Za vložek v molitevske bukve.


/jutranja molitev.

vsigamogočni Bog in milostljivi Oče
nebeški! ponižno te prosim, daj mi gnado
in pomoč, de bom pred vsim iskal (iskala)
Tebi dopasti : po Tvoji sveti veri in zapo¬
vedih živeti, in vsaciga greha se varovati
(posebno *); drugič: de bom bližniga
vselej, kakor Tvojo podobo ljubil, in to¬
rej proti vsim ljudem poštljiv, pravičen
in usmiljen;  in tretjič: de bom zamogel
tudi samiga sebe prav ljubiti: pred vsim
za dušo in pravičnost skerbeti, v terplje-
nju poterpežljivost. in serčnost ohraniti, v
modrosti °  in spretnosti ® in v vsim do¬
brim vedno rasti, in posebno z zvestim
spo/novanjem dolžnost svojiga stanu  in
s hvaležnostio do dobrotnikov  in usmi¬
ljenjem do vsili bližnih  si dobre dela za
večnost nabirati; zadnjič pa tudi svojo
časno srečo  s pridnostio, treznostio in
varčnostio modro uterditi, in jo sebi in

2

dragim v prid obračat 1 . Dodeli mi, o Go¬
spod! de bom to svojo prošnjo in naprej-
vzetje dans in vsaki dan zvesto spolno-
val, in tukej na zemlji tvoj žegen, po
smerti pa večno zveličanje dosegel po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našimu. Amen.

*) Posebno — (tukej bi bilo dobro imenovati zlasti tiste
grehe, h kterim je kdo bolj nagnjen, ali saj je svetovati,
jih večkrat prebrati, in posebno zvečer svojo vest po njih
izpraševati), postavim:

1. greha prevzetnosti  (in od tod izvirniga) zaniče¬
vanja, zasmehovanja, zmirjanja, bojevanja  i. t. d.

2. greha lakomnosti,  nezvestobe, goljfije, podlezova-
nja bližniga, podkupovanja, krivične vage ali me¬
re, krivičnih pravd, skoposti, neusmiljenja do ubo¬
gih in potrebnih  i. t. d.

3. greha nečistosti  v mislih, govorjenju  inv  djanju.

h.  greha n e vo šlj i vo s ti, opravljanja, znašanja, kri-

viga pričevanja, sovraštva, preganjanja  i. t. d.;

5. greha požrešnosti  in pijanosti  in (odtod izvirniga)
zapravljanja časa, premoženja, dobriga imena,
zdravja  i. t. d.

6. greha jeze  (če je krivična  ali nezmerna ), kletve,
prepira, pretepanja, neusmiljenja do živine  i. t. d.

7. greha lenobe,  poverhnosti  in zamudljivosti  v dolž¬
nih ali zapovedanih delih, lene nevednosti  v delih
stanu, mlačnosti, radovoljne zamude  in radovoljni-
ga raztresenja pri molitvi, božji službi  i. t. d.

8. greha nehvaležnosti  in nepoštovanja  zlasti do starsev
in dobrotnikov, zapušenja dobrih prijallov in rod-
bincev  v njih potrebi i. t. d.

9. greha termasle svojoglavnosti  in neodjenljivosti, ne-
pokoršine, kljubovanja, jezičnosti  i. t. d.

10. greha nepolerpežljivosti  in čmernosti  i. t. d.

11. greha razžaljive nepriljudnosti  in nepostrežnosti  do
domačih ali ptujih;

12. vsih laži  in zapeljivih zvijač;

3

13. ravno tako tudi vsili ptujih grehov ,  post. Delovanja  ali
šuntanja, privoljenja, pohvale, zakrivanja, nepo-
svarjenja  i. t. d., in vsili drugih grehov.

Opomin j. Več drugih pregreh, ki so posebno gerde in
velike, post. tatvina, kriva prisega, ropanje, umor-
stvo  i. t. d. je tukej opušenih, kir ni misliti, de
bi se tisti, ki bodo to molitev hotli moliti, v njih
pregrešili.

Razlaga.

Od jedra ali bistva keršanske čednosti
ali pravičnosti.

Jjedro keršanske čednosti, ali spolnjenje cele
Kristusove postave  po spričevanju svetiga
pisma in pameti pak obstoji v ljubezni do
bližniga. Torej je pred vsim treba, bolj na-
tanjko nje naturo spoznati. Leta pak obstoji
ob kratkim v sklenitvi naše volje s pametno
voljo drugih,  ali z bolj umevno besedo: de
to hočemo, kar drugi po pameti od nas
hočejo:  (Enako popiše ljubezen do bližniga
tudi sv. pismo: Mat. 7, 12. Vse, karkoli ho¬
čete, de vam ljudje store, tudi vi njim sto¬
rite.j Drugi pa od nas hočejo,  in sicer po
pameti: 1) de jih poštujemo ali jim spo¬
dobno čast skažemo; 2) de njih pravic ne
kratimo ali ne poškodujemo; in 3) de smo
tudi dobri ali usmiljeni do njih, t. j. de jim
radi dobrote skažemo ali v njih potrebah po¬
magamo in postrežemo, kakor mi želimo, de
bi nam oni storili. Po tem takim ljubezen do
bližniga v polnim pomenu troje  v sebi zapo-
pade, namreč: poštovanje, pravico  in do -

4

brotriost  ali usmiljenje  do bližniga. Manjka
le eniga  tih trojnih bistvinih delov, vse  lju¬
bezni manjka.

A. De ljubezen do bližniga spolnjenje cele
Kristusove postave v sebi zapopade, že
po pameti spoznati zamoremo. Zakaj, kdor
bližniga,  to je, ne le rodbincev ali pri-
jatlov, ampak vsaciga  človeka ljubi, ta
ima gotovo nesamopridno  ali resnično lju¬
bezen, ali z drugimi besedami: ima v
resnici dobro serce.  Tako dobro serce pa
že po svoji naturi le dobro  ljubi in hoče,
in nemore kej liudiga ali postavi na-
sprotniga  hoteti, kakor dobro drevo ne¬
more roditi malopridniga sadu. Tedej ima
tak človek, dokler ima tako serce, ali dok¬
ler ljubezen do bližniga v sebi ohrani,
tudi vselej resnično voljo  ali pripravnost
in vadost, celo postavo ali vse zapovedi
spolniti,  in se vsaciga pregrešenja  varo¬
vati, če ravno se morebiti zavoljo človeš¬
ke slabosti včasi v kaki reči spregleda ali
prenagli, ali iz nevednosti ali iz prema-
liga spoznanja kej zamudi. Zmirej, nam¬
reč, ostane tak človek, kteri  in dokler
bližniga ljubi, če tudi kako neradovoljno
slabost ali pomankanje nad sabo ima, v
sploh  ali po celim obnašanju dober človek
z dobrim sercam , na ktero Bog gleda. —
Iz ravno tega vzroka je ljubezen do bliž¬
niga tudi edino gotovo znamnje naše res¬
nične ljubezni do Boga  in naše vredno¬
sti večniga zveličanja.  Zakaj, vsa lju¬
bezen do Boga je v tem zapopadena, de
svojo voljo z božjo voljo sklenemo  ali de

5

to hočemo, kar Bog od nas hoče.  Kaj
pa Bog od nas hoče, nam je po svojih
zapovedih oznanil. Po tem takim vsa na¬
ša ljubezen do Boga v spolnovanju nje¬
govih zapoved  obstoji ; kar tudi sv. pismo
v mnogih krajih spričuje, post. Jan. 14,
15 — 21; II. Jan. 2, 5; ter 5, 3. Kdor
pa bližniga ljubi, kakor je bilo predej re¬
čeno, celo postavo ali vse božje zapovedi
spolnuje, tedej v resnici tudi Boga ljubi,
in se s tem po njegovih lastnih obljubah
njegove nasprotne ljubezni in večniga po¬
vračila vredniga stori.

Zunej tih dokaz tudi vsak človek  lohka
sam v sebi občuti, de vse naše djanja še
le ljubezen do Boga in bližniga k pravi
in notranji vrednosti povzdigne, in de tu¬
di nar veči dobrote brez ljubezni storjene
malo cene v sebi imajo; de tedej le lju¬
bezen vse človeško življenje oblažuje, vse
naše djanja plemeniti, vse terpljenja in jar¬
me poiajša, in vsiin dobrotam le ona pravo
velavnost podeli. Torej nam je Jezus,
ki je nar bolj vedil, kaj nam je treba,
edino zapoved ljubezni na svet prinesel,
ktera pa vse dobre in blage namene in
djanja v sebi zapopade.

B. Vse to sv. pismo na mnogih krajih uči in
dokazuje; in sicer:

a. De je ljubezen do bližniga spolnjenje
cele Kristusove postave.

Jan. 15, 12. To je moja zapoved  (za-
popadek vsih mojih zapoved) de se lju¬
bite med seboj, kakor sim jest vas ljubil.

6

Jan. 13, 35. V tem bodo vsi spoznali,
de ste moji učenci, ako hote ljubezen
imeli med seboj.

Mat. 7, 12. Vse, karkoli  (po pameti)
hočete, de vam ljudje store, tudi vi njim
storite, zakaj to je postava in preroki.
(De bližniga ljubite kakor sami sebe, to
je nauk in zapopadek cele postave in pre¬
rokov.)

Mat. 12, 7. Usmiljenje  (ljubezen do
bližniga) hočem, in ne daritve.

Mat. 5, 23. Ako prineseš svoj dar k
alt ar ju, in se tam spomniš, de ima tvoj
brat kej zoper tebe; pusti ondi svoj dar
pred alt ar jem, in pojdi poprej, spravit
se s svojim bratarn: in potem pridi, in
daruj svoj dar.  (To hoče reči: Vsa božja
služba brez sprave ali ljubezni bližniga ni¬
ma pred Bogam nič cene.

Mat. 23, 23. Gorje vam  — vi hinavci!
ki desetino dajete od mete , janeža in
kumne; opušate pa, kar je imenitnišiga
v postavi: pravico, in usmiljenje in ve¬
ro  (zvestobo). (Hoče reči: Vmajhnih re¬
čeh in ceremonijah ste natanjkni, poglavit¬
no zapoved pak, namreč: ljubezen do bliž¬
niga opušate, torej: gorje vam!)

I. Kor. 13, 3. Ko bi jest  (zavolj časti ali
hvale, ali druziga taciga namena) vse svo¬
je premoženje ubogim v živež razdelil,
in ko bi svoje telo tje dal, tako de bi
gorel; ljubezni bi pa ne imel; mi nič ne
pomaga.  (I. Petr. 4, 8.) Ljubezen pak
pokrije veliko število grehov.

7

Rimlj. 13,10. Ljubezen do bližniga ne dela
hudo; spolnjenje tedej postave je ljubezen.

Galač. 5, 14. Vsa postava je v tih sa¬
mih besedah zapopadena: Ljubi svojiga
bliiniga kakor sam sebe.

Rimlj. 13, 8. Kdor bliiniga ljubi , je
postavo dopolnil.

b. De je ljubezen do bližniga tudi edino
gotovo znamnje naše ljubezni do Boga.

Jan. 14, 21. Kdor moje zapovedi ima
in jih spolnuje, tisti je, ki me ljubi.
Kdor pa mene ljubi, bo ljubljen od mo-
jiga Očeta, in jest ga bom ljubil.

I. Jan. 2, 5. Kdor spolnuje njegovo be¬
sedo  (njegove zapovedi}, ta v resnici
Boga popolnama ljubi.

1. Jan. 4, 12. Ako se med sabo ljubimo,
Bog v nas ostane, in njegova ljubezen
je v nas popolnama.

I. Jan. 4,7 — 8. Predragi! ljubimo eden
druziga, zakaj ljubezen je iz Boga; in
slednji, kteri ljubi, je iz Boga rojen,
in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Bo¬
ga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen.

c. De je ljubezen do bližniga edino go¬
tovo poroštvo večniga izveličanja.

I. Jan. 3, 14 — 15. Mi vemo, de smo
od smerti preneseni k življenju,  (de bo¬
mo zveličani}, zato kir brate  (bližniga)
ljubimo. Kdor pa ne ljubi  (bratov), osta¬
ne v smerti  (bo pogubljen). Sledni, kte¬
ri svojiga brata sovraži, je vbijavec, in
veste, de vbijavec nima večniga življe¬
nja v sebi obstoječiga.

8

Jak. 2, 13. Sodba brez usmiljenja tisti-
mu , kteri ni usmiljenja storil; usmilje¬
nje fak  (ljubezen do bližniga) povzdig¬
ne nad sodbo  (varuje pred obsojenjem).

Ravno zato, kirje ljubezen do bližniga
spolnjenje cele postave,  tudi Kristus pravi,
de bo le po delih ljubezni do bližniga sodil.

Mat. 2a, 34. etc. Sim bil lačen, in ste
mi dali jesti, sim bil žejin, in ste mi
dali piti  i. t. d.

1. Perva stopnja modrosti je: modrost iskati, liti mod¬
rost, in se ti bo razodela.  Sir. 6,  28. Iši jo s pre¬
mišljevanjem,  kako boš vse nar boljši in nar spretnejši
delal ali govoril; iši jo v pregovorili,  ki so nam jih
stari zapustili; iši jo v pogovorih z modrimi  in v
svetovanju  skušenih in zvedenih; iši jo z branjem
dobrih  bukev, posebno modrostnih bukev sv. pisma.

2. Spretnost  ali pripravnost: svoje dela hitro, natanjko
in po dobrim redu spolnovati.

3. Žegen: blažen; žegnati: blažiti.

Annotatio. Oratio supra allata totam fere doctrinam
moralem popularem quasi in nucleo continet. Quodsi
ea in familiis precibus matutinis adjungeretur, et sa-
tis intellecta vel a to ta familia simul, vel a ijuovis
separatim diceretur, salubrein certe officiorum prin-
cipalium memoriam in singulis quotidie cxcitaret,
animosque ad eorum custodiam stimularet. (juare,
si animarum pastores ad illam, una cum annexa
expositione gravissimi momenti, inter parochianos
suos dilatandam conferre vellent: sane ad morum
probitatem provehendam in pluribus multum confer-
rent, et multiplicis boni operiš conscieutiam šibi
conciliarent.

Z nar vikšim duhovnim dovoljenjem 14. Julia 1858.

Dobiti pri M. Gerberju, bukvovezu v Ljubljani.
Natisnil J. Rud. Milic.