Naša sfarosf in hrana. V časopisih beremo dostikrat o ljudeh, ki so baje stari dosti nad 100 let. Če pa začne kdo take redke slučaje preiskovati nekoliko bolj natanko, se navadno izkaže, da je stvar zelo pretirana, kar je tudi razumljivo. Starim ljudem spomin rad opeša, mladi ljudje pa imajo stare ljudi običajno za precej starejše kakor so res. Leta 1904 je poročal neki ruski list čisto resno, da je umrla neka Helena Abolva v visoki starosti 180 let. Neki drugi ruski list je zopet poročal 1. 1926 o nekem kmetu Ivanu Tretja iz Rostova, da je star najmanj 138 let. Tudi Ogri imajo »velikega« stoletnika, kajti kmet Peter Zortay je umrl leta 1734, star 185 let. Francoski pisatelj Henry Barbusse pa piše v svojem potopisu o Rusiji, da je naletel v Georgiji na nekega Nikolaja Andrejeviča Sopkovskega, ki je bil že nad 142 let star. Posebno slaven mož pa je bil Anglež Tomaž Parr, ki je umrl leta 1635 v starosti 152 let. Ko je bil Parr baje star 120 let, se je še oženil in dobil celo sinčka. Ko je pa umrl, je njegovo truplo pregledal zna'~neniti učenjak Harvey (ki je odkril obtok krvi v telesu) in ta je ugotovil, da je bil Parr še čisto dobro ohranjen, samo možgani so mu nekoliko opešali. O starosti Parra ni nihče dvomil, dokler se i začel zanj zanimati učeni angleški knjižničar Thoms, ki je leta 1873 dognal, da je bil Parr star komaj dobrih 100 let. John Bailey pa je napisal leta 1883 knjigo o starcih »modernih Metuzalemih«. V tej knjigi je naštel okoli 12 oseb, o katerih se je dalo z listinami dokazati, da so bile res nad 100 leti stare. Pa tudi o vzrokih starosti piše Bailey in pravi, da mora človek, ki hoče doseči 100 let, prvič biti že rojen za to, potem mora dobro prebavljati in telesno in duševno delati. Leta 1899 je sestavil statistiko starcev predsednik društva zavarovalnih statistikov Young. V svoji razpravi o starcih je omenil 30 slučajev nad 100 let starih ljudi; najstarejši je bil star 111 let. Pred 29 leti je trdil znani prof. Mečnikov, da bi se dalo človeško življenje podaljšati na 120 let, če bi ljudje pravilno živeli. Po njegovem mnenju dosežejo najvišjo starost ljudje, ki se hranijo v glavnem z mlekom in navaja dva slučaja, o katerih je ugotovil, da živita le ob kruhu in mleku, oziroma ob siru in kozjem mleku. Posebno pa je priporočil Mečnikov jogurt, kakor ga uživajo Bolgari, kjer je baje silno dosti stoletnikov. Pripomniti pa je treba, da na Balkanu rojstne listine navadno niso posebno natančne ali pa jih sploh ni. Stoletniki, o katerih je dokazano, da so res dočakali 100 let, so živeli zelo različno. Eni so kadili, drugi ne: eno so veliko delali, drugi so lenarili itd. Zato pa zaenkrat še nimamo prav nobenega sigurnega sredstva, da si podaljšamo življenje. Mi vemo le to, da je povprečna človeška starost danes višja kot je bila nekdaj, ker živimo danes vendar v dosti bolj zdravih -azmerah kot so živeli naši predniki, pa tudi za zdravje otrok je mnogo bolje poskrbljeno kot nekdaj, in mogoče je ravno negovanje mladih teles najboljše sredstvo za podaljšanje življenja.