Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L 2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
i
Leto XXI. - Štev. 19 (1049)
Gorica - četrtek, 8. maja 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
iibik PRiMM KRISTUSOM me Ruski maršali silijo v ospredje
Obširna so področja v današnjem svetu, kjer bi bilo treba obnoviti ali poživiti Jezusovo prisotnost, a je ni mogoče uresničiti, ker manjka človeških moči.
Gre za eno najtežjih vprašanj, ker gre za ljudi, ki naj bi se v duhovništvu popolnoma posvetili oznanjanju evangelija, vodstvu vernikov in opravljanju božjega češčenja kot pravi duhovniki nove zaveze, ki so deležni Kristusovega sredništva. Drugi vatikanski koncil je jasno pokazal, da so katoliški laiki odgovorni za posvetitev sveta, a povedal je tudi, da so škofje in duhovniki vodniki, kajti le oni morajo oznanjati Kristusov nauk, da bi vse zemsko življenje in dejavnost vernikov prevevala luč evangelija.
Problem poklicev je problem ljudi, ki naj bi s svojim verskim življenjem dajali jasen in edinstven dokaz, da sveta ni mogoče spremeniti in ga darovati Bogu brez duha osmerih blagrov.
Tu je problem mladih ljudi, ki se znajo iztrgati iz toka sveta in se odpovedati praznemu uživanju, da se morejo darovati Kristusu z močjo svoje duhovne svežosti, da postanejo njegovi služabniki in delivci božjih skrivnosti kot pravi pastirji duš, po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Učitelja, Duhovnika in Pastirja.
To je problem vsega božjega ljudstva, ki živi in deluje po župnijah ter raznih ustanovah. Z zvestim življenjem po evangeliju naj pospešuje duhovniške poklice.
V ta namen naj verniki tudi vztrajno molijo in uporabljajo vsa druga stredstva, ki jih imajo na razpolago, da bi Cerkev imela vedno dovolj duhovnikov, da bo mogla izpolniti svoje božje poslanstvo.
Končno je to problem celotne družbe, v kateri živi in se oblikuje mladina. To je problem krščanskih družin, ki so, če živijo po veri in krščanski ljubezni, prva semenišča, kakor nas uči stara krščanska tradicija. Cerkvi so dale take družine toliko svetnikov in v njih tudi še danes poganjajo pristni poklici, moški in ženski. Družina pospešuje razvoj poklicev, jih varuje in pomaga, da pod vplivom božje milosti dozorijo v krasne sadove, ki prinašajo korist vsemu božjemu ljudstvu.
Zato se sv. oče Pavel VI. v posebni poslanici, ki jo je napisal za letošnji svetovni dan duhovnih poklicev, ponovno o-brača na vso veliko katoliško družino in ponavlja Jezusovo prošnjo: »Zanje prosim... Posveti jih z resnico; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In zanje se jaz darujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico. A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17, 9; 17-21).
PROŠNJE SV. OČETA
V	nadaljevanju se sv. oče predvsem obrača na škofe in jih prosi, naj začutijo njegovo skrb za poklice in naj posvečajo duhovniškim in redovniškim poklicem trajno skrb. Njim zaupane škofije bodo mogle imeti polno krščansko življenje, le če bodo imeli zadostno število tistih, ki se nepreklicno posvetijo Bogu. škofje naj zato skrbijo, da bodo semenišča svetišča molitve, šola svetosti hi učenosti.
V semeniščih naj se oblikujejo trdni značaji, ki se ne uklanjajo vsakemu vetru, ampak so pripravljeni dati svoje moči Cerkvi na razpolago. Škofje naj spremljajo božji klic v srcih mladine, a pozorni naj bodo tudi na božji klic v odraslih, ki se v današnjih časih vedno pogosteje pojavlja.
Sv. oče nato prosi duhovnike, ki so nenadomestljivi pomočniki škofov, naj s svojo besedo in s pričevanjem svojega življenja pokažejo vernikom, kako nekaj velikega je duhovniški poklic, kako potrebno je duhovnikovo delo in kako naj usmerjajo v duhovništvo tiste, ki so vredni in sposobni.
Sv. oče prosi tudi katoliške vzgojitelje,
učitelje, profesorje, naj skrbno vodijo dijake, v katerih so odkrili znake duhovniškega poklica.
Sv. oče govori krščanskim družinam, krščanskim zakoncem. Ponavlja jim besede, ki jih je svoj čas govoril novo-poročencem papež Pij XII.: »Kaj boste naredili, če bi prišel božji Učenik in bi vas prosil, da mu odstopite sina ali hčer, da ju izoblikuje v duhovnika ali redovnico? V božjem imenu vas rotim, da v takem primeru ne zapirate sebično vrat božjemu klicu. Vi ne morete poznati delovanja božjega sonca v srcih vaših otrok. Srce ima skrivnostne globine, ki jih ne moreta poznati ne oče ne mati. Sv. Duh je, ki podpira našo slabost in prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi: On preiskuje srca in ve, po čem srce hrepeni.«
BESEDA MLADIM LJUDEM
Zadnja beseda v poslanici sv. očeta pa velja mladim ljudem. »Vi, mladi, prisluhnite Kristusovemu klicu, ki vas vabi na polje dela!« Srca mladih ljudi so danes bolj kot kdaj koli pripravljena, da sprejmejo božji klic, ker so odprta vrata resnici in hočejo biti velikodušna. Velika večina mladih ljudi sedanje dobe noče lepih besed, ampak dejanj. Z osebno žrtvijo hočejo prispevati, da se gradi nov, boljši svet. Cerkev obzirno prosi za njihovo pomoč in jim odkriva obširna področja dela. Kaže jim na ljudi, ki jih žeja po resnici. Kaže jim na množice po mestih in deželi, na ljudi, ki jim glad razjeda telesne moči, na bolnike, gobavce. Z besedami evangeljske prilike hoče preglasiti zapeljivi glas uživanja in egoizma: »Zakaj stojite ves dan brez dela? Pojdite tudi vi v moj vinograd!«
Sv. oče zaključuje svojo poslanico z besedami: »Glejte, predragi bratje, vse to je privrelo iz mojega srca ob svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice. Naj Gospod spremlja moje besede in jim daje moč, da bi vzbudile nove moči, ki bi zavestno z veseljem odgovorile božjemu klicu. Prosim vas, da bi goreče prosili Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev!«
Že dalj časa vzbujajo v Moskvi veliko pozornost uvodniki v glasilu rdeče armade »Krasnaja zvezda«. Pišejo jih maršali in vsi se končujejo v ugotovitvah, da moderna strategija ne dopušča, da bi partijski politbiro ukazoval generalom in maršalom, kajti moderno vojskovanje terja tolikšno o-premo, da civilisti zanjo niso sposobni.
Inozemski poročevalci so mogli od blizu opazovati, kaj se je v Moskvi godilo v noči na 16. avgust 1968, ko se je sklepalo o vdoru sovjetske vojske v Prago. Politbiro je zasedal vso noč in pod pritiskom maršalov sta Brežnev in Kosigin morala zlomiti odpor Su-slova in Šeljepina, nakar sta maršala Grečko, vojni minister, in Ja-kubovski, poveljnik armad varšavskega pakta, dobila proste roke, naj s Češkoslovaško opravita po svoje.
Po češkoslovaški invaziji so skušali izsiliti kapitulacijo Dubčeka najprej razni odposlanci moskovskega zunanjega ministrstva, pa očitno z malo uspeha. Nato je vso stvar vzel v roke maršal Grečko. Vedno bolj pogosto je prihajal v Prago in klical češkoslovaške voditelje na razgovore v glavni stan sovjetske vojske pri Pragi. Tik pred Dubčekovim padcem je spet prišel. Izgovor so mu nudile protisovjetske manifestacije konec marca v Pragi. To pot je šel njegov vijak do konca: Dubček je moral mesto prepustiti Husaku.
VOJNO VZDUŠJE V RUSIJI
Kako narašča premoč maršalov v Sovjetski zvezi, se je v Moskvi prvič opazilo v oktobru leta 1964, ko je bila politična usoda Hrušče-va od njih odvisna. Maršali so bili nevoljni, da je Hruščev tako
Portugalska in njene kolonije
Antonio di Oliveira Salazar je 28. aprila slavil svoj osemdeseti rojstni dan. »Slavil« pravzaprav ni prava beseda. Mož, ki je s trdo roko štiri desetletja vodil Portugalsko, se namreč svojega rojstnega dne ni sploh zavedel. Napol paraliziran pride vsak dan po eno uro ali dve do zavesti, tedaj sprejema obiske, narekuje pisma in daje ukaze, prepričan, da je še vedno prvi minister. Niti ne sluti, da ga je že pred meseci nasledil Marcelo Caetano.
Ministrski predsednik Caetano, za katerega na Portugalskem menijo, da zavija na levo (kar pomeni v portugalskem primeru, da previdno uvaja prve poteze demokracije), se je pred kratkim vrnil z uradnega potovanja po afriških kolonijah. Zgodilo se je prvič, da je kak šef portugalske vlade obiskal prekomorske posesti.
Portugalci vsi brez izjeme trdijo, da njihove posesti v Afriki in drugod po svetu sploh niso kolonije, ampak le čezmorske pokrajine, kjer imajo domačini iste državljanske pravice kot Portugalci. Ideja o »večrasni družbi« je Portugalcem sploh pri srcu in jo tudi zavestno izvajajo. Portugalca ničesar ne moti, da se ne bi rasno mešal s črncem. To se najbolj vidi v Braziliji, ki je bila nekdaj portugalska kolonija in je mešancev (mulatov) dosti več kot pa čistih belcev.
Toda črni prebivalci portugalskih kolonij v Afriki Gvineje, Angole in Mozambika so očividno drugačnega mnenja kot Portugalci. Res so pravno izenačeni z njimi, toda praktično so jim vsa pomembnejša mesta v javni upravi in gospodarstvu nedostopna. Zato je leta 1960 v vseh tem omenjenih kolonijah vzplamtel boj za neodvisnost, ki sicer razen v Gvi-
»umazal« Stalina, zlasti kar se tiče nepripravljenosti ruskih armad na Hitlerjev napad, zato so potegnili s Hruščevimi nasprotniki in ga tako politično onemogočili.
Dogodki okoli zasedbe Češkoslovaške so tudi Brežnjevu kot glavnemu tajniku partije občutno zožili vpliv in oblast. Prvič po Beri-jevi likvidaciji v letu 1954 je moral sprejeti v centralni komite šefa tajne policije generala Jurija Adropova in generala Dimitrija Ustinova, načelnika sovjetske vohunske službe v inozemstvu. Sovjetska zveza se spreminja v deželo vedno hujše vojaške pripravljenosti. Namesto moderne glasbe ali odlomkov iz znanih filmov prenašajo radijske postaje dan na dan vojaške koračnice.
Vedno bolj se utrjuje v zahodnih krogih mnenje, da je bil vojaški spopad ob reki Usuri na Daljnem Vzhodu organiziran v Moskvi, pa ne v prvi vrsti kot izzivanje Kitajske, temveč za notranjo uporabo, saj je »dvorni pesnik« Jevtušenko že začel objavljati vzpodbudne domoljubne verze, kjer opeva slavo ruskih vojakov na »budni straži« pri Usuriju.
V	resnici gre samo za poživitev in dvig vojnega razpoloženja v evropskem delu Rusije, kajti današnja Moskva se vojne na Daljnem Vzhodu izogiba enako skrbno kot
nekdaj ruski carji. Proti Kitajski je še vedno diplomacija na prvem mestu, potem pridejo šele vojaške možnosti.
EVROPA GLAVNI CILJ KOMUNIZMA
Sicer pa drugače biti ne more. Kitajci imajo pod orožjem vsega tri milijone vojakov (država s 700 milijoni bi jih morala imeti vsaj 70 milijonov), opremljenih s starim orožjem; na osem tisoč kilometrov dolgo mejo s Kitajsko pa je sovjetsko poveljstvo poslalo doslej samo 300.000 vojakov. Jedro sovjetskih čet se še vedno nahaja v Evropi in to ne slučajno.
Tako za sovjetski kakor tudi za kitajski komunizem ostane glavni cilj Evropa; če ne bi bilo tako, bi tudi ne bilo prišlo do sovjetskega vdora v Češkoslovaško. Vprašanje zmage komunizma nad vsem svetom se bo odločilo v Evropi, kjer že zori komunistom jabolko, ne sicer zaradi uspehov komunizma kot takega kakor zaradi rušenja vseh njenih struktur, tudi cerkvenih, in zaradi čudnega zadržanja večine demokratskega sveta, ki hoče na vsak način sebe prepričati, da komunizem ni več napadalen, da se razkraja, razvija v demokracijo in postaja človečanski. Prav to pa si želijo komunisti iz Moskve.
TRAGEDIJA SEVERNE IRSKE
neji ni dosegel posebnih uspehov, je pa le devetmilijonsko Portugalsko prisilil, da se je morala krepko vojaško in gospodarsko zaposliti, če je hotela biti uporom kos. Zaradi tega so morale oblasti podaljšati vojaško obveznost na štiri leta, državni dolg se je podvojil, večina proračuna gre v vojaške izdatke, človeške žrtve so hude. Seveda pa trenutno še ni politika na Portugalskem kot je bil svoj čas De Gaulle, ki bi si upal odpraviti kolonialni imperij.
In ta res ni majhen. Največja portugalska posest v Afriki je Angola, ki meri
1.246.700 kv. kilometrov (za tri Italije) in ima dobrih pet milijonov prebivalcev, od katerih je 200.000 Portugalcev. Druga velika posest je Mozambik v jugovzhodni Afriki (785.000 kv. km in 7 milijonov ljudi, večinoma Bantu črncev). Na severnem delu dežele trenutno gradijo jez, ki bo končan leta 1971 in bo največji v Afriki, četrti pa na svetu. Bodoča elektrarna bo dajala 18 milijard kilovatnih ur, namakalni sistem pa bo zajel poltretji milijon hektarov zemljišča. Tretja portugalska kolonija je Gvineja, po površini dosti manjša (36.000 kv. km, t. j. skoro dve Sloveniji in 600.000 ljudi). Tu se boji še vedno vrše in povzroča gverila v pragozdu Portugalcem težke izgube.
Kljub vsemu pa Portugalci upajo, da se bo njihova prisotnost v Afriki le obdržala, zlasti ker so osvobodilna gibanja v kolonijah zelo neenotna in ker dejansko Portugalci ne izvajajo rasne diskriminacije kot npr. Južna Afrika. Drugo vprašanje je seveda, ali je pametno vztrajati na stališču kolonialne velesile, ko je čas tisti, ki ta preživeli sistem preteklih stoletij neusmiljeno ruši in podira.
Prvega maja je postal major James Chi-chester Clark šef unionistične stranke severnoirske pokrajine Ulster, katera je zadnje mesece postala žalostno znana zaradi krvavih neredov in spopadov, ki jih povzroča verska nestrpnost protestantov proti katoličanom. Dosedanji voditelj unionistične stranke in istočasno predsednik ul-sterske vlade kapetan Terence 0'Neil je bil namreč odstopil, ko je spoznal, da ga niti lastna stranka ne podpira v zadostni meri.
Tragedija kapetana 0’Neila je tragedija Severne Irske, dežele, ki je razklana sama v sebi, ki jo je čas prehitel in noče razumeti, da ni mogoče živeti samo sklicujoč se na preteklost. Ta preteklost sega nazaj v leto 1690, ko so združene protestantske sile pod poveljstvom Viljema III. Oranškega porazile katoliške irske sile pod poveljstvom izgnanega britanskega kralja Jakoba II. S to zmago — oziroma porazom katoličanov — je bila zagotovljena prevlada protestantske Anglije po vsej Irski, predvsem pa v šestih grofijah Ulstra, kjer je bil najbolj gosto naseljen protestantski živelj z britanskega otoka.
Do današnjega dne se protestantom zmrači pred očmi, če slišijo besedo »papež«. še danes so ulsterski protestanti prepričani, da je njihova vera ogrožena od »papistov«, ki vladajo v svobodni Irski. Zato se še vedno ponavljajo krvavi pretepi, komaj katoličani malo dvignejo svoje glave v obrambo svojih teptanih pravic in policija, ki je protestantska, krepko tolče po glavah »izdajalskih papistov«.
V Ulstru je več oblik zapostavljanja katoličanov: pri dodeljevanju stanovanj, pri zaposlitvi in pri političnih pravicah. Med katoličani je povprečno dvakrat več brezposelnih kot med protestanti. Pri dodeljevanju stanovanj se dogajajo vnebo-vpijoče krivice. Kdor pa nima stanovanja, nepremičnin ali donosnega poklica, pa sploh voliti ne sme na občinskih volitvah. Prizadeti so v glavnem katoličani.
V takem ozračju medsebojnega nezaupanja in krvavega sovraštva se je odločil 54-letni dobronamerni kapetan 0'Neil za
politiko socialnih, gospodarskih in političnih reform. Spoznal je, da poldrug milijon prebivalcev ne more stalno živeti v ozračju spopadov in negotovosti. Toda ko se je 0’Neil previdno lotil nameravanih reform, je završalo. Milijon protestantov se je zbal za svoje družbene privilegije. Strah pred papežem je le pretveza, da ne izgubijo ničesar tega, kar brez truda in nezasluženo uživajo.
0’Neil je razpisal volitve, ki pa so le to pokazale, da je dežela razklana ne samo med katoličane in protestante, kar je zmeraj bila, ampak da je prišlo do razkola med samimi protestanti. Saj je 0’Neil v svojem rojstnem volilnem okraju komaj zmagal nad svojim tekmecem verskim fanatikom pastorjem lanom Paisle-yem. 0’Neila pa niso podprli niti katoličani. Ne zaupajo mu, ker so prepričani, da 0’Neil po svoji vzgoji, značaju in zvezah ni zmožen popeljati Severne Irske iz sedanjega sovraštva v boljšo prihodnost. Tudi irski primas nadškof in kardinal iz Armagha, William Conway meni, da zna 0’Neil sicer zelo lepo govoriti, ne stori pa ničesar proti diskriminaciji katoličanov.
Zato pa je vzbudila tem večjo pozornost politična zmaga 214etne študentke Ber-nadette Devlin, ki je bila izvoljena za poslanca okraja Mild-Ulster v londonski parlament. Kako je uspela? Najprej je šla med protestante. Sprva so jo s kamni odgnali. Pa se je vrnila in toliko časa vztrajala, da so jo začeli poslušati. Nato je obiskala katoličane in jih prepričala, da se morajo povezati vsi zatirani in preprosti ljudje brez ozira na versko prepričanje. Njen prvi nastop v londonskem parlamentu je bil nato pravo njeno osebno zmagoslavje. Doživela je aplavz kot malokdo že izkušenih politikov.
Bernadette Devlin je dosegla to — kar kapetan 0’Neil ni dosegel — da bi prepričal katoličane in protestante, da bi glasovali zanj. Toda on ni hodil po vaseh in oznanjal sprave kakor Devlinova. In če bo Severna Irska kdaj postala spokojna in cvetoča dežela, bo to zasluga ljudi kot je Bernadette Devlin.
Nova cerkev v Idriji Nadškofov obisk v Barkovljah
Idrija ima zopet po četrt stoletju svojo župno cerkev. Prejšnja, ki je bila zgrajena leta 1751, je bila med vojno porušena in so zato morali imeti do zdaj bogoslužje zdaj tu zdaj tam v manjših po-družnih cerkvah.
Dne 1. maja je škof dr. Jenko posvetil novo cerkev v čast sv. Jožefu Delavcu. Postavljena je na kraju, kjer je bila prej cerkev sv. Križa sredi nekdanjega pokopališča. Idrijsko mesto je lahko ponosno na novo stavbo, saj je to najmodernejše poslopje, ki pa lepo vpada v svojo okolico. Obdaja jo zelenje in ob levi strani reka Idrijca, v ozadju cerkev sv. Antona, postavljena na grič prav ob srečanju treh dolin: reke Nikove, doline Idrijce proti Cerknu in doline, ki vodi skozi Zalo proti Logatcu.
Idrijčani so težko čakali na ta dan. Ko je pretekli torek prišla iz Ljubljane komisija, da stavbo pregleda in izda dovoljenje za bogoslužno uporabo, se je pred novo cerkvijo začela zbirati množica ljudi. In ko so zvedeli, da je bilo dovoljenje podpisano, so takoj napolnili cerkev in kar sami od sebe z vso dušo zapeli »Hvala večnemu Bogu«. Nato so si pa zavihali
posvetil cerkev in oltar ter somaševal na njem skupno z župnikom dekanom J. Filipičem, ki je bil duša vsega dela in skrbi, ter škofijskim kanclerjem msgr. Kobalom. Obred je povzdignila skupina o-krog 20 parov narodnih noš, ki so prišle s Kranjskega. Obrede je spremljal domači zbor, ljudsko petje in zbor bogoslovcev, ki so peli mašne speve.
Zvečer je pa govoril v cerkvi o krščanstvu dr. Alojz Rebula iz Trsta. »Klicarji«-bogoslovci pa so izvedli nabožno moderno glasbo kot so jo že odpeli na nedeljo za poklice v našem goriškem »Katoliškem domu«. Naslednje večere bosta še govorila dr. Janžekovič o smislu življenja in dr. Fajdiga o povezavi med znanostjo in vero, oba profesorja teološke fakultete v Ljubljani.
Takoj drugi dan po posvečenju cerkve je škof dr. Jenko podelil okrog 200 otrokom zakrament sv. birme in se je tudi pričel sv. misijon za duhovno obnovo župnije. Vse slovesnosti pa se bodo zaključile 13. julija z novo mašo idrijskega rojaka.
Idriji čestitamo k lepi in moderni novi cerkvi ter požrtvovalnosti njenih prebival-
Pogled na mesto Idrija. Prav na skrajni desni fotografije je videti nizek zvonik, ki je pripadal cerkvi sv. Križa sredi nekdanjega pokopališča. Sedaj se je ta cerkev umaknila novi župni cerkvi sv. Jožefa Delavca
rokave in počistili ter okrasili novo cerkev in delali vso noč ter vso sredo.
Cerkev je zgrajena po zamisli univ. profesorja arhitekta Bitenca, ki je bil asistent velikega, svetovno znanega arhitekta Plečnika. Načrte je izdelal projektivni urad Slovenija, načrt je po inž. Jožetu Kregarju, ki je dobil jugoslovansko nagrado za načrt šole v Kočevju. Slike pa je izdelal umetnik Stane Kregar.
Cerkev ima obliko osmerokotnega šotora. Dve nasprotni steni sta iz stekla, kjer bo v bodoče naslikan križev pot. Skozi ti dve steni prihaja tok svetlobe tako, da je notranjost vsa svetla in sončna. V bližini stene nasproti vhodu je marmornat oltar, za njim sedeži za maš-nika in spremljevalce, nad sedeži pa slike v živih barvah s poveličanim Kristusom v sredi, na desni sv. Jožef Delavec, kateremu je sedanja cerkev posvečena, na levi pa sv. Barbara, kateri je bila posvečena prejšnja župna cerkev. Na desni oltarja je tabernakelj, na levi prostor za oznanjevanje božje besede in v bodoče tudi krstilnica. Na obeh straneh oltarne slike je kor za pevce z elektronskimi orglami, zadaj nad vhodom pa prostoren kor za vernike. Ob vhodu je tudi zakristija in nad njo zvonik prejšnje cerkve,
Na predvečer 1. maja je ob 20. uri obrazložil pomen nove cerkve za bogoslužje in za mesto Idrijo prof. zgodovine umetnosti dr. Franc Stele iz Ljubljane. Pojasnil je, kako je v novi cerkvi res središče oltar za evharistično daritev in zato odpadejo vsi nastavki, ki so jih srednji vek in slogi zbrali nad oltarjem. Iz njegovega predavanja je dihala živa vera in globoko poznanje cerkvene umetnosti med Slovenci. Sledil je Handlov oratorij »Mesija«, ki ga je izvajal »Consortium musicum« iz Ljubljane pod vodstvom stolnega dirigenta dr. Mirka Cudermana z zborom 30 pevcev, treh solistov in 18-članskega orkestra. Trajal je nad dve uri in je bil res čudovito podan. Obsega tri dele, ki so vsi sestavljeni iz odlomkov sv. pisma. V prvem delu so odlomki prerokb in prihoda Odrešenikovega na svet; v drugem njegovo trpljenje, v zadnjem pa vstajenje in zmaga ter njegov prihod v slavi. Tega večera se je udeležil škof dr. Jenko, župan mesta Idrije z verskim referentom in nabito polna cerkev ljudi.
Prvega maja je škof ob asistenci številnih duhovnikov in množice vernikov
cev ter upamo, da ne bo prenehala, dokler ne bodo poplačani vsi dolgovi. Vsem pa, ki obiščejo Idrijo, priporočamo, da obiščejo tudi novo cerkev sv. Jožefa Delavca, da bodo videli, kako je tudi moderna umetnost lahko v službi Boga in duš.
—mf—
V nedeljo, 4. maja je tržaški nadškof obiskal župnijo Barkovlje. Najprej se je srečal s slovenskimi verniki, za katere je maševal in pridigal ob 8. uri. Pred cerkvenimi vrati so ga pozdravili otroci in mu poklonili šopek cvetlic. Tudi pri srečanju po maši v župnijski dvorani so imeli najprej otroci svojo besedo z dvema pesmima.
V dvorani je g. nadškofa pozdravil g. kaplan Anton Surina, ki je med drugim dejal:
»Pastirski obisk ima gotovo tudi ta namen, da se najvišjemu pastirju in očetu škofije nudi prilika prisrčnega pogovora s svojimi verniki. Prav zato smo Vas sem povabili.
Verske razmere slovenskih vernikov v Barkovljah so Vam do podrobnosti znane, vendar dovolite, da Vam v kratkih obrisih orišem našo skupno versko dejavnost.
Koncil je poudaril, da nam mora biti sveta maša — fons et culmen — središče našega bogoslužja in verske dejavnosti. Tega se zavedajo naši verniki. V lepem številu, čeprav ne v zadostnem, obiskujejo službo božjo. Sodelovanje vernikov pri sveti maši je hvalevredno. Skupno molimo in pojemo. Nekateri naši mladeniči zgledno in pobožno pomagajo pri službi božji s tem, da vodijo ljudsko petje in molitve ter berejo božjo besedo. Imamo tudi lep cerkveni zbor, ki večkrat na leto nastopa s svojim ubranim petjem.
Dodati moram še to: Naši verniki čutijo vso ljubezen do lastne cerkve in župnije. Krasitev oltarjev in skrb za cerkveno perilo je skoraj v celoti v rokah nekaterih naših žena. Precej razgiban je apostolat dobrega tiska.
Pri božji daritvi vedno bolj spoznavamo našo duhovno povezanost z našimi brati, ki se bolj ali manj nahajajo v bolj kritičnih ekonomskih razmerah. Zanje skrbi Vincencijeva konferenca s svojo zelo živo delavnostjo.
Bratovščina rožnega venca z mnogoštevilnimi člani je pa živ dokaz naše ljubezni do nebeške Matere.
Kljub velikim težavam smo začeli tudi z mladinskimi organizacijami. Imamo že prve člane in članice skavtskih organizacij.
Naša žalost je pa ta, da mnogi naši bratje živijo daleč od Cerkve in njenega verskega življenja. Z molitvijo, z zglednim življenjem, z dobro besedo skušamo vplivati tudi na te naše brate, ki so nam zelo pri srcu.
Vaša in naša želja. Vaša in naša skrb
Andrej je bil navaden delavec pri gradbenem podjetju v Ljubljani. Trudil se je, da bi čim več zaslužil, da bi tako lahko pomagal domačim in tudi zase kaj prihranil. Delal je od jutra do večera. Želel se je kaj priučiti, kajti za lopato in kramp je bil nekoliko prešibak. Iti res je kmalu dosegel polkvalifikacijo. Vpisal se je v osemletko in pozneje še v gimnazijo. Po dokončanem tretjem razredu so ga poklicali k vojakom. S težkim srcem se je ločil od šole, a zavedal se je, da mora tudi to dolžnost opraviti.
Andrej je bil veren fant in tudi pri vojakih ni pozabil na Boga. Tu se je srečal Z dvema bogoslovcema: to prijateljstvo ga je nagnilo k razmišljanju; želel je tudi on postati duhovnik iti ta misel ga je vedno spremljala in osrčevala. Vse bolj je čutil v sebi božji klic in komaj je čakal, da se zopet vrne v Ljubljano in tam konča šolo, da se bo čimprej vpisal na teologijo.
No, končno se je res vrnil in pojavil v Ljubljani. Šel je iskat službo in ko stopi na ulico, sreča prijatelja: oba sta bila vesela, da sta se po dolgem času zopet videla. Veliko sta si imela povedati, zato sta se umaknila v kavarno. Začela se je resna debata in kmalu je Andrej zvedel, da je njegov prijatelj zapustil Ljubljano in odšel v Trst. Vstopil je namreč v kongregacijo »Srca Marijinega«. To je — pravi prijatelj Andreju — družba Marijinih misijonarjev, razširjena skoraj po vsem svetu; njih sedanji voditelj je Slovenec p. Anton Legiša.
Prvi in glavni namen te družbe je širiti češčenje brezmadežnega Srca Marijinega, skrbeč pri tem za lastno zveličanje in zveličanje drugih ljudi po svetu. Delo te družbe je vsestransko: vzgajati hoče mladino, voditi župnije in po župnijah organizirati misijone in duhovne vaje, v zavodih in semeniščih pa skrbeti za vzgojo duhovni-
je, da postane naše versko in župnijsko življenje vedno bolj razgibano in duhovno plodovito.«
G. nadškof se je kratko zahvalil vsem tistim, ki so pripravili to lepo srečanje, in vsem, ki se žrtvujejo za versko življenje v župniji. Poudaril je, da mu je župnija Barkovlje zelo pri srcu.
Za konec so šolski otroci zapeli še štiri pesmi.
Lepo je bilo!
L. S.
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ«
BO UPRIZORILO V KATOLIŠKEM DOMU
V GORICI
V ČETRTEK 15. MAJA OB 17,30 LJUDSKO IGRO,
PRIREJENO PO POVESTI
J. KERSNIKA
TESTAMENT
V	ŠTIRIH DEJANJIH REŽIJA: ALEKSU PREGARC
iiiiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiini
Protekcija ga je pogubila
imiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiimiii
Andrejeva zgodba
ških in redovniških poklicev. Med črnci in Japonci, v Afriki, v Ameriki in predvsem v Evropi najdeš te redovnike, ki z veseljem obdelujejo božji vinograd s prav sodobnimi metodami apostolata, kakor je zahteval njih ustanovitelj sv. Anton Marija Klaret, nadškof in misijonar na Kubi ff 1870).
Pogovor se je nadaljeval in tako je Andrej zvedel, da se je prav sedanji general družbe p. Anton Legiša zavzel za Slovence in sprejel že nekaj fantov, ki so iz vseh krajev Slovenije. Sedaj so nastanjeni na Opčinah pri Trstu in se pripravljajo na maturo kar v zavodu, saj imajo na razpolago dovolj odličnih profesorjev. Prijatelj mu je tudi povedal, da sprejme kongregacija Srca Marijinega vsakega fanta dobre volje, ki želi postati duhovnik ali brat v njihovi družbi.
Andrej je bil ves iz sebe, kajti že od Zgodnje mladosti je rad častil Marijo, zdaj pa je zvedel toliko lepega o misijonarjih, ki nosijo Njeno ime. Spoznal je, da je tukaj mesto zanj in se je odločil.
Postal bo duhovnik in misijonar, kjerkoli si bo želel. Tako bo Andrej deloval pod Marijinim vodstvom ter sebi in drugim prinašal blagor in srečo.
M.š.
Prispevek španskih škofij za misijone
Španske škofije so lani zbrale za papeške misijonske družbe 172 milijonov petzet, to je približno 1500 milijonov lir. Vsota je vsekakor precej velika.
Cerkev podobna mošeji
V	Pakistanu v mestu Lyallpur je škof posvetil novo katedralo. Zidana je v slogu, ki spominja na muslimanske mošeje, ki jih je polno v deželi, saj je Pakistan skoraj popolnoma muslimanska država.
Msgr. Ivan Illich, ki je prišel zaradi svojevoljnih stališč v spor s Kongregacijo za verski nauk
Veliko se zadnje čase piše o msgr. Ivana Ulichu, ki je v mehiškem mestu Cuernavaca ravnatelj zavoda, ki naj bi severnoameriške duhovnike usposabljal za apostolsko delo v državah Južne Amerike, pa je prišel navzkriž s Sv. sedežem, tako da je kardinal Šeper, prefekt sv. kongregacije za verski nauk, duhovnikom in redovnikom prepovedal obiskovanje tega zavoda.
Msgr. Illicha sem spoznal leta 1954 na otoku Portorico, kjer je bil podravnatelj na tamkajšnji katoliški univerzi. Govoril je lepo hrvaščino. Meni se je takoj spočetka zelo čudno zdelo, kako je mogel hrvaški duhovnik, ki je šele pred kratkim prišel iz Evrope in še trideset let ni izpolnil, dobiti tako hitro tako visok položaj. Povedali so mi, da se ne izdaja za Hrvata, temveč za Dunajčana. Res je bil rojen na Dunaju. Oče je bil Dalmatinec, mati pa španska judinja. Tega slednjega se ni dalo sploh skrivati, saj je že mon-signorjev nos jasno pričal, da se po njem pretaka žlahtna judovska kri.
Ni mi znano, kako si je mogel msgr. Illich takoj po prihodu v Ne\v York pridobiti zaupanje pokojnega kardinala Spell-mana. Dejstvo je, da ga je kardinal kaj hitro poslal na Portorico kot svojega zaupnika, da namreč vodi upravne posle na ondotni katoliški univerzi, ki jo je Spellman gmotno zelo podpiral.
Nepričakovano pa je dr. Illich postal monsignor. Vsi smo se temu čudili. Portorico namreč ne spada pod papeškega delegata v Washingtonu, marveč ker se na otoku špansko govori, pod apostolsko nunciaturo na Santo Domingo. Ta pa ni ničesar vedela, odkod to imenovanje. Tako se je izkazalo, da je bil kardinal Spell-man tisti, ki je svojemu miljenčku to čast preskrbel. Na univerzi so bili zaradi tega imenovanja v zadregi: njen rektor, redovnik-marist p. Miller je bil brez kakega častnega naslova, ker ga kot redovnik tudi ne more imeti, mladi vicerektor pa je pompozno nastopal v monsignor-skem veličju. Pa je bilo treba potrpeti, kajti pogačo za univerzo je delil kardinal Spellman.
Pri volitvah na Portoricu leta 1960 je prvič nastopila nova Krščansko-demokrat-ska stranka, ki sta jo oba otoška škofa odločno podprla. Vodilna »Ljudska stranka« je namreč zagovarjala ideje, ki so bile malo krščanske, npr. da mora oblast podpirati preprečevanje spočetja in da je za državo moralno to, kar večina odobri. Škofa nista videla drugega izhoda kot da dasta pobudo za ustanovitev nove stranke, ki naj bi se borila za uveljavljenje krščanskih načel v javnem življenju. Msgr, Illich je proti škofoma potegnil z voditeljem »Ljudske stranke« Munoz Martinom, nakar sta ga oba škofa odslovila z univerze, čeprav sta se zavedala, da s tem tvegata zamero pri newyorškem kardinalu.
Msgr. Illich se je vrnil v New York, nekaj časa učil na Fardhamski univerzi, nato pa dosegel, da ga je vodstvo uni-
verze imenovalo za rektorja zavoda v Mehiki, kjer naj bi se duhovniki in redovniki iz ZDA pripravljali za svoj apostolat v Južni Ameriki. V novem zavodu pa so kmalu začeli prevladovati razni laiki z nič kaj pravovernimi idejami. Sam msgr. Illich je začel napadati severnoameriške škofe, češ da uganjajo kolonializem, ko hočejo vedeti, kako se njihove podpore uporabijo, čeprav mu je bilo že kot vice-rektorju katoliške univerze na Portorico dobro znano, da je v Južni Ameriki zelo potrebna kontrola tudi nad škofi, če naj poslani denar res gre za to, za kar je bil zbran in namenjen.
Zaradi čudnih idej, ki so se širile iz zavoda v mestu Cuernavaca, pa tudi zaradi nekih pritožb moralnega značaja proti omenjenemu zavodu — ne proti msgr. Ulichu osebno — so leta 1967 vsi mehiški škofje naprosili kardinala Spellmana, naj msgr. Illicha odpokliče, toda kardinal se je za svojega varovanca odločno zavzel in odpisal, da ga bo odpoklical le, »če se mu predložijo bolj tehtni razlogi«.
Po smrti kardinala je takratni upravitelj newyorške nadškofije msgr. Maguirre ukazal msgr. Illichu, naj se nemudoma vrne v New York, a monsignor se je ukazu uprl in dal objaviti, da »se do nadaljnjega odpoveduje izvrševanju duhovske službe«, kar je z drugimi besedami pomenilo, da se je proglasil za laika. Ni čuda, da je nato kardinal šeper duhovnikom in redovnikom prepovedal, da še obiskujejo sporni zavod, kar je dalo msgr. Illichu novo priliko, da je začel smešiti ravnanje kongregacije za verski nauk (bivši sv. oficij) in dajati laiškim listom Vatikanu sovražne izjave, ki se za katoliškega duhovnika nikakor ne spodobijo. Tudi slovenski tržaški dnevnik jih je že večkrat objavil in to ne z malo zadovoljstva.
Res škoda nadarjenega in podjetnega duhovnika, ki bi lahko še toliko dobrega storil za Cerkev, pa zdaj še tisto, kar je bil zgradil, podira. Ko pomislim, kako je po protekciji zelo mlad prišel do visokih časti, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil besed modrega Siraha v sv. pismu Stare zaveze: »Neukročen konj se ne da voditi in samopašen sin bo predrzen. Le gladi sina, in on te go strahoval, le poigravaj se z njim in žalil te bo.«
Dr. Franc Blatnik SDB
UTRIP CERKVE
liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiii
Bilanca petletnih duhovniških izstopov
Zadnje čase se veliko govori in piše o duhovniških izstopih. Pa se mnogo pretirava. V Nemčiji je npr. 25.000 svetnih in redovnih duhovnikov. V letih 1964 do 1968 jih je zapustilo svojo službo 300, t. j. komaj 1,2%. Odstotki so nekoliko močnejši pri redovnikih kot pri svetnih duhovni kih. V enem letu je izstopilo največ 53 redovnikov, svetnih duhovnikov pa 32.
Duhovščina v bivšem belgijskem Kongu
Bivši belgijski Kongo je dobil svojega prvega kardinala v osebi msgr. Mulula, nadškofa glavnega mesta Kinshasa. V državi je 8179 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Od leta 1959 se je število povečalo za 1150. Domačih duhovnikov je 586, redovnih bratov 382 in redovnic 963. Od skupnega števila je domačih duhovnikov, redovnikov in redovnic približno ena četrtina.
Cerkev v Ugandi je dejavna
V	Ugandi ima katoliška Cerkev 18 bolnišnic, v katerih je 2500 postelj. Polog tega ima 25 dispanzerjev in še 23 porodnišnic. Cerkev je tudi organizirala 600 ženskih krožkov, ki pripravljajo tečaje za žene, kako skrbeti za zdravje, hrano in higieno otrok.
Gostovanje Goričanov v Trstu
V nedeljo, 4. maja so gostovali v sveto-ivanskem Marijinem domu v Trstu moški zbor »Mirko Filej«, mešani zbor »Lojze Bratuž« in dramska šola iz Gorice. Najprej je bil na vrsti oratorij »Friderik Baraga«, ki ga v Trstu še nismo videli. Dasi je oder v sorazmerju z dvorano še precej prostoren, je bil za tako veliko število recitatorjev in pevcev pretesen, pač pa se je dvorana izkazala za zelo akustično, da se je slišal do zadnjega kotička vsak dih. V zboru so nastopili mladi, celo najmlajši glasovi sveži, ubrani.
Moški zbor »Mirko Filej« je precej številen, nastopilo je okrog 30 pevcev, ki so odpeli 11 pesmi. Pesmi so bile zelo po-
srečeno izbrane za to priliko. Večkrat je val navdušenja zajel dvorano, ki je spremljala pevce s polglasnim petjem.
To je bila deseta večja prireditev v svetoivanskem Marijinem domu, katerega smo odprli 24. novembra lani. Mnenje udeležencev je bilo, da smo z nedeljskim gostovanjem Goričanov dosegli višek. Ta nastop je po svoji vsebini in kvaliteti zelo odgovarjal programu, ki si ga je ta naš dom začrtal. Seveda nam manjka še veliko tehničnih pripomočkov, ki si jih v prvem letu delovanja še nismo mogli nabaviti. Zelo smo hvaležni Goričanom za obisk. Na našem odru bodo vedno zelo dobrodošli.
mm
Prizor iz Baragovega oratorija, ki je bil predvajan 9. marca letos v župni cerkvi v Doberdobu. Na levi režiser in recitator oratorija gledališki igralec Aleksij Pregare z ženo. V sredi Zdravko Klanjšček, ki je dirigiral zbor
lllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllll
Občni zbor Slovenske skupnosti
in izjava Slovenskega ljudskega gibanja
V nedeljo, 27. aprila se je nadaljevalo zasedanje občnega zbora Slovenske skupnosti. Na njem je bil izglasovan nov statut, po katerem je Slovenska skupnost politična krovna organizacija, v kateri je mesto za vsako politično stranko oz. skupino, ki želi sodelovati na temelju demokratičnosti in notranjega koalicijskega ustroja ne da bi se pri tem odpovedala lastni avtonomni dejavnosti in življenju. Pred glasovanjem za celotni statut je v imenu Slovenskega ljudskega gibanja odbornik Maver prebral sledečo izjavo, ki je bila sprejeta na seji SLG 19. aprila 1.1.
»Slovensko ljudsko gibanje, ki sodeluje pri Slovenski skupnosti vse od njene ustanovitve dalje, se globoko zaveda važnosti, ki jo ima dober, funkcionalen in pravičen statut za vsako organizacijo, toliko bolj za našo krovno organizacijo, katere glavni cilj je ohranitev in okrepitev politične zavesti med našo narodno skupnostjo v zamejstvu na temelju demokratičnega in pluralističnega sožitja političnih skupin oz, strank in posameznikov.
SLG izjavlja, da bo podprlo statut, ki se po svoji vsebini in svojih določilih kar najbolj približuje tem globokim zahtevam in željam Slovencev v zamejstvu, ki si
Z GORIŠKEGA
želijo intenzivnega, konstruktivnega in iskrenega sodelovanja vseh demokratičnih ideoloških skupin v duhu strpnosti, medsebojnega spoštovanja in demokratičnega politčnega življenja.
SLG vabi vse politične skupine, ki so že delovale v okviru Slovenske skupnosti, da se demokratično pridružijo krovni organizaciji in v tej areni bijejo svoj politični boj in pripomorejo tako k rešitvi problemov, ki zadevajo našega slovenskega človeka.
SLG bo po svojih močeh in možnostih čim več prispevalo k delu v krovni organizaciji Slovenske skupnosti, obenem pa bo kritično poseglo v njeno dejavnost, če bi to terjale okoliščine; dosledno pa se bo uprlo vsakemu demagoške-mu, egoističnemu in neodgovornemu delovanju, ki bi utegnilo škoditi pozitivnemu razvoju slovenske narodne skupnosti v zamejstvu.
SLG poziva končno Slovensko skupnost, da se izogne vsakršnim polemikam, ki nimajo ničesar skupnega s političnim bojem za slovensko manjšino in da posveti vse svoje sile izključno politični in narodnostni dobrobiti našega zamejskega ljudstva.«
Skavtinje so proslavile svojega zavetnika sv. Jurija
Slabo je obetalo jutro prvega maja. V Trstu je deževalo. Proti deveti uri pa so se oblaki od vzhoda začeli redčiti in prikazalo se je toplo pomladansko sonce. Sklenjeno je bilo, da se skavtinje ob slabem vremenu zberejo v Sv. Križu. Sonce je ta sklep razveljavilo. Odrinili smo v Nabrežino in se zbrali na prijazni trati za srednjo šolo.
Do desete ure so skavtinje prišle od vseh strani. Tudi z Goriškega je prišla močna skupina. Pri maši na prostem se jih je zbralo v krogu pred oltarjem 130: kandidatinje, da naredijo skavtsko obljubo, druge, da jo obnovijo. Pobožno so vse pri maši sodelovale, molile in pele. Sedemdeset jih je pristopilo k sv. obhajilu. Govor asistenta, ki se je po zvočniku dobro slišal, so pozorno poslušale.
Po maši so se vršile obljube. Kandidatinj je bilo precejšnje število. Nagovorila jih je akademičarka Vera Tuta, ki je poudarila, da ni dovolj obljubo narediti. Mnogo važnejše je, da jo potem v življenju izvršujejo. Obljubo so naredile najprej najmlajše, veverice, potem srednje, vodnice.
Za kosilo so si skavtinje same poskrbele. Nekatere so si kaj prinesle s seboj, druge so šle kosit v vas.
Ob dveh so zopet prišle skupaj za »veliki zbor«. Naredile so lep krog, posedle po tleh, v sredini so »na odru« nastopale. Nastopale so skupine z raznimi prizori: s petjem, skeči, recitacijami. Podajanje je bilo neprisiljeno. Ce se jim je zataknilo, so znova začele. Nekatere skupine so bile zelo iznajdljive. Posrečena je bila molitev lenega dijaka, potem nastop najmlajših s piščalkami ob spremstvu kitare. Med prizori pa so vse zapele več narodnih pesmi. Hitro je minil čas ene ure in pol.
Nekatere so tedaj odšle, večji del pa je še ostal in se odpravil po gozdu na »lov na zaklad«. Sonce ni bilo več daleč od .zatona, ko-so zadnje, skavtinje odhajale proti domu.
Lepo je bilo ta dan: zaradi precejšnjega obiska skavtinj, zaradi lepega vremena, sodelovanja pri službi božji, pri nastopih in igrah. Nekaj pa smo le pogrešali: Dosti skavtinj ni prišlo, zlasti starejših. Želeti bi bilo, da bi se vsaj za praznik sv. Jurija spomnile, da so več let rastle in se oblikovale v skavtski organizaciji. Koristila bi njihova udeležba najprej njim samim, da ne bi pozabile na skavtske vzore, v veliko pobudo pa bi bila tudi mlajšim skavtinjam, da bi se z večjim navdušenjem oprijele skavtizma.
J. P.
Sestanek združenja staršev
V torek, 29. aprila se je sestal ob 18. uri začasni Roditeljski odbor združenja staršev dijakov Slovenskega tehničnega trgovskega zavoda v Trstu. Na sestanku je bil sestavljen pravilnik, ki bo predložen na prvem rednem občnem zboru. Sestanka sta se udeležila tudi. zastopnika Dijaškega sveta istega zavoda.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. A. KRANJEC
obvešča, da je odpri ordinacijo za zobne in ustne bolezni ter za zobno protetiko na Opčinah v Proseški ulici št. 18.
Ordinira od 9.30 do 12.30. Sprejema tudi vpisane v razne bolniške blagajne.
Praznik v svetišču na Vejni
V soboto, 17. maja bo praznik v Marijinem svetišču na Vejni, a slovesnosti za ta praznik bodo v nedeljo, 18. maja. Škofje beneške province se bodo na ta dan zbrali v veličastnem svetišču za koncele-bracijo in se tako spomnili desetletnice posvetitve Srcu Marijinemu. Sveta maša v slovenskem jeziku bo ob 16.30.
Obiski tržaškega nadškofa
V nedeljo, 11. maja bo g. nadškof obiskal župnijo sv. Ivana v Trstu. Za slovenske vernike bo maševal ob 10. uri.
Znamke z vstajenjskimi motivi
Za preteklo veliko noč so razne države izdale znamke z velikonočnimi motivi. Na skoro vseh izdanih znamkah je upodobljeno Jezusovo vstajenje, le na nekaterih Jezusovo križanje. V Jugoslaviji so pa izdali lepo serijo znamk s freskami iz srednjeveških samostanov.
Katoličani v Litvi
Litva je bila do leta 1940 samostojna država. Tedaj so jo pa zasedle sovjetske čete in v njej ostale -do danes. Po zadnjih podatkih je v Litvi okrog dva 'milijona katoličanov, ki pa nimajo nobenega rednega škofa. Duhovnikov je 834, župnij pa 636. Nadškofiji sta v Kovnu in Vilni, škofije so štiri. Vodiijo jih ali kapituiarni vikarji ali apostolski vikarji. Bogoslovcev je komaj 27 in študirajo v Kovnu, dva pa nadaljujeta svoje študije v Rimu.
Tudi letos bo na drugo nedeljo v maju 11. maja ob 4h popoldne v TREBČAH
JMarijanska procesija
Slovesnost bo vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl. Pri procesiji bo sodelovala vaška godba. — Marijini častilci ste vljudno vabljeni na to Marijino slavje, na katerem se želimo hvaležno spomniti 20. obletnice Marijinega romanja po naših župnijah in obnoviti našo posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Nepravilnosti v doberdobski občinski upravi
V polemiki s »Katoliškim glasom« je komunistično glasilo »Delo« prve dni aprila zapisalo, da je prišla žena doberdob-skega župana v službo na podlagi občinskega sklepa. Drži, toda za tiste sklepe je glasoval tudi njen mož. Tega pa zakon ne dovoljuje in »Delo« o tem raje molči. »Katoliški glas« pa je v tej zadevi in pri ravnanju z drugim osebjem, ki so ga odslovili, videl veliko socialno krivico. Tudi o tem »Delo« raje molči.
Tudi način dražbe za gradnjo športnega igrišča ne zadovoljuje naših svetovalcev, ker vidijo v njeni proceduri neke sumljive nepravilnosti, posebno ker so domače podjetje iz Jamelj izključili, češ da ni pravilno zaprlo kuverte s ponudbo! Toda ta okoliščina ne izhaja iz zapisnika, ki je po zakonu edini dokaz, ker predstavlja javni dokument.
Sicer pa, ker je podjetnik iz Jamelj stavil najboljšo ponudbo, bi jo župan mogel sprejeti, ker navedena proceduralna nepravilnost ni bila bistvenega značaja, poleg tega da je zapisnik ne navaja. Zapisnik ne navaja niti okoliščine, da so druga podjetja protestirala proti jamelj-skemu.
V tekmovanju je tako ostalo samo neko podjetje iz Tržiča, ki se je potem udeležilo še dražbe za drugi lotus in ni ponudilo nobenega popusta, ker ni bilo tekmecev. Pa povejmo, da je isto podjetje na tej drugi dražbi tudi predložilo že zapadel kazenski list, pa ni hotel tega nihče opaziti.
★
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 11. do 17. maja 1969
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Lukova skrivnost. — Drugi: 17.40 Baleti Strawinskega. 19.05 Kaplje. 22.20 Preprosto srce, telefilm.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Fedora, film. — Drugi: 22.15 Simfonični koncert v Helsinkih (Finska).
Torek: Prvi: 18.45 Vera danes. 21.00 Kurja juha z ječmenom (Wesker). 22.30 Zakaj? — Drugi: 21.15 General Della Rovere. 22.15 Posebej za vas.
Sreda: Prvi: 21.00 Izgubljeni mir. — Drugi: 21.15 Preganjani, film.
Četrtek: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Tista trgovina s Trga Navona. 22.00 Hollywood 70. — Drugi: 17.30 Rim: konjske dirke. 19.40 Nogometna tekma Manchester United : Milan.
21.45 Kaj naj igramo?
Petek: Prvi: 12.30 52. Kolesarska dirka po Italiji (do 13.00; nadalj. ob 15.30).
18.45 Simfonični koncert. 21.00 TV 7. 22.00 Sindikalna tribuna. — Drugi: 21.15 Anketa o gledališču št. 23.
Sobota: Prvi: 15.30 52. kolesarska dirka po Italiji. 21.00 Ta večer... 22.00 O vas pravijo... — Drugi: 17.00 Rim: lahka atletika. 21.15 Lirični recital izvaja M. Rinal-di. 22.00 Zaročenci.
★
VATIKANSKI RADIO V SLOVENŠČINI
Na k.v. 48,47, 41,38 in i»a s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek, četrtek in soboto ob 18.15.
Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v nedeljo ob 11.50.
Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano.
 ..11111111...............      """""H......""""""""""...........................................................    immmmim....m....min,....................umu.....im.............  mm.,	  nmiimmiimm....................................................          imunimi.....minuli....................
tMsgr. Janez Hladnik
26 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMIN I)
Imel sem mnogo sorodstva tudi na italijanski strani. Moj dom je namreč kmalu prešel v SHS, ker so se Italijani umaknili iz Rovt in Petkovca onstran Kalc pri Logatcu in na Trate ter Razpoti nad 2irmi. Moji sorodniki so bili v Črnem vrhu in nad Spodnjo Idrijo. 2elel sem spoznati tudi Vipavo, o kateri sean tolikokrat slišal pripovedovati mater, kako lepo da je tam, koliko grozdja in fig. Polna doživetij so bila moja pota, posebno pa tisto, ko sem šel na žigonovo »ohcet« in sem moral potem v bolnico zaradi očesa, ki je trpelo od nekoga vnetja. Štirinajst dni ‘bolnice in ostalo mi je oslabelo oko za vse življenje.
Vsak poln spominov, vsi pa prekipevajoč domoljubja, smo se tako zbrali v sedmi gimnaziji jeseni leta 1920.
Poleg igrišča je zaživela tudi telovadnica. Vsi smo se vrgli na orodno telovadbo. Veletoči, smrtni skoki, to je bil cilj naše gimnastike. Bili smo »Orli« z lastnim odsekom in imeli smo nekaj prav dobrih telovadcev. Jaz za razstavo ravno nisem bil.
Poleg tega je pa splamtel med nami ogenj slovenske pesmi. Peli smo pobožne, polna pa so bila naša grla tudi domoljubnega petja: »Hej Slovenci, kje so naše moje«.
IZGUBLJENA KOROŠKA
»N’mav čez izaro, n’mav čez gmajnico...« kolikokrat smo zapeli te besede in sanjali čez Karavanke v Korotan! V dve coni je bila razdeljena slovenska Koroška. Dvakrat naj bi šla na plebiscit. Ce dobimo prvega, gremo lahko v boj še za drugega, tako da bo naše ne le ozemlje južno od Drave, temveč tudi Celovec in samo Gosposvetsko polje, zibelka slovenske zgodovine. Vsi Slovenci smo tedaj trpeli za Koroško. Študentovski izleti so vodili tja mladino.
Tudi naš zavod je šel tja na majniški izlet. Do Podrožce in nato peš tja do
Vrbskega jezera. Polna doživetj je bila tista naša pot skozi Vetrinje, sloviti samostan, ki je bil trideset let pozneje pozo-rišče slovenske tragedije; nato na jezero...
Mi smo pač bili navdušeni in je naša pesem odmevala na vse kraje. Pa smo zapeli tudi: »Dok če nama, dok če nama Miloša Junaka... dok če nama Obilič Miloša«. Tedaj se nismo zavedali, da je bila ravno srbska navzočnost na Koroškem glavni vzrok, da smo zgubili oktobrski plebiscit leta 1921. Namesto Srbov, naj bi bila SHS poslala slovenske fante, ki bi znali simpatizirati z našimi ljudmi!
Kulturni in narodni problemi, ki so budili našo pozornost, so nas vodili tudi k drugovrstni delavnosti. Treba se je bilo pripraviti tudi na to, da bomo znali nastopati pred ljudstvom, katerega bo treba voditi, bodisi kot duhovniki bodisi kot katoliški laiki.
Poleg »Domačih vaj«, ki pa so bile rezervirane le za bolj pesniške duše, v katere sem pač napisal en članek gospodarske vsebine, so začele govorne vaje, kjer smo se vežbali za nastope pred občinstvom. Samozavest za nastop in prisot-
nost duha, to je bil glavni cilj teh naših poskusov. Menda je večina tistih, ki so pokazali te vrste zmožnost, stopila v duhovniške vrste. V politični karieri ni bilo videti mojih sošolcev, vsaj ne kot slovenskih ljudskih tribunov.
Tako so prišle počitnice leta 1921.
BUCI, BUCI MORJE ADRIJANSKO!
Vedno mi je vstajala v duši prelestna slika pogleda na slovensko morje in vedno močnejša je bila želja, da bi ga doživel. Tiste počitnice so bile določene v ta namen. Potnega lista nisem iskal. Saj so bili skrivni prehodi najbolj poceni in moj dom je bil le kakih pet kilometrov od meje oddaljen. Človek je bil kar hitro na oni strani in že je bilo Medvedje brdo, del naše rovtarske fare. Malo naprej tja pa Crni vrh, rodni dom moje matere in vse polno sorodstva.
Prvi del pota je bil posebno pri Gregor-čevih, kjer je bila prijetna družba sestričen, živahnih in lepih. Kaj bi tajil! Všeč mi je bilo pomenkovati se z lepim in nežnim spolom. Na mizi rujni vipavec in klobasa s cvrčkom in belim kruhom, okrog
pa nasmejana vesela družba.
V	tistem času še ni bilo fašizma. Narod ni trpel nobenih krivic in je imel na izbiro celo vrsto lastnih časopisov, med katerimi je bila »Goriška straža«, tržaška »Edinost« in »Mali list« ki je namenjal kranjskega »Domoljuba«.
Cez »goro« je vodila nato moja pot in naprej čez Col proti Vipavi. Tam je rojstni kraj kraške burje. Vsa drevesa vise v smeri burjinih sunkov, vse strehe so obložene s kamenjem, da ne bi piš odnesel črepnjakov, s katerimi so strehe pokrite.
Z vlakom sem se potegnil iz Ajdovščine do Kamenja in nato peš proti Rihenber-ku, kjer sem srečno našel dom sošolca Piščanca. Debelo me je pogledal. Ni verjel, da pridem, čeprav sem mu obljubil. Ze je prihitela sestra in takoj je bila miza polna breskev ter rujnega vipavca.
Drugo jutro pa hajdi v Gorico! Toliko, da sem jo videl, nato pa v Trst, kjer je bil moj sorodnik Andrej Gabrovšek, kaplan v Rojanu in vodja slovenske Marijine družbe v Trstu. Bila je tedaj še živa njegova mati, ki mu je gospodinjila.
(Se bo nadaljevalo)
X
Seja občinskega sveta v Doberdobu
V ponedeljek, 21. aprila je bila seja občinskega sveta v Doberdobu, na kateri so z večino glasov potrdili proračun za tekoče leto kot ga je predložil odbor. Proračun izkazuje nad 13 milijonov lir pa-sive, ki jih bodo morali kriti s posojilom. Posojila pa nosijo vedno s seboj visoke obresti!
V zvezi s to občinsko sejo piše »Primorski dnevnik« z dne 29. aprila dobesedno: »Letni proračun je podlaga za kakršnokoli delovanje občinske uprave. Zaradi tega bi bilo razumljivo, da se prav pri proračunu debatira v občinskem svetu na najširši način, kajti od tega je odvisna vsa občinska politika.«
Te besede »Primorskega dnevnika« dajejo priznanje opozicijskima svetovalcema, zlasti Mariji Ferletičevi, ki kot vešča svetovalka, ki ji je vedno pri srcu le korist občine in zakonitost ter umestnost zakonitih ukrepov, vestno preuči vsako točko dnevnega reda, tako tudi proračun, čeprav ji župan tega navadno ne dovoli, češ da občinski svetovalci ne smejo govoriti več kot pet minut. Besede »Primorskega dnevnika« pomenijo zato tudi grajo takemu ravnanju župana, ki krši demokratično pravico svobodnega udejstvovanja občinskih svetovalcev.
Zadnje čase se opaža, da sledijo županovi nestrpnosti v Doberdobu tudi nekateri svetovalci njegove večine! Temu pa se ni čuditi, ker le-ti običajno ne debatirajo in samo dvigajo roko.
Drugi nedostatek je še vprašanje občinskega tajnika in sejnih zapisnikov. Občinski svetovalci govorijo slovensko in imajo pravico, da se njihove izjave vnesejo v zapisnik. Tajnik pa ne razume
slovenščine in zapisniki so zaradi tega pomanjkljivi. Cesto pa župan sam prepove, da se na zahtevo opozicijskih svetovalcev njihova izvajanja zapišejo. Vse to ustvarja nered in povzroča krivico, poleg tega pa je tako ravnanje tudi protizakonito.
Ker kaže, da je od lanskega leta preostalo kakih osem milijonov lir, in obstaja torej možnost, da se popravi krivica, storjena odpuščenemu cestarju in drugim prizadetim, sta opozicijska svetovalca zahtevala pojasnilo o zadevi cestarja samega in predlagala, naj ga odbor zopet vzame na delo. »Stvar je zelo delikatna,« je dejal odbornik Cemic, in zaradi tega so zahtevo po pojasnilu ter omenjeni predlog z večino glasov odbili. Razumemo: če bi ju bili sprejeli, bi to pomenilo grajo odboru, ki je cestarja odslovil.
KRATKE NOVICE
IM nntonaiski Me všteveriam
Tudi dež, ki je eno uro pred napovedano prireditvijo oplazil števerjanski grič, ni zadržal vseh tistih, ki so se odločili praznovati prvi maj v veselem razpoloženju na romantičnem prostoru »Med borovci«. Udeležba je bila polnoštevilna; ne samo domačini, tudi premnogi iz goriške-ga mesta in okolice so radi prišli. Ni manjkalo gostov s Tržaškega; z Opčin je pripeljal celo avtobus našo veselo mladino. Vsepovsod so se srečavali znanci in se povezovali v prisrčnem pogovoru.
Nagajivi mokri pozdrav z neba je prireditev zakasnil za eno uro, česar pa ni nihče za hudo vzel, saj se je lahko vsakdo zaposlil ob stojnici, kjer so piščanci in klobase vabili z žara, velike steklenke pa klicale k omočenju grla. Ob 16. uri pa se je pričelo zares. Najprej se je predstavila domača glasbena skupina »Jana« iz števerjana. Stasiti fantje so krepko urezali prvo vižo »Pod Poncami«. Nato je vse navzoče pozdravil predsednik SKPD »F. B. Sedej« Mirko Humar, ki je povedal, da je letošnje prvomajsko slavje že petnajsto po vrsti in da je namen teh srečanj utrjevati pristno slovensko zavest, ki noče rasti iz neke umišljene fratelance, ampak iz spoštovanja do tega, kar ima naš sosed, ter iz ljubezni do tega, kar je naše. Nato so spet poprijeli veseli ritem fantje od »Jane«, nakar je prišel na oder števerjanski drobiž. Pod vodstvom Snežiče Cemic so mladi pevci zapeli venček narodnih. Za njimi so se pojavili »Rokovnjači« iz Ljubljane. Kljub nekam groznemu imenu so bili to prav simpatični fantje, ki so namesto smrtonosnega orožja v rokah uspešno uporabljali razna godala,
vmes pa znali povedati marsikako smeš-nico. Oni so zaključili prvi del, kajti program je bil obširen in treba se je bilo nekoliko oddahniti.
Prvomajsko slavje pa ne sme služiti le zabavi, ampak tudi proslavi dela, ki daje temu dnevu razlog in vsebino. Zato je bil na sporedu tudi priložnostni govor. Imel ga je dr. Emidij Susič, ki je razvil tri misli: delo in posameznik; delo in družina; delo in družba.
V	drugem delu so se najprej predstavile goriške skavtinje, ki so pod vodstvom voditeljice Alenke Terčičeve zapele štiri pesmi. Sledil je nastop mešanega zbora iz Doberdoba. Pevci in pavke so pod dirigentom Karlom Lavrenčičem podali tri pesmi. Spet je začelo rositi, kar pa ni prestrašilo folklorne skupine »01ympia« iz Gorice, da se njeni člani ne bi veselo zavrteli na odru. Za konec pa so trnova nastopili »Rokovnjači«. Muzicirali so, da so se dvigale noge in srbeli podplati. Končno pa je sapa pošla tudi njim. S poskočno melodijo so se poslovili od »Borovcev« in se »zatekli« v Župnijski dom, kjer so še dolgo mladini godli in peli.
Organizatorji so bili zadovoljni, saj se je ves program v redu odvil; tudi nekoli-kanj nestalno vreme ni zmanjšalo udeležbe. Piščanci in klobase so pošli v celoti; vina pa je seveda še ostalo, saj brez njega Števerjan ne bi bil to, kar je: deželica sonca in grozdja. Nikomur ni bilo žal, da se je praznovanja udeležil in vsi so že danes odločeni, da se prihodnje leto za prvi maj spet zberejo »Med borovci«. Torej: na svidenje!
—ej
Poziv za opravljanje duhovnih vaj
Škofje v Toskani so poslali svojim vernikom vabilo, naj se zavzamejo za duhovne vaje. Duhovne vaje ostanejo še vedno eno izmed važnih in potrebnih sredstev ter poti za preosnovo življenja, za 'poglobitev in utrditev vere, za vrnitev k Bogu.
Ozdravljenja v Lurdu
Zdravniški urad v Lurdu je lani obravnaval 31 primerov nenavadnih ozdravljenj, ki bi utegnila imeti čudežno ozadje. Mednarodni zdravniški organizaciji, ki ima svoj sedež v Lurdu, se je lani pridružilo 430 novih članov, zdravniški urad istotam pa je v preteklem letu obiskalo 1700 zdravnikov.
Podgora
V ponedeljek, 5. t. m. je po koledarju god našega znanega patrona sv. Gotarda in smo se ga tudi ta dan lepo v cerkvi spomnili. A slovesnost praznika s peto mašo smo obhajali že dan prej, v nedeljo. Že več let smo na ta dan imeli prvo sveto obhajilo, ki je napravilo ta praznik še bolj prisrčen in kar družinski. A letos tega ni bilo. Po novih škofijskih predpisih je namreč določeno, da pristopijo k prvemu sv. obhajilu otroci, ko so že v tretjem razredu osnovne šole.
V nedeljo je v družini Darija Brezigarja na Stražcah prijela kratka slabost 74-letno dobro in v Podgori vsem tako znano njegovo mamo Ivanko Brezigar. Hitro so jo prepeljali v bolnišnico in tam je kmalu nato, previdena, izdihnila. V torek ob 15.30 smo jo ob obilni udeležbi pokopali na domačem pokopališču v Podgori s pogrebno sv. mašo. Koliko je ona vneto pomagala in bodrila pri naši Marijini kapelici, v cerkvi in drugod! Bila je zvesta naročnica Katoliškega glasa, redna članica Mohorjeve družbe, tako rada je zahajala v Katoliški dom in tudi koliko let je vneto sodelovala v naši župnijski dvorani. Bog ji za vse poplačaj. Sinu Dariju, družini in sorodnikom naše sožalje.
ZA KMETOVALCE
Glasbena skupina veselih fantov »Jana« Iz števerjana, ki je z veselimi vižami odprla letošnje prvomajsko slavje v števerjanu
Varujmo trto pred škodljivci in boleznimi
Trta je začela krepko poganjati in nastopil je trenutek, ko moramo slediti razvoju morebitnih škodljivcev in bolezni ter poskrbeti za njihovo pravočasno zatiranje.
V	naših krajih se že nekaj let pojavljajo pršice (acari) in sicer rdeči ter rumeni pajek. Kjer so takšni primeri, je priporočljivo škropiti proti njim takoj v začetku razvoja mladih poganjkov.
Kjer se je lani nevarno razmnožil trtar (sigaraio), čigar samica zvija trtne liste v obliki cigare, nastopimo z DDT pripravki. Istočasno ne smemo zanemariti škropljenja z močljivim žveplom proti trtnemu pepelu ali oidiju, ki je v naših krajih najbolj nevarna bolezen. Obe sredstvi lahko mešamo in tako z enim škropljenjem opravimo dve deli.
Ce so pršice trdovratne, bo treba ponoviti nastop proti njim kadar so grozdiči komaj razprti, vendar še niso v cvetju. Takrat moramo biti zelo pozorni tudi na peronosporo in škropiti trte s sredstvi, ki vsebujejo Zineb. Istočasno dodajmo škropilu tudi močljivo žveplo in tako zavarujemo trto tudi pred oidijem.
Tik pred cvetenjem pretijo ponekod še drugi škodljivci kot so sukači. To so nočni metulji, ki niso nevarni, pač pa njihove majhne gosenice uničujejo cvetje, druge pa tudi mlade liste in jih opredejo z belimi nitkami. Nekateri imajo po dva ali celo tri rodove na leto. Zato jih spet najdemo kasneje na zrelem grozdju v obliki črvičev, ki razjedajo jagode. Zato jc priporočljivo, da nastopimo proti njim tik pred cvetenjem s sredstvi, ki vsebujejo Sevin ali svinčev arzenat ali metilpara-thion ali lindan. Istočasno ponovimo zatiranje peronospore z zinebom in trtnega pepela pa z močljivim žveplom.
Ko je trta odcvetela in so vidne drobne jagode, je spet na vrsti zatiranje glivičnih bolezni kot so siva plesen, peronospora in pepel. V tej stopnji razvoja trte priporočajo uporabljati prašila (in ne škropila), ki vsebujejo organsko vezan baker (cuproorganici).	Inž.	Janko Košir
SLOV. KATOL. AKADEM. DRUŠTVO (SKAD) IZ GORICE
vljudno vabi na predavanje iz ciklusa o slovenski ljudski umetnosti, ki bo v torek, 13. maja ob 21. uri v mali dvorani Katoliškega doma. O temi
VERSKI MOTIVI
V	SLOVENSKI LJUDSKI PESMI
bo predaval znani režiser in profesor MIRKO MAHNIČ iz Ljubljane.
Toplo vabljeni!
Dekan teološke fakultete iz Ljubljane dr. Vilko Fajdiga v razgovoru z očancem iz prve svetovne vojne Jožetom Jarcem ob priliki obiska ljubljanskih bogoslovcev v Doberdobu 20. aprila letos
RADIO
TRST A
Spored od 11. do 17. maja 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de !avnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: Zora Tavčar: »Otok skrivnosti«. Peti in zadnji del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Etbin Kristan: »Kato Vrankovič«. Drama v treh dejanjih. 18.30 Obletnica meseca: »Nicold Machiavelli, ob petstoletnici rojstva«. 18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: Bednarik: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušav-kami«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: čar glasbenih umetnin.
17.35 Vaše čtivo. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »Costanza in Concordia« iz Rude. 19.20 Priljubljene melodije. 21.05 Pripovedniki naše dežele: Cerroni Cadore-si: »Dva utrinka«.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00	Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Boschettijev trio. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Bogomir Magajna: Marijine legende (2) »Legenda o Marti, kapitanu in Barbant-ski Mariji«. 19.45 Zbor »F. Prešeren« iz Boljunca. 20.35 Janaček: »Katja Kabano-va«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Peter Butkovič«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel.
17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.55 Ščepec poezije. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Iz popotne torbe Milka Matičetovega.
20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 8.30 Slovenske zborovske skladbe, 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Costov, Canforov in Groger-jev orkester. 10.45 Karakteristični ansambli. 11.15 Ernest Adamič: »češnja vabi v svate«. Mladinska radijska igra. 12.00 Borut Lesjak predvaja slovenske ljudske motive. 13.30 Glasba po željah. 15.55 Richard Strauss: Eine Alpensinfonie. 16.50 Edel-hagnov veliki orkester. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 19.40 Zbor »S. Kosovel« iz Ronk. 20.30
F.	A. Bon »Pretkančeva starost«. Komedija v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za prvo in drugo stopnjo osnovnih šol - Zaključna oddaja.
12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za domačo rabo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za prvo in drugo stopnjo osnovnih šol - Zaključna oddaja. 18.50 Komorni koncert. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Tul: »Iz starih časov«. 13.30 Glasba po željah. 16.25 Carlo Cassola: »Fausto in Ana«. Dramatiziran roman. Peta oddaja.
17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Pojeta Dario in Darko s triom Bordon. 19.10 Theuerschuh: »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Cortese: »Resničnost domišljije F. Schubert«. 21.35 Vabilo na ples.
Ministrstvo za javna dela je razpisalo natečaj za 12 mest podrisarja v staležu osebja pri Genio Civile. Kandidati morajo imeti diplomo umetnostnega liceja ali dovoljenje za poučevanje risanja na državnih šolah ali diplomo geometra. Prošnje je treba odposlati na zgoraj omenjeno ministrstvo do 16. junija 1.1. Za področje Benečij sta rezervirani dve mesti. Uradni list št. 99 z dne 17. 4.1969.
OBVESTILA
Slovenska skupnost iz Trsta bo imela v nedeljo 11. maja ob 8.30 v prvem sklicanju in ob 9. uri dopoldne v drugem sklicanju na sedežu organizacije v Trstu, ul. Machiavelli 22/11, zaključno zasedanje svojega rednega občnega zbora. Dnevni red obsega: branje novega statuta, glasovanje o pravilniku, volitve novih organov Slovenske skupnosti, razpravo o regulacijskem načrtu in razno.
Skupna šolska prireditev slovenskih šol
na Goriškem bo v nedeljo, 18. maja ob 17. uri v Katoliškem domu v Gorici.
Učenci osnovnih šol števerjanske občine
priredijo pod pokroviteljstvom šolskega patronata v nedeljo 11. t. m. ob 16. uri v župnijski dvorani proslavo »MATERIN DAN« s pestrim sporedom. Starši in prijatelji mladine toplo vabljeni.
Ministrstvo za zdravstvo je razpisalo natečaj za sto mest pokrajinskega zdravnika drugega razreda v vodilnem staležu pokrajinskih zdravnikov ministrstva za zdravstvo. Starost 18-32 let. Rok za predložitev prošenj zapade 19. maja 1.1. Uradni list št. 101 z dne 19.4.1969.
Notranje ministrstvo je razpisalo javni natečaj za 55 mest podčastnika pri gasilcih. Potrebna je diploma nižje srednje šole in obrtniška specializacija. Prošnje je treba predložiti na prefekturi pokrajine, kjer ima prosilec stalno bivališče, najkasneje do 23. maja 1.1. Uradni list št-103 z dne 22. 4.1969.
DAROVI:
Ob prvi obletnici smrti nepozabne sestre daruje njena sestra N. N. za Slovenski III. red 5.000 lir, za Marijino družbo 5.000 lir, za Katoliški dom 5.000 lir, za Alojzi j evišče 5.000 lir, za Zavod sv. Družine 5.000 lir.
Ob obletnici smrti svojega moža daruje Marija Pavlin vd. Briško za Katoliški dom 2.000 lir, za Alojzijevišče 2.000 lir, za Zavod sv. Družine 2.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Prof. Zalateo, Gorica, 5.000 lir; N. N. v spomin strica Josipa Štrancarja ob 25. obletnici smrti
5.000 lir; Gabrijela Mikuluž namesto cvetja na grob pok. Cilke Fajgelj 3.000 lir.
Za Alojzijevišče: B. Š. ob 25. obletnici smrti strica Josipa Štrancarja, bivšega župnika v Rihenberku 5.000 lir; H. J. v spomin mame g. Juraka 1.000 lir; Gabrijela Mikulus namesto cvetja na grob Cilke Figelj 3.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Doberdobu:
Družina Vižintin 2.000 lir; družina Ko-cjančič-Urdih 9.000 lir; č. g. Martinčič
10.000 lir; Peter Ferletič 3.000 lir.
Za novi Marijin dom v Ul. Risorta, Trst:
Ivanka Knez v počastitev spomina pok. očeta g. Lojzeta Zupančiča 10.000 lir; Sirk Amalija 6.000 lir; šemec Jožefa 3.000 lir; Šinigoj Antonija 2.000 lir; N. N. 10.000 lir;
G.	M. 5.000 lir; J. M. 10.000 lir; D. K. 5.000 lir; družbenica Paoletti Marija 25.000 lir; Metlikovec Iv. 5.000 lir; Božič Ančka 10.000 lir. N. N. 10.000 lir; družbenica I. H. 50.000 lir; družbenica N. N. 100.000 lir; Gallo Karla 10.000; nabirka v družbi 71.450 lir.
Za Slovenik v Rimu: N. N. iz Gorice
40.000 lir; A. H. vd. P., za oltarni zvonček v Sloveniku 62.000 lir; ž. M. 50.000 lir; N. N. 5.000 lir; S. P., Pevma, 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
LISTNICA UREDNIŠTVA
Zaradi praznika Gospodovega vnebohoda bomo prihodnjo številko našega lista paginirali en dan prej, t. j. v torek, 13. maja popoldne. Vsi dopisi naj bodo na uredništvu »Katoliškega glasa« tisti dan vsaj do 9. ure zjutraj.
Prošnja dveh irskih visokošolcev
Dva irska visokošolca, ki študirata slovenščino in italijanščino na univerzi v Belfastu (Severna Irska), se želita zaposliti v poletnih mesecih od julija do oktobra v naši pokrajini z namenom, da se izpopolnita v obeli jezikih, najraje v kakem hotelu na jadranski obali. Zainteresirani naj bi ponudbe čimprej poslali na upravo našega lista.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 896 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo