C. kr. dvorni operni pevec Julij Betetto v Ljubljani!
V četrtek, dne 8. avgusta 1918 zvečer točno ob poldeveti uri
v veliki dvorani hotela „UNION“
KONCERT
ki ga izvajata: slavni slovenski umetnik, gospod
3ULI3 BETETTO,
c. kr. dvorni operni pevec iz Dunaja, in gospod
JOSIP PROCHÄZKA,
skladatelj, klavirski virtuoz, profesor konservatorija iz Prage.
SPORED:
1. a) R. Strauss: 3utri.
b)	Brandt Buys: Arija iz opere „Krojač iz Šiške." (Der Schneider von Schönau.)
Poje gospod Julij Betetto.
2. a) B. Smetana: Polka v A-molu iz
.Čeških plesov.“
Dr. A. Dvorak: „Nočna pot" iz „Poetičnih slik.“
Na klavir svira g. Josip Prochäzka.
3. a) Josip Pavčič : Priplula je pomlad.
b) Fran Gerbič: Kam?
c) Fran Gerbič: Pojdem na prejo.
Poje gospod Julij Betetto.
Odmor.
4. a) Liszt: To mora biti čudežno.
b) Robert Fuchs: Krasna noč.
c) Robert Fuchs: Sanje.
Poje gospod Julij Betetto.
5. B. Smetana: Koncertna fantazija na češke narodne pesmi.
Na klavir svira g. Josip Prochäzka.
6. a) Anton Lajovic: Veter veje.
b) Anton Lajovic: Mesec v izbi.
c) Josip Pavčič: Dedek Samonos. i) Emil Adamič: Pri studencu.
Poje gospod Julij Betetto.
LJUBLJANA
Jutri.
In jutri solnce zopet bo sijalo, na poti naši naju bo vodilo, s toploto, srečo bo obdalo naju in srci najsrečnejši bode združilo...
In na obal široko vso prostrano bova molče polagoma stopila, v oči si zrla bodeva udano in vsa sreča se v ljubezen bo izlila ,
"N
Arija iz opere „Krojač iz Šiške.“
(Poslovenil Albrecht Fr.)
Prinašam uro vam nazaj! Skrbno sem jo naiazen del, da zopet prav vam bije zdaj. Vzemite v ljube jo roke, pa dobro vam in zvesto gre! Kot stvar v prirodi sleherna, i ura svojo dušo ima.
Kot stroj, ki v uri se vrti, človeško je sice, spleteno z nežnimi vezmi, bol in radost bije.
Nezgode, blaženstvo deli s teboj njegov utrip in koliko je bilo — ti pokaže slednji hip.
Umeti moraš pač njen glas ko bije srebrno, pa ti potem v nezgodni čas ne bije nikdar v zlo.
In če v tvoj dom ljubav prispe, bije glasneje ti ob vsaki uri radostno, kot da se smeje ti...........
In ko je blizu dragi tvoj, ti bije v dno srca, pa veš takoj, pa veš takoj, kaj je udarila.........
Priplula je pomlad
Priplula je pomlad z neba nesoč nam košček raja, in po doleh in vrh gora nam k cvetu cvet zasaja.
A čudo, glej: še vrh grobov mlado, krepko življenje ! Travic nebroj, nebroj cvetov proslavlja tu vstajenje.
A ti srce, a ti srce kje tvoji so cvetovi? Gredice tvoje vse mrtve? Saj vsi cveto — grobovi!
Simon Gregorčič,
Kam ?
Ko brez miru okrog divjam Prijatli prašajo me : kam ?
Vprašajte raj’ oblak neba, Vprašajte laji val morja, Kadar mogočni gospodar Drvi jih semtertje vihar.
Oblak ne ve in val ne kam, Kam nese me obup ne znam.
Samo to znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem In da ni mesta vrh zemlje, Kjer bi pozabil to gorje.
Fr. Prešeren.
r
Pojdem na prejo.
(Oton Župančič.)
Pojdem na prejo, saj me ne mara ljubica več, Pojdem na prejo kot ptiček na vejo, kar je bilo, je za vekomaj preč.
Predejo, predejo bela dekleta z drobnimi prsti nitke tenke nitka od srca do srca se spleta v mrežo zapleteno mi je srce.
Ali bi Marico ali bi Barico, Ančiko, Staziko? Kam iz zadreg?
Ljubica prava, ostani mi zdrava, zdaj bom kar ljubil dekleta navprek.
To mora biti čudežno...
(Posloveni
To mora biti čudežno,
Ko vzljubi src se dvoje in v eno se prelijeta in vse si izpovesta,
Albrecht Fr.)
Veselje, bol, skrb, blaženstvo prenašata tak zvesto, od prvega poljuba v smrt z ljubavjo v duši gresta.
Krasna noč.
(Carl Busse: poslovenil Albrecht Fr.)
Krasna noč, ozvezdja sveta nad teboj žare,
Dneva borbe in dejanja v snu se poteše.
Hrepenenjem, čuvstvom mojim vlivaš dvojno moč, ah, kak si deviško hladna, čista, dobra noč!
In tako se v tebi zemlja, srce pomiri, da je tiho, vedno tišje krasna noč, kot ti!
Sanje.
(A. de Nora: poslovenil Albrecht Fr.)
Kot tvoj smehljaj očarujoč na krilih mehkih je prispela neslišno v stan moj krasna noč, kot ti bi sladko me objela.
In zrla mi molče v obraz z očmi, tak črnimi kot tvoje, da sinil sanj je nežni kras mi v trudne duše nepokoje.
Kot v mesečini svet zapre se duša väse je prelila .... Ne vem, kdo me poljubil je, al noč krasna, al ti si bila.
r
Veter veje.
(Koljcov-Cv. Golar.)
In želim si nežnih, dragih prs dihov srčnih sladke ljubice, gorka pomlad mi dehti potem, in v nesreči žalost žalost ni.
Mesec v izbi.
Svetlo pred posteljo, glej mesec sije kot kadar sneg blesteči vso zemljo pokrije.
Obrnem glavo navzgor,
Glej mesec čist in tih,
Spet nagnem glavo
in k tebi v daljavo,
tja k tebi moj daljni dom, vas,
mi splava tožen vzdih!
Dedek Samonog.
(Oton Župančič.)
Pase dedek Samonog čredo vrača skok na skok, ovce bele, koze črne; kadar čredo vso zavrne, kadar čredo vso napase druga noga mu izrasel
Pri studencu.
(Iv. N. Resman.)
Veter veje, veje brez miru, črn oblak se v temno noč podi. Več ne sije meni sinji dan, več ne lije v prsi solnčni žar.
Vlažna megla plava čez polje, pusta groza me iz mraka zre.
Ah v tem tužnem času dež rosi, v srcu mraz je, kdor le sam živi.
V slovo se solnčece smehlja, večerni vetrček pihlja.
Po grmih slavci gostole, si k ljubici želi srce.
Zvečer k studenčku prihiti, in dokler vedrce polni,
jaz gledam v očko ji svetlo in božkam ročko ji mehko.
4ARČONA TISKARNA, LJUBLt/ANA