korak za korakom. Med tem vemo dobro, da je naš izumek sicer popravil mnogo bivših nedoslatkov, ali da pri vsem tem dopuščamo, da se more z no¬ vimi in tanjšimi v resnici obvarovati, kar naj — daj mili Bog — store naši učenci. Želimo tedaj tak slovar, s pomočjo kojega bode mogoče vse knjige lepo, milo, lahko in na drobno, tako rekoč, igraje na češčino preložiti, pak obratno vse, kar je češkega, v lepo latinščino, (bodisi v slogu Ciee- ronovem, Tacitovem itd., kakor kdo hoče.) Takov besednjak je v postanku, — in če nam dragi Bog blagoslovi življenje, bode v kolikor je to moč, tudi dogotovljen. — 178 Plato,^Caesar, Ciceron, Sallust, Livij, Horac, Virgil itd. a za temi še drugi pisatelji. V tej obliki se mora tudi češki jezik, (a komur treba, tudi nemščina) prevajati, ako se ga hoče temeljito naučiti. Za češčino bodemo skoraj imeli za svojo šolsko mladino bistrih sredstev, s pomočjo kojih, ako Bog da, doseže se lahko namen, da se v našem jeziku pomnože Ciceroni, Virgili itd.; če mislimo na nemščino, bode mladina tudi za njo boljše pomoči dobivala, kakor pa do zdaj. Za grški in hebrejski jezik zadostujeta Tirociniuni in Palaestra, v katerih se temelji vežbanje mladine po naših učilnicah. Ako je komu še potreba italijanskega, španjskega, francoskega jezika, ta se bode, ako zna latinski, tega na¬ učil lahko v nekoliko mesecih, sosebno, če pogleda na¬ tančno Methodus instituendi Ph. Claumii (način pouče¬ vanja (napotek) Ph. Klaumia), ki določuje za naučenje ita¬ lijanskega jezika največ jeden mesec, za francoski jezik pa poldrugi mesec, seveda k temu prištevajoč še poto¬ vanje po teh deželah. Ravno tako more oni, ki se hoče še priučiti sirskega, kaldejskega in arabskega jezika, to doseči na podlagi ali temelju hebrejskega. Glavna stvar za učenje jezikov je, ako se spomin vadi bolje, kakor v scientiis artibus (kateri koli umetnosti), kajti ponajveč je treba znati ne samo vse besede, vse na¬ čine govora, prišlo vice in prirečja, nego morajo se tudi cele knjige v spominu ukoreniniti tako, da, ako je potreba o čem pisati ali govoriti, ima potrebno precej pri rokah- Ali za vse to se potrebuje ogromno truda in časa; a tega se vender ne ustraši, ker spomin ni kakor stekleno grlo, ki ostaja, kakor si ga bil napravil in ki se ne da razte¬ zati, temveč je kakor usta ali želodec živali, ki potrebuje in zahteva tem več, cim več dobiva v se, ker postaja krep¬ kejši. Tako tudi mala rastlinica pije iz zemlje vlago po malem; a čim več je pije, tem višje tudi raste in da še več piti more, za to se pripravlja. Tedaj ne kaže v mla¬ dosti spomin varčevati, ker takovo varčevanje bi bilo na škodo. Quintilianus o tem govori tako: Pueri quotidie quam plurima ediscant, etquaecunque aetas operam ju- vandae studio memoriae dabit, devoret initio taedium illud. Ljudevit Vives jasnejše: lib. 3. de trad. discipl. Prima aetate eserceatur memoria, quae exeolendo augetur. Multa ei commendentur, cum cura et saepe. Nam illa aetas laborem non sentit, quia non expendit. Ita extra laborem ac negotiurn diktatur memoria et fit capacissima. t. j. v prvi mladosti je treba spomin vežbati, ki se krepi z likanjem, ako se mu mnogo vsaja lahko in večkrat; a mladost truda ne čuti, ker ne zna presojevati. Tem na¬ činom se spomin razširjuje skoro brez truda in posla ter postaja obširnejši. Ravno isti v Introduct. ad Sap. Num. 180. pravi: Memoriam quiescere non sines. Nihil est, quod aeque labore gaudeat et augeatur. Commenda ei quotidie aliquid; quo plura commendabis, hoc custodies otnnia fidelius; quo pauciora, eo infidelius, t. j. Ne pusti spo¬ mina mirovati. Nič ne uspeva v delu tako lepo, kakor on. Vsak dan mu nekaj nakladaj. Cim več mu bodeš zaupal, tein varnejše bode to čuval; čim manje, tem nevernejše. J ) 0 Te Ljud. Vivesa navedene besede najdemo že na str. 138. v pog. XVIII. fund. VI., a ker jih Komenski navaja vnovič tudi v tem po¬ glavji (češke „Didakt,ike“), pustili smo jih tudi mi — neizpremenjene. 180 Treba pa je na to misliti, da se spomin vadi tudi v moški dobi; o tem nam piše Ciceron: Excercenda est memoria ediscendis ad verbum quam plurimis et nostris scriptis et alienis. (Spomin se vežba, čim bolje se učimo spise domače in svoje na pamet besedo za besedo.) Način za učenje besed, izrekov, prislovic na pamet je izkušen in vreden uvaževanja, namrečako se prevaja iz latinskega izvirnika na češki jezik, (izvirnik dene se takoj v stran), iz češkega izvirnika preloži na latinščino, potem pa poleg izvirnika popravljaj svoj prevod. Tem načinom se more — seveda - beseda za besedo, izraz za izrazom uvaževati in presojevati ter igraje zapomniti si in v spomin vsaditi. O ponovitvi sploh in kako je treba vse boljše ohra¬ niti v spominu, navedli smo že v poglavji XX. Poglavje XXIII. Methodus morum in specie. *} Napeljavati mladino, da bode nravna in krepostna, ni težko; (pokazali smo to že v poglavji V., ker ima človek za to vse sposobnosti v soglasji), a to se zgodi: 1. ako se prične vežbati poprej, nego se začno po¬ javljati nespodobnosti in nekreposti. Ker ako se njiva na pomlad ne poseje zgodaj, bode sicer rodila, ali kako in kaj ? Kokalj, osatje, trnje, koprive in druge nič vredne stvari; no če si nameraval jim koren odsekati, storiš to lažje, ako zgodaj preorješ, ter semenu dobro pripraviš ') Napotek k nravnosti. 181 tla, (da ta nesnaga ne dobi mesta, ne vlage, da ne po¬ ganja, da ne more bujno rasti in uspevati), nego da za¬ čneš kasneje pleti, kjer bi poleg tega to tudi drezal in žgal. Mari ne vemo, da čim poprej je lonček zavrel, tem prej se tudi usmrdi. Tako tudi čutara, napita z vodo, vo- denost obdrži vedno; a vsako vino v njej bode pa izhla¬ pelo. Volna obdrži barvo, s katero se je najprej pobarvala, niti se ne da tako lahko prebarvati. Vosek in sadra (gips) se dasta vlivati in vtiskati le tedaj, dok sta še mehka; ako se strdita, predelavaš ju zaman. Zatorej je prvič naj¬ poglavitnejše, o čemur zavisi vse, da se otrok precej za mladosti privadi in uči na dobro. 2. Navadi pak se najprej, ako ima neprenehoma pred očmi dobrih in koristnih izgledov. Doce facienda, sed fa- ciendo. (Vadi ga, da dela to, kar ti delaš); ker deca so kot mlade opice, kar vidijo, bodisi dobro, bodisi si slabo, odmah skušajo to ravno tako narediti. Zato je potrebno, da se roditelji, dojkinje, služabniki obnašajo med seboj trezno, mirno, lepo, uljudno, a na vsak način nravno in to otrokom na ljubo; s oseb no pak morajo učitelji najodločnejši ljudje biti, da se obnašajo in vla¬ dajo ljubeznjivo, da so tako rekoč prava zrcala kreposti, ker se učenci po njih ravnajo stalno. 3. Pridodati pa se mora pouk, da vse, kar store, pa¬ metno delajo, pa da vedo, zakaj je treba tako delati. Jed- nake nauke morejo si napraviti z lastnimi besedami, ali , ako se jim podajejo v sliki lepih izrekov iz sv. pisma in modrijanov, da se jih uče na pamet. Ker Salomon pravi, da so besede modrih ljudi j podobne ostim in zabitim žreb- ljem (Eccles. 12, 11.); s tem dokazuje, da se z žrebljem 27 182 nekaj pribija, da se ne razmaje, a z ostimi se živalica spodbada k zapregi in teku, ravno tako se dobra misel spodbuja in krepi na poti h kreposti. 4. No, kakor je potrebno neprestano učiti jih s pri¬ meri in opomnjevanjem, da naj so krepostni, tako mora nasproti temu odstranjevati jim slabe izglede, besede in razgovore, ki bi je otrovali. Nam se je bati, ker smo po- grešni in nagnjeni k slabemu, da ne bi se slabo lažje pri¬ jemalo, kakor dobro, kadar bi se jim oboje delalo očitno. Zavoljo tega se je treba najbolj truditi, da se marljivo izogibljemo različnih prilik pred še nepokvarjeno mladino, kakor so: slaba in nič vredna družba, nesramni razgovori, škodljive knjige, pohajkovanje in druge. Ljudje, ki nič ne delajo, uče se zares slabo delati, kajti duh ne more mirovati, torej če se ne bavi s koristnim, bavil se bode sam s seboj s praznimi, nespametnimi, ničevnimi stvarmi. Zbog tega je koristno, da se otroci vedno zabavljajo s čim dobrim, bodisi to že kaka igra, ki je v pomoč zdravju ali pa bistri duh, samo da se ubije čas in da se ne za¬ pravi dan. Kadar odrasto in se okrepijo v čednostih, jim to, kar vidijo, čitajo ali slišijo slabega, ne bode tako ško¬ dovalo. V to nam daje primer oni mladenič, ki ga je vzgojil modrijan Platon. Prišedši nazaj k očetu, vidi raz- ven družili nečednosti], da se tam vse smeje in krohota, začudi se rekoč, da on pri Platonu tega ni videl ter da _ gre zopet nazaj, od koder je prišel. Dogoditi se sicer more, da učitelj naleti na katere take razvade, na . ka- keršne je mladina nagnjena sama od sebe; tu naj jo opo¬ zarja ter izreče svojo nevoljo, kako da so grde, n. pr- stati na jedili nogi kakor čaplja, sedeti z naslonjeno brado, 183 sem ter tje zijati, na ljudi s prstom kazati itd. V ta namen je najbolje poslužiti se kacega nerodneža, na kojega ne¬ rodno vedenje je treba nekako zaničljivo pokazati, a pri tem vender ne gre, da bi se mu posmehovali drugi. 5. A ker sami redko kdaj moremo tako pozorni biti, kakor je potrebno, ne bode škodovalo, ako si roditelji za pomoč vzamejo ali starejše otroke, ali boljše posle, ki naj bi ob njihovi odsotnosti pazili na vedenje nedoraslih otrok. Učitelji pak morejo v vsakem razredu v to odre¬ diti starejše učence, da jim pomagajo, o čimer govorimo natančneje v poglavji XXVI. 6. Slednjič, ker strah in boječnost pri mladini biti mora, ako jo je treba h kreposti privaditi, zato jo je treba za naobraženje strahovati. Ker, kjer ni kazni, tudi ni bo¬ jazni. A kazen, pravim, da biti mora, ne toliko radi učenja, (ki se določuje s potrebnim redom in ki samo po sebi ugaja prijetno tudi človeškemu duhu, a ne potrebuje no¬ benega nasilstva), kakor zaradi obnašanja, da namreč oče, mati, vzgojitelj, učitelj ne trpe, ako opažajo kaj nepristoj¬ nega, ali da precej posvare, zakriče in se tudi zagroze, kadar je potreba; kajti poučevanje je svetloba, ki učencu kaže pot življenja, pravi Salomon. Pes. 6, 23. Učenci pak se morajo v vseh krepostih poučevati, ne izvzemši niti jedne in sicer v vnanjih in notranjih. Notranje glavne kreposti so: premišljenost, na¬ tančnost, blagodušnost in pravičnost. Premiš- 1 j i v o s t i ali opreznosti se otroci priuče prav lahko učeč se vseh stvarij, ker ona se temelji po razločevanji stvari od stvari, temelji' se na postajanji istih stvarij. — 184 Na natančnost pa se privadijo v jedi in pijači, v spanji, pri bdenji, v vsakem poslu, zabavi itd. tako, da se nauče povsodi, kadar je čemu pravi čas, vsega vživati pametno, ali ne delajo ničesa. — B1 ago dušno st i se privadijo, ako se uče obvladati (krotiti) sami sebe, zdržujoč si voljo, držeč na vajetih strasti, nevztrpljivost, jezo itd., z besedo, ako se navadijo s tujo voljo rajše voditi se, kakor pa s svojo, ako dragovoljno poslušajo druge v vsem, kar se zapoveduje dobrega, če bi bilo to tudi po njih mislih proti razumu. Lactantius ni zastonj pisal: Qui equos recte alunt, eos primum docent parere freno; pueros igitur qui instituere vult, primum assuefaciat, ut dieto sint audientes. (Kdor si hoče konja izvežbati, mora ga najprej privaditi na uzdo; ravno tako, kdor želi mladež naobraževati, mora pred vsem naučiti jo slušati.) Tako je v resnici. Jahalec ne bode ničesa opravil, ako konja najprej ne privadi na uzdo; potem se mu bode obračal po volji. (Glej o tem v Sirahu poglavje XXX. od 1. do 14). — Končno se bode v mladini utrdila pravičnost, če jo izpodbadamo in učimo, da ne stori nikomur kake škode, da ne žali ve- doma nikogar temveč, da pušča vsakemu, kar je njego¬ vega, da ljubi in govori resnico, laži pak se boji in iz¬ ogiblje, da dela sleharnemu po mogočnosti dobro itd. Nič manj se mladina ne privadi vnanjih kreposti j med ljudmi, ako se priuči uljudnih običajev, recimo, če bode nasproti odličnim osebam ponižna in uljudna, proti vsakemu pripravljena na uslugo; da gosta prijazno vsprejme, da, ako kam pride, uljndno pozdravi, pozdravljajočim lepo odzdravlja in če je potreba se tudi odkrije, poljubi roko, prikloni se itd. Nadalje je 1 Ho potrebno, da izvrši vestno poslanstvo, ako se jej naroči, na vprašanja pa dostojno odgovarja itd. Vsega tega se more mladina naučiti, vsega privaditi milo in ljubeznjivo, ako se le uvažuje vse, kar se je na¬ vedlo v pravilih tega poglavja. Poglavje XXIV. Methodus pietatis. J ) Apostolski opomin že nam pravi, da delamo na to, kako bi dušo in telo brez škode gojili (1. Thess. 5, 23), v tem spoznamo, kako je treba mladino vzgojevati, so- sebno paziti na to, kaj je od tega trojnega najimenit¬ nejše in potrebno; v to naj se oči najprej upro. Najprva je na vsak način duša, živa in neumrjoča slika neumrlji¬ vega večnega Boga. Ker smo o vzgoji telesa govorili že v pog. XV., o znanosti in moralnosti pak v naslednjih poglavjih, tedaj nam je govoriti še o krasoti duše, o sveti nabožnosti. Akoravno je ta božji dar, podarjen iz nebes po sv. Duhu, in ker isti sv. Duh išče pomočnikov, ki naj bi nje¬ gove rajske mladike očitno cepili, zalivali in obrezovali (1 Kor. 3, v. 6, 8.), zavoljo tega je tudi pravično, da ti uvažujejo svoje opravilo in svoje dolžnosti glede na ra¬ zumnost in poslovanje. Najprej tedaj še ponavljam, samo da bodo misli vseh, ki hočejo to čitati, obrnjene na stvar: da se vse vzgo- jevanje mladeži temelji na nabožnosti in da ') Napotek k nabožnosti. 180 se ima ves čas vzgoje vanj a na njo paziti. V do¬ kaz tega navedem sledeče: 1. Kar je najpotrebnejše, to naj ima prednost. Naj¬ potrebnejše pa je to, kar nam služi za najpotrebnejši namen, združiti se z Bogom na veke, a to je nabožnost. Sv. pismo pravi: prerokovanja bodo nehala, jeziki bodo umolknili, vednosti se bodo uničile, ali ljubezen bode tra¬ jala vedno. (1. Kor. 18.) Kar tedaj spada k večnosti, to naj se postavi najglobočje za temelj vsemu drugemu. 2. Najlaže pa je nabožnost v srce človeško vcepiti, predno se ono ne okuži in ne napolni s kacimi nečimur- nostimi. Kakor je laže ogenj ugasniti v iskri, namreč po¬ prej, nego je vzplamtel; kakor se voda v izvirku da laže zamašiti, nego kasneje, kadar se morajo nasipi in jezovi narejati; kakor se žito laže opleve, dok je še majhno, nego kasneje, kadar vzraste: isto tako je z nabožnostjo, za kar se potrebuje obilo posla; nepotrebno se mora iz- trebljevati. 3. Posodo, v katero hočeš drago mast spraviti, moraš poprej očistiti, inače se skisa, zasmradi, pokvari se. (Sin- cerum est nisi vas, infundas quidquid acescit.) Dušo svojo tedaj, v katero si se namenil modrost vlagati, moraš po¬ prej vsega očistiti, da se ti znanosti ne okužijo s smra¬ dom, z oholostjo in nečimurnostjo. 4. Kdor koli pričenja v modrosti vežbati se, ta po¬ trebuje voditelja in učitelja, sv. Duha, ki se sam imenuje dovršenega učitelja in ki te vodi k vsaki resnici. Duh ta pa, ker je sveti in duh strahu, beži od prevare in se od¬ daljuje od nespametnih mislij, kajti prihajajoča hudobija postaje prevelika. V pregrešno dušo modrost ne pride, niti 187 noče v telesu prebivati, ki je podvrženo grehu. (Modr. 1.) Zato se mora ta gost, nebeški ta učitelj najprej iskati, poklicati ter uvesti v čisto prebivališče. 5. Gospod Bog je vse prvence namenil sebi; zakaj bi tedaj tudi prvence našega veka ne? Sosebno pa je po¬ trebno paziti na ono, kar je naročil o negovanji sadnega drevja. Glasi se tako-le: „Kadar ste vsadili v zemljo razna plodonosna drevesa, tedaj neobrezane obrežite, da morejo roditi. Tri leta imejte neobrezana, niti ne bodete uživali sadu. Četrto leto posvetijo se slavi in hvali Gospodovi, a peto leto bodete jedli od njih sami. da vam Gospod po¬ množi njihovo plodnost 1 '. (Levit. 19, 28. itd.) A kaj po- menja to? čemu skrbi Bog tako za sadno drevje, ali samo na prosto za nas to pravi? Na vsak način za nas. (Glej 1. Kor. 9, 9, 10.) Kaj tedaj pomenja to-le: tri leta plod odmetavati, četrto leto posvetiti ga Gospodu in peto leto vživati ga? a če se bode postopalo tako, bode se pomnožila tudi plodovitost ? To znači: drevesca, posajena v zemljo izrajelsko (judovsko), so mladež, porodivša se v cerkvi. Prva tri leta so leta mladosti; v njih tedaj je treba, kar se z nami rodi ali raste, po potrebi obrezovati. Potem še-le imajo prvence našega hrepenenja Bogu pred¬ staviti, ter polagoma o tem prizadevati se, kar je treba temu življenju. Ako se bodemo tega reda držali, nam Bog obljubuje svoje darove pomnožiti; a naposled iskajoč to vsled svoje pravice zapoveduje, da tako tudi bode. Ker „jaz sem Gospod, Bog vaš". Drugače tedaj biti ne more. 6. Nabožnosti sami obljubljeno je sedanje in bodoče življenje (1. Tim. 4, 8. Mat, 6, 33.). Sosebno pak Gospod obeta tistim bogaboječim, da jim bode razodel tudi skriv- 188 nosti. (Psalm, 25, 14.). A zato se strah božji zove začetek, koren, izvir in venec (krona) modrosti. To so že uvaže- vali pogani; Ciceron pravi: Deum cole, et omnia facies divino instinctu (t. j.: Spoštuj Boga, a on te bode vodil s svojim nagibom.) To kaže v resnici razum sam, da kdor se obrača k svetlobi, tega obsije svetloba; čim bliže mu je, tem bolje ga obsije. Bog pa je svetloba. 7. Naš razum in sveto pismo nam svetujeta, „da svoja opravila uredimo tako, da so v veselje srca, ker to je življenje človeško" (Syr. 30, 23.). Večjega veselja na svetu pa ni in ga tudi biti ne more, kakor je veselje dobre za¬ vesti v Bogu, radi katere pobožni človek jednako drevesu« posajenemu poleg žive vode, vedno zeleni in vedno cvete (Psal. 1, 3. in 92, 13.), dočim se brezbožni prispodablja veli praproti v puščavi, zažgani na tleh. Zavoljo tega ima nabožnost biti začetek, temelj in podpora korenu v vsem našem prizadevanji, v prijetnostih, v svoji modrosti, v vsem življenji, sedanjem in prihodnjem Končno se to dokaže temeljito z vzgledi poganskih modrijanov; med njimi, ki so v modrosti najviše dospeli Sokrat, Platon, Seneca, Epictetus, Ciceron. slednjič tudi Salomon, da imajo skrb za ureditev src zavoljo Boga, kar jim tudi kažejo knjige. Celo sam disputator (pravdač) Aristotel, preživši vse življenje v toliko globokem modro¬ vanji, vskliknil je pred smrtjo: En s entium, mise- rere m e i! (Usmili se meti, ki si bitje vseh bitij!) Zakaj si tedaj mi precej tega ne postavimo za cilj, kar je te ravno pred smrtjo pripoznal in na kar so drugi le iz dolzih naporov prišli? Tako zaukazuje Bog, tako kaže razum, tako sili potreba; dru- 189 gače je nemogoče. Na tem stoj nepremakljivo, da bodo naše krščanske šole svetišča pobožnosti in delavnice sv. Duha! Amen, Jezus Kristus, Amen, Amen. V čem je n a b o ž n o s t ? Nabožnost (krasno povedano) je prostovoljno, ljubez- njivo, neprestano obračanje srca k Bogu. A to vse se godi z mišljenjem, voljo in dejanjem. Z mišljenjem se obračamo k Bogu, kadar neprestano nanj mislimo, ki nas je ustvaril, ki nas vzdržava, ki nam je dobrotnik in oče, od katerega živimo, gibljemo se in prebivamo, kadar v vsem in povsodi, kar koli vidimo, slišimo, ukušamo, vohamo in kaj tipamo, smatramo kakor stopinjo njegove moči, modrosti in dobrote. Z voljo, ako ga spoznamo za neizmerno svoje dobro, ga ljubimo iz dna srca in sicer bolje, kakor kar koli dru- zega na svetu, iskajoč ničesa tako, kakor njegovo milost in ljubezen, boječ se ničesa tako, kakor njegovega gnjeva (jeze) in nemilosti. Z dejanjem, ako v vsem svojo voljo podvržemo nje¬ govi volji, ter. vse svoje sposobnosti in nagnjenja uporab¬ ljamo Božjim krepostim, da se v nas sveti slika in prilika Božja v svoji čistosti in svetosti, pravičnosti in milosrč¬ nosti. Blažen, kdor doseže to troje! Na čem se to temelji? Oe se ima to troje v mladež krepko vcepiti, potrebno je za to poznati pravi temelj, a ta je trivrsten: pismo, 2S 190 - svet in sam človek. (Scriptura natura et providentia partieularis.) V pismu moramo spoznati Boga, kakeršen se nam je razodel s svojim glasom; na zemlji, kakor se je na nji pokazal s svojimi deli; v nas samih, kakor se kaže v svo¬ jih dobrotah in kaznih; akoravno se to troje razodeva iz¬ virno s svetim Duhom v svetem pismu, kar se potem razvija v našem razumu z lastnim pretehtavanjem Božjih del in naposled se utrjuje v srcu z notranjim čuvstvom. Zavoljo tega morajo učenci pred vsem pobožnosti privaditi se najprej iz sv. pisma. Kar je v resnici Hype- rius J ) rekel, da (in scriptura nascitur theologus) se bogo¬ slovec mora. iz sv. pisma poroditi, to sveti Peter obrača obširnejše na vse sinove Božje, rekoč, da se morajo pre- poroditi iz novega semena, iz žive besede Božje, ki bode trajalo na veke. (1. Peter 1, 23.) Sveta knjiga tedaj, bi- blia namreč, mora v krščanskih šolah biti alpha in omega (začetek in konec), da znajo sv. pismo vsi krščanski mla¬ deniči po vzgledu Timoteja že od detinstva, vzgojeni po besedi vere, da bodo sposobni za odrešenje. (1. Tim. 4, 6. in 2. Tim. 3, 15.) Potem tedaj šele stopi na prvo mesto filozofija (modroslovje), ker potem nastopi razumno in ko¬ ristno presojevanje vsakovrstnih Božjih in človeških del, a s tem tudi naobraževanje svoje zavesti. h Andrej Hyperius, rojen 16. velicega travna 1511. 1. v Ypernu, šolal se je v Parizu, kjer je kasneje poučeval v dialektiki (razumoslovji) in v retoriki (govorništvu); kasneje se je poprijel bogoslovja, postane profesor v Marburgu na Nemškem ter umrje l. svečana 1564. 1. Zapustil je razne šolsko-znanstvene spise, v nemščini in latinščini. 191 Kako se to v e ž b a ? Veliki mož dr. Martin Luther je rekel, da tria faciunt theologum. meditatio, oratio, tentatio (tri stvari store pro- povednika: premišljevanje, molitev, napast. Premišljevanje obstoji v tem, ako pogosto, skrbno in pobožno uvažujemo in izprašujemo sveto pismo, dela in dobrote Božje. Kako pa se ima to delati, potrebno je mla¬ dini pokazati, a ni treba prenehavati vsaki dobi prilago- vati to posebej pri pojedinem opisovanji. Obseg temu je ta: da se uči povsodi uvaževati in razločevati, daje vsem stvarem začetek, središče in namen jedino Bog sam, naj se tudi po njegovi volji vse godi, (bodisi, da to stori on sam, bodisi, da dopušča, da se stori); vse se ravna in opravlja po njegovi mogočnosti in modrosti; vse se ima v slavo njegove milosti in pravičnosti izvršiti. Molitev je pogosto in neprestano zdihovanje k Bogu, ž njo se ne krepi le srce v Bogu in od tod ne zajema samo tolažbe in veselja, temveč ž njo se dobiva tudi svet in pomoč v vseh opravilih. Ker to je vender stano¬ vitno, da „mi sami od sebe ničesa ne premoremo, še celo pomisliti ne moremo kaj dobrega, ker vsaka naša popol¬ nost prihaja od Boga“. Moramo se tedaj učiti, da vedno in povsodi gledamo v Boga, ker kakor so oči služabni¬ kove obrnjene na roke gospodarjeve (Psalm. 123), tako naj sleharni izmed nas v vsem vedno zaupa v Boga ter se v vsem bavi bolje z Bogom, kakor pa z ljudmi. A to bode lahko, ako nisi samo na molitev pripravljen, na ko¬ lenih klečeč, roki sklenivši, glasno vpijoč (za kar je treba posebnega mesta in časa), temveč če tudi v vsakem poslu, v kakeršnem koli hrupu, ležeč, stoječ, idoč, sedeč, govo¬ reč, poslušajoč in kar koli delajoč, misliš na Boga, ter se dviguješ k njemu z ljubeznijo, zaupanjem in s hrepene¬ njem. To tedaj je tisto, kar se piše o Enohu, da je stalno hodil z Bogom. (Gen. 5.). Napast je skušnja, iz katere se razvidi, koliko je člo¬ vek napredoval vnabožnosti; a ta je trovrstna: človeška, vražja (hudičeva) in Božja. Človeška je: lastna in tuja. Lastna je, ako izprašuješ sam sebe v zavesti, se li obna¬ šaš v vsem po volji Božji, ali če ti v čem kaj manjka. Ptuja je: prijateljska in neprijateljska. Prijateljska je, ako se za to izprašujejo predložena vprašanja, ali z ne¬ znatnim načinom marljivost, zvestoba, miroljubnost itd. Neprijateljska je, kadar nas kdo sovraži, prezira, natol¬ cuje, ogovarja, žali, nam kaj ukrade, nas muči s kaker- šnim koli načinom. V vsem tem mora se mladina vaditi, da zna tudi sama sebe neprestano varovati, zavest bra¬ niti ter kakeršnih koli napastij bližnjih — v kolikor ji drago — privaditi se, v prepričanji, da kadar nam Bog kakšnega človeka posadi čez bok ali vrh glave, da tega zastonj storil ni. Seveda jo je treba tudi navaditi, da se nauči zopet spoznavati hudičevega nagovarjenja in na¬ pasti, kakor tudi od njih razločevati Božja, v obeh slu¬ čajih pa mora strpljivo, stanovitno, mirno, udano vesti se. A za to vse, ako Bog da, kjer bode potreba, pokaže se tudi način za vsaki razred. 193 Poglavje XXV. Ako hočemo, da bodo krščanske šole, treba je, da se odpravijo paganske knjige iz njih. Neobhodno potrebno je, kar sem že povedal v prejš¬ njem poglavji, — o tem spregovorim obširneje, da ako nameravamo pravo krščansko šolo imeti, to pravo delav¬ nico za nabožnost, moramo v nji uvesti knjigo Božjo ter vse temu protivne poganske knjige iz šol iztrebiti, da mladina doseže svoj namen. 1. Bog ni ljudem v resnici nobene druge šole prijavil, razven v svoji veži, v svojih ustih t. j. v svetem pismu. Tako govori v resnici Bog: „Izrael, slišiš! Gospod, Bog tvoj, Bog jeden je. Radi tega bodo te besede, ki ti jih danes nalagam, v tvojem srcu; a ponavljal jih bodeš s svojim sinom ter govoril o njih, kadar sediš v svoji hiši in kadar greš po cesti, leže ali ustajaje. Zapovedi te na¬ veži kakor načelek med svoje oči. Napiši jih tudi na dur- nicah svoje hiše in na vratih svojih, i. t. d." (Ueut. 6, 4, i. t. d.) In pri Izaiji: „Cujte nebesa in pazi zemlja; kar govori Gospod" (Iz. 1, 2.). „Jaz, Gospod Bog tvoj, učim te v tvojo korist ter vodim te po dobrem potu" (48, 17.). Zopet, „se li ljudstvo ne more na svojega Boga zanašati?" (Iz. 8, 17.) A sin Božji pravi: „Pogledejte pisma". (Ivan 5.) i. t. d. 2. Bog je objavil svojo besedo kakor popolno pravilo življenja in zadovoljno svetlobo razuma. Ker on je po Mojzesu svojemu ljudstvu govoril: „Yidite, naučil sem vas zakone in da sodite! čuvajte to in pa izvršujte. Ker to je vaša modrost in vaša opreznost pred očmi ljudstva, — 194 — ki bode, čuvši te zakone, reklo: „ Gotovo je to ljudstvo modro, ta narod razumen" (Deut. 4, 5.). A k Jozuvi: »Knjiga tega zakona ne bode šla mimo ust tvojih, tem¬ več premišljeval bodeš o njem dan in noč, ker potem bodeš srečen na svojih potih, potem bodeš oprezen". (Joz. 1. 8.) Po Davidu zopet: „Zakon Gospodov je dovršen za¬ kon, ki krepi dušo; svedočanstvo (spričevalo) Gospodovo je resnično, ki daje nevednim modrosti, ki razsvetljuje oči" i. t. d. (Psal. 19.J Celo po aposteljnih: „Vse od Boga navdihnjeno pismo je koristno za nauk, za popolnost člo¬ veka, stvar Božjo". (Tim. 3.), — To in slično so znali in pripoznavali tudi najbolj razsvetljeni sveti možje. Chry- sostomus 1 ) pravi: Quidquid vel discere vel ignorare opus est, in scripturis discimus. (Kar koli je potrebno znati ali ne znati, moremo se iz sv. pisma naučiti.) Cassiodorus 2 ) pak: Sciptura in schola coelestis etc. (Pismo po šolah je nebeško i. t. d.) h Sveti Krizostoin (Chrysostom us) (prav za prav Ivan-Zlato- ust) se je porodil okoli srede 4. stoletja v prav srečnih razmerah v An- tijohiji; bil je neizmerno nadarjen, v svojem 23. letu se je pokristjanil. Po svoji nenavadni zgovornosti zaslovel je tako, da so ga 1, 397. ime¬ novali škofom Carigradskim. Njegova čistost se prav nič ni ujemala z življenjem v cesarski prestolnici. Zaradi svarilnih govorov proti pregrešni cesarici Evdoksiji so ga vsled necega škofovskega zbora odstavili od službe. Njegova občina je sicer po jednoglasnem sklepu dosegla, da so ga pokli¬ cali nazaj; toda njegovi novi svarilni govori so mu nakopali zopetno prognanstvo, kjer je tudi umrl 14. kimovca 1. 407. Radi svoje izvanredne zgovornosti, spojene z jasnostjo in z izvrstnim tolmačenjem sv. pisma, kakor tudi radi svete čistosti, zavzema med cerkvenimi učitelji jedno prvih mest. 2 ) Kasijodar (Cassiodorus), porodivši se v 2. polovici 5. stoletja v Dolenji Italiji, opravljal je pod Odoakarjem, dalje pod Teodorihom in naslednjimi Gotskimi kralji imenitne državne službe; zaradi izvrstnega sloga (pisave) v zakonodajstvu veljal dolgo časa za izgled. Po padcu 195 Razven tega je Bog svojemu ljudstvu zapovedal, da naj se ne obrača drugam za nauk. Tako pravi Gospod : „Ne hodite po potih poganskih. Ker zakoni teh narodov so sama ničnost 11 (Jez. 10, 2.). A zopet: „Ali ni Boga v Izraelu, da greste iskat Belzebuba, boga Akarona“ (4. Kralj. 1, 3.)? Ravno tako: „Zakaj li ljudstvo ne išče svo¬ jega Boga? Zato idite k zakonu in spričevalu. Ako pa tega nečejo, jim svetloba nikdar svetila ne bode“ (Iz. 8, 20.). Cernu to? Ker je vsa modrost od Gospoda, ki ostane ž njim na veke. Le jeden jedini je premoder, zelo grozilen, ki sedi na svojem prestolu. Ker, komu je očiten koren modrosti? kdo je razumel njeno prebisanost (Syr. L)? Akoravno so videli svetlobo nebeško, niso pa spoznali pota k znanju, ni se slišalo v Kananu, ni se videlo v Temanu; niti sinovi Agare, iskajoč razumnosti, ne trgovci Maranski, tolmači prilik niso poznali pota modrosti. No, tisti, ki zna vse, ve zanj ter ga je iznašel s svojim umom. On je izbral vsa pota znanja ter ga dal Jakobu, svojemu služabniku in svojemu milemu Izraelu (Baruch 3.). Drugim narodom ni tako naredil, zato tudi niso poznali njegove sodbe (Psal. 147.). 4. Ako pa je včasih njegovo ljudstvo krenilo na dra¬ žestne ovinke, tega Bog ni zamolčal, temveč je to težko prenašal, prištevajoč mu to v največjo nezmisel, da je preziral studenec modrosti (Bar. 3, 12.). ali vračunajoč mu Gotov se je umaknil na stare dni javnemu življenju popolnoma. Zadnje dni je preživel v nekem samostanu v Dolenji Italiji, ki ga je sam sezidal, kjer se je pečal noter do svoje smrti z znanstvenimi vedami. Umrl je blizo 100 let star 1. ')(12. Med drugim je zapustil spise o pravopisu in slovnici, dalje je njegova knjiga „De artibus et disciplinis liberalium artium' ki obravnava sedem šolskih znanosti, v srednjem veku bila ve¬ liko časa v rabi. 196 za dvojno zid, da je zapustil izvir žive vode, kopajoč se v prazni kapnici (Jer. 2, 13.). Tako toži po Ozijahu, da milkujejo s pogani in njihovimi zakoni rekoč: „Tega pa, kar sem jim napisal sam v obilnosti v svojem zakonu, ne cenijo uvaževajoč to kakor tuje stvari" (Oz. 8, 12.). In glej, kaj tukaj Bog govori, da so posebne stvari v zakonu napisane, a to v obilnosti! Zakaj ne verujemo Bogu? Spominjajmo se bolje tega, kar je Bog rekel v zakonu Mojzesu: „Beseda ta ni prazna, da jo prezirate; temveč je življenje vaše" i. t. d. (Deut. 32. 46.) 5. Zavoljo tega prava cerkev in vsi pravi pobožniki niso imeli in si tudi niso želeli drugi šole, razven besede Boga najvišjega, a imeli so modrost nad vso modrostjo tega sveta. David, v resnici moder kralj in velik prorok izpovedal je v psalmu 119. v. 98. itd. od kod je zajemal znanje in modrost. „Tvoja zapoved napravila me je rao- drejšega od mojih neprij atelje v, ker jo imam neprenehoma pred seboj; dtp postal sem celo razumnejši od vseh svojih učiteljev, ker premišljujem tvoja spričevala. Da, opreznejši sem, kakor starčki, ker čuvam tvoje zapovedi, iz katerih zajemam modrost. Sovražim pa vsa varljiva pota, a tvoja beseda je svetilnica moji nogi in vid moji stezi. Spričevala tvoja so mi razkošje, ona mi svetujejo" itd. Salomon, naj- modrejši človek, izpoveduje slično: „Gospod daje modrost, iz njegovih ust pride znanje in opreznost". (Posl. 2, 6.( Jednako tudi Jezus Sirah, predivih modrosti se bliščeci, v svojem predgovoru priznava, da se je to prisvojil ne inače, kakor s čitanjem zakonov in prerokov. Zato bi se tudi svetniki Božji razveselili nad zakonom, „gledajoč v tem svetlobo v svetlobi Božji" (Psal. 36.). „Blaženi smo, 197 Izraelci", pravi Baruh, „da so nam poznate stvari, ki so Bogu mile" (Bar. 4, 4.). Potem aposteljni: „Kam pojdemo od tebe, Gospod, dočim imaš besede večnega življenja?“ (Iv. 6, 68.) 6. Izgledi vseh vekov in slučajev kažejo, da kjer koli se je cerkev od teh studencev Izraelskih zatekla k izvirom tujim, da je to bil začetek zmoti in prevari. To se vidi na stari Izraelski cerkvi iz pogostega karanja Bož¬ jega po prerokih; o novi krščanski cerkvi pak se ve, da, dok so aposteljni in njihovi nasledniki govorili samo Božjo besedo, dotlej je vera ohranila prvenstvo, a Božji možje so svetili z veliko svetlobo Božjo. No, kadar so pogani začeli splošno obračati se cerkvi, vtihotapilo in zaneslo se je vsled vnemarnosti čuvajev v cerkev polno pogan¬ skih knjig, tako, da so prevladale po vseh šolah, ker vedno svedoči žalostno stanje, do čegar je prišlo že pod Antikristom. Izgubili so ključ razumnosti in znanja tisti, ki so domnevali, da ga imajo; svetloba vere se je v člo¬ veških srcih zatemnela; pomnožile st) se misli slepih po¬ ganskih zmot v vseh člankih, vodečih po ovinkih nasproti razodeti besedi Božji; nastalo je polno nesloge in razkolov na vseh straneh; ljubezen se je ohladila, prava pobožnost obmolknila; z besedo, zavladalo je povsod v imeni kr¬ ščanstva zakrito poganstvo. Moral se je v resnici gospodar nebes in zemlje zagroziti, „da, kteri so prezirali zakon in spričevalo, nimajo svetlobe" (Iz. 8.), temveč bodo polni duha zamolklosti, da se oči njihovim prerokom in pogla¬ varjem pokrijejo s pajčelanom v toliko, da jim bode vse znanje kakor zapečatena knjiga. A ker je njihov strah, s katerim so se bali Boga, izviral iz zapovedij človeških, 29 198 — izginiti je moral ž njimi Bog tako, kakor se je javljalo divno in čudno, da bode izginila modrost modrijanov in opreznost opreznih" (Iz. 29, 10, 11 itd.). Uprav to se je na njih tudi izpolnilo, kar je sv. Duh rekel o poganskili modrijanih, da „so v svojih mislih prišli ob pamet, in njih nerazumno srce je zatemnelo. Imajo se za modre, ali pri tem so blazni" itd. (Rim. L). — Da se cerkev srečno ob¬ novi, očisti zmot, ker drugače biti ne more, potrebno je, da se vse nečiste knjige, kakor tisti čas v Efezu, znosijo na gromado ter se zažgo; tako bi krepko napredovala beseda Gospodova ter vkoreninila se (Dela 19, 19.); tako bi se izpolnilo ono, kar pravi prorok, „da bodo vsi po¬ učeni od Gospoda" (Iz. 54, 18.), kadar se vsi začno učiti ne od ljudij, to je od slepih poganov, ampak od Boga samega. 7. Ugled nas kristjanov in naših otrok ne dopušča nam tako spozabiti se, da se družimo z nečisto pogansko druhalijo. Ker glej, sami deci knežji ne dajejo za učitelje klateža in postopača, burkeža, glumača in druge take vrste ljudi, temveč može ugledne, spoštovane, modre in krepostne. In mi dajemo dedičem nebes, bratom Jezusa Kristusa, za voditelje nesramnega šaljivca Plauta 1 ), neči- *) T. M. Plautus (Plaut) imeniten rimski pisatelj veseloiger, po- rodivši se okoli 1. 254. pred Kristusom v Umbriji, je bil s početka v Rimu strežaj pri neki gluinaški družbi; pozneje je potoval kot trgovec, kmelu na to je vstopil v službo za mlinarskega hlapca. V tem svojem po¬ slovanji je spisoval veseloigre, ki so občinstvu jako dopadle, kar mu je omogočilo, da se je čisto posvetil pisateljevanju raznih iger. Izmed mno¬ gih veselih iger, ki se pripisujejo njemu, je le 21 pristnih, od katerih so se — izvzemši jedne — vse ohranile, toda nekatere samo v odlomkih. Plautovi spevi obsezajo obilo dovtipa, opisujoč izvrstno tedanje Rimske nravstvene razmere, ki so bili namenjeni jedino le v razveseljevanje ob¬ činstva. Plaut je umrl okoli 1. 181. pr. Krist. 199 stega Ovida, brezbožnega bogatajca Lucijana, šaljivega glumača Diogena, slepega boritelja Aristotela, basenskega Plinija, 1 ) širokoustnega Cicerona? — Oh! dovolj nespa¬ metno smo ravnali, popustimo že to! Dovolj smo se dali mamiti, poglejmo že, da nam in potomcem za temo pri- sije zopet Božja svetloba. Procul hinc, procul este pro¬ fani; (Daleč od tod, daleč bodite pogani!) Bog je svojim otrokom odprl v svojem domu (cerkvi) dovršeno šolo, v kateri je voditelj sv. Duh; učitelji so pa patriarhi (očaki), proroki, aposteljni, nadahnjeni vsi s pravo modrostjo, ki svetijo z vzgledom in besedo, to so sveti možje; dočim so učenci sami izvoljenci Božji, izvoljeni prvenci zemlje za Boga in Jagnjeta Božjega, ob jednem pak so učenci angelji, knezi in odličnjaki nebeški (Efez. 3, 10.); to, kar koli se tukaj predava, je pravo, resnično, dovršeno in vz¬ višeno znanje in veda, poleg vsega vlastnega modrovanja, ki se naslanja na korist in potrebo tega in bodočega živ¬ ljenja. Ker le usta Božja so tisti studenec, iz katerega izvira prava studenčnica sleharne modrosti. Lice Božje je tisti blesk, iz katerega odsevajo žarki prave svetlobe; glas Božji je tisti koren, iz katerega raste in se razvija razum. Zavoljo tega blagor onim, ki motre obličje Go¬ spodovo, ki pazijo na usta, ki njegov glas vpuščajo v svoja srca. Zato je to jedino prava pot, po kateri je mogoče priti do prave modrosti nebeške, razven te dru¬ ge ni. ') Plinius (Plinij). V Rimski slovstveni zgodovini najdemo dva pisatelja tega imena, strica in nečaka, živeča v 1. stoletji po Krist. So- sebno znamenit je starejši Plinij, ki je spisal prirodoznanstvo (Historia naturalis) v 37. knjigah, ki ga je — kakor povdarja sam — sestavil iz več kot 2000 zvezkov. Umrl je 1. 79. pri bljuvanji ognjenika Vezuva. 200 8. Potrebno je tudi omeniti to, kako se je Bog v pri¬ likah razodeval svojemu ljudstvu, in kaj je sledilo iz tega, kadar ga niso poslušali. Gospod, tvoj Bog bode uničil po malem vse te narode izpred tebe itd. a ti sežgi vse nji¬ hove malike, toda ne polakomni se srebra in zlata, kar ga je na njih, ali če ga vzameš, naj ti ne služi za zanko, ker to je gnus pred Gospodom, tvojim Bogom. Ne nosi tedaj malika na svoj dom, da ne boš tudi sam proklet" (Deut. 7, 22, 25, 26.). A v poglavji 12. (v 30. itd.) se čita: „In kadar sem iztrebil vse pred obličjem tvojim, pazi, da ne padeš v zanke, idoč za njimi. Ne išči njihovih bogov, rekoč: Kakor so oni delali, tako delam jaz. Ne stori tako Gospodu, svojemu Bogu itd.; temveč kar zapo¬ vedujem vam jaz, tega se držite in tako delajte, a ne dodavajte ničesa in tudi ničesa ne odjemajte 11 . Po zmagi jim je Jezus moral svetovati, da vse malike odpravijo od sebe (Jez. 24, 23.), oni pa tega niso storili, dogodilo pa se je v resnici, kakor jim je pretil Bog, da so padli v zanke, pogreznili se v malikovanje, ka je uprav rodilo razpad izraelskega in judovskega kraljestva. In mi bi ne mogli biti modrejši ter da bi se ne mogli po ptuji nesreči ogibati poganskih mrež in zank? Knjige niso maliki, vtegne kdo reči. Odgovarjam: Ali so vender ostanki po¬ ganov, ktere je Bog uničil pred obličjem svojega krščan¬ skega ljudstva, kakor tudi tam; a so sedaj ti ostanki mnogo nevarnejši, kakor li ondi. Tam so se vjeli le tisti, kojih srce je znorelo (Jer. 10, 14.), tukaj so pa tudi naj- modrejši v nevarnosti (Col. 2, 8.). Tam je bilo samo delo človeških rok (kakor Bog pogosto pravi, očitajoč maliko¬ valcem njih neumnost); tukaj pa delo človeškega duha. 201 Tamkaj srebro in zlato, prijetno za oči; tukaj modrost razuma, ugodno za telo. Mari te knjige niso maliki? Kdo je bil vzrok, da je cesar Julijan zapustil Kristusa? Kdo je papeža Leva X. tako omamil, da je proglasil zgodbo o Kristusu za basen? s katerim duhom je bil navdahnen kardinal Sadolet, ko je rekel Bembi, 1 ) čitajočemu sv. pismo: Tantum viruin non decent istae ineptiae. (Tak mož naj bi se mučil s tacimi bedarijami.) Kaj je vzrok, da se modri Italijani, Španjolci in drugi privadijo na brez- boštvo? Nič druzega, kakor modrost, zajeta iz knjig po¬ ganskih ! Oh, da bi ne bilo med nami tistih, katerim vga- jajo Ciceron, Plaut, Ovid, Katul (Oatullus), Marcijal (Mar- tialis), ki so okuženi z duhom njihovih spisov! Ako kdo reče: Drugim pa ni v škodo, če čitajo te knjige; osta¬ nejo pa vender le pobožni kristijani? Na to pak odgo¬ varja apostelj: „Vemo, da ni malik nič; toda tega ne umejo vsi. „Pazite tedaj, da to vaše znanje ne žali sla¬ botnih" (1. Kor. 8, 4, 7, 9.) Akoravno usmiljeni Bog mnoge obvaruje propada, nam se pa to vender ne more odpustiti, ako dopuščamo taka zalezovanja, ki so nakičena z različ¬ nimi človeškimi izumki, kateri oči in srca neopreznih pre- slepe in zapleto v satanove mreže. Molčimo; poslušajmo rajši svet Božji, ne mamimo se z bleskom dozdevnega zlata in srebra, ne donašajmo v hiše, grdobe ter ne prire¬ jajmo sami sebi mrež in zank. Ne storimo neverne Gos- r ) Kardinal Pietro Bembo, jeden najimenitnejših italijanskih uče¬ njakov iz prve polovice Iti. stoletja, združeval je s svojo osebo vse, kar se more ljubeznjivo imenovati. Vpeljal je zopet čist latinski zlog (pisavo), v italijanščini pa je posnemal Petrarko. Ko so bili 38 let starega Ivana Medici (Lev X.) izvolili papežem (ta je bil velik pospešitelj znanosti, ved in slovstva), bil je imenovan papeškim tajnikom. 202 podu, svojemu Bogu; ne dajajmo slavo njegovo nakitom in risarijam; ne postavljajmo Dagona 1 ) poleg skrinje za¬ veze; ne pomešajmo modrosti, ki dohaja od zgoraj z ono, ki pride od zdolaj, temveč čuvajmo ono, kar je zapovedal Bog, a to brez dodatka, brez izmečka. 9. Slednjič, ako ne bodemo poslušali Božjega sveta, osramotili nas bodo oni iz Efeza, ki so precej, kedar jih je obsijala svetloba Božje modrosti, sežgali svoje poganske knjige (Dela 29, 19.). A vidimo še dan danes, da ima Grška cerkev od svojih poganskih pradedov (modrijanov in pesnikov) v svojem prekrasnem jeziku spisane knjige, ki jih pa ne dopuščajo v svojih šolah citati iz tega raz¬ loga, ker ne izvirajo iz duha Kristusovega, ampak iz duha posvetnega, ter niso polne modrosti Božje, temveč človeške. Bile so te knjige tako prepovedane, da so tistega, ki bi se bil drznil jih citati, izobčili iz cerkve, vzeli so ga pa še le potem nazaj, ako se je v resnici poboljšal ter te knjige opustil. O tem pripoveduje naš Harant, v svojem svojem potopisu, prvi del, str. 376. Akoravno so Grške cerkve, pustivše v se barbarstvo, katere zanemarjajo be¬ sedo Božjo, v mnozih stvareh pogreznile se v škodljivo brezumnost in praznoverstvo, a poganskih knjig in pa pred veliko Antikristovo zapeljivostjo jih Gospod Bog vender varuje, da se ne dajo omamiti in zapeljati od apo¬ stolske resnice. Zatorej je vredno, da jim v tej stroki sle¬ dimo. Ker odstranivši od sebe poganstvo, odstranili bo¬ demo tudi svetno prevaro, ako pa dodamo, (kar je bolje od vsega) vežbanje Božji besedi, bodemo dosegli pravo ') Dagon, najvišji bog Filistrov; imeli so gaza vladarja človeškega življenja in osode. Bil je sličen Feničanskemu bogu Balu. 203 modrost in »razumnost, ker vidi se svetloba samo v Božji svetlobi (Psal. 3(3, 10.). Tedaj, „vsi, kateri ste iz hiše Ja¬ kobove, hodite, da hodimo v svetlobi svojega Boga“ (Iz. 2, 5.). No, preudarimo tudi, kaj pravi proti temu prevroči razum sveta, ter v čem se vesele te postranske poganske miline. 1. Nahaja se, pravijo, v knjigah modrijanov, govor¬ nikov in pesnikov spisana velika modrost. Odgovarjam: Zaslužijo, da oslepe, ker od svdtlobe odvračajo oči. Res je, da stori sovi mrak dan, nočni mrak pa poludan, ali druge, z boljšim vidom nadarjene stvari vidijo drugače. Oj, človek nespametni, kdor koli si se zagledal v mračnost človeško! Povzdigni oči k Bogu — in zagledal bodeš drugačno svetlobo; ako Bog vender mrenico sname, ki zatemnjuje tvoj vid v toliko, da ne more pravi blesk razločiti! Samo v. Bogu je prava sve¬ tloba, ako se ta v ljudeh lesketa, so to le iskrice, ki se svetijo samo v njihovih temotah, a se je samo dozdevalo, da se nekje; kaj pa so nam, ker se nam je dala v roke goreča sveča (beseda Božjal, take iskrice? Ker, vzemimo, da se razgovarjam o svetu, o stvareh prirodnih, to ni nič drugega kakor površna mnenja, slutnje, zagonetke. V i- tr.um lambunt, pultes no n attingunt. 1 ) V svetem pismu pa gospodar sveta opisuje sam velika čuda svojih ') Mislili bi na prvi pogled, da je ta stavek kak pregovor, kar pa ni. Pomen tega stavka je: Kakor se mora posoda prinesti k ustim, da povžijemo notri nahajajočo se jed, tako moramo še le učiti se Boga spo¬ znavati, ako hočemo prirodo preiskovati. — Hrvat pa pravi: Skozi steklo se ined liže. 204 del, odkrivajoč iz največjih globočin temelje vseh vid¬ nih in nevidnih stvarij. Govore li modrijani o krepostili ter prično po svojem, kako da bode dobro urejen človek, dom, občina, ne store li druzega, kakor dela ptica s pri- limanimi krili, katera se vzdiguje, da bi zletela, fofota, a ne more nikamor? Ali v sv. pismu je pravi pouk kreposti in krepkega nagiba, ostrejši od meča, ki doseže vse do kosti in mozga, ter so za vse živi primeri. Ako hočejo pogani učiti v nabožnosti, takrat store to za brezbožnost, praznoverje in slepoto, ker inače ni mogoče, dok niso spoznali pravega Boga, ne razumeli njegove volje, niti ne poznajo drugih njegovih potov. „Tema pokriva zemljo, a mrak narode; nad Sionom se vzdiguje Gospod, a slava njegova se vidi“. (Iz. 60, 2.) — Akoravno bi nam sino¬ vom svetlobe ne bilo prepovedano časi pristopiti k si¬ novom temote, da pogledamo njihov bedni mrak in jih pomilujemo: to je vender neznosno, kadar se hočemo pri njihovem ognji'greti in ž njihovimi iskrami sebi svetiti. (Huc apponenduin Isidori testimonium e Polvanthea Langii p. 10, 41 in specie pa Arist. v judicium Melanch. in Hypothes. 1'. 16. 6.) Objection (ugovor) 2. To pismo nas ne uči v modro- slovji; pismo je namenjeno bogoslovju. Odgovor: „Studenec modrostije beseda Boga, prebivajočega v nebesih" (Syr. 1, 5.). Prava mo¬ drost ni druzega, kakor spoznavanje Boga in njegovih del, ki se nikjer tako popolni ne kažejo, kakor v sv. pismu. 205 Kar je pokazal natančno Iv. Henr. Alstedius r ) v svo¬ jem „Triumphus biblicus", v katerem je dokazal, da se „omnium artium et seientiarum philosophicarum“ (vse zna¬ nosti in modre vednosti) utemeljujejo v isti bibliji (sv. pismu). A v resnici je predivna popolnost sv. Duha v bibliji (sv. pismu), dočivn najprej meri sicer k spoznanju in bojazni Božji, ali pri tem vender navaja dovoljno in obilno tudi temelj vseh stvarij, prirodnih in umetnih, tako tudi način vse uprave src, doma, občine, šole, cerkve, ter red teka in dogodkov sveta in slučaj različnih primerov; čegar vsega je komaj senca pri modrijanih. Ko bi le Bog hotel komu sv. Duha v toliki meri dati, da bi zamogel te nebrojne skrivnosti razumeti in je kazati drugim! Te popolnosti vender ni potreba pričakovati, ker so v šoli Božji nepopolni popolnejši od vseh na svetu, ki se široko- ustijo, da so popolnejši. In ker je neki moder bogoslovec napisal, da je modrost Salomonova obsegala to, da je „lcgem Dei deduxit in domos, scholas, aulas" (zakon Božji vpeljal v hiše, v šole, v občine in dvore); bodemo mi učili mladino namestu poganskih spak zakon Božji, da od tod zajema pravila za vsak poklic in življenje, kar ni druzega, kakor da v njo vpeljujemo modrost Salomonovo, modrost pravo in nebeško? ') Ivan Henrik Alsted (Alstedius) reformirarj teolog (bo¬ goslovec), doma iz Herborna na Nasavskem, rojen 1588. L, kjer je najprej ufiiteljeval, pozneje pa v Visenburgu (Weissenburg) na Erdeljskern; umrl je 1. 1038. Zapustil je mnogo raznih spisov. V svoji Encyelopaedia Biblica (Triumphus seu Ene. etc., Frankobrod 1023) je pisal o raznih viteških igrah (turnirjih). Znamenito je tudi to, da je bil Alsted v Herbonu Ko¬ menskega učitelj, ki je nanj mnogo vplival. 30 Objection (ugovor) 3. Nam bode tedaj prosto Teren- cija, J ) Plauta, Cicerona itd. citati zaradi sloga. Ker od kod bi se učili latinščine in govorništva? Odgovor: Zavoljo tega tedaj, da bi se naši otroci govoriti naučili, jih bodemo vodili po krčmah, smetiščih, straniščih, kurbiščih? Ker, kod drugej vodijo Terencij, Plavit, Katul, Ovid itd., kakor na take nesramne kraje? Kaj druzega kažejo, kakor norčije, rabuke, požrešnost, vlačuganje in zapravljivost? Mari ni že človek sam od sebe slabemu podvržen, da bi mu še morali kazati na¬ čine za razne zlobnosti, mu dajati v srce nagib ter ga s tem peklu približevati? Porečeš: Vse ni slabo v teh spisih! Odgovor: Ali malopridnost nas zmirom laže zasači; zato je nevarno mladino puščati tam, kjer je združeno slabo in dobro, kajti strup, s katerim se zastrupi življenje, ne daje se čisto sam tistim, katerim je namenjen, temveč v najboljšem vinu, v najukusnejših jedilih, ali slaščicah; zavoljo tega je v pogubo tistemu, ki ga dobi v želodec. Tako tudi hudič, morilec našega pokolenja, nas je hotel prevariti, svoje peklenske rastline moral je oviti s slad¬ korjem govorništva in poganske uljudnosti; a mi vedoč za to, mu ne razrušimo njegove hudobne trgovine? ') Publij Terencij (Publius Terentius), imeniten Rimski pisatelj veseloiger, živel je v 2. stoletji pred Kristusom. Bil je jako pri¬ ljubljen pri svojih sovrstnikih — zlasti pri viših stanovih; tudi drugi zna¬ meniti možje, kakor Melanchton in dr. so ga iislali radi čistote in kra¬ sote njegovega jezika. V latinski .Didaktiki* Komenski navaja nekaj Te- rencijevih stavkov, kakor: Omnes licentia reddimur deteriores; na drugem mestu pa: Deteriores omnes sumus licentia, t. j. po razuzdnosti smo (ali postanemo) vsi bolj izprijeni. 207 Ako rečeš: Vsi niso tako umazani; Ciceron, Virgilij, Horac in drugi so pošteni. Odgovor: A so vender zaslepljeni pogani, ki so se odstranili od pravega Boga, ter se uklanjali krivim bogo¬ vom, kakor: Jupitru, Martu, Neptunu, Veneri, Fortuni in drugim. (Bog je rekel: „Ne spominjajte se imen družili bogov in naj se ne čujejo iz vaših ust.* (Exod. 23., 13.), česar se je varoval David (Psal. 16, 4); ti napeljujejo misel čitateljevo k vražam in praznoverstvu; tega nimajo kar je treba za temelj modrosti v mladini; učence svoje napolnjujejo z vsemi stvarmi, le z onimi ne, ki se zlagajo z duhom Kristusovim. Kristus kliče k pokori; docim oni proslavljajo slavne in zgodovinske može. Kristus hoče imeti krotke, oni pa napihnjene in predrzne. Kristus za- ukazuje golobjo krotkost, ti pa uče prekanjenost in kako je treba goljufati. Kristus ljubi zaupljive in verne, a oni pripravljajo v vsem dvomljive in prepirljive. Z besedo: „kako zvezo ima svetloba s temoto? kako se da Kristus primerjati z Belialom? kaj hoče verni z nevernim doseči? a kako se druži tempelj Božji z maliki?" (2. Kor. 6.) „Gorje sleharnemu, kdor mi pohujša jednega malih vernih, pravi Kristus" (Mat. 18, 6.) Gorje vsakemu, kdor bi mogel odstraniti pohujšanje, pak ga pušča pred nogami male krščanske Jezusove dece! Vender kaj lepega je v teh poganskih knjigah, kaj jih dela tako zanimljive, česar ne bi bilo v naših nebeških? So li sami pogani razumeli nakit (olepšavo) in kras be¬ sedij ? Oj, Duh sveti je v njih najizvrstnejši mojster, nje¬ gove besede so dražje od zlata, slajše od medu, ostrejše od meče, na obeh straneh nabrušenega, težje od kladiva, 208 ki raztolče skale, kakor so pripovedovali svetniki Božji ter pobožniki do zdaj občutijo. So li sami pogani imeli in pisali spomina vredne in prijetne pripovesti? Nasa bi¬ blija (sv. pismo) jih je polna, boljših, divnejših in resnič¬ nejših od poganskih. Mar znajo le ti govoriti v tropih (podobah), alegorijah (prilikah), iluzijah? Popolnost v tem je na naši strani. Slabo mnenje je, ako se reki Aban in Farfar v Damasku cenita više, kakor Jordan in vode Iz¬ raelske (4. Kralj. 5, 12). Krmežljave oči so to, katerim nudi Olimp, Parnas, Helikon prijetnejši prizor, kakor pa Sinaj, Hermon, Tabor in Oljska Gora. Gluha ušesa so to, katerim Orlijeve, Homerjeve, Virgilijeve gosli done mi¬ lejše, kakor pa plunka (harfa) Davidova. Pokvarjen ukus ’e to, kateremu bolje diši nektar, ambrozija et fontes ca- stalios (in studenci kastalski), kot pa mana nebeška in studenci Izraelski! Pokvarjeno je tisto srce, kateremu na¬ pravljajo imena Jupitra, bogov in boginj, Musarum et Charitum (modric in gracij) več veselja, kakor pa imena Gospoda čet angeljskih in arhangeljskih, knezov in po¬ glavarjev prestolov in močij. Slepa je ta nada, ki se spre¬ haja rajše in campis elysiis (po livadah elizejskih), nego li v raju Božjem, opazovajoč razkošje tistih, ki so se re¬ šili. Ker tam so povsod bajke, basni, senca resnice, tukaj pa bitnost, gotovost, neovržena resnica. A naj bi bilo že to, da imajo nekaj bistrosti v sebi, kar tudi pri nas biti mora, phrases (izrazi) jedrnate in mnogo nravnih izrekov (sentenc.) In zavoljo tega se mo¬ ramo precej po njih ravnati? Ali sinovi Izraelski ne mo¬ rejo Egiptskih oropati ter jim pobrati zlatih dragocenostij ? 209 Morejo, to je dovolil Bog; ker po pravu pripada ded- šcina vseh poganov nam, sinovom cerkve. Porečeš: Tedaj smemo te stvari vzeti ? Odgovarjam: Manases in Efraim, ko so nameravali vzeti dedščino poganov, šli so oboroženi, toda sami možje, pustivši deco na varnem mestu, katero jim je bil dal Go¬ spod (Joz. 1, 14). Tako storimo tudi in ne pošiljajmo po poganski plen slabotne mladeži. Ker, kako bi bilo, ako bi nam sovražniki pobili naše otroke? ali ranili? ali od¬ peljali jih v sužnost? Oh, imamo dosti žalostnih izgledov, koliko jih je modroslovje odtujilo Kristusu in dovedlo v pogubo. Zaradi tega se svetuje oborožene vojnike poslati, da plenejo in odvzamejo, plen pa porazdele med deco Izraelsko brez nevarnosti, to je: potrebno je iz spisov po¬ ganskih odbirati lepe izraze, ter jih porazdeliti po naukih v stvar, kamor spadajo; k čemur blagoizvoli Bog zdra¬ miti in pripraviti kacega učenjaka. Ako bi se končno kateri izmed poganov dovolil krščan¬ ski mladini, moreta to biti le Seneca in Epiktet *), ki imata najmanj praznoverstva in največ resnice, približujoč se najbolj k pravilom krščanskega modroslovja. Na to je pazil hudič sam, da ta dva v krščanskih šolah ne najdeta mesta, (ker ju ne ponujajo nikjer, akoravno imata največ resnične modrosti v sebi). Ker ju je hudič, (ker mu nista naredila izdatne usluge) izključil, bi ne bilo prav od nas, da bi ju ne spoštovali in pustili v šole (vender v ozadek), 9 Epiktet (Epictetus) je bil privrženec stojiškega nauka (stoicismus — ravnodušje); živel je za časa cesarja Nerona, ki ga je po¬ sebno rad imel. Poglavitno načelo njegove morale je bilo: Imej potrp¬ ljenje in zdržuj se! Ohranila sta se tudi dva njegova spisa: Enchiridion in i knjige modroznanskih pogovorov. 210 kar prepuščamo modrejšim v presojevanje. Erasmus, *) (ta mož namreč, ki je začel v sredi Antikristovih temot raz¬ svetljevati svetlobo jezikov in svobodnih znanosti], bi bil v tem sicer odnehal; kateri pa k temu, da se krščanska, mladina precej vežba v sv. pismu, pozneje navaja: Quod si immorandum sit profanis literis, equidem id fieri malim in iis, quae propius affines sunt arcanis libris. (Eras. in Theol. Comp.) To je: Kadar bi se pa bavili s knjigami posvetnimi, svetoval bi, da se odbero tiste, ki so bolj so¬ rodne s knjigami svetimi. —- A tudi to oprezno, izpušajoč, kar diši po malikovanji, kakor so imena bogov, ali kjer se omenjajo nekateri brezbožni poganski običaji, (ker se more s tem mlada duša omadeževati). Bog je dopuščal Izraelcem jemati v zakon poganske deklice le s tem po¬ gojem, da so jim najprej postrigli lase, porezali nohte in prikrojili obleko. (Deut. 21, 12). Slednjič bodi tudi tako, da je dovoljeno citati pogan¬ ske knjige v celoti; ne branimo, vedoč, s kakšnim privi- legium (pooblastilom). je Kristus ogradil v sebi verujoče, (da morejo tudi kače v roke jemati ter če pijo kaj stru¬ penega, bi jim ne škodovalo, Mar. 16.) To pa je vedno stalno, da otročičev Božjih, ki še niso trdni v veri, ne mečemo med kače, tudi jim pred časom ne dajajmo pri- ') Erasmus, po svojem rojstvenem mestu Rotterdam, imenovan Roterdamski, je živel v zadnji tretjini 15. in v začetku 16. stoletja, nekaj časa doma, nekaj časa pa na Angleškem, Francoskem in v Italiji ter je jako slovel kot reformator (preobrazovalec) včd. Razven svojih ve¬ likih zaslug na polji jezikoznanstva, sosebno v grščini, se je še odlikoval v bogoslovji in v praktičnem modroslovji. V navedenih strokah je zapu¬ stil mnogo spisov. Pripomogel je veliko, da so se njegovi sovrstniki jeli polagoma otresati okov srednjeveške šolske modrosti (scholastizismus) ter je na ta način pomagal k reformaciji (preustrojitvi) cerkve, ne da hi se bil pozneje za to posebno zanimal. 211 — ložnosti, da bi s smelo predrznostjo poskušali strup srkati. Razven tega se v oni dobi ti spisi ne morejo s pridom predavati, ker ni Ciceron, ni Virgil, niti kdo drugi ni pisal za mladež, ampak za odrasle in razumne. Oemu tedaj mladež obtoževati s tem, kar še razumeti ne more? Umela bode ničemurnost in greh, a višjih stvarij in kam da te spadajo, gotovo ne bode razumela. Tisočkrat več bode koristilo, ako se Ciceron v zreli dobi prečita jeden- krat, kakor da se ga v mladosti navadi na pamet. Vaditi za tem mladino v sv. pismu, bodi delo pravega krščanstva. Objection (ugovor) 4. Pravijo, kateri hočejo s sata¬ novo besedo premagati Kristusovo: Sv. pismo je za mla¬ dino stvar visoka; treba jej je dati v roke druge knjižice, dok dozori in dok se nauči presojevati. No, tako govore, ki niso modri, ki ne poznajo sv. pisma, ne moči Božje. To se more na več načinov dokazati. Prvič, če je kdo Timoteju, x ) slavnemu glasbeniku, pripeljal učenca, ga je najprej vprašal, če se je že učil poprej? Ako se mu je odgovorilo, da ne, ga je sprejel za primerno nagrado; ako se je učil, je zahteval dvojno mezdo, a to zato, ker ima ž njim dvojnat posel: prvič, da ga odvadi tega, kar sla¬ bega se je priučil pri slabem učitelju; drugič to, kar ga bode moral iz nova učiti. Mi tedaj, imajoč za človeško pokoljenje poznatega učitelja, Jezusa Kristusa, razven katerega ne smemo nobenega drugega imeti (Mat. 23, 8), in kateri je rekel: „Pustite male k meni priti, in ne bra- ’) Timotej (Timotheus) je bil imeniten starogrški godbenik in pesnik, doma iz Mileta. V staroveških klasičnih spisih se omenja po¬ gosto, kakor pri Plutarhu, Diodoru, Ciceronu (Logg. 2 , 15, 39), Kvintili- janu ( 2 , 3, 3) in pri drugih. nite jim“ (Mar. 10), jih pa najprej, proti njegovi volji, vo¬ dimo drugam ? Razven da se bojimo, da Kristus pri 'njih ne izgublja časa, da jih nauči preveč! Zavoljo tega jih najprej vodimo, v nekatere druge delavnice, (kakor sem rekel) vlačimo jih po pesnjakih in kurbiščih, ter že oskru¬ njene in pokvarjene pripeljemo Kristusu, da jim da svojo podobo? Oj, ubogi, nedolžni otročiči, ki se imajo odvajati tega, s čimer so se bili najprej okužili in s čimer se mo¬ rajo vse življenje boriti, — ali se od Kristusa odganjajo ter dajajo satanu v pouk. Ker, kar se je žrtvovalo Mo- lohu, za to se Kristus ne mara potegovati. Oj, strašne so te stvari! Zaradi usmiljenja Božjega prosim, da duhovniki, oblastnije in kogar se še tiče, izpregledajo, ne dopuščajoč, da bi se krščanska mladina, rojena za Kristusa in posve¬ čena v sv. krstu, vodila k Molohu! Drugič, napačno je, kar pravijo, da je sv. pismo vi¬ soko, globoko in nerazumljivo temu veku. Ker, mari Bog ni razumeval svoje besede, kako je ta našemu umu vi¬ soka, ali ne, ko je starišem zapovedal, da to besedo svo¬ jim otrokom razlože ter se o njej razgovarjajo po dnevi in po noči? (Deu. 31, 11, 12, 13.) A čemu pravi tudi Da¬ vid, da je ono, „kar daje modrost nevednim ?“ (Psal. 19.) Ne imenuje li to sv. Peter „mleko za preporojena deca Božja, ki je dano v ta namen, da se ž njim rede in rastd?“ (1. Peter, 2, 2). Oh, mleko je Božja beseda, ki pripada preporojenim otrokom Božjim. In kaj je poganska hrana proti besedi Božji? Lupine, skorja, koščice, ostanki, za kar se potrebujejo trdni zobje — in še se bode stradalo- Zato sv. Duh po Davidu kliče otroke v svojo šolo, rekoč: „Pridite otroci, da vas učim strahu Gospodovega”. (Psal. 34). 213 Slednjič, v pismu so globočine, resnica je, ali takšne (kakor je rekel sv. Avguštin ), 1 ) v katerih potonijo sloni sveta (modrijani), docim plavajo v njih ugodno jagnjeta Kristusova (ponižni otroci Božji). Ali je pa potrebno pre¬ cej voditi jih v globočino? Mari to ne more po stopinjah iti? Najprej okoli brega, poučevajoč jih v katekizmu; potem dalje, ako jih vadimo v dogodjajih. kako je bil svet ustvarjen, odrešen in posvečen; na to druge dogodke iz sv. pisma; za tem nravne izreke, slednjič skrivnosti vere iz zakona, prorokov, psalmov, vse, kadar je potreba. Ako se tako „od malih nog poučujejo v znanji sv. pisma, ob- varjejo se tudi pred zapeljavami tega sveta, ter postanejo modri za izveličanje po veri Jezusa Kristusa" (2, Tim. 3, 15). Ker, kdor se je tako Bogu priporočil, sedeč pri nogah Kristusovih, posluša tisto modrost, ki pride od zgo¬ raj, nemogoče je, da ne bi sv. Duh izlil svoje milosti, po¬ moči in blagoslova za pridobivanje znanosti in prave ra¬ zumnosti. A zbog tega zaključimo z besedami angeljskimi: Delo človeško ne more obstati na tistem mestu, kjer se začenja mesto Najvišjega kazati (2. Ezdr. 10, 54). A ker Bog hoče, da se imenujemo „drevesa pravičnosti, oplemenjena ') Sv. Avguštin (Aurelius Augustinus) je najimenitnejši cer¬ kveni učitelj zapadne dežele. Hodil se je 1. 354. po Kr. v Nuinidiji; mati njegova, sv. Monika, ga je že zgodaj vzgojevala v krščanstvu; na to, ne¬ kaj časa preživevši v razuzdanosti, vda se Ž0 let stari inladeneč v roke silovitim opominjevalčem, pri katerih pa vkljub dolzemu šolanju ne najde nobene zadovoljnosti; potem je preživel nekaj let med učenjem Platonovih spisov. L. 386. se pa popolnoma spreobrne in postane jako vnet za sv. vero. Umrl je kot škof v Hipu 1. 430. Po njem so imenovali meniški red Avguštincev. Veliko njegovih spisov se je ohranilo, ki so za izobraženost krščanskega cerkvenega nauka največe važnosti, njegov nauk prevladuje še danes po zapadnih cerkvah. 31 214 za Gospoda", zavoljo tega, „da bode tudi on proslavljen" (Iz. 61, 3); čemu tedaj se naši otroci oplemenjujejo z Aristotelom, Plautom itd.; ker resničen je izrek: „Yse zasajenje, ktero ni sadil moj Oče nebeški, bode izgubljeno" (Mat. 15, 13). — Ustraši se, ako ne jenjaš proti Bogu modrovati in Božjemu znanju protiviti se! (2, Kor. 10, 5.) Poglavje XXVI. O šolskem ustrahovanji (disciplini). Resnica je, da šola ne more biti brez ustrahovanja, kakor ne mlin brez vode. Ako se slednjemu odvzame voda, preneha mleti; in če v šoli ni pravega ustrahovanja, vse zastane. Ako se njiva ne osnaži škodljivega plevela, uniči se setev. Tudi neosnažena drevesa slabo rastejo. Iz tega pa še ne sledi, da se mora v šoli vedno kričati in okoli sebe vedno otepati s palico, temveč čuvanje in paznost učitelja, kakor tudi učehcev je v sleharni šoli neizogibno potrebno. Ker, kaj je ustrahovanje, kakor nagovarjanje in zapovedovanje, da se v šoli vzdrži red ? Toda v obče strog red vzdržati se pravi, potruditi se, da se isti doseže z ostro besedo, z resno kaznijo. Zato je vzgojitelju mladine znati to troje: zakaj, čemu in kako kaznovati deco? Nepokorneži in hudobneži se morajo v šoli manj ali več kaznovati; toda ne zato, ker so se pregrešili, ampak le zavoljo tega, da v bodoče ne bodo nič več ponavljali kaj jednalcega. Zato stori to vedno brez strasti, jeze, sov¬ raštva in sicer blago, mirno, iskreno, umno, odkritosrčno, 215 da kaznjenec dobro ve in je tudi prepričan, da mu utegne tako ustrahovanje le koristiti. Toda nikdar ne kaznuj otroka v šoli zavoljo slabega napredka, ali zato, ako ni česa razumel, zapopadel ali storil. Pouk sam po sebi, ako je pravilno urejen, podaja mladini dovolj zanimljivega povoda — tako, da se rada in z veseljem tega vadi, o čemer sliši v šoli. Ako je dru¬ gače, niso vzrok šolarji, ampak učitelji. Ce ne umemo mladih glav umetno opozoriti nase, potem je vsako na¬ silje zaman. S samim tepežem se nikdar ne doseže ljubav do učenja; večkrat celo nevolja in mržnja do predmeta. Kakor hitro se zapazi mržnja do učenja, naj se ta skuša odpraviti ali pa zatreti s previdnim in zmernim ravnanjem — sosebno pa pri začetnikih. V tem pogledu nam podaje nebeško solnce dovolj primerov. V prvi pomladi sicer ono mladim rastlinam ne da vsega, česar potrebujejo, nasprotno jih ovira v rasti s svojo prehudo toplino. Sele potem, ko se je vse polagoma ogrelo, opomorejo si rastline — in na to izlije solnce vso svojo moč na dorasle rastline, ki začno roditi obilen sad. Ravno tako ravna vrtnar z mladimi drevesci; pri teh ne rabi strgona, kosirja in noža, ker bi jim preveč škodovale prehude rane. Godec, hoteč na ci¬ trah, na plunki ali na goslih strune urediti tako, da se bodo glasile lepo ubrano, ne bode tolkel s pestjo ali s kakšnim cepcem po njih, tudi jih ne bode metal ob steno, ampak on uporablja svojo vednost toliko časa, da se vse strune glase lepo ubrano. Tako je treba ravnati s početka vsakega znanja in umevanja; zlasti je treba vsestranske potrpežljivosti, dokler se deca ne sprijazni s stvarjo, s predmetom: čustva, razum, jezik. Ako je pa časi le 216 treba ostrega ustrahovanja, doseže se to lahko na kak drug način, ne pa s tepenjem. Pogosto zadostuje ostra beseda ali javna graja. Tudi je dobro, če kažemo hvaleč na druge: Glej, kako ta ali oni pridno pazi, kako si vse pravilno zapomni! Ti pa sediš tukaj, kakor štor! Ne ško¬ duje, ako včasih kaznjujemo z zasmehovanjem. Glej, ti, tako lehke stvari ne umeš? Menda si zopet s svojimi mislimi kje zunaj na potovanji? Dobro je uvesti tedensko in mesečno tekmovanje med šolarji v pridnosti in po¬ hvali. Pri tem je pač treba pazno in pravilno postopati, da tako tekmovanje ne postane sama igrača in celo šala, kar bi iz vestno ne rodilo po volj nega vspeha. S tem naj se v resnici vspodbuja ljubav do pohvale in strah pred grajo in pred preziranjem v vsakem oziru. Treba je torej, da je vzgojitelj vedno navzoč, da se ta stvar brez ovin¬ kov in resno izvršuje, in da se lenuhi in nemarneži zares pokarajo in osramote, pridni in vbogljivi pa javno pohvalijo. Hujšo in ostrejšo kazen zaslužijo tisti, ki se pregreše zoper tri reči: 1. Za brezbožnost, n. pr. bogokletje, neči¬ stovanje ali kar koli je sploh zoper Božje zapovedi. 2. Za upornost in navlaščno zlobnost, kadar bi kdo nalašč ne hotel storiti tega, kar mora, ako mu to zapove učitelj, ali kdo starejši. 3. Za ošabnost in prevzetnost, ravno tako za zavidljivost in nemarnost n. pr., ako kdo neče svojega tovariša poučiti, če ta za to prosi. Prvi prestopek žali v resnici Boga; drugi izpodkopava temelj vsem krepostim (ponižnosti in pokorščini); tretji pa ovira in zavlačuje uspešen napredek v naukih. Kar je zoper Boga, vse to je pregreha, ki zasluži najostrejšega ustrahovanja; kar je proti ljudem ali samemu sebi, to je nepristojnost, ki se mora s karanjem in kaznjevanjem popraviti, ker se pregreši zoper Priscijana*) (slovnico), — proti čemur se mnogi nerazumno najbolj jeze, — to je le madež, ki ga razumen učitelj zamore z neznatnim migljajem (pogosto tudi s posmehom) izbrisati. Vse šolsko ustrahovanje naj meri na to, da se za¬ drži spoštovanje do Boga, postrežl j ivost proti svojemu bližnjemu in marljivost v vseh opra¬ vilih za vsakdanje življenje. Najlepši način za šolsko ustrahovanje nam kaže ne¬ beško solnce, ki daje zemeljskim rastlinam: 1. vedno sve¬ tlobe in gorkote; 2. često dežja in vetrov; 3. časi samo bliska in groma, ker tudi to jim koristi. Učitelj naj torej na ta način ravna tudi s svojo deco; naj jo popravlja in navaja k lepi in čednostni nravstvenosti: 1. Z neprestanim vzgledom, podavajoč sam na sebi vedno živo sliko onega, kar se ima in sme storiti. Brez tega je prava vzgoja nemogoča. 2. S poučljivimi, opominjevalnimi in grajalnimi bese¬ dami. Pri tem naj učitelj-vzgojitelj vedno kaže ono oče¬ tovsko skrb in ljubezen do svojih učencev, vsled katere otroci v resnici opažajo dober namen vzgojnega pouče¬ vanja sploh, ki jim more le koristiti. Ako šolar ne spozna take ljubezni proti sebi in če v tem ni dovolj prepričan, Priscijan (Priscianus) je učil v prvi polovici 0. stoletja la¬ tinščino v Carigradu Spisal je imenitno latinsko slovnico, po kateri je kasneje Hrabanus Maurus sestavil nekak posnetek, ki se je rabil ves srednji vek kot šolska knjiga. Ker je latinščina bila več stoletij po šolah najvažnejši predmet, so tedaj prestopke proti Priscijanu t. j. proti latinski slovnici imeli za veliko pregreho. 218 jame šolsko ustrahovanje malo čislati in postavlja se mu celo po robu. v 3. Ce je naposled kateri izmed otrok res tako suro¬ vega vedenja, da nikakor ne zadostuje to milo ravnanje, naj se postopa z ostrejšimi sredstvi, ako sploh hočemo doseči, da jedenkrat postane zdrav ud človeške družbe. Ako jih učitelj sramoti še bolj, kakor smo povedali zgoraj ; bode morebiti to več pomagalo, kakor tepenje s palico. Ce pa za nekatere učence vender le moramo rabiti zadnje sredstvo, varovati se moramo, da se ne uporablja pri sle- harni malenkosti, kajti „navada je železna srajca", — in končno bi se je tako privadili, da bi bilo to ustrahovanje brezvspešno. „Frigijec (brezsrčnež) se more sicer le s pa¬ lico kaznovati". In če to zadnje ustrahovanje morda ne koristi dotičniku, vender veliko pomaga drugim, ker se tega boje. Skupina vsega, kar smo povedali in bi še smeli po¬ vedati, ta-le je: „Vse šolsko ustrahovanje naj deluje na to, da se otroci vzgojujejo v Duhu Božjem in kakor zah¬ teva cerkev: s strahom in trepetom veseliti se (Fil. 2, 32.) in veseliti se gospoda povsod (Fil. 44.), t. j. svoje vzgo¬ jitelje naj otroci ljubijo in spoštujejo in pridejo naj sami do tega spoznanja, da prostovoljno in z veseljem store vse , kar zahtevamo od njih. To pa moremo doseči le z dobrimi vzgledi, s prijaznimi besedami in s pravo odkritosrčnostjo, kakor smo bili že omenili. — Z gromovito besedo posezimo le časi in izjemoma vmes j a vedno s tem namenom, da se strogost, kolikor je moči, vedno izpremeni v pravo ljubav. — 219 Da se povedano še bolj pojasni, naj navedemo še sledeče: Kdo je že kdaj videl, da bi bil zlatar kakšno umetno stvar izvršil s samim tolčenjem? Gotovo nihče! Taka fina reč se z boljšim uspehom vliva, kakor pa kuje. Ce se na tej stvari opazi kaj nepotrebnega, pravi umetnik tega ne odpravi šiloma s kladivom, ampak le polagoma z majhnim kladvičem, vse prav previdno; slednjič vse lepo pogladi in polika. In mi si domišljujemo, da bi se mogle podobe živega Boga vzgojevati v modre stvari s slepimi pripomočki! Ravno takisto ravna ribič, ki ribari z večjo mrežo po globočjih vodah; on ne obesi na svojo mrežo samega svinca, da bi potem to bolj tiščalo k dnu, temveč narobe, dene tudi vanjo lehkih probkovin, ki vzdigujejo mrežo od nasprotne, strani na kvišku. Na ta način naj vsakdo, ki hodi z mladino na lov dobrih kreposti, navaja jo na to le z ostrostjo v strahu do ponižnega obnašanja, ampak tudi s posebno priljudnostjo in odkritosrčno ljubeznijo. „S rečni tisti mojstri, ki ume j o oboje združe¬ vati! Srečna mladina, ki jim je izročena!" Dobro in pošteno ustrahovanje se bode slednjič le doseglo, ako se dečki izroče v pouk možem, deklice palc razumnim, spoštovanim in častitim ženam. V ta namen tedaj naj bi za drugi spol bile posebne šole in pod upravo razumnih mater; samo kadar bi v majhni občini bilo pre¬ malo otrok, tedaj naj se poučujejo skupno; toda na vsak način jih je treba razdeliti v razrede. 220 Poglavje XXVII. Razdelitev učeče se mladine. V obče se misli, a ne po krivim, da človek raste te¬ lesno do 24. ali 25. leta; potem v rasti zastane; ker rast ne gre dalje v višino, le kar raste, daje udom moči, vsemu telesu pak možatost in uglednost. In po tem zamoremo prav spoznati, kaj je prikladno za vzrast duše sosebno, da je za vse učenje dovolj časa, zavoljo tega se ta 24 letni čas razdeli na četvero: detinstvo, deško dobo, mla- deništvo, junaštvo, tako namreč, da prvih šest let pre¬ bavi človek v materinskem krilu, drugih šest let v ljudski šoli, tretjih šest let v latinski šoli, učeč se tujih jezikov in svobodnih znanostij, v dobi četrtih šest let pa v aka¬ demiji in na potovanji po svetu. Kdor bi dobro prehodil te štiri šole, preobilno ima časa, da si nabere razne mo¬ drosti in vsakojakih vednostij, kar ga stori milega Bogu in ljudem, ter koristnega cerkvi in občini; samo če se dobro uredi, kaj in kako se ima delati v tej ali oni šoli. — O prvej se bode govorilo v tem poglavji, o drugej se je že pokazalo javno v drugih poglavjih te didaktike, nekoliko se potem pak pokaže in libellis informatoriis (v šolskej uredbi) vsake šole in sleharnega razreda. Na svet rojenemu človeku tedaj je prva šola krilo materinsko, prvi učitelji so mu mati s pestinjo, nadzor¬ niki pa oče in vzgojevatelji. Predno izstopi človek iz te šole, ima se učiti in naučiti materinskega jnzika, da ga razume ter ga tudi razločno govori, kolikor namreč mu doseže razum. V nravstven osti pak se ima vežbati in izvežbati tako daleč, da ume ravno stati, po konci hoditi, norčavih trzajev z rokama, očmi in z ostalimi udi varovati se, sramovati se starejših, bati se kazni, poslu¬ šati roditelje brez spoznanja strasti ali gnjeva in kar je temu sličnega; v pobožnosti pak se dovede tako da¬ leč, da spozna, da je Bog v nebesih, da vsak dan moli (in to klečeč na kolenih, sklepajoč roke, iinajoč oči pov¬ zdignjene ali spuščene, ne ozirajoč se sem ter tje), da spozna svojo vero, ter jo v poglavitnih delih (o Bogu Očetu, Sinu, svetem Duhu, o svoji grešnosti, o odpuščenji grehov, o smrti in o vstajenji, o večnem življenji) tudi razume, da Božje zapovedi pripoveduje na pamet ter da se navadi nekaj lažjih vprašanj iz katekizma (Kaj je Gospod Bog? Kaj si ti itd.), in nekatere male kitice iz pesmij. — Marije vse to nemogoče za to dobo? Marine more vso to zapopasti šestletni deček ali deklica? V res¬ nici se more lahko polagoma, ljubeznjivo tako daleč do¬ vesti! A kako je potrebno v tem postopati, pokaže se na drugem mestu. Druga šola je mestna ali občinska, kjer za to postav¬ ljeni mojstri ali učitelji uče skupno mladež od besede do besede v znanosti, nravstvenosti in pobožnosti. V tej šoli zadostuje šest let, kjer se more počasi naučiti: 1. čitati in pisati češki, lepo, zanesljivo, hitro; 2. peti vsakojake pesmi na glasbenih temeljih; 3. izdelovati različne na¬ vadne račune; 4. more se v nje uvesti (nalašč za to se¬ stavljene knjige) vsoto raznovrstnih človeških vednostij in spoznavanje poglavitnih Božjih del, dogodjajev in zgodb sveta itd., vse po razumljivosti tega veka; tako namreč, da se ji to v dalnji dobi samo razvija ter v svojem času bolje zapopade korist tega učenja. Končno se more češka — 222 slovnica in druge stvari predavati za temeljito razume¬ vanje svojega jezika, kar ji bode namreč tudi pomagalo za utrditev češkega pravopisa in pripravljalo pot do la¬ tinske slovnice in drugih jezikov. — V nravstven osti se bode tukaj učila, da ume pokorno,, poslušno, pazno, premišljivo, redno, čestito, resnično, vljudno in dvorljivo obnašati se. In tudi pobožnost more se izgledom učiteljev predpisovati in obdržavati v večji meri kakor pa doma. Tretja šola je latinska, v kateri se mladenček more od 12. do 18. leta naučiti: prvič jezika latinskega popol¬ noma, grškega in hebrejskega pa toliko, da more v tem novi, v onem pa stari zakon čitati brez tolmača; dalje v razumevanji vsemu onemu, kar koli pripada te¬ melju modroslovja, bogoslovja, zdravilstva in pravništva, namreč ves obseg vsega znanja, v čemur nima le od sta¬ rodavnih časov ono glasovito sedmero znanje: slovnica, razumoslovje, govorništvo, računstvo, zemljemerstvo, godba in zvezdoslovje (gramatica, dialectica, rhetorica, arithme- tica, geometria, mušica in astronomija), za katere so de¬ lili učiteljsko dostojanstvo na visokih šolah, temveč tudi drugo: prirodoznanstvo, zemljepisje, časoslovje in zgodo¬ vina (physica, geographia, chronologia in historia). Priro¬ doznanstvo je zares najprvi del modroslovja in prizor naj¬ slavnejših Božjih činov; kje se bode naša mladina učila spoznavati obliko sveta (kakor namreč pravi Salomon) ter moč prvin in sestavo stvarij, ravno tako razliko ka¬ menja, narav živali, človeška premišljevanja itd. Zemlje¬ pisje se ji bode predavalo, da si v mislih naslika okrožje zemlje in morja s pokrajinami in z otoki v njih ležečimi 223 in njihova imena. Ravno tako časoslovje, da razume red dobe sveta in dogodjaje sveta, da ji ne bodo neznani najpoglavitnejši dogodki na svetu in premembe človeškega pokoljenja, sosebno cerkve in imenitnejših narodov. Sled¬ njič bode se dodalo znanje govorništva, da more napo- minane stvari ne samo razumeti, temveč zajedno o njih razumno, ljubko, krepko latinski in češki govoriti Za oplemenitev nravstvenosti se more v tej dobi predavati že dovršena krščanska etika (nauk o nravstve¬ nosti) , da poznajo pričetek in temelj, uzroke in razlike vseh dobrot itd. V razumevanji pobožnosti ima se na¬ učiti iz sv. pisma, ki je stanovita in nezmotljiva pot, vo¬ deča k izveličanju, po razločnem poznavanji prave smisli členov vere in pravo značenje Božjih zapovedi in objav¬ ljanje v njih volje Božje. Če bi se vse to komu zdelo neprikladno za to dobo, naj ve, da bodo in so za to do milosti Božji že takšna sredstva, da se vse to opravi tako lahko pri mladeži za teh šest let, kakor lahko nauči mati za prvih šest let otroka jesti, piti, tekati in blebetati. In četrta šola je visoka šola, vseučilišče (akademija), kjer se mladenič spozna v jezicih in znanostih popolnoma, dano mu je na prosto, „ut per omne authorum genus li- bere feratur“ (da po volji prehodi različne spise), tako tudi, da s potovanjem po svetu (ako je potreba) doseže znanje tujih jezikov, nemškega, laškega, francoskega, ali da se v njih bolje ukrepi, ter da se pri tej priliki drugod seznani z imenitnimi možmi. Končno, če bi kdo sprožil misel, da se še za kateri oddelek (fakulteto) (bodisi bo¬ goslovje ali pravništvo itd.) nekoliko prida, vzame naj 224 se nekaj let od onih šest, ki so namenjena za vseučilišče, in imel bode dovolj časa. A tak mladenič, ki je prehodil vse štiri šole, bode kakor lepo vzraslo drevo, polno — ne le,listja in vejic, — ampak tudi krasnega sadu. V šestem letu postane de¬ ček-jednak dobro ukoreninjeni in vejice razuma in čed¬ nosti razširjajoči mladiki; v dvanajstem letu podoben je fant drevescu, polnemu popkov, v katerih je kaj zavi¬ tega skrito, akoravno se še ne vidi; a opaža se, da se že za razvoj pripravlja, v osemnajstem letu prispodablja se mladenič že cvetu, krasu očesu, davajočernu nosnicam vonjave, ustim pak gotovo že.sad obečajočega drevesa. V štiriindvajsetem letu bode jednak drevesu, ki je na- kičen z dozorelim sadom, kateremu je došel čas obiranja. Po tem tedaj je potrebno, da se porazdeli. 1. Šola materinska v sleharni hiši, kjer Bog daje deco, občinska češka v vsakem mestu, trgu, v vsaki vasi brez izjeme (kjer pa je v mestu več župnij, v vsaki taki ob¬ čini jedna); jedila latinska v sleharnem večjem mestu; jedna visoka (vseučilišče, akademija) pa v vsaki deželi. 2. Razrediti se mora vse opravilo tako, da se ve sle- harnega leta, meseca, dneva, vsaki' ure, kaj se dela po vseh šolah. 8. Da se imajo za vse kraje izgotovljene knjige, za učitelje in učence, da se vsi sleharnega leta dovedejo do ustanovljenega cilja. 4. Da se vse tako izvrši, potreba je tudi onih, ki bi nadzorovali in držali nad vsem svojo roko, namreč šol¬ skih predstojnikov, kateri se morejo tudi curatores scho- 225 lamin (oskrbovalci ali upravitelji šol) ali šolski nadzorniki imenovati. Pojasnilo vse razreditve bode se razvidilo v daljših knjigah, ki govore o ustrojstvu šol. Poglavje XXVIII. Razmotravanje, kako bi take šole pri nas snovali. Kdor je že v vsem prišel do semkaj, stvar dobro opazovajoč, moral se je do dobrega prepričati, kolika sreča bi to bila, kadar bi v kakšni deželi šole bile pre- šinjene tem načinom poučevanja. No, kako delati, da to ne ostane le v možjanih ali na-popirji, temveč da se oživotvori? Več kakor sto let se že toži o nedostatkih šol in načinih učenja, a svetuje se, sosebno sedaj kacih trideset let sem, kako bi se moglo izboljšati. Ali kaj to koristi? Ostalo je dozdaj tako, kakor je bilo. Ce je kdo sam kaj posebnega pričel, ni šlo; nehal je precej, ker so se mu posmehovali, pustil je vse v miru, žalosteč se tako, da Iv. Caecilius ne kliče brez vzroka, tot saeculorum decursu neminem ausuin tam barbaris col- legorium academiarumque consuetudinibus mederi, (t. j., da tekom toliko vekov ni imel nikdo srca popraviti toli¬ kanj praznih malovrednostij pri učenih zadrugah in vi¬ sokih šolah, namreč, da ni nihče ponujal koristnih zdra¬ vil bolnim šolam in akademijam.) Koristnih, pravim, ker so jih dajali, kakor sem bil rekel, toda brez koristi, tako kakor zdravniki, kadar pripravljajo marljivo in nudijo zdravila, toda brez hasni. No, kakor zdravnik, ki ne na- merava samo zdraviti, nego ozdraviti bolečine, mora te¬ daj prirediti ne le dobro narejeno zdravilo, temveč tudi zapiše natančno čas in način njegove vporabe; zato, kar se nam vidi. kako bi se naša mila domovina mogla teh ponujenih pomočij lotiti in jih koristno uporabiti za srečno ozdravljenje svojih zastarelih bolečin, tega v ponižnosti svojega srca ne povemo. Vsa težava pak leži v sledečih točkah: L Kdo se ima tega lotiti, kdo li začeti ? II. Odkod vzeti troške za šole in šolske učitelje ? III. Kje in odkod dobivati toliko razumnih učiteljev in tako veliko? IV. Kje je jemati teh novih, po tem novem načinu pisanih knjig? V. Kako je mogoče vso mladino v šole siliti? ker so mnogi roditelji ubogi, od kod otroke rediti, kako za nje plačevati, ker ničesa nimajo? Drugi so delavci, ki potre¬ bujejo deco doma in na polji za gospodarska opravila itd. VI. Kje vzeti razumnih šolskih predstojnikov, ki bi na vse gledali, kateri bi mogli in umeli vse to nadzoro¬ vati in varovati? VII. Ker tem načinom ni mogoče začeti z malimi tako, kakor se dela z odraslimi? VIII. Končno, kako preskrbeti, da bode vse to stalno ne rečem, da onemore samo po sebi, temveč da se krepi, da našim šolam vse bolje raste svetloba, red, moč? Na sleharno stvar odgovori se kar najkrajše. I. Komur je izročeno varstvo nad cerkvijo, temu je tudi nad šolami, ker so te semenišče cerkve. Izročena pak je cerkev duhovnikom in gosposkam. Duhovnikom in učiteljem, da svetujejo, opominjajo, probujajo k povikšanju cerkve in šole. Zaradi tega sta Elija in Elizej prehodila in ogledala šole proroške v Be¬ telu , v Jalgali, v Jerihi. (2. Reg. 2.). Tako je Origenes v Aleksandriji pričel s skupno krščansko šolo, iz katere je prišla velika množina učiteljev. Tako je bil magister Ivan Hus poseben prijatelj in podpiratelj šol. Tako je bil dr. Luther 1. 1525. z izdanim spisom goreče nagovarjal stanove nemškega cesarstva za povzdigo in marljivo oskr¬ bovanje šol v obče. Tako imajo zdaj duhovniki, dekani, konzistoriji pred vsem največjo skrb obračati na to, k čemur se po milosti Božji tolikanj močna vrata odpirajo, da z njihovim navduševanjem pomorejo ta namen srečno doseči. Oblastnijam pa se naroča za cerkev in šole skrbeti. Zavoljo tega imenoval jih je sam Bog hraniteljem in vzgo¬ jiteljem. (Iz. 49, 28.) Primeri pa kažejo, da kadar niso kje zanemarjali ljudskega vzgojevanja pobožni kralji, knezi, gosposke, vedno jih je blagoslavljal Gospod Bog — in vse je cvetelo milo, kakor je bilo za Davida, Sa¬ lomona, Jozafata, Ezekija, Zorobabela itd. Cesar Kon- štatin, kadar je bil kristjanom po vsem svetu osvobodil verozakon, osvobodil je tudi tempeljne in šole; zaukazal je tudi, da se povzdignejo na njegove troške. Katerikoli narod je bil Karol Veliki spreobrnil k veri, vpeljal je ob jednem precej šole, da se je krščanska vera tem bolj krepila, a bilo je tako. Po ustanovitvi Praške visoke šole od Karola IV. (očeta domovine) dal je Bog čez ne¬ kaj let magistra Ivana Husa in druge voditelje, ki so od- krivši v mraku vladajočega Antikrista, prižgali našemu narodu zopet svetlobo resnice. V cesarstvu so se, kadar so na gorečo priprošnjo in nagovor dr. Luthra knezi in mesta ustanovili več šol, pomnožili celo učeni ljudje na slavo jim vsega naroda, s čimer se je doseglo, da jezu- vitovske spletke in zvijače niso mogle napredovati. Z a- radi tega je tudi dolžnost naših g o s p o s k, da povzdigne vsaka na svoji zemlji domače šole, z a o b č i n sk e n a j ima skrb skupno vsa občina. S tem napravi se Bogu stvar ljuba, cerkvi in domovini pak se priskrbi veliko koristi; a tudi sebi, ker tem nači¬ nom skrbimo, da bode za službe in razne stanove dovolj poštenih ljudi j. Plemenitaši in duhovniki tedaj so dolžni med drugim skrbeti za šole, ker so od Boga zavezani, a tudi sami za se, jeden stan za druzega. Ker niti jeden stan na svetu ni z drugim zadovoljnejši, kakor učeni s plemenitaškimi. Oba sta ne le jedro človeškega pokoljenja, ampak tudi podpora, ker obadva sta dana občinam, mestom in naro¬ dom, da jih opravljajo jedni s poučevanjem, drugi z var¬ stvom, jedni z modrimi sveti, drugi s pristojnimi povelji, oba vzdržujeta red s primerom in z ustrahovanjem. Da, kot taki pomagajo vzajemno tudi sami sebi. Učenjaki in njihova uprava potrebujejo miru, ki ga imajo od oblastev. Oblastva pa pod bremenom svojih opravil potrebujejo po¬ moči, ki jo morejo od modrih ljudij imeti. Ker to so stebri in podpore sleharne uprave (Iz. 3, 1.), to so zabo¬ dene osti in zabiti žreblji (Eccles. 12, 11.), tudi ostri meči in bliščeče pušice (Iz. 49, 2). Zato vi, ljuba gospoda, ako niste sami britve, potrebno je, da ste vsaj brusi, bruseči one, ki delajo za modrost, uljudnost, darežljivost, kateri 229 jedernato opominjajo in pazijo; a bodite ljubi Bogu, ka- kar oni stotnik, o katerem se je Jezus Kristus prepričal, da je Judom bil ustanovil šolo, prikupivši se mu tako, da se mu je prikazal sam (Luk. 7, 5.). 11. A iz tega se že razume, da je vprašanje o troških za šole in učitelje nepotrebno. To je dolžnost ob last¬ ni j. Pravim, te so dolžne skrbeti, da ima izročeno jim ljudstvo pouk in vežbanje in sicer za vse — brezplačno. Tako je Bog v resnici skrbel, da solnce sveti brezplačno vsem stvarem, da oblaki namakajo vse, da veter prepi- huje brezplačno vse: oblastva pak, stoječa na mestu Božjem, imajo Božji nasledniki biti. In zakaj nimajo'za to gorečega primera gospoščine, ki so toliko žrtvovale sa¬ mostanom ? ker so takrat v njih učili vse, prepisovali knjige, napredovali v čednostih. Ako se je storilo to, da se ohranijo samo nekateri pobožni, učeni, dobri, knjige pa se rnnože ali shranjujejo, kako-li, da mi ne skušamo tega nadkriliti, imajoč po milosti Božji ta zanesljiva sred¬ stva, (ne da bi se le nekateri poučevali, ampak vsi ?) A ni potrebno velicih trošk.ov. Ker ne nameravamo zopet pitovnjake za postopače, lenuhe, debeluhe napraviti; am¬ pak samo, da morejo tisti, ki bi se hoteli tega dela z ljubeznijo do Boga in mladine poprijeti, da bi pri tem iz¬ vrševali učiteljsko dolžnost. Zato se učitelj v selu lahko preživi, ako gospoščine od svojih dohodkov (nekatere so jih povišale čez mero) nekoliko odpuste in privoščijo uči¬ telju. In ker ne bode več kot štiri ure dela na dan, more temu zadovoljiti kakšen rokodelec ali pisar, ali cerkovnik, to je človek, ki ima drugod kakšno službo, tako, da se ne vzdržuje povsod naročen učitelj in da ni potreba zanj 33 230 vsega plačevati. Sezida pa kakšno malo poslopje za šolo sama gospoščina — no, bi bilo to kaj čudnega? Te po¬ trosijo več za svoje ovčje staje, pivarnice, skednje, teril- nice itd. Kaže li razum: To je drugo, od tod imajo do¬ hodke! No, od koder gre dohodek Gospodu Bogu, takrat zapremo vsako roko? Spoštuj Gospoda s svojim imetjem (pravi pismo), spoštuj ga s prvinami vse svoje letine, in tvoje žitnice bodo polne in iz tvojih sadov se bode izli¬ valo vino. (Psi. 3, 9.) Za mestne skupne šole, češke in latinske bode treba več troskov, ker razni razredi morajo različne učitelje imeti, sosebno pa na akademiji. Ali za to so že od po- pred 1. šole večinoma ustanovljene, zlasti nekoliko aka- demičnih in jezuvitskih. 2. Dohodki teh kolegij (društev) in šol. 3. Dohodki samostanski se tudi ne morejo za kaj druzega, kakor in usus sacros (v svete potrebe) vporabiti, sosebno za šole, za vzgojo cerkvenih dijakov (bogoslovcev) in za vzgojo ubogih sirot itd.; taka previdna razredba bi bila velika pomoč javnim šolam. Potrebno pa je kje razven tega še kaj, namreč, da Bog nekaterim pripravi duha, da se jim narod ne bode ustavljal izliti barvo, ne ponuditi lase, da namažejo in obrišejo noge Gospodove, za kar imamo izglede po drugih deželah, (kjer se je presojevalo bolje, kaj je sapientiae studia) (nauk modrosti). Na Fran¬ coskem so 1. 1631. Hugenoti v resnici dovolili (kadar jim je bil vzel kralj, kar je po naredbi njegovega očeta pri¬ padalo dijakom), da vsak pojedinec da peti del svojih dohodkov v ta namen, da se mladina vedno poučuje za cerkvene in občinske potrebe. Na Angleškem dovoljujejo nekateri gospodje, imajoč dve ali tri posestva, jedno za vzgojo učencev; tako je naredil 1. 1632. neki gospod Samuelu Hartlibiju, prepustivši mu svoj dvor N. ter ga je preskrbel iz dohodkov, da se je tam nastanil in njegoval nauke z dvajseterni plemenitimi mladenči. Tako se godi tam pogosto, kakor tudi na Španskem in Laškem, kjer bogata gospoda, ali trgovci in meščani ginejo brez dedičev, ali zapuščajoč dedičem dovolj za potrebo, zapi¬ sujejo del posestva dijakom, ali za scientiarum augmenta (pomnožitev znanosti) namreč za nove izumke, ustanov- Ijajoč za to oskrbnike, kakor so storili tudi pri nas slav¬ nega spomina g. Peter Vok iz Rožmberga in v Šleziji g. Jurij Šenajh itd. Še je isti Bog, ki ume človeška srca nagibati k dobremu. III. Kje li dobimo toliko množino učiteljev? Odgovor: S početka bode morda nekoliko težave, pozneje pa nobene. Ker v petnajstih letih bode dala jedna sama dobro urejena šola na stotine učenih ljudij, kateri bodo pripravni drugim za voditelje, če sleharni, preho- divši vse, prisvoji si znanje vsega, ter tako more vsak učenec postati mojster Med tem naj pa se napravi, ka¬ kor je za ta čas mogoče, da se vzame kateri koli mla¬ denič, ali mož, ali starček, bodisi od rokodelstva ali od pluga, samo če je vešč čitanja in pisanja (na kar se mora najbolj gledati), da je pobožnega in nravnega vedenja; to pojde, ker kadar se učenci popolnoma prepričajo o dobrih knjigah in koristni vporabi, se ne prevari in ne greši lahko, sosebno ako so šolski predstojniki in nadzor¬ niki razumni, da jim to pokažejo in potem umejo pre¬ gledati. IV. Kar se tiče knjig, to je grča največja, ker je to temelj vsemu. Ako se te preskrbe, bode za drugo tako lahko, kakor za obešanje in natezanje ure, kakor jo je mojster dobro naredil. Zavoljo tega naj se ne napravi tako, da drugim dajemo nekaj nemogočega; temveč kar je najtežje, podpirajmo svoje rame, ter za svoj posel ure¬ dimo take knjige po načinu naturae (prirodnem), iinajoč pri tem trdno nado v Boga, da, ker je pokazal takšne stvari, to blagoslovi po nas, kako je mogoče v začetku, po potomcih in učencih naših pa to vse bolje. Cernu imamo tudi neka gotova pravila, da znajo tudi drugi za nami vse te izumke tako dalje voditi, dok bi se, dal Bog, prišlo do one popolnosti,- katero nam je pod nebom zadobiti po¬ delil Gospod naš Bog. Toliko o spisovanjl knjig. Da pa se dostatek teh knjig tudi čisto in brez pogreškov tiska ter pridobiva vsem šolam, v tem ne bode — tako me¬ nimo — knjigotiskarska pozornost nič zaostala, za kar tudi mi ne zamudimo podati nekaj pravil in pomoči. V. Kako naj se deluje, da se za šolo pridobi vsa mladina? Od strani materinske in občinske šole ni posebne težave. Ge si vsi roditelji kupijo knjižico (spisano o umet¬ nem in previdnem vzgojevanji svojih otrok do šestega leta, ki se imenuje „Informatorium šole materinske"), vi¬ deli bodo dosti svetlobe, kako naj vzgojujejo svojo deco. — Za šolo občinsko pa ne bode plačeval nobeden zasebnik; ali ne bodo vsi radi pošiljali otroke v to šolo? Mari jih pred dvanajstim letom potrebujejo za težko službo in delo? Ge bi bilo tudi to; za štiri ure morejo jih odpustiti, iinajoč jih inače ves dan doma. Razven tega morejo v poletnem času, ako se kateri rabijo za pašo ži- vine, priti kaki dve uri okoli poldneva k učitelju, da se pouče, in da se jim pojasni ono, kar morejo tudi na paši citati in vaditi se na pamet. — Podobno bode tudi z mestno mladino pri latinski šoli, da prihaja k lekcijam (pouku), potem pa poleg teh štirih ur more zopet služiti roditeljem in gospodi. -Jeden vozel ostane, da se razvozlja: Kako delati z deco po vsem ubogih roditeljev ali z ubogimi sirotami? Kako te preskrbeti s stanovanjem in hrano, da se morejo za šolo preskrbljevati? Odgovor: Zaupajmo v Boga in kralja, da se glede sirot ustanovi lepši red kakor pred temi časi, da ne ostanejo zapuščene tako, kakor živalice. Kaj pravim, kakor živalice? Vsaka živalica ima gospo¬ darja , a če se tudi zgubi, najde se, kdo se že briga za njo; ti pa so kakor smeti in izrodek. Prijavimo pa ven- der, kako mislimo, da bi se to uredilo. Prvič, da ljudi, katerim je Bog dal premoženja, otrok pa ne, po šolskih predstojnikih prigovarjajo, oblastva dr¬ žavna pa, ako bi bilo potreba, jili' silijo, da katero siroto ali dete siromašnih roditeljev vzgojujejo in pošiljajo v šolo radi Božjega plačila. Ker, ako je gospoda podanikom dajala v odgojp pse pod tlako, zakaj ne bi rajše sirot? Drugič , če ima kdo samo jednega otroka, more k njemu vzeti drugega siromašnega; bogatinci pa morejo vzgojevati toliko ubozih dečkov, kolikor imajo sinov, to¬ liko revnih deklic, kolikor imajo hčera. Vse to pa drage volje. Ker od tega bodo imeli čveterno korist. Prvič, s tem časte Boga s svojim imetjem. Drugič, dobivajo s tem Sebi in svojim otrokom Božjega blagoslova (ker ni mogoče, da Bog tako ljubezen zapusti brez plačila). — 234 Tretjič, pomagajo svojim otrokom, kateri imajo poleg teh (sosebno, ako so, kakor je to pogosto, bistroumnejši ali v dobi in napredku nekaj pred njimi), dobro pomoč za bi- strenje razuma, a k temu tudi lepo postrežbo za notranje potrebe. Slednjič pomagajo s tem še samim občinam, ako se njihovi sinovi, imajoč že od mladosti služabnike, učeč se jim zapovedovati (toda v mejah reda in čednosti), ter se pripravljajo, da se s časom morejo uprave lotiti. Od tacega gojenca bode v svoji dobi imel sleharni meščan, trgovec, rokodelec in poljedelec korist in čast. Tretjič, če je še nekaj siromašnih otrok, naj skrbi za ostanek vsaka občina, uporabljajoč za to del občinskih dohodkov. S tako uredbo bode se častil Bog, to bode počastil tudi On, podeljevajoč dobra leta, mir, letine in v vsem blagoslov. Kar se tiče visocih šol (akademij), potrebno je, da se v teh siromašnim dijakom daje zastonj stanovanje, hrana in obleka — sosebno pa v bogoslovji in medicini (zdrav¬ niškem oddelku,) ravno tako naj se daje novčna pomoč političnim (državniškim) osebam plemenite krvi, kateri se uče marljivo in z vspehom, nimajo pa sredstev za vz- državanje; takrat se morejo poprej, nego poteče stalna plača, z darežljivostjo onih, katere vzbudi Bog, ustanoviti zbirke. Plemstvo naj se po stanovih sleharnega leta z nekim obteži poleg tega, kako bi zbor sklenil. Za theo- logiae candidatos (bogoslovce) bode dohodek iz zbirk in njihovih upraviteljev poleg tega, kako se bode naredilo; za medicince pa iz zbirk mest in občin cele kraljevine, 235 kakor bode nalagala potreba. Tera načinom je mogoče brez velicega bremena vzgojiti veliko število ljudi. VI. Za to pa je na vsak način potrebno razumnih mož, ki — odredjeni za šolske predstojnike — nadzoro¬ vali, da se vse vrši po predpisanem redu. Ti, odbrani iz sredine plemenitnikov za oskrbnike čez akademije (aca- demia curatores), morejo biti učeni, razumni, pametni, vneti ljubitelji slave Božje in občnega blagra; dva ali trije naj se jim pridajo iz svečeništva. Gez gimnazijo po mestih bodeta dva iz svetovalstva in dva iz občine poleg eerkvenega predstojnika. Po trgih in vaseh v vsaki ob¬ čini posebej župnik s cerkvenimi starešinami. Imeli bo¬ do naslednje dolžnosti: 1. Sestaviti v vsaki občini (ker imajo nekatera mesta več občin; na deželi pa pripada po nekoliko vasi k jedni občini) popis mladine ter v te spisovati imena vseh tukaj rojenih ali poleg roditeljev od drugod došlih otrok. Potem pa, ako bi se kateri roditelji preselili z deco drugam, poš- ljejo po svojem cerkvenem upravitelju izkaz ondotnemu upravitelju ter od svoje oblasti ondotni oblasti; na to se imena starišev vpisujejo v mestne ali občinske knjige, imena otrok pa v šolske knjige; pazi naj se, da se brez tacega izkaza in vpisa nikdo od nikoder ne pušča, nikdo nikjer ne vsprejema. 2. Primorati roditelje, da imajo v vsaki hiši knjižico, ter da jo čitajo in čitati dajo, v kateri je spisan „Infor- matorium šole materinske", to je način ob umetnem vz- gojevanji vseh otrok do šestega leta. In kadar se iz nje nauče v resnici, kako jim je treba z otroci lepo, razumno postopati ter za nadaljno učiteljsko poučevanje koristno pripravljati, morejo se sami, da se po tem ravnajo na lečah opominjati, po šolskih predstojnikih pa, če se tako godi, z nadzorovanjem in svetom siliti. 3. Občinske šole oskrbeti s poslopjem, da se zidajo, popravljajo in složno čuvajo iz občinskih dohodkov. Zato je treba iste pregledati najmanj vsake četrt leta s po¬ sebnim načinom. 4. Skrbeti za šolsko mladino, namreč s prisiljenjem roditeljev, da otroke pravočasno pošiljajo v šolo, da se tega drže neprestano; tudi imajo dolžnost pripomoči siromaš¬ nim otrokom, da pridejo do otrok bogatašev, da se poleg njih žive in bistre nič manj tudi, da se sirote preskrbe in prežive. 5. Njihova briga bode tudi za učitelje, «) da bi bili; h) da bj bile osebe vredne, namreč pobožne, čed- nostne in razumne; c) da imajo svojo plačo ali da so preskrbljeni;