Novica Novakovič
Pesmi
Pozlačena pokrajina se rodi po polnoči, ko antilopa v modrem preleti nebo. Takrat se zvezde umaknejo otroku, ki plava v rožnati megli. Posut s srebrnim vesoljnim prahom, brez časa in brez prostora, se sivolasi starec sprašuje: zakaj? In ko se oblaki odprejo lepoti miru, se antilopa v modrem vrne.
Dežurni padalec
se vozi v srebrnem dvigalu.
Višinske razlike so most
med dvema barvama.
Nevidno ogrinjalo
je ostalo v daljnem muzeju.
Mehka dolina,
bodi učitelj otroku v belem!
Signora, bananin olupek je neuporaben kot rjavkast kuža, ki stalno cvili in liže prepotene prste gospodarici kosti. Je poziranje na črnem stopnišču opazno? Konkretna otoplitev razveljavlja pravila. Ljudem tretje vrste poganjajo tipalke, ostali pa drvijo po obvoznicah. Čipke obvladujejo najvišje vrhove sveta.
Brodolomec,
je izprana notranjost uporabna? Srebrnomodro sporočilo, napisano z limoninim sokom, v steklenici,
pričakuje trčenje z neznanim. Kamniti obrazi delijo karte. Šminka, plamen, prepad ... Vsak plašen poskus je zavrnjen z glasnim smehom.
Rdečeoka lepotica brez zob ne nosi steznika. Zakaj pa?
Saj tudi bog vrta po nosu. In nuni v rožnatih hlačkah paše še še še še ... Zastrupljene steze! Luna in vaje v parterju, sonce in zeleni odsev; da, akrobacije na trapezu.