
'





ZGODOVINA

» MIH8AB

ZAKONA.

Spisal

Izdalo družtvo sv. Mohora.

it i ?i®i

STAREGA

V CELOVCU 1853.

Na prodaj.v Celovcu pri J. Leonu,  v Ljubljani pri Lercherju,
v Gorici pri Soharju,  v Gradcu priFerstelnu,  v Mariboru
pri Lejrerju,  v Celju pri Geigerju,  v Radgoni pri Wei-
cingerju,  v slov. Gradcu pri Zavadckimu,  v Novem mestu
pri V epu steku,  v Terstu pri Schimpfu,  v Postojni pri
Blazniku']  na Dunaju pri Dirnbocku,  v Zagrebu pri
Ž upa nu.

ZGODOVINA

Ml I f lil f

STAREGA ZAKONA.

*^.jz^52z? s w -

Spisal

&&*bm  oiiaiM&a

Izdalo družtvo sv. Mohora.

V CELOVCU 1853.

Na prodaj v Celovcu pri J. Leonu,  v Ljubljani pri Lercherju,
v Gorici pri Soharju,  v Gradcu pri F e r s t e 1 n u, v Mariboru
pri Lejrerju,  v Celju pri Geigerju,  v Radgoni pri Wei-
c in  ge  r ju,  v slov. Gradcu pri Zavadckimu,  v Novem mestu
pri Vepu steku,  v Terstu pri Schimpfu,  v Postojni pri
Plaznik  u,  na Dunaju pri D i r n b d c k u , v Zagrebu pri
Županu.

i

Oltrolo

63661

I. Stvaritev sveta.

§. i. V začetku je Bog nebo in zemljo stvaril. Rekel
je: Bodi! in bilo je. Zemlja je pa bila še pusta in globoke
vode so jo pokrivale; tudi tema jo je obdajala. Bog reče:
Bodi svetloba! in svetloba  je bila. To se je zgodilo pervi dan
stvarjenja.

§. 2. Drugi dan  vkaže Bog naj bo vidno nebo ali fir-
mament,  in nekoliko voda se zbera v oblake nakviško, ki
našo zemljo kakor pokrov obdajajo. — Potem reče Bog:
Voda na zemlji naj se steka v en kraj in suho prikaže. Voda
se je v globokeje prostore stekla, bila sta suha zemlja in
morje;  bili so jezera, reke, potoki in studenci. Vse to se je
zgodilo tretji dan,  in zemlja je rodila zeli, sadeže in drevje.

§. 3. Bog zapove četerti dan:  Luči naj bodo na nebu,
da kažejo dneve in leta, in pa na zemljo svetijo. Zasjalo je
sonce  po dnevi, prisvetila luna  po noči in miglalo je zved
brez števila veliko. — Peti dati  reče Bog: Mergolijo naj
ribe  po vodi, naj letajo ptice  pod nebom, in zemlja vsaktero
žival ima. Tako je bilo.

§. 4. Sesti dan je  stvaril Bog vse druge živali na zemlji
in poslednič človeka,  rekoč: ^Naredimo človeka po naši po¬
dobi. Naj gospoduje čez ribe u vodi, čez ptice pod nebom,
čez živino na polju in čez vso Zemljo.“ Bog iz vlažne persti
sobrazi človeško telo; pa je bilo še mertvo, in se ne gane.
Bog dihne dušo va-nj, in človek živi, stvarjen po božji po¬
dobi, s dušoj in telesom. Bog mu da ime Adam.

§. 5. Bog je Adama v prav lep vert postavil, kteri se
raj imenuje. V njem so rastle žlahne drevesa, polne prele¬
pega sadja, in obilen Studenc gaje na štiri reke rosil. Te
vert da Bog Adamu, naj ga obdeluje in varuje. Bog je vka-
zal vsim živalim pred Adama priti, in Adam vsakej živali
Zgodovina sv. vere, 1

2

ime da. In Bog pogleda vse stvari,  in vidi, da so vse prav
dobre.  — Sedmi dan je pa Bog počival,  in gaje posvetil.

§. 6. Prelepo nam kaze stvarjenje sveta božjo vsemo¬
gočnost. Iz nič je vse stvaril; le rekel je, in že je bilo. Bog
je stvarnik nebes in zemlje, pa tudi vsemogočen okrajnih; v
njega zaupajmo, vselej nam lehko pomaga .— Pa tudi ne¬
skončno modrost in dobrotljivost božjo nam stvaritev po¬
kaže. Lepo po redu je Bog edno za drugim stvaril tako, ka¬
kor edna stvar druge potrebuje. In ko je bilo vsepripravleno ,
stvari človeka, vsem stvarem gospodara, venec vsili stvar jenih
reči na svetu. Bal je človeku um in pamet, da lehko Boga
spoznava, pa tudi svobodno voljo, da lehko dobro stori in
se hudega varje, svojega stvarnika hvali, in se njegovih do¬
brot veseli. Oh, otroci! hvalimo toliko dobrega Boga, in pa
njegovo sveto voljo zvesto dopolnimo; on nam vse dobro hoče,
in zapove, kar je prav.

II, Adam in Eva,

§. 1. Lepo je bilo nebo in zemlja, še lepši raj, v kojem
je Adam živel; ali razun Adama še ni bilo človeka na svetu.
Bog pravi: „IVi dobro človeku samemu biti; pomočnico mu
hočem dati.“ Bog pošle Adamu terdo spanje, in stvari iz
ednega njegovih reber pervo ženo Evo.  Ko se Adam izbudi,
mu Bog Evo pripelja, in Adam je imel neizrečeno veselje.

§. 2. Kolika sreča je, da nas je več ljudi nasvetu! Kako
žalostno bi bilo, ako bi moral človek sam živeti! Kdo bi mu v
sili pomagal? Kdo bi ga v žalosti potolažil, kdo bi se z nami
veselil?  — Radi se pa tudi med sebo imejmo, kajti imamo
vsi ednega pervega očeta Adama, in mater Evo; vsi smo po
pervih Staričih bratje in sestre, in Bog hoče, da se ljubimo.

§. 3. Adam in Eva sta v lepem raju živela vsa nedolžna
in srečna. Boga sta ljubila, in dober Bog jima je bil kakor
ljubezniv oče otrokom. Vsega sta dovolj imela, ni jih kaj
bolelo, ne žalostilo; tudi na telesu sta bila nevmerjočavsvoji
nedolžnosti. Oh naj bi bila vselej taka ostala!

§. 4. Sveto pismo nam pripoveda, daje Bog tudi čiste
duhove stvaril, kteri se imenujejo Angeli.  Imajo razum in

n.

3

voljo, trupla pa nimajo, in so veliko popolneje bitja ko člo¬
vek. Veliko angelov se je pa prevzelo, in niso hotli Bogu
služiti. Bog jih je zavergel v večno pogubljenje, in pravi se
jim hudiči.  Dobri angeli Bogu zvesto služijo in človeka var-
jejo; hudi duhovi, zaverženi angeli nam pa le hudo hočejo,
naj bi z njimi nesrečni bili tudi mi.

III. Pervi greh.

§. 1. Veselo sta Adam in Eva živela, in lehko delala;
njuno telo je bilo zdravo in terdno, in Bog sam nju je pod¬
učil, kako naj živita, da bota srečna in čedalje bolj popol¬
noma.

§. 2.  Naj bi se perva človeka bolj in bolj vadila Bogu
pokorna biti, in dopolniti sveto voljo božjo, jima da Bog
lehko zapoved, rekoč: „Od vsega drevja po vertu jejta, le
od tega drevesa (spoznanja hudega in dobrega) ne smeta
jesti; če od tega jesta, bota vmerla, (ne bota višej nevmer-
joča). S tem je hotel Bog njuno pokoršino poskusiti; ter ju
ljubeznivo posvari, naj se nesreče varujeta.

§. 3. Ednega dne gre Eva clo blizo prepovedanega
drevesa, in kačo na drevu zagleda, ktera nagovori Evo
rekoč: „Zakaj vama je Bog od vsili dreves jesti prepove-
dal?“ Eva odgovori: „Od vsili dreves po vertu smeva jesti,
le od tega drevesa v sredi raja je djal: Nikar ne jejta od
njega, d® ne  umerjeta.“ Kača pravi: „Oj, ne bota vmerla ne!
Bog že ve, da kteri dan bota jedla od njega, se vama bodo
oči odperle, in bota, kaker bogova; bota spoznala dobro in
hudo.“ Eva se da tim lažnivim besedam zapeljati, je od pre¬
povedanega sadu, in ga da tudi Adamu jesti. Tako sta oba
božjo zapoved vedoma in prostovoljno prelomila — grešila.
— Ali je bilo pac to prav, da sta bila Bogu nepokorna ? Sku¬
šati bi bila morala Boga, kteri jima je bil toliko dober, ako-
ravno nista razumela, zakaj jima je prepovedal jesti od tega
drevesa; saj je vselej dobro kar Bog zapove.

§. 4. Jedva ? ) sta bila perva človeka božjo zapoved
prelomila, sta že spoznala, da nista prav storila. Strah in

1 *

*) Komaj, jedva.

4

nepokoj je v liju stopil, pekel ju je storjeni greh. Nič več
nista zdaj mogla s veseljem misliti na Boga, svojega stvar¬
nika in predobrotljivega Očeta; bojala sta se ga, in se mu
skrivala med germovje v raji. Kdor naitner hudo čini, se
Boga in ljudi boji, in se sam pred seboj sramuje.

§. 5. Proti večeru zaslišita glas božji, ki pravi: „Adam,
kde si?" Bog ju je s tim k spoznanju njujnoga greha in k
poboljšanju napeljava!. Adam odgovori: „Slišal sim sicer
tvoj glas, ali bojim se pred te priti, kajti sim nag, za to sim
se skril.“ Bog mu reče: „Zakaj pa si jedel od drevesa, od
kateroga sim ti jesti prepovedal?" Adam odgovori: „Žena,
ktero si mi tovaršico dal, mi je dala od drevesa, ter sim
jedel." Eva pa reče: „Kača me je zapeljala."

§. 6. Bog, kteri vse dobro plačuje, pa tudi vse hudo
kaznuje, kteri na tanko spolni, karkoli obljubi, reče kači:
»Ker si to storila, bodi prekleta med vsimi živalmi zemlje!
Šovražtvo bom naredil med teboj in ženoj, med tvojim in
njenim zarodom. On bo tebi glavo sterl, in ti mu boš v peto
zalezovala .“ Na to reče Evi: „Tvoje težave bom pomnožil,
veliko boš terpela s svojimi otroci. Možu boš v oblasti, in
on bo tvoj gospod." Adamu pa reče Bog: „Ker si poslušal
glas svoje žene, in si jedel od drevesa, od kateroga sim ti
jesti prepovedal: bodi prekleta zemlja zavolj tebe; v trudi
se boš živil od nje vse dni svojega živlenja; ternje in osat
ti bo rodila; s potom svojega obraza boš kruh jedel, dokler
se ne poverneš v zemljo, iz katere si vzet." Nič več ju ni
pustil v tem prijetnem kraji, temuč ju je pahnil iz raja.

§. 7. Ta zgodba nam prav očitno kaže, da greli stori
človeka vselej nesrečnega, mu odvzeme notranji pokoj, ga
pripravi ob prijaznost in dopadenje božje. Skerbno tedaj be¬
dimo nad svojimi nagnenji in željami; zaterimo vsako pre¬
povedano željo precej v začetki, ko jo še lehko zatreti je, in
imejmo vse za škodljivo in pogublivo, kar nam Bog prepo¬
vedal je, naj se nam še tako prijetno dozdeva, naj nas še tako
vabi.

§. 8. Ti greh nepokoršine izvira iz dveh pervih člo¬
vekov u vse ljudi, in se imenuje izvirni (jpoerbanj) greh.  Mi
smo postali po tem grehi Bogu soperni in zaslužene kazni
vredni. — Alj neskončo smilen Bogje že pervemu človeku
obljubil poslati Odrešenika,  kteri jih bo greha odrešil.



«r


ti









I

I



IV.

IV. Kain in Abel.

§. 1. Kain,  Adamov pervorojen Sin, bilje kmet, Abel,
njegov brat, pa pastir. Že takrat so  ljudje na znamenje svoje
pobožne hvaležnosti, kar so imeli naj boljega, Bogu daro¬
vali, in s tim očitno pokazali, da morajo za vse dobrote le
Boga zahvaliti. Kain tedaj poljskih sadov Bogu daruje, Abel
pa mu daruje perve mladiče svoje črede. Na Abelnov dar je
Bog s dopadenjem pogledal, kajti mu ga je s pobožnim,
resnično hvaležnim sercem daroval. Kainov dar pa Bogu ni
mogel dopasti, kajti Kain je bil nevošlivec in divji jezlivec,
in ni bil pri daritvi pobožno hvaležen v svojem serci.

§. Ž. Da Kainov dar ni bil Bogu tako dopadliv, kakor
Abelnov, naj bi bil Kain sam sebe, svoje hudobno serce
dolžil. Pa dolžil je le svojega brata, ravno kakor da bi bil
on Bogu bolj dopadel, ko bi ne bilo njegovega brata; bil je
jezen na Abclna, mu zavoljo božjega dopadcnja r.evošliv,
ga je smertno sovražil. Ko sta enkrat sama na polji, popade
Kaina taka ncvošlivost in sovražtvo, da svojega nedolžnega
brata Abelna zgrabi in ubije.

§. 3. V kako strašno -pregreho zapelje človeka lehko
huda strast, ako se ji kmali od začetka ne vstavi! Še brala
vmoriti ga ni strah, kdor se nevošlivosti, sovraživa, čemer¬
nosti 'l'j povda, in tih hudih nagibov že od mladih nog ne
kroti, ne zatira.

§. 4. Za to strasno pregreho je tudi šiba božja prišla.
Kain je bil sicer od začetka prederzen; zakaj ko je ga Go¬
spod Bog vprašal: »Kde je tvoj brat Abel?" mu je odgo¬
voril: „Kdo me je mojemu bratu varha postavil?" Ali Bog
mu reče: „Kerv tvojega brata upije iz zemlje do mene. Be¬
žen boš, in po sveti sc boš klatil, nikder ne boš mira ne
pokoja najšel." Tako je tedaj prišla šiba božja nad Kaina,
kije svojega brata ubil; zakaj nieden greh ne ostane brez
kazni; naj se nam tudi hudobnež na zvunaj srečen dozdeva,
v svojem serci vender nima nikakvega mira. Kain obupa in
ves zdivjan zakriči: »Moja pregreha je večja, kakor da bi
odpuščenje zaslužila." Zapustil je očetovo hišo in kraj, v

*) Čemernost, jeza.

6

katerem je učinil to strašno pregreho, po samotah se je po¬
tikal, huda vest ga je noč in dan pekla in mučila.

§. 5. Kalu) gerda in ostudna je nevošljivost! Veselimo
se raje, kedar se bližnjemu dobro godi / iz serca mu vse do¬
bro privošimo, pri vsaki priložnosti mu k sreči pomagajmo.
Nevošlivec nikdar ni zadovoljen, si sam ogrenuje živlenje;
sovraži vsakega, kojemu se bolje, ko njemu godi, in išče v
njegovi sreči spodlezti ga. Kako zopern mora nevošlivec
Bogu biti , kajti nam je Bog toliko zaterdil, da si eden dru-
gemu vse dobro iz serca želimo in činimo, da se med seboj
ljubimo; nevošlivec pa dela tej veliki zapovedi ravno na¬
sproti.

V. Potop pervega sveta.

§. 1. Pervi starisi so za svojim dobrim sinom Abel-
nom britko žalovali. Bog jim je dal druzega sina, kojemu je
bilo ime Set.  Bilje po Abelnovo dober in veselje svojih sta-
risev. Šefovi potomki *) so posnemali svojega očeta, in so
voljo božjo na tanko spolnovali, pa s časom so se dali spa¬
čenim Kainovim potomkom v hudo zapeljati, in odtod je, da
se je ves človeški rod dalje globeje in globeje v grehe in
hudobije pogrezoval. Le Noe s svojoj rodovinoj je ostal še
pobožen in bogaboječ. Od njega pove sveto pismo, daje
bil mož pravičen, in da je po volji božji živel.

§. 2.  Bog, ki vse hudo studi, in hoče, da naj po stezah
njegovih zapoved hodimo, je venomer prav ojstro opomi¬
njal in svaril spačene ljudi, in jim protil, popolnoma pokon¬
čati jih, ako se ne poboljšajo. Dal jim je odloga sto in dvajset
let, da bi se spreobernili, svoje grehe spoznali, in taiste
opustili. Pa nič niso marali za opominovanje in svarjenje;
božja prizanašlivost in milost jih ni k poboljšanju pripeljala.
Toraj je Bog sklenil, spačen, nepoboljšaven človeški rod s
groznim potopom kazniti in pokončati. Pokončal ga je tudi
zares 1656 let po stvarjenju sveta. Samo Noe  s svojoj ro¬
dovinoj je bil pri živlenji ohranjen u velikem čolni ali v barki,
ktero si je moral sam po božjem ukazi napraviti. V to barko

*) Potomki, zarod, nasledniki.

i

7

je sel Noe s svojoj ženoj, s svojimi tremi sinovi in njih že¬
nami, in je vzel seboj vsake živali dvoje, kar jih u vodi ni
moglo živeti, da so pri živlenji ostale.

§. 3. Kajti ni bilo upati, da bi se spačeni ljudje pobolj¬
šali, je Bog zažugano šibo poslal. Strašno začne dež liti.
Kakor iz strašnih slapov hruši voda štirdeset dni in štirde-
set noči spod neba na zemljo. Vsi studenci se odprejo , iz
zemlje voda pridere, vedno raste in raste, slednič stopi čez
naj višje gore. Nikoli nikder se niso mogli ne ljudje ne živali
oteti; po vsej zemlji bilo je vse pokončano.

§. 4. Sto in petdeset dni je voda po zemlji stala. Bog
pošle topel veter, in oblaki se razvlečejo; voda upada, ver-
hovi gor se s časom iz vode prikažejo, in Noetova barka
obstoji na armenski gori Ararat.  Noe izpusti naj prej orla,
potem pa goloba, da bi zvedel, ali je voda že dovolj upadla
ali ne. Orla ni bilo več nazaj, kajti je na merhovini, kije po
vodi plavala, dovolj živeža dobil. Golob pa zopet k barki
prileti. Sedem dni pozneje Noe zopet goloba izpusti, kteri
še le zvečer nazaj prileti, in prinese oljkino vejico s zele¬
nimi peresci v kluni. To bilo je veselo znamenje, da je voda
dovolj vpadla.

§. o. Noe gre zdaj iz barke, iz hvaležnosti postavi
Gospodu oltar, in mu na njem za čudovitno odrešenje v za¬
hvalo dar zažge. Bogu Noetov dar toliko dopade, da njemu
in njegovim sinom obljubi, da ne bo nikoli več s potopom
zemlje pokončal; naznamnje storjene obljube je mavrico na
nebi postavil.

§. 6. Od Noeta se učimo, kako naj med hudobnimi ljudmi
živimo. Noe je tudi med spačenimi ljudmi ostal pobožen in
priden, častil je pervega Boga; ni se dal drugim s hudobnimi
pogovori, ne slabimi zgledi zapeljati. Kaj pa je tudi nam
storiti, kedar slišimo grešne pogovore, ali vidimo slabe iz-
glede?

§. 7. Kako milostliv in usmilenje Bog! Dal je hudob¬
nim ljudem 120 let odloga poboljšati se, in jih je še po svo¬
jem zvestem služavniku Noetu opominjal in svaril: pa ne da
bi se bili dali s božjoj milostjo in prizaneslivostjo k pokori ,
k poboljšanju omehciti, so še le malovredniši, lagoši priha¬
jali. Ko je bila mera njihovih pregreh napolnjena, je pri-
derla šiba božja. Tako pride šiba božja dostikrat počasi, pa
pride vendar le gotovo, alto se grešnik k Bogu ne oberne in
ne poboljša.

8

§. 8. Koliko da Bog pobožne ljudi ljubi, vidimo nad
Noelom. Otel je njega in kar je bilo njegovih, zato ker je
bil dober in pobožen. Tako reši Bog tudi še zdaj večkrat
čudovitno svoje zveste služavnike ob časi sile. Pravičnega
Bog posebno varuje, loraj smemo v naj veči nevarnosti biti
veseli in mirni, če smo le pobožni in pravični, vredni ljubezni
in dopadenja božjega.

§. 8. Noe začne sopet zemljo obdelovati. Na misel mu
sdaj pride, grozdje, ko se je do sdaj le jedlo, ožmeti, pa iz
njega pijačo si napraviti. Kajti ni moči te pijače poznal, je
nje pervič odviše pil. Upijani se, in v šotori nespodobno raz¬
odet leži. Kam,  njegov sin ugledavši ga, se zaničlivo po¬
smehuje, kajti, je imel divje veselje nad tim nezadolženim
pregreškom svojega očeta, in ne spomni se ne dobrot, kte-
rih je toliko od svojega očeta prejel, se ne spomni lepih
izgledov pobožnosti in bogaboječosti, kterejenad svojim
očetom vidik Kaj, še svoja brata, Šema  in Jafeta,  je mislil
v ednako pregreho zapeljati! Alj Sem in Jafet sta umneja
in bolja od Kama; nista tega svojemu očetu za greh štela,
vzemeta plajs, gresta ritansko v šotor k očetu, ter ga
odeneta.

§. 10. Noe prebudivši se, vidi, da je odet, popraša
svoje sine, kdo bi ga bil odel. Kedar pa zve, kako se je
Kam soper otročje poštovanje pregrešil, je dobrega očeta
bridko bolelo. Pohvalil je pa Šema in Jafeta, in je k Bogu
za nju molil, da bi se jima in njujnim otrokom dobro godilo,
to je, blagoslovil ju je; nasproti je pa Kamu njegovo pre¬
greho očital in mu napovedal, da Bog gotovo ne bo tega
nespoštlivega čina do svojega očeta brez kazni pustil, te-
muč ga bo nad njim in nad njegovimi potomki še kaznoval.
To imenuje sveto pismo: Noe je Kama preklel. Prerokova¬
nje pobožnega Noeta se je tudi spolnilo. Semovim in Jafe-
tovim potokom se je mnogo bolje godilo, kakor pa Ka-
movim.

§. 11. Vidite, koliko in kako strašna je pregreha, če
otroci svojih starišev spodobno ne spoštujejo, ali če se jim
še celo zaničljivo posmehujejo! Tako pregreho Bog gotovo
tepe. Sveto pismo pravi:  „ Oko tega, kteri očeta zasramuje,
in svojo mater zaničuje, naj orli spod čela izkltijejo, in njih
mladiči naj pa požro. u  Sem in Jafet pa sta nam lep izgled
otročjega poslovanja, otročje hvaležnosti. Posnemajte, ljubi
otroci, te izgled , in božji blagoslov bo z vami!

VI. Stava turna.

§. 1. Noe je po potopi še 350 let živel, in je umeri, ko
je bil 950 let star. Od začetka je Bog ljudem prav dolgo
živlenje dajal; kakor so pa ljudje s časom množili se, ravno
tako se je tudi čas njih živlenja skrajševal. Potomki Noe¬
tovi so dalje bolj po zemlji razširali se, kar dobijo veliko
ravnino, kder se mislijo naseliti, in tu najdejo med rekama
Etifrat  in Tigris  tudi dobre pašnike za svoje črede. Da bi
njih imena vekomaj slovele, da bi se po deželah ne razgu¬
bili, si zmislijo stolp alj turn pozidati, ki bi visok bil do
neba, in bi se od vsili krajev videl.

§. 2. Bogu ni dopadlo to delo, kajti so se ga bili iz same
prevzetnosti lotili. Bog je naimer hotel, da bi ljudje po vsej
zemlji razširili se. Zatorej je overi njih zidanje, in jezik jim
je zmešal. Več jezikov se med njimi začne, da eden dru¬
gega ne razumijo. Ravno zato morajo zidanje opustiti, in
se med mnoge narode razdeliti. Mesto in nedodelan turn
so imenovali Babel,  to je po naški: zmešnjava. Tisti rodovi,
ki so en jezik govorili, so šli skupej, in so v daljnih deželah
naselili se. Tako so se začele ljudstva in mnogi narodi, in
so dalje bolj po zemlji razširali se.

§. 3. Iz tega vidimo, da Bog človeške dela po svojih
neskončno modrih, dobrotlivih sklepih obrača in vlada. Kar
je pa volji božji nosproti, gre naskriž. Zatoraj se pri vsih
svojih delih vedno vprašujmo: Alije to, kar mislim činiti,
tudi po volji božji? Ali bom s tim njegovo sveto voljo spolnili
Bom s tim svojemu bližnemu kaj k sreči pripomogel? Le ako
po volji božji ravnamo, smemo zaupati na blagoslov božji.
Brez božje pomoči bi ves naš trud bil zastonj. Kdor s Bogom
začne, s Bogom henja; naj lepši spelja pot živlenja.

VII. Abraham in Lot,

§. 1. Bog je sicer ljudi podučil, kakšen da je, kaj da
od njih hoče, kaj da naj od njega upajo, če bodo njegovo
voljo na tanko spolnovali; česa naj se pa tudi boje, ako
bodo njegovim zapovedim soper živeli. Ali poklem so lju¬
dje saksebi ločili se, in po zemlji razširili, sokmalo pozabili
nauke svojih pobožnih očetov, zlasti pa nauk, da je Bog,
on nevidni oče vsih ljudi, vse stvaril, da vse ohrani,
in vlada, da tudi za vse skerbi. Začeli so stvari po
božje častiti, mislivši, da smejo od njih nekaj dobrega pri¬
čakovati, ali pa se morajo nekaj hudega nadjati. Posebno
pa so solnce, mesec, zvezde za bogove imeli, kajti so se
ljudem nekaj zavoljo svoje koristnosti, nekaj zavoljo svet¬
lobe pred drugimi stvarmi imenitne zdele. Na Egiptovskem
so nekteri celo živali po božje častili, kteri so ali zarad
svoje koristnosti ali škodlivosti, velikosti slovele. Verovali
so zatoraj v dobre in hude bogove.

§. 2.  Tim zmišljenim bogom ali malikom na čast so
tempelne zidali, altarje stavili, darovali. Temu grehu se
malikovanje  pravi. Pri tem ni bilo ljudem nič mar za po-
boljšanje, v svojih grehih so živeli, dapače, mislili so celo
s samimi darmi svojim bogom dopasti; če ravno hudih želj
svojega serca ne zaterejo in se ne poboljšajo. Zaupali so
edino v malike; na vedežtvo, prazno verstvo in druge ne¬
umnosti so veliko zanašali se. Ljudje so dalje bolj nevedni
pozabili na Boga, v greh in hudobije se pogreznuli, časno
in večno nesrečo so na glavo si nakopali.

§. 3. Nasledniki Šema, Noetovoga sina so še naj dalje
spoznali in častili edino pravega Boga. Pa tudi te rod je
bil že v nevarnosti malikovanja. Zatoraj si je Bog iz tega
roda izvolil moža, kteri bi pravo spoznanje božje med ljud¬
mi ohranil, in med vse narode na zemlji razširil. Te mož
je bil Abraham,  ki je s svojoj živoj veroj , terdnim zaupa¬
njem, in svojoj voljnoj pokoršinoj do Boga vsim ljudem lep
izgled; on je oče Izraelskega ali Judovskega ljudstva.

•*) Zarad, za voljo.

11

§. 4. Abraham je bil v Uri  na Kaldejskcm rojen. Nje¬
govemu očetu bilo je ime Tare,  s katerim je šel v Haran na
Mesopotamsko. Pa tu ni smel ostati; kajti malikovanje je
tudi že med njegovo bližno rodbino se razsejalo. Bog mu
tedaj ukaže iti v tujo deželo, da tudi ne bi zabredel v mali¬
kovanje. „Idi iz svoje dežele", reče Bog Abrahamu, „in od
svoje sorodovine, in iz hiše svojega očeta, in pojdi v deželo,
ktero ti bom pokazal. In te bom očeta storil velikemu na¬
rodu, in te bom blagoslovil; in po tebi bodo blagoslovljeni
vsi narodi zemlje." Abraham je bil božjemu ukazu pokoren,
in je šel v Kanansko s Saroj svojoj ženoj, in z Lotom  svojim
sinovcom. Tukaj se mu Bog prikaže, ter mu pravi:
„Tvojemu zarodu bom dal to deželo." Kder je bilo dosti
trave, sla Abraham in Lot tako dolgo ostala, dokler so njujne
črede imele kaj paše; po tem sta zopet dalje šla. Da sta imela
ob suhih poletnih mescih vode za svoje črede, sta globoke
jame kopala, vanje pa deževnico napeljevala. Kamor koli je
Abraham po svoji hoji prišel, kder koli je šotoroval, je po¬
stavil oltar, ter je na njem svojemu Gospodu Bogu, kterega
je resnično častil in po sinovsko ljubil, dar češčenja in hva¬
ležnosti daroval.

§. 5. Do zdaj sta Abraham in Lot zmirom v ednem
kraji skupaj prebivala, alj imela sta vsak svojo čredo in
hlapce. Njujne črede so pa tako pomnožile se, da jim je v
časih potrebne paše pomanjkovalo. Ravno tako jim tudi
večkrat vode zmanjkuje. Za tega del med Abrahamovimi in
Lotovimi hlapci večkrat prepiri za spašnike nastanejo. To je
mirnega Abrahama britko žalostilo. Rekel je Lotu: „Ne
bodi krega med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pa¬
stirji, zakaj brata sva. Glej vsa dežela je pred teboj, pro¬
sim, loči se od mene; ako se na levo verneš, se bom jaz
desne deržal; ako si ti desno izvoliš, pojdem jaz na levo."

Tako sta se ločila v miri. Lot si izvoli rodovitno, vod¬
nato stran krog reke Jordana, in prebiva v mesti Sodoma.

§. 6. Ve hočemo v miru živeti, ne smemo vsikdar svoje
pravice terditi, temoc moramo v čas jenjati, raje kaksega
dobička anati se, kakor pogon k prepiru dati. Sveto pismo
nas prav ojstro na mirnost opominja, ko pravi: „ Blagor mir¬
nim / otroci božji bodo imenovani,  “ Imejte tedaj, kolikor je mo¬
goče mir s vsimi ljudmi.  — Lot je sicer mislil s boljimipašniki

*) Sinovec, netjak, bratov sin, stričič.

12

ob Jordani veliko pridobiti. Jeli pa je Lot boljo stran dežele
izvolil? Prišel je med prav hudobne ljudi, ter je bil v nevar¬
nosti, da bi ga ne bili v hudo zapeljali j moral je od njih tudi
nekaj zopernost preterpeti. Ali je bil zarad svojih boljih
pašnikov srecneji? Taka se večkrat na sveti godi. Človek
zgubi, ko misli pridobiti, in pridobi, ko henja in misli, da bo
zgubil.

VIII. Abraham in Melkizedek.

§. 1. Takrat bilo je mnogo kraljičev in knezov, ki so
se med seboj prepirali, bojevali, si črede in ljudi jemali. V
takem boji bil je tudi Sodomski kralj premagan; njemu in
vsim Sodomljanom so poropali črede in premoženje; ta ne¬
sreča je tudi Lota zadela. Abraham to zvedši, si ni dolgo
pomišleval; šel je nemudoma s svojimi hlapci stiskanim na
pomoč. Premagal je sovražnike, rop jim odvzel, in rešil je
Lota, in kar jih je bilo še drugih vjetnikov. Kako je bil
Abraham pač vesel, da je nesrečnim toliko pomogel; kako
so ga hvalili, da jih je bil rešil!

§. 2. Ko se Abraham od tega boja verne, mu gre Mel¬
kizedek  Salemski kralj naproti, pa daruje kruh in vino; bil
je naimer duhoven Boga Najvišega. Blagoslovil je Abra¬
hama rekoč: »Blagoslovljen bodi Abraham, od Boga Naj¬
višega, kteri je stvaril nebo in zemljo! In hvaljen bodi Bog
Najviši, s čcgar pomočjo so sovražniki v tvojih rokah. “ In
Abraham mu je desetino dal od vsega. Tudi Sodomski kralj
je k Abrahamu stopil, ga prosivši, naj vse črede in vse pre¬
moženje za se obderži, kar ga je sovražniku odvzel; on
(kralj) je zadovoljen, da le ljudi nazaj dobi, ki so bili ujeti.
Alj Abraham odgovori: „Ko resnično živi Bog, vsemogočni
Gospod nebes in zemlje, jaz ne vzemem ne niti od vaših
oblačil, ne remena od vaših črevlov! Bog me je že dovolj
obdaril, ker mi je zmago podelil. Hlapcem mojih sosedov,
kteri so mi bili na strani, dajte kak del; jaz pa in moji hlapci
ne vzamemo nič.“

§. 3. Dobri ljudje se ne dajo za svojo radovoljno po¬
strežbo plačati; naj lepše plačilo je zanje, ako smejo misliti,
da zatiranim in stiskanim pomagajo. Ne govorijo, ko nekteri

vrrr.

13

terdovratniki in samopridneži :  „Kaj je meni mar drugih ne¬
sreča!* Po Abrahamovo hočemo misliti in živeti tudi mi, če
je naš bližni v kakšni nesreči, in pomoči naše potrebuje.

§. 4. Nekoga dne se Bog Abrahamu prav ljubeznivo ra¬
zodene. Abraham sedi pred dverami svojega šotora v senci
pod drevesom. Bilo je opoldne, solnce je močno pripekalo.
Kar zagleda tri može priti, pa jih ne pozna. V presterne
jim gre, se jim nizko priklone, in reče naj imenitnejemu iz¬
med njih: »Gospod, če me hočeš prav razveseliti, ostani pri
meni, ne ogibaj se mojega šotora. Spočite se malo tukaj
pod drevesom, prej da se dalje podate. Rečejo mu: „Stori,
kakor si rekel."

§. 5. Abraham hiti v šotor in reče Sari  svoji ženi:
„Urno speči podpepelnjakov ali mlincov iz najlepše moke."
Potler teče k čredi, odbere naj lepše tele, in ga hlapcu da.
Berž ga mora pripraviti. On sam te čas prinese mleka in sro-
vega masla, po tem podpepelnjakov in pečenko. Ves čas je
pod drevesom pri njih, ter jim streže.

§. 6. Po obedi rečejo Abrahamu: „Kde pa je Sara tvo¬
ja žena?" Abraham odgovori: „Tam le všotori." Natoreče
naj imenitneji izmed njih: „K letu osorej sopet pridem. Ta¬
krat bo Sara sina imela." — Abraham sdaj vidi, da ti možje
niso goli ljudje. Angeli so bili, ja, sam Bog se mu je v člo¬
veški podobi razodel!— Učimo se iz tega, da dobri ljudje
so ljubljenci božji, so veselje angelov, ki potrebnim radi po¬
strežejo.

IX, Abraham prosi za Sodomo.

§. 1. Postrežni Abraham je potnike malo sprevodil,
kteri so proti Sodomi šli. In Gospod reče: „Bom li Abra¬
hamu skrival, kar mislim storiti, kajti iz njegovih nasled¬
nikov se bo velik narod zaredil; po njem bodo blagoslov¬
ljeni vsi narodi zemlje! Saj vem, da on bo svojini otrokom
in njih zarodu priporočil zapovedi božje na tenko spolnovati;
da Gospod zavoljo Abrahama vse dopolni, kar mu je oblju¬
bil." In Gospod reče Abrahamu: »Vedi, da bom hudobne

*} Naproti.

14

prebivavce po mestih ob Jordani pokončal.* Abrahama
prevzeme nadloga, ktera prebivavce teh mest čaka, in se
prederzne za nje prositi. Rekel je: »Ako bi bilo v Sodomi
petdeset pravičnih jeli bi je hotel s hudobnimi vred kazniti
in pokončati, jeli bi zavoljo tih pravičnih ne prizanesel raje
tudi grešnikom?* Gospod odgovori: »Če najdem v Sodomi
le petdeset pravičnih, vsemu mestu bom zanesel.* Abraham
pravi: »Glej, začel sim s teboj govoriti, dasiravno sim prah
in pepel; naj tedaj še dalje govorim! Ko bi jih bilo pa le
pet no štirdeset, ali samo štirdeset (pravičnih), boš li tudi
razdjal mesto?* Gospod odgovori: »Tudi zavoljo štirdeset
pravičnih ne bom razdjal mesta.* Abraham še govori: »Ni¬
kar ne zameri, Gospod, da še dalje govorim! Kako pa, če
v mesti le trideset ali le dvajset pravičnih je?* Gospod od¬
govori: »Tudi zavoljo dvajset pravičnih ne bom pokončal
mestjanov.* Abraham še reče: »Gospod ne zameri, da še
pregovorim! Lehkič ji bo le deset pravičnih u mesti.* Go¬
spod reče: »Tudi zavoljo tih deset pravičnih ne bom mesta
pokončal.* Sdaj Gospod Abrahama zapusti, in Abraham se
poverne domu.

§. 2. Zvečer prideta dva angelca v Sodomo, kder ju
Lot v svojo hišo vzeme. Hudobni prebivavci jima gerdo
zabavljajo. Lot si prizadeva jih od hudega odverniti. Ali
vse Lotovo opominanje je zastonj, še vrata hočejo šiloma
vlomiti; alj angela potegneta Lota k sebi v hišo, zakleneta
dveri, in udarita ljudi s slepotoj, da več ne morejo vrat naj¬
ti. Na to rečeta angela Lotu: »Če imaš v mesti svojcov,
sinove, ali hčere, ali sorodnikov, vse seboj vzemi iz toga
mesta; zakaj vedi, Bog bo to mesto z vsimi njegovimi
prebivavci vred s ognjem spod neba požgal.*

§. 3. Ko začne svitati, zapustijo Lot, njegova žena in
njegove dve hčeri mesto, terbeže na biižne gore. Se le po-
begnuli so iz mesta, kar pade ogenj in goreče žveplo spod
neba na hudobne mesta, in jih zažge; mesta in prebivavci
v njih se pogreznejo. Slano jezero, polno žvepla, je na ti¬
stem kraji vstalo. Ko Lotova žena ogenj čuje pokati, se
ozre soper zapoved angelov po mesti, in se pomuduje pri
njegovem strašnem pogini, kar ogenj tudi njo dobi; zavoljo
svoje nepokoršine je v solnato soho vkamenela.

§. 2. Ta zgodba je za nas verlo poducna. Iz nje spo¬
znamo, da je Bog milostliv, usmilen, ves dobrolliv, da ne
želi smer ti grešnika, terme da se spreoberne in živi; iz nje


*'

15

vidimo, da Bog hudo studi, da grešnika kaznuje. Zgled So-
domljanov nas uči, da hitro mine sreča hudobnežev, da nad
njih pregrehe slednih vendar pravična šiba božja pridere.
„ Vidil sim ga“, pravi pobožen David,  „ hudobneža, bil je
povikšan in povzdignjen, kakor cedri na Libani. Ko sim
potem pa mimo šel, glej! že ga ni bilo več, iskal sim ga, pa
nikoli nikder ga ni bilo najti.  “ Nasproti pa je sreča pobož¬
nega stanovitna; Bog ga v njegovem upanji ne pusti v sra¬
moto zabresti.

Abraham in Izak.

§. 1. Abraham in Sarabila sla jako vesela svojega sina
Izaka;  bilje pobožen in pokoren. Veči je prihajal, bolj je
bil pobožen in bogaboječ; zatoraj je bil tudi veselje in ve¬
liko upanje svojih staršev. Pa Bog je hotel vero inpokoršino
Abrahama skusiti, jeli bi bil pripravljen dati, ko bi Bog ho¬
tel, tudi kar ima naj ljubšega. Kar je pa Abraham imel naj
dražjega, je bil pobožen Izak. Ravno tega ljubega sina,
hoče Bog, da bi mu ga Abraham daroval. Koliko britko
žalost je pač ljubeznivi oče v svojem serci občutil, ko je
zaslišal ti božji ukaz. Ali kar Bog hoče, je Abraham voljen
včiniti. Poln vere in zaupanja, da Bog le to hoče, kar je
dobro in koristno — če ravno ljudje tega vselej ne raziimijo,
— pelje Abraham s težkim serdcem svojega sina na goro
Moria,  ktero mu je Bog odločil, ter vzeme derv, jih naloži
Izaku, on pa nese ogenj in nož. Izak, vidivši vso pripravo
za daritvo, vpraša: „Oče! tu so derva in ogenj, kde pa je
dar?“ Bridkoga serdca odgovori Abraham: „Za dar bo že
Bog skcrbel, ljubi sin!“ Ni mu mogel oče povedati, daje
on sam tisti dar.

§. 2. Ko je na Morii že vse pripravljeno za daritvo,
hoče Ahraham svojega sina Izaka darovati; ali glej, angel
božji zavpije: „Abraham! stoj, ne stori nič žalega mladen¬
ki! Bog je tvojo vero in pokoršino skusil, in vidil, da ga
bolje ljubiš, ko svojega edinoga sina.“ — Ves vesel bi rad
sdaj Gospodu hvalen dar zažgal. In glej v goščavi teči’
oven za roge zapleten. Vzeme ga Abraham, in ga daruje
Gospodu v hvalen dar. Bog ponovi sdaj Abrahamu že prej

16

storjeno obljubo, da bo njegov zarod tako pomnožil, ko
zvezde na nebi in pesek ob morji, da bo iz njegovoga za¬
roda Mesta,  po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi na
zemlji.

§. 3. Zares, Gospodovi sklepi so prečudni, nepresled-
live njegove poti! Gospod vse lepo izpelje! Kteri Boga lju¬
bijo, jim so vse reči k dobremu. Kar Bog stori, je prav stor¬
jeno; kor on pošlje in ukaze, je vselej dobro in koristno.

§. 4. Zgled pobožnega Abrahama naj nas priganja v
Boga verovati, v Boga upati in voljno spolnovati božje za¬
povedi, naj se nam tudi še tako težke dozdevajo. Otroci,
navadite se že sdaj Boga čez vse ljubiti, z voljoj delati, kar
on zapoveduje, potler bote tudi na stare dni lehko na tenko
spolnovati božje zapovedi.

§. 5. Po tej skušnji je še dolgo pobožna družina po¬
kojno, veselo živela, dokler je Sara 127 let stara, umerla.
Abraham je njivo kupil, kamor je truplo svoje žene pokopal.

§. 6. Ko je Izak štirdeset let star, ga je željel oče
oženiti. Abraham jeskerbel, da bi njegov Sin tako ženo do¬
bil, ktera se Boga boji, in božje zapovedi spolnuje. Pošle
tedaj svojega zvestoga hlapca Eliezera, da bi njegovemu
Sinu tako ženo poiskal. „Idi“, reče Abraham Eliezeru, „in
izberi ženo mojemu Sinu, pa ne med malikovavci, temoč
med hčerami moje rodbine." Hlapec vzame deset velblu-
dov *)  izmed Abrahamove črede, jih otovori s brešnom
in z mnogimi darili za nevesto in njene stariše, ter gre v
Mesopotamio, rojstno deželo svojega gospodarja, v mesto
Haran. Ednoga dne zvečer doide do tega mesta.

§. 7. Eliezer ostane pri studenci, kamor so mestne hčere
po vodo hodile. Boga je klical na pomoč, da bi svoj opra¬
vek dobro opravil. Molil je: „Prosim te, o Bog, bodi mi na
pomoč, da dobim dobro, pobožno nevesto sinu mojega go¬
spodarja. To mi bodi znamnje tvoje volje: Ktera devica, ko
jo prosim, mi bo dala piti, in bo tudi še moje velblude napo¬
jila, ona bo naj bolja nevesta za Izaka." Se ni zmolil, ko
pride deklica iz mesta po vode k studencu, in prošena poda
ne samo Eliezeru piti, nego napoji tudi njegove velblude.
Ta divica se Eliezeru s svojoj ponižnostjo in postrežnostjo
prikupi. Obdaril jo je s zlatimi uhankami in jo vprašal: »Hči,
čegava si? Alije prostora prenočiti na domu tvojega očeta?"

*) Velblud = kamela; **) brešno = strošek, jed za popotnico.

XI.

17

Deklica odgovori: » Rebeka  sim, Baiuelova liči." Eliezer je
Boga hvalil, da je la deklica ravno iz Abrahamove rodbine.

§. 8. Berž dirja deklica domu, in pove vse to. Imela je
tudi brata , Labana  po imenu. Ko vidi Laban pri sestri zlate
uhanke in zapestnice, in sliši, kaj vse pripoveduje, hrti k
možu, in mu reče: »Prijatel božji, kaj zunaj stojiš? Berž
poidi v hišo! Pospravil sim vse in tudi kamelam prostora
naredil." Eliezer pove, zakaj daje poslan, in reče: „ Ali mi
hočete svojo hčer, Rebeko, nevesto dati za Izaka?" Mu
odgovore: »Spoznamo, daje to volja božja, kteri se ne bo¬
mo ustavljali." Eliezer poklekne, in zahvali s veselim serd-
cem Boga, da mu je tako dobrotlivo pomogel Abrahamovo
naročilo doveršiti. Eliezer in Rebeka se domu verneta z
nekaj deklami vred, ktere je Rebeka za svojo postrežbo
seboj na Kanaansko vzela. Prav mirno, veselo sta Izak in
Rebeka živela.

§. 5. Bog vlada dostikrat čudovito človeške prigodbe,
pa vselej po svojih brez konca modrih, dobrotlivih sklepih.
Nekatere neznatne okolšine v našem zivlenji se nam zdi,
da se le naklonijo, pa ne naklonijo se, tetnob Bog jih
obraba in vlada nam na korist.

XI. Izak in Jakob.

§. 1. Izak imel je dva sina, Ezava  in Jakoba;  bila sta
po duši in telesi eden od drugega močno različna. Ezau bil je
ves dlačen, kosmat, divji, čemerliv, prešeren; rad je na lov
zahajal. Jakob je bil pohleven, tih; rad je ostajal doma, iz¬
volil si je krotko pastirsko živlenje, pri tom je pa tudi svo-
jej materi pomagal; zato gaje raje, ko Ezava imela.

§. 2. Nekda pride Ezau ves truden iz šume; velika
lakota ga ima. Jakob je baš ***) lečno kašo kuhal, zatoraj
mu Ezau reče: »Daj mi to jed, in dam ti svoje pervenstvo"
(to je: pravice pervorojenega). Jakob hoče tega gotov biti,
zato Ezavu reče: »Priseži, da mi prepustiš pervenstvo."
Ezau, ki ni hotel svoje želje ukrotiti, poterdi svojo obljubo

*) Nakloni se = nakluči se,  nameri se. *) **) Šuma, goša, les,

gojzd. ***) Baš, ravno.

Zgodovina sv. vere. 2

18

s prisegoj, je in ne pomisli, da bi utegnil svoje obljube s
časom kesati se.

§. 3- Večkrat so nastali med bratoma prepiri, kajti
Ezau je svojoj čemernostjo in divjim zaderžanjem pogon
daval. Ali popolno sovražtvo se le med jima nastane, ko je
Rebeka mlajemu sinu Jakobu blagoslov pervenstva skusila
zadobiti. Ko naimer Izak na stare dni oslepne in čuti, da se
mu konec živlenja bliža, rečeEzavu: „Pojdinalov, moj
sin! če kaj vloviš, mi jed napravi, kakoršno veš, da jo rad
jem. Po tem te bom blagoslovil, prej da umerjem.“

§. 4. Ko Rebeka to sliši, pregovori Jakoba, da si ovije
roke in goli vrat.s kozličovnoj, da obleče Ezava naj lepše
oblačilo, nese po divje pripravljenoga kozliča očetu, ter ga
prosi za blagoslov pervenstva. Izak je jedel, blagoslovil
Jakoba, kteroga je Ezava mislil, in rekel: „Bog ti daj roso
z neba in rodovitno deželo, žita in vina obilno. Narodi naj ti
služijo, tvoji bratje naj ti bodo pokorni. Gorje mu, kteri ti
hudo želi; blagor mu, kteri ti dobro želi.“

§. 5. Ko Ezau domu pride, in očeta za blagoslov prosi,
je na svetlo prišlo, da je oče že Jakoba blagoslovil. Kajti
Ezau, kar se je zgodilo, prenarediti ni mogel, in je bil že
prej svojemu bratu pravico pervenstva za lečno kašo ne¬
premišljeno prodal; bi bil moral vse to voljno poterpeti. Alj
Ezau za tega del razserden žuga v jezi svojega brata
umoriti.

XII. Jakob in Ezau.

§. 1. Pred serdom divjega brata mora Jakob od doma
pobegnuti. Sel je na Mesopotamsko. Na tej poti mora pod
milim nebom prenočiti. Kamen si dene pod glavo, ter za¬
spi. V sneh se mu Bog prav prijazen razodene. Vidilje
lestvo, *)  ktera je od zemlje do neba segla; božji angeli
hodijo po njej gor no dol. Verh lestve je vidil Boga sloneti,
kteri mu reče: „Jaz sim Bog, ki meje tvoj ded Abraham
molil, in me tudi tvoj oče Izak moli. Zemljo, na kteri spiš,
bom tebi in tvojemu zarodu dal, in iz njih zaroda bo Mesia

*) Lestva, lojtra, gred,


19

rojen. Sprevodil te bom v tujo deželo, iz katere te bom spet
zdravega nazaj pripeljal v hišo tvojega očeta, ako boš le
vedno moje zapovedi spolnoval." Jakob iz spanja prebu-
divši se, reče ves vesel: »Zares tuje  tudi Bog nazočen;
tega nisim vedel, božja hiša je tu in vrata nebeške!" Ka¬
men, kojega je imel pod glavoj, postavi za spomin po konci,
ter ga s oljem oblije. Po tej nebeški prikazni poterdjen Ja¬
kob zauplivo veruje, da ga Bog tudi v tujini varoval in bla¬
goslovil bo; zakaj Bog je povsod nazočen.

§. 2. Jakob je služil 20 let pri svojem stricu Labanu,
kteri ga jeterdo imel; torej je sklenul se poverniti v svoj
rojstni kraj. Kadar se je kraju približal, v kojem je Ezau
stanoval, mu pošle sporočnikov in lepih darov njega poto¬
lažit. Sporočniki se povernejo Jakobu povedat, da mu Ezau
na proti pride in pa 400 mož z njim. Jakob se zboji, in raz¬
deli svoje ljudi in živino v tri razdele; in ko vidi Ezaua
priti, se mu sedemkrat do tla prikloni; Ezau pa Jakoba ob¬
jame in poljubi, in obadva se veselja jokata.

§. 3. Vedno zaupajmo v Boga, kakor je zaupal Jakob.
Bog nam bo voditel in obe tudi v tujini , kder nam ne bodo
mogli starih' ne s besedoj ne s djanjem pomagati. /Saj Bog je
povsod pri nas, dasiravno smo daleč od svojih starišev , ali
zapuščeni od svojih znancov od svojih prijatelov; le vedno
bodimo pobožni, bogaboječi, da bodemo božje pomoči, božjega
varstva vredni.  „ Zroči Gospodu svoje pote, upaj v nja; on bo
vse prav naredil .“

XIII. Jožef in njegovi bratje.

§. 1. Jakob je imel dvanajst sinov. Naj mlajša med jimi
bila sta Jožef  in Benjamin.  Jožef bil je očetu naj dragši,
kajti je bil zares verli in pobožen, nikdar se ni udeležil na-
opačnosti in grehov svojih starejih bratov. Ravno zato mu
oče, da mu zavoljo njega lepoga zaderžanja veselje včinijo,
pisano suknjo omislijo. Za toga del ga začnejo brati sov¬
ražiti in čertiti. Ali pa smemo komu za lepšega oblačila voljo
nevošlivi biti, in ga sovražiti?

§.2. Jožef ima nekdaj dvoje sanje, s katerimi si je še-
huje sovražtvo svojih bratov na glavo nakopal. Od sedaj mu

S*

so

nikdar več lepe besede ne dajo, še prijazno pogledati ga ne
moreje več. »Zdelo se mi je“, pripoveduje Jožef bratom,
„da režemo snopje na polji. Moji snopi so vstali in se po
konci postavili, vaši snopi so pa mojim priklanjali se. Še
drugobart se mi je sanjalo, da se mi solnce, mesec in ednajst
zvezd priklanja." Zavoljo teh sanj ga bratje še bolj sovra¬
žijo, kajti so menili, da hoče Jožef njih gospod biti; še sam
oče mu pravijo : »Kaj bomo lehkič jaz, tvoja mati in tvoji
bratje tebi podložni?"

§. 3. Bratje so pripravne priložnosti pričakovali svoj
čemer *)  do Jožefa v djanji pokazati. Priložnost se jim na¬
meri. Enkrat gredo Jožefovi brati s svojimi čredami daleč
od doma. Oče so rekli Jožefu: »Pojdi in poglej, ali je vse
prav pri bratih in živini, in pridi mi povedat, kaj se godi."
Pokorn Jožef hitro gre. Redar ga bratje od daleč priti vi¬
dijo, se v njihovih serdcih stari čemer do njega zbudi. »Vi¬
dite", pravijo, »vidite ga, sdaj sanjač pride; ubimo ga, in
verzimo ga v kako jamo, in očetu rečemo, da gaje divja
zver požerla. Bodemo le vidili, čemu so mu sanje."

§. 4. Vidite, kam sovraštvo in maščevanje človeka za¬
pelje , ako se jima ne ustavlja! Skoro bili bi brata umorili,
ako bi jih ne bil Bog zaderžal, k ter i je Jožefa za velike reči
namenil.

§. 5. Ruben, naj starji brat jih z Iepoga nagovarja, in
skuša od tega strašnoga sklepa jih odverniti. »Oh!“ jim
reče, »nikar vendar ne oskrunajte svojih rok s kervjo svo¬
jega brata; raje ga že verzite v tisti le prazen vodnjak!"
Sam pri sebi je mislil, če ga v vodnjak veržejo , pojdem, ga
izlečem, in k očetu ga nazaj popeljem.

§. 6. Neusniileni bratje včinijo, kakor jim je Ruben
svetoval, potlcr sedejo mirni k jedi, ko bi ne bili nič hudega
včinili. Ruben pa ne more med tako nečloveškimi bratmi
jesti, jih zapusti, gre in misli, kako bi Jožefa otel.

§. 7. Ko bratje šejužnajo, pridejo Ismaelskitergovci**),
ki so šli v Egipt, in so s kojekakvoj roboj, zlasti pa tudi s
sužnikami kupčevali. Tedaj reče Juda svojim bratom : »Kaj
nam pomaga, če naš brat lakote umerje? Prodajmo ga raje
sužnika tim le mimo gredočim tergovcem; saj je vendar le
naš brat." Te besede se bratom dopadejo. Jožefa iz vod¬
njaka potegnejo, in prodajo mladenča, še le šestnajst let

*) Čemer, serd, jeza. **) Tergovec, kupčevavec.

21

staroga, tergovcem za dvajset srebernikov. Jožef prosi,
zdihuje, se joče, ali vse nič ne pomaga; moral je iti sužnik
v tujo deželo brez upanja še kedaj viditi svojega očeta.

§. 8. Ali kaj hočejo neusmileni bratje ubogemu očetu
povedati? Kozliča zakolejo, Jožefovo pisano suknjo u kerv
pomočijo, ter jo pošlejo vso kervavo očetu in oznanijo mu:
„To suknjo le smo najšli; poglejte! ali je suknja vašega
sina?" Ubogi oče kmali spozna suknjo svojega sina, ves
žalosten se začne na glas jokati: „Mojega sina suknja je!
silno huda zverina je mojega Jožefa požerla!" Jakob pre-
terga gorno oblačilo po sebi, se obleče vresovnik, in se
joče neprenehoma. Bratje, se ve, se prestrašijo nad žalostjo
in jokom svojega očeta; prizadevali so si potolažiti ga, ali
nič ni pomagalo. „Pustiie me jokati", jim reče žalosten oče,
„jokal se bom, dokler ne pojdem za Jožefom pod zemljo."

§. 9. Ta prigodba je za nas verlo poducna. Iz nje vidimo
prav obilno, v kake strašne pregrehe sovražtvo, pa nevošli-
vost pripravi. Toraj zatirajmo vsak začetek sovraživa in ne-
vošlivosti v svojem serdci; zakaj z jima bi se pred Bogom silno
pregrešili, in ljubezni nasproti ravnali, ktero smo vsakemu
človeku dolžni.

§. 10. Ostanite dobri, ko bi tudi vaši bratje, vaše sestre
kaj hudega počenjali. Ne dajte se jim v greh zapeljati. Sva¬
rite jih raje ljubeznivo in krotko; ako se pa ne poboljšajo,
starišem povejte; alj ne iz sovraživa, ne iz mašbevanja, nego
iz ljubezni; da jih stariši posvarijo in poboljšajo.

§. 11. Ismaelci Jožefa pripelejo v Egipt in ga prodajo
imenitnemu gospodu, kraljevomu dvorniku Putifaru. Jožef
je zvesto vse opravlal, kar mu je bilo naročeno, in sije v
kratkem vso ljubezen, vse zaupanje svojega gospoda pri¬
dobil, tako da mu je toti vse gospodstvo zročil. Srečno, za¬
dovoljno je živel Jožef. Ali njegova sreča je le kratka bila.
Putifarova žena, sama hudobna, misli tudi Jožefa v hudo¬
bijo zapeljati. Ali Jožef se ne da zapeljati; reče ji: „Kako
bi jaz mogel včiniti takšo hudobijo nazoči Boga, kteri je
pjovsod, kteri vse vidi; kako bi mogel grešiti soper njega!"
Zena se na to tako razčemeri, da nedolžnega Jožefa pri
svojem možu zatoži, da je on hotel njo v greh zapeljati.
Putifar ženi verjame, in ukaže pobožnega, nedolžnega Jo¬
žefa v ječo djati.

§. 12. Blažen , kdor ima čisto vest, in toraj Boga pri-
jatla; zakaj Bog ga bo rešil o svojem časi in mu pomagal!

22

Jožef imel jc čisto vest, zato v ječi ni obupal. Tudi v ječi
je kmali toliko ljubezni pri ječarji naišel, da vse sojetnike
njegovi oblasti zroči.

§. 13. Med jetniki bila sta tudi kraljevi veliki točar in
veliki pekar. Oba imata enkrat sanje, zavoljo kterih sta vsa
pobita. Jožef, ki je že sam veliko terplenja, veliko brhkosti
skusil, in je zato terpince omiloval, ju milo vpraša: »Kaj
sta danas tako otožna?" Veliki točar pripove sanje, ktcre
je imel, in pravi: »Sanjalo se mi je, da vidim vinsko terto s
tremi mladikami. Rastila je, žeodegnala, ocvetela, in grozdje
na nji dozorilo. Jaz pa sim kraljevo čašo v rokah imel;
vzemem grozd, ga ožmičem v čašo in ga kralju podam."

§. 14. Na to odgovori Jožef: »Sanje prav razlagati je
božja reč. Nihče jih ne more razložiti, če nima posebnoga
razodetja od Boga." In Jožef je imel zares posebno razo¬
detje božje , da je mogel sanje prav razložiti. Rekel je vc-
likomu točarju: »Čez tri dni te bo kralj sopet u prejšno
službo vzel, da mu boš sopet čaše podajal, ko prej. In kc-
dar ti bo sopet dobro", mu še Jožef reče, »spomni se tudi
mene, pomagaj mi iz ječe, v katero sim po nedolžnem pah¬
njen. Hebrejec sim, iz same ncvošlivosti in sovražtva v
sužnost na Egiptovsko prodan."

§. 15. Veliki pekar vidivši da je Jožef točarju sanje
dobro razložil, začne tudi svoje sanje pripovedovati, rekoč:
»Meni se je pa senjalo, da imam tri košare na glavi. V ko¬
šari, ktera je bila na verhi, sim nesel za kralja mnogoterih
jedi pekovskega dela; pa ptice so iz nje jedle." Jožef reče:
»Čez tri dni sc bo kralj tudi tebe spomnil; ali umoril te bo,
in ukazal tvoje truplo obesiti, in ptice bodo meso kavsalc
iz tebe."

§. 16. Tri dni potem je bil kraljev god. Veliko gosto¬
vanje je napravil kralj svojim služavnikom; pri mizi mu
točar in pekar v misel prideta. Ukazal je točarja v prejšno
službo postaviti; pekarja pa umoriti in njegovo truplo
obesiti.

§. 17. V tej zgodbi je mnogo haslivih naukov.  — Ali
bi bil pač Jožef na Putifarovem domi tako hitro pri svojem
gospodi ljubezen in zaupanje naisel, ko bi se ne bil v mladih
letih nekaj haslivoga naučil, ko bi marlivosti, delavnosti se
ne bil privadil?

■*) Čaša, kupa, krožica, kožar c.

23

§. 18. Nikoli nikdar se ne dajte drugim v hudobije za¬
peljati! Mislite ko Jožef prav pogosto na Boga, ki je povsod
nazoren, ki vse vidi, ki vse hudo sovraži iti le dobro ljubi .
Jeli bi si upali nazoci starisev ali učenikov kaj hudoga vči-
niti? Koliko bolj se morate bojati nazoci Boga kaj nedostoj¬
nega ali nedopuščenega početi! Bojte se Boga, varujte se
hudega; Boga imejte pred očmi, Boga imejte v svojem serdci,
nikar v noben greh ne dovolite: in Bog vam bo v sik dar po¬
magal, vas tudi v stiskah in bridkostih nikoli zapustil ne bo.

XIV. Jožef povišan; njegovi bratji pridejo
v Egipt.

§. 1. Primerilo seje, daje kralj sam prav nepokojnc
sanje imel, kterih ni eden Egiptovskih modrianov in sanjo-
razlagavcov ni mogel razložiti. Točar, spomnivši se sdaj
na Jožefa, reče kralju: »Izraelski sužcn je v ječi, kteri je
meni in vclikomu pekarju sanje, ktere sva imela, razložil;
po njegovej razlagi se je vse na tenko zgodilo." Berž je
bil Jožef iz ječe dopeljan, pred kralja postavlen. Takrat je
bil Jožef v tridesetem leti svojega živlenja.

§. 2. Kralj Jožefa prijazno nagovorirekoč: »Sanje sim
imel, in slišim od tebe, da veš vse sanje prav modro raz¬
lagati." Jožef mu odgovori: „Bog bo mojemu gospodu sre¬
čo naznanil." Faraon začne: »Zdelo sc mi je, da stojim pri
Nili reki. Sedem lepo rejenih krav pride iz vode, in se po
bregi pasejo. Za njimi pa pride sedem gerdih slokih krav iz
reke. Sloke krave so unih sedem debelih požerle, pa niso
bile nič debeljše. V tem se prebudim in mislim, kaj bi te
sanje pomenile: pa si jih nisim mogel razložiti. Na to so-
pet zaspim, in sopet se mi je sanjalo. Vidil sim sedem pol¬
nih klasov iz ednoga stebla poganjati. Za njimi jih priraste
sedem drobnih snetlivih klasov. Drobni požro polne klase,
pa vendar niso bili polni."

§. 3. Jožef odgovori: »Oboje sanje so ednoga pomena.
Sedem debelih krav in sedem polnih klasov pomeni sedem
rodovitnih let, koje bo Bog poslal v Egipt. Za jimi pa pride
sedem nerodovitnih let, ko po vsem Egipti nič ne poraste,
in se bo vsa obilnost rodovitnih let pojedla. Svetujem ti te-

24

daj, kralj, poišči umnega moža, ki bo obilnost bogatih let
v žitnice spravljal, da bo ob dragoči kaj jesti.“

§. 4. Kakor razlaga sanj, ravno tako tudi te modri sovet
kralju toliko dopade, da je koj rekel: „Kde dobimo koga,
da bi bil kakor ti od Boga razsvitljen? 8  Reče tedaj Jožefu:
„Ker ti je Bog vse razodel, kar si govoril, bomli mogel
naiti modrejega moža, in tebi ednakega? Ti bodi čez mojo
liišo, in vse ljudstvo naj sluša tvoje ukaze; samo v kralje¬
vem sedeži bom vikši od tebe.“ Nato  izsneme kralj svoj
perstan, in ga Jožefu na perst natekne; ga v belo tenčico
obleče, kakoršno so preroki dežele nosili, mu obesi zlati
lanec *) okoli vrata, ga reče v kraljevi kočii po mesti pe¬
ljati, in pred jim klicati: ,,Deželni oče je te le! vsak mu
skaži pokoršino in čast; on je deželo otel.“

§. 5. Tako je bil Jožef počasten in povišan. Bog je
tako hotel! Pa mnogi ljudje, ktere Bog odobroti in osreči,
pozabijo njega in prejetih dobrot se prevzemejo, napihnejo,
se povdajo svojim hudim željam in strastim. Takši ni bil
Jožef. Vedno pobožen, ponižen se v svoji sreči ni prevzel;
vsakemu je ponižen, prijazen. Hodil je po deželi, žito je
kupoval in ga v žitnice spravljal.

§. 6. Kako dobrotlivo je Jožef po svojih modrih na-
redbah za vso deželo skerbel, se je posebno v hudih leti¬
nah pokazalo. Ne le po Egiptovskem, tudi v okolnih de¬
želah je prihajala velika lakota, ali v Egipti se je lehko po¬
magalo, kajti je bilo mnogo žitnic polnih žita. Žitnice se
sdaj odprejo; ne samo Egipčanom, nego tudi drugom naro¬
dom se je žito prodavalo.

§. 7. Kdor zmirom pobožen, bogaboječ ostane, mu bo
na zadnje gotovo dobro . To vidimo nad Jožefom. Njegovo
terplenje, njegove bridkosti so ga k sreči, h kraljevi časti
pripeljale. Nadloge so ga priganjale, da je Bogazmirom bolj
ljubil, in toliko bolj ter dno v Boga zaupal, kajti je bil od
bratov prodan, v ječo pahnjen, od vsih ljudi zapuščen.  —
Navadite se, vsako terplenje, liter o vas zadene , vsako zlo,
ktero se vam primeri, poterpežlivo, prenašati, potem zmirom
bolji prihajati, Boga dalje bolj ljubiti, na Boga bolj zaupati,
njegovi sveti volji dalje bolj pokornim biti. Bog nam gotovo
vse nadloge le za naš hasek pošle. Ali ni moral tudi Jožef

*) Lanec, veriga, ketina.

25

po ternjevi poti iti, daje otel vso deželo , da je bil dobrotnik,
ohranitel svojega obeta in svojih bratovi

§.8. Tudi po Kanaanskem, kder so Jožefov oče in
bratje živeli, je nastala huda dragoča. Ko Jakob zve, da je
v Egipti žita na prodaj, pošle svojih deset starejih sinov
tj e, žita kupit; le Benjamina naj mlajega sina je pri sebi za-
deržal. Pridejo v Egipt. Kakor vsim, kteri so po žito ho¬
dili, je tudi Jakobovim sinom k Jožefu naukazano. Ko se
mu bližajo, se mu po navadi juternih dežel do zemlje pri¬
klanjajo. Jožef spozna kmalo svoje brate; brati ga pa ne
poznajo, in tudi on se dela, kakor da bi jih ne poznal. Po
tolmači je z jimi govoril, in jih vpraša: „Kdo ste? Od kod
pridete?" Mu odgovore: „Iz Kanaanskega smo, in pridemo
žita kupil." »Ni tako ne, ogleduhi ste; ste prišli deželo
ogledovat, da bi jo z vojskoj zajeli!" Vsi prestrašeni mu
odgovore: „Gosod, tega ne! Mi tvoji hlapci ne mislimo nič
hudega. Bratje smo, sini ednoga očeta; dvanajst nas je
bilo; naj mlaji bratje doma pri očetu, ednega pa ni več pri
živlenju." — Jožef jim na to reče: „Je prav, hočem se
prepričati, ali govorite resnico. Eden izmed vas naj gre
domu, naj pripelje naj mlajega brata, od kateroga pravite,
daje doma pri očeti. Vi drugi ste pa le čas moji jetniki."
Potem jih ukaže vse na tri dni v ječo djati.

§. 9. Tretji dan reče Jožef brate iz ječe pred se dopeljati,
in jim reče: „Po milosti hočem z vami ravnati, in vas vse,
razun ednoga izpustim. Te ostane zastavljen, dokler mi
svojega mlajega brata ne dopeljate." Sdaj si brati mislijo,
kako so ravnali s Jožefom, in po Hebrejsko pravijo med se¬
boj: „Po pravici terpimo vse to; nad svojim bratom smo se
pregrešili, kajti vidili smo bridkost njegove duše, ko nas je
lepo prosil, pa ga nismo uslišali! Zato je ta nadloga na nas
prišla." Ruben jim reče: „ Ali vam nisim rekel, ne pregrešite
se nad mladenčcm! pa niste me poslušali. Sdaj le se nam
njegova kerv utepa!" — Tako človeku huda vest tudi čez
več let še pregreho očita! Kdor se krivoga ve, mora vsako
nesrečo, ki ga zadene, za božjo šibo spoznati.

§. 10. Kajti je Jožef razumel svoje brate — dasiravno
je po tolmači ž jimi govoril — se mu serdce od ljubezni
taja; obernil seje nekoliko od njih, in se jokal; ali prišel
je sopet nazaj in ukazal Simeona nazoči vsili ukleniti. Svo-

26

jim služavnikom pa ukaže njih vreče *) s žitom nasipati,
in vsakomu denarje u vrečo nazaj djati, ktere so za žito
seboj prinesli. Potem otovorijo svoje osle, pa sc vernejo
domu. Ko v bližni gostivnici vreče odvežejo, pa svoj denar
najdejo, se silno prestrašijo, in se boje, da jih nebi za tate
spoznali.

§. 11. Grejo dalje domu. Ko pridejo k očetu, rečejo:
„Oče! v Egipti kraljuje hud Gospod; ogleduhe nas je ime¬
noval. Ko smo povedali mu, daje naj mlaji brat še doma,
eden pa je že umeri, nam je zapovedal, da moramo tudi naj
mlajega brata mu dopeljati. Zato je Simeona jetnika prider-
žal.“ Nova britkost je bila to za žalostnega očeta. „Ob vse
moje otroke me bote spravili*, žalujejo stari oče. „ Jožefa
ni več; Simeon je v ječi; še Benjamina mi hočete vzeti?*
lluben bi rad očeta potolažil, in reče : „Meni zaupajte brata;
ako ga ne dopeljem nazaj, hočem dva svojih sinov zgubiti
za nja." Ali Jakob se ne more pripraviti, da bi pustil od
sebe naj mlajega sina, zakaj nesreča z Jožefom ga je
oplašila.

§. 12. Lakota je pritiskala; žito, ktero so bili sini iz
Egipta prinesli, začne pohajati; tedaj reče Jakob: »Poidite
doli v Egipt, kupite žita, da lakote ne umerjemo." »Brez
Benjamina", reče Juda, »ne smemo priti. Dajte toraj mla-
denča z nami; jaz sim porok za nja, mene zanj primite."
Jakob jim da svojega ljubega sina; s kako bridkim serd-
ccm je svojega ljubčeka od sebe dal, si lehko mislimo.
Rekel je: „Da vam bo ojster gospod v Egipti milostliv,
vzemite v svojih posodah naj boljega sadja te dežele, in ne¬
site možu daril. Vzemite tudi denarje seboj, ktere ste naišli
u vrečah, lehkič je kakša zmota; vzemite tudi še drugih de¬
narjev seboj, da žita kupite dovolj. Bog vsemogočni vam
daj pri možu v Egipti usmilenje doseči."

§. 13. Oh, koliko bridkosti napravijo zločesta detca
svojim starišem! Kolika reva izvira velikrat iz edne same
hudobije! Vsa nesreča vsa žalost Jakobova je izvirala iz toga,
da so brati Jožefa sovražili, in mujalni bili! Da bi se

pač mi vsakega gresnoga nagnenja varovali, in vsakega hu¬
dega dela se bali, zakaj iz hudega dela je le nesreča, je le
pogublenje!

*) Vreča, žakel. **) Zločest, hudoben, lagoden. ***) Jalen,

nevošliv.

27

§. 14. Jakobovi sini grejo sdaj s denarji in darmi v
Egipt. Ko pridejo v Egipt, jih reče Jožef v svojo hišo pe¬
ljati, in dober obed jim napraviti; hotel je naimer s temi
moži obedovati. Bratje — kajti jim huda vest še zmirom
krivico očitala je— se tega silno prestrašijo; menili so, samo
zato so v gospodovo hišo peljani, da jih bodo ko tatove
strahovali, in v sužnost djali. Rekli so tedaj hišniku, da so
denarje seboj prinesli, ktcre so v svojih vrečah naišli, in
niso vedeli, kako so v nje prišli. Hišnik je tolaži, rekoč:
„Le brez skerbi zavoljo toga bodite; jaz sim vaše denarje
že prejel, kar ste u vrečah dobili, vam je Bog dal." Vode
jim prinese, da si noge umijejo, položi njihovim oslom, in
Simeona jim iz ječe pripelje. Sdaj začnejo veseljiinserčneji
prihajati.

§. 15. Ko Jožef v hišo stopi, padejo vsi pred nja na
kolena, in mu podajo vsak svoje darc. Jožef jih prijazno
pozdravi in vpraša: „So li zdravi vas oče?" Potem pogleda
svojega naj mlajega brata, kteri je z njim Rahelo mater imel,
ter mu reče: „Bog ti daj vse dobro, sin moj!" Pri teh be¬
sedah se mu je milo storilo nad bratom iz ljubezni do njega
in se razjoče. Ko si Jožef solze obriše, se k obedu vsedejo.
Benjamin dobi v znamnje posebne ljubezni Jožefove vsega
petkrat več, ko drugi brati.

§. 16. Jožef ukaže svojemu hišniku : »Napolni možem
vreče s žitom, kar ga ide v nje. Deni verh žita vsakomu
njegove denarje, u vrečo naj mlajega pa še mojo sreberno
kupo.“ Drugo jutro bratje zgodej odrinejo; nič hudega si ne
domišljujejo. Še le zapustili so mestne vrata; že Jožef
ukaže hišniku za jimi hiteti. Hišnik jih terdo prime rekoč:
»Zakaj ste tako nczahvalni, da ste sreberno kupo, ko moj
gospod iz nje pije, ukradli ?"

§. 17. Brati si niso v tej reči nikakšne krivice svesti,
zato rečejo: „Kaj mi bi učinili bili kaj takega, in tvojemu
gospodu sreberno kupo ukradli? Umerje izmed nas naj tisti,
pri kterem se kupa najde; pa še verh tega vsi drugi bodimo
tvoji sužniki!" »Tega ne", odgovori hišnik, »le tisti bosuž-
nik mojega gospoda, pri kterem se kupa najde."

§. 18. Kar se jim nemogoče zdelo je, se je resnično
pokazalo; v Benjaminovi vreči bila je sreberna kupa. Od
žalosti in bridkosti si bratje vse oblačila na sebi prelergajo,
in vsi s Benjaminom vred se vernejo sopet v mesto. — Jo¬
žef jim reče: »Zakaj ste mi to naredili?" Juda odgovori:

28

„Kaj hočemo reči svojemu gospodu? Bog je naisel krivico
nad nami; zato se nam tako godi. Glej! mi vsi smo tvoji
sužni!" Jožef reče: „Kratko nikar, tega ne morem storiti,
kteri je kupo ukradel, tisti bo moj sužen/ vi pa idite prosti
k svojemu očetu." Juda reče: „Gospod! jaz naj bom tvoj
sužnik namesti Benjamina; zakaj jaz sim se staremu očetu
poroka ponudil za nja. Če ga seboj ne dopeljemo, bo brid¬
kost starega očeta pod zemljo spravila." Jožef se sdaj ne
more nič več premagati. Egipčanom, ki so okoli njega,
ukaže iz hiše iti, potem se razjoče na glas, in po hebrejsko
reče: „ Jaz sim Jožef, vaš brat! ki ste me na Egiptovsko
prodali. Ali res še živijo moj oče?"

§. 19. Bratje prevelikega straha vsi oterpnjeni kar be¬
sedice pregovoriti ne morejo. Jožef jih tolaži rekoč: „Ne
bojte se; ne vi, Bog me je sem poslal, da dobite jedi za
živež. Zakaj dve leti ste, kar se je lakota začela v deželi,
in še pet let bo, v katerih se ne bo dalo ne orati ne žeti.
Bog me je za očeta postavil Faraonu, za gospoda vse nje¬
gove hiše, in za poglavarja po vsej egiptovski deželi. Hitite
do mojega očeta, recite jim: Jožef vaš sin, vam sporoči:
Bog me je postavil gospoda vse egiptovske dežele; doli k
meni pridite. Bodite pri meni vi in vaši sinovi; jaz bom vas
živil, vas, in kar vas je, vse." Jožef da še vsakomu, zlasti
Benjaminu, darov, in tudi očetu jih pošle; verli tega še za
obložene osliče jim živeža da, in po tem jih odpravi. Pri od¬
hodu jim še reče: „!Ve kregajte se po poti zavoljo nekda¬
njega; vse naj se pozabi."

XV. Jakob pride v Egipt.

§. 1. Kralj je zaslišal, da so prišli Jožefovi bratje v
Egipt. Tega vesel, ukaže Jožefu, po starega očeta in nji¬
hovo rodovino poslati, in jim v Egipti posebno deželo od-
kazati, kder bodo za svoje črede dovolj paše imeli.

§. 2. Bratje pridejo domu, in povejo očetu: „ Jožef vaš
sin še živi, in gospoduje čez vso egiptovsko deželo!" Ja¬
kob jim ne verjame. Ko mu pa vse od kraja povejo, in vo¬
zove pokažejo, da se popelje v Egipt, se razveseli, in poln
veselja zaupije: „Dosti mi je, da le še moj sin Jožef živi!"


N


29

Dobri starši nimajo vecega veselja na zemlji, kakor da svoje
otroke srečne vidijo.

§. 3. Rad je šel pobožen starček v Egipt, da Jožefa
svojega priserčnega sina še enkrat vidi, prej da umerje.
Precej se z vsoj svojoj rodbinoj, in vsimi svojimi čredami
na pot napravi. Na meji kanaanske dežele je še Jakob Bogu
dar daroval, in Bog mu je v prikazni govoril: „Pojdi v miru
na Egiptovsko. Iz tvojih otrok bom storil veliko ljudstvo.
Tudi ti bo Jožef s svojimi rokami oči zatisnil. Nekdaj bom
tvoj zarod sopet iz Egipta nazaj peljal, in jim kanaansko
deželo lastino dal, kakor sim obljubil Abrahamu in Izaku."

§. 4. Približavši se Jakob velikomu mestu egiptovske
dežele, pošlje Judata svojega sina pred seboj, Jožefu nje¬
gov prihod napovedat. Jožef se svojemu očetu v kraljevem
vozu naproti pelje. Ko očeta od daleč zagleda, plane iz
voza, in sprejme svojega očeta s velikim poštovanjem.
Jakob hiti svojemu ljubemu sinu v naročje, ga objema, ga
celuje, in od veselja se joče, ter pravi: „Sdaj pa rad
umerjem, da te le vidim še enkrat!"

§. 5. Jožef, dasiravno gospod egiptovske dežele, se ne
sramuje očeta, timveč pred kralja jih pelje s svojimi brati.
— Neumni, napuhnjeni otroci se sramujejo svojih nizkih
stariiev in sorodnikov. Le grešnoga, nepošlenoga življenja
se mora človek sramovati. Jeli mu ni še le čast, ce kdo svo¬
jim ukom in verlim zaderžanjem iz nizkega na visok stan se
povzdigne?

§. 6. Jožef je po kraljevi zapovedi svojemu očetu in
svojim bratom selo na Gošenskcm odkazal, v naj lepšem
kraji Egipta, kder so za svoje črede dosti paše dobili, in
jih je obilno preskerbel z vsim, česar jim je treba bilo.

XVI. Jakob blagoslovi svoje sine in
umerje.

§. 1. Jakob je po tem še sedemnajst let živel, in je umeri,
ko je bil 147 let star. Ko se približuje njegova smert,
pošle po svojega sina Jožefa. Jožef pride, pa dopelje tudi

*) Celovati, poljubati, kuševati.

30

svoja dva sinka, Efraima  in Manaseta,  k staremu očetu.
Jakob slišavši, daje njegov ljubi Jožef prišel, povzeme
vso svojo moč, se sklone na postelji blagoslovi nje¬
gova sinka, in jima še nekaj naroči. „Bog vsemogočni", še
reče, „mi je v prikazni razodel, da bo kanaansko deželo
mojim potomkom za lastino dal. Kedar tedaj sopet va njo
pridete, razdelite si jo med seboj. Ta dva Jožefova sina
vzemem za svoja sina." — Judatu  je še posebej napove¬
dal, da iz njegovega roda bojo kralji dežele in Mesta  rojeni.

Moč ga sdaj zapusti, poravna se nazaj na posteljo, in
mirno v Gospodi zaspi poln vere na božje obljube.

§. 2. Vsi se jočejo. Jožef je svojemu očetu med brid¬
kimi solzami oči zatisnil, in ga na Kanaanskem v pokopališči
preddedov slovesno pokopal.

§. Po smerti očetovi so se bratje bali, da bi Jožef za
voljo krivice, ktero so mu storili, nad njimi ne maščeval se;
zato ga še enkrat prosijo odpuščanja, kajti so menili, da jim
je Jožef do sdaj le zavoljo očeta zanašal. Jožef jih poto¬
laži rekoč; „Nikar se ne bojte; hudo ste mi namenili; pa
Bog je tisto v dobro spremenil, kajti me je povišal, kakor
sdaj vidite, da bi veliko ljudi pri živlenji ohranil. Ne bojte
se; vas in vaše otroke bom preživel." S toj obljuboj poto¬
laženi in poveseljeni se njegovi bratje vernejo na Go-
šensko.

§. 4. Jožef je zares, kakor do sdaj, skerbel za svoje
brate. Deželo je zvesto in umetno gospodoval, tako da je
kralevo prijaznost in ljubezen ljudstva do smerti vžival.
Po smerti očetovi je živel 54 let, inv 110. letu svoje starosti
umeri. Vsi so ga obžalovali in dolgo časa po tem je bilo
Jakobovim potomkom v Egipti prav dobro.

§. 5. Nad Jožefovimi brati vidimo prav očitno, kolika
muka je huda vest. Huda vest je zares ogenj, ki nikolj ne
ugasne, je Červ, ki nikolj ne pogine. Kedar vas tedaj mika
m vleče kaj hudoga storiti, mislite si: zavoljo hude slasti,
zavoljo Časnoga dobička bi pa jaz bolečine hude vesti v svo¬
jem serci terpel  ? — bi ne mogel več s veselim sercom k
Bogu, svojemu očetu, pogledovati, svojega terplenja mu ne
tožiti, za prejete dobrote ga ne po otročje hvaliti? Kako
naglo je prešlo divje veselje bratov, koliko časa je pa huda
vest jih pekla! Radi odpustite, ako vas kdo razžali. Kdor
svojemu bližnomu ne odpusti, tudi ne sme upati, da bode
mu Bog odpustil njegove grehe.



31

§. 6. Jožef je mirno in veselo umeri / njegov spomin so
dolgo ohranili v svojih sercih vsi, kteri so ga le poznali. U
večno živlenje je vzel seboj veselje , daje tukaj svojemu bliž-
nomu bil na pomoči. Če tudi vi želite kedaj mirno umreti,
svojemu bližnomu, ko Jožef, radi pomagajte. Že v mladosti
prav mnogo koristnoga naučite sej privadite se dela in mar-
livostij resnično Miznega ljubite. Le po tem boste veselo Ži¬
veli, blaženo umerli, in ohranil se bo vaš spomin dolgo med
ljudmi.

XVII. Mojzes rojen na kraljevem dvoru.

§. 1. Po Jožefovi smerti so Izraelci v Egipti tako
namnožili se, da se je eden pozdnjejih egitovskih kraljev
bojati začel, Izraelci bi utegnili kdaj sovražnikom Egipta
pridružiti se, in vso deželo si osvojiti. Zato je sklenil Izra¬
elce zatirati. Po ceglovnicah in na polji morajo sila hudo
tlako in pretežke dela opravljati. Oglednike je jim postavil,
da so jih k delu priganjali, in dostikrat neusmileno mučili.
Alj Izraelov narod se je po božji obljubi tudi pod hudim
zatiranjem množil. Ko s tim ni mogel kaj opraviti, ukaže
vse novorojene Izraelske fantiče u vodo pometati. — Ali
Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi, posebno če kaj
očitno hudobnega zapovedujejo. Zato se ni tudi povsod
neusmileni, pregrešni kraljevi ukaz spolnoval.

§. 2. Nekaj časa po tem, ko je neusmileni kralj ukazal
Izraelske mladenčke u vodo pometati, je bil Mojzes  rojen,
kteroga je Bog v to namenil, da bi zatirano ljudstvo iz suž-
nosti Egipčanov rešil. Njegova mati gaje cele tri mesce v
svoji hiši skrivala. Pa sdaj ga nič več ne more Egipčanom
prikrivati. Iz bičevja tedaj splete cenjico, jo znotre zasmoli,
položi dete va-njo, in dene cenjico pri kraji Nila v ločje.
Otrokova sestra se mora od daleč ustaviti, in gleda, kaj se
bo s otrokom zgodilo.

§. 3. Mojzesa je hotel Bog za velike reči ohraniti ; zato
ga je pred toj smertjo obvaroval. Kralova hčer pride k

*) Izraelci se imenujejo Jakobovi potomki, kajti Jakobu se je
tudi Izrael rekalo.

32

vodi kopat se, pak zagleda cenjico. Precej ukaže edni svo¬
jih dekel po njo iti. Ko jo odpre, zagleda otroka v njej, kteri
je vekal. Kraljevi hčeri se smili, in reče: „Oh, te je Izra¬
elskih otrok eden!“ Sklenila je to dete pri živlenji ohraniti,
in odgojiti ga. Otrokova sestra stopi sdaj k njej, in ji reče:
„Hočeš, da grem, in tebi pokličem eno hebrejsko ženo,
koja bo dete dojila? Kraljeva hčer ji reče iti, in deklica urno
teče po svojo mater. Mati pride; kraljeva hčer ji reče:
„Vzemi toga otroka, in redi mi ga, da odraste.“ — Pač je
bila mati vesela, daje njeni otrok ne samo pri živlenji ohra¬
njen, nego tudi celo od kraljeve hčere ji v rejo dan.

§. 4. Bog vselej svoje misli in sklepe izpeljati ve, če jih
tudi ljudje ovreti skušajo. Kralj je bil ukazal vse novorojene
Izraelske mladenče u vodo pometati, pri vsem tem pa je bil
Mojzes pri živlenji ohranjen, kajti je imel svoje zatirano
ljudstvo rešiti. Prav mirno smemo tedaj in tudi moramo pri
vsih prigodbah svojega življenja v Boga zaupati; zakaj brez
božje volje ne bo nevolje, ne bo nesreče, on nas lehko iz vsih
nevarnost reši.

§. 5. Kako ljubeznivo želijo stariši zrediti svoje otroke!
Noben trud jim ni prevelik, da bi le svoje otroke pri živlenji,
pri zdravji ohranili, jih časno in večno srečne storili. O da
bi si pač vsi otroci to k s.ercu vzeli, da bi svojim starišem za
te dobrote vse dni svojega živlenja zahvalni bili! Kteri otrok
svojim starišem ljubezen in skerb s nehvaležnostjo in brid¬
kostjo povračuje, si pač ne sme obetati božjega dopadenja,
zakaj Bog zapove:  „Poštuj očeta in mater , da boš dolgo ži¬
vel, in da ti bo dobro na zemlji .“

§. 6. Ko Mojzes nekoliko odraste, ga kraljeva hči k
sebi vzeme, ga da na kraljevem dvori rediti, in mnogih uče¬
nost Egipčanov učiti. Do svojega štirdesetoga leta je Moj¬
zes ostal na kraljevem dvori. Ednoga dne gre Mojzes v
tisti kraj, kder so njegovi deželani, Izraelci prebivali. Moj-
zej vidi, da egiptovski hajduk nekoga revnoga Izraelca
neusmileno pretepa. Mojzesa popade tak serd, da je Egip¬
čana ubil. Drugi dan gre sopet k svojim rajakom, in vidi, da
se dva Izraelca med seboj prepirata. Mojzes se poskusi za
zatiranca, unemu pa očita njegovo neusmilenost. Te pa je
bil hud nad Mojzesovim svarjenjem, in reče: »Kdo te je
sodnika čez naju postavil? Ali bi morebiti tudi mene rad
ubil, kakor si včeraj Egipčana?"

*

§. 7. Mojzes se tega prestraši, in boja! se je, da bi se
to kralju ne povedalo. Za nja ni bilo varno dalej v Egipti
ostati; zbežal je na Madiansko, ktero ni bilo Egiptovskomu
kralju pod oblasti. Ondi pride Mojzes k svojemu tastu Je¬
trn,  kije duhoven bil v Madiani. Jetro mu zroči svoje čre¬
de, in mu svojo hčer Šefovo  v zakon da.

§. 8. Dasiravnoje Mojzes na kraljevem dvori v obilnosti
Uvel, vendar le svojih stiskanih bratov ni pozabil. V sreči
in obilnosti moramo vedno na potrebe svojih bratov misliti,
in jim pomagati, ali saj težave jim pomanjšati.

XVIII. Mojzes poklican Izraelce iz
Egipta rešiti.

§. 1. Mojzes je pač pogostoma mislil na revo svojih
rojakov na Egitovskem, in željel jih je rešiti. Ali od niko¬
der ni imel upati, da bi ljudem se to kdaj zgoditi moglo. Pa
kar ljudem nemogoče, to je Bogu mogoče.

§. 2. Ednoga dne Mojzes na gori Horeb  pase Jetrove
ovce. Gospod Bog se mu prikaže v gorečem germi, kteri
pa ni zgorel. Mojzes gre bliže germa gledat, kaj bi to bilo;
ali gias iz plamena mu reče: »Ne hodi bliže! Izuj svoje
črevie, zakaj te kraj, kder ti stojiš, je sveta zemlja." Glas
še dalje govori: »Jaz sim Bog tvojega očeta, Bog Abraha¬
ma, Bog Izaka in Bog Jakoba." Mojzes poln svetega straha
si zakrije obraz. Glas božji še pravi: » Vidil sim nadlogo
svojega ljudstva v Egipti, slišal sim njegovo upitje. Izpeljati
jih nočem iz Egipta v dobro, prostorno deželo, v kateri
mleko in med teče. Pojdi, jaz te hočem k Faraonu  poslati,
da ti moje ljudstvo, Izraelske otroke iz Egipta peljaš."

§. 3. Mojzes se šteje nevrednoga te ukaz spolniti, in se
boji iti pred kralja v Egipt, rekoč: „Kdo sim jaz, da bi k
Faraonu šel, in Izraelsko ljudstvo iz Egipta peljal?" Ali
glas božji mu reče: »Ne boj se, jaz bom s teboj." Moj'zes
praša: »Kaj hočem Izraelcom reči, kdo da je tisti, ki me
pošle do njih?" Glas odgovori: »Jaz sim tisti, ki je, je bil,
ki zmirom bo ; reci jim tedaj: Te, kateri je (Večni), me je
k vam poslal." Mojzes bi se bil rad znebil tega božjega
ukaza, in reče: »Nihče mi ne bo verjel, da se mi je Gospod

Zgodovina sv. vere, **

34

prikazal. 8  Glas božji reče: »Kaj deržiš v svoji roki? 8
Mojzes odgovori: »Palico. 8  Glas reče: » Verzi jo na tla. 8
Jo verze in v kačo se je spremenila. Gospod mu reče jo
prijeti; ko jo prime, je bila spet palica. Gospod mu sopet
reče: »Deni svojo roko v nederje. 8  Mojzes jo dene; ko jo
izleče, je roka vsa gobova. Gospod mu reče: »Deni jo so¬
pet v nederje. 8  Ko jo iz nederja vzeme, je bila vsa čista.

§. 4. Mojzes se še dalje izgovarja, in pravi, da ni zgo¬
voren, da se mu jezik spotika. Ali Gospod mu odgovori:
»Kdo je usta človeku storil, kdo je muteca in glušca, vide-
očega in slepoga naredil? Ali ne jaz? Pojdi tedaj, in jaz
bom v tvojih ustih; in te bom učil, kaj imaš govoriti. Aron,
tvoj brat, ti bo v Egipti naproti prišel, in te sprevajal; on
bo govoril, ti pa čudeže delal. Moč ti bom dal, storiti mnogo
čudežev. Kralj se bo sicer ustavlal, pa slednič bo ljudstvo
vendar pustil peljati. 8  — Mojzes se sdaj uda božjemu po¬
velju, in gre v Egipt. Aron mu pride naproti, kajti je tudi
njemu Bog ukazal pred kralja stopiti, in mu rečti naj Izraelce
izpusti.

§. 5. Mojzes je spoznal velike težave svojega poklica,
in je le malo v svojo moč zaupal. Ne smemo se preveč na
svojo moč zanašati, nikoli ne misliti, da nam ne more spod¬
leteti. Mojzes je bil pokoren božjemu povelju, ter je zaupal
V božjo pomoč, dasiravno je vidil veliko težav. Tako moramo
tudi mi pri svojih dobrih sklepih Boga pomoči prositi, v božjo
pomoč zaupati, s božjoj pomočjo pridno , stanovitno delati.
Olovek si misli, Bog pa stori.

§. 6. Mojzes in Aron stopita po božjem ukazu pred
Faraona, in mu rečeta: »Tako pravi Gospod Bog Izraelski:
Spusti moje ljudstvo iz svoje dežele, da mi daruje v pu-
šavi. 8  Kralj ves prevzeten odgovori: »Kdo je ti gospod, da
bi jaz moral njegovo besedo poslušati? Ne poznam tega
Gospoda, in tudi ljudstva ne pustim. 8  Odsihmal je kralj
ljudstvo še huje stiskal, kajti je menil, ljudstvo še premalo
ima opraviti, da si je zato zmislilo Bogu darovati. Se bolj
so sdaj Izraelci pod stiskovanjem zdihovali. Zato Mojzes
in Aron pred kralja sopet stopita , ter ga vnovič prosita, naj
Izraelce izpusti. Kralja prepričati, da je zares Bog ukazal
ljudstvo v pušavo peljati, dela Mojzes čudeže. Pa kralj se
ne da omehčiti.

§. 7.  Sdaj pridejo nad Egipt mnoge šibe božje. Vsa
voda v Egipti se po božjem ukazi na kerv premeni, ribe v

35

njej poginejo, nihče ne more več vode piti. — Mnoge živali,
žabe, krastače, komarji, obadi nadlegujejo in mučijo ljudi in
živino; po polji, po hišah jih je bilo vse živo, nihče se jim
ubraniti ne more. — Strašna kuga živino mori. — Tvorovi
in bule se na ljudeh in na živini izpišijo. — Ali vse te šibe
kralja ne omehčijo, da bi bil izpustil Izraelce. Mojzes te¬
daj strašno točo napove, in kralja opomne, naj nikar ne pusti
na pašo gnati živine, ktero mu je kuga pustila; sicer mu jo
toča pobije. Drugi dan je zares rožlaia taka toča, daje  vso
zelenjavo na polji končala, daje  tudi ljudi in živino pod
milim nebom pobila.

§. S. Kralj pošle po Mojzesa in Arona, in obljubi ljud¬
stvo spustiti, naj le toča neha. Toča je nehala, kakor je
Mojzes obljubil; ali ko se zvedri, kralj že sopet ni hotel
spustiti ljudstva. — Na to pride po božjem ukazi brez
števila kobilic, ki vso deželo pokrijejo. Vse so pokončale,
kar jc toči ostalo; nikder zelenoga listja na drevji ne ostane ;
ne zelene trave na zemlji. — Po tem nastane po vsem
Egipti taksa tema, da še opoldne človek človeka ni vidik

§. 9. Te stiske bi bile pač morale kraljevo terdovrat-
nost omehčiti, in ga primorati Izraelce spustiti, da bi le svojo
deželo obvarval toliko nesreč. Ali stiske s q  ga le tako dolgo
pretresale, dokler so terpele. Ko je nehala stiska, sejesku-
jal, in ljudstva ni hotel spustiti. Le posledna strašna stiska,
kije  njemu samemu prav do živega segla, ga primora ljud¬
stvo spustiti. Vsi pervorojeni, tudi kralov starji sin, so po
Egipti edno noč pomerli. Pri Izraelcih pa ni kar eden umeri.
Mili jok je bil po vsem Egipti.

§. 10, Ko kralj zve, da so pervorojeni sini edno noč
po hišah pomerli, pošle nagloma do Mojzesa ukaz, naj se le
hitro s Izraelci iz dežele vzdigne. Izraelci so tudi odhod že
pričakovali; po Mojzesovem ukazi bili so vsi na pot pri-
pravleni. Izraelci se nemudoma podajo na pot; 600,000 mož
— razun žen in otrok — jih gre iz Egipta.

§. 11. Človeka pvederznost nič ne premore soper božjo
moč. To vidimo nad egiptovskim kraljem. Milostlivi Bog je
spervoga majnše, potler dalje vete šibe poskušal, ker Bog
noče stnerti grešnika, nego da se spreoberne in živi. Ako pa
ljudje terdovratni v svojih grehih ostanejo, se pri vsem
božjem opominanji ne poboljšajo; je Bog dovolj mogočen tudi
cel svet grešnikov kazniti. To smo vidili pri občim potopi;

3*

36

to je Bog pokazal nad hudobnimi Sodomijam; to vidimo tudi
iz te prigodhe.

§. 12. V stiski je kralj obetal spustiti ljudstvo', berž ko
je stiska odlegla, se shujal. Temu kralju je mnogo ljudi ed-
nakih. V nadlogah in težavah delajo naj lepše sklepe , obe¬
tajo in obetajo poboljšanje; berž ko jim nadloge in težave
odleknejo, tudi že pozabijo, kaj so sklenili in obljubili.
Nekleri ljudje le tnalo kda mislijo na Boga; v nadlogi se ga
spomnijo; kakor hitro pa neha nadloga, Boga tudi Že poza¬
bijo. Taksi se dajo le s hudim terplenjem zmodriti in po¬
boljšati.

XIX. Velikonočno jagnje. Mojzes pelje
Izraelce skoz mileče morje.

§. 1. Mojzes je pred strašnoj nočjo Izraelcem ukazal:
„Zakolite jagnje, specite in pojejte ga do čista. Sjagneto-
voj kervjo zaznamite hišne podvoje in nadverje. To jagnje
jejte stoje, podpasani, palico v rokah, črevle na nogah. Vse
prihodne čase naj vam bo to velik god.“ Temu godu se je
reklo Velika nož;  Izraelci so ga vedno obhajali na spomin,
daje Bog njihove očake čudovito iz Egipta rešil, in njihove
pervorojene uno strašno noč pri živlenji ohranil.

§. 2. Mojzes pelje sdaj Izraelce na Kanaansko,  alj ne
po bližnem poti, kteroga jim Bog kaže. Proti rudecemu
morju  jih pelje, pred katerim se Izraelci ustavijo. Faraon
to zve, in misli, da so Izraelci zaišli; toži se mu sdaj, da
je toliko delavcov pustil iz svoje dežcSe. Sklene jih sopet
nazaj prignati, kajti je mislil, da med gorami mu ne morejo
uiti. Se vzdigne s svojoj vojskoj , dere za Izraelci, in v
treh dneh jih doide.

§. 3. Strah in trepet prevzeme Izraelce. Pred seboj
imajo rudeče morje, po obeh stranih stermo pečovje, za
seboj egiptovsko vojsko. Začnejo karati Mojzesa rekoč:
»Kaj si mislil, da si nas peljal iz Egipta; veliko bolje je bilo
Egipčanom služiti, kakor v pušavi umreti.® Mojzes nago¬
varja maloserčno ljudstvo, rekoč: „Nikar se ne bojte; Bog bo
nad vami veliko čudo delal: Gospod se bo za vas bojeval.®

XK.

37

§.4. Bog je Izraelcem pot kazal, po dnevi v podobi
meglenoga,  po noči ognjenoga stebra.  Za Izraelci se oblak
na zemljo spusti; jim razsvetiuje noč, Egipčanom pa je
temen tako, da pred temotoj ne morejo Izraelcov viditi.
Mojzes se k Bogu z inolitvoj oberne, in Bog mu ukaže pa¬
lico nad morjem iztegniti. To iztegne, in vode se razger-
nejo.Vzdigne se goreč veter, ki je celo noč pihal, in morje
do suhega posušil. Izraelci grejo po sredi suhega morja;
zakaj voda je stala kakor stena na njih desni in levi strani.
Ko Faraon to zve, po divje z vsoj svojoj vojskoj za Izraelci
v morje plane. Ali, ko so Egipčani v sredi morja, iztegne
Mojzes opet svojo palico čez morje, in glejte, vse Egip¬
čane morje zagerne. Mojzes poln serčne zahvale je s ljud¬
stvom vred Bogu hvalno pesem zapel, častil neskončno
dobroto, ktero je Bog nad njim in Izraelci pokazal. »Hva¬
limo Gospoda", je rekel Mojzes na ves glas, »preslavno
se je njegova moč pokazala nad nami. Vergel je konja in
jezdica v morje!"

§. 5. Faraon je mislil, da so Izraelci zaišli in da jih bo
sopel dobil v svojo oblast; ali ravno v tem je najšel svojo
smert. Ko hočemo drugim škodovati, si sami naj bolj škodi¬
mo.  — Dasiravno smo u velikih nadlogah in nevarnostih, ni¬
kar ne obupajmo. Ako je Bog s nami, kdo bo zoper nas?

§. 6. Mojzes pelje sdaj Izraelce po pusavi naprej. Čez
nekaj mescev bi lehko bili na Kanaansko prišli; ali prej da
smejo v obljubleno deželo, morajo opustiti svojo divjačino,
terdovratnost in nepokoršino, morajo reda in pokoršine na¬
vaditi se.

§. 7. Od rudečega morja so Izraelci uže tri dni hodili,
in vode ne najdejo; slednič pridejo v kraj, kder je vode,
ali grenka je bila, in piti je ne morejo. Kmalo začne ljud¬
stvo godernjati: »Kaj bomo pili?" Gospod Bog pokaže
Mojzesu les, kteroga je u vodo položil, in je sladka postala.

§.8. V pusavi niso imeli mesa, kteroga so v Egipti
navadili se, zmenjkalo jim je živeža, kar so ga iz Egipta
seboj vzeli: zato so željeli sužnji biti v Egipti, da bi jedli
mesa. Nad Mojzesom so godernjali: »Da bi bili pac v
Egipti ostali!" Mojzes reče: »Dreve bo vam Gospod mesa,
in zjutra kruha do sitoga jesti dal."

§. 9. Kar je Mojzes napovedal, seje spolnilo. Se tisti
večer prileti čuda prepelic , ktere so po šotorih Izraelcov
tako nizko ferfralc, da so jih nalovili, kolikor so liotli.

38

§. 10. Drugi dan najdejo zemljo okoli celoga šotora z
z malimi zerni natrošeno. Prašali so se: „Manhu? u  To
je po našem: „Kaj je to?“ Mojzes jim odgovori: „Glejte, to
je kruh, kteroga je vam Gospod jesti dal. Sledni naj od
tega toliko nabere, kolikor ga tisti dan potrebujete, nič si
ga za drugi dan ne prihranujte. Dokler bote v pušavi, ga
boste vsakdan, razve sabote, na zemlji dobili; zato si ga
pred sabotoj tisti dan še enkrat toliko naberite, zakaj sa-
bota je počinek gospodov, in vam bodi svet dan.“ Ta jed,
ki so jo Izraelci skozi štirdeset le v pušavi uživali, se mana
imenuje. Bile somajhine, okrogle, bele zernica, v ustih
sladke kot medena potica ali gibanica.

§. 11. Izraelci so dalje šli, in pridejo do gore Horeb,
kder se je Bog Mojzesu v gorečem germi bil pokazal. Ondi
jim sopet vode zmenjka. Super Mojzesa godernjajo: „Za-
kaj si nas iz Egipta izpeljal, da bi ti nas, naše otroke, našo
živino s žejoj pomoril? 1 * Bog reče Mojzesu: „Vzemi seboj
starašinc ljudstva, pojdi ž jimi do gore Horeb, vdari s šiboj
na skalo; in voda bo iz nje tekla, da ljudstvo pije.“

§. 12. Dobrotlivi Bog, je Izraelce v pušavi čudovito pri
zivlenji ohranil. Bog tudi za nas dobrotlivo skerbi. Vsak
dan nam da, cesar nam je. treba, pa še v ec nam, kakor po¬
trebujemo: njegova dobrotlivost je večna. Bodimo Bogu le
prav zahvalni in v nadlogi le ter dno zaupajmo na Boga! Ali
kolikokrat smo Bogu ravno tako nezahvalni , ko so bili nek¬
daj Izraelci; kolikokrat pozabimo njegove dobrote in zgubimo
vse zaupanje v njegovo pomoč, kedar bridkosti nad nas pri-
derejo !

XX. Bog da Izraelcem zapovedi.

§. 1. Tretji mesec po odhodi iz Egipta pridejo Izraelci
u veliko pušavo do gore Sinai;  tu jim je Bog hotel deset
zapovedi  častito oznaniti. Bog zapove Mojzesu: „Pojdi doli
k ljudem, očisti jih danas in jutre, in naj svoje oblačila ope¬
rejo. Naj bodo pripravljeni na tretji dan; zakaj na tretji dan
bo Gospod nazoči vsega ljudstva na gori Sinai doli stopili."

§. Ko prisvita tretji dan, se gora Sinai začne kadit.
Grom in blisk oznanujefa nazočega Boga, temen oblak po-

39

kriva goro. Mojzes pelje ljudstvo iz šotorov, in je postavi
ob gori; ljudstvo sliši razločno oznanovati deset božjih
zapovedi. Bog govori:

1. Jaz sira Gospod, tvoj Bog, ki sim te rešil iz
egiptovske dežele, in hiši sužnosti izpelal. Ne
imej tujih bogov zraven mene.

2. Ne imenuj po nepridnem imenuGospoda svo¬
jega Boga.

3. Spomni se, da boš dan Sabote posvečeval.
Sest dni delaj , in vse dela opravi; ali sedmi dan je
Sabota Gospoda tvojega Boga; te dan ne delaj ne
ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja
dekla, ne tvoja živina, ne tujec, kije v tvoji hiši.

štuj svojega očeta in svojo mater, da boš
dolgo živel na zemlji.

5. Ne ubijaj.

6. Ne prešestuj.

7. Ne kradi.

8. Ne pričaj po krivim soper svojega bližn ega.

9. Ne želi svojega bližnega žene.

10. Ne želi svojega bližnega hiše, ne hlapca, ne
dekle, ne živine, ne ničesar, kar je njegovega.

§. 3. Vse ljudstvo je slišalo glas božji, in je vidilo
bliske. V trepeti in Strahi je stalo pod goroj. Rekli so Moj¬
zesu: „Govoriti z nami, in poslušali te bomo; naj Gospod
nikar z nami ne govori, da kje ne umcrjemo.“ Mojzes reče
ljudstvu: „Ne bojte se; zakaj Gospod je prišel le, da bi
skusil vas, in da bi njegov strah pri vas bil, da bi vi ne gre¬
šili. Na to gre Mojzes na goro v oblak, v katerem je Bog
nazočen bil.

§. 4. Bog je dal Mojzesu še druge zapovedi za Izraelce
postavim: naj tujcu s nikar krivice ne delajo, vdov
in sirot ne zatirajo, slepcu spotik ne stavijo, da bi
padel nad jimi; naj pred sivoj glavoj vstanejo in
starčke časte; naj zgubleno živino sovražnika na¬
zaj peljajo; naj s sužniki počloveško ravnajo, naj
bližnega vsake škode varjejo, naj mu storjeno
škodo sopet poprav ij o.

§. 5. Tudi je Bog Mojzesu zapovedal, naj Izraelci
vsako leto tri velike praznike obhajajo. Pervi praznik naj
posvečujejo na spomin rešenja iz egiptovske sužnosti, in
da je njih pervorodjenim prizanesel. Te praznik se imenuje

40

Velikanov.  Drugi praznik naj svetijo petdeset dni po veli-
konoči. Ti dan naj Bogu pervino svojih pridelkov — to je
perve snope — zahvalen dar prinesejo; zato se ti praznik
žetni  ali binkoštni  praznik imenuje. Te praznik naj tudi ob¬
hajajo na spomin, da jim je Bog na gori Sinai zapovedi
dal. Tretji praznik naj obhajajo, kedar pospravijo vse polj¬
ske pridelke, da se zahvalijo za nje. Te praznik morali so
obhajati v šotorih iz košatih vej v hvaležen spomin, da so
njihovi preddedi štirdeset let v pušavi v šotorih prebivali in od
Boga čudovito ohranjeni bili. Te praznik se imenuje praz¬
nik šotorov  ali podšoforna obletnica.

§. 6. Ko Mojzes pride, in shranim starašinam ljudstva
božje zapovedi oznani, obljubi vse ljudstvo na tenko spol-
novati je, rekoč: „Vse bomo storili, kar je Gospod govoril.“
Mojzes napravi pod goroj altar, in reče na njem Bogu darovati.
Pokropil je bukve, v katerih so bile zapovedi božje zapi¬
sane, in ljudstvo s kervjo dara rekoč: „To je kerv zaveze,
ktero je Gospod za vse te zapovedi z vami storil. Kakor
vi sdaj častito obljubite božje zapovedi tenko spolnovati; tako
vam Bog obljubi pomoč soper vaše sovražnike, rodovitnost
zemlje in srečo, če boste vedno po poti njegovih zapovedi
hodili; če pa od njegovih zapovedi odstopite, bodo huda
letina, dragoča, žold in druge nesreče priderle nad vas.*

§. 7. Kako srečni bi bili pav lehko Izraelci bili, ko bi
zapovedi božje bili na tenko spolnovati!  — Kako srečno bi
tudi mi živeli, ko bi neprenehoma po božjih zapovedih
ravnali!

§. 8. Ko je bil Mojzes po božjem ukazi še enkrat na
goro šel, in se je štirdeset dni na nji mudil, začnejo Izra¬
elci godernjati in rečejo Aronu: „Naredi nam bogov, da se
pred nami nosijo; kdo ve, kaj se je Mojzesu prigodilo, ka-
ieri nas je iz egiptovske dežele izpeljal.* Aron jim privolji.
Njih mnogi mu prinesejo zlate uhanke in druzegazlata; Aron
jim iz zlata tele naredi. Vse ljudstvo sdaj kliče: „To so
tvoji bogovi, Izrael, kteri so te iz Egipta pripeljali!* Mali-
kovavsko ljudstvo je temu maliku na čast daritvo napravilo,
je jedlo od darovanoga mesa, pilo, in vesele pesme pre¬
pevalo.

§. 9. Mojzes prejemši zapovedi božje na dve kameniti
tabli zapisane, pride iz gore. Zagledavši ljudstvo malikovati
ga jeza zgrabi, ob tla poči table, da se na kose razdrobite.
Vse je ukazal pomoriti, kteri so z malikovanjem pregrešili

41

se soper pravoga Boga, kteroga so ravno prej obljubili ča¬
stiti in moliti.

§. 10. Ar on je bil preslab, in je pregrešnim željam
ljudstva privolil. Iz vse moči se ustavlajmo, kedar se kaj od
nas hoče, kar je božjim zapovedim soper.

§.11. Kako nestanovitni, omahlivi so se Izraelci poka¬
zali! Ali preglejmo, če ni to tudi naša slabost. Kolikokrat
delamo naj bolje sklepe, in obetamo Bogu poboljšanje, alj
čez malo dni pozabimo sopet, kar smo sklenili, pa se pover-
nemo v svoje prejšne pregrehe. Oujmo tedaj vedno nad se¬
boj, Boga pomoči prosimo, da na poti poboljšanja stanovitni
ostanemo.

§. 12. Mojzes gre tretjokrat na goro in prime od Boga
zraven dveh drugih kamenitih tabel — na kterih je bilo deset
zapovedi zapisanih — tudi še veliko drugih postav, po kterih
naj se pri Izraelcih služba božja .napravi in opravla. Ko
Mojzes pride iz gore, ostermijo nad njim Izraelci; njegov
obraz naimer se je svetil.

§. 13. Mojzes oznani sdaj Izraelcem, da hoče sam Bog
jim kralj biti, in jih vladati; zato si bo tudi med njimi kraj iz¬
volil, kteri bo za nja prebivališč, za Izraelce pa očitno zna¬
menje nazočega Boga. Te kraj je bil velik šotor, šotor za¬
veze  imenovan. Tri predele je imel: preddvor , svetiše, pre-
svetiše.  Preddvor je bil velik prostor na štiri ogle, okolj in
okolj obdan s pregrinjali, ki so visele na srebernih drogih.

V preddvori je bil oltar za darove. V drugi predel, v sve¬
tiše so smeli le duhovni iti, da so božjo službo opravljali.

V njem bil je zlat svečnik  s sedmimi svetili, zlata miza  s
dvanajstimi kruhi in kadilni oltar.  V presvetiše je smel iti
le veiiki duhoven enkrat v leti na den sprave; tudi Mojzes
je v nja šel, če je hotel od Boga kake ukaze dobiti. V prc-
svetiši bila je skrinja zaveze  s tablama  božjih zapovedi.

§. 14. Za opravlanje službe božje je Mojzes po božjem
ukazi izvolil velikega duhovna, duhovne  in levite  ali slu-
Žavnike,  ki so pri darovih pomagali. Za duhovne služav-
nike bil je odločen rod Levi.  Mojzes je po božjem ukazi
tudi pesebne oblačila odločil, ktere so imeli duhovni, kedar
so službo božjo opravlali. Ko je bil šotor zaveze ves na-
pravlen , se je nad nja oblak spustil, kteri je Izraelcem do
sih mal pot kazal; ti oblak je bil Izraelcem znamenje nazo¬
čega Boga in božje pomoči. Kedar se je oblak znad šotora

42

na kviško vzdignil, so šotore pobrali, in dalje šli; dokler je
pa oblak nad šotorom zaveze plaval, je tudi ljudstvo v svo¬
jem stani ostalo.

XXI. Bronasta kača. Izraelci ostanejo 40
let u pušavi. Mojzes umerje.

§. 1. Ko so Izraelci že celo leto po pušavi dalje pomi¬
kali se, in že pervi velikonočni praznik obhajali, pridejo
slednič do gor, ki so na meji kanaanske dežele. Mojzes po¬
šle dvanajst oglednikov, ednoga naj imenitniih vsakogaroda,
deželo ogledat, kakošna daje, kako bi se naj ložeje v njo
prišlo. Ogledniki se povernejo, hvalijo sicer lepoto, rodo¬
vitnost dežele; svoje govorenje poterdit, prinesejo velik
grozd na drogi; ali deset mož Izraelce straši, da zavoljo
toliko velikih mest in za voljo tolikih prebivavcev se ne da
v deželo priti. To Izraelce oplaši tako, da popolnoma po-
zabivši na božjo pomoč, se hočejo nazaj verniti v Egipt.
Jozue in Kaleb sta sicer opominjala obupno ljudstvo, naj
zaupa v božjo pomoč; Bog, ki vas je rešil iz egiptovske
sužnosti, bo vam tudi pomagal deželo dobiti pod svojo
oblast. Pa vse opominanje je zahman; še le kamenjati so
ju hteli.

§. 2. Pri tej priči se božje veličastvo v oblaki nad šo¬
torom prikaže. Bog reče Mojzesu: „Stirdeset dni so bili
ogleduhi v kanaanski deželi, 40 let naj se toraj to terdo-
vratno ljudstvo po pušavi potika. Vsi, kteri so bili ob izhodi
iz Egipta čez 20 let stari — razve Jozueta in Kaleba —
bodo v pušavi pomerli."

§. 3. Izraelci morajo še 38 let po pušavi potikati se,
prej da so smeli iti v obljubleno deželo. Ko niso vode imeli
v pušavi, so godernjali nad Mojzesom in Aronom. Mojzes in
Aron gresta v šotor, se veržeta na obraz in prosita Boga
vode, da bi potihnilo godernjanje ljudstva. Gospod reče
Mojzesu: „Sberi ljudstvo , udari s palicoj na skalo, in vode
vam bo dala obilno." Mojzes reče nezaupno: „Ali nam bodo
pač te suhe skale mogle dati vode?" Mojzes dvekrat udari
in veliko vode privre iz skale. Na to reče Bog Mojzesu in

43

Aronu: „Kajti mojim besedam nista verjela, in sta ljud¬
stvi izgled nezaupnosti dala, ne bota tega ljudstva v ob-
Ijubleno deželo peljala. 44

§. 4. Izraelsko ljudstvo se je hoje po pušavi in mane
jesti naveličalo. Začeli so godernjati, rekoč: „Niti kruha,
ne vode v pušavi, in ta prazna hrana (mana) nam že do-
staja. 44  Bog pošle zato ognjenih kač nad ljudstvo, ktere so
jih veliko pičili, in so umerli. Prišlo je torej ljudstvo k Moj¬
zesu prosit, rekoč: „Grešili smo, da smo soper Gospoda in
tebe mermrali; prosi, naj nam sopet kače odvzame. Mojzes
je molil za ljudstvo, in Bog mu je rekel: „Stori bronasto kačo,
ter jo na visok kol obesi. Kdor se bo piknen na njo ozerl,
bo živel. 41  Tako se bo zgodilo. Ova kača je bila podoba
Odrešenika na križi.

§ 5. Stirdeset let so Izraelci po pušavi potikali se; sdaj
pridejo sopet na meje kanaanske dežele. Mojzes pokliče
Izraelce pred se, jih prijazno, milo opomene, naj spolnujcjo
zapovedi božje; jim vedno pomoč obljubi od Boga, ako le
Bogu zvesti ostanejo, naproti pa jim preti naj strašneje šibe,
ako se k malikom obernejo. Mojzes jim prepove s nevernimi
ljudstvi tovaršiti se, da jih ne zapeljajo v malikovanje Še
enkrat jih prav živo spomni na božje dobrote , potem jih
opomene, naj Boga ljubijo in Bogu zvesti ostanejo. Po bož¬
jem ukazi Mojzes Jozueta odloči vojvoda Izraelskemu
ljudstvu, gre na visok hrib Nebo, iz katerega je rodovitno
kanaansko deželo pregledal. Na hribi je umeri v 120. leti
svojega živlenja. Vse ljudstvo gft je obžalovalo.

§. 6. Prav po očinsko je Mojzes pred svojoj smertjo
Izraelcem lepe nauke dajal. Nič toliko ni želel, kakor da
bi Izraelci tudi po njegovej smerti vedno pravega Boga ča-
stitlivo molili; da bi zvesto spolnovaje božje zapovedi,
časno in večno srečni bili. Ako vas vaši stariši pred smertjo
ljubeznivo opominajo, globoko si vtisnite njih posledne besede
v svoje serca; spolnujte jih na tenko. Ti nauki so vam naj
boljši del, vas časno in večno osrečijo.

§. 7. Mojzes je do slednoga zdihleja neutrudno delal za
srečo, za blaznost Izraelcov. Zalo je pa tudi mirno umeri.
Želimo srečno umreti in brez straha pred božjo sodbo stopiti:
spolnujmo na tenko dolžnosti svojega stana, in zapomnijmo si
ti nauk: v Zivi vedno tako, kakor si boš na smertni postelji
želel, da bi bil živel . 44

XXII. Jozue pelje Izraelce v obljubleno
deželo, in vžuga Jeriho.

§. 1. Jozue,  nastopnik Mojzesov, je Boga zvesto ča¬
stil, in va-nj terdno zaupal. Ljudstvo je zaupalo naJozueta,
kajti je poznalo njegovo pobožnost in pravičnost. Gospod
reče Jozuetu; „Ne boj se, pomagal ti bom, kakor sim poma¬
gal Mojzesu; velike čuda bom delal po tebi; peljal vas
bom v deželo, ktero sim vašim očakom dati prisegel,*

§. 2. Jozue se vzdigne, in pelje Izraelce do reke Jor¬
dana.  Pridši do Jordana morajo duhovni s skrinjoj zaveze
spredaj iti; Jozue in Izraelci pa grejo za njimi. Duhovni se
vode doteknejo, Jordan se razdeli; duhovni in ljudstvo grejo
s suhoj nogoj skoz nja. Jozue postavi v sredi reke dva¬
najst kamnov, iz drugih dvanajstih kamnov napravi v per-
vem stani oltar na večen spomin, da jih je Bog po suhem
skozi Jordan prepelal. Od sih mal jim ni Bog nič več mane
pošilal, ker na Kanaanskem je niso potrebovali.

§. 3. Izraelci so bili sdaj že v obljubleni deželi. Ali ta
dežela bila je vendar v rokah mnogih malikovavskih naro¬
dov, ktere je bilo treba še le premagati. Prebivavci te de¬
žele so gerdo malikovali; še ljudi so svojim malikom daro¬
vali^ in strašne hudobije uganjali. Mera njihovih pregreh bila
je polna, Bog jih noče dalje imeti v deželi, ktero je bil ob¬
ljubil Abrahamu in njegovemu zarodu, da bi se tudi ovi ne
zapeljali v malikovanje, da bi spoznanje in češčenje pra¬
vega Boga popolnoma iz zemlje ne zginilo. Bog toraj ukaže
Jozuetu, osvojiti si deželo.

§. 4. Izraelci pridejo naj prej do Jerihe,  ki je bilo s
velikim zidovjem ogradjeno mesto. Bog reče Jozuetu:
„Sest dni naj se skrinja zaveze okoli mesta nosi, enkrat na
dan; sedmi dan pa pojdite sedemkrat okoli mesta, slednič
naj duhovni v trobente zatrobijo, ljudstvo naj zažene vesel
glas, in Jeriho vam bom v roke dal.* Glej, duhovni zatro¬
bijo , ljudstvo zažene vesel glas, in zidovi mesta Jerihe se
na kup zasiplejo. Izraelci planejo v mesto , ga razvalijo in
poderejo.

§. 5. Strah in trepet obhaja vso deželo. Izraelci se
zmirom dalje pomikajo, in še več drugih mest si osvoje.

sH

XXII



45

Pet vladarov se sdruži, in gredo Jozuetu s svojoj vojskoj
naproti. Bog pa Jozuetu zapove, naj jih serčno prime. Boj
se začne pri mesti Gabaon,  na tej strani doline Ajalon.
Jozue s božjoj pomočjo premaga sovražnike. Sovražnik
beži, Jozue hiti za jim. Na begi pritisne sovražnika strašna
toča, ktera jih več pomori kakor meč Izraelcev. Izraelci jo
uderejo za bežnim sovražnikom, Jozue zaupije: „Solnce
ne geni se čez Gabaon, in ti mesec čez dolino Ajalon", do¬
kler Izraelci popolnoma ne premagajo. Jozuetova prošnja
je uslišana; solnce je obstalo, zmaga je doblena.

§. 6. Več let je preteklo, prej da so si vso deželo
osvojili, in vse Kanaanejce zmagali. Ko so bili deželo do¬
bili, jo razdeli Jozue med dvanajst Izraelovih rodov. Rod
Levi ni nobenega dela dežele dobil, kajti so sini tega rodu
po mestih razkropleni, morali vero oznanovati in službo
božjo opravlati. Zato je pa Jožefov rod dva dela dobil, ker
je bil Jakob na smertni postelji Jožefova sina za svoja
otroka vzel, in jima zagotovil, da bota, ko njegovi sini,
obljublene dežele deležna. Šotor zaveze se je v mesto Si/o
prenesel, ktero je skoraj v sredi dežele bilo, in so Judje
lehko iz vsih krajev tje shajali se.

§. 7. Ko Jozue previdi, da se mu smert približuje , po¬
kliče pred se poglavarje ljudstva, jih še opominja, naj zve¬
sto spolnujejo božje postave, in s malikovavskimi narodi se
nikar ne obhajajo. Jih spomni še na vse dobrote, ktere so
do sdaj čudovito od Boga prejemali; obljubiti mu morajo,
da bodo le pravemu Bogu služili, ga častili in molili. Jozue
je umeri v 100. leti svojega živlenja. Zakopali so ga v la-
stini, ktero mu je Bog obljubil.

§. 8. Kar Bog obljubi, se gotovo spolni. Božja beseda je
sama resnica. Bog je zvest v svojih obljubah. Obljubil je.
Abrahamu in njegovim naslednikom Kanaansko deželo za
laslino; glejte Bog jih je tudi pripeljal v njo.

XXIII. Sodniki. Boc se oženi po Ruto.

§. 1. Po Jozuetovi smerti je šlo na huje. Izraelci —
dasiravno jim Jozue prepovedel je — so vendar le ženili se
s hčerami Kanaanejcov, ki so bili v deželi še ostali. Od teh
so bili Izraelci v malikovanje, v mnoge hudobije zapeljani.
Neverni narodi so s časom sopet namnožili se; močni so
postali, ter skušajo Izraelce s bojem premagati in podjar¬
miti. So Izraelci -— spoznavši svojo hudobijo — se pobolj¬
šali, jih je Bog rešil po hrabrih, junaških možih, ki so Izra¬
elce soper sovražnika na boj peljali, in ga otepli. Ti močni,
serčni možje se imenujejo sodniki,  zakaj oni so sodili izra¬
elsko ljudstvo po postavah, ktere so bile po Mojzesu dane.
Sloveli so sodniki Barak, Gideon, Jefte, posebno pa junaški
Simzon.

§. 2. O času sodnikov je bila v Izraelskej deželi huda
dragina in lakota. Podal se je Izraele Elimeleh s svojoj že-
noj Noemi in s dvema sinoma v stransko deželo Moabitov,
v kteri je nekoliko časa prebival in umeri. Sina sta Moabi-
tove žene vzela in tudi v 10 letih pomerla. Po smerti mo¬
žev se napoti Noemi v svoj domač kraj , in snehi s njoj. Na
meji svoje dežele jima taša reče: „Pojdite v hišo svoje
matere nazaj!“ Poljubi ju in slovo vzeme. Sinahi se na glas
razjokate, rekoč: „Me greve s varni.* Noemi jima pa le
pravi: „Idite nazaj hčeri! pokaj bi s menoj hodile; saj vama
ne morem pomagati. Glejte, veliko bridkosti mi je Bog po¬
slal, in vajna reva bi mojo le množila. Orfa poslednič tašo
objame in se poverne, Rut pa s Noemo gre, rekoč: „Ka-
mor vi greste, grem tudi jaz; kder vi ostanete, naj tudi jaz.
Vaš narod je moj narod, vaš Bog, moj Bog. Kder umerjete
vi, naj umerjem tudi jaz; le smert naju bo ločila.*

§. 3. Noemi in Rut pridete v Betlehem, v svoj domač
kraj ravno ob ječmenovi žetvi. Vboge ste bile, in Rut reče
Noemi: „Ako vam je prav hočem Javkati in za ženjici klasje
poberati.* Noemi pravi: „Le idi, hči!* Ruta gre in Javka po
Bocovi njivi, kteri je bil njenemu tastu v žlahti. Boc pride
na polje pogledat in vpraša, kdo bi ta lavkarca bila? Povedo
mu: „Moabčanka je, ktera je s Noemo došla, ter je prosila,
da naj za ženjici klasje p ob era.* Boc Ruti prijazno reče:

_xxm.




47

„Čuješ moja hčer! Ie na moje polje hodi Javkat; mojih dekel
se derži in za njimi poberaj. Ako si žejna, pij in zajmi
mojimi ljudmi. Vem, koliko dobrega si svojej taši storila.
Tako lepo Boc Ruto ima, ktera s svojoj staroj tašoj čedno
ravna, in se po tem cIo po njo oženi. Iz njunega zaroda je
bil kralj David in Izveličar rojen.

XXIV. Heli in Samuel.

§. 1. Heli, veliki duhoven, imel je dva sina, ki sta bila
zlo hudobna. Razuzdano sta živela, in ljudstvu slabe zglede
dajala. Ljudstvo, tega žalostno, je božjo službo vnemar
puščalo. Heli je vse zvedel, svaril ju je, pretivši jima, da ju
Bog kaznil bo; ali huji strah jima dati, je starček premehek
bil. Zato jeBogHcliu preroka poslal, da mu sporoči: „Tako
govori Gospod: Izvolil sim tebe in za teboj tvoje sine velike
duhovne. Zakaj tedaj svoja sina bolj ljubiš ko mene? Vzel
bom duhovstvo od tvoje hiše; tvoja sina Ofni  in Finees
bota oba en dan umerla. Druzega zvestoga služavnika si
bom izvolil, ki bo mojo voljo na tenko spolnoval.“

§. 2. Samuela sije Bog izvolil, daje njegovo voljo na
tenko spolnoval. Ana , njegova pobožna mati si ga je od
Boga sprosila, in ga že pri njegovem rojstvi za božjo službo
v templi odločila. Na vso moč je skcrbela mladega Sa-
mueleka verlo odgojiti. '*) Ko nekoliko odraste, ga pelje k
velikemu duhovnu Ileliu, da bi vse žive dni Bogu posvečen
v templi stregel. Samuel je rastil v božjem spoznanji, v
čednosti, in se ni dal zapeljati od Heliovih hudobnih sinov,
zakaj lepe nauke svoje matere jc vedno pri serci imel. Prav
zvesto jc poslušal lepe opomine svojega odgojitcla Hclia;
nič ni maral za slabe pogovore, za slabe zglede Heliovih
sinov. Boga je imel vedno pred očmi; zato je bil pa tudi
Bogu in vsim dobrim ljudem prijeten.

§. 3. Samuel že mladeneč imel je božjo prikazen. Sa¬
muel spi nekdaj v šotori, v katerem je stala skrinja zaveze.
Heli je precej zraven njega spal. Bog zakliče Samuela:
„Samuel!“ Samuel meni, da ga Heli kliče. Vstane, gre k

*)  Odgojiti, odrediti.

R GO

48

Heliu, rekoč: „Tukaj sim! klicali sle me.“ Heli odgovori:
„Nisim le klical ne. Le idi ter zaspi. “ Ravno tako se je
drugič in tretjič zgodilo. Heli je spoznal, da ga Bog kliče;
zato reče Samuelu: Ako še enkrat slišiš klicati, reci: „ Go¬
vori Gospod, ker tvoj hlapec posluša." Samuel včini, kakor
mu je Heli naročil. Gospod reče sdaj Samuelu: Glej, storil
bom eno v Izraeli; kdor koli bo to slišal, mu bo po ušesih
šumelo. Vse bom spolnil nad Heliom, kar sim mu žugal;
kajti je vedel, da njegova sina nespodobno živita in ju ni
strahoval." Heli zaroti Samuela, naj mu vse pove, kar mu
je Bog razodel. Samuel mu pove. Na to reče Heli, ki je
svojim sinom premehek bil, ves u voljo božjo vdan: „On je
Gospod, naj stori, kar njemu dopade."

§. 4. Kdor hoče Boga prav častiti, in v resnici pobožno
živeti, lehko tudi med hudobnimi to stori. To vidimo nad
Samuelom. Ali večidel se zgodi, da se otrokom napake in
slabi zgledi drugih bolj dopadejo, da liste posnemajo. Od
Samuela se ubite spolniti nauke, posnemati zglede svojih po¬
božnih starišev, nikar se ne tovarsite s hudobnimi, razujzda-
nimi otroci. Po tem hote ljubi Bogu in vsim dobrim ljudem.

§.5. Samuel je zinirom rastil v pravičnosti; Bogu je
dopadel in pri ljudeh veliko veljal. Heliova sina se pa
nista poboljšala, zato ju je tudi šiba božja zadela. S Fili¬
stejci  boj vstane. Na boj gresta tudilleliova sina, in skrinjo
zaveze neseta. Izraelci so tepeni, oba Heliova sina sta
umorjena, ker sta hotela skrinjo zaveze vbraniti. Njuni
oče Heli, ko zve te strašne novice, pade vznak iz svoje¬
ga stola, si ulomi vrat, in umerje 98 let star.

§. 6. Samuel je bil že zdavno s svojoj pobožnostjo in
poštenostjo ljubej ljudstva, vse gaje zvestoga preroka Go¬
spoda imenovalo. Bil je tedaj sodnik ljudstva izvoljen. Ko
je bil sodnik, sije Samuel prizadeval svoje ljudstvo osrečiti.
Po deželi je hodil, tožbe razsojeval, učilnice postavljal, da
se je mladina v božji postavi, v svetih pesmih in drugih lias-
novitih vedah podučevala. Takše učilnice so se preroške
učilnice imenovale.

xxv:

XXV. Saul kralj

§. 1. Ko se je Samuel postaral, in ni mogel več sam biti
sodnik, so mu dali njegova sina pomagavca, Ali ta nista
bila dobra, pravična sodnika, kakor je bil njujni oče Sa¬
muel. Podkupiti sta se dajala, in nista zmirom po pravici
sodila. Ljudstvo je za tega del nevoljno, tirja od Samuela,
naj jim kralja da, kakor jih imajo tudi drugi narodi. Samuel
jim po božjem ukazi kralja oblubi in dan se odloči, ko se
bo kralj izvolil.

§. 2, Po božjem povelji je Samuel Saula  iz roda Ben¬
jamin  za kralja pomazilil, rekoč: „Glej, Gospod je tebe za
poglavarja čez svoje ljudstvo pomazilil, in ti boš njegovo
ljudstvo rešil z rok njegovih sovražnikov, kateri so okoli
njega. To bodi tebi znamenje, da te je Bog za poglavarja
pomazilil. “

§. 3. Kmali potem so kralja volili. Samuel ukaže vad-
lati *), iz kojega roda bo; zadelo je Benjaminov rod; tudi
hišo je zadelo, iz katere je bil Saul; slednič kdo iz te hiše,
in glej, Saula je zadelo! Samuel je pa še vedno — dasi-
ravno imajo Izraelci kralja — pri njih veliko veljal; zakaj
zmiromje tako pošteno ravnal, da mu ni bilo kaj očitati.
Slednič vendar le pravi Samuel: »Postaral sim se že, in vi
imate tudi kralja. Bodite kralju pokorni in zvesti Bogu. Ako
bote božje zapovedi spolnovali, bote s kraljem vred srečni;
če bote pa božje zapovedi prelomili, ne bote ušli nesreči."
Samuel umerje v sivi starosti. Vsi Izraelci so po njem ža¬
lovali.

§. 4. Hočete tudi vi kakor Samuel poštovani, hočete
ljubljeni biti: po Samuelovo že v pervi mladosti pobožno ži¬
veti navadite se. Strah božji je začetek modrosti.

§. 5. Saul je bil zali mož, in tako velik, da je za glavo
višej od vsili Izraelcev. Bog mu je dal —• kar je veliko več
vredno bilo, kakor vse druge telesne lepote — serčnost,
modrost in druge lastnosti, ktere so kralju potrebne, da
druge ljudi prav vlada. Bilje dobrovoljen in razumen; ljud—

*) Vadlati, srefikati, losati.
Zgodovina sv. vere.

4

50

stvo gaje s velikim veseljem kralja sprejelo. Skerbel je za
srečo ljudstva; tudi na vojski s mnogimi narodi je bil jak in
srečen.

§. 6. Po nesreči se tudi Saulu prigodi, kar se po na¬
vadi primeri tistim, kterim gre vse po sreči. Ko je naimer
sovražnike svoje zmagal, je pozabil Bogu dolžno hvalo
dajati za svoje zmage; mislil je, daje kaj več kakor drugi
ljudje, in tako je padel u velik greh, ki se prevzetnost  kliče.
Saul hoče Filistejce — kteri so Izraelce hudo zatirali po-
polnama ponižati, in je z njimi boj začel. Filistejci so s toli—
koj močjo na boj pripravljali se, da Izraelce velik strah ima.
Preden je Saul boj začel, je hotel Bogu še darovati. Kajti
Samuela ni bilo k redi, se je Saul sam prederznil — dasi-
ravno ni bil iz roda Levi, ne duhoven-—Bogu daritvo opra¬
viti. Nato pride Samuel, in reče: „Kaj si storil? Ker si
božjo postavo prelomil, ne bo kraljevanje pri tvoji hiši osta¬
lo; Gospod sije poiskal moža po svojem serci, ki bo zapo¬
vedi božje na tenko spolnoval.“

§. 7. Napuh gre pred padom. Nimamo se %a kaj čez
druge prevzetno povzdigovati, če tudi kolikor lite dobrega
ukinimo. Ali nam ni božja roka pomagala, da smo kaj do¬
brega storili? Ponižnost je lepota našega živlenja, poniž¬
nost da vsaki kreposti še le pravo vrednost.

§. 8. Kmali potom zapove Bog Samuelu iti v Betlehem
v Isajevo hišo, kder bo prihodnega kralja Izraelcov najšel.
Sveti mož stori, kar mu je Bog zapovedal, gre v Isajevo
hišo, in ga prosi, naj mu pokaže vse svoje sine, zato da bo
izmed njih izvolil tistoga, ki ima biti Maziljenec  Gospodov.
Isai je imel sedem sinov, vsi so bili lepoga obraža, lepe
postave; ko pa Samuel vse te mladenče vidi, spozna, da
ga ni med njimi tistoga, kteroga sije Bog izvolil. Popraša
zatoraj Isaja, ali nima še kteroga sina. „Še jednoga imam,“
odgovori dober oče, „ki mi črede pase; ali on je še tako
majhen, da ga nisim hotel pred te postaviti." Tedaj Samuel
reče, naj se mladeneč pokliče, ki se je David  imenoval. Ko
ga zagleda, koj spozna, da je Bog njega si izvolil. Posveti
ga ondi pričo bratov, in mu oznani, da bo enkrat Izraelski
kralj. Dasiravno pa je bila Davidu obljublena kraljevska
čast, je vendar še nazaj šel ovce past; ali od te dobe je bil
božji Duh v njem, to je, on postane moder, previden, serčen,
kakor je Saul bil.


XXVI. David in Jonatan, prijatla,

§. 1. Ko je Saula božji Duh zapustil in ga hudi duh
nadlegoval, pokličejo Davida, kteri je znal brenkati na har-
po, na kraljev dvor, da bi mu na harpo vbiral, kedar bi
Saula sopet hude misli obhajale. David gre, in kedar Saulu
hudo pride, je David tako lepo, soglasno brenkal, da jeSaul
precej se boljši počutil.

§. 2. Med tem se boj sopet vneme med Izraelci in med
Filistejci. Obe vojski ste si že nasproti stale, kar se pri¬
kaže na sredi med obema en Filistejec nenavadno velik;
Goltat  se je imenoval, in je Hebrejcom zaničevaje tako le
govoril: „Kaj vam je treba zastonj bojevati se? Ako je kdo
med vami junak, naj stopi naprej, naj se z meno poskusi:
če bo on mene ubil, bodo Filistejci vam podložni, če pa jaz
njega umorim, bomo pa mi čez vas gospodovali.“

§. 3. Izraelci so tiho obmolčali stermenja in straha,
slišati tako govorenje iz ust velikana, kteri jih je še gerdo
psoval. *) Nobeden si ne upa mu naproti stopiti, in se boriti
žjim; dasiravno je kralj Saul veliko denara obljubil in še
svojo pervo hčer za ženo tistemu, kateri bi se s tim napuh-
nežem poskusil. Ni ga bilo v celi Izraelski vojski, kateri bi
pripravlen bil se za blagor vsili ponesti.

§. 4. Ko pa Goliat Izraelce tako zaničuje, pride mladi
David, ki je ravno od očeta poslan, nekaj živeža svojim
bratom prinesel, kteri so bili vojaki v Saulovi vojski. Zani-
čevavno govorenje toga velikana se Davidu kaj težko zdi;
hitro gre pred kralja, in ga prosi, naj mu dopusti, da se bo
on s velikanom poskusil. „Ti si še premlad", mu odgovori
kralj, „in prešibek; ne moreš se boriti s tim strašnim mo¬
žem, ki te bo na pervi mah ubil." Ali David le stanovitno
prosi, ter mu pravi, daje medveda in leva ubil, ko je črede
svojega očeta pasel. Kralj mu toraj na zadnje dovoli, in mu
reče dati meč, sulico in drugo tako orožje, kakor so ga v
tistih časih imeli. David poskuša hoditi s tistim težkim
orožjem, alj kmalividi, dabitežeje z njim kaj opravil, kakor
brez njega; zatoraj ga od sebe dene, vzeme palico in fračo,

*) Psovati, zmerjati, prečitovati.

4 *

52

si izbere pet gladkih kamničev iz potoka, jih dene v torbico
in gre nad Filiščana.

§. 5. Goliat Davida strašno zasramuje, rekoč: „Ali sim
jaz kak pes, da prideš s palicoj nad mene?" „Ti prideš nad
me s sulicoj in z mečem", mu pohlevno David odverne,
„  jaz pa pridem v imeni Boga Izraelskih vojsk, ktere siti
zasramoval."

§. 6. Ko sliši Goliat te besede, se razserdjen nad Da¬
vida vzdigne, da bi ga s svojoj sulicoj prebodel; ali te hip
mu David s fračoj en kamen na čelo zakadi, da mertev na
tla telebi. David k njemu plane, njegov meč izdere in mu
glavo odseka. Filistejci to viditi, se podajo v beg; Izraelci
so jih podili in pobili veliko.

§. 7. Tako je hotel Bog se poslužiti paslirceka, daje
rešil sovražnikov svoje ljudstvo. Bog rad take na videz slabe
pomocke upotrebuje za naj ve c e reki.

§. 8. Ta zmaga Izraelce močno razveseli. Ljudstvo je
prepevalo pesem, v kateri se je reklo: Saul je pobil tisuč
(taužent) sovražnikov, David pa deset tisuč; to je, David
je s tim, da je velikana umoril, več storil, ko kralj, ako bi
bil celo sovražno vojsko pobil.

§. 9. Prevzetnemu Saulu se je prav težko zdelo, da
Davida bolj hvalijo, ko njega. Vendar je le David sopet na
kraljev dvor prišel, kder je Jonatan  Saulov sin, njegov zve¬
sti prijatel bil. Ko David v žalostnih urah kralja s brenka¬
njem razveseluje , se dvekrat primeri, da je kralj sulico po
Davidi vergel. Ali David se srečno ogne, sulica pa v steni
obteči. Saul Davida dalje bolj čerti, in bi ga bil rad iz poti
spravil; zato ga postavi poglavarja čez tisuč mož, in ga
nad Filistejce pošle, mislivši, da bojo Davida v boji pose¬
kali. Ali David Filistejce sopet premaga. Saul tedaj mora,
kakor je obljubil, svojo hčer Mihol  Davidu za ženo dati,
kajti je Goliata ubil , v  in Filistejce premagal. Kdor v Boga
zaupa, prav zaupa. Ce je Bog z nami, kdo bo soper nas ?

§. 10. Pri vsem tem Saul Davida le sovraži, in mu za¬
res po življenji streže. Jonatanu svojemu sinu je to razodel.
Jonatan gre, in to pove Davidu svojemu prijatelu, ter mu
svetuje, naj sc skrije nekoliko časa zalezovanju njegovega
očeta, očeta pa prosi, naj ne stori Davidu nič žalega. Saul
se potolaži, in priseže, da Davidu ne bo več po živlenji
stregel. Kmali potom pa David vnovič sovražnika v boji
premaga, in se ljudstvu prikupi. To nevošlivega kralja tako

53

zbode, da hoče Davida s lastnoj rokoj umoriti. Celo očitno
pokaže sdaj on svoje sovražtvo. Z vojaki ukaže Davidovo
hišo ostražiti, da bi ga gotovo v pest dobil. Ali njegova
žena mu živlenje reši; skozi okno doli ga po vervi spusti,
da vojaki niso vidili, in pobegne.

§. 11. Ni se polegla kralova jeza, dasiravno je bil daleč
proč David, kteroga je sovražil. Jonatan, kralov sin in pri-
jatel Davidov, je prosil zatoraj še enkrat svojega očeta, da
naj Davidu odpusti; ali Saul se tako razserdi, da sulico po
Jonatani verže, in očitno pove, da ne bo zadovoljen, dokler
ne bo David mertev. Jonatan Davidu na skrivnem sporoči,
kaj kralj misli, in tedaj David pobegne v puščavo Zif,  kamor
je z njim šlo četiri sto Izraelcev, kteri ga niso hoteli tudi sdaj
v njegovi nesreči zapustiti, pripravljeni svoje živlenje dati
za nja.

§. 12. David je ko pobegnjenec živel v Strahi, da bi ga
kje ne vjcli Saulovi vojaki, in beži iz edne gore na drugo,
iz edne votline v drugo. Večkrat je bil v nevarnosti sovraž¬
nikom v roke priti; pa Bog ga je obvarval. Kdor ima Boga
za prijatela, mu ne morejo škodovati ljudje.

§. 13. Jonatan je lep zgled blagega prijatela. Opome-
nul je Davida na vsako nevarnost, ga zagovarjal pri svojem
očeti, postavil je tudi svoje živlenje v nevarnost za nja.
Ljudstvo je Davida jako ljubilo, ga častilo, David je imel priti
na kraljevski sedež, kterega bi bil Jonatan po svojem obeti
lehko upal dobiti: Jonatan Davidu ni nevošliv; ves ljubez¬
niv , ves dober mu je.  — Ravno tako blago mislimo in delaj¬
mo tudi mi; ce smo tako srebni, da najdemo resničnega pri¬
jatela v nadlogi, v nevarnostih ga nikar ne zapustimo. Pri¬
zadenimo si, da bomo vredni takega prijatela. Sveto pismo
pravi:  „ Zvest prijatel je bol ji od zlata. On je dišeče olje
našega živ leti j a.  “ Kdor se Boga boji, ga najde. Le med
bogaboječimi je resnična prijaznost.

§. 14. Nekdaj David s svojimi zvestimi moži v globoko
skalnato jamo sbeži. Saul prav sam pride va-njo, da bi se
malo spočinul — in zaspi. Davidovi vojaki, ga spoznavši,
svetujejo svojemu gospodu, naj se ga loti. David ves bla-
godušen, iz serca prizanesliv, se noče s tim pregrešiti, da
bi svojemu kralju, Gospodovemu maziljencu s hudim po-
vernil. Gre le in kralju odreže kos plajša. Saul jamo za¬
pusti, David gre za njim, mu pokaže odrezan kos, in ga s

54

tim prepriča, da nič hudega ne želi. Te lep ljubezniv čin Saula
do solz omehči. Spravil se je s Davidom, in gre v miru
domu.

§. 15. Tako se prigodi neko noč, ko je Saul mirno spal
v sredi svoje vojske, da David s ednim samim tovaršem —
Abisai  mu je bilo ime — do njegovega šofora pride. Za-
gledavši ondi Saula v terdem spanji, reče Abisai Davidu:
„Poglej, sdaj je živlenje tvojega sovražnika v tvojih rokah;
znebi se ga, ki te tako hudo preganja." „Bog me vari, mu
David odverne, da bi jaz njega umoril, kteroga je Gospod
Bog za kralja pomazilil!" Zadost mu je bilo vzeti kraljevo
sulico in njegovo kupo, kar je zraven njegove postelje naj-
šel, zato daje s tim pokazal, kako lehko mu je bilo umo¬
riti ga. Potem gre nekaj korakov od njegovega šotora, tu
skliče kraljeve straže, ter jih pokara, da so svojega gospoda
slabo varovale. Saul, izbujen od krika, spozna Davidov
glas in reče: „Ti pravičneji od mene; zakaj moje živlenje
je bilo v tvojih rokah: ti si mi prizanesel; jaz ti ne bom ni¬
koli več kaj žalega storil." Ali David ni veroval njegovim
besedam; odrajtal pa mu je sulico in kupo.

§. 16. Po tej prigodbi dve leti pride k Davidu človek
bledega obraza, s razterganim oblačilom, ves oprašen in
se verže pred nja na svoj obraz, rekoč: „Jaz pridem iz ta¬
borišča Izraelskoga; Filistejci so zmagali: veliko število
naših vojakov je v bitvi usmertenih; med mertvimi so pa
tudi Saul, Jonatan in še dva njegovih sinov. Poglej, tu je
kraljevska krona in Saulova naročnica, ktero sim jaz sam
mu iz glave njegove in roke njegove vzel, da jo tebi pri¬
nesem.— „Oj ti nesrečnež! zaupije David, ko to novico
sliši, kako si se mogel prederzniti, se njega doteknuti, kte¬
roga je Bog posvetil, da je bil kralj njegovega ljudstva?" Pri
teh besedah si novi kralj od silne žalosti oblačilo razpara,
objokuje in obžaluje Saula, še bolj pa svojega prijatela Jo¬
natana, ki je umeri v boji zraven svojega očeta.

§. 17. Kako lepo, kako blago je odpustiti sovražniku in
mu dobro storiti? „Jaz pa vam povem“,  uči Jezus: „ Lju¬
bite svoje sovražnike, dobro storite jim, kteri vas sovražijo ,
molile za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, da hote
otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri da svojemu solncu
sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in kri¬
vit ne.^  — Jeza ne stori nikoli, kar je prav in Bogu prijetno.

* ‘ 'J

••• v: . y

tl- ■ ftt

u

.*y

X



55

Varite se jeze, varite se maščevanja; prizadevajte si, da bole
krotki in spravni.  „Blaženi krotki; oni bodo zemljo po¬
sedli .“

XXVII. Daviti kralj. Hudoben sin
Absalon.

§. 1. Po smcrti kralja Saula gre David v Hebron,  me¬
sto v Judovem rodi, in tu ga te rod kralja izvoli. Drugi de¬
seteri rodovi so bili Saulovoga sina — Išbožeta,  kteri je se
pri živlenji ostal — kralja izbrali. Ko so pa Išbožeta ne¬
zvesti ljudje umorili, je David od vsih rodov kralj okliean.

§. 2. David takrat 37 let star je bil prav dober kralj.
Zgled je bil pobožnosti in bogaboječosti, in Bog je z njim u
vsih rečeh. Kraljeval je na Izraelskem 40 let modro in
častno. David si izbere v Jeruzalemi svoj sedež, povzdigne
čast službe božje, in sklene namesti dosadanjega šotora, v
katerem je skrinja zaveze bila, lep tempel sozidati; kteroga
je pa Bog še le njegovemu nasledniku rekel postaviti. Da¬
vid se je srečno bojeval s pomočjo svojega vojvoda Joaba,
in si podjarmi več bližnih kraljevin. On je skerbel za srečo
Izraelskoga naroda; pa še bolj si je prizadeval, da bi ljud¬
stvo v pravega Boga verovalo in pobožno molilo. Popisal
je svete misli in občutke svojega serca u veliko svetih
pesmah, ktere imenujemo psalme.

§. 3. Prav hudobnoga sina je David imel, Absalon  mu
je bilo ime. Absalon, samoglaven, nepokojen mladenč, se
spunta soper svojega očeta, ga prežene iz Jeruzalema, in
hoče namesti njega kraljevati. David mora sadaj v beg se
podati, kakor nekdaj, kedar ga je Saul preganjal; vojaki
njegovega puntarskega sina ga sledijo; ali David se ni za¬
voljo te ga potožil. Po sreči pa zmaga Absalona ni dolgo
terpela. Ko hudobni sin z vojsko svojega očeta napade,
kmali zapazi, da so njegovi vojaki na pobegi. Na svoji mez¬
gi mimo ednoga drevesa prijaha, njegovi dolgi lasje se
zapletejo u veje tistoga drevesa; mezga izdirja naprej, on
pa obvisi. Joab, vojvoda Davidov pristopi, in ga stremi
sulicami prebode. Truplo v jamo veržejo, in veliko grobljo
kamna naneso.

56

§. 4. Njegova smert je Izraelskemu kraljestvu sopet
mir povernila; tako je te kralj, kije toliko poterpežlivo nad¬
loge prenašal, ktere mu je Bog pošiljal, sledne dni svoje
starosti mirno živel.

§. 5. Gorje otroku, ki svojega očeta zasramuje, in zani¬
čuje svojo mater! Ne more se mu dobro godili na zemlji, ne
more se mu dobro goditi u večnosti!

XXVIII. Salomon kralj. Jeruzalemski
temp el.

§. 1. David je imel več sinov, ki so bili vsi verli, hrabri
junaki, ali Bog mu je ukazal, naj si izmed vsili za svojega
naslednika izbere Salamona,  naj mlajega med njimi, zakaj on
je imel naj boljše lastnosti med svojimi brati, posebno pa je
pravičnost ljubil. David je doživel sedem in sedemdeseto
leto. Pred svojoj smertjo še je dal Salomona, svojega osem¬
najstletnega sina, kralja čez Izrael pomaziliti. Lepo gaje
učil, kako naj svoje ljudstvo dobro, srečno vlada, kako naj
pobožno, krepčostno živi, da bo vselej vreden božje pri¬
jaznosti.

§, 2.  Kmali po Davidovi smerti se Bog Salomonu v
spanji prikaže in mu reče: „Prosi me, kar hočeš in jaz ti
bom dal.“ Salomon prosi za modrost,  ktera je potrebna vsim
ljudem, posebno pa kraljem, zato da morejo dobro vladati
svoje ljudstva. Gospod mu odgovori: „Kajti si me modrosti
prosil, ne dolgega živlenja, ne bogastva, ne hudega svojim
sovražnikom , glej ! storim ti, kar si prosil, in ti dam modro
in umno serce, da ga ni bilo tebi ednakega, in gane  bo.
Dam ti tudi bogastvo in slavo. In če boš po mojih potih
hodil, kakor tvoj oče, ti bom dal tudi dolgo živlenje.“ Sa¬
lomon opravi na to Gospodu hvalno daritvo.

§. 3. Ne dolgo potem se mu priložnost ponudi skazati
svojo veliko modrost. Ko je kralj ravno tožbe ljudstva raz-
sojeval, stopite dve ženi pred nja. „Gospodi" — tako ga
nagovori jokaje edna žen — „jaz in ta le žena stanujeve
vkupaj v edni sobi, *) obedve sve imele vsaka svojega
otroka, in ga dojile. Prigodi se pa, da otroka moja tovar-

*) Soba, istba, hiša.


57

šica po noči v spanji zaduši. Ona se tedaj na tihoma vzdigne,
dene mertvo dete k meni, ko sim spala, in si vzeme moje,
ki je bilo čversto in živo. Zjutraj se izbudim, in glej žalost!
najdem otroka mertvoga; ali ko dete en malo bolj pogledam,
vidim, da dete ni moje.“

§. 4. Una žena pa zaupije: „Ni tako ne, kakor praviš!
Tvoj otrok je mertev; moj živi." Sopet poprejšna nasproti
reče: „Lažeš; moj otrok živi, tvoj je mertev."

§. 5. Kralj pravi: ^Prinesite mi meč!“ Prineso mu ga.
„Presekajte živega otroka na dvoje, pa dajte ga pol tej, pol
uni!“

§. 6. Ko zasliši to žena, katere je bilo živo dete, za¬
upije: „Oh gospod! dajte rajši celoga otroka uni, in nikar ga
ne morite!" Una pa pravi: „Ne bodi ne moj, ne tvoj; razdeli
naj se!

§. 7. Iz tega je Salamon pravo mater spoznal, in je re¬
kel: „Dajte otroka živega ženi, ktera je perva govorila; iz
njene velike ljubezni in skerbi za otroka, spoznam, da je
ona njegova prava mati.“ Vsi se čudijo nad modrostjo kra¬
lja, in se ga boje, spoznavši da je v njem božja modrost.

§. 8. V četertem leti svojega kraljevanja je začel Sa¬
lomon na gori Moria  drag tempel zidati, da bi v njem Boga
očitno molili. David že ga je mislil postaviti; je za to vse
potrebne reči in velike zaklade pripravil; ali zavoljo vednih
bojev, katere je imel David, je hotel Bog, naj mu njegov
naslednik tempel sozida. Salomon je te častiti tempel v
sedmih letih dogotovil.

§. 9. Ko je bil tempel dodelan, gaje dal Salomon na-
zoči vsega ljudstva s velikoj častjo posvetiti. Starašine iz
vsega kraljestva pokliče, da obhajajo praznik posvečenja
sedem dni. Pervi dan nesejo duhovni skrinjo zaveze v nov
tempel; kralj in starašine sprevajajo duhovnike, godci pre¬
pevajo hvalne pesme; brez števila živali se je Bogu da¬
rovalo. Bog je s dopadenjem pogledal na dare; pri tej priči
je naimer oblak svetišč napolnil. Duhovni odstopijo s svetim
strahom in Salomon moli kleče: „Gospod Izraelski Bog!
vem sicer, da te ova hiša ne more obseči, zakaj ako te
celo nebesa ne obsežejo, koliko menje te bo ta hiša, ki sim
ti jo pozidal. Pa le zato sim jo pozidal, da milosllivo usli-
šuješ molitve svojega ljudstva, katere ti tukaj opravlamo,
da te sdruženi na tem kraji zamoremo moliti, tebi svoje
prošne, hvalne in spravne daritve darovati. Ako tedaj boj

58

vstane, in tvoje izraelsko ljudstvo k tebi moli: usliši naše
prošnje, pomagaj nam soper naše sovražnike. Ako se nebo
zapre, da v pomanjkanji dežja sehnejo naše polja, pa sem
pridemo in k tebi molimo: usliši našo molitvo, pošli našim
poljem toplega deža in rodovitnost. Če nas bolezen in druge
nadloge stiskajo, pa sem pritečemo, in k tebi molimo:
usliši našo molitvo, dodeli nam zdravje in svoj blagoslov.*

§. 10. Ko je Salomon tako molil, šine ogenj iz neba in
povžije žgavno daritvo, katero so duhovni na oltar položili.
Po noči se Bog Salamonu prikaže, ter mu reče: „Vesel bom
te hiše, vašo molitvo bom usliševal, dokler bote dopolno-
vali moje zapovedi. Ako pa od pota mojih zapovedi odsto¬
pite, bom razdjal to hišo, naj bo v oponašanje vašim sov¬
ražnikom.“ Od sih mal se je služba božja le v Jeruzalem¬
skem templi opravlala, in ljudstvo je moralo ob velikih
praznikih v Jeruzalem priti. — Salamonov tempel je podoba
naših cerkev, pa tudi svete matere kat. cerkve sploh.

§. 11. Ali kakor je bil Salomon od začetka moder, bo¬
gaboječ kralj, se je svoje posledne leta v neskatere pre¬
grehe zapeljati dal. Dovolil je svojim tujim ženam, da so
temple in oltarje stavile svojim malikom; sam tudi kolena
priklanjal malikom. S tim je ljudstvo strašno pohujšal. To
Salomonovo djanje je Boga hudo žalilo. V prikazni mu
Bog napove: „Ker si pot mojih zapovedi zapustil, bom tudi
jaz tvoje kraljestvo razdelil; vendar za voljo Davida, tvo¬
jega pobožnega očeta bom še le po tvoji smerti to storil;
tudi bom zavoljo Davida tvojemu sinu en del kraljestva
pustil.* — Salomon je kraljeval 40 let, v osem in petdese¬
tem leti svojega živlenja je umeri.

XXIX. Razkolničtvo kraljestva. Preroki
Elia, Elizej in Jona.

§. 1. Po Salomonovi smerti je Roboam  kraljeval. Od
vsili strani so ljudje k njemu vreli, se potožit, da so do sdaj
pod njegovim očetom bili odviše tlačeni. lVoboam ni poslu¬
šal starih dober svet, marveč je po neumnih svetih svojih
mladih verstnikov ljudstvu odgovorih „Moj oče vas je

59

tepel s šibami; jaz pa vas bom tepel s biči, ki bodo s žele-
zein obtežani." Ti odgovor je Izraelce tako razserdil, da se
spuntajo.

§. 2. Deset rodov, zapustivši Roboama, ustanovi novo
kraljestvo, ki se je imenovalo Izraelsko.  Ovoga kraljestva
poglavitno mesto bilo je Samaria.  Kralja so si izvolili Je-
roboama.  Rod Juda z Benjaminom je ostal Roboamu zvest,
kteri je obderžal poglavitno mesto Jeruzalem;  njegovo
majheno kraljestvo se je imenovalo Judovsko.  Jeroboam je
ukazal dve zlati teleti narediti, da bi ju molili, in njegovi
podložniki ne hodili v Jeruzalem. Ljudstvo je tedaj malik-
valo in zapušalo pravega Boga, lezlo v nevednost in hu¬
dobijo.

§. 3. Bog je od časa do časa pošiljal pobožne može,
kteri so po božjem razodetji prihodnc reči oznanovali, to je
prerokovali. Bili so od Boga poslani, da bi ljudstvo učili,
boljšali, k častenju pravega Boga opominjali. Na znamenje,
da so od Boga poslani, jim je dal Bog dar, prihodne reči
oznanovati in čudeže delati. Tim možem pravimo preroki.

§. 4. Naj imenitneji prerok v Izraelskem kraljestvi bil
je Elia,  kteroga je bil Bog poslal k Ahabu,  naj hudobnišemu
med vsemi kralji, ki so za Jeroboamom kraljevali v Samarii,
da mu je očital njegovo hudobnost in njegovo malikovanje.
Kajti je pa Ahab zaničeval prerokovo opominanje, in mu na
zadnje še celo protil, da ga bo ukazal umoriti, mu reče
Elia: „Tcdaj ti rečem tukaj nazoči Boga, kateri naju sliši:
da ne bo več v tvojem kraljestvi ne rose, ne deža, dokler
jaz opet ne porečem." Zgovoriv te besede, se ti sveti mož
odpravi vun v pušavo, kakor mu je Bog ukazal. Spolnilo se
je njegovo prerokovanje popolnoma, zakaj cele tri leta ni
bilo kapic dežja v celem Izraelskem kraljestvi; zemlja seje
bila tako posušila, da ni moglo nič zeleneti, ne zoriti; tedaj
bilo je na Izraelskem hudo pomanjkanje.

§. 5. Ta nadloga je vendar enmalo prestrašila ošabnoga
Ahaba in Izabelo  njegovo ženo, ktera je bila iz tuje dežele,
in gaje bila s svojim slabim zgledom v malikovanje zape¬
ljala. Ona dva ukažeta iskati povsod Elia, da bi mu rekla,
naj stori tej nadlogi konec, kajti je že več ljudi lakote po-
merlo. Sveti mož tedaj zapusti puščavo , kamor se je bil
podal potem ko je s kraljem govoril, in gre sam od sebe k
njemu nazaj. Kralj zagledav Elia, ne more svojega serda
ukrotiti; reče mu jezno: „Tedaj si ti tisti, da Izraelsko kra-

60

Ijestvo unemiruješ, in mu nadloge, nesreče nakopuješ? u  —
„Naka! ne jaz, temoč ti si listi — mu Elia neprestrašeno
odverne. Ti in tvoje ljudstvo zapuščate pravega Boga, in
malike častite, in uganjate vsakoverstne hudobije; pa se še
čudite tomu, da vam Bog nadloge pošilja! “ Kajti seje pa
vendar Eliu usmililo nesrečno ljudstvo, je šel na verh gore
molit; na njegovo prošnjo je precej obilen dež prišel, kije
zemljo sopet pomočil in rodovitno storil; to se je zgodilo
gotovo le zato, da je Izraelskemu ljudstvu pokazal, da ravno
Tisti, kteri zamore poslali lakoto, zamore tudi sopet po¬
magati.

§. 6. Bog je Elia, ki je bil zgled pobožnosti in straha
božjega, čudovito iz tega sveta vzel. Elia je imel učenca
Elizea  po imeni. Elizeu je Bog razodel, da ne bo več dolgo
svojega učitela vidil na zemlji. Od sdaj se Elizej ni več
genul od svojega učitelja. Ko nekdaj skupaj gresta, in se
pogovarjata, glej, je Elia ob viharji na ognjenem vozi od
zemlje bil vzet. Tudi Elizej je velik prerok bil.

§. 7.  Nekdaj Elizej gre v mestice Betel,  ki je bilo na
hribi. Razujzdani otroci mu pridejo naproti. Elizea ugledajo,
kteri je malo las imel na glavi; ga oponašajo, in vpijejo na
nja: „Plešiveč pojdi gor! plešivec pojdi gor!“ — Elizej za
voljo hudobije teh otrok v serci žalosten jim napove, da jih
Bog hudo kaznil bo. Zares! božja kazen jim je za petami.
Dva medveda pridereta iz šume, in raztergata 42 teh hu¬
dobnih otrok.

§. 8. Jeli niso bili ti otroci grozno hudobni, kajti so  —•
še tako malički  — se prederznuli preroka božjega zasramo¬
vati? Kakšni ljudje bi bili pač iz teh otrok!  — Kako gerdo
je, če deca stare ljudi zasramujejo, ali za voljo telesnih po¬
greškov zasmehujejo! Kako sopemo je to Bogu, vidimo nad
temi hudobnimi otroci.

§. 9. Prebivavci mesta Ninive  v Asirii  so hudobno
živeli. Bog, neskončno usmilen, ki noče smerti grešnika,
nego da se poboljša in večno živi, je preroka Jonata  po¬
slal, da bi oznanil Ninivičanom: „Tako govori Gospod: Se
40 dni in Ninive bo konec!* Jona se hoče ogniti temu
božjemu ukazu. Na barko tedaj gre — ktera je v Tarsis
plula —• da bi se tako ognil božjemu povelju.

§. 10. Pa kdo se more protiviti sklembi božji? Jona ne
more ubežati moči Gospodovi na globokem morji. Vzdigne
se strašen vihar, barka je v nevarnosti zdrobiti se na kose.

61

Mornarji mečejo že v morje orodje in blago — kar ga mo¬
rejo uterpeti — da bi polehčali barko in barem oteli svoje
živlenje. Ali vihar ne vtihne, nevarnost prihaja le večja.
Utegnil bi — si mislijo mornarji — med nami kdo biti, za
voljo kojega nas tepe taka nesreča. Krivca zvedeti začnejo
vadlati. Vadla zadene Jonata. Jona spozna svojo nepokor-
šino, jo obžaluje, in zaupije: „Zares! zarad mene je vstal
ti vihar; verzite me v morje, da se vsi z menoj vred ne uto¬
pite." Mornarji nočejo toga činiti; ker pa vihar le ne vtihne,
ga veržejo v morje, in vihar se umiri.

§. 11. Kajti je spoznal Jona svojo nepokoršino in jo
obžaloval, ga Bog tudi u valovih morja ohrani pri živlenji.
Poslal je veliko ribo; ta je Jonata požerla. Tri dni ga ima
riba v svojem trebuhi, in se mu nič zgodilo ni. Tretji dan
gaje vergla iz sebe na suho.

§. 12. Sdaj Jona v Ninive gre, da spolni božje povelje.
Oznanoval je Ninivičanom: „Se 40 dni, in mesta Ninive bo
konec!" Ninivičani spoznajo svoje grehe, jih obžalujejo, in
se ojstro pokorijo. Njih poboljšanje je Bogu dopadlo; ko mi¬
ne 40 dni, jih ni pokončal.

§. 13. Jona gre pred mesto , si naredi senčino proti
solnčnemu vzhodu, da bi ga solnce ne peklo. Beršlin ali
kloščevina je tam rastil, ter mu je senco delal. Tukaj pod
sencoj je pričakoval, kakša bo z mestom. Vidiv, da se me¬
stu nič ne zgodi, se Jona zboji, da bi ga ne imeli lažnivega
preroka; — in začne Bogu tožiti. Nekaj časa potem je
beršlinu — ki mu je senco delal — červ korenine podjedel,
da se posuši. Jona je žalosten, da se je berslin posušil.
Bog mu reče: „Ti se jeziš, da je beršlin usehnil, kojega nisi
ne sadil ne redil; kako te more jeziti, da sim jaz Ninivlja-
nov — ktere sim stvaril — se usmilil, ko so spokorili se?"

§. 14. Jona je spoznal svojo krivico, in je previdil, da
Bog, spokorjenim grešnikom milostliv, noče, da bi se pogu¬
bili, nego da se spokorijo in živč.

§. 15. Bog je nam grešnikom tako milostliv in vsmilen:
ali nismo tudi mi dolini iz serca odpustiti njim  , kteri nas
razialijo ?  — Bog prizanese grešniku , kteri se spokori; ali
nas ta ljubezen božja ne bo genula in spodbodla , da se svo¬
jih grehov resnično spokorimo, se k Bogu svojemu predobremu
Očetu s celim sercem povernemo ?

XXX. Asirska sužnost. Tobia. Konec,

§. 1. Že več let je Bog ukazoval svojim prerokam naj
oznanujejo Izraelskim kraljem in rodovom, daje blizo tisti
čas, ko bo Bog jih kaznil za voljo njih grehov in zavoljo za-
nemarenja božje postave; ali ti nepremišleni so bili gluhi
pri tem očinskem svarjenji; zato pa je tudi božja pravica
zadela Izraelsko kraljestvo.

§. 2. Asirski kralj Salmanasar  pride z vojsko, in obseda
Izraelske mesta. Tri leta se bojuje s Izraelskim kraljem.
Izraelci se branijo na vso moč, ali sovražnik zmaga; vzeme
veliko mesto Samario v posest, poslednoga Izraelskega
kralja Ozea  verže v ječo, in odpele deset rodov seboj v
sužnost v Asirsko kraljestvo. Vso Izraelsko ljudstvo deset
rodov je bilo sdaj sužno , odpelano in raztroseno po brego¬
vih Eufrata  in Tigra,  dveh rek, ktere ste po sredi Asirie
tekle.

§. 3. Pomniti je tukaj, da so Asirci sdaj si podjarmili
samo Izraelsko kraljevino; Judovsko kraljestvo je vedno
še stalo noter do tistega časa, kterega je bil Bog odmenil
tudi njegovemu padu.

§. 4. Ko so bili deseteri rodovi v glavnem mesti Asir¬
ske kraljevine, v Ninivi, v sužnosti, je živel med njimi sveti
mož Tobia,  kteri nikoli ni častil malikov, katere so postav-
lali Izraelski kralji, ter noben čas svojega živlenja ni poza¬
bil Boga moliti, temuč je vselej na tenko spolnoval Mojze¬
sovo postavo. Zato je tudi Bog Tobiu vedno dajal potrebno
serčnost, da je svoje dolžnosti na tenko spolnoval, ako-
ravno je bil vedno u velikih nevarnostih. Poidem ko je bilo
mesto Samaria razdjano, je Asirski kralj mnogo Izraelcev
umoriti dal. Ojstro je bilo prepovedano koga umorjenih po¬
kopati. Tobia ni maral za to prepoved; on je le serčno
zverševal delo usmilenja do svojih bratov. Dokler je kralj
stiskal Izraelce, je Tobia vedno tolažil žalostne, je stregel
bolenikom, je delil ubogim svoj denar. Večkrat so tisti tuji
vojaki iskali Tobia, da bi ga umorili; ali on jim je vselej
srečno všel, za voljo tega pa tudi ni odjenjal noben dan od
teh svojih del usmilenja. Tobia sije pač zaslužil s tim svo¬
jim lepim zaderžanjem, da bi ga Bog varoval.



63

§. 5. Sveti mož Tobia je bil že precej star, imel pa je
sina, ki se je ravno tako imenoval, kakor on. Mladi Tobia
izrejen v božjem strahi, vajen u vsili čednostih, je bil mla-
deneč lepoga zaderžanja. Zato so ga vsi radi imeli, kteri so
ga poznali.

§. 6. Neki dan ubogi stari Tobia, truden dela, zadrem¬
lje za stenoj svoje hiše; nad njim gori pod strehoj so imele
lastovice svoje gnjezdo; iz tega gnjezda mu pade nekaj
gorkega lastovčjeka v oči. Ko se Tobia prebudi, ne vidi;
oslepnil je! ... .

§. 7. Ta je bila velika nadloga, kojo mu je Bog poslal,
da mu je vid vzel; zakaj on ni mogel sdaj več neba gledati,
kamor je tolikokrat povzdigoval svoje oči; ni mogel več gle¬
dati svoje žene, ne svojega sina, ktera je tako rad imel.
Vendar pa ne zgubi Tobia ne serčnosti ne poterpežlivosti.

§. 8. Tobia se je že silno postaral; mislil je, da mu je
smert že blizo. Pokliče zato k sebi svojega sina, da bi mu
dobre nauke dal, po kterih bi se imel vse svoje žive dni
ravnati. „<S 'in moj!“  mu pravi, „kedar jaz umerjem, spomi-
naj se vedno na svojega očeta, in na dobre nauke, klere od
mene primes. Posluj svojo mater; spolnuj na tenko božje za¬
povedi. Dajaj v Boga ime po svojem premoženji; če imaš
veliko, daj veliko; če imaš malo, podeli jim tudi, koliko uler-
piš, s dobrim sercom. Vari se v pričo Boga kaj hudega sto¬
riti. Prosi večkrat Boga, naj ti k vsemu dobremu pomaga,
naj te vlada in varuje. Naj veti bogastvo je, se Boga bati,
greha se varovati in dobro činiti. Cesar nočeš , da bi se tebi
storilo , tudi ti nikomur ne stori. Ne davaj prostora napuhu,
ne v svojem serci, ne v svojih besedah-, napuh je začetek
vsega pogublenja. Ne pozabi vsak dan Boga hvaliti za do¬
brote, ktere ti daj a.  “ Sin obljubi vse te nauke zvesto spol-
novati, in si jih globoko vtisne v svoje serce.

§. 9. Po tein mu oče razodene, daje nekdaj nekaj de¬
narjev posodil Izraelcu, ki se Gabel  imenuje, kteri pa sdaj
v drugi deželi Asirske deržave prebiva.

§. 10. Gabel je v Medii  živel. Media pa je bila daleč
od dežele, kder je Tobia prebival; mladi Tobia tedaj ni ve¬
del kamo iti po dnarje, ker v tih krajih nikoli ni bil, in poti
ni znal. Tobia reče sinu tovarša si poiskati, da bi ga k Ga-
belu peljal, moža, kteri dobro ve za pot v Medio.

§.11. Ko stopi sin iz očetove hiše, zagleda zalega
mladenča popotniško oblečenoga, s palico v roki. Tobia mu

64

prijazno reče: „Prijatel! ali bi vedel za pot v Medio, kder
Gabel stanuje?" „0 ja! mu prijazno odgovori popotnik;
znam vse pote, in sim že večkrat nočil pri Gabelu." Tobia
pelje vesel neznanega prijatela k svojemu očetu, pa ni ve¬
del, da je angel Rafael. Pogodijo se, da bo on Tobia vodil,
in dobil za to svoje plačilo. Na to se mladi Tobia od svojih
starišev poslovi, in gre iz doma s svojim tovaršem an¬
gelom.

§. 12. Pervo noč ostaneta poleg reke Tigriz. Tobia si
gre noge vmivat. Silno velika riba se iz vode požene in po
njem hlastne. Tobia od strahu zaupije; ali angel mu reče:
„Za plavute jo zgrabi in iz vode potegni." Tobia stori
tako.

§. 13. Na to mu še reče: „Shrani serce, jetra in žolč
te ribe, zakaj te reči so potrebne in dobre zdravila." Potem
je nekoliko ribe spekel, nekoliko nasolil in seboj vzel.

§. 14. Ko do nekega mesta prideta, ga pelje angel k
Raguelu,  Tobijevemu sorodovincu, kteri je imel hčer Saro,
in pa veliko premoženja. Angel Tobiu reče, naj snubi Saro
za ženo. Raguel spozna, daje božja volja in mu jo da, ter
gostijo napravi. Angel gre v Rages po dnarje in tudiGabela
na gostijo pripelja. Prav dobre volje so bili.

§. 15. Med tem so Tobijevi stariši u veliki skerbi, in
mati hodi dan na dan ob poti na rob hriba gledat, ali sin
pride. Slednič zagleda nekoga dne prav od daleč dva moža,
ki sta urno hodila, in kmali sina spozna, ter dirja očetu po¬
vedat. Med tem psiček prileti, ki je bil mladega spremil,
in je z repom migal, se njima prikupiti. Oba gresta sinu na¬
proti ga objameta in veselja jokata. Sedaj vsi molijo in Boga
hvalijo.

§. 16. Po molitvi pomaže mladi Tobia z ribjim žolčem
očetu oči, kakor mu je angel rekel, in v pol ure se mu mre¬
na olupi, on pregleda, vidi svojega sina, in vnovič Boga
hvalijo. Sedem dni po tem pride tudi Sara, in premoženje,
kojega je Raguel dal, pa tudi dnarji in družina Sare. Vsi
so bili močno veseli.

§. 17. Stari Tobia mlademu reče: „Kaj bomo dali mo¬
žu, kteri je s teboj hodil? Oče in sin ga vstran pokličeta, in
mu ponujata polovico vsega premoženja. On pa je rekel:
„Hvalite Boga v nebesih pred vsemi ljudmi, kajti On je vam
svojo milost skazal. Ne bom vam višej skrivnosti prikrival.
Ko si s solznimi očmi molil in mertve pokopaval, sim jaz


65

tvoje molitve pred Gospoda nosil. Ker si bil Bogu prijeten,
te je poskusil. In sedaj me je Gospod poslal, da sim te ozdra¬
vil. Jaz sim angel Rafael, eden sedmerih, kteri pred Gospo¬
dam stojimo.*

§. 18. Pri teh besedah, od poštovanja pred njega pa¬
deta na svoj obraz. Angel pa pravi: „Mir vama bodi; ne
bojta se! Bog je hotel, da sim pri vas bil. Pa čas je, da se
k njemu povernem, kteri me je poslal. Vi pa hvalite Boga,
in oznanujte njegove čuda.“ To izgovoril in zginul je.

§. 19. Glejte, kako Bog tistim dobrote deli , kako jih
varuje, kteri Boga ljubijo, kteri zapovedi božje spolnujejo!
Kako močno nas Bog ljubi! Častimo svete angele j nikar jih
s grehom ne žalimo / —

XXXI. Prerok Izaia. Jeremia. Razdjanje
Jeruzalema. Babilonska sužnost.

§. 1. Med tem se je bil cas približal, v katerem je imelo
ravno tako končati Judovsko kraljestvo, kakor je končalo
Izraelsko. Bog je pošilal več prerokov, da so prerokovali
ljudstvu nesreče, ki so ga imele zadeti; zakaj ne samo kralji,
tudi večidel vsi Izraelci so malike molili, in so bili toraj ne¬
pokorni Bogu. Naj imenitneji prerokov je bil Izaia,  kteri je
ljudstvo k pokori budil, božje kazni napovedval in prerokval
od prihodnega Odrešenika.

§. 2. Slavni prerok tiste dobe je tudi bil Jeremia,  kteri
je neprenehama Jeruzalemsko ljudstvo svaril in mu pravil,
da v kratkem ga bodo zadele strašne nesreče. Ali žalibog!
njegove besede so Jude le dražile, kteri, gluhi za vse opo-
minovanje, preroka v ječo pahnejo , ter mu protijo ga umo¬
riti, kakor je bil Izaia  umorjen; ali nobeno protenje ni mo¬
glo svetoga moža prestrašiti, da bi omolknil, temuč dan za
dnevom jim je govoril, da mu je Bog ukazal, jim oznanovati,
da se Babilonski  kralj pripravla, razdjati Judovsko kra¬
ljestvo.

§. 3. Jeremia  jim je tudi prerokoval, da bo Judovsko
ljudstvo v sužnost odpeljano, da bo sužno kralju babilon¬
skemu 70 let; da bo pa potem tudi Asirsko kraljestvo raz-
Zgodovina sv, vere. 5

djano, in bo takrat Judom dopuščeno se vernuti v deželo,
ktero je Bog že nekda dal Abrahamu in Jakobu. Prerok jih
je posebno opominjal, naj nehajo grešiti, zato da bi tudi
Bog svoje sklepe spremenil; ali vse je zastonj.

§. 4. Tačasni Jeruzalemski kralj je \>i\Joakim.  Akoravno
je šel Jeremia večkrat k njemu, da bi ga k pokori vabil, ni
on vender nič maral za njegove besede, dapače ukazal je,
v ogenj vreči knjigo, v katero je bil prerok spisal svoje pre¬
rokovanja.

§. 5. Kedar pride tedaj čas, od kojega je Jeremia pre¬
rokoval, pripelje mogočni, strahoviti kralj Nebukadnecar  *)
močno Asiriansko vojsko v Judeo. Ko nespremišleni Joa-
kim pade v oblast Asirianskega kralja, se kralj polasti Je¬
ruzalema, odnese iz templa zlate jposode, in več dragih
priprav, ktere je bil Salomon v templi naredil, ter si jih na.
svoj kraljevski dvor v Babilon  spravi.

§. 6. Pa Nebukadnecar se še usmili Judovskega ljud¬
stva. Zadovoljen, da je on sdaj gospod cele dežele, ktero
je s svojim nezmernim kraljestvom sjedinil, je blagovolil
Judom dati kralja njih rojaka, da bi jih vladal, in postavi
na Judoski prestol Zedekia , Joakimovega strica, s tim po¬
gojem, da mora biti podložen Asirskim kraljem, in se nikoli
več odtegnuti njih pokoršini.

§. 7. Ali berž ko Asirska vojska odide, se novi kralj
nepremišleno sjedini s Egipčani, s Moabiti, in s drugimi
narodi, kteri so boj napovedali Asirskemu kralju. Zastonj
mu Jeremia nepokoršine odsvetuje. Zedekia ni maral za
njegove besede: ali kmali je spoznal, da je Jeremia res¬
nico govoril; zakaj Nebukadnecar je naj prej zmagal Egip¬
čane in druge ljudstva; potem se oberne vnovič proti Jeru¬
zalemu, se polasti tega velikega mesta, privoli vojakom
ropati in moriti vse mestjane, ki so jim v roke prišli; ukaže
zažgati tempel, stolpi, zidovi z mestnimi hišami vred so bili
poderti. Ko je bila končana ta strašna kazen, je kralj za¬
povedal: može, žene, deca, ki niso bili pomorjeni, odpeljati
v sužnost u Babilon in u druge mesta njegovoga kraljestva.
V Judei ni pustil drugih, kakor le naj ubožniše ljudi, da so
zemljo obdelovali. To je Babilonska sužnost.

§. 8. Tudi kralju Zedekiu ni bilo prizaneseno v tej ve¬
liki nesreči: Nebukadnecar je ukazal nazoči njega umoriti

*) Nebukadnecar, Nabuhodonosor.

*


■

\


67

njegovo ženo in njegove otroke, njemu pa je ukazal oči
izdreti za kazen njegove nehvalnosti. — S Zedekiom je
konec Judovskega kraljestva.

§. 9. Kako strašna pregreha je spremišleno v nepokor¬
nosti ostati! Tako daleč pride človek, ako hitro v začetku
ne premaguje, ne kroti hudega nagnjenjaj ako ne posluša
opominanja svojih starišev in učite lov, ako se pusti hudim
zgledom drugih v greh zapeljati.

XXXII. Trije mladenči v peči.

§. 1. Preteklo je že nekaj let, od kar so bili Judi v Babi¬
lonsko sužnost odpeljani, ko je kralj Nebukadnecar svojim
dvornikom ukazal, naj izberejo iz med sužnih Judovskega
naroda četiri naj lepše mladenče, ki jih najdejo; naj jih med
dvorsko gospodo vzemejo in dajo učiti Kaldejskega  jezika,
kterega so v Babilonii govorili.

§. 2. Kraljevi služavniki izberejo iz rodu Juda Daniela,
Anania, Misaela, Azaria.  Nebukadnecar ukaže, naj se jim
daja jesti ravno tistih jedi, kakor so se napravljale za kra¬
ljevo mizo. Ali ti mladenči nočejo prepovedanih jedi po
Mojzesovi postavi. Kraljevoga hišnika so prosili, da jim je
dajal sočivja za jed, in vode za pijačo. Ker so bili tako
zvesti, jim da Bog, da so bile njih obličja lepše in popolniše,
kakor vsih mladenčev, kteri so od kraljevih jedi živeli; da
jim pa tudi učenost in modrost; ja še zraven Danielu je tudi
podelil razodevati skrivnosti in prerokovati prihodne reči.
Kralj je postavil Daniela pervega za seboj, in tudi unim
trem mladenčem imenitne službe da.

§. 3. Kralj Nebukadnecar, prevzeten v svoji nezmerni
mogočnosti, si zmisli in ukaže postaviti sebi zlato podobo.
Zapove deželskim poglavarjem svojega kraljestva in vsim
svojim dvornikom, da imajo iti k podobi, in jo častiti kakor
boga: kdor bi tega ne storil, je imel biti veržen v gorečo
peč.

§. 4. Na neko znamenje, ki so ga dali godci s pišalkoj,
s trobentoj, s čitrami in s drugimi nastroji, vsi pervaki z

*) Nastroj, inštrument.

5 *

68

ljudstvom popadajo s obrazom na tla, in podobo molijo.
Trije Danielovi prijatli pa tega niso storili.

§. 5. Ko kralj to zasliši, se razserdi in ukaže, da se ti
trije judovski mladenči pred njega dopeljajo, ter jim reče:
w Ali ste vi tisti, ki nočete častiti podobe, ktero sim ukazal
postaviti? Vedite toraj, ako na znamnje dano ne padete na
obraz predpodoboj, vas ukažem koj prijeti, in vreči v go¬
rečo peč; bomo vidili, kteri Bog vas bo zamogel iz ognja
rešiti. “

§. 6. Mladenči kralju odgovore: „Bog, kterega mi mo¬
limo, je mogočen zadosti, nas iz ognja rešiti; alj ako bi on
tudi tega ne storil, mi ne bomo nikoli tvojih malikov častili,
ne molili tvoje podobe.*

§. 7. Kralj ves razkačen ukaže peč sedemkrat huje
razbeliti, trem mladenčem roke in noge zvezati, in jih v
peč pometati. Trinoge je iz peči švigajoči plamen zadušil,
mladenčev se pa dotaknil ni; le vezi so zgorele. Mladenči
so po sredi peči hodili in hvalne pesme peli. Vidili so tudi
pri njih še ednega štertega mladenča.

§. 8. Kralj, vidiv toliko čudo, stopi bliže peči, in zau-
pije: „Služavniki najvišega Boga, stopite vun!“ In glej!
mladenči pridejo vun iz tiste strašne peči, v pričo vsih, in
še en lasec jim ni ogenj posmodil. Pravili so, daje Bog an¬
gela jim poslal, kteri je plamen od njih razplal. Nabuhodo-
nozor pa je zaupil: „Hvalen bodi njih Bog, kteri je poslal
angela otet svoje služavnike. Torej dam zapoved: Kdor
tega Boga kolne, bodi končan.* Kralj je mladenče u visoke
službe povzdignul.

XXXIII. Daniel in malik Bal.

§. 1. Babilonci so imeli malika po imeni Bal.  Vsak dan
so mu dajali nekaj vaganov pšenične moke, 40 ovec in 6
verčev vina. Tudi kralj ga je hodil molit. Daniel pa je le
svojega Boga molil. Kralj Danielu reče: „Se ti ne zdi, daje
Bal živ Bog? Ali ne vidiš, koliko vsak dan poje in popije ?*
Daniel pravi: „Kralj! nikar se ne moti; malik je znotrejper-
sten in zvunej brončen, in ne je kjekaj.“ Kralj serdit pokliče
Balove služevne, injimreče: „Ako mi ne poveste, kdo dare











r



2




69

pojeda, bote umerli; če pa skažete, da to Bal povživa, bo
umeri Daniel, ker je Bala klel." Daniel reče kralju: »Zgodi
se po tvoji besedi."

§. 2.  Kralj in Daniel v tempel gresta. Balovi strežeti,
kojih je bilo sedemdeset razun žen in otrok, rečejo kralju:
»Glej! mi gremo vun, in ti jedi nastavi in vina natoči; zapri
vrata in jih zapečati s svojim perstanom. Ako jutre ne naj¬
deš, daje  Bal vse povžil, naj mi umerjemo; sicer pa Da¬
niel, kteri je čez nas legal." Storilo se je; in Daniel reče
pepela prinesti, in ga v pričo kralja po vsem tempelni na¬
trese. Potem vrata s kraljevim pečatom zapečatita in gresta.

§. 3. Drugo jutro gresta kralj in Daniel v tempel, in
najdeta pečat cel. Ko vrata odpreta, pogleda kralj na altar,
vidi vse pojedeno in zavpije: „Velik si, o Bal! v tebi ni go¬
ljufije." Daniel pa kralju pokaže, rekoč: »Poglej na tla; či¬
gave so te stopinje?" Kralj reče: „Možke, ženske in pa
otročje stopinje vidim." Kralj se zjezi in Balove strežete
prime, da so mu morali pokazati skrivne duri, skoz ktere
so hodili v tempel pojedat. Kralj jih vkaže vse pomoriti,
Bala pa Danielu da, ki je malika in njegov tempel razdjal.

§. 4 Babilonci so tudi zmaja,  grozno kačjo pošast mo¬
lili. Kralj pravi Danielu: »Temu saj ne moreš reči, da ni živ
bog; moli ga!" Daniel odgovori: „Jaz molim le pravega
Boga; ti pa o kralj! daj mi zmaja, in ti ga umorim brez meča
in gorjače." Kralj privolji. Daniel vzeme smole, masti in
las, skuha, napravi svalkov, jih zmaju meče; zmaj jihpožira
in se razpoči. Daniel jim pravi: „Poglejte, koga ste častili!"
Ljudstvo se tako raztugoti, da nad kralja gre s siloj rekoč:
»Izdaj nam Daniela, ako ne, pomorimo tebe in tvojo dru¬
žino!" Kralj posilen jim ga da. V levnjak gaveržejo, naj bi
ga levi požerli.

§. 5. Bilo je v levnjaku sedem levov, kojim so na dan
po dve trupli in po dve ovci dajali; takrat pa nikaj šest dni,
ktire je Daniel v levnjaki bil. Angel je pripeljal preroka
Habakuka, kteri je iz Judee v Babilon Danielu v levnjak
živeža prinesel. — Sedmi dan pride kralj za Danielom ža¬
lovat , in vidi Daniela v sredi levov sedeti. Na ves glas
zavpije: »Velik si, Gospod, Bog Daniela!" Ukaže Daniela
iz levnjaka potegniti, njegove sovražnike pa vanj vreči.
Levi so jih mahoma požerli.

§. 6. Ne bodimo nikomur nevošlivi, nikogar ne obrekuj¬
mo. Kako žalostna se je prigodila Danielovim sovražnikom,

70

Meri so mu kraljevo ljubezen zavidili, ya za to obrekovali,
in od kralja ga spodrinuti zeljeli! Po nevošlivosti in obreko¬
vanji človek sam sebi naj več škoduje. V tej prigodbi prav
očitno vidimo: ,, Kdor drugemu jamo kople, sam vanjo pade,  “

XXXIV. Judi se vernejo v svojo
domovino.

§. 1. Približal se je od prerokov oznanjeni čas rešcnja
Judov; zakaj preteklo je že sedemdeset let, od kar so bili
v sužnosti. Zdihovali so po lepi ljubi domovini. Preroki so
jim prerokovali, da bo tisti čas Asirsko kraljestvo raz¬
rušeno od novega naroda Perzianov.  Tako se je tudi zgo¬
dilo.

§. 2. Kralj Baltazar je svojim pervakom velike gostje
naredil. Pili so iz tistih svetih posod, ktere je bil svoje dni
Nabuhodonozor iz Jeruzalemskega templa poropal, in hva¬
lili svoje malike. Tisto uro ugleda kralj roko na steno pisati:
Mane, Tekel, Fares.  Kralj se prestraši in vpije, naj mu te
besede razložijo; pa noben modrijanov mu jih ne razumi.
Pripeljajo Daniela, in on pravi: „To je pisano: Mane:  štel
je Bog tvoje kraljestvo in dokončal. Tekel:  tehtan si, pa
prelahek najden. Fares:  razdejeno je tvoje kraljestvo, in da¬
no Medianom in Perzianom.“ Se tisto noč je bil kralj vraor-
jen; Mediani in Perziani se polastijo njegovega kraljestva.

§. 3. Perzianski kralj se je imenoval Cir,  moder in mo¬
gočen. Ko se je bil Babilona glavnega mesta Asirskega
polastil, mu Daniel, že silno star, pokaže prerokovanja, v
katerih sta Izaia in Jeremia prerokovala, da bo en kralj nje¬
govega imena Babilonsko kraljestvo razdjal, in konec storil
sužnosti judovskega ljudstva.

§. 4. Cir se je močno čudil, da so bile njegove zmage
toliko let prej oznanjene, prej daje on se vrodil. Razpošle
razpis po celi kraljevini, s katerim dovoli vsim Judom se
na svoj dom vernuti, da smejo tam sopet pozidati Salomon¬
ski tempel, kterega je bil požgal Nabuhodonozor II. On da
iz kraljevske blagajnice v Babiloni zlate in sreberne po¬
sode, na število blizo pet tisuč, ktere so bile na povelje

*)  Btagajnica, zakladnica, Schatzkammer.



1

■■

71

kralja Nabuhodonozora pri razdjanji Jeruzalemskega mesta
od tam odnesene. Tedaj se vzdignejo naj imenitnejše dru¬
žine Judovske, nad 40000 mož, in peljejo seboj svoje dru¬
žine in premoženje. Njih vojvod je bil Corobabel,  kraljeve
Davidove hiše, ter pridejo sopet v tisto deželo, iz katere so
bili odpelani njih očetje pred sedemdesetimi letmi. Vendar
je veliko Judov še ostalo v raznih deželah Asirskih, kder
so dalje živeli podložni Perzianskim kraljem; pa so prese-
Ijevavcem z blagom pomagali.

§. 5. Ta prigodba se po navadi pravi vernitev iz suž-
nosti,  ali Babilonsko preseljevanje. Kmali prihodno leto so
začeli Judi med trobentanjem levitov, med veselim vriskom
ljudstva, sopet tempel zidati. Kteri niso mogli sami pri tem
velikem delu pomagati, so pošilali svoje zlato in srebro, da
bi se tempel sopet u vsi svoji veličasti dozidal. Te tempel
— se ve — ni bil kakor nekdanji prelepi tempel. Ali prerok
tolaži za voljo tega ljudstvo, rekoč: „Te novi tempel bo
vender veliko častitliveji od Salomonovega, zakaj v nja bo
kedaj Sveti vsih svetih  — obljubleni Mesia  prišel.®

§. 6. Po smertiCira je stava tempelnazaostala; Sama-
riani, Judov sovražniki, kterim krivovercom niso dali v Je-
ruzalemi tempelna z njimi zidati, so več let to delo uder-
žavali. Samaritani  si pozneje na gori Garizim  svoj tempel
postavijo, in od tega časa je bilo nespravno sovražtvo
med Judi in med Samaritani, da še jedi in pijače eden od
druga niso hteli vzeti. Pomalem so Judje tempel in zidove
Jeruzalema sopet postavili in mirno živeli v deželi svojih
očetov. Ezdra  in Nehemia  sta jim napravila sopet očitno
službo božjo, jim zbrala bukve sv. pisma, in vse čedno ob-
ravnala. Vse ljudstvo je od veselja jokalo in se pokorilo.

§. 7. Koliko tolažbe, koliko pomoči je Bog Judom v njih
nadlogi poslal! Jeli ne stori ljubi Bog tudi nam tega, ako
nas tudi s kakoj nadlogoj obiše? Tudi ko nas tepe in kroti, je
On naš Oče. Da bi mi to dobroto in ljubezen božjo le vselej
spoznali; v nadlogah in težavah bi Boga častili in hvalili za
toliko dobrot, ktere nam še takrat deli, kedar se nam zdi,
da nas hoče zapustiti.

XXXV. Pozneje zgodbe Judov. Sedem
makabejskih bratov.

§. 1. Pozneje podjarmi veliko Perziansko kraljevino
Aleksander,  slavni Macedonski  kralj. Njegovo kraljestvo je
segalo kmali od Egipta do naj daljniših Aziatskih dežel. Ali
koj po smerti tega zmagavca se njegovo nezmerno kra¬
ljestvo razdrobi na več kraljestev. Pri teh spremembah je
bila Palestina  — Judovska dežela— s pervegapod oblastjo
Egiptovskih,  potem pod oblastjo Sirskih  kraljev. Med Sir¬
skimi je bil Antioch Epifan  grozno neusmilen, lakomen vla¬
dar, ki ni maral ne za vero, ne za pobožnost, ne za krepost.
Pobožnemu Oniu  je odvzel veliko duhovstvo; to čast in
službo je prodal njegovemu hudobnemu bratu, kteri mu je
veliko denarjev za njo obljubil. Začelje Jude za voljo njih
vere in postave celo preganjati. Prepovedal jim je saboto
posvečevati in zapovedane daritve v templi opravlati. Sam
je sel v Jeruzalemski tempel; vse, kar je bilo v njem sve¬
tega in drazega, je iz njega pobral, ter ukazal malike v tem¬
pel postaviti. Zapovedel je prepise svetih bukev po hišah
poiskati in sožgati. Jude je silil v malikovanje; strašno jih
je mučil, da bi jih od prave vere odvernul. Nekaj Judov se
mu da zapeljati; veliko pa jih je bilo, ki so naj bridkejše
muke, isto smert raji preterpeli, nego da bi storili, kar jim
je bilo po božji postavi prepovedano.

§. 2. Veliko lepih zgledov stanovitnosti u veri in po¬
božnosti najdemo v tem časi preganjanja. Eleazar  90 let
star sivček, eden naj pervih mož, je bil siljen , da bi soper
božjo zapoved jedel svinjsko meso, ktero je bilo Judom
prepovedano. Vse so poskusili, zvijačo in silo, vse si pri¬
zadevali, ga v to pregovoriti. Pa Eleazar raji umre, nego
da božjo postavo prelomi, da z nepokoršinoj božjo jezo in
kazen si nakople. Zgrabijo ga, in neusmileno ga umorijo.

§. 3. Neka mati s sedmimi sini bila je zatožena, da ni
pokorna kraljevemu povelju. Pred kralja je poklicana, in sil¬
jena, naj včini, kar je kralj zapovedal. Sina za sinom neu¬
smileno mučijo, pa vsi z ednim glasom zavpijejo: „Raji
umerjemo, nego da božjo postavo prelomimo.* Vse so gro-

■it


73

zovito mučili in pomorili. Sdaj jc mati na versti. Serčno
gre smerti naproti, vesela daruje svoje živlenje za vero v
pravega Boga.

XXXVI. Juda Makabejec in njegovi
bratje.

§. I. V tej revi in stiski je Bog obudil eno junaško ro¬
dovino, ktera sije prizadela, Judovsko ljudstvo soper sov¬
ražnike braniti, ga od njih zatiranja in preganjanja rešiti.
Bil je takrat duhovnik iz Aronovega roda: Matatia  mu je
bilo ime. Tretji Matatiev sin, Juda Makebejec  je bil vreden
zavoljo svoje čednosti in serčnosti, da mu je Judovsko
ljudstvo imelo zahvaliti svoje posledne dni slave in sreče.

§. 2. Ednoga dne je veliko Judov na vojski pomorje¬
nih padlo, pri kojih so malikovavskih daril najšli, in v kazen
tega morali smert storiti. Juda je ljudstvo svaril, naj se varje
take pregrehe, in nabere 12000 drahem srebra, ter jih v Je¬
ruzalem pošle, naj se za pokojne daruje, kajti je sveta in
dobra misel za mertve moliti, da bodo grehov rešeni.

§. 3. Ni mogoče dopovedati, koliko pot je zmagal Si~
riance Juda Makabejec; ali umeri je v bitvi, ko se je slavno
bojeval s Judovskimi sovražniki. Njegova brata, Jonatan  in
Simon,  stanaposled Jude popolnoma osvobodila, sta s svojim
pogumom dosegla, da Judovsko ljudstvo ni bilo več drugim
narodom podložno. Simonov sin, Jatiea Hirkan,  verli vo¬
jak in blagi mož, kakor njegov oče, je za njim Jude vladal.

§. 4. Tudi, po svoji vernitvi iz sužnosti — in ves čas,
ko so bili podložni Perzianom, Aleksandru in njegovim na¬
slednikom, Egiptovskim in Sirskim kraljem — niso posedli
druga, kakor samo Jeruzalem in mali del Judee; ali za
Makabejcev so bili s orožjem pridobili celo Palestino, od
Libanonskih  dolin do Kamenite Arabie.  Njih oblast je se¬
gala na unkraj Jordana, čez  celo deželo, ktero so nekdaj
v lasti imeli dvanajsteri Izraelski rodovi. Janez Hirkan je
deržavam še eno deželo sosedno pridobil, ktera se imenuje
Idumea.

§. 5. Sčasom pa so mogočni Rimlani  pod svojo oblast
spravili Judovske deržave. Namesti Makabejskih vladarov

74

so Idume j a  — Antipatra  čez Jude'o oblastnika postavili.
Potem je nastopil Antipatrov sin Herod,  kterega so pozneje
Rimlani za kralja v Judei povzdignuli. Ob časi ovega He¬
roda se je narodil obljubleni Odrešenik,  ko je bilo odvstvar-
jenja naše zemlje pri 4000 let preteklo.

Job.

§. 1. V svetem pismi beremo prav lepo povest od
pobožnega moža, kteremu je bilo ime Job.  Imel je sedem
sinov, tri hčere in veliko čedo živine. V "pobožnosti, v
Strahi božjem je redil svoje otroke, učil jih je složnosti in
mirnosti. Ko so bili odrasli, je vedno po očinsko skerbel za
nje, in velikobart je molil, da bi jim Bog pomagal greha
varovati se. Ako ravno srečen, je bil Job zmirom pobožen
in kreposten.

§. 2. Bog je hotel svojega zvestogaslužavnika s terp-
lenjem skusiti; pa tudi v naj večih nadlogah in sopernostih
je ostal Job pobožen in bogaboječ.

§. 3. Enega dne dobi Job četiri žalostne poročila. En
poročnik pride, in reče: „Bližni tolovaji so na čede tvojih
volov in oslic planili, pastirje pobili, čede odpelali." —
Drugi pride in reče: „Ogenj je padel iz neba, je pokončal
tvoje ovce s pastirji vred.“ Tretji pride in reče: »Tolovaji
so tvoje velblude odgnali, pastirje pomorili." — Slednič
pride še četerti, in reče: „Tvoji otroci so se sbrali pri naj
starejem bratu; strašen vihar je nastal, hiša je padla na kup,
in je vse tvoje otroke pobila."

§. 4. To slišav, je bil Job silno žalosten; vendar ves
vdan u voljo božjo, reče: „ Gospod mi je dal, Gospod mi je
sopet vzel,' hvaljeno bodi Gospodovo ime! a

§. 5. Bog je hotel Joba še huje skusiti. Poslal mu je
tudi telesno terplenje. Strašne gobe se ga primejo. Job je
terpel neizrečene bolečine: od ljudi odločen mora živeti. V
tej nadlogi mu njegova žena zabavla: „Jeli se boššederžal
svoje pobožnosti? Jeli te tvoja pobožnost rešila iz tvojega
terplenja? Tvoje zaupanje vBogaje prazno, umreti moraš."
Ali Job ji odgovori: »Neumno govoriš : Ako smo toliko do¬
brega od Boga prejeli, zakaj bi nadlog in sopernosti z voljo
ne ter peli ?“

75

§. 6. Pri vsih nadlogah, pri vsili bolečinah Job ni ob¬
upal; vender pa so ga bolečine tako tožile, dajezaupil:
„Veliko, silno veliko je moje terplenje! Oh, da bi rojen ne
bil jaz!“

§. 7* IVekoji njegovih prijatelov, ko so čuli od njegove
velike nesreče, ga pridejo tolažit. V tako revnem stani ga
naidejo, da prevelike žalosti dolgo ne morejo govoriti. Sled-
nič si prizadevajo potolažiti ga, ali v njihovih govorih ni
bilo tolažbe zanja.

§. 8. Trije prijateli so bili te misli, da Bog le grešni¬
kom terplenje pošila. Rekli so tedaj: Job se je valjda soper
Boga hudo pregrešil, kajti ga Bog s takim terplenjem obis¬
kuje; naj se le prav iz serca k Bogu spreoberne, potem bo
ga Bo g tudi rešil iz njegovega terplenja. Ali Job pa le terdi,
da Bog na tem sveti ne obiskuje samo grešnikov, temuč
tudi pravične s terplenjem. Job sicer pravi, da pred Bogom
nihče ni brez greha; vendar stanovitno terdi, da ni storil ta¬
kih grehov, kteri zaslužijo takvo terplenje, kakvo je nje¬
govo. Tako bridko je čutil Job velikost svoje nesreče, da
je menil, njemu tukaj nobednega rešenja ni več upati.

§. 9. Sdaj pa Bog sam Jobu govori, ga podučivši, da
on terplenje vsakemu človeku po svojih modrih namenih
pošilja, da terplenje ni vsikdar znamenje božje jeze, in da
v naj večih sopernostih v Boga zaupati moramo, ki le
sam naj bolj ve, kdaj in kako nam pomagal bo. — Job
spozna, da ni zmirom pametno od Boga govoril; kesal
se je svojega greha , da je slabo zaupal v Boga, da je
v prevelikih bolečinah želel, naj bi nikdar rojen ne bil.

§. 10. Bog je Jobu njegovo poterpežlivost obilo na-
plačal. Sopet je ozdravel; Bog ga je oblagodaril z ve¬
liko čedami, mu je dal sopet veliko otrok; še sto in štir—
deset let je srečno, zadovoljno živel.

§. 11. Job je bil v sreči, v premoženji ponižen, bogabo¬
ječ; pa tudi v terplenji, v nadlogah ni obupal; ves vdan je
bil u voljo božjo.  — Od Joba se tičimo, u vsih nadlogah po-
terpežlivo v Boga zaupati; zakaj Bog nam lehko pomaga, ko
je vsemogočen; Bog nam tudi rad pomaga, ko je neskončno
dobrotliv.

Pričakovanje Odrešenika.

§. 1. Bog je bil Judovski narod iz med vsih drugih na¬
rodov na zemlji izvolil, da bi bil svet, srečen narod. Zato je
poklical Abrahama,  moža naj svetejega, ki je tistokrat živel
na zemlji, in gaje temu narodu očeta postavil. „Tebe a ,  mu
Bog reče , „tebe bom postavil obeta velikemu narodu Pa
tudi narodu je Bog rekel na gori Sinai: „Oe hote poslušali
moj glas, mi bote izmed vsih narodov moja las fina, ljudstvo
meni posvečeno .“

§. 2. Izvolil sije Bog Izraelski narod, ne kakor da bi
ne bil drugim narodom na zemlji ravno tako ljubezniv in po
otčinsko dober: nego hotel je spoznanje  pravega Boga,
pobožnost  in blagost  po tem narodu med vse druge narode na
zemlji raširiti. „Po tebi*,  reče Bog Abrahamu, ^bodo blago-
slovleni vsi narodi na zemlji.  “ Kar ima biti duhovnik božjemu
ljudstvu, ktero mu je zročeno: to je imel biti Judovski na¬
rod vsim narodom na zemlji. Judovskemu narodu je razo¬
del in zročil Bog svojo postavo.

§.3. Kakorkoli pa je bil terdovraten [te narod, in je
v malikovanje, v greh in revo zablodil: je Bogponjem ven¬
dar le svojo milostlivo, svojo ljubeznivo misel spolnil. Ne
le stari prebivavci Kanaanske dežele in njeni mejaši Ma-
dianiti, Moabiti, Filistejci, Sirci, Tirci, Sidoniti;  tudi naj
veče, naj terdnejše kraljestva nekdanjega sveta so po Iz-
zraelcih se naučili, pravega Boga spoznati.

§. 4. Ista lega Kanaanske  dežele v sredi sveta, ravno
poleg Tira  in Sidona  — velikih teržnih mest nekdanjega
sveta —je vsa taksa, da seje iz nje lehko po vsej zemlji
božje razodetje razširilo. Kraljica iz daljne Sabe  — v.srečni
Arabii — pride za voljo imena Gospodovega v Jeruzalem.
Vidih smo, kako je Bog Izraelce—ob časi njih sužnosti —
s Egipčani,  s Asirci,  s Babilonci  sdružil; kako je Bog po
Jožefi,  po Mojzesi  v Egipti,  po Joni,  po Tobii  v Ninivah,
po Danieli  in po njegovih tovarših v Babiloni  razoznanil in
in poveličal svoje ime. S naj slavnejšimi narodi na sveti,
s Greki  in z Rimlani  so Izraelci v družbo prišli; — povsod
so spoznanje in češčenje pravoga Boga razširali.

§. 5. Tako se še sdaj kaže, da Bog po svojem modrem,
dobrotnem sklepi cel svet in vse zgodbe obrača, vsih narodov

77

stan odločuje; daje on Bog ne samo Izraelcev, nego tudi
vsih narodov, da vse ljudi s svojoj ljubeznijo obsega, kakor
široko modro nebo vso zemljo obdaja. U vladan ji Judovskega
ljudstva se razodeva očitno, da Bog vse narode na zemlji
razsvetluje, poboljšava in izveličuje:  ali Judovski narod
je iinel še lepše obljube:

§.6. Bog je rekel kači,  kterajenaše perve stariše v
greh zapeljala: „ Ženinih potomkov eden ti bo glavo sterl, ti
ga boš pikala v peto.*  Satan, ali hud duh je bil tisti, kije
iz kače govoril. Bog je sdaj rekel: Prišel bo nekdo, kteri
bo moč tega hudobnega, sovražnega duha razdjal, pa bo
tudi sam veliko terpel.

§. 7. Abrahamu je Bog rekel: »Pomnožil bom  — ka¬
kor zvezde na nebi  — tvoje otroke; po ednem tvojih po¬
tomkov bodo blagoslovleni vsi narodi na zemlji “

§„ 8. To obljubo je Bog Jakobu  še bolj očitno ponovil;
po imeni mu je tistega njegovih dvanajsterih sinov nazna¬
nil, iz katerega se bo narodil Odrešenik; napovedal mu je
celo čas, ob katerem bo Odrešenik na svet prišel. „ Kra¬
ljeva palica ne bo prešla od Juda“,  — je Jakob umirajoč
prerokoval — „ ne vojvodstvo od njegovih potomkov, dokler
ne bo njega, kteri ima poslan biti; v njega bodo narodi
upali. “

-§. 9. To obljubo j e Bog po Mojzesi vsemu Izraelskemu
narodu ponovil. „ Preroka , kakor mene K  — je rekel Mojzes
— »vam bo Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov obudil .
Poslušajte ga vse, karkoli vam poreče. Kdor pa ga ne
bo poslušal, naj bo izmed ljudstva izverženJ

%.  10. Se lepše je Bog to obljubo kralju Davidu raz¬
kazal. David je bil prepričan, da pride eden izmed njegovih
potomkov, ki bo njegov sin, pa vendar večen kralj. Ves za¬
maknjen, s tolikoj častjo govori od njega, da ga imenuje
svojega Gospoda, kterega kraljestvo bo večno.

§. 11. Od tega obljubljenega Odrešenika govorijo vsi
preroki. Veliko sto let prej so ga popisovali. Imenujejo ga:
Čudodelnik,

Bog mogočni,

Bog z nami (Emmanuel),

Sin velikega Boga,

Izvoljenec božji,

Nad Katerim ima Bog svoje dopadenje,
Gospod nam dani za pravico,

78

Sveti Svetih,

Maziljenec Gospodov,

Blagoslovitel in Odrešenik človeškega roda,
Vladar mira, ki bo ljudem večen mir prinesel,
Veliki kralj, ki se bo iz Davidovega roda
narodil,

Njegovo kraljestvo se bo razširilo po vsem
svetu, in terpelo bo vekomaj,

Vsi narodi mu bodo podložni,

Vsi pozemeljski kralji bodo poklekovali pred

Nja.

§. 12. Prerokovali so vse — še tako neznatne male
— okolšine njegovega živlenja. Postavim prerok Mihe a
napove celo kraj, mesto, v katerim se bo narodil Odre¬
šenik rekoč: v Ino ti Betlehem na Judovskem, nisi naj
manjše Judovih mest; zakaj iz tebe izhaja vladar, ki bo
vladal moje ljudstvo; njegov izhod je od začetka, od več¬
nih dni.“  Izaiaje okolšine njegovega terplenja; Daniel
čas njegove smerti na tenko napovedal.

§. 13. Cas, ko je imel Odrešenik človeškega roda priti,
se je približal. Kraljeva palica bila je odvzeta Judovskemu
narodu, bila je že v tuji oblasti. Ne le Judi, nego ves svet
je sdaj Odrešenika silno potreboval. Vsi narodi, ki so se s
božjimi obljubami soznanili, so po njem hrepeneli.

§. 14. Tolike božje obljube, toliki upi Judovskega na¬
roda so tudi za nas silno imenitni.

§. 15. Koliko časti, kolikega zaupanja vreden nam mora
biti On, kteroga je Bog od stvarjenja sveta tolikrat, tako
veličastno svetu blagoslovitela obetal; On kteroga so vsi
tako sveti možje Izraelskoga naroda, Abraham, Mojzes,
David, preroki lzveličarja vesolnega sveta pričakovali; On,
kteroga so naznanovale vse božje obljube, vse naredbe;
On, kteri je bil dobrih, pobožnih duš naj lepše upanje.

§. 16. Kako lepo, milo, ljubeznivo nam je Bog do sdaj
v svetopisemskih zgodbah svojo svetost, in ljubezen razo¬
del; je vse to vendarše le mile zarje pervi žar. V njem zve¬
sto Obljublenem, želno Pričakovanem se nam je lju¬
bezen Boga Očeta do vsih ljudi^u vsej svoji svetlobi velika,
častliva in dobrotna prikazali

In temu, ki ga vse moli a« s svetdj častjo izrecimo nje¬
govo ime — pravimo: JEJtjUS KRISTUS.

KAZALO,

Stran.

1. Stvaritev sveta...1

2. Adam in Eva . ..2

3. Pervi greh.3

4. Kain in Abel...5

5. Potop pervega sveta.ti

6. Stava turna.. 9

7. Abraham in Lot.10

8. Abraham in Melkizedek ... . 12

9. Abraham prosi za Sodomo.13

10. Abraham in Izak ..15

11. Izak in Jakob .17

12. Jakob in Ezau...18

13. Jožef in njegovi bratje.19

14. Jožef povišan ; njegovi bratje pridejo v Egipt ....  23

15. Jakob pride v Egipt...28

16. Jakob blagoslovi svoje sine in umcrje.29

17. Mojzes rojen na kraljevem dvoru .31

18. Mojzes poklican Izraelce iz Egipta rešiti .33

19. Velikonočno jagnje. Mojzes pelje Izraelce skoz rodeče

morje . ..36

20. Bog da Izraelcem zapovedi.38

21. Bronasta kača. Izraelci ostanejo 40 let u pušavi. Mojzes

umerje.42

22. Jozua pelje Izraelce v obljubljeno deželo, in vžuga Jeriho . 44

23. Sodniki. Boc se oženi po Ruto ..46

24. Heli in Samuel ..48

25. Saul kralj...49

Stran.

26. David in Jonatan, prijatla.61

27. David kralj. Hudoben sin Absalon . .'.55

28. Salomon kralj. Jeruzalemski tcrnpel.56

29. Razkolništvo kraljestva. Preroki Elia, Elizej in Jona . . 58

30. Asirska sužnost. Tobia. Konec .62

31. Preroki Izaia, Jeremia. Razdjanje Jeruzalema. Babilonska

sužnost.65

32. Trije mladenči v peCi.67

33. Daniel in malik Bal.68

34. Judi se vernejo v svojo domovino.70

35. Pozneje zgodbe Judov. Sedem makabejskih bratov . . 72

36. Juda Makabeje in njegovi bratje.73

Job.  74

PriCatovanje Odrešenika.76

® NUK

Narodna in uniuerzitetna
knjižnica

00000445809