Evald Koren 1
Filozofska fakulteta v Ljubljani 
PUGLJEVA PROZA
OB PONOVNEM BRANJU
(1)
Pripovedni svet Pugljeve proze pomenljivo opredeljujejo naslovi treh njegovih knjig, ki so izšle skoraj zapored med leti 1911 in 1914: Mali ljudje, Brez zarje i in Mimo ciljev. Očitna pomenska vezljivost, ki obstaja med temi dosledno dvo- i členskimi naslovi, ne samo dopušča, marveč naravnost izziva k temu, da bi jim ; kar se da premišljeno določili njihovo skupno podlago. Gotovo bi to tudi poskušali storiti, ko bi ne bil že Juš Kozak v nekrologu pisatelju preprosto zapi-
39
sal: »Njegov svet so bili 'mali ljudje', ki hodijo 'mimo cilja', žive 'brez zarje'.«' Posamezni naslov tedaj ne označuje le tiste novelistične zbirke, saj tudi nobene med njimi ni poimenoval po kateri izmed objavljenih zgodb, temveč hkrati dopolni druga dva in tako vsi skupaj določujejo poglavitno temo Pugljeve proze.
V ospredju pisateljevega zanimanja so potemtakem mali ljudje, ki pa niso predstavniki neke jasno opredeljene družbene skupine, zato jih ne bi mogli poistiti z majhnimi kmeti ali morda z malomeščani, ne glede na dejstvo, da ima slednja oznaka še komajda natančen sociološki pomen. Čeprav gre praviloma za duševno preproste ljudi, ki so zmerno nadarjeni in izobraženi, ki imajo skromne življenjske uspehe, pičlo imetje in medel družaben ugled, sodi mednje vendarle tudi izobraženec, le da oblikujejo njegovo majhnost karakterne lastnosti, ozko-srčnost, malenkostnost, samoljubje. Kot smo že razbrali iz navedenih naslovov knjig, tem malim ljudem brez prodornih uspehov in pomembne prihodnosti ni sojena sreča ali veselje, ampak žalost in gorje, se pravi, da nam pisatelj ne pripoveduje o veselih ali prijetnih dogodivščinah, marveč pretežno o doživljajih, ki imajo zanje neprijetne in hude, če ne že kar usodne posledice, saj povzročajo razočaranje, sramoto ali celo smrt.
Sedem izmed svojih novel je Pugelj objavil kar po trikrat, prvič v revialnem tisku, drugič v knjižni obliki, nato pa še enkrat v knjigi Naša leta (1920), izboru svoje kratke proze iz nekaterih prejšnjih zbirk.^ Posebno usodo med temi sedmimi pripovednimi spisi je imela po objavi v knjigi Mali ljudje (1911) novela, ki jo je pisatelj imenoval Osat.
O njej so knjižni ocenjevalci v časnikih in časopisih poročali na tri različne načine: medtem ko so kritiki v Omladini, Slovenskenj narodu in Slovanu označili Osat skupaj s pripovedjo Zimska pot za najboljši besedili te zbirke, jo je Pavel Perko v Času sprejel s pridržki psihološke in ideološke narave, Joža Glo-nar pa, ki je bil v Vedi gorak kar celi knjigi, je tudi Osat zavrnil z neprijaznimi vrsticami. Naj je bil sprejem pri recenzentih ugoden ali odklonilen, nihče med njimi ni šel mimo Osata, čeprav je res, da se niso razpisali vsi enako tehtno, obširno in naklonjeno.^
Z objavo v Malih ljudeh pa zunanja pot te novele ni končana. Še predno je namreč znova izšla v zbirki Naša leta, jo je Fran Ilešič objavil v svoji antologiji sodobnega slovenskega pripovedništva Noviji slovenski pisci.* Ker so tam razen Tavčarja in Trdina vsi avtorji zastopani samo z enim krajšim sestavkom ali pa z odlomkom iz daljšega dela, ne more biti dvoma, da je Ilešič izbral Osat kot najznačilnejše, če že ne kar najboljše pisateljevo prozno delo, in prav verjetno je, da je o njem enako sodil tudi avtor sam. Zato nas toliko bolj preseneča podatek, da France Koblar te pripovedi ni uvrstil v Pugljeve Izbrane novele (1948)^, do danes najobsežnejši izbor njegove proze, ki zaobjemlje kar šestin-
' Juš Kozak, Pisatelju Milanu Puglju, LZ 1929, str. 193.
* Bibliografski podatki so posneti po pregledu Bibliogralija Milana Puglja, 1955, NUK, Bibliografski oddelek, ki ga je sestavila Ana Koblar.
2 Jose Jurkovič, Omladina 8/1911, str. 220-li /?/, SN 1911 (17. 10.) št. 239i Jos./ip/ Prcmk, Sn 1912, str. 29i Pavel Perko, Čas 6/1912, str. 236-8; Fr./an/ Kobal, LZ 1911, str. 605-6; Jož.A. Glonar, Veda 2/1912, str. 201-2. ' Noviji slovenski pisci. Životopisi i izbor tekstova. Priredio Dr. Fran Ilešić. Zagreb 1919. Izvanredno izdanje »Matice Hrvatske«. /Osat: str. 184—204./
= Milan Pugelj, Izbrane novele, Ljubljana 1948. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar.
40
dvajset zgodb. Vnovič je novela izšla šele čez četrt stoletja, in sicer v knjižni zbirki Naša beseda, široko zasnovani antologiji slovenske literature. Ker je tukaj Osat objavljen v družbi le petih Pugljevih novel, se pravi, da je bil sprejet v zelo ozek in strog izbor, ki ga je potrdil tudi knjižni ocenjevalec te publikacije, češ da prinaša knjiga »nekaj zares zgovornih primerov Pugljevega pripovedništva«*, je s tem novela ponovno uvrščena med najpomembnejše pisateljeve prozne stvaritve. Zopet je torej Osat dobil tisto mesto, ki sta mu ga nekoč popolnoma oporekala Glonar s svojo odklonilno kritiko in pa seveda Koblar, ki zgodbe ni sprejel na 350 strani Pugljevih Izbranih novel.
(2)
Novela, ki ji posvečamo naše razpravljanje, ima v naslovu ime rastline, ki jo opredeljujejo nekatere značilne lastnosti, med katerimi sta prav gotovo bodlji-kavost in plevelnost, pa tudi okrasnost in zdravilnost. Ker nimamo opraviti s strokovnim sestavkom s področja botanike, temveč s tako imenovano leposlovno prozo, naslov seveda ne označuje le določene rastline iz družine košaric (Compositae), ampak hkrati izraža še kaj drugega. Zato se seveda sprašujemo, katera izmed lastnosti je pritegnila pisatelja, da je noveli dal prav tak naslov. Ali ga je zamikal osat zavoljo trnovih bodic, se pravi, da mu je postal podoba za iskrivo, duhovito misel, ki zbode pogovornega nasprotnika, kakor jo lahko najdemo že pri Vladimiru Levstiku, ali pa metafora za pesnikovo trpljenje in bolest, kakršno je zapisal Srečko Kosovel?' Morda pa je pisatelj prispodobil literarnega junaka z osatom kot plevelno rastlino in tako oživil tisto njeno posebnost, to je nekoristnost in celo škodljivost, s katero se vztrajno spoprijema kmetovalec, saj mu duši posevke in mu preprečuje večji poljski pridelek?
Kaj od tega potemtakem označuje naslov Pugljeve novele in kakšna je njena zgodba? Ce zapišemo, da Toneta Mirtiča, mladega železniškega pripravnika v nekem manjšem kraju, nepričakovano in brez odpovednega roka odpuste iz službe in da mora že naslednji dan nagloma izprazniti tudi sobo, kajti že je na poti novi uradnik, smo navedli le prvi dogodek, prvo usodno nesrečo, ki se mu je pripetila, zakaj prav kmalu ji sledi druga — njegova prostovoljna smrt pod vlakovimi kolesi. Med obema dogodkoma, enim na začetku in dragim na koncu zgodbe, je Mirtič sicer prebil deset dni na trgatvi med domačimi, torej sredi ljudi, ki so mu bili naklonjeni in ga ljubili, vendar se kljub temu nikakor ni mogel dogrebsti do rešitve, ki bi z njo izravnal hudi življenjski udarec, zadan z nepričakovano odločitvijo njegovih delodajalcev.
Zgodba torej pripoveduje o človeku, ki ga odpust z dela pahne v najgloblji obup in celo v smrt, kar pomeni, da preobrne njegovo usodo razmeroma neznaten, spričo tako pogubne posledice že kar ničeven vzrok. Ob izidu novele v Malih ljudeh so se zato nekateri kritiki z vso pravico spraševali, zakaj neki Mirtiča pokonča ta sicer resda neprijetna in morda tudi krivična odpoved, ko pa po merilih vsakdanje skušnje to le ni dovolj tehten in prepričljiv razlog, da
' Milan Pugelj — Anton Novačan — Cvetko Golar, Izbrano delo, Ljubljana 1971. Izbral in uredil dr. Franc Zadravec. — Prim.: B./ožidar/ B./orko/: Pugelj, Novačan, Golar. Pet novih knjig Naše besede. Delo 1972 (27. 5.) št. 142.
' Vladimir Levstik, Človek in pol, Ljubljana 1903, str. 56i In memoriam Srečku Kosovelu. Iz njegove zapuščine, LZ 1936, str. 239-40.
41
bi si mlad človek moral vzeti življenje. Prav to, na prvi pogled neskladno vzročnost je moral imeti v mislih Joža Glonar, ko je zapisal, da novela boleha »na pomanjkanju notranje motivacije./.../ Mirtič je tako nesrečen, tako žalosten junak, da se človeku v srce smili. Ce pa se bravec praša: Kako, zakaj, odkod, pa ne dobi od avtorja odgovora, zato ni mogoče usmiljenje s takim človekom in zato tudi za žalostni konec ni primernega razloga.Dosti ljubeznivejši Pavel Perko sicer tudi meni, da je konec novele »docela izgrešen«, ker se mu zdi čudno, »da tako mlademu fantu s pošteno preteklostjo in dobrimi spričevali ne pride na misel, da se bo pač dobila kaka druga služba v nadomestilo za izgubljeno«, vendar skuša Mirtičev korak razumeti in razložiti, saj ga utemeljuje takole: »No, aspirant Mirtič je pač med tistimi .malimi' ljudmi, ki jim manjka poguma in eneržije.«' Poglavitni razlog Mirtičevega zloma odkriva torej v tem, da nima poguma in moči, kar očitno pomeni, da v spektru njegovih lastnosti ni znajdljivosti, vztrajnosti in odločnosti, skratka, ker mu manjka nečesa, kar lahko imenujemo življenjska žilavost. Drugače je doumel vzrok Mirtičeve smrti Joso Jurkovič, ki je prepričan, da je vsemu kriva njegova »duševna enostra-nost«, saj prav zavoljo nje ni niti prenesel nenadnega neuspeha niti ni kljuboval nastalim zapletljajem, in ravno zato bi naj bila novela »slika ponesrečene ekzi-stence«**. Mirtičeve »duševne enostranosti« pa Jurkovič ni določneje opredelil, tako da ostaja oznaka ohlapna in nenatančna in zaradi te svoje pomenske nejasnosti lahko seveda zaznamuje več kot samo krhkost in zlomljivost oziroma slaboten in omahljiv značaj, zato kaže upoštevati možnost, da bi utegnila biti blažji izraz za posebno, bolezensko duševno stanje.
Ne da bi nam bilo treba ugibati o ocenjevalčevem resničnem namenu, se sprašujemo, če Mirtičevo obnašanje morebiti vendarle dovoljuje tudi drugačno razlago od tiste, ki upošteva samo določene karakterne lastnosti. Pri mladem uradniku namreč opažamo splet značilnih simptomov — močno potrtost, mračno razpoloženje, pa tudi občutje nesmiselnosti, lastne nevrednosti in krivde — ki najbrž dopuščajo domnevo, da gre za motnje v čustvenem vedenju, ki jih psihologi imenujejo melanholija ali endogena depresija. Glede na to, da si je Mirtič sam vzel življenje, pa je za nas gotovo poučna izjava psihiatra-sulcidologai*, da večino teh depresivnih bolnikov pogosto spremlja želja po smrti, zato je med njimi mnogo takih, ki store samomor ali ga vsaj poskušajo storiti. Ker pa se po zatrjevanju psihologov samomori ne dogajajo brez posebnih motivov, se tudi ti duševni bolniki, kljub temu, da se ukvarjajo z mislijo na smrt, zanjo zares odločijo šele v tistem trenutku, ko jih nenadoma nekaj hudo prizadene. In tak močan pretres doživi kajpada tudi Mirtič tedaj, ko ga povsem nepričakovano in popolnoma nepripravljenega odpuste iz službe. Ali smemo potemtakem sklepati, da je Mirtič že ves čas duševno bolan in je odpoved le ustrezni motiv za njegov samomoj? Ali pa pomeni odpoved morda tisti usodni sunek, zavoljo katerega se bolezen sploh šele pojavi? Kajti psihiatrija, ki sicer priznava, da so vzroki te bolezni v večini primerov neznani, dopušča namreč možnost, da utegne endogeno depresijo sprožiti tudi kak presunljiv zunanji dogodek.Naj sprejmemo prvo ali drugo izmed dveh različic, v obeh primerih razglašamo Mirtiča
' Jož.A. Glonar, Slovensko slovstvo, Veda 2/1912, str. 201. » Pavel Perke, Mali ljudje, Cas 6/1912, str. 237-8.
" Joso Jurkovič, Milan Pngelj. Mali ljudje. Omladina 8/1911, str. 221.
Erwin Stengel, Selbstmord und Selbstmordversuch, Frankfurt 1969, str. 47. ^' Prav tam.
42
za psihotika. V njegovi duševnosti odkrivamo torej tisti člen, ki samomor ne samo omogoča, marveč tudi utemeljuje, se pravi, da preko prevodnosti njegovega psihičnega oziroma psihotičnega ustroja povezujemo oba pola njegove zgodbe — odpust z dela in smrt.
Ko smo poskušali najti pojasnilo za Mirtičevo samomorilsko dejanje v duševnem območju, smo se zadržali prav na tisti ravnini novele in njenega glavnega lika — imenujmo jo psihološko — ki jo je s svojo razlagalno raznoličnostjo določila že tedanja revialna kritika, saj ni samo pokazala posebnega zanimanja za motiviranost Mirtičeve smrti, temveč jo je zaposlovalo širše vprašanje o tem, kako sta značaj in zgodba ukrojena po zakonih nujnosti in verjetnosti. Čeprav je naša razlaga v psihološkem območju novele možna in najbrž tudi upravičena, pa ne vključuje hkrati trditve, da je psihologija Pugljevega literarnega lika tudi zares koherentna in da je dejanje zgodbe docela ustrezno in prepričljivo utemeljeno. Kajti o zadostni »notranji motivaciji« — pojmu, ki ga je uporabil Joža Glonar v svoji oceni — toliko časa ne moremo govoriti, dokler presojamo besedilo z vidika tradicionalne psihološke proze. Tej zvrsti se namreč ne izmikajo samo nekatere sestavine oziroma posamezni deli novele, ampak kar njena celotna notranja zgradba in notranja vsebina. Vse to pa pomeni, da nas ne morejo zadovoljiti niti tisti kritični spisi, katerih namen je izslediti psihološko skladnost novele, niti tista razlaga, ki ji nasploh odreka vsakršno »notranjo motivacijo« in jo na podlagi te ugotovitve zavrne kot neuspelo, neučinkovito in neumetniško.
Iz tega, kar smo zapisali, pa izhaja potreba po drugačni, natančnejši in zrelejši opredelitvi pomembnejših pripovednih prvin zgodbe, tedaj nujnost, da si dejanje razložimo nanovo in z vso skrbnostjo, tako da prodremo preko zoženih meja psiholoških razlag do drugih, pristnejših in pomembnejših razsežnosti novele.
(3)
Fabulativno izhodišče novele, torej dogodek, iz katerega poteka tako rekoč neogibno vse dejanje, je sporočilo železniške direkcije o Mirtičevem odpustu z dela, ki je hkrati korenita in usodna prelomnica v njegovem življenju. 2e takoj prvi dan povzroči nekaj zgovornih nevšečnosti. Postajni čuvaj mu ob srečanju ne salutira, tovariš iz pisarne, ki se z njim celo tika, namerno prezre njegov prijateljski pozdrav in postajni načelnik se obrne v stran prav takrat, ko se mu hoče Mirtič spoštljivo prikloniti. Vedenje treh železničarjev, ki so v tem prizoru razvrščeni natanko po uradni lestvici oziroma rastoči službeni pomembnosti, ni naključno, marveč je nedvomno znamenje, da so dovčerajšnji Mirtičevi sodelavci na mah, grobo in očitno spremenili svoj odnos do njega. Nič bolje se mu ne godi zvečer v gostišču, kamor redno zahaja na hrano, saj se gostje zanj nalašč ne zmenijo, krčmar ga ne pozdravi in natakarica, sicer prijazno in ustrežljivo dekle, mu povsem proti navadi osorno ponudi eno samo jed. Nasproti Mirtiču se torej ni zarotilo samo službeno okolje, ki je ponazorjeno s hierarhično predstavitvijo, temveč se je prezirljivi odnos zalezel tudi v družabno področje. Ce je odvračanje železničarjev od človeka, ki ga je direkcija spodila »iz pisarne na ulico, od kruha med kamenje« (67)'', še nekako razložiti z neke vrste
Številke v okroglem oklepaju za navedki označujejo strani v knjigi; Milan Pugelj, Mali ljudje, Ljubljana 1911, kjer je na straneh 65—101 objavljena novela Osai.
43
vzajemnostjo spričo njihovega morebitnega občutka ogroženosti, pa je popolnoma nerazumljivo, zakaj z njim tako žaljivo ravnajo v krčmi, kjer je vendar stalni gost, ki jim prinaša zaslužek in s katerim nikoli niso imeli nobenih težav, : pač pa vselej le dobiček? Z vso upravičenostjo torej pričakujemo razkritje res- i nično tehtnega vzroka, ki je pripeljal do Mirtičevega odpusta iz službe, saj | imamo v temeljno spremenjenem odnosu okolice do njega močno oporo za i domnevo, da je bržčas moral zakriviti neko zares hudo, nepremišljeno ali celo i sramotno dejanje. i
In kakšen je ta razlog, zavoljo katerega so Mirtiča odpustili z dela? Zapisali smo že, da je odpoved prišla nenadoma in nepričakovano, »kakor blisk iz oblaka« (67), vendar je mnogo pomenljivejše dejstvo, da si Mirtič sam te odpovedi na noben način ne zna razložiti. Čeprav je natančno pregledal svoje življenje in nadrobno pretehtal svoje delo, ni nikjer našel niti najrahlejšega vzroka za svoj odpust. S tovariši v službi, s Slovenci kakor tudi z Nemci, je bil v dobrih, tako rekoč prijateljskih odnosih, pa tudi s svojim šefom ni imel nobenih sporov, ki bi lahko zatemnili njuno razmerje. In ne nazadnje, za svoje delo je bil strokovno ustrezno usposobljen, saj je s tem, da je bil opravil vse izpite, izpolnil predpisane pogoje in si tako tudi pridobil pravico do skorajšnje stalne nastavitve. Nič čudnega torej, če je potem, ko sam nikakor ni mogel najti razloga, i ki bi upravičil ravnanje direkcije, prosil sodelavca s »prestrašenim in kakor ! bolnim glasom«: »Razjasni mi skrivnost, zakaj so mi odpovedali službo?« (74). I In s kakšnim odgovorom mu postreže njegov tovariš? »Ker nisi mož! Ne znaš postopati z delavstvom, ne znaš govoriti s strankami — no, sploh nimaš ne službenega obraza, ne službenih gest, ne besed. Ženska si, ženska v hlačah /.../, i motovilo človeško!« (75). Sicer mu je res nekaj podobnega nekoč očitala že j predstojnikova hčerka, češ da je »kakor kaka devica. Nimate ne brk, ne moških | potez, ne moških oči — sploh: pokvarjena rasa« (68), in tudi ona je bila mnenja, j da Mirtič ne sodi v železniško pisarno, vendar je tedaj »vse to pretrpel in pre- | nesel« (69), saj je bilo povedano bolj mimogrede, imelo pa tudi ni nobenih ne- ' prijetnih posledic; končno pa tudi ne kaže izključiti možnosti, da se mu je hotela ; »Kristina s ponarejenimi zobmi« samo maščevati, ker se zanjo ni dovolj zani- ; mal, ker je ni ne zapeljeval in ne zasnubil. Povsem brezzvezna in naključna \ pa njena izjava le ni mogla biti, kajti zakaj bi sicer njen odurni, »zaničljivi in skoro sirovi« smeh spremljal kot zvočna kulisa prav tisti prizor na postaji, ko se njen oče izmika Mirtičevemu pozdravu.
Medtem ko ga je takrat Kristinina zlobna izjava prizadela morda le v njegovi ] moški časti, ga sedanje kolegove besede vse drugače pretresejo, saj so spričo j njegove stiske dobile neprimerno večjo težo. In ker odločba direkcije ne vse- i huje ustrezne obrazložitve oziroma utemeljitve odpovedi, je sodba Mirtičevega tovariša pravzaprav edina razlaga njegovega odpusta. To, resda neuradno tol- i mačenje, ki pa očitno povzema obče mnenje, seveda ne moremo imenovati dru- j gače kot zmedeno, pristransko in nesmiselno, saj se naravnost roga običajnemu pojmovanju moralnih in juridičnih norm. O samih očitkih pa je treba nujno zapisati tole: niti Mirtičeva nežna, (še) nemožata zunanjost niti njegovo vedenje j v pisarni, ki je bilo najbrž vljudno in zadržano in izdaja mladeniča s senzibilno inteligenco, ne moreta biti prekrška, kaj šele odločilna razloga za nenadni odpust. Nič čudnega, če se nam zatorej upravičeno vsiljuje tale sklep: Mirtič naj
44
vprašanje, zakaj je odpuščen z dela, ne dobi odgovora, ali natančneje povedano, na to vprašanje ne dobi zadovoljivega, zanesljivega in razumnega odgovora. Odpoved kakor da ni v ničemer utemeljena.
Nenavadna in skrivnostna odpoved dobiva v Mirtičevem ravnanju nepričako- [ vano, a pomenljivo dopolnilo. Mirtič se namreč nerazumni odpovedi ne upre, i ne sklicuje se na pravice, ki mu jih nedvomno zagotavljajo pogodbene obvez- i nosti delodajalca oziroma določbe delovnega prava, temveč se z odpustom krat- j ko in malo sprijazni. Se več, po kratkem obotavljanju je celo prepričan, da je i resnično nesposoben, nedelaven in zato nevrednež, ali kakor sam o sebi pravi: l »On ni bil poraben v službi, on ne zna delati, on ni človek« (78). In tisti hip, ; ko mu še domači in prijatelji v en glas povedo, da tak človek »ni za življenje«, I ker je »nevreden«, to svojo uničujočo sodbo pa kot kmetovalci podkrepijo s prispodobo o osatu, ki ga je treba neizprosno iztrebiti, je njegova usoda tako rekoč že zapečatena. Krog Mirtičeve izločenosti, odtujenosti in osamljenosti se je dokončno in nepreklicno sklenil.
Potemtakem je očitno, da sta obe odločitvi, lažna ali navidezna utemeljitev odpusta in Mirtičeva nespametna samoobtožba, ki se tako izrazito razhajata z bralčevim pričakovanjem, v svojih vzročnih temeljih premaknjeni in izkrivljeni, saj ni dvoma, da sta zasnovani zoper logiko in zoper razum. Pugelj se je torej na teh mestih zgodbe, ki se sicer drži trdnih tal izkustvenega sveta, odpovedal kavzalnostnemu principu in tako bralcu dogajanje potujil, če s tem glagolom i označimo učinek postopka, ki so z njim običajni pojavi in njihovi odnosi obli- \ kovani tako, da postanejo nenavadni in čudni, če ne že kar nelogični in nera- j zumni. To pa se je seveda moglo zgoditi predvsem zategadelj, ker ne gre za dve poljubni, nepomembni fabulativni prvini, marveč za dogodka, ki sta za pripoved temeljnega in bistvenega pomena, kajti brez njiju zgodbe, kakršna je, ^ preprosto ne bi bilo.
Dogodka, potujena v skrivnostno in že kar morasto resničnost, ki je v tako očit- i nem nasprotju s pripovednim vzorcem besedila, pa bralca naravnost silita, da '\ premisli notranji ustroj novele, saj najde v njuni značilni posebnosti oporo za i misel, da polje pod površino pripovedi simbolni tok, duhovno dogajanje, ki se ; v njem izraža to, kar lahko imenujemo smisel zgodbe. Cim se pa odločimo, da | razkrijemo tako imenovano zgodbino resnico kot posebno notranje spoznanje, : zgubijo kajpada sleherno mikavnost in najbrž tudi upravičenost tako poskusi, | razložiti Mirtičevo usodo z njegovo psihično konstitucijo, kakor morebitna ugi- \ banja o tem, ali je bil mladenič vpleten v socialna nasprotja časa in ali je kot ; žrtev krivične družbe podlegel močni, okrutni in brezobzirni železnici. To pa i seveda pomeni, da ni zanemarljiva le psihološka, temveč tudi socialna in povrhu \ še zgodovinska, na določen kraj in čas vezana razsežnost novele. j
i
(4)
Medtem ko smo se doslej usmerjali v empiričnost in preverjali kavzalnost no-veline pripovedne plasti, posvečamo poslej našo pozornost drugim, globljim elementom Mirtičeve zgodbe. V ta namen seveda temeljito spreminjamo bralno ; optiko, saj zabrišemo podobo izkustvene resničnosti, ki se je že tako pokazala i
45
kot nezadostna in meglena, in izostrimo tisto notranjo razsežnost zgodbe, ki ji velja naše osrednje zanimanje.
Potemtakem se moramo ponovno vrniti k Mirtičevemu odpustu, ki je s svojim prevladujočim pomenom za zgodbo še vedno v ospredju našega razpravljanja. Iz tega dogodka izvira namreč Mirtičev popolnoma novi življenjski položaj, ki je zanj značilno, da se od njega odvračajo prav vsi, ki vedo za njegovo nesrečo. Očitno je torej, da se je podrlo dosedanje razmerje med njim na eni in svetom okrog njega na drugi strani, pri čemer je treba posebej poudariti, da ta sprememba ni ne bežna ne delna, marveč bistvena, korenita in celostna. Tako tehtna je in globoka, da lahko govorimo o zares temeljnem preobratu v odnosu med Mirtičem in svetom, s čimer seveda predpostavljamo, da sta si Mirtič in svet tudi doslej stala nasproti, le da med njima ni bilo ne napetosti ne sovražnosti. Ta domneva pa more biti le delno točna, ker je povsem razvidno, da je bila Mirtičeva zveza s svetom tesna in zaupna, se pravi, da je bil s tem svetom združen, bil je del tega sveta, saj je bilo razmerje med njima tako pristno in ubrano, da se je v njem počutil varen in zadovoljen. Ce se je to stanje sedaj spremenilo, gre kajpada za nasledek dejstva, da je bil Mirtič iz sveta, ki mu je še pravkar pripadal, izločen. Njegov odpust kot nasilna izključitev ju je torej razdvojil in odmaknil, s tem pa je med njima ustvaril tisto potrebno razdaljo, ki mladeniču sploh šele omogoča, da svet presodi in obenem določi svoje (novo) razmerje do njega. Zakaj svet, ki ga je bil Mirtič vajen in ki se mu je očitno zdel običajen in prikladen, je popolnoma izgubil svojo vsakdanjo samoumevnost: pomaknjen je v bistveno drugačno, žarnejšo luč.
Svet, kot se Mirtiču kaže, je potemtakem brez dvoma grob, krut in krivičen, sovražen in nasilen, predvsem pa brezmejno tuj. O tem zgovorno pričata strnjeni nastop železniških delavcev skupaj s hčerko njihovega šefa in vedenje krčemskega osebja z gosti vred. Ta tujost pa se ne odraža le v tako surovi obliki, kot jo doživlja Mirtič na delovnem mestu in v gostilniških prostorih, marveč tudi v drugačnih, iztanjšanih odtenkih neprimerno intimnejših odnosov.
Gre kajpada za Mirtičevo ljubezensko zvezo z dekletom iz domače vasi. Tjakaj se namreč Mirtič zateče neposredno po odpustu, saj so ga na vso srečo starši prav tedaj povabili na trgatev. S pošto pa je tistega dne prejel še drugo pismo, ki mu ga je napisala njegova zaročenka Tina. Vrstice, ki resda prekipevajo od ljubezenske sreče in veselja zavoljo fantovega bližnjega obiska, pa vsebujejo eno samo, posebno in čisto določno željo oziroma naročilo: »Prosim Te prav lepo, da se pripelješ to pot v uniformi. Oče je rekel, da imaš tudi sabljo, in sicer zgoraj in spodaj zlato. Na naši železniški postaji sem /si/ že ogledala vse uradnike, pa nima nobeden zlate sablje. Kako, da jo imaš Ti? Pripelji jo na vsak način s seboj?« (78). Ker pa pride domov že naslednji dan, so vsi na moč presenečeni. Ne čudi se samo mati: »Prideš kakor duh z onega sveta!« (84), tudi oče začudeno vpraša: »Kaj so te oblaki iztresli?« (85), zato ni pravzaprav nič presenetljivega, če tudi Tina najprvo reče: »Ti! Kako pa, da si se tako nenadoma pripeljal?« (87). Na to svoje vprašanje pa sploh ne pričakuje odgovora, saj takoj nadaljuje z zasliševanjem, ki ga sestavlja niz rezkih vprašalnih stavkov: »Ti! Zakaj pa nisi prišel v uniformi? In sablja? Kje imaš sabljo?« (88).
Mlademu in preprostemu dekletu pač ne moremo zameriti, da se hoče postaviti s svojim lično opravljenim in povrhu še z zlato sabljo opasanim izbrancem, saj
46
nam o podobnih željah danes poročajo tudi v dnevnem časopisju", vendar zven6 iz njenih besed tako razločno poudarjeni očitki, da jih kar ni moč preslišati. Nas resda ne zanima toliko morebitna dekletova gospodovalna narava, ki bi sicer utegnila napovedati Mirtičevo skorajšnjo popolno podreditev, saj so mu že tako strogo odmerili njegove prihodnje dolžnosti — z »dobro službo /skrbeti/ zanjo in za otroke« (86), pač pa nas posebno zaposluje smisel Tininega vztrajnega in nenehnega spraševanja po uniformi.
Z enotno barvo in enotnim krojem označuje uniforma lastnikov poklic in njegovo stanovsko pripadnost, imetnik take oprave sodi tedaj v svet, ki v njem vladajo natanko določeni hierarhični odnosi, obvezujoče norme in ustaljene vrednote. Nositi uniformo pomeni seveda podrejati se temu svetu in njegovim pravilom.. Najbrž pa ne more biti dvoma, da taka poslušnost navsezadnje človeka osiromaši, okrne mu njegovo individualnost, saj mu vceplja neposredno čredno miselnost in ga tako odtujuje samemu sebi. S svojo dekorativno veljavo, ki jo pri Mirtiču še posebej poudarja in pomenljivo dopolnjuje »zgoraj in spodaj« zlata sablja, pa je uniforma hkrati prav tisti rekvizit, ki to resnico o človekovi samoodtujitvi prikriva. Mirtičeva uniforma s svojim očitno nepristnim bliščem prispodablja torej njegovo samoodtujenost in usodno pripadnost svetu. Odložiti uniformo pomeni potemtakem odreči se temu svetu, izločiti se iz njega, pa četudi ne po lastni želji.
Ce se torej Tina s svojo uporno zahtevo oglaša tedaj, ko je mladenič uniformo dokončno slekel, ker je pač z odpustom izgubil pravico do nje, dobiva njeno početje spričo te značilne okolnosti poseben pomen in poudarek. Dekletov nastop ne pušča nobenega dvoma, da ne gre zgolj za nečimrno željo po bahavem razkazovanju, marveč za globok nesporazum in tehtno neskladje med Mirtičem in Tino, saj hlasta dekle po rečeh, ki jih Mirtič nima več, in vrednotah, ki so očitno nepristne.
Smisel tega prizora je tedaj popolnoma jasen: tudi dekletovo ravnanje pripoveduje o tujosti sveta, ki je tembolj boleča in usodna, ker se ne ustavi niti pred pragom najintimnejšega življenjskega področja — ljubeznijo. Človek je zatorej res osamljen in stoji sam nasproti svetu, ki ga šele sedaj lahko natančneje opredelimo: ne gre (samo) za tako imenovano družbeno okolje, družbene odnose in institucije, marveč za vse, kar ni človek sam, se pravi, da se svet prične že pri drugem, čeprav najbližjem človeku, pri »tebi«.
Svet, kakršnega doživlja Mirtič, ne pušča potemtakem nobenega dvoma, da se ni izoblikoval nenadoma, temveč da je tujost njegova poglavitna imanentna razsežnost. Ce se torej ni preobrazil svet, še celo pa se to ni moglo zgoditi čez noč, to pač pomeni, da se je v temeljih spremenila le Mirtičeva vednost o njem. Ker pa je ravno njegov odpust iz službe bistveno preoblikoval njegovo tolmačenje sveta, odkrivamo v tem dogodku kajpada poseben simbolni pomen. Zakaj Mirtičev novi življenjski položaj je nedvomno popolna negacija vsega, kar je do tistega trenutka izpolnjevalo njegovo življenje in mu dajalo smisel — uspešno poklicno delo, priljubljenost med znanci in tovariši, občutek varnosti, ljubezen, načrti za prihodnost ipd. Vse to je sedaj na mah splahnelo in se preprosto
" Gojenec vojaške šole je izjavil novinarju: »Tini, mojemu dekletu, je bolj všeč, če pridem na zmenek v uniformi.« Gl. Sola kopenske vojske. Jugoslavija v malem. Delo 1974 (27. 2.) št. 48.
47
izkazalo kot gola iluzija. Mirtiča je torej odpoved predramila iz normirane vsakdanjosti, ki se ji človek nezavestno predaja in podreja, in mu odprla nove možnosti presojanja. Potegnila ga je izpod skladanic ustaljenih navad in obrabljenih vedenjskih vzorcev, ki o njih ni nikoli resneje razmišljal, in ga prebudila v višje, za\restno življenje. Gre namreč za nič manj kot za spoznavno dejanje, in sicer za spoznanje o resnici človekovega bivanja v svetu, ki ni samo tuj, temveč tudi sovražen in nesmiseln, o čemer nas še posebej prepričujejo nekatere Pugljeve paradoksno potujene podobe.
Opozorili smo že na okolnost, kako spremlja Mirtičevo odpoved pojasnilo, da je prišla »naenkrat, kakor blisk iz oblaka« (67), pri čemer je na prvi pogled videti, kot da primera z bliskom samo podkrepljuje nenadnost in nepričakova-nost dogodka. Kaj kmalu pa ugotovimo, da ta prispodoba niti ni najustreznejša ponazoritev presenečenja, saj moramo upoštevati, da je blisk iz oblaka tako rekoč nujna sestavina nevihtne vremenske slike in zatorej nič nepričakovanega. Drugače je seveda s pregovorno rečenico 'kakor strela z jasnega", ki izraža osuplost na dosti pristnejši in nazornejši način, saj si z najboljšo voljo ne moremo predstavljati, kako bi lahko pričakovali strelo z jasnega neba! Oba sorodna reka se ne razlikujeta le po tem, ali je vreme vedro ali oblačno, temveč tudi tako, da švigne z jasnega neba strela, iz oblaka pa blisk.
Fizikalno med strelo in bliskom kajpada ni razločka, saj gre za poimenovanje enega in istega elektrodinamičnega pojava, kjer se sprošča atmosferska elektrika, vendar običajno razlikujemo med udarom strele, pa močno in slepečo svetlobo bliska, čeprav seveda nekatere lastnosti, predvsem hitrost, enako povezujemo z obema pojmoma. Razloček med strelo in bliskom potrjujeta tudi eti-mona obeh besed: medtem ko vsebuje strela najbrž indoevropski koren *ster-, ki pomeni proga, črta ipd., vsebuje blisk, ki je izpričan tudi v stari cerkveni slovanščini v pomenu »bleščeča svetloba«, indoevropski koren 'bhleig- (bleščati) in je torej etimološko soroden z besedo blesk, ki vsebuje isti koren.'^
Ce je torej Mirtiču prišla odpoved »naenkrat, kakor blisk iz oblaka«, zaznavamo v tej rečenici neutajljivo pričujočnost bleska oziroma svetlobe, ki pa je kar ni moč uskladiti s turobno usodnostjo tega dogodka. Vendar zgubi naš pomislek svojo utemeljenost, takoj ko zanemarimo izkustveno raven pripovedi, kajti v naši novi bralni optiki nam luč, ena najstarejših metafor spoznanja, ponazarja prebujajočo se vednost o resnici sveta, ki jo iztrga temi nevednosti. Se pravi, da iz komparacije »kakor blisk iz oblaka« ne razberemo le nenadnosti dejanja v izkustveni, marveč tudi spoznanje resnice v duhovni razsežnosti pripovedi. Blisk s svojo lučjo nam torej »osvetljuje« Mirtičev odpust kot dogodek, katerega posledica je v tem, da človek spregleda, se zave ustroja sveta in spozna njegovo resnico. Dejstvo, da simboličnega bliska ne odkrivamo na razvidni, gladki površini besedila, ampak tako rekoč v njegovih gubah, v komparaciji, in še to le v podobi (kakor blisk), brez ustreznega dopolnilnega člena v podstavi, najbrž le neznatno okrnjuje njegovo vlogo in njegov pomen.
Naše razpravljanje spremlja vseskozi ugotovitev, da zateče Mirtiča odpoved popolnoma nepripravljenega. Prav zategadelj seveda ni naključje, da ga preseli Prim.: J. ???????, Indogermanisches Wörterbuch, 1. Band, Bern 1959; M. Fasmer, Etimologiieskij slovar' lasskogo jazyka, III., Moskva 1971.
48
neti sredi branja, vendar ne z dnevnim časopisom ali strokovnim tiskom v roki, temveč z eno izmed svojih »leposlovnih knjig na mizi« (66). Sprva bi sodili, da gre morda za nebistveno nadrobnost, ki jo omenjamo po nepotrebnem, vendar nam natančnejši premislek potrjuje domnevo, da je Mirtičevo zanimanje za literaturo v resnici pomenljiv podatek. Ne samo, da je Mirtič kot bralec odmaknjen od vsakodnevnih obveznosti, odgovornosti in skrbi, zaradi česar ga seveda neprijetna novica tem brezobzirne je iztrga iz sveta imaginacije in neusmiljeno pahne v realnost, ampak nam njegovo berilo pojasnjuje marsikaj, kar je v najtesnejši zvezi z njegovo duhovno preobrazbo.
O bralcu in branju obsežneje razpravlja Robert Escarpit v svoji znani knjižici o socioloških vidikih literature, kjer beremo v poglavju »Branje in življenje« tele poučne misli:
Branje je izrazito samotna zaposlitev. Človek, ki bere, ne govori, ne deluje, odteguje se soljudem, loči se od sveta, ki ga obdaja. To velja enako za avditivno kot vizualno branje: nihče ni bolj ločen od svojih tovariše\' kot gledalec v gledališki dvorani. V tej zvezi naj poudarimo temeljno razliko med literaturo in lepimi umetnostmi: medtem ko sta lahko glasba in slikarstvo okras in celo funkcionalno okolje dejavnemu bivanju, ker zaposlujeta le del pozornosti, branje ne pušča čutom niti kanca prostosti in prevzema celotno zavest, tako da bralca ohromi.
Branje je torej družabno in hkrati nedružabno početje. Začasno pretrga človekove zveze z njegovim svetom, da lahko postavi nove s svetom literarnega dela. Nagib za branje je zato skoraj vedno neko nezadovoljstvo, neskladje med bralcem in njegovim okoljem /.../. Na kratko: branje je zatočišče pred absurdnostjo človekovega bivanja (con-dition humaine). /.../
Pogosto uporabljamo izraz .literatura bega' (litterature d'evasion), ne da bi imeli vselej prav jasno predstavo o tem, kaj to pomeni. Zaničljivi in izzivalni prizvok, ki spremlja ta izraz, je precej samovoljen. Vsako branje je dejansko najprej beg.'^
Sicer pa ugotovitev o branju kot begu ni niti nova niti izvirna, ker jo v skoraj enaki obliki izpričamo vsaj že pri Franzu Kafku, ki je v pogovora s svojim mladim občudovalcem in prijateljem Gustavom Janouchom izrecno poudaril, da je literatura »beg pred resničnostjo«'^. Kafkova misel, ki izhaja iz drugačnih postavk in ima nenazadnje tudi drugačen namen kot ugotovitev francoskega pisca, ni naključen domislek, temveč člen razvejane izjave o književnosti, ki nam pravzaprav dopolnjuje in priostruje Escarpitovo ugotovitev. To je jasno razvidno iz strnjenih Kafkovih besed, ki jih je Janouch zabeležil takole: »Pesništvo je zgostitev, esenca. Literatura je raztopina, nasladilo, ki olajšuje nezavedno življenje, mamilo. Pesništvo je ravno njeno nasprotje. Pesništvo prebuja.«'^ Seveda je povsem očitno, da pri Kafku, pač v skladu z ustaljenim nemškim poimenovanjem, ne gre za oblikovno razločevanje med pesništvom (Dichtung) kot vezano besedo in literaturo kot prozo, temveč za globljo, umetniško in idejno razmejitev. Podobno razlago najdemo v Kafkovem pismu prijatelju Pollaku skoraj dve desetletji poprej, kjer so zapisani tile značilni stavki: »Mislim, da bi morali sploh brati samo take knjige, ki nas grizejo in bodejo. Ce nas knjiga, ki jo beremo, ne zbudi z udarcem s pestjo po glavi, čemu jo potem beremo? /.../ knjiga mora biti kot sekira za zmrznjeno morje v nas.«" Da pa more neko delo
'« Robert Escarpit, Sociologie de la littiiature, Paris 1964', str. 119-20.
" Gustav Janouch, Gespräche mit Kafka. Auizeichnungen und Erinnerungen, Frankfurt 1961, str. 35. " Prav tam.
V pismu Oskarju Pollaku z dne 27. 1. 1904. Gl. Franz Kafka, Briefe 1902—1924, IFranklurt/ 1966, str. 27-8.
49
zbuditi človeka iz nezavednega, »zmrznjenega« življenja, tako da povzroči začuđenost, ki naj pripelje k spoznanju, mora imeti seveda vrednote, ki se z njimi lahko ponaša samo umetniško vredno delo, tedaj besedna umetnina, ki sodi v pesništvo in ne v literaturo. Bolj kot pesništvo, ki je vrednostno sila zahtevno opredeljeno, pa nas zanima literatura, zakaj literatura je sredstvo, ki razširja ugodje, »olajšuje nezavedno življenje«, omamlja človeka in ga zaziblje v, pomirljive misli in predstave. Branje tako imenovane »literature bega« oziroma »literature« (v opisanem Kafkovem pomenu) je torej dejanje, ki odvrača človekovo pozornost od globljih življenjskih vprašanj.
In prav to je počenjal Mirtič. Bral je leposlovne knjige, literaturo, ki je uspavala njegovo zavest in podpirala tisto nezavedno življenje, v katero je bil tako globoko zaverovan in vraščen, da je tedaj, ko je bil odpuščen, boleče pretrpel hkratno izgubo svojih knjig. »Roke se iztegnejo same od sebe po knjigah, prsti se oklenejo ličnih platnic in jih ne marajo izpustiti« (80). Samodejni gib roke s svojim simbolnim pomenom razločno govori o tem, da se Mirtič le težko loči od varnega, lagodnega in samozadovoljnega življenja, ki ga je živel v udobnem svetu leskečih se uniform in knjig z ličnimi platnicami. Čeprav je spoznanje prišlo kot blisk, pa resnica le stežka izrine trdovratno laž, ki je z njo svet z nepristnim bliščem svojega pročelja preslepil Mirtiča in ga omamljal s »skladanico leposlovnih knjig« (66).
Ko pa resnica dokončno prodre, je Mirtič s svojo vednostjo sredi otopelih in brezbrižnih ljudi sam, tujec, ki je zaznamovan s spoznanjem. To tujstvo ga teži, zato bi najraje vsevprek opozarjal in svaril, »naj nihče ne želi učakati, da bi kdaj zagledal golo, nesrečno resnico!« (95), zakaj cena zanjo je smrt. Od tod ne more več nazaj, ali če prevrnemo Pugljev izraz, iz nesrečne resnice ni vrnitve v neresnično srečo, se pravi, da si Mirtič ne more več izbrati poti v nezavedno življenje pred spoznanjem. Kogar je namreč spoznanje presvetlilo, »naenkrat, kakor blisk iz oblaka«, mora neogibno računati z grmenjem, ki ga slišimo po blisku. In lokomotiva, ki je opisana v značilnem perspektivičnem stilu kot pošast, ki bo z vozovi Mirtiča zdaj zdaj ubila, izpuhteva silovito »moč, ki se širi po ozračju kakor grom neba ali bobnenje potresa« (100). Ni dvoma, spoznanju je smrt za petami, tako kot sledi blisku grom: bleščečo svetlobo spremlja že kar grozljivo mogočen hrušč in grmenje, ki o njem ne vemo natanko, ali je »grom neba ali bobnenje potresa«, ali kar oboje hkrati.
Mirtičevo zgodbo povsem razvidno utemeljuje spoznanje na začetku in smrt na koncu pripovedi, kar je še posebej podčrtano s presenetljivo vzporednima podobama bliska in groma na obeh krajih zgodbe. Začetek in konec sta potemtakem .spojena v eno, saj je v začetku zgodbe zakoreninjen njen sklep, ta sklep pa dosledno razplete začetek zgodbe. Zato seveda ni bistveno vprašanje, kako dolgo ta vednost o svetu traja, kajti čas, ki preteče med bliskom in gromom je s pripovednimi sredstvi moč poljubno raztegniti, pač pa je pomembneje poudariti, da je spoznanje o resnici sveta zničeno hkrati z njenim nosilcem, saj svet v svoji popolni in dosledni nesmiselnosti ne dopušča trajnejše vednosti o svojem pravem bistvu in ustroju. Mirtičev samomor zato ni utemeljen samo v brezizhod-nosti njegovega novega življenjskega položaja, marveč tudi v njegovi nezaželeni drugačnosti in tujosti, ki jo je okolica seveda takoj zaznala i,n se nanjo odzvala s svojim paradoksnim obnašanjem. In kaj hitro je bila pri roki tudi
50
obsodba: o človeku, ki ga hromi uničujoče spoznanje, »so bili vsi enih misli: ,Nevreden človek!' so dejali. ,Ni za delo, ni za življenje. Kakor osat med rastlinami!'« (95). Kakor škodljiva rastlina med koristnimi!
Takega mnenja so bili ravno domači, le da niso vedeli, kako obsojajo prav svojega Toneta, o čigar nesreči ničesar ne vedo. Zato ga oče priganja: »Služba je služba« (97), in ko se Mirtič po desetih dneh odpravi z doma, gredo vsi »za njim in se postavijo zunaj na peronu v krog« (98); vlak, ki kmalu nato pripelje na postajo, »stoji črn, dolg in šumeč« (100). Potem ko se Mirtič iztrga iz kroga in se vlak premakne, je fant mrtev:
Tone leti nekam v sredo vlaka, iztegne roko, da bi se oprijel voznega ročaja, zagrabi mimo v zrak in med bežeče železje, skloni se in pade. Vse zakriči kakor podivjano, za-vornice zaškripljejo, lokomotiva zabuči in se ustavi, vozovi se sujejo med seboj in obtičijo črni in mirni. Mirtič je že mrtev. (101)
Odlomek, ki smo ga navedli, je sklepni odstavek novele, ki opisuje Mirtičevo smrt, vendar ne iz njegove perspektive, marveč kot se kaže navzočim opazovalcem. Sodeč po teh vrsticah bi morali s pričami tega dogodka trditi, da je Mirtič padel pod vlak po nesreči, da gre torej za naključno smrt, zlo srečo, ne pa za samomor. Vendar tak sklep ne bi bil upravičen, saj je zgodba ukrojena tako, da ne more biti dvoma o tem, kako se je Mirtič ubil hote in kako gre torej za povsem očiten samomor. Zakaj je potemtakem prišlo do tega nesporazuma?
Najbrž ne kaže dvomiti, da je poglavitna tema Pugljeve novele tradicionalno nasprotje med resnico in iluzijo kot temeljno vprašanje človekovega bivanja. Osrednji osebi v zgodbi se nenadoma odpre vsa globina resnice, da je svet, ki v njem živi, svet nesmisla, laži in prevar. Ko odkrije, da je njegovo življenje temeljilo na popolnoma zmotni in neustrezni predstavi o svetu, ga to spoznanje osami in smrt, ki si jo izbere prostovoljno, sklene obdobje vednosti, tedaj zavesti o tem, kakšno je pravo bistvo sveta. Junakova vednost pa je enkratna in izjemna, kajti ljudje vztrajajo pri svojih iluzijah, branijo se spoznanja in nočejo dojeti resnice. Zato se tudi Mirtičeva prostovoljna smrt zanje ne more dogoditi na način samomora, čeprav to v resnici vsekakor je, temveč kot nesreča, se pravi kot iluzija. V svetu slepil konstituira Mirtič s svojo smrtjo torej novo iluzijo, kajti vpogled v pravi način Mirtičeve smrti bi kajpada potegnil za seboj vprašanje o vzrokih take odločitve, to pa bi imelo potem za posledico ponovno, tako rekoč razmnoženo vednost o resnici sveta, ki je brez dvoma odločno nezaželena. Tako pa je z Mirtičevo smrtjo, ki je videti kot nesrečno naključje, zopet postavljena celost in neokrnjenost sveta. Prav nič se ni spremenilo, vse je natanko tako kot tedaj, predno smo prebrali prvi stavek zgodbe.
(5)
Idejne in pripovedno-tehnične sestavine Pugljeve novele Osat prepričujejo bralca, da nima opraviti s psihološko-socialnim pripovednim besedilom naturalističnega kova, katerega osrednja oseba je prikazovana kot subjekt, izročen brez milosti krivičnemu svetu, pač pa s posebnim tipom proze, ki za osrednjo temo ne jemlje človeka kot izrazito družbenega bitja, temveč človeka v njegovi eksistencialni stiski. Spričo evropskega literarnega razvoja v prvi polovici našega sto-
51
letja, predvsem pa Kafkovega opusa, se zdi Pugljeva proza morda nekam nebogljena in neizčiščena, vendar ugotavljamo v noveli Osat nekaj na moč presenetljivih podobnosti in sorodnosti prav z deli Franza Kafka.
Predvsem kaže opozoriti na okolnost, da se v več Kafkovih delih osebe nenadoma prebudijo v popolnoma neznano in tujo resničnost, in ta novi življenjski položaj je hkrati izhodišče vsega dogajanja. Takšen je npr. začetek Kafkove novele Preobrazba, kjer se prvi stavek glasi takole: »Ko se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanskega mrčesa.«^" V romanu Proces pa Josefa K. brez utemeljenega razloga aretirajo: »ne da bi storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli.V podobnem položaju se taka usodna nevšečnost pripeti tudi Pugljevemu človeku, le s to razliko, da se Mirtič ne prebudi v novo realnost zjutraj iz nočnega počitka, temveč popoldne^^ iz imaginarnega sveta literarnega dela. Tako pri Kafku kot pri Puglju pa gre za dogodek na prehodu iz duhovne odsotnosti oziroma odmaknjenosti v budno stanje, ko je torej človekova obrambna sposobnost bistveno zmanjšana. Se posebej presenetljivo podobnost pa ugotavljamo med prijetim junakom v Procesu in odpuščenim v Osatu, kajti tako kot Josefu K. nikoli niso izročili obtožnice zoper njega, tudi Mirtič ni nikdar prejel obrazložitve svojega odpusta.
Teh podrobnosti, pa naj so si pri obeh avtorjih še tako osupljivo podobne, ne bi omenjali, če ne bi v tolikšni meri opredeljevale ustroja in duhovnega ozračja Kafkovih del in Pugljeve novele. Kajti če iz razlogov, ki jih ni moč pojasniti, rasejo neupravičeno daljnosežne posledice, če v dogajanje, ki sicer temelji na vzročno-izkustveni podlagi, a je hkrati nemotivirano, vdro nesmiselne ali neresnične prvine in se razliva občutje grozljive sanjskosti, imamo seveda opraviti s sestavinami, ki na poseben način določujejo tako imenovani kafkovski pripovedni svet. S tem vzdušjem pa se kajpak sklada tudi usoda njihovih oseb, saj se jim ne spremeni na vsem lepem samo njihovo življenjsko prizorišče, ne gre torej le za preprost sprehod iz enega okolja v drugo, iz enega položaja v drugi, marveč za popolno izločitev iz končnega sveta. Tak je Kafkov plesalec, ki je iz nerazumljivih razlogov nenadoma izločen iz plesa, za katerega so značilni strogo določeni gibi in liki:
Zakon četvorke je jasen, vsi plesalci ga poznajo, velja za vse čase. Toda kako izmed življenjskih naključij, ki bi se nikoli ne smela dogoditi, a se vedno znova dogajajo, te samega spravi med vrste. Morda se zategadelj zmedejo tudi vrste same, toda tega ne veš, veš samo za svojo nesrečo.^^
Ce je še pravkar dejavni udeleženec plesa nesrečen, najbrž ni toliko zaradi tega, ker je sebi in plesalcem v napoto, ampak ker je do kraja razočaran nad čudno spakljivimi gestami in figurami, ki so se mu morale zdeti vse dotlej, dokler je še sam sodeloval pri plesu, smiselne in ustrezne. Izločenemu iz tega družbenega
Franz Kafka, Splet norosti in bolečine. Izbrana proza. Izbral in prevedel Herbert Grün. Ljubljana 1961, str. 33.
" Franz Kafka, Proces. Prevedel Jože Udovič. Ljubljana 1962, str. 5.
" Očitno simboliko tega dnevnega časa potrjuje Kafka v svojem dnevniku: »Popoldne je upanje jutra pokopano.« Prim, Franz Kafka, Tagebücher 1910—1923, /Frankfurt/ 1967, str. 405 (24. 1. 1922). " Franz Kafka, Hochzeitsvorbereitungen aul dem lande und andere Prosa aus dem Nachlass, /Frankfurt/ 1966, Str. 100.
52
udejstvovanja pa se mu je sedaj priskutilo vedenje brez misli, natanko predpisani, utečeni in prazni gibi, ki jih določuje zakon, obvezen »za vse čase«.
Določneje je tako prebujenje ponazoril Camus v pogostokrat navedenem odlomku svojega filozofskega eseja Sizifov mit:
Primeri se, da se kulise podrejo. Vstaneš, na tramvaj, štiri ure dela v uradu ali tovarni, tramvaj, štiri ure dela, večerja, spanje, v ponedeljek torek sredo četrtek petek soboto v istem ritmu, večino časa človek zlahka hodi po tej poti. Nekega dne pa se porodi vprašanje ,zakaj' in vse se prične v tisti naveličanosti, obarvani z začudenostjo. ,Se prične', to je pomembno. Naveličanost prihaja na koncu dejanj mehaničnega življenja, hkrati pa pričenja delovanje zavesti.^''
Človek se torej nenadoma prebudi v zavestno življenje, in tedaj pusti za seboj obdobje tako imenovanega mehaničnega življenja, za katero je poleg monotonosti značilen predvsem mir, ki pa ni preprost počitek, temveč škodljiva ravnodušnost, saj označuje lenobno stanje duha, o katerem beremo v Camusovem ključnem stavku, ki mu le stežka dajemo ustrezno slovensko podobo, tole; »Vse je urejeno tako, da se porodi ta zastrupljeni mir, ki ga prinašajo brezskrbnost, dremanje srca ali uničujoče odpovedi.«^' Kakor hitro človek pretrga z življenjem brez misli in torej opusti ta nevarni mir, se že kaže »prvo znamenje absurdnosti«^', kajti potem ko je pričela delovati zavest, se človek sooča s svetom in iz tega spraševanja izhaja ugotovitev, da je svet vse prej kot razumen in smiseln. Nerazumen in nesmiseln pa pravzaprav ni svet, ki ga človek šele sedaj spoznava, marveč je nesmiselno oziroma absurdno človekovo razmerje do sveta, kar Camus še prav posebej poudarja: »Absurd je v bistvu razkol. Ni ga ne v eni ne v dragi izmed prvin, ki ju primerjamo. Poraja se ob njunem soočenju./.. ./ Absurd ni ne v človeku /. . ./ ne v svetu, marveč v njuni skupni navzočnosti. Za sedaj je edina vez, ki ju združuje.«^' Ne da bi nam bilo treba še naprej razpletati avtorjeve misli, lahko ugotovimo, da obstaja med načinom doživetja absurdnosti, kot ga opisuje Camus in med spoznanjem Pugljevega človeka značilna podobnost. S tem pa nikakor nočemo trditi, da je Mirtič prepričljiv primerek absurdnega človeka, ki vztraja tudi potem, ko so se že podrle pisane kulise, ki so zakrivale resnico o absurdnosti človekovega bivanja, zakaj Mirtiča spoznanje stre, on pred resnico klone in si med dvema možnostma ne izbere upora, ampak prostovoljno smrt.
Ce ugotavljamo na isti mah nekatere podobnosti med Pugljem in Camusom na eni, pa Pugljem in Kafkom na drugi strani, ne smemo spregledati tesne zveze, ki obstaja med Camusom in Kafkom. Camus se je namreč temeljito ukvarjal z nemškim pisateljem, saj je razložil idejni svet njegove proze v interpretaciji z značilnim naslovom Upanje in absurd v delu Franza Kafka, ki jo je 1. 1943 priključil drugi izdaji svojega eseja Sizifov mit. S stališča svoje filozofije absurda je kajpada presodil, da Kafkov opus »vsekakor celovito zastavlja absurdno vprašanje«^', hkrati pa je pisatelja štel za svojega predhodnika. To omenjamo tako rekoč mimogrede, pač zategadelj, ker se je Pugljeva novela nepričakovano,
" Albert Cömus, Essais. Bibliotheque de la Pleiade, Paris 1965, str. 106-7.
^ »Tout est ordonne pour que prenne naissance cette paix empoisonne que donnent rinsouciaace, le sommeil du coeur ou les renoncements mortels.« Prav tam, str  112. =• Prav tam, str. 106. " Prav tam, str. 120. ^ Prav tam, str. 210.
53
vendar ne neutemeljeno znašla v družbi nemške in francoske literature. Naj je podatek o tem sosedstvu videti še tako vznemirljiv, za morebitno raziskavo evropskih virov Pugljevega pripovedništva pa je brez slehernega pomena, kajti ne Kafka ne Camus nista mogla vplivati na nastanek Pugljeve proze. Preprosti razlog za tak sklep je v tem, da je Kafka do vštetega 1910. leta, ko je Pugelj v Ljubljanskem Zvonu prvič objavil svojo novelo Osai, priobčil v revialnem tisku komaj nekaj strani svoje drobne proze in eno knjižno recenzijo^", medtem ko se je Camus tri leta kasneje, torej 1913, sploh šele rodil! Kar bi bilo pri Kafku vsaj teoretično možno, saj sta s Pugljem sodobnika, oba rojena 1883. leta, je pri Camusu seveda popolnoma izključeno, to pa nedvoumno pomeni, da Pugelj še po imenu ni mogel poznati niti Kafka, kaj šele Camusa. Ce pa temu neizpodbitnemu dejstvu navkljub vendarle govorimo prav o kafkovskih prvinah v Pugljevi noveli in o neke vrste absurdnem doživetju njenega junaka, ti oznaki kajpada nimata izvornega in vzročnega obeležja, marveč poimenujeta elemente, ki so tipološke narave, saj je očito, da lahko kafkovske značilnosti obstajajo tudi zunaj Kafka in doživetja prepada med človekom in svetom zunaj Camusa, in da lahko oboje obstaja celo brez vsakršne zveze z njunim literarnim oziroma esejističnim delom.
Med osnovnimi črtami, ki jih prinaša Osat v slovensko pripovedništvo, je najbolj značilno opuščanje psihološke motivacije, torej tista posebnost, zavoljo katere je del literarne kritike ob sprejemu knjižne izdaje novele zagnal krik in vik, čeprav gre v primeri s kasnejšo Kafkovo prozo za plah in nedosleden, glede na Pugljeva druga dela pa osamljen poskus. Kakor ne vemo zanesljivo, kateri zunanji vzgibi so spodbudili Kafka, da se je opredelil zoper psihološko motiviranje svojih oseb in dogodkov — danes nam je sicer o tem na voljo zanimiva domneva^" — tako tudi zaman ugibamo o vzrokih, ki so pripeljali do Pugljeve presenetljive odločitve. Najbrž bi zadevali v prazno, če bi za ustreznimi spodbudami stikali po evropski literaturi ali celo filozofiji, čeravno ni dvoma, da vsebuje trdo jedro novele izrecno filozofski problem. Zato se pač moramo zadovoljiti z ugotovitvijo, da obstaja med Pugljevim razumevanjem in besednim upodabljanjem človeka in sveta v Osatu in nekaterimi deli sočasnega, pa tudi kasnejšega evropskega književnega ustvarjanja očitna sorodnost.
Zapisano trditev pa je treba šele primerno podpreti in osvetliti, če želimo, da bo prepričljiva, saj jo doslej ugotovljene skupne poteze s Kafkom in Camusom utemeljujejo le deloma. Pri tem se opiramo na obširno študijo ameriškega germanista Theodora Ziolkowskega o razsežnostih modernega evropskega roma-na.^' V tej knjigi, zlasti v njenem osmem poglavju z naslovom Roman trideset-letnika, raziskuje Ziolkowski skupino proznih tekstov, ki upodabljajo pomenljiv preokret v življenju njihovih oseb. Potem ko se je dolga leta zaposloval z vsakdanjimi opravki, se tridesetletnik iz konvencionalnega odnosa do sveta nenadoma prebudi v resničnost, ki mu je popolnoma nova. Temu pretresu sledi sim-
Prim.; Ludwig Dietz, Drucke Franz Katkas bis 1924. Eine Bibliographie mit Anmerkungen, v; J. Born-L. Dietz-M. Pasley-P. Raabe-K. Wagenbach, Kalka-Symposion, München 1969, str. 67—97.
^ Zoran Konstantinović opozarja na pomen fenomenologije, ki je s svojim odločnim zavračanjem psiho-logizma utegnila vplivati na Kafkovo opredelitev, saj obstaja možnost, da Je Kafka preko ???? Broda prišel v stik s Husserlovo filozofijo. Prim.: Z. Konstantinović, Phänomenologie und Literaturwissenschaii, München 1973, Str. 165.
" Theodore Ziolkowski, Đimensions o/ Ihe Modern Novel. German Texts and European Contexts, Princeton University Press 1969.
54
bolični trenutek refleksije, posebno stanje, ko je ustavljen čas in je zavrta sleherna dejavnost, človek pa razčlenjuje svojo preteklost, ocenjuje sedanjo eksistenco in skuša življenju določiti smisel. To stanje traja vse dotlej, dokler se človek s sunkovito odločitvijo, ki določuje njegov prihodnji odnos do sveta, ne vrne v tok časa. Takšen je tipološki doživljaj literarnih postav, katerega temeljne elemente smo iz Ziolkowskijevih razlag povzeli kar najbolj točno, ne da bi jih seveda skušali kakorkoli prilagoditi našim dognanjem o Pugljevi noveli. Le srednjo sestavino te očitno trodelne sheme smo nekoliko natančneje opisali, pač zategadelj, ker ji v našem prikazu Mirtičevega izkustva, ki se tako rekoč popolnoma sklada s tem obrazcem, nismo odmerili posebnega mesta. Gre namreč za tisti del doživljaja literarne osebe med odpustom in smrtjo, ki ga Mirtič preživi doma na trgatvi. Trajanje njegovega obiska na vasi je sicer omejeno na deset dni, vendar le zavoljo tega, ker dopusta pač ni moč podaljšati v nedogled, saj starši mislijo, da je sin le začasno in dovoljeno prekinil delo. Okoliščine torej pritiskajo na Mirtiča in ga silijo k odločitvi, ki se ji vztrajno izogiba, saj mu je bivanje med domačimi pravo pribežališče, ki ga najrajši nikoli več ne bi zapustil, da mu ne bi bilo treba pogledati prežeči resničnosti v obraz. Medtem ko se materi »smili, ker se ji zdi, da bi še rad ostal pri njej« (96), pa »oče ostaja vedno premišljen možakar«, zato je seveda on tisti, ki določi dan sinovega odhoda: »Kajpada! Iti mora, to se razume! Služba je služba!« (97). Mirtičeva vrnitev iz refleksivnega stanja (zunaj časa) v časovnost pa neizprosno terja njegovo odločitev.
Tipološki doživljaj, kot ga je opisal Ziolkowski, se torej sklada z zgradbo Pugljeve novele, saj pripoved natanko sledi njegovim trem temeljnim prvinam, prebuditvi, refleksiji in odločitvi. Pomena te ugotovitve ne more zmanjšati niti dejstvo, da gre v Pugljevem primeru za novelo, medtem ko navaja ZiolkoAvski samo romane, niti okolnost, da Mirtič še nima trideset let, kar seveda pomeni, da pisatelj še vztraja v tradiciji mladostnih junakov in da pri njem ni zaznati starostnega premika, značilnega za literarne postave 20. stoletja.
Izmed del, pri katerih se tako kot v Pugljevi noveli pripovedna oblika ujema z ustrojem doživljaja, obravnava Ziolkowski naslednje romane, ki jih navajamo po kronološkem redu in jim dodajamo še letnico njihovega izida oziroma nastanka: R. M. Rilke, Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja (1910), F. Kafka, Proces (1925, nastal 1914/15), H. Broch, Mesečniki — trilogija (I—II: 1931, III: 1932), G. Bernanos, Dnevnik vaškega župnika (1936) in J. P. Sartre, Gnus (1938); poleg teh pa ga zanima še vrsta drugih, pri katerih pa se tipološki doživljaj ne sklada z zunanjim ustrojem dela, se pravi, da so značilnosti doživljaja sicer ohranjene, a je začetek iz pripovednih razlogov premaknjen na sredo romana (A. Camus, Tujec, 1942) ali pa celo na njegov konec (G. Grass, Pločevinasti boben, 1959), in tedaj se po Ziolkowskijevem prepričanju nenadni začetek in nenadni konec doživljaja zlijeta v nenavadno učinkovit sklep.s^ Ziolkowski pa ne vztraja togo pri tridesetem letu junaka niti ne trdi, da je kriza zavesti, ki jo ti romani literarno upodabljajo, izključna pravica današnjega časa, saj zasledi tak ustroj tudi v Michaeln Kohlhaasu (1810) nemškega pisatelja Heinricha Kleista, o katerem celo meni, da je umetnik z naravnost neverjetno modernim smislom za vprašanja
« Prav tam, str. 276.
551
biti.'ä Vendar pa Ziolkowski poudarja, da prihaja do takih življenjskih kriz literarnih postav prav v našem stoletju, za katero je značilno spoznanje relativnosti in razpadanja vrednot, ki obvladuje ospredje evropske literarne zavesti. Čeprav se vsak izmed avtorjev tako imenovanih romanov tridesetletnikov loteva seveda tistega vprašanja, ki ga posebej zaposluje, je vendarle ohranjen temeljni ustroj tipološkega doživljaja, hkrati pa poudarjena težnja po obči veljavi, ki je značilna za moderno prozo: vsi smo do neke mere ,mesečniki', zapleteni smo v neki ,proces', obide nas ,gnus', lahko pa postanemo seveda tudi ,osat'.
Ali je potemtakem pretirano zapisati, da Mirtič ali Zalovec, kakor se Pugljeva oseba pomenljivo imenuje v prvi, revialni objavi novele Osat, ni le ,mali človek', marveč tudi moderni slehernik, in da je prava tema zgodbe pravzaprav iluzija, resnica in smrt?
56