D o p i s i. Kranjsko. Z Notranjskega. ,,Slovenec" z dne 10. ra. m. rae je opozoril v nekem dopisu iz Tržiča na sledeče: V tistem dopisu našteva dopisnik one, ki imajo volilno pravico v občinski zastop v I. razredu. Med terai volilci iraenuje sarao nadučitelja. Opozarjara ostale tovariše, da iraajo tudi vsi oni, ki so stalno nastavljeni, volilno pravico v I. razredu. Opozarjara vse cenjene tovariše na razsodbo c. kr. okrajnega glavarstva v Logatcu, katero je dobilo »Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Loga- škega" 1. 1895. in na članek ,,Volilna pravica stalnih učiteljev" v 23. štev. 1. 1895. .Učit. Tovariša«. Tovariši, le naprej! Ne zametujmo pravic, ki narn jih nudijo zakoni. Kjer Vas nočejo spoznati kot volilce, reklaraujte, sklicevaje se na oni odlok, in spoznali Vas bodo ter Vam dali to, kar Vam gre po božji in človeški pravici. —g — Štajersko. Učiteljstro in narodnost. Ako se ozremo po pestrem polju današnjega človeškega delovanja, ali pa če se zamaknemo v burno valovanje človeškega življenja v preteklih dobah, tedaj se lahko preprioamo o vedno ponavljajočem se procesu, kako tnlajši rod smelo naskakuje zastarele pozicije osivelih vodnikovT narodovih, kako se neprestano postavlja radikalizera konservativnosti po robu. Tudi med štajerskim učiteljstvom so se napele zadnji čas prav radikalne strune, in človek bi menil na prvi pogled, da deluje v nazadnjaškem smislu, ako bi se uprl novemu toku. Kakor mora je leglo nekaj na prsi marsikterega učitelja, ki je veljal dosihdob za nesebičnega, liberalnega borilca v vrstah svojih tovarišev; v dušo se je marsikomu vselila disharmonija, kakrsna nastopa navadno v slučaju, kadar se olovek pripravlja na velepomembno dejanje, a si ni do cela v svesti — baš kakor Shakespearjev Hamlet — zahtevajo in prepuščajo li njegovi nravni principi to dejanje ali ne. Ako se osnieli tudi ,,moja malenkost", da izpregovori dve, tri o radikalnem toku med štajerskim učiteljstvom, se naj ne smatra to za pojav atavizma, podedovanega od kakega konservativnega pradeda, ampak za skromen poskus, da se razjasni konflikt duševnih principov. Sicer se hvalijo učiteljski novosttujarji v svojem glasilu (Schul- & Lehrerzeitung, str. 394—397), da ,sarao oni hodijo po pravem poti" — ,,da razen njih ni jasnih glav" — nda so le oni politiško izvežbani", — ,,da stoje na Štajerskem pojmi na glavi" (seve, svoje izvzemši) — ,da le njih privrženci raorajo samostojno in logično misliti" itd ; toda to naj nas ne straši: za pajčevino njihove sofistike je skritih še dovolj logičnih sklepov in samostojnih rnisli, samo na dan je treba z njimi. Opuščajoč metodo ,,Jungovcev" ali ,,mladihu — tako je namreč oficijelno ime naših radikalcev — si ne prilastujem nezrnotljivosti, a dozdeva se mi vsekakor, da irna prav, kdor trdi: 1. Štajerska »Schul- und Lehrerzeitung" je navidezno glasilo ,,Lehrerbund o v o", a dejanskoje ta časnik organ nmladih". Ta trditev je sicer sanio formalnega poraena, vendar pa je važna zaradi »Bundovega" sklepa, da je namreč vsak član primoran, si naročiti le-ta list. A raeni nikakor noče iti v glavo, da bi bilo to prav, ako sili nLehrerbund" svoje ude, da si raorajo kupovati duševne hrane, ki je prirejena po nazorih nmladih", toda v ^Bundu" samem so vendarle še združeni ,,rnladi" in ,,stari". Da je pa zgornja trditev uterneljena, izprevidirao: 1.) ker ,,mladia na vse kriplje agitujejo za ,,Schul- und Lehrerzeitung", 2.) ker je urednik temu časniku — kot zaupni mož wJungovcev" — primoran, da urejuje list po tendencah svojega kluba, in 3.) ker so vsi članki, ki so v njern priobčeni, od prvega do zadnjega pisani strogo v smislu Bmladih". V naslednjih trditvah zaradi tega tudi ne bom locil, kar nara nudi MSchul-u. Lehrerzeitung" od tega, kar je raz- vidno iz delovanja ,,Jungovcev" in iz njihovega prograraa. II. Politika -mladih" je politika brezobzirnega egoizma! Ker bi utegnili nekateri pozabljivi novostrujarji celo trditi — kar se je že večkrat pripetilo — da je politika v njihovera delovanju docela izključena ter da se oni bavijo le s stanovskimi vprašanji: zato rai bodi dovoljeno, da jih opozorirn na njihovi izjavi ,,Schul-u.Lehrerzeitung" stran 29. in 211. — v mislih imam povsod letnik 1899. — kjer veli tako-le: BUčitelj zaide nolens volens v politiški tok, ako mu njegov stan in šola nista deveta briga", in „ . . . pedagogika se sploh ne da ločiti od politike". In res! Zanesla se je v naše kroge neka nova vrsta politike, kakršne še dozdaj ni zapisal na svojo zastavo noben stan — vsaj javno ne! Politika egoizma je značilna posebno v tem, da skuša doseei svoj smoter ne oziraje se na desno, ne na levo, ne brigajoč se za svojega vzdihujočega sobrata poleg sebe in z raraarni skomizgaje koraka črez razrušene svetinje narodove. »Mladi" trobijo na vsa usta v svet, da hočejo narod kulturno povzdigniti, da jih boli narodova materijalna beda in duševna tema, a še v isti sapi izpodbadajo drug drugega, češ, »Jungovci, nikar ne pozabite naše zahteve in izstopite brž ko brž izvseh neučiteljskih društev!"*) Da je društvena organizacija najboljši temelj, na katerern se more narodu vsaj nekoliko olajšati njegova borba za obstanek, da morejo storiti društva marsikaj za povzdigo dusevnega nivoa: to pripoznava vsakdo. Le egoist, brezobzirni egoist raore vzklikniti liki naši ,,mladi": »Narod, ti si nehvaležen! Ne borno ti več tlačanili, poraagaj si sarn, kakor veš in znaš!" Glovek ne ve, ali bi se smejal ali jokal, ako si predstavlja takega korenitega ^Jungovca", ki hodi s prekrižanimi rokami na hrbtu apatično raed narodom, ki ga prosi, naj ga uči pleraenitega razveseljevanja s petjem, naj mu preskrbljuje za rnajhen denar obilo dobrih knjig, naj ga uči sadjereje, naj inu pomaga ustanavljati posojilnice itd., a on mu odkimava na vse to in s.anja poleg tega o narodni blaginji in njegovi prosveti. Vse hvale vredno je sicer, ako se potegujemo ucitelji za boljšo plačilo našerau titidapolnemu delovanju in ako zahtevarao, da se nam naše pravne uredbe preosnujejo v svobodnejso obliko in da se nam zakonito podkrepijo: toda žrtvovati ne raoremo in ne sraemo ternu stremljenju vseh drugih smotrov, ki nas vežejo z narodom, ampak obratno, truditi se moramo, da že ožje priklopimo narod nase, da bomo v vseh narodovih masah kvas, brez katerega ne more vznikniti njegova prosveta. III. Štajerski ,.mladi" so se združili v znamenju narodnostnega indiferentizraa. 1.) To pripoznavajo sarai, pisoč o svojem programu na strani 61. v »Schul-u. Lehrerzeitung" tako-le: ,,Das (t. j. das Volksinteresse) ist der grosse Fehler der Deutschgesinnten, der sie blind und taub flir das Menschheits- Interesse macht. Die Čechisch-Slovenisch- und PolnischNationalen thun natlirlich dasselbe. Was dann in einern Staate wie Oesterreich fur Schulprogramme zum Vorschein kommen, und was die unheilvollen Folgen aSolcber" Programme sein rniissen, das braucht wohl nicht *) BWurden doch alle Jungen den schon oft angeregten Gedanken beherzigen und sich von jeglichem biirgerlichen Vereine fernh al t en." (Schul-u.Lehrerzeitung) erst bewiesen zu werden". In dalje: »Ein verniinftiges Programra kann weder ein reines Lehrer-, noch weniger aber ein Nationalprogramm sein. Es muss eben das sein, was das Programm der Jungen thatsachlich ist, ein Bildungsprogramm". »Mladi" kaj radi naglašajo »občečloveške interese", za katere se baje potegujejo in kažejo pri tem na »pogubonosne posledice", ako bi se organizovalo učiteljstvo na narodni podlagi. No, oglejmo si te strašne posledice nekoliko natančneje! Ako bi slovensko učiteljstvo naglašalo z vso vnemo narodnostni raoment, bi izdatnp pospeševalo odpravo tujega, nemškega jezika v ljudski šoli, kjer se še šopiri žalibože vkljub vsem raodernim pedagoškim načelom; povzdignilo bi svoj svarilni, iz ust veščakov prihajajoči glas, da se naj ne silijo otroci slovenskih mater v ponemčevalne šole nekaterih spodnještajerskih trgov; na narodni podlagi organizovano učiteljstvo bi seveda tudi odločno protestovalo proti čudni meri, ki jo uporablja graška gospoda napram narodnerau in nemškutarskemu učiteljstvu ter bi z vsemi silarai podpiralo naše poslance v realizovanju gesla »Proč od Gradca". In baš s takira postopanjem bi doseglo učiteljstvo to, o čeraer sicer tudi ,,mladi" besedičijo, a dejanski le ovirajo, narareč: povzdignilo bi svoj rod v duševni prosveti, ker bi rnu neizmerno prikrajšali pot do nje, in izboljšalo bi rnaterijalno stanje njegovo, ker bi omogočilo slovenskim krogom, da zasedejo najlepše službe na rodni zemlji doraačini, ki ostanejo sedaj še mDogokrat člani proletariata, ker jim je nezadostno znanje neraščine izpodneslo noge. A »mladi" se izvijajo takim razmotrivanjern, češ: ,,V stanovski organizaciji res ne poznamo narodnostnega momenta, pač pa v svojera privatnera delovanju". A tudi ta izgovor izbije dejstvo: 2.) ,,Novostrujarji" zabavljajo vselej in povsod neustrašenim borilcem, ki se potezajo za teptane narodove pravice, zmerjajoč jih v svojem glasilu kot nnationale Volksbetriiger", ^nationale Volksbethorer", ,,die durch Bierdlinste gehobene nat. Gefiihlsseligkeit" i. t. d. in nazivajoč o vsaki priliki narodno delovanje v ožjem krogu ,,nacionalna pijanost" i. t. d.! 3.) Povodom seje štajerskega ,,Lehrerbunda" zahtevajo ,,mladi", naj jira pojasnijo slovenski udje svoje stališee naprara klerikalizmu in narodnosti in poudarjajo pri tem ,,die Riickwirkung der nationalen Fragen auf den Lehrerbund". Torej slovenske učitelje držimo tudi izven stanovske organizacije z ozirom na narodnost v šahu! — To je njih jasni namen. 4.) ,,Mladi" ščujejo, kjer le raorejo, proti ,,Zavezi jugoslovanskih učiteljskih društev", ji podtikajo sebiene naraene, jo dolžijo pobratimstva s klerikalci i. t. d.; vse jim pride prav, kar bi moglo razrušiti vez, ki spaja slovensko učiteljstvo, in trudijo se na vse kriplje, da se kolikor le mogoče oklenejo svojih nemških tovarišev. 5.) ,,Jungovci" se izgovarjajo, da negujejo narodnost v svojem privatnem delovanju, in da to vprašanje ne srae v nobenem učiteljskem društvu na površje. Kako piškav je ta izgovor, v tem je prepričan vsak ,,mladi", tudi tega ne pripoznava, zakaj vsakomur je dobro znano, da le v združitvi je moč, a poedinci so le malopomembne ničle. Zgodovina nas pa tudi uči, da vsakdo, ki izključuje katerosibodi idejo iz vrste colokupnih interesov in jo proglaša za privatno stvar, da tisti sploh negira potrebo obstanka iste ideje. A ,,mladi" se poprijemajo prav radi v očigled navedenim faktom še ene rešilne vejice. Zabrusijo vam namreč samosvestno v oči: ,,Cemu pa shajajo druga stanovska društva n. pr. odvetniška zbornica, kmetijsko društvo itd., dasi sede poleg Slovencev tudi Nernci?" Odgovor je kratek: I, zalo, ker se ne bavijo prav nič s politiko! A ,,Jungovec" se bo najbrž obregnil: ,,No, saj je v naši organizaciji politika tudi izključena!" Tako, zdaj smo pa na jasnem! Ze izpočetka sem citiral zahtevo ,,mladih", da se ne sme in ne more ločiti politika od učiteljskega delovanja, a sedaj mi trdi isti ,,mladi" nasprotno. Nato se navadno začne sofistika s potrebno in nepotrebno politiko i. t. d.; a vprašajrao jih poslednjič rni: ,,Gemu se neki izključuje iz eminentno politiškega delovanja ,,mladih" baš narodnostno vprašanje, ki je pedagoško vprašanje par excellence za nas štajerske Slovence, dočim so le-to vprašanje sprejeli v svoj program celo socijalni deraokrati na svojem občeavstrijskem shodu v Brnu?!" 6.) Čudno naziranje o narodnosti dokumentujejo spodnještajerski ,,mladi" s tem, da ostanejo apatični tudi v teh slučajih, ko jim njih nemški sodrugi dovoljujejo ,,narodnostno politiko". Urednik ,,Schul- u. Lehrerzeitung" piše narareč na strani 125.: ,,Wo es gilt . . . unberechtigte Forderungen (namreč nacijonalne) mit aller Entschiedenheit zuriickzu\veisen, da bin ich iramer dabei". Ako imajo spodnještajerski ,,mladi" le še količkaj svoje ,,slovenske" krvi po žilah, ali jim ne bo vdarila rdečica v lice? Nemški ,,mladi" odbijajo krepko ,,unberechtigte Forderungen", t. j. teženje spodnještajerskih Slovencev po enakopravnosti, a njih slovenski sobojevniki ne ganejo niti z mezincem, dasi tudi vidijo nebroj perraanentnih krivic, ki tlačijo njegov rod kakor mora. 7.) ,,Jungovci" niso le narodno indiferentni, ampak še vse hujše, oni so — ne, ne gre mi iz peresa pikra beseda! Evo vam fakta: Neraški ,,mladi" so o priliki letošnjega ,,I_ehrerbundovega" zborovanja zahtevali od svojih slovenskih sobojevnikov, da naj se le-ti zagovarjajo nasproti očitanjem, da koketujejo s klerikalno stranko. In vstal je mož ter izustil krilate besede: ,,Als ira Vorjahre das bekannte Telegramm von Seite der ,,Zaveza" an den Bischof Strossmayer abgesandt wurde, haben die slovenischen Lehrer Steierraarks (koliko neki ?) sofort energisch dagegen Stellung genoramen und sogar mit dera Austritte aus der ,,Zaveza" gedroht". Mož je govoril — in mirna je bila Bosna! Ako so slovenski (?) ,,mladi" res že popolnoraa pozabili na zbirko umetnin in slik, ki jih je Strossmayer podaril 1. 1869. hrvaškemu narodu, ako so pozabili na tistih 60.000 gld., s kterimi je oraogočil ustanovitev najvecjega kulturnega podjetja jugoslovanskega, t. j. zgradbo akaderaije; ako so res vse to pozabili, naj bi odprli nemški konverzacijski leksikon Brockhausov in položili svojim ,,svobodnim" tovarišera na srce te-le besedet ,,Strossmayer grlindete viele Volksschulen und seine reichen Einkiinfte beniizt er zur geistigen Hebung seiner Nation!" Naši ,,mladi" nosijo vedno ,,družbene interese", ,,kulturne ideale" itd. na jeziku, a moža, ki si je pridobil nevenljivih zaslug za povzdigo kulture, še poznati nočejo. Oj, ironije! Sicer pa odkritosrčni ,,mladi" sami pripoznavajo, da jira je narodnost deveta briga. Tako je nedavno tega izjavil eden najvplivnejših zaupnih mož ,,novostrujarjev": ,,Nas — učitelje — popolnoma nič ne briga, ako se slovenski narod ponemčuje; kaj nam mari, če pripravljajo nemški iredentovci trden temelj zaželenemu raostu od severnega pa do jadranskega morja." Vsakemu slovenskemu učitelju, ki iskreno ljubi svoj rod in ki je doslej z vso vnemo deloval na to, da se našemu bornemu narodu vsaj v prihodnje zagotovi enakopravnost, vsakemu se raora milo storiti, ko vidi, da korakajo važni činitelji na polju prosvete prešerno mimo naroda — trpina, češ, kaj narn to raari, če se bližaš svojemu koncu, vi drugi stanovi glejte! Z ozirom na vsa ta navedena dejstva rai bije kakor ironičen grohot na ušesa, ko čitarn v ,,Jahrbuch" za leto 1860. krilate besede nemškega pedagoškega svetca Diesterwega, ki veli: ,,— — — nationale Einheit, namlich starke und uniiberwindliche Einheit, ist unmoglich ohne Einigkeit in der Gesinnung, ohne innere Eintracht, die am sichersten begriindet wird — nicht durch Worte und diploraatische Schriftstucke, sondern durch G e ra e i n s a rn k e i t i m L e b e n. Diese nach unserm Theile anzubahnen, darum kampfen wir fur die Nationalschule.'' Eden, ki je tudi mlud. Opomba uredništva: Slovenski učitelji, ki srao združeni v ,,Zavezi', stojimo in moramo stati na odločno narodnem stališču. Poudarjamo pa najodločnejše, da se nisrao, da se ne in da se ne bomo nikdar bratili z našimi klerikalci, ki iščejo sarno svojih koristi in oblast nad našim učiteljstvom in šolstvom. f Karel Sch\veigl. Dne 22. prosinca t. 1. je umrl v Ptuju po dolgotrajni in mučni bolezni starosta spodnještajerskih učiteljev in bivši nadučitelj Ijudske šole ptujske okolice, g. Karel Sch\veigl, nadučitelj v pokoju, odlikovan z zlatim križcem v priznanje 51 letnega trudapolnega in uspešnega delovanja kot učitelj-vzgojitelj. Ta izvanredni mož in učitelj - trpin je dosegel visoko starost 84. let vzlic temu, da je v svojih mlajših letih kot pomožni podučitelj spričo pičlih dohodkov trpel veliko pomanjkanja in vzlic temu, da je več nego pol stoletja vse svoje najboljše duševne irr telesne moči posvečeval vzgoji in pouku ukaželjne mladine. Pokojni Karel Schweigl pa zasluži tudi iz narodnih ozirov, da se mu v naslednjih vrsticah postavi skromen, a hvaležen spomenik. Rajni bil je v Ptuju prvi slovenski učitelj, ki je s pomočjo takratnega okrožnega dekana in nadžupnika ptujskega Frančiška Cvetka 1. 1842. na neraški raestni šoli razškropljene slovenske otroke v poseben oddelek združil ter jih učil za življenje neobhodno potrebnih temeljnih naukov in znanosti na slovenski narodni podlagi. Vrhutega je pokojni Schweigl pravi utemeljitelj in usfcanovnik sedanje 5razredne deške in 4razredne dekliške ljudske šole v ptujski okolici, kateri je bil voditelj celih 36 let. Rajni Schweigl je bil tudi iskren prijatelj dičnega Davorina Trstenjaka, s katerim se je seznanil za časa njegovega kaplanovanja v Ptuju; to prijateljstvo je trajalo neizkaljeno do Trstenjakove smrti. Karel Schweigl se je rodil 26. sušca 1816 pri Sv. Križu na Murskem polju, prebil izkušnji zrelosti in učne usposobnosti 1833—34 v Gradcu, učiteljeval kot pomožni podučitelj v Veliki Nedelji 2 leti, 1 leto v Lučah, 1 leto pri Sv. Florijanu ob Lesnici; od 3. listopada 1840 do 15. kiraavca 1888 pa nepretrgano v mestu Ptuju in ptujski okolici kot pomožni podučitelj, kot samostojni učitelj-voditelj in naposled kot nadučitelj takrat še 4razredni raešani šoli z 2 vzporednicama v ptujski okolici. Dne 24. prosinca t. 1. je spremilo pokojnika k večnemu pocitku mnogobrojno občinstvo, med temi 7 duhovnikov, ranogo učiteljev in učiteljic, šolska mladež okoliške šole z učiteljstvora, mnogo odličnih meščanov, prijateljev in znancev. N. v m. p.!