MIROSLAV KRLEŽA,DESET KRVAVIH LET
Dela, ki tvorijo jedro Krleževega ustvarjanja in po katerih ga najbolj poznamo, so nastala še pred vojno; to so na primer vojne novele Hrvatski bog Mars, roman Povratek Filipa Latinovicza, prozni in dramski ciklus o Glemba-jevih in lirična zbirka v kajkavščini Balade Petrice Kerempuha. V njih pronic-ljivo razkriva in razčlenjuje agonijo meščanske družbe. Takšna tematika ni nova niti v hrvatski književnosti (Vojnovič, Novak, Djalski, Leskovar), še manj v svetovni (npr. Balzac, Zola, Proust, Ibsen, Strindberg, Mann, GaIsworthy, Dostojevski, Gorki...), nov pa je pristop do nje; ta je neusmiljeno napadalen, jezljiv in vsestranski. Krleževo literaturo, ki jo vseskozi preveva polemičen veter, bi mogli po njenih osnovnih vsebinskih in miselnih značilnostih uvrstiti med kulturno-zgodovinske, socialno-kritične ali psihološko-analitične študije. Ta način pisanja mu je določal njegov odnos do obravnavane snovi, ki mu je nudila dvoje bogatih inspiracijskih virov: brutalnost prve svetovne vojne in spor s povojnim svetom.
Pričujoča knjiga* prinaša izbor iz pisateljevega opusa, ki v slovenski prevodni književnosti ni znan, tvori pa približno dve tretjini njegovega celot-
* Miroslav Krleža: Deset krvavih let in drugi politični eseji. Prevedel Josip Vidmar. Opremil Uroš Vagaja. Založila Državna založba Slovenije. Ljubljana 1962. 465 + (VI) str.
368
nega dela. Navajeni smo bili, da smo govorili o Krleži kot liriku, novelistu, romanopiscu in dramatiku, redkokdaj pa smo omenili njegovo publicistiko; ta obsega študije, članke, govore, dnevnike, potopise in polemike. Tudi po vojni, ko je postal redkobeseden verjetno zato, ker ni več tistega družbenega razreda, ki ga je imel prej dolga leta v precepu, torej ko je usahnil njegov prvotni inspiracijski vir, je ostal zvest temu oblikovanju, ki — kot kaže — najbolj ustreza naravi njegovega izpovedovanja. Še kadar je pisal »čisto« literaturo, je prestopal meje z esejističnimi izleti.
Vendar Krleževe esejistike ne moremo obravnavati ločeno, ker ima toliko skupnega z njegovo beletristiko, tako da smo včasih celo v zadregi, kam bi uvrstili eno ali drugo, ker se ne da utesniti v klasične okvire posameznih zvrsti. Za celotno Krleževo delo je namreč značilna bohotna fantazija, ki v slapu zliva metaforiko, ta pa se spreminja v odnosu do različnih motivov. Množica slik osupne bravca posebno v esejih zaradi avtorjeve razgledanosti v umetnosti in politiki; prav širina znanja, ki jo podpirajo še citati, pa povzroča, da se marsikdaj težko prebije skozi pragozd miselnih veletočev. Ta značilnost, ki napravi slog težak, razodeva, da je večji del Krleževe literature dostopen le razumnikom.
Prevajanje takšnega dela kljub veliki sorodnosti jezika ali pa prav zaradi tega ni lahko delo. Kos mu more biti le izkušen in vsestransko razgledan prevajavec, kot je Josip Vidmar, ki je marsikatero težavno mesto prevedel verno in z eleganco, za celotno slovenitev pa je značilna visoka jezikovna kultura.
Krleža je vstopil v književnost z željo, da bi oznanjal ljubezen do človeka, ne glede na njegovo politično, narodnostno, državno, rasno in ne vem še katero pripadnost, ki je služila in žal še služi nekaterim kot merilo za vrednotenje človeka. Krleža je tudi zahteval od pisatelja, da prikazuje življenje v koordinatah časa in prostora, resnično, namreč tako, kakor ga on vidi, ne pa, da prepisuje tisto, kar je že napisano. Ta knjiga predvojnih esejev, polna podatkov dokumentarne vrednosti, potrjuje misel, da je to zahtevo prvi izpolnil sam, hkrati pa jasno izpričuje tudi dejstvo, da vsebuje ta obsežni del njegovega pisanja vrsto sestavin, ki zaradi uslug dnevnim potrebam nimajo trajne literarne vrednosti.
Novi prevod nas tudi lahko nekoliko opomni, koliko je že bilo izrečenega o odnosih med našo in drugimi jugoslovanskimi književnostmi, namreč o medsebojnih književnih in sploh kulturnih stikih, med drugim tudi to, da je razdalja med Ljubljano in Zagrebom večja kot med Ljubljano in na primer Londonom, Parizom, Rimom ali Dunajem. Z Zagrebom še gre, toda teže je z Beogradom, kaj šele s Sarajevom, Skopjem in Titogradom. Njihova književna dejavnost gre tiho mimo nas, kolikor nas priložnostni prevodi in komentarji občasno ne opozore, da, celo presenetijo o literarnem ustvarjanju preko Kolpe, toda globljih stikov —¦ priznajmo — ni. Koliko je pri nas na primer tistih, ki berejo v originalu dela s srbohrvaškega ali makedonskega jezikovnega področja? S prevodi ni dosti bolje! Ne morem se znebiti misli, da je bil Andrič ob podelitvi Nobelove nagrade pravo odkritje tudi za marsikaterega Slovenca. Marsikaj bo še treba napraviti, da ne bo ostalo le pri besedah o kulturnem sožitju med jugoslovanskimi narodi. Pomembno vlogo ima pri tem nedvomno tudi književnost.
Stanko  Šimenc
3*   Sodobnost                                                           369