PREDSTAVLJAMO LETOŠNJE 08ČINSKE NAGRA
Prvi intervju Branka Doblška
BRANKO DOBLŠEK, šestin-petdesetletni upokojenec in aktivni družbenopolitični dela-vec v krajevni skupnosti Sav-sko naselje III., je letos prejel občinsko nagrado za posebne uspehe na področju samo-upravljanja in delegatskih odnosov v krajevni skupnosti ter dolgoletno prizadevno de-lovanje na področju družbeno-političnih dejavnosti.
Takšnale suhoparna obrazlo-žitev pa nam bolj malo pove o tem, kakšen človek je tovariš Branko, kako poteka njegov vsakdan in kaj vse bi v življenju še rad spremenil. dopolnil in naredil. Zato smo ga obiskali na njegovem dormu.
»To je moj prvi intervju,« je " te na začetku pogovora opozo-c rll. Kakšna škoda, pomislim ne-hote, da prisluhnemo življenj-skim zgodbam naših krajanov šele takrat, ko prejmejo kakšno priznanje ali nagrado za svoje dolgoletno delo, ki je prej vse-skozi teklo mimo nas, ne da bi ga sploh opazili.
Tovariš Doblšek je začel svo-jo pripoved čisto od začetka. V Lešah pri Prevaljah je bil rojen v knapovski družini. Še se spo-minja revnega delavskega oko-Ija, ki je v njegove mladostne misli že kmalu začrtalo odloč-nost, da se bo boril za socialne in politične pravice delavcev. Tudi njegov oče, borec za se-verno mejo. je bil zaradi svoje-ga proletarskega prepričanja všfikrat na cesti brez zaposli-tve.
Po okupaciji je bila štiričlan-ska družina izgnana v Srbijo, v bližlno Kruševca. Tovariš Bran-ko se je tam s šestnajstimi leti in pol pridružil partizanom, naj-prej kot kurir obveščevalec, po-tem kot borec. Že takoj po vojni je postal oficir. Leta 1947, ko se je preselil nazaj v Slovenijo. pa se je zaposlil kot operativni de-lavec v organih za notranje za-deve, kjer je delal vse do upo-kojitve.
»Imel sem srečo, da sem do-bil tako dobro ženo, kl je tudi sama aktivistka in komunistka, tako kot jaz,« ne pozabi pohva-liti svoje življenjske družice. Kar lep dom sta si ustvanla Sin in hči sta oba že pri kruhu in imata svoje družine. Vnukinja jima krajša proste popoldneve. »Le zdravje včaslh malo pona-gaja,« pravi tovariš Branko. Vsakega dela se loti s srcem, odločnostjo in zagnano, to pa se mora nekje poznati.
Že triindvajset let je Branko Doblšek »desna roka« svoje krajevne skupnosti. Kaj dela? Vse, od A do Ž, bi lahko rekli. Bil je med drugim že član sveta, tajnik in predsednik raznih družbenopolitičnih organizaclj, tajnik, aktivni član Zveze re-zervnih vojaških starešin, dele-gat v zboru krajevnih skupno-sti. Občinsko nagrado je prejel predvsem zaradi uspešnega predsednikovanja komisiji za spJošni Ijudski odpor in druž-beno samozaščito pri krajevni konferenci Zveze rezervnih vo-jaških starešin in za delo na-mestnika predsednika krajevne konference ZRVS. Temu plo-dnemu delu je posvetil tovanš Doblšek kar sedem let svojega življenja. Ni je bilo družbeno-politične akcije, na kateri ne bi sodeloval, od volitev, referen-dumov do akcij Nič nas ne sme presenetiti. 13 let pa je bil tudi uspešen predsednik, tajnik ali član hišnega sveta. Tega ob-dobja se tovariš Doblšek tudi najraje spominja.
»Pri nas v bloku se ne bi zgo-dilo, da bi star človek več dni obležal bolan in zaprt v stano-vanju, ne da bi kdorkoli vedel zanj,« nam je dejal in povedal, da je med stanovalci na Maja-ronovi ulici zelo dobro razvita sosedska pomoč.
Kakšna je tista čarobna for-mula, kako pritegniti čimveč Ijudi k delu in sodelovanju, ko pa se na vsakem koraku sreču-jemo z nezanimanjem, lenobo
in nepripravljenostjo za sku-pinsko delo. »Ljudje morajo vi-deti pred seboj jasen cilj neke akcije, ne pa praznih in puhlih besed,« pravi Branko Doblšek. Zelo pomembna pa je tudi do-bra informiranost stanovalcev. Hišni svet in družbenopolitiini aktiv hlše na Majaronovi 2, 4 in 6 sta dve leti izdajala hišni in-formator in druga večja obve-stila za vseh 80 stanovanj. Kot velikokrat, pa se je tudi v tem primeru zataknilo pri denarju
Podobno kot v hiši je tudi v krajevni skupnosti. Ljudi mora človek znati pritegniti k delu. »Z delltvijo nekdanje krajevne skupnosti Savsko naselje na tri nove smQ pred leti sicer izgubi-N nekaj aktivnih Ijudi« je dejal Branko Doblšek, a si bomo že opomogli. Predvsem od mladih si veliko obetamo. Želimo si tu-di več pomoči iz občinskih strokovnih služb. Včasih bi kljub dobri volji in pripravljeno-sti za delo potrebovali kakšen nasvet.~
Takšen je naš letošnji nagra-jenec, tovariš Branko. Zdaj, ko je upokojen mu ostane več ča-sa, da seže po dobri knjigi gre na sprehod v naravo ali strelja z malokalibrsko in zračno puško. Zaupal nam je, da tudi ustvarja. »Pesmi pišem,« je povedal. So-cialne, protestne - med njitni je tudi taka proti birokratizmu - in lirske Teh slednjih je največ. Tovariš Branko je zelo čustven človek.
VIDA PETROVČIČ