PTUJSKA GORA . 7 — -,—,---— PTUJSKA GORA Sl. 1. Pogled na Ptujsko goro od jugozapada. PTUJSKA GORA OPISAL FRANCE STELE 19 4 0 IZDAL ŽUPNI URAD NA PTUJSKI GORI NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA (FRAN MILAVEC) V CELJU 67031 Št. 896/1 Natisk dovolil lavantinski knezoškofijski ordinariat PREDGOVOR Knjižica o Ptujski gori je nastala iz dvojne težnje: Romarjem, ki prihajajo na Goro častit Marijo, in tu¬ ristom, ki jo na svoji haloški poti obiščejo, naj bi dala ključ za razumevanje umetnostnega sveta, iz katerega se je rodila v časih, ki so drugače od našega čustvovali, a v občudovanja vredni popolnosti izražali svoja raz¬ položenja. Vsem Slovencem pa naj bi jo predstavila tako, da bi se zavedeli, kak umetnostni ter kulturno in politično zgodovinski zaklad nam je. Budi naj s kar mogoče preprosto besedo razume¬ vanje za dejstva, ki jih bo potnik videl na Gori, zato je bil iz knjižice izločen ves znanstveni aparat, s ka¬ terim smo se priborili do novih spoznanj in domnev, ki jih podajamo. Kljub poljudnemu besedilu pa smo se potrudili, da zapišemo samo, kar je znanstveno do¬ gnano ali dopustno vsaj kot več ali manj verjetna domneva. Prepričali pa smo se tudi, da nujno po¬ trebna pomožna, posebno genealoška in heraldična raz- iskavanja še daleč niso toliko dozorela, da bi bilo mogoče naše zaključke smatrati za končne. Prav na¬ sprotno smo prepričani, da bi podrobni kritični študij skrajno raztresenih virov dal mnogo določnejše rezul¬ tate, saj smo se mogli opirati le na vsebinske posnetke 6 listin in zapiske drugih, katerih zanesljivosti in po¬ polnosti nismo mogli preskusiti, ker nahajališča teh virov največkrat niso navedena. Občutna težava za raziskovalca je tudi v tem, da gorski arhiv sam danes ne nudi nobenega resnejšega gradiva za zgodovino cerkve in kraja. Še hujše je s tiskanimi pomočki, ki so doslej na razpolago in kolikor ne gre za strokovnjaško objavo arliivalnih virov. Razen Stegenška je vsa literatura o Gori, kolikor ima čisto krajepisni značaj, največkrat skrajno nekritična in polna nesporazumov (Slekovec n. pr. pripisu je milostno podobo kar 17. stol., druge za¬ vaja do napačnih sklepov izraz capella itd.), tako da čaka lokalnega zgodovinarja, ki se ne bo ustrašil samostojnega raziskovanja, prav za prav še ne ob¬ delano, toda hvaležno polje. V besedilu sem se ponekod, posebno v odstavkih, ki zadevajo romarsko stran Ptujske gore, naslonil na Stegenskovo knjižico Božja pot k Materi božji na Črni gori. G. banovinskemu arhivarju Fr. Bašu se iskreno za¬ hvaljujem za marsikatero važno pojasnilo. PREGLED TISKANIH VIROV A. Stegenšek, Božja pot k Materi božji na Črni gori. Spominske črtice k petstoletnici, Dunaj 1914. Ta knji¬ žica je najboljše, kar je bilo doslej o gorski cerkvi napisa¬ nega, ne vsebuje pa Stegenškovih končnih dognanj, katere objaviti mu je preprečila prezgodnja smrt. — Romarska cerkev ena Črni gori. Vtisi foožjepotnika, vodnik po cerkvi in zgodovinski podatki. Priredila in založila brata K a u k - I e r. Ptuj 1926. — F r. Stele, Cerkev na Ptujski gori. Slovenec, 24. aprila 1938. — Hans Petschnig, Die Wall- lahrtskirehe Maria Neustift ibei Pettau in Untersteiermark, Mitt. der k. k. Central-Commission zur Eri. u. Erh. der Bau- denkmale, XV. (1870), CV—CIX. — A. Stegenšek in Fr. Kovačič, Historični portreti na oltarni podobi župne cefkve na Črni ali Ptujski igori. ČZN, XVII (1922), 57—76. — J. Fel sner, Pettau u. seine Umgebung. Ptuj 1895, str. 118 do 121. — V. Skrabar, Votivna slika s Ptujske gore. ČZN, XXIII (1928), 268—270. — Beitrage zur Erforschung steirischer Geschichte, XXXVII—XL, Gradec 1914, 71—126 (stubenberški arhiv); XLIII in XLIV (A. Lang, Die Salz- ibnrger Lehen in Steiermark bis 1520), Gradec 1937 in 1939. — Veroffentliohungen der Histor. LandeskommissiOn, Gra¬ dec 1906, XXII (stubenberški arhiv). — Zacharias Bartsch, Steiermarkisches Wappen-Buch. 1567. Fascim. Ausg. mit hi¬ stor. u. herald. Anmerkungen von Dr. J. v. Z a h n u. Allr. E. Anthony v. S i e g e n f e 1 d, Graz u. Leipzig 1893. — M. Doblinger, Die HeiTen von Walsee. Dunaj 1906. — Fr. S. Lekše, Črna ali Ptujska gora. Dom in svet 1895, 20—22, 50—52. — Neustilt (Černa gora) u. dess. Umgebung. 8 Der Aufmerksmme 1855, 66, 70, 202. — F. Ra i s p, Pettau... u.Umgebung. Graz 1857, 283—285. — Graus, Kirchen- sclimuck YI. (1875). — M. Sl e ko vec, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. Maribor 1885, 131—135. — Isti, Vur- berg. Maribor 1895. — C. Th. M ii 11 e r, Zur monumentalen Salzburger Plastik des friihen fiimfzehnten Jahrhunderts. Zeitschr. d. Deutsch. Ver. f. Kunstwissenschaft VI. (1939), 235 do 250 (nagrobna plošča Žige Dobrnškega). — O zmajevem redu: Mitt. d. Centr. Com. zur Erf. u. Erh. der Baudenkmale, XV (1870), CXIV—GXVI. -H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark 1283—1740. Gradec 1930 sl., 527—532. — Simon Povoden, Beytrag zu einer steyerm. Kirchen- geschichte... 1823 (rokop. v Mest. muz. v Ptuju), I. zv., 430 do 441. — J. Orožen, Das Bisthum und die Diozese La- vant. I. del, Maribor 1875, 491—510 (poleg Stegenška najboljše o Gori). — J. A. Janisch, Topographisch-statistisches Le- xikon von Steiermark. Graz 1885. — Krajevni leksi¬ kon dravske banovine. Ljubljana 1937, 508/509. (Žal, ne¬ kritično!) — Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske školije (1228—1928), Maribor 1928, 78, 247, 256, 323, 336, 390. — Pomen cerkve na Ptujski gori. Slovenec 30. septembra 1939. — J. T u r k u š, Črna gora. Pripovedna pesem. Gradec 1892. PTUJSKA GORA Položaj INa s e v er o z a pa d n e m koncu Haloz sloji na zadnjem griču in se razgleduje daleč po Dravskem polju in preko haloških gričev do hrvatske meje romarska cerkev na Ptujski gori. Staro ljudsko ime ji pravi lepše Črna gora, nemško zgodovinsko pomensko Maria- Neustift, nova Štifta, nova ustanova, še lepše pa je v starih listinah izpričano latinsko ime Mons Gratia- rum, Milostna gora. Haloze so eden najbolj posebnih delov slovenske domovine, po svoje tako čuden, a obenem čudovit svet, da mu daleč ni para. Grič pri griču v navidezno popolnem neredu se vrsti od bregov Drave in od ravnin Dravskega polja do hrvatske meje, pa od Zavrča do Majšperga. Med griče se zajeda mreža dolin, ki so nekam neprijazne, senčne in vlažne, zato pa člo¬ veka tem bolj mikajo pogledi od tod na vrhove, ki se kopljejo v soncu. Svet, ki hrepeni po odrešenju, ki se iz moreče vezanosti močvirnatih tal zaletava k soncu, v svobodo, v obzorja širokih razgledov, bi lahko ime¬ novali Haloze. Kdor hoče užiti Haloze, naj čimprej zapusti doline in se povzpne po bregovih na vrhove. Ko bo gori, bo šele spoznal pravi obraz tega sveta, griček pri gričku se mu bo razkril kot skoraj nepretrgan, 10 čudovito zamotan in zmeden sestav višinskih hrbtov, po katerih lahko ure in ure hodiš, ne da bi ti bilo treba nazaj v mrko dolino. Pa tudi tu gori boš videl dvojen svet. Kakor na vrvici rožnega venca so nanizane po grebenih zidanice in koče, ki čepe na svojih polo¬ žajih in te opazujejo, podobne pohlevnim živalicam, ki so prilezle na sonce, da se pogrejejo. Ob tem rožnem vencu, položenem kakor slučajno, kakor je pač padel, v pokrajino, se deli haloški svet na svet južnih in za- padnili pobočij in na svet severnih pobočij. Na severu in severovzhodu leže gozdovi, proti jugu in zapadu se smehljajo vinske gorice, ki so jeseni, ko jim listje porumeni, kakor s suhim, fino kovanim zlatom okra¬ šene. Pogled od severa in severovzhoda na Haloze je mrk; če bi ne bilo veselega završkega kota, bi krstili ta svet kratko za gozdnat svet. Pogled na Haloze od jugozapada pa je vesel, svetal in vabljiv. In del tega vabljivega sveta nam razkazuje prav Ptujska gora. Tudi Ptujska gora je pristno haloška po svojem pokrajinskem značaju, čeprav je že daleč na okrajini pravih Haloz. Ptujska gora s svojo ponosno cerkvijo je vrisk, ki se sprosti iz potnikovega grla, ko se po njenih pobočjih dvigne na višino in ubeži blatnim, mokrotnim klancem, po katerih vodijo do nje pota od vseh strani, iz dolin in iz melanholične ravnine Dravskega polja. V vseh dnevnih časih je Ptujska gora lepa, najlepša pa v jesenskem večeru, ko se poslavlja od nje zahajajoče sonce, ko je vse klance in doline pod njo zalil mrki mrak in le njena cerkev še kljubuje 11 in dviga luč in lepoto visoko pod nebo. Ni v pravljicah lepših podob kakor je ta, kadar imaš srečo, da jo doživiš. Duša Ptujske gore je Marijina cerkev. Z njo selišče Ptujska gora, ki ima tržne pravice, stoji in pade, brez nje bi potnika nič ne vabilo, da se povzpne prav sem. Tako pa se bližajo Ptujski gori prav zaradi njene cerkve potniki vseh vrst in vseli stanov, posebno pa romarji. Bistvo skrivnostne privlačnosti te cerkve je tudi v tem, da je dobesedno črna. Ljudska domišljija je našla za njen črni izraz, ki izvira iz barve gradiva, iz katerega je sezidana, razlago v pripovedki, kako je ob turškem napadu čudežno počrnela, da je ni mogel videti turški paša. »Črna sem, toda lepa,« ponavlja ta cerkev dan za dnem z Visoko pesmijo potnikom, ki se ji bližajo, j Dohodi Romar in turist se zanimata za Ptujsko goro. Romarju je božja pot zadeva nabožne poglobitve in tudi danes še veže s pojmom romanja pešpot, katere resnost je podčrtana z izpolnitvijo kake obljube, žrtvijo utrujajoče hoje, molitvijo, ali ako jo izvršuje v družbi, s procesijo združeno z molitvijo in s petjem. Zato je kljub moderniziranju prometnih sredstev, ki se jim je prilagodilo v veliki meri že tudi romanje, staremu ptujskogorskemu božjepotnemu okolišu romanje na 12 Ptujsko goro še vedno predvsem procesija in pešpot. Vse Dravsko polje, Haloze, Slovenske gorice in od¬ daljeno Prekmurje so ozemlje, katerega romarsko sre¬ dišče je Ptujska gora. Redno pošiljajo sem svoje proce¬ sije ob raznih Marijinih praznikih in shodih vsako leto iz bližnjih in daljnih župnij. Turistu pa bo Ptujska gora zaradi svojih zanimi¬ vosti prva ali pa zadnja postaja na potu, ki ga bo se¬ znanjal z lepotami haloškega sveta. Ptujski gori je najbližja železniška postaja Sv. Lovrenc na Dravskem polju na progi Pragersko—Ptuj. Od postaje Sv. Lov¬ renc na Dravskem polju ostane popotniku še dobra ura pešpoti čez polje skozi Župečjo vas in preko mosta čez Polskavo v breg do trga in cerkve. Če si bo hotel prihraniti tudi to pot, se bo poslužil avtobusne zveze Poljčane—Ptuj, ki ga bo pripeljala na prelaz nad Majš- pergom, od koder ga zložna pot ob mikavnih razgledih na vse strani v desetih minutah pripelje do cerkve. Avtobus ima zvezo s Ptujsko goro zjutraj iz Poljčan, opoldne pa iz Ptuja. Kraj Kraj Ptujska gora leži na najvišji točki hrbta, ki se vleče kot del severnega obrobja haloškega gričevja v smeri od zapada proti vzhodu in se končuje ob izlivu Polskave, ki ga spremlja s svojim tokom na severu, v Dravinjo, ki namaka njegova podnožja na jugu. Kot nekaka krona svoje okolice je bila postavljena na najvišjo točko glavnega vrha sedanja cerkev, katero Sl. 2. Trški pranger (sramotilni steber) 14 so kot najvažnejši del selišča v času turške nevarnosti kmalu po njenem postanku obdali s taborskim ozidjem s strelskimi linami in obrambnimi stolpi, kar ji je dalo značaj nekake podeželske akropole. Selišče samo se je razvilo na nekoliko nižji terasi, zvezani s cerkvenim taborom po stopnicah, zapadno od tod. Terasa je obdana od glavnih poslopij selišča in predstavlja precejšen trg, kjer so osredotočene gostilne, pošta in žandarme- rijska postaja, dočim je župnišče vzidano na severni strani cerkve v taborski obroč, od koder gleda z višine z ožjim koncem na trg. Ostali del selišča ima popol¬ noma kmetski značaj in zavzema predvsem južni breg pod cerkvijo in trgom; posamezne hiše pa so raztresene ob vseh potih, ki vodijo na vrli. Zapadno od kraja vodi čez prelaz nad Majšpergom banovinska cesta iz Ptuja v Poljčane in Rogatec. V preteklosti je bil ta kraj mnogo pomembnejši kakor je danes. Leta 144? je dobil tržno pravico. Leta 1490 se prvič omenja kot trg. Dne 8. februarja vsako leto so tržani izbirali šest odbornikov in župana, ki je bil obenem tržni sodnik. Trg je imel lastno tržno sod¬ stvo, pečat in zastavo, tedenske tržne dneve, sejme in deželsko sodnijo. Leta 1512 je cesar Maks potrdil tržno pravico. Sramotilni kamen, pranger z letnico 1855, ki stoji v kotu desno od stopnic, vodečih s trga k cerkvi, še spominja na čase teh privilegijev. Po svoji obliki je mnogo starejši in nič ne ovira domneve, da je vsaj posnet po razpadlem iz konca srednjega veka (sl. 2). Izhodišče te upravne in gospodarske pomembnosti je 15 bila nedvomno romarska cerkev, ki je tudi danes, ko se je značaj naselbine močno spremenil in kaže komaj še kaj tržkega, glavno oporišče pomembnosti tega kraja. Trg sam šteje danes 153 prebivalcev s 40 hišami; žup¬ nija, katere sedež je pri cerkvi, ima 1210 duš; občina pa 1615 prebivalcev s 369 hišami. Prebivalci trga in okolice se pečajo deloma z gostinstvom, katero se opira na romarstvo in tujski promet, največ pa s poljedel¬ stvom, sadjarstvom, živinorejo, kamnoseštvom in lon¬ čarstvom. Cerkev Krona selišča Ptujske gore, ki njegovo pomembnost razglaša daleč preko haloških gričev in obdravskih poljan, je romarska Marijina cerkev (sl. 1). Ni pa samo njegova krona, ampak tudi duša, od katere idealnega bogastva je v vsej zgodovini od 15. stoletja do danes ta kraj črpal svojo pomembnost in sorazmerno blago¬ stanje. S terase, kjer stoji gradbeno skromni trg, vodijo k nji monumentalne stopnice iz srede 18. stoletja, okra¬ šene z ograjo, arhitektonsko markiranim vhodom in kipi (sl. 3 in 4). Arhitektura je iz domačega temnosivega peščenca, kipi so iz belega kamna. Ob začetku stopnic spodaj je na levi sv. Janez Nep., svetnik, čigar češčenje so širili gospodarji Ptujske gore v baročni dobi, jezuiti; na desni je varuh proti šibi požara, sv. Florijan. Na vrhu iz velikih kamenitih klad sezidanih, s pilastri in vrh obrobljajočimi zidnimi venci okrašenih baročnih podbojev je na vsaki strani po ena skupina, predstav- 16 ljajoča sedečega angela s ščitom in rokokojsko živahno oblikovano vazo. Na obe strani obkroža višjo teraso, na kateri stoji cerkev, po njenem robu se razvijajoči ostanek nekdanjega taborskega ozidja. Na desni je najprej lična stebriščna arkada iz baročne dobe. Dalje na robu nad vasjo edini še ohranjeni okrogli taborski stolp. Drugod je ozidje podrto do višine dopasnega zidu. Na levi od vhoda pa stoji v ozidje in breg pod njim postavljeno župnišče. V tem nekdaj trdnjavskem, danes monumentalno učinkovitost cerkve srečno izpopolnjujočem vencu stoji cerkev. Terasa, na kateri stoji, jo ugodno dviga nad selišče, velikost njene skupine daleč prekaša vse oko¬ liške stavbe. Od vseh strani je mogočna, od vsake strani značilna. Glavni pogledi z okoliških gričev in polj so od zapada, juga in vzhoda; na severu jo precej zakriva župnišče. Pri pogledu od zapada, posebno pa od jugo- zapada, kjer se vidi okrogli stolp in ob njem del tabor¬ skega ozidja, je učinek najbolj resen, skoraj da ne¬ koliko zgodovinsko romantičen; edino na tej strani se družijo v srečno sozvočje taborski stolp, zapadni del ozidja, župnišče, nerazčlenjena fasada cerkve in nad njo postavljeni osmerokotni, v razmerju do celote ma¬ lenkostni zvonik. Z majhnimi korekturami obstoječega stanja, predvsem z odstranitvijo k ozidju prislonjenega začasnega poslopja desno od stopnic, bi ta del z deko¬ rativno bogatim baročnim dohodom predstavljal ži¬ vahno, po sestavu zadovoljivo, zgodovinsko zgovorno enoto. Odmik smeri stopnic od glavnega vhoda, ki se 17 marsikomu zdi ponesrečen, ima svoj lepotni smisel, ker je pogled na severozapadni del cerkve z opornikom gotovo ugodnejši, kakor bi bil pogled na praznino vhodne lope. V razmerju do celote za mikavni pogled namenoma neizrabljenega zapadnega pročelja pa pred¬ stavlja zapadna skupina cerkvene okolice posrečeno in naravnost nujno kuliso, brez katere bi cerkev, gledana s trga, mnogo manj ugodno učinkovala. Od drugih strani učinkuje predvsem cerkev sama kot dobro pre¬ tehtana, po svojem sestavu do skrajnosti živahna, z enotno streho v svoji gmoti srečno zaokrožena celota (sl. 5). Dva prizidka, kapela sv. Antona na jugu in zakristija ter gotski baldahin na severu, se v celoti komaj opa¬ zijo. Vse ostalo živi kot enoten sestav, v katerem stena, ki oklepa notranji prostor, do majhnih ostankov izgine in se nam vse kaže kot igra dinamično napetih kon¬ struktivnih sil, opornikov, ki so gosto obstopi^ telo stavbe; energično so zastavili svoja podnožja pri tleh, navzgor pa se zožujejo, dokler se prav pod strešnim vencem podobni orjakom, ki so pristopili k stavbi, da jo podpro, ne zvežejo z zidom. Ob severnem in južnem zidu se zde v enakomernih razdaljah postavljeni in manj razčlenjeni, bolj resni; ob vzhodnem, mnogo- kotno razčlenjenem delu pa so se zgostili in tudi nji¬ hovi hrbti so se lepotno obogatili in se spremenili v živahne stolpičke s križastimi rožami na vrhu. Stena med oporniki je od visokega pritličnega zidca navzgor vsa spremenjena v trodelna, s krogovičji okrašena okna. Tako je gmota vse stavbe v vidnem nasprotju Ptujska gora 2 19 z resno zapadno fasado spremenjena v živahno igro nakopičenih, nazorno se uveljavljajočih gradbenih sil, katerih vrstni ritem se zgoščuje in oblikovno bogati od resnosti zapadne fasade do bogastva vzhodnega za¬ ključka stavbe. Gosti venec opornikov, ki je samo s pritličnim podzidkom vse stavbe in pod okni vso stavbo vodoravno opasujočim visokopritličnim zidcem vodoravno vezan in samo tu v svoji navpični rasti rahlo prekinjen, zelo podčrtuje za gotiko značilno navpično rast stavbne gmote (sl. 6). Nobena druga stav¬ ba v Sloveniji po svojem zunanjem sestavu ne zrcali boljše in nazornejše načina gotskega stavbarstva kakor zunanjščina cerkve na Ptujski gori. V cerkev vodita dva vhoda, glavni v zapadni steni, stranski v severni steni. Odprtina stranskega se zožuje do podbojev vrat v treh zaporednih vsločenih lokih, ločenih po močnih žlebovih (sl. ?). Ločni vrh, timpanon, nad preklado vrat je gladek in okrašen s slepim tri¬ listnim krogovičjem. Zunanji okvir odprtine je označen z arhitekturo dveh polstebrov z listnatimi kapiteli, zve¬ zanih med seboj z usločenim lokom, ki nosi križasto rožo; v navpični smeri pa se dvigata nad kapiteli dva z robovi v ospredje obrnjena sloka stolpička, fiali, okrašeni v višini srednje s križastima rožama. Visoko- pritlični zidec se ob portalu pravokotno prelomi na¬ vzgor - , tako da ga zgoraj pravokotno vokvirja. Glavni vhod predstavlja med dva pravokotno k fa¬ sadi postavljena opornika razpeta, z banjastim obokom in pultno streho pokrita odprta lopa vrli stopnic, ki 2 ’ 20 vodijo do nje. Dva polstebra na zunanji strani in dve v notranjih kotih ob steni ohranjeni, z bradatima, v liste zavitima glavama okrašeni konzoli pa pričajo, da je bila ta lopa prvotno prekrita z gotskim obokom, ki ga danes ni več. Portal sam sestoji iz rahlo šilastega, močno žlebasto / profiliranega, k vratni odprtini zožujočega se oboda. Odprtina je pravokotna in na sredi po kamenitem slopu, ki spredaj prehaja v tričetrtinski steber, deljena v dva dela. Z močnim žlebom izpodrezana preklada sloni na obeh koncih in v sredi na konzolah; stranski sta okrašeni s simboli evangelistov Luke in Janeza, oba konca srednje z angeloma. Kapitel stebra ima bujno listnato obliko. V ločni ščit nad preklado je vzidan gotski relief Marijine smrti, čigar pravokotna oblika kaže, da je bil sem prenesen od drugod. Isto neskladnost s prostorom opazimo na desni in levi, kjer sta v stenah lope vzidana dva gotska reliefa z eno¬ stransko zaokroženim okvirom. Na levi sta upodobljena dva klečeča angela, ki držita grbe. Levi grb kaže znak celjske grofovske rodbine, desni znak ptujskih gospo¬ dov, v sredi pa držita angela vsak z eno roko čelado s krilatim zmajem na vrhu. Na desnem reliefu je upo¬ dobljena poklonitev sv. Treh kraljev Detetu, sedečem v Marijinem naročju. Danes je nemogoče ugibati, kje so bili prvotno ti trije, sedanjim prostorom neustrezni reliefi. Ker pa reliefna milostna podoba, ki je sedaj vdelana v glavni oltar, po obliki in merah popolnoma ustreza ločnemu čelu nad vhodom, je verjetno, da se 21 je prvotno nahajala tu, teh troje reliefov pa utegne biti ostanek večjega oltarnega sestava iz cerkve. Domišljija znanstveno in lepočutno interesiranega obiskovalca, ki ogleduje gorsko cerkev od zunaj, mika predvsem njena zapadna stran. Da je danes občutno okrnjena njena prvotna podoba, kaže že površni po¬ gled. Obok lope je iz baročne dobe. Iznad slemenskega čela gole stene se dviga lično kamnoseško izdelan osmerokotni zvonik, ki ima danes nizko, s pločevino krito piramidasto streho. Vemo pa, da je imel v ba¬ ročni dobi baročno čebuljasto, ki jo poznamo po sliki v ptujskem muzeju. Da tudi ta oblika ni bila prvotna, ampak je baročni nadomestek za prvotno, ni dvoma. Če opazujemo zidani prvotni del zvonika, opazimo dva s kamnitnim vencem ločena dela. Spodnji gladek, ma¬ siven; gornji, po oglih skrbno kamnoseško oblikovan, nosi šilasta, s krogovičjem okrašena gotska okna. Kar vsiljuje se nam misel, da je ta podstavek nosil prvotno mesto pločevinaste iz kamna izdelano lično, po robovih z grčastimi listi okrašeno streho, kakor jo poznamo iz Strassengela ali Jurkloštra. Udrta gotska oboka na koru in nad vhodno lopo pričata, da se je svoj čas morala podreti nanju težka gmota, ki ju je zrušila. Da ta lopa ni bila enostavni križasto rebrasti med opornike razpeti obok, ki ga moramo rekonstruirati, ampak da je šlo za kamnoseško, kolikor ne tudi kipar¬ sko bogatejšo oblikovano dekorativno lopo, o tem pri¬ čata na oba prednja ogla postavljena že omenjena tri¬ četrtinska stebra, ki sta usmerjena diagonalno v pro- 0 22 štor pred sedanjo lopo, kar govori za to, da sta razen križastega oboka nosila še nekaj, kar je segalo v pro¬ stor nad sedanjimi stopnicami. Kakšna naj bi bila re¬ šitev te portalne arhitekture, ni težko uganiti. Ena najznačilnejših poznogotskih portalnih oblik je namreč portal, združen z baldahinom, prekrivajočim prostor med opornikoma, katerih presledek ustreza širini sred¬ nje ladje. Tlorisna oblika je lahko kaj različna; naj¬ večkrat je njegov, v prostor pred lopo viseči prednji del sestavi jen na osnovi treh stranic pravilnega osmero- kotnika. Včasih je ta del podprt s stebri, pogosto pa tudi prosto visi. Take primere poznamo n. pr. pri cer¬ kvi sv. Urha v Augsburgu, glavni portal stolnice v Regensburgu, stranski portal cerkve sv. Martina v Landshutu in v posebni, bogati obliki glavni portal cerkve S. Maria am Gestade na Dunaju. Tudi vrh bal¬ dahina je lahko različen. Včasih je to krogovično okra¬ šena ograja (Landshut, Augsburg), včasih tako zvani vimpergi, krogovično okrašena krasilna trikotna črta (Regensburg), včasih okrasna kamnoseško izdelana usločeno kapasta streha (Maria am Gestade). Nedvomno se nam zdi, da je eni teh oblik Tistrezal gorski portal. Ker arhitektura gorske cerkve motiva vimperga ne pozna, prihajata zanj kot vrh v poštev samo krasilna ograja ali baldaliinasta streha, podobno portalu cerkve S. Maria am Gestade. Nedvomno je, da je prednji del baldahina visel v prostor pred sedanjo lopo in malo verjetno je, da bi bil imel prostostoječe stebre nosilce. Sl. 4. Pogled iz vhodne lope cerkve na baročne stopnice in trg. 24 S tako rešitvijo portala in zvonikove strehe pa se bistveno ublaži suhoparno arhitektonski izraz, ki ga ima pročelje danes, gorska cerkev pa se v naši domiš¬ ljiji obogati za važen, žal izgubljen del prvotne le¬ pote, ki ga skoraj z matematično doslednostjo slutimo, ne upali pa bi si ga z namišljeno obnovitvijo restav¬ rirati. Ko vstopimo, obstanemo najprej v križasto rebrasto obokanem pritličnem predprostoru pod zvonikom in pod korom (sl. 8 in 9). Troje šilastoločnih, na nizke gotske tričetrtinske stebre oprtih odprtin veže ta temačni pred¬ prostor s cerkvijo, ki je polna svetlobe in kjer naš pogled mikajo sloki stebri, menjavajoči se z ogromnimi, do visokega pritličja segajočimi okni. Do skrajnosti živahna, slikovita stebriščna dvorana se odpira pred nami. Njena izrazito podolžna smer, ki se razvija pred nami, vodi naše oko k najvažnejšemu mestu v tem prostoru, k glavnemu oltarju, čigar mogočna gmota se je vgnezdila v skrajnem dnu (sl. 10). Ko se mu bli¬ žamo po sredi prostora, dobimo vtis, da je preobložen z opremo, ki po svojih oblikah največkrat ne ustreza slogu stavbe. Ustavimo se najprej pred glavnim oltar¬ jem, ki je brez ozira na svoje bogoslužno prvenstvo zaradi milostne podobe, katero hrani, glavni cilj vsa¬ kega romarja in turista. Prostor, kjer stoji, je za eno stopnico dvignjen nad tla ostale cerkve. Sestavljen je iz dveh delov, oltarja v ožjem smislu in po prehodu od njega ločenega, na vzhodno steno se naslanjajočega nastavka. Pravi oltar ima zidano menzo, na kateri je 25 lesen tabernakelj okrašen z angeloma s kadilnicama in angeloma s srcem in sidrom (sreda 19. stoletja). Prostor pred oltarnimi stopnicami je ograjen s kovano ograjo, ki služi za obhajilno mizo. Oltarni nastavek je iz štukmarmorja, izdelan v baročnih oblikah prve po¬ lovice 18. stoletja. Na visokem podstavku, ki dviga glavni del toliko, da tabernakelj ne zakriva pogleda nanj, je strnjena stena poživljena s pilastri in stebri in z vodoravnim ogredjem, ki je nad sredino vzvalov¬ ljeno. Med stebri je v sredi izrezana rahlo šilasta dol- bina, v kateri se nahaja črnogorska milostna podoba, predstavljajoča Marijo zaščitnico človeštva s plaščem. Na desni in levi ob stebrih stoji po en krasen angel s kadilnico iz belega marmorja. Ta del oltarja je po¬ stavljen od severne do južne stene svetišča tako, da zakriva vse tri stene mnogokotnega zaključka. Navzgor izzveneva na straneh nad zunanjimi stebri z vazami rokokojske oblike. Srednji del pa se dvigne kot atika pred srednjim oknom še višje, tako da ga zakrije. Na straneh je oblikovana ta atika z volutastima pilastroma, na katerih spodnjih polžastih zavojih sta marmorna kipa dveh klečečih angelov; na gornjih koncih pa no¬ sita vaze. Vrh atike je valovit, v dolbini pa se nahaja podoba Boga Očeta na oblakih, obdanega od angelov in krilatih glavic. Pod svodom je nad atiko pritrjen baldahin z zavesami. Na desni in levi pred oltarjem je po en na kovani ročici viseč baročen posrebren angel s srcem kot nosilcem večne luči v rokah. 26 Stopimo od glavnega oltarja v južno ladjo, kjer bomo videli v mnogokotnem zaključku oltar Ža¬ lostne Matere božje. Izdelan je iz lesa v no¬ vejši dobi v gotskih oblikah, ne predstavlja pa po¬ membnejše umetniške ali umetno obrtne vrednosti. Kipi predstavljajo Žalostno M. B. z Zveličarjevim tru¬ plom v naročju, takozvano Pieta, ob straneh pa sveto Magdaleno in sv. Veroniko. Ko stopimo od tega oltarja nazaj, zapazimo ob stebru oltar sv. Sigismunda. Menza in tridelni kameniti nastavek s kipi sta iz gotske dobe, lesena atika s sliko sv. Florijana na vrhu je iz srede 17. sto¬ letja. Gotski oltar je dal postaviti svojemu patronu na čast vitez Žiga iz rodu Neuhaus (Dobrna), ki je imel od 1.1425 od celjskih grofov v najemu gradič Forchteneck pri Šoštanju in je bil stotnik vojaške po¬ sadke v Brežicah. Bil je dobrotnik cerkve na Ptujski gori, kjer je ustanovil beneficij za vzdrževanje duhov¬ nika. Oltar je postavil pred 1.1429, ko je, kakor poroča nagrobna plošča, vzidana v južno steno cerkve v bli¬ žini oltarja, v sredo po drugi povelikonočni nedelji umrl. Glavni kip predstavlja sv. Sigismunda, stranska sv. Barbaro, priprošnjico za srečno zadnjo uro, in sv. Erazma, priprošnjika pri trebušnih boleznih. Ob naslednjem stebru je oltar Brezmadežne. Lesen je, skoraj ves pozlačen in predstavlja dober primer tako zvanih zlatih oltarjev 17. stoletja. Spodnji tridelni del krase kipi Brezmadežne, sv. Joaliima in sv. Ane. V atiki zgoraj pa je slika Beg v Egipt (sl. 11). 27 Nekako prižnici nasproti je bila prizidana gotski cerkvi na južni strani konec 17.stoletja baročna ka¬ pela na čast sv. Frančišku Ksaveriju v spomin na kugo, ki je 1682 v treh mesecih pomorila v trgu in okolici okrog sto oseb. Iz konca 17. ali začetka 18. stoletja je lepi leseni, bogato rezljani in pozlačeni oltar sv. Frančiška Ksaverija. Izdelal ga je podobar Krištol Reiss iz Maribora. V sredi je slika sv. Frančiška Ksaverija kot zaščitnika pred kugo. Spo¬ daj je prizor kužne epidemije, v bližini osredja je upodobljen indijski kralj, ki gleda prikazen, kako angeli prinašajo na oblakih sv. Frančiška, ki z za¬ upanjem gleda na Zveličarja, razpetega na lilijo na¬ mesto na les. Iz legende posnemamo, da nam naša slika predstavi ja sv. Frančiška Ksav., ko ustavi kugo na otoku Manaar. Povod za zidanje kapele in oltarja je dal vikar Jurij Žnidaršič, ki je ob kugi 1.1682 neko nedeljo pridigal vernikom o tem gorečem apostolu in čudodelniku, ki je otel kuge otok Manaar in mesto Malacen, ter jih pozival, naj se mu zaobljubijo. Pod korom sta dva oltarja. Južni oltar sv. Kri¬ ža ima leseno arhitektonsko ogrodje, v njem pa Kri¬ žanega nad vernimi dušami v vicah. Ob straneh so kipi Marije in Janeza Ev. ter sv. Boštjana in sv. Roka. Ob severni steni je oltarček Žalostne Matere božje iz novejše dobe. V severnem krilu cerkve je k stebru, ki sledi priž¬ nici, prislonjen kameniti gotski oltar Matere božje, ki po svoji obliki ustreza oltarju sv. S i g i s - Sl. 5. Zunanjščina cerkve od jugovzhoda. 29 m u n d a. V srednji dolbini je kamenit kip sedeče Marije z Detetom; na podstavku oltarja, tako zvani predeli, sta upodobljena klečeča, z rokami sklenjenimi k molitvi, dva plemiča, ustanovitelja tega oltarja, po Stegenšku iz rodbine štubenberških. V stranskih dol- binah sta kipa sv. Katarine in sv. Andreja. Vse te kipe je izdelala delavnica, ki je ustvarila milostno podobo v glavnem oltarju. Podobno kakor Sigismundov je tudi ta oltar dobil sredi 17. stoletja tzv. atiko, v obliki vokvirjene slike priprošnjice zoper kugo, sv. Rozalije, upodobljene kot spokorni ca v votlini hriba Pelegrino pri Palermu na Siciliji. Ob naslednjem stebru proti vzhodu je oltar sv. Družine, dober lesen izdelek konca 17. stoletja. V glavni dolbini je kiparska skupina sv. Družine, v atiki pa kip Boga Očeta (sl. 12). Na koncu severnega pasu prostora je oltar 1 o - retske Matere božje (sl. 13). Prav dober lesen izdelek iz srede 17. stoletja s kipom loretske Marije v sredi, s kipi sv. Jakoba in sv. Miklavža ob straneh ter sliko sv. Frančiška Borgija v atiki. Vsi kipi so iz srede 17. stoletja razen kipa sv. Jakoba, ki je kamenit in spada v vrsto izdelkov delavnice, ki je ustvarila milostno podobo (sl. 14). Razen oltarjev ima ta cerkev več pomembnih kosov druge cerkvene opreme, med katerimi se odlikuje priž¬ nica in dvoje spovednic, ki predstavljajo dragocene lesene izdelke baročnega umetnega mizarstva in rez- barstva iz srede 18. stoletja, izvršene po verjetno ptuj- 30 ski delavnici, ki je s svojimi deli zastopana tudi v proštijski cerkvi v Ptuju. Prižnica sestoji iz konzolno oblikovanega, nad glave vernikov vzvišenega odra za pridigarja, h ka¬ teremu vodi, podobno kakor v ptujski proštijski cer¬ kvi, k stebru privit dohod po stopnicah, in iz bogato baročno razgibane strehe nad njim. Steber med obema deloma je pokrit z opažem, v katerega je vdelan po¬ zlačeni relief Marije Magdalene, skrušene pod križem. Ograja stopnic in pridigarskega odra s podstavkom je živahno razgibana in okrašena s pozlačenim rezljanim okrasjem. Razen tega okrasja so na strehi pozlačeni kij»i Vere, Upanja in Ljubezni (sl. 13). Izmed štirih spovednic iz srede 18. stoletja se odlikujeta prednji dve, ki imata kupolasta vrha, ena z doprsnim kipcem sv. Petra, druga Marije Magdalene (sl. 16). Od prvotne opreme cerkve so se razen opisanih dveh stranskih oltarjev ohranili na desni ob glavnem oltarju kameniti, v steno vdelani sedeži, tako zvane sedilije, ki so služile pri velikih bogoslužnih ob¬ redih. Te sedilije predstavljajo izredno lep izdelek gotske kamnoseške umetne obrti in so smiselno vde¬ lane v arhitekturo stene tako, da zavzamejo ves pri¬ tlični del od okna navzdol v vsej širini od polstebra do polstebra. Spodnji del zavzema nizka, spredaj s sle¬ pimi arkadami okrašena klop; nad njo je v steno po¬ globljeno, s petkratno slepo gotsko arkado okrašeno hrbtišče; zgoraj pa petkraten, s preslegastim krogo- 31 vičjem, usločenimi loki, Kalami in drugim gotskim okrasjem bogato okrašen baldahin (sl. 1? in 18). Podobne, vendar ne tako bogate sedilije so bile prvotno tudi v stenah ob stranskih oltarjih na konceh stranskih ladij, bile so pa pozneje uničene in nado¬ meščene z omarami. Južna omara je iz 1?. stoletja. K prvotni opremi spada tudi sedaj zunaj cerkve v kotu med zakristijo in ladjo stoječi baldaliinski (celjski) oltar (sl. 20), ki je stal do 18. stol. na koncu južne stranske ladje, kjer je sedaj oltar Žalostne Ma¬ tere božje. Postaviti ga je dal celjski grof Friderik II. Prvotna gotska skupina Marijinega oznanjenja stoji sedaj na menzi tako, da je med angelom in Marijo baročen kipec sv. Antona Padovanskega. Oltar stoji pod tako zvanim baldahinom, iz kamna izdelano stre¬ ho, slonečo na štirih osmerokotnih stebrih, katerih ka¬ piteli (sl. 19) so s figurami okrašeni (angel grbonosec, dve plazeči se figuri, ki lasata ali ubijata bradato glavo). Stranice vrhnjega dela, ki nosi lep rebrast gotski obok, so okrašene s preslegastim krogovičjem, usločenimi loki in slepimi arkadami. Nad kapiteli na oglih so strešice, ki kažejo na to, da so po prvotnem zasnutku te ogle krasili kipi. Tudi ta tako nerazumljivo za¬ vrženi oltar predstavlja, podobno kakor sedilije, prav odličen izdelek gotske kamnoseške umetne obrti. Koliko je bila prvotna arhitektura razen oltarjev in glavnega vhoda okrašena s kipi, danes ni popolnoma jasno, prav gotovo pa je, da so na štirih podstavkih pod gotskimi, k polstebrom prislonjenimi strešicami 32 v prezbiteriju stali že prvotno kipi. Na novo so vso cerkev po enotnem načrtu opremili s kipi jezuiti konec 17. stoletja. Na štiri gotske konzole v svetišču so po¬ stavili glavne svetnike svojega reda, ustanovitelja sv. Ignacija, ki je umrl 1356, slovečega misijonarja sv. Frančiška Ksaverija, ki je umrl na samotnem ki¬ tajskem otoku 1552, patrona mladine sv. Alojzija iz rodbine mejnih grofov Castiglione, ki je umrl 23 let star v sluhu angelske čistosti 1591, in drugega patrona mladine, Poljaka sv. Stanislava Kostka, ki je umrl 18 let star 1568. V krog svetnikov, ki so njih češčenje pospeševali jezuiti, spada tudi sv. Janez Nepomuk, čigar kip stoji ob stebru nasproti prižnici in ki je iz 18. stoletja. Ob stenah pa so razstavili na baročnih pod¬ stavkih z napisi kipe sorodnikov Marijinih; ob moški strani navzdol so upodobljeni sv. Kleofa kot škof, sv. Marija Kleofova, sv. Joahim in sv. Elizabeta ter na ženski strani navzgor sv. Jožef, rednik Jezusov, sv. Ca- harija, sv. Ana in sv. Janez Krstnik. Pevski kor se nahaja nad vhodno lopo in kaže lesen, na kovanih oporah sloneč pomol z letnico 1696, ki je za svoj čas značilen, vse pozornosti vreden umet¬ no mizarski izdelek. Orgelska omara iz istega časa se spredaj zapira s poslikanimi krili, ki kažejo, ako so odprta, Marijino oznanjenje, ako so zaprta, sv. Cecilijo in Davida kot patrona cerkvene glasbe (sl. 9). Krstni kamen se nahaja v kapeli sv. Frančiška Ksav. in sestoji iz marmornatega spodnjega dela ter iz rezbarsko dobrega nastavka iz konca 18. stoletja. Ptujska gora 34 Izmed treli lestencev je prav lep oni iz bru¬ šenega stekla v Ksaverijevi kapeli iz baročne dobe, dragocen pa bronasti iz konca srednjega veka, ki visi pred korom in ima na vrliu kip sedečega leva, spodaj pa se končuje z levjo glavo. Da je bila cerkev nekdaj vsaj deloma tudi s sten¬ skimi slikami okrašena, dokazujejo ostanki ta¬ kih slik ob koru in na koru na južni steni. Med korom in prvim oknom je ostanek slike sv. Krištofa, ki je zavzemala skoraj vso višino stene nad pritličjem. Spodaj je ostanek latinskega napisa, ki se nanaša na Krištofovo priprošnjištvo zoper naglo smrt in se glasi: »Molil je božji mučenec Krištof: ,Glej, prosim, dobri Oče, da bi tukaj nobena Ijolezen ne zadela grešnikov, kjer koli naredijo mojo podobo. 1 « (Oran it martir dei christoferus: ... en queso pie p(ate)r, ut nu(n)qua(m) sit hic sontes* ull(us) languor* ubicumque mei fecisti speciem*.) Desno od te slike na koru je bil odkrit drug odlo¬ mek fresk, kjer je razločen stoječ svetnik škof, po katerem te slike po starosti lahko opredelimo v drugo polovico 15. stoletja. Posebnost romarskih cerkva so votivne slike, ki jih verniki, uslišani v svojih prošnjah, poklanjajo v spomin in zahvalo milostnim podobam. Na Ptujski gori jih visi nekaj ob glavnem oltarju, vendar je le Dvomljivo čitanje. 35 malo takili, ki bi vzbujale kako večje zanimanje kot kulturni spomeniki. Nad vhodom v zakristijo visi na severni steni sli¬ ka Lepe Marije (sl. 21), ki je slovela kot milostna po¬ doba romarske cerkve pri Lepi Mariji v Regensburgu. Original je naslikal po bizantinski, v vrsto tako zvanili Lukovih Marijinih podob spadajoči sliki v stari kapeli v Regensburgu nemški slikar Albrecht Altdorfer, ki je izdelal tudi barvasti lesorez, katerega so romarji raz¬ nesli daleč po Evropi. Slika na Ptujski gori je iz 17 . stoletja in se naslanja na ta lesorez, ni pa njegova toč¬ na kopija, ampak kaže spremembe predvsem v tem, da se Jezus ljubko pritiska z glavo k materinemu licu in da ima v desnici, s katero na lesorezu blagoslavlja, cvetlico, v levici, s katero drži na lesorezu pismeni zavitek, pa ptička. Slikar, kateri se je drugače držal dosti vestno ikonografskega vzorca, ki mu ga je nudil lesorez, je napravil te spremembe pod vtisom kake italijanske renesančne Marijine podobe, ker mu resni izraz regenburške slike ni popolnoma ustrezal. Pozornosti vredna sta tudi dva nagrobna spo¬ menika, ki sta ozko zvezana z zgodnjo zgodovino cerkve: 1. Nagrobna plošča prvega kapelana Nikolaja je v tlaku ob oltarju sv. križa pod ko¬ rom. Narejena je iz belega pohorskega marmorja. Ogli pravokotnika so posneti. Okvirni rob pokriva na¬ pis v gotski minuskuli, ki se glasi po Stegenšku: Anno domini 1424 feria quarta post dominiram remi- 3 ' 36 niseere obiit discretus vir dominus nicola(us) sacerdos capellamis capelle beate marie in neustift. (V sredo po kvaterni nedelji v postu 1 . 1424 je umrl spoštovani mož in gospod Miklavž, mašnik ter kapelan kapele sv. Marije na Ptujski gori.) V tem okviru je v poglob¬ ljenem polju reliefno upodobljen mrtvi kapelan, ležeč na hrbtu. Oblečen je v mašno oblačilo; obrita glava, ki kaže znake realistične podobe, počiva na blazini. Plošča je močno izhojena in se razen glave razločijo samo glavni obrisi gubanja obleke, nosijo pa izrazit značaj za prva desetletja 15. stoletja veljavnega na¬ čina mehko potekajočega gubanja. 2. Nagrobna plošča Žige Dobrnškega je narejena iz rdečega salcburškega marmorja in predstavlja tip heraldičnega nagrobnika. V notranjem polju je v reliefu izvršen grb s svojimi znaki pod got¬ skim lokom in obdan od bujnega akantovega listovja. Obrobni okvir pokriva v gotski -minuskuli izvršeni napis: nacli christes gepurd tausent CCCC und in dem XXIX jar ist hie begraben des mittichs nach m(i)s(eri- cordi)a d(omi)ni der edel vest ritter lier Sigmund von Newhaws aus dem Schelichtal re(quieseat) i(n) pa(ce). (Leta 1429 po Kr., v sredo po drugi povelikonočni ne¬ delji je bil tu pokopan plemeniti in hrabri vitez Žiga iz rodu Dobrnških iz Šaleške doline. Naj počiva v miru!) Zakristija je prizidana cerkvi na severni stra¬ ni ob svetišču. S pločevino obita vrata z ostanki gotske ključavnice vodijo skozi kameni! portal iz polstebrov 3 ? z listnatimi kapiteli in usločenim slepim lokom s križno rožo na vrhu. Prostor je lepo obokan z zvezdasto re¬ brastim, na konzolah z listnatimi maskami in listi slo¬ nečim obokom. Dobra mizarska oprava je iz srede 18. stoletja. Rumeniti umivalnik je iz konca 17. stoletja. Zgodovina Že opis sedanjega stanja kaže, da gre za izreden spomenik, katerega sedanjost je posledica stoletne zgodovine, ki je na svoj način zrcalila dogajanja splošne evropske zgodovine prav na tej cerkvi. Da je doživela tudi težke čase, pa za njimi zopet čase raz¬ cveta, kaže dejstvo, da je njena prvotna slogovna enot¬ nost arhitekture in opreme že zdavnaj uničena, da pa tisto, kar je v nadomestilo za izgubljeno dodala ba¬ ročna doba, po svoji kakovosti ne zaostaja za višino prvotnega stanja. Mnogokrat se sliši trditev, da je pred sedanjo bila na Gori manjša cerkev ali vsaj kapela, ki naj bi bila postavljena okoli 1230. Da to mnenje ne drži, je do¬ kazal pokojni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, ki je prvi kritično obdelal zgodovino te cerkve. V neki listini iz 1.1233, ki jo je objavil 1.1756 štajerski zgo¬ dovinar Pusch, se namreč bere, da je avstrijski vojvoda Friderik II. daroval nemškemu viteškemu redu cerkev sv. Kunigunde v Gradcu in več vasi, med njimi tudi Neustilt. Ker se Črna ali Ptujska gora v nemških virih tudi imenuje Neustift, so nekritični čitatelji tega vira Sl. 7. Severni portal 39 prenaglem) sklepali, da se listina nanaša na Ptujsko goro, ker so prezrli, da je v bližnji graški okolici, uro hoda proti severu, še danes vas Neustift, katero edino misli listina in ne kake druge. Nemško ime kraja Neustift, Nova Štifta, nova usta¬ nova, prav nasprotno kaže, da je šlo ob postanku se¬ danje cerkve za novo ustanovo. Leto ustanovitve sicer ni znano, vendar pa iz arhitekhirnih oblik in sloga najstarejših kipov laliko približno določimo čas nje¬ nega postanka v prvi dve desetletji 15. stoletja, mogoče okr. 1410 ali 1414, kakor navaja Stegenšek. Slovensko ime kraja, ki se tudi opira na cerkev, je bilo do naj¬ novejše dobe Črna gora. Cerkev je namreč zidana iz neometanega kamna, domačega sivega peščenca, ki ji daje temen izraz. Ljudstvo je za njen črn izraz našlo razlago v čudežni počrnitvi ob bližan ju Turkov, da je niso mogli napasti. Viri nam torej ne sporočajo niti časa niti povoda postanka romarske cerkve na Ptujski gori. Da je bila ustanovljena kot romarska in ne kot navadna podružna cerkev, o tem priča vsa njena zgodovina pa tudi njena izredna arhitektura. Zidana je bila kot cerkev dvorana, ki naj bo zmožna sprejeti večje množice vernikov in ki daje tudi možnost prirejanju slovesnih božjih služb. Če bi se bil v njeni skromni prednici, ako bi bila obstajala, nahajal star Marijin kip, ki bi bil zaslovel kot milosten, bi razumeli njen postanek, ki bi bil po¬ doben postankom mnogih drugih znanih božjepotnih cerkva. Naval romarjev bi bil povzročil zidanje večje 40 in lepše cerkve. Toda na Ptujski gori se nič ne ve o kipu, ki bi bil starejši od cerkve, in se ljudsko če- ščerije od stoleti j osredotočuje na kip Marije zaščitnice človeštva s plaščem, ki se nahaja danes na glavnem oltarju in ki je nedvomno nastal istočasno s cerkvijo. Kip sam kaže votivni značaj. Naročnik in njegova žena sta upodobljena med ljudmi pod plaščem in nobenega dvoma ni, da sta s tem naročilom izpolnila važno ob¬ ljubo božji Materi. Grba, ki sta jima dodana, kažeta, da sta to Bernard III., gospod ptujski, ki je umrl okr. 1.1421, in njegova žena Valburga, ki je bila verjetno hči celjskega grofa Hermana II. O njenem celjskem poreklu priča grb, ki se nahaja poleg njene podobe in drugič ob grbu njenega moža v lopi pred glavnim vhodom. Ker se Bernardov grb, ščitek z narobe obr¬ njenim sidrom, nahaja tudi med grbi ustanoviteljev cerkve na oboku srednje ladje, je nedvomno, da je prav rodbina ptujskih gospodov tista, ki ima največjo zaslugo za postanek te cerkve, in verjetno tudi tista, ki je s to ustanovitvijo izpolnjevala kako važno za¬ obljubo. Ljudska legenda, ki hrani edino doslej znano poročilo o postanku te cerkve, pripoveduje po Ste- genškovem zapisku: »Bogat grof na Vurbergu je imel edino, a slepo rojeno hčer. Starši so jo priporočali Mariji in so skupno z njo molili. Pri tej priliki je hčerka nekoč zagledala svetlobo in spregledala. Šli so tja, kjer je videla luč, in so prišli na Ptujsko goro. Grof je zato iz hvaležnosti začel tukaj zidati cerkev, preden pa jo je zgotovil, mu je zmanjkalo premoženja. 41 Trije drugi grofi so stavbo nadaljevali, a tudi ne do¬ končali. Slednjič je neka gospa, bolj bogata ko vsi ti grofi, cerkev dovršila.« Ker je bil ptujski gospod Ber¬ nard obenem tudi lastnik Vurberga, ki ga legenda omenja in ki podobno kakor ptujski grad z nasprot¬ nega brega Drave pozdravlja Ptujsko goro, to izročilo ne le ne nasprotuje, ampak naravnost potrjuje važno vlogo, ki jo je imel rod ptujskih gospodov pri po¬ stanku te cerkve. Tudi cerkev sama s svojimi spomeniki potrjuje jedro poročila legende, da je cerkev na Ptujski gori plemenitaška ustanova. V zvezi z arhitekturo so se nam ohranili štirje grbi na oboku srednje ladje, in sicer vurberški zmaj, ptujsko sidro, grb, ki v desni polovici kaže pol belega orla, v levi pa belo in rudeče vodo¬ ravno pasasto polje (po Stegenšku je to modruški grb), in vodoravno na rumeno in rdečo polovico deljeni ščit z belo šesterorogljato zvezdo v rdečem polju. V sve¬ tišču na severni strani sta na eni izmed konzol, ki no¬ sijo kipe, upodobljena dva angela, katerih vsak drži po en grb s čelado, položeno nad oba grba. Levi ščit je vodoravno deljen na troje prog, desni pa ima vodo¬ ravno cikcakasto progo v obliki črke W. Gre torej za po ženitvi združena grba dveli rodbin, kakor v primeru angelov grbonoscev v vhodni lopi, kjer sta ptujski in celjski grb združena po ženitvi Bernarda III. z Valburgo (sl. 26). V svetišču na južni strani je na eni izmed kon¬ zol vurberški grb z zmajem (sl. 22). Ker je sprednji del okrasja glavice sosednjega polstebra na isti strani od- 42 bit, doumevamo z verjetnostjo, da je bil tudi tu ščitek z grbom in bržkone ne bomo v zmoti, če slutimo, da je to moglo biti edino sidro kot drugi, tudi v tej cerkvi v družbi s prvim nastopajoči grb ptujskih gospodov. Na oltarju sv. Sigismunda se na stranicah dvakrat na¬ haja brezbarvni, reliefno izvršeni grb viteza Žige iz Dobrne; po strani ležeči ščit ima vselej čelado z »odejo« in okrasom, predstavljajočim kronanega krokarja s pr¬ stanom v kljunu. V raznobarvnem kamnu izvršen se nahaja ta grb na nagrobni plošči tega viteza, vzidani v bližini oltarja v severni steni. Po strani ležeči ščit ima nad seboj čelado z »odejo« in okras, predstavljajoč kronanega krokarja s prstanom v kljunu. Na vrhu je k ščitu priklenjen majhen zvijajoč se zmaj. Tudi vsi trije podstavki kipov Sigismundovega oltarja imajo prazne ščitke, katerih srednjega ovija po robovih zmaj. Ta v krog zviti zmaj pomeni znak zmajevega reda, ki mu je Žiga Dobrnški pripadal in čigar statut je Sigis¬ mund Luksenburški reformiral in mu je 1.1409 pri¬ stopilo 24 štajerskih in avstrijskih plemičev z vojvodo Ernestom Železnim na čelu. Prazni ščitki se nahajajo tudi na konzoli pod kipom sv. Janeza Nepomuka in na podstavkih stranskih figur Marijinega oltarja. Ste¬ genšek domneva, da je bil na teh dveh prvotno na¬ slikan štubenberški grb. Na baldahinskem oltarju Ma¬ rijinega oznanjenja, ki je sedaj zunaj cerkve, pa nosi vsaka stran v reliefu izvršeni grb ustanovitelja Fri¬ derika II. Celjskega, ki je enak grbu Bernardove žene Valburge. Omenili smo že pod čelado z zmajem zdru- Sl. 8. Pogled v cerkev izpod kora. 44 žena grba Bernarda III. Ptujskega in Valburge Celjske in ista grba posamezno na milostni podobi, kjer je celjski pred klečečo ženo, ptujsko sidro pa pred kle¬ čečim plemičem. Med grbi, ki jih opazimo v cerkvi, se, kakor vidimo, največkrat ponavlja grb ptujskih gospodov, ki je dva¬ krat postavljen v družbo celjskega. Združitev obeh na plošči z angeloma grbonoscema v vhodni lopi priča o ženitveni zvezi teh dveh družin. Ker je ženin grb na gledalčevi levi, je ta združitev sicer heraldično ne¬ pravilna, skupna čelada pa to združitev zadosti jasno označuje kot po ženitvi nastali aliančni grb obeh fami- lij. Zmaj, okras čelade, je vzet iz drugega giba ptujske rodbine, vurberškega, tako da so v tem aliančnem grbu združeni vsi trije pomembni grbi, oba grba ptujske rodbine in celjski. Gospodje ptujski so imeli že od konca 13. stoletja dva grba, zrna ja in narobe obrnjeno sidro. Zmaj je bil prvotno humperški grb (Holenburg ob Dravi na Koroškem). Ptujski gospodje pa so imeli prvotno v grbu krzno. Leta 1245 so podedovali po Humperžanih gradova Holenburg in Vurberg in tudi grb izumrle rodbine ter so odslej svoj prvotni znak v grbu zamenili z zmajem. Leta 1294 pa je Friderik Ptujski pridobil alod »na Dravinji« (zu Treun) in z njim drugi grb, narobe obrnjeno sidro, ki je pozneje označalo borelsko posest. Oba grba sta pogosto zdru¬ žena na enem ščitu, menjaje se v štirih poljih, oba se tudi porabljata ali skupno ali posebej kot okras čelade. Ko je 1.1438 ptujska rodbina izumrla, so pri 1.1441 45 izvršeni delitvi dediščine Vurberg in nekatera druga posestva prevzeli Stubenbergi, ki jim je cesar dovolil tudi porabo obeh ptujskih grbov. Oni so sicer že prej imel v svojem grbu sidru podoben znak, ki ga pa ni mogoče zamenjavati s ptujskim in gre le za slučajno podobnost. Po pričevanju grbov je torej že brez ozira na druge vire dokazano prvenstvena vloga rodbine ptujskih gospodov pri postanku gorske cerkve. Na oboku sta upodobljena oba njihova grba poleg dveh drugih, ki se sicer v tej cerkvi ne ponavljata več. V svetišču imamo na kapitelih in konzolah zopet oba ptujska grba (sidro je odbito). Značilno je, da v obeh teh primerih v družbi ptujskih grbov ni celjskega, ki ga na opremi cerkve najdemo dvakrat, na milostni podobi in na ve¬ likem grbovnem reliefu v lopi. Glavni ustanovitelj cer¬ kve kot stavbe je torej nedvomno Bernard III. Ptujski brez izpričanega sodelovanja Celjanov. On je tudi prvenstveno udeležen na opremi dozidane cerkve, saj se njegov grb nahaja na najvažnejših ohranjenih ostankih prvotne opreme, tu pa vselej v družbi celj¬ skega. Ali smemo iz tega sklepati, da je bila stavba začeta in v glavnem dovršena pred njegovo ženitveno zvezo s Celjani, katere letnica ni znana, naj ostane odprto vprašanje. Ker je Bernard tudi ustanovnik glavnega beneficija, je njegova vloga zadostno po¬ jasnjena. Edino po J. Loserthu objavljeni seznam arhivalij štubenberške rodbine iz 1.1543 nam nekoliko posveti 46 v nejasnost glede postanka gorske cerkve. Tam se omenja neohranjena listina in k nji spadajoči Vidimus priorja gornjega (dominikanskega) samostana v Ptuja, s katero je papež Bonifacij dovolil Ulrihu Walseej- skemu zidati kapelo na Ptujski gori (»an der Neu- stif«), Žal, letnica ni ohranjena. Ker pa je Ulrih IV., jerob Bernarda III. Ptujskega, pred 1.1401 umrl, Boni¬ facij IX., ki edini prihaja v poštev, pa je vladal od 1389 do 1404, lahko omejimo čas te listine na leta od 1389 do 1400, predvsem gotovo tudi v leta Bernardove mladoletnosti. Tako je verjetno, da je misel zidanja cerkve na gori povzel Bernard po svojem jerobu Ulrihu IV. Walseejskem in jo po njegovi smrti sam izvršil. Tako se nam pokaže kot verjetni čas, po ka¬ terem je ta cerkev nastala, leto 1400 kot verjetno leto Ulrihove smrti. V istem seznamu se navaja tudi druga važna listina, ki pa, žal, tudi ne daje zanesljive letnice. S to listino je Oto, župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, Bernardu Ptujskemu dovolil, da sme vzdrževati last¬ nega kapelana na Gori, pod pogojem, da bodo kapelan in njegovi nasledniki plačevali župniku pri Sv. Lov¬ rencu, v katerega župniji se kapelanija nahaja, štiri funte pfenigov letno. Leto dogovora, ki ga zapisek na¬ vaja, je 1440, ki mu je že Loserth dostavil vprašaj. Ker že seznam štajerskih plemičev iz 1.1422 ne omenja več Bernarda, ampak Friderika Ptujskega in ker 26. marca 1423 vojvoda Ernst v Gradcu izroči Fride¬ riku na prošnjo očetova dedna lena, je Bernard naj- 4 ? kasneje 1421 umrl. Po Stegenšku je zadnja ohranjena Bernardova listina datirana z 10. jun. 1420. Zato se ta dogovor more nanašati samo na čas pred tem letom; razen tega vemo tudi, da je prvi kapelan umrl nekaj let po Bernardu, 1.1424. Brez ozira na druge momente je tako z zanesljivimi dejstvi izpričan postanek gorske cerkve v prvih dveh desetletjih 15. stoletja. Cerkev je bila ustanovljena kot Marijina cerkev in že v nemškem imenu Maria-Neustift je prvenstvo Marijinega češčenja, kateremu naj služi, odločno po¬ udarjeno. Kakor smo zgoraj videli, gre tudi za novo, izrazito božjepotno ustanovo, ker krajevno ime Nova Štifta redno pomeni božjepotne kraje, ki so na¬ stali kot posledica postanka posebnega češčenja na določenem mestu izven sedeža župne Cerkve. Predmet posebnega češčenja je bil na Ptujski gori, tako se zdi verjetno, prav od začetka sedanji milostni kip, ki pred¬ stavlja Marijo kot zavetnico človeštva s plaščem (sl. 23). Tudi to dejstvo nam more služiti pri reševanju vpra¬ šanja o postanku Ptujske gore. V razvoju Marijinega češčenja ima namreč češčenje Marije s plaščem čisto določeno mesto. Čas največje razširjenosti češčenja te vrste Marijinih podob je prav 14. in 15. stoletje. Goreči razšir jevalci molitve sv. rožnega venca, dominikanci, so v 15. stoletju prav Marijo s plaščem izbrali za služ¬ beno podobo Bratovščin sv. rožnega venca. V prvih desetletjih 15. stoletja, ko je ptujskogorska »nova Štifta« nastala, je bilo zanimanje za češčenje take podobe iz¬ redno veliko in se ne moremo čuditi, če jo je pobožni Sl. 9. Notranjščina cerkve proti zapadu. 49 ustanovnik Bernard III. Ptujski izbral za glavno po¬ dobo v novoustanovljenem svetišču. Nova štiftči se v tem primeru ne sklada samo z ustanovitvijo novega romarskega svetišča, ampak pomeni, kakor nam kaže zgodovina božjepotnegči gibanja sploh, predvsem tudi uvedbo nove, doslej še malo upoštevane Marijine na¬ božne podobe, Marije s plaščem. V razvoju božjepot- nega gibanja sploh opažamo namreč, da so bile naj¬ starejše božje poti, kolikor se ne nanašajo na češčenje svetniških, posebno mučeniških ostankov, predvsem na¬ menjene češčenju sv. hostije, sv. Krvi Odrešenika itd. V poznem srednjem veku, ki nas v zvezi s postankom Ptujske gore predvsem zanima, pa to češčenje po¬ lagoma pojenjuje, nadomešča pa ga vedno bolj Marijino češčenje. To se opira spočetka predvsem na stare Mal i ji ne podobe, prinesene na Zapad z Vzhoda in katerih postanek so vezali z domnevnim umetniškim delovanjem sv. Luke. So to v mnogih slav¬ nih božjepotnih cerkvah še danes češčene stoječe ali sedeče podobe Marije z Jezusom v naročju. Poleg teh pa se od 12. stoletja dalje vse bolj uveljavlja posebna nova oblika nabožne podobe Marijine, tzv. Pieta, Mati, ki žaluje nad mrtvim, s križa snetim, v njeno naročje položenim Sinovim truplom. Eno izmed klasičnih upo¬ dobitev te nabožne umetniške naloge je dal veliki Michelangelo v kipu Žalostne Matere božje, tzv. Pieta, v cerkvi sv. Petra v Rimu. V 13. in 14. in še več ali manj v vsej prvi polovici 15. stoletja nastaja med novoustanovljenimi božjimi potmi sorazmerno največ Ptujska gora 4 50 takih, kjer se časti Pieta. Tudi pri nas je bilo konec 14. stoletja in v 15. stoletju češčenje te vrste podob splošno razširjeno in bi pri novi ustanovi, kakor je bila Ptujska gora, kar pričakovali, da bo tudi ona posvečena Žalostni Materi božji, Pieta. češčenje svete Rešnje krvi in češčenje v Materino naročje položenega trupla Odrešenikovega je po svoji mistično nabožni vsebini notranje sorodno, tako da moremo smatrati božjepotne podobe vrste Pieta kot nekako času pri¬ merno nadomestilo za starejše Odrešenikovo češčenje v dobi, ko je Marijino češčenje začelo stopati na prvo mesto in preden je od prve polovice 15. stoletja dalje prevladala oblika čiste Marijine božje poti, kjer pre¬ vladuje kot milostna podoba kip ali slika stoječe ali sedeče Marije z Jezusom. Da na Ptujski gori, kjer ni bilo, kakor na mnogih drugih obnavljajočih se božjepotnih krajih, stare mi¬ lostne podobe, ustanovitelji niso izbrali sodobnosti najbolj ustrezne Pieta, je verjetno razložljivo s tem, da je šlo pri ustanovitvi predvsem za nekako rodbin¬ sko svetišče, za izpolnitev iz rodbinskih ozirov nastale zaobljube, kakor to poroča tudi legenda. Pri takem položaju pa je bila ustanoviteljem druga, že zgoraj omenjena, prav tako v tistem času v polnem razcvetu svoje razširjenosti se nahajajoča in prav tako sodob¬ nemu verskemu čuvstvovanju zelo ustrezajoča oblika Marije zavetnice s plaščem bližja od neosebne Pieta. Marija zavetnica s plaščem je namreč najizrazitejši tip socialno, splošno človeško, stanovsko in rodbinsko ob- 51 čutenega nabožnega zamisleka. Vse možne oblike te podobe namreč poznamo v zakladnici umetnostnih spo¬ menikov. Največkrat vidimo pod Marijinim plaščem zbrano vse človeštvo zastopano po vseli stanovih, svet¬ nih in cerkvenih, razdeljenih v dve ločeni skupini s cesarjem in papežem na čelu. Pogosto pa vidimo pod Marijinim plaščem zastopnike posameznih cerkvenih redov, ki so jo izbrali za svojo posebno zaščitnico, ka¬ kor n. pr. cisterciani. Dalje bomo našli pod plaščem zastopnike raznih združenj in bratovščin in nazadnje — saj se ta misel sama vsiljuje — seve tudi zastopnike posameznih družin, ki si žele posebej Marijinega var¬ stva. O vsebini in ikonografskem značaju kipa na Ptujski gori bomo še posebej govorili. Tu nas zanima predvsem, da, kakor koli že razložimo postave, zbrane pod plaščem, njegovega rodbinskega značaja ne bomo mogli utajiti, saj sta Bernard III. Ptujski in Valburga Celjska prav nedvomna udeleženca tega zbora in po¬ stanek in oblika milostne podobe na Ptujski gori prav nedvomno izraža predvsem njuna verska čuvstva. Rezultat vsega povedanega je torej kratko, da v luči zgodovine božjih potov gledana Ptujska gora po vsej svoji nabožni vsebini in po vsem svojem značaju tudi res predstavlja novo ustanovo, novo Štifto po tem, da ne gre za postavitev večje cerkve že slavnemu starej¬ šemu kipu, da pa tudi ne gre za nadomestilo starega, ne več sodobnega romarskega kipa z novim, temveč za samostojen izbor ustanovitelja, ki si je izmed dveh takrat najbolj priljubljenih oblik Marijinih podob, 4 * 52 Pieta in Zavetnice s plaščem, izbral drugo, ker je po¬ stavljal svetišče, ki naj bo tudi in mogoče celo v prvi vrsti rodbinsko svetišče. Ves značaj cerkve, kolikor je obdržala prvotno ob¬ liko, še danes kaže, da gre, kar potrjuje tudi legenda, za plemiško, rodbinsko ustanovo. Zunanjim dokazilom, ki jih je zbral že Stegenšek za to, da gre za novo in ne za obnovitev ali nadomestilo stare, že obstoječe cerkvene ustanove, pa smo dodali še nova notranja, ki Stegenškovo naziranje popolnoma potrjujejo. Ker je eden izmed ustanoviteljev cerkve in naročnik milostne podobe Bernard III. Ptujski okr. leta 1421 umrl, imamo v tej letnici tudi zanesljivo približno letnico, pred katero je bila ta cerkev ustanovljena. Da je bila za življenja ustanoviteljevega vsaj v glavnem tudi do¬ zidana in uporabna, o tem pa priča dejstvo, da je leta 1424 umrl prvi duhovnik te cerkve, gospod Miklavž. V tlaku pri oltarju sv. Križa pod korom se namreč nahaja plošča z latinskim napisom, ki poroča: »V sredo po kvaterni nedelji v postu 1.1424 je umrl spoštovani mož in gospod Miklavž, mašnik ter kapelan kapele sv. Marije v Novi Štifti.« Z ugotovitvijo, da je cerkev na Ptujski gori nastala v prvih dveh desetletjih 15. stoletja pred 1.1421, se za sedaj zadovoljimo, čeprav nam bo umetnostnozgodo¬ vinski razbor stavbe in kiparskih spomenikov nudil pozneje še nekaj oporišč za natančnejšo določitev časa postanka, kar pa je za potrebe te splošno zgodovinske črtice o cerkvi na Ptujski gori brez večjega pomena. Sl. 10. Pogled v cerkev izpred kora. 54 Edino starejše sporočilo, vizitacijski zapisnik iz leta 1567, ki kratko posnema izročilo o postanku cerkve na Ptujski gori, se strinja z našimi izsledki, ko pravi: »Ustanovitelj so Ptujski gospodje, in zaščitniki so Štubenberški.« Novoustanovljena cerkev se je vzdrževala iz bene¬ ficijev, daril ali ustanov. Ustanovnik beneficija je da¬ roval cerkvi toliko posestev, da je od njih dohodkov lahko živel en duhovnik, tako zvani beneficiat. Bene¬ ficij se je podeljeval duhovniku beneficiatu za vse življenje. Navadno je bil navezan na poseben oltar, po katerega patronu se je imenoval in pri katerem je beneficiat opravljal predpisane sv. maše. Tudi za cer¬ kev na Ptujski gori so ustanovniki in njih sorodstvo poskrbeli s takimi ustanovami. Proti koncu srednjega veka je imela naša cerkev šest oltarjev in šest bene- ficiatov: 1. Beneficij glavnega oltarja Mari¬ jinega varstva so ustanovili ptujski gospodje, ki so bili obenem lastniki Vurberga. Ustanovnik cerkve in beneficija je bil Bernard III., ki je umrl okr. 1421. Ta beneficij je bil prvi in se je imenoval Ober-Kapla- nei, njegov beneficiat pa višji kapelan, Obercaplan, Summus cepallanus. 2. Oltar in beneficij Marijinega ozna¬ njenja je ustanovil po poročilu vizitacijskega za¬ pisnika iz 1.1567 Friderik II. Celjski. Baldaliinski oltar te ustanove stoji danes zunaj cerkve. 55 3. Beneficij pri oltarju sv. Jakoba je ustanovil Hans Wolf pl. Ehrenliausen (grad Arnož pri Špilju), ki je umrl pred 1.1431. Oltar je stal najbrž na mestu današnjega loretskega oltarja, kjer je ohra¬ njen gotski kip prvotnega patrona sv. Jakoba. 4. Pri oltarju sv. Andreja (danes rožno- venski oltar) je napravila ustanovo rodbina Stuben- berg, ki je bila v ozkem sorodstvu s ptujskimi gospodi in jih je tudi po izumrtju podedovala. Na podnožku (predeli) oltarja sta upodobljena kleče v molitvi dva člana te rodbine kot ustanovnika. 5. Oltar sv. Sigismunda je ustanovil z bene¬ ficijem vred vitez Žiga Dobrnški (Neuliaus), ki je umrl, kakor poroča nagrobna plošča v bližini, 1.1429. Ta be¬ neficij so si čez sto let prisvojili njegovi sorodniki, nato je prišel v roke studeniških dominikank, nazadnje pa so jezuiti iztirjali posestva za cerkev nazaj. 6. Oltar sv. Križa je bil sedež beneficija ple¬ mičev Waehseneck, ki so se imenovali po gradu Wach- seneck pri Angerju blizu Gradca. Ker je bil 1418 ta grad že v lasti Stubenbergov, so imeli ti plemiči ob nastanku ustanove že kako drugo službo in posest. Tudi imenik ustanovnikov beneficijev nam odpira zanimiv pogled v družabni krog, ki je oskrbel po Bernardu III. ustanovljeno cerkev. So to člani raznih štajerskih rodbin, ki so bile v rodbinskih ali drugačnih zvezah z rodbino ustanovnika. Izkazano je to za Stuben- berške, Celjane in za Dobrnške. Ker pripada Marijin oltar, ki je bil z beneficijem sv. Andreja vred ustanova 56 Stubenberških, glavni delavnici, ki je kiparsko opre¬ mila cerkev takoj po dovršitvi, imamo v tem dokaz, da sta bili Ptujska in Stubenberška rodbina že takrat v ozkih zvezah. Leta 1432 pa se je poročil Leutold Stubenberški z Nežo Ptujsko, vdovo po grofu Jan. Meinhardu Goriškem. Po smrti zadnjega Ptujčana, Bernardovega sina Friderika V., 1.1438 pa so Stuben- beržani podedovali del ptujskih posestev z grbom in postali odslej zaščitniki Ptujske gore. Grb Valburge, ki je sicer sporočena kot kneginja Magdeburška, dokazuje njeno pripadnost najmogoč¬ nejši plemiški rodbini tega časa v naši domovini, celj¬ ski. Stegenšek zato upravičeno domneva, da je to ne¬ zakonska, a pozneje pozakonjena hči Hermana III. Celjskega in polsestra drugega, na Gori izpričanega Celjana, Friderika II., ki je ustanovil oltar Marijinega oznanjenja. V listini, izdani 30. junija 1428 v Ptuju, se navaja med pričami »stric« Friderika Ptujskega Her¬ man Celjski; v listini z dne 30. januarja 1433 pa se imenuje Friderik Ptujski »stric« Hermanov. Ta oči- vidna neskladnost pa kljub temu dokazuje vsaj naj¬ ožje sorodstvo obeh. Žiga Dobrnški pa je bil istotako kakor Bernard III. Ptujski v najožjih zvezah s salcburško nadškofijo, od katere je imel fevde in je bil njegov brat Eberhard 1403—142? salcburški nadškof. Plemiški in ožje rodbinski značaj ustanovitve cer¬ kve na Ptujski gori je torej vsestransko izpričan. 5 ? Od te prvotne opreme se nam je sicer mnogo ohra¬ nilo, ni pa več mogoče natančno določiti prvotnega položaja ohranjenih predmetov v cerkvi. Razen reliefa Marije zavetnice s plaščem v sedanjem glavnem ol¬ tarja in razen oltarjev sv. Ožbalda in Rožnovenske Marije se nam je zunaj cerkve ohranil celjski oltar Marijinega oznanjenja, na oltarju loretske Matere božje kip sv. Jakoba, nad glavnim vhodom relief Ma¬ rijine smrti, v lopi levo angela grbonosca, desno relief sv. Treh kraljev, v župnišču kip stoječe Marije z De¬ tetom, v cerkvi pa še spodnji del sedeče Marijine po¬ dobe in podstavek z reliefom klečečega darovalca. Prvotno obliko, čeprav dopolnjeno v 1?. stoletju, sta ohranila samo oltarja sv. Andreja in sv. Ožbalda, re¬ konstruirati bi se dal tudi celjski oltar, za vse drugo pa je negotovo, v kaki zvezi je bilo prvotno postavljeno. Najvažnejše je seve vprašanje milostne podobe, ki je sedaj v baročnem glavnem oltarju. Oblika namreč nujno sili k misli, da je bila ta podoba ustvarjena kot nadvratni relief, ki je bil vdelan v trikotniško ločno šilasto čelo kakega vhoda. Glavno pa je, da mere popolnoma ustrezajo nadvratneinu čelu glavnega vhoda v cerkev. Podčrtali smo že rodbinski značaj te podobe. Naročil jo je za cerkev ustanovitelj cerkve Bernard III. Ptujski. Kaj je naravneje, kakor da je s tem intimnim izrazom pobožnosti hotel odlikovati glavni vhod v cer¬ kev, jo tako označiti kot družinsko ustanovo in z njo sebe in svojo rodbino priporočiti varstvu cerkvene patrone. Po svojem vsebinskem značaju podoba vse- 58 kakor bolje ustreza temu mestu kakor glavnemu ol¬ tarju. Ako se je na postanek cerkve in na relief vezal spomin na kako uslišano priprošnjo, kakor to poroča legenda, je razumljivo, da je postal brez ozira na to, ali je na oltarju ali nad glavnim vhodom, predmet posebne pozornosti in ceščenja obiskovalcev cerkve. Tako si tudi lahko predstavljamo, da so ga, ko je že slovel kot milostni kip, prenesli na glavni oltar, kjer so mu jezuiti v 18. stoletju postavili sedanji monumentalni okvir. Domnevo, da je milostni relief prvotno krasil glavni vhod, podpira tudi dejstvo, da relief Marijine smrti, ki je sedaj tam vzidan, niti po obliki niti po velikosti prav nič ne ustreza temu mestu ter da tudi relief z grbi in podoba sv. Treh kraljev kažeta, da sta narejena za drugam. Vsiljuje se misel, da so to deli nekega večjega sestava, mogoče prvotnega glavnega oltarja, ki je bil iz neznanega vzroka porušen in je njegovo mesto za¬ vzela milostna podoba. Kam spadajo ostali, zgoraj omenjeni kiparski spomeniki, ni mogoče domnevati. Značilno je pa za miselni svet, iz katerega je bila zasnovana prvotna Ptujska gora, da se vsi ti odlomki nanašajo na Marijino češčenje. Zdi se, da je ustanovi¬ telju in ostalim dobrotnikom te cerkve stala pred očmi samo misel na Marijo, njo so želeli v tej cerkvi vse¬ stransko počastiti. Prvotna Ptujska gora je bila naj¬ izrazitejša Marijina božja pot. Da se je nova božja pot lepo razvijala, dokazuje privileg, ki ga je dobil kraj, ki se je razvil ob cerkvi, Sl.il. Oltar Brezmadežne M.B. 60 1.144?, ko mu je cesar Friderik dovolil semenj na dan po Velikem Šmarnu. Veliki Šmaren je bil namreč, ka¬ kor še danes, eden glavnih romarskih shodov na Gori. Žal pa ni datirano dovoljenje oglejskega patriarha, da se sme, kadar pride veliko romarjev, brati maša na oltarju zunaj cerkve. Verjetno pa je, da se to dovolje¬ nje nanaša tudi še na 15. stoletje. Kmalu po postanku naše cerkve je začela našim deželam groziti turška nevarnost. Da se zavarujejo pred njo, so naši predniki cerkve po gričih družili s tako zvanimi tabori. Tabori so bili v primeru ne¬ varnosti pribežališča za okoličane, obenem pa tudi majhne, z obrambnimi zidovi in stolpi opremljene trdnjave. Del taborskega ozidja z enim stolpom se je na Ptujski gori do danes ohranil, večji del pa je dal zrušiti in dva stolpa odstraniti župnik Krizmanič (181? do 1852). V turških bojih je ta tabor 1.1473 in 1493 obvaroval okoličane, kar je dalo povod za pripovedko, da je cerkev postala čudežno črna in je napadajoči Turki niso mogli videti. Turška vihra je torej cerkvi prizanesla, ni pa ji prizanesla sledeča zgodovinska doba v 16. stoletju, ko so se razvili po naših deželah verski boji med prote¬ stanti in katoličani. Stubenbergi so se z večino ostalega plemstva pridružili reformaciji in kot zaščitniki cerkve na Črni gori nastavili gori oženjenega pastorja, ki je tu stanoval do 1.1574. V tem času je katoliška božja služba na Gori prenehala. Cerkveno patronstvo je po¬ tem prevzel deželni knez, ki je zopet nastavil katoliške 61 duhovnike. Glavni organizator katoliške verske ob¬ nove v naših deželah pa je bil novoustanovljeni je¬ zuitski red. Deželni knez je kot patron cerkve na Ptujski gori odredil, da se vsa posestva župnije sv. Lov¬ renca na Dravskem polju in višje kapelanije na Gori oddajo leta 1613 nastalemu jezuitskemu samostanu v Ljubnem na Gornjem Štajerskem. Rektor jezuitskega kolegija v Ljubnem je bil od 1.1615 dalje tudi višji kapelan na Ptujski gori, kjer ga je zastopal vikar. Ta je vodil kot administrator tudi gospodarstvo na po¬ sestvih na podlagi pogodbe, ki jo je pri nastopu vi- karske službe sklenil z rektorjem. Skrbeti je moral tudi za romarje in tržane. Pod jezuitsko upravo je doživela cerkev važne spremembe v svoji notranjščini, ki je dobila v teku njihovega poldrugstoletnega oskrbo¬ vanja v glavnem svojo sedanjo obliko. Prve spremembe so bile verjetno potrebne takoj po odstranitvi prote¬ stantov, ki Marijinemu češčenju niso bili naklonjeni, in je nedvomno pod njihovo upravo cerkev v svoji notranjščini doživela večje spremembe; verjetno je celo, da je bil prav takrat razdrt prvotni glavni oltar. Janiseh in drugi navajajo letnico 1660 kot leto postanka novega glavnega oltarja, po slogu ohranjenim lesenim stranskim oltarjem ustrezajočega prednika sedanjega. Cerkvena oprava je dosegla svojo zadnjo izpopolnitev okr. 1730 (po Stegenšku), ko je bil postavljen novi glavni oltar (po Povodnu 1764, kar je gotovo bližje resnici). Zvonik je zgubil svojo prvotno streho verjetno po 1.1685, ko je bil po Stegenšku skoro na novo pozi- 62 dan. Napisi na zvonovih iz 1.1690 so pričali, da je katastrofo povzročil požar. Votivna slika v ptujskem muzeju nam dokazuje, da so mu takrat dali sodobnemu baročnemu okusu ustrezajočo čebuljasto streho, katero je 1.1741 podrl vihar. Vihar in strela sta sploh največja sovražnika Ptujske gore; kakor sta svojo moč raz¬ kazala 1. 1741 in 1819, tako sta jo zopet uveljavila 1.1938 prav na cerkveni strehi. Pod upravo jezuitov, ki so povsod podpirali širje¬ nje Marijinega češčenja, je tudi božja pot na Ptujski gori znova oživela. Čudežne dogodke, ki' so slavo mi¬ lostne podobe od 1.1638 dalje zelo povzdignili, so je¬ zuiti 1.1660 upodobili na velikem bakrorezu, kjer je naslikanih in kratko opisanih osem takih dogodkov, v sredi pa je precej prost posnetek milostne podobe. Zahvalne tablice s slikami, obešene v svetišču v za¬ hvalo za razna uslišanja, so pričale obiskovalcem o čudežni moči črnogorske Marije. Neki duhovnik je 1.1662 prepisal besedilo vseh darovanih tablic od leta 1638 do 1662; bilo jih je 34. Drugi je prepisal osem slučajev iz 1664—1681, bilo pa je poleg njih iz teh let tudi 15 tablic brez besedila, samo z letnico. Zapisek iz 1734/35 navaja deset izrednih uslišanj. Med bolez¬ nimi, od katerih so hvaležni darovalci ozdraveli, se naštevajo božjast, slepota, oglušelost, liromost, gniloba roke itd. Med kraji, od koder so bili ozdravljenci do¬ ma, se imenujejo Koprivnica na Hrvatskem (petkrat), Varaždin (3), Lendava na Prekmurskem (2), Ljutomer (1), Maribor (2), Ptuj (6), Ormož (1), Slovenska Bistrica 63 (2) in drugi. Tablice so darovali razni stanovi, največ pa meščani in plemiči. Pomen takratne božje poti mo¬ remo presoditi po poročilu, da so v 1.1735 razdelili 6220 sv. obhajil. Največji shod je bil o binkoštih z okrog 1000 obliajanci. V dobi protestantizma so se prvotne ustanove po¬ razgubile. Novi razcvet božje poti pa je prinesel nove. Leta 1686 je Eva Gasteiger, hči gostilničarja iz Vor- dernberga, izročila svoje premoženje jezuitom za eno tedensko sv. mašo (v soboto); 1.1731 je majšperški žup¬ nik Miklavž Geist ustanovil kapelansko mesto; sv. maše so ustanovili še Sofija Altmayr, domači tržan Matevž Hlape in drugi. Tako se je v dobi baroka ali katoliške obnove ver¬ sko življenje na Gori pod upravo jezuitskih vikarjev ugodno razvijalo vse do srede 18. stoletja. Tedaj pa so začele nastopati v katoliški Evropi zopet važne spre¬ membe. Odločilnih oseb, ki so vodile države in usmer¬ jale duhovno življenje narodov, se je polastil pro¬ svetljeni duh, ki se je obrnil posebno proti preveli¬ kemu vplivu jezuitskega reda v javnem življenju in vzgoji mladine baročne dobe. Zato so ga začeli povsod odrivati pa tudi preganjati. Da bi mogli novo nazi- ranje in novo vzgojo prosto širiti med najširše, še verne ljudske plasti, so prosvetljenci sklenili postaviti na nove temelje vse javno življenje in vzgojo zanj. Sv. oče Klement XIV. se je nazadnje vdal pritisku držav in je 1.1773 odpravil jezuitski red. Prosvetljen- sko gibanje pa s tem še ni bilo zadovoljno, ampak je *M ",. -i Sl. 12. Oltar sv. Družine. 65 napelo vse sile, da v svojem duhu preuredi tudi samo, za baročni čas značilno versko življenje. Tako je avstrijski cesar Jožef II., ki je bil eden najgorečnejših pristašev nove miselnosti, razpustil samostane, kjer se je samo molilo, češ, da so brez koristi za družbo, prepovedal je tudi vsa romanja, procesije, križeve pote in posebne pobožnosti. Vse to je odločno vplivalo tudi na Ptujsko goro, ki je bila izrazita božja pot in je ves njen pomen bil odvisen od stalnega pritoka romarjev od vseh strani. Stari zadnji jezuitski vikar črnogorski, Matija Rebernik, je sicer pričakoval, da bodo sedaj posestva gorske cerkve postala zopet njena svobodna last, on pa in njegovi nasledniki bodo zopet dobili naslov in pravice višjih kapelanov. Na njegov predlog pa je vlada odgovorila drugače; posestva je prodala in vikarju in njegovim naslednikom določila skromno letno nagrado. Rebernik je umrl kot zadnji vikar leta 1786. Po ukrepu cesarja Jožefa II. pa so se izvršile tudi v cerkveni upravi važne in temeljite spremembe. Na¬ stalo je mnogo novih župnij in tudi Ptujska gora je postala sedež take nove župnije. Sedež župnikov je postalo novo poslopje, sedanje župnišče, katero so za¬ čeli zidati jezuiti 1.1768, da bi lažje sprejemali duhov¬ nike, ki so prihajali s procesijami ali pa pomagat ob shodih. Leta 1787 se je naselil tu prvi župnik in je odslej župnija ostala v upravi svetnih duhovnikov do 1. 1937. Kljub neprijaznemu razpoloženju prvih po- jožefinskih rodov do romanj in shodov se je župnikom vendarle posrečilo, da so božjo pot zopet poživili, Ptujska gora 5 66 posebno ker je milostna podoba zopet zaslovela, da se v njenem imenu vrše razna uslišanja. Božja pot je tako napredovala, da so pred svetovno vojno na leto razdelili na Gori do 16.000 sv. obhajil. Pod upravo oo. minoritov je število svetili obhajil naraslo na nad 20.000. Za petstoletnico je bila cerkev s sodelovanjem in pomočjo avstrijske centralne komisije za varstvo spo¬ menikov temeljito restavrirana. Povojni čas pa jo je zopet našel v težkem položaju. Ogromna, razkošno zidana stavba je v svoji skromni okolici začela zopet propadati. Predvojnih sredstev ni bilo več, patronatske dolžnosti se niso izvrševale, stanje cerkvene stavbe pa je kljub resnim poskusom za njeno zavarovanje pred razpadom postajalo vedno obupne j e. Začelo je pre¬ vladovati prepričanje, da majhna haloška župnija ne bo več zmogla stroškov, ki so potrebni za vzdrževanje takega, daleč preko pomembnosti kraja, kjer stoji, za ves narod pomembnega spomenika. Ko se je 1. aprila 1937 poslovil od Gore zadnji župnik iz vrst svetne duhovščine, g. Franc Zagoršak, je župnijo začasno upravljal sosednji majšperški župnik g. Rajmund Bra- tanič kot provizor. Pomožno službo na Gori pa je vršil duhovnik minoritskega reda iz Ptuja. V skrbi za bo¬ dočnost prelepe cerkve je lavantinski knez in škof. prevzvišeni gospod dr. Ivan Tomažič, ponudil ptujskim minoritom, naj bi oni prevzeli upravo Marijinega sve¬ tišča in župnije na Ptujski gori. Oo. minoriti so po¬ nudbo lavantinskega škofa sprejeli in po končanih 6? medsebojnih dogovorih sta se 1. septembra 193? pre¬ selila na Goro p. Konstantin Ocepek iz Sv. Vida pri Ptuju in p. Božidar Glavač iz Ptuja. Kmalu potem je prišlo dovoljenje od sv. stolice za ustanovitev nove redovne naselbine oo. minoritov na Ptujski gori in ob¬ enem tudi dovoljenje za prevzem župnije. Ko so bile vse priprave izvršene, je dne 24. aprila 1938 stolni prošt, g. dr. Maks Vraber, v imenu lavantinskega knezo- škofa slovesno uvedel oo. minorite na novo postojanko in jim obenem izročil v varstvo Marijino svetišče in upravo župnije. Kot prvi predstojnik in obenem žup¬ nijski vikar je bil postavljen p. Konštantin Ocepek. Minoritski red je prevzel župnijo in Marijino sve¬ tišče v zavesti težke odgovornosti za dostojno vzdrže¬ vanje umetnostno pomembne cerkve, v zaupanju, da bo vsemogočni Bog tudi zanaprej na priprošnjo Device Marije delil izredne milosti na Ptujski gori, ki je po¬ svečena po molitvah in zaobljubah neštetih slovenskih rodov. Umetnost na Ptujski gori a) Arhitektura Ugotovili smo že, da je duša Ptujske gore, vir njene pomembnosti v zgodovini in povod pozornosti, ki ji jo danes posveča vsa Slovenija, mednarodna znanost in turizem, njena cerkev. Vendar ta cerkev ni samo slo¬ vito svetišče, kjer se zbirajo množice, da si v dušnih potrebah izprosijo izrednih milosti, in bi se tu uresni- 5 * 68 čevalo nedvomno pravilno naziranje, da Bog ne veže svoje milosti na popolnost umetniških oblik ter si za svoje orodje lahko izbere tudi najskromnejše okolje — ptujskogorska cerkev je tudi v polnem pomenu be¬ sede lepa duša tega kraja, odlično umetniško delo, ki po svoji lepotni pomembnosti ne zaostaja za duhovno pomembnostjo romarskega kraja. Ko razpravljamo o umetnostno zgodovinski po¬ membnosti cerkve na Ptujski gori, moramo oceniti po¬ sebej stavbo in neodvisno od nje skupino kiparskih del, ki se je ohranila v njej, ker prvotne celote, ki je bila nedvomno izredno ubrana, ne bo več mogoče re¬ konstruirati. To dejstvo nas sili tudi, da pri oceni lepotne vsebine gorske cerkve upoštevamo samo njeno arhitekturo, ki je kljub učinku zoba časa ohranila vse bistvene poteze, po katerih lahko presodimo delež duš, ki so jo ustvarjale in ji vtisnile pečat svoje ljubezni do dela, izvršenega Mariji na čast. Spomeniki upodab¬ ljajoče umetnosti morejo služiti samo izpopolnitvi spo¬ znanj, pridobljenih pri presoji arhitekture. Zunanjščina gorske cerkve, ki smo jo že zgoraj opi¬ sali, ima za gledalca, ki prihaja na Goro, tudi samo¬ stojen lepotni pomen. Ko si ogledamo notranjščino in- presodimo razmerje tega, kar smo zunaj videli, do no¬ tranje podobe prostora, pa spoznamo, da to, kar vidimo- zunaj, samo in res dosledno služi notranji obliki. Za izraz zunanjščine so bistvene tri sestavine, stena, oporniki in okna, odprtine, vrezane v stene. Celotna gmota stavbnega telesa, kakor se kaže iz oddaljenosti,. 70 je velikopotezno sklenjena in nam šele od blizu od¬ krije svojo živahno razgibanost. Pri podrobnem opisu smo opazili celo, da je nerazčlenjena stena najmočnejša na zapadni strani, kjer jo potegne zvonik preko veli¬ kega praznega čela v višino. Na obeli straneh, posebno pa mi vzhodu se vloga stene manjša, ker jo odstranju¬ jejo velike, do visokopritličnega venca segajoče od¬ prtine oken, vidno pa se od zapada proti vzhodu zgo- ščujejo malone do podstrešnega venca segajoči močni oporniki, tako da je za pogled od vzhoda soigra pla¬ stično poudarjenih opornikov in mednje poglobljenih okenskih odprtin odločilna za učinek te stavbe (sl. 5). Oporniki sami pomenijo v gradbenem oziru osredo- točitev gradnje na konstruktivne člene. Kolikor je za nepoučenega gledalca njih vloga v zunanjščini samo kapriciozno krasilna, toliko jo spoznava v načela gotske, na sestavno ogrodje, stavbni skelet osredotočene arhi¬ tekture posvečeni opazovalec kot dosledno, iz sestava arhitekture nujno dano, po premišljenem načrtu iz ■služeče vloge v višji red lepotno učinkujočega orga¬ nizma povzdigjeno stvarnost. Kako se lepotni račun in opisani, od zunaj slepi sestav srečno dopolnjujeta, nam pokaže notranjščina. Ta nas tudi šele pouči, da zunanji videz do izredne popolnosti ustreza notranjemu sestavu. Nič ni namreč bistvenega na notranji prostornini, kar bi se ne izražalo že v zunanji lupini. Ta se nam izkaže samo kot mate¬ rialni, trdni odtis čudovito uglašene prostornine, katero oklepa; kakor harfa zazveni ta lupina, če jo pogledamo 71 iz notranjščine; tu namreč ni več slepa, nema in mrka, kakor od zunaj; od tod se zdi vse živo, dopolnjujoče se v svoji rasti in medsebojnem podpiranju, v lastno lepoto zatopljeno, a vendar kot čudovit privid pred¬ vsem iz tiste luči porojeno, kolikor jo iz neskončnega prostora zunaj zajamejo okna in porazdele po prostoru. Notranjščina cerkve na Ptujski gori je izrazita raz¬ položenjska prostornina (sl. 8 in 10). Arhitektura se je tu zavedala svoje muzikalne zmožnosti in jo v polni meri izrabila. Sestavljeni stebri, ki stoje v prostoru, so podobni piščalim v velikih orglah, v oknih pa so tenki delilni stebrički, ki jih zgoraj veže neprestano v igrače mrež zapletajoče se krogovičje, podobni tenkim, dobro napetim strunam, na katere igra luč s svojimi zlato prosojnimi prsti najnežnejše melodije, katerih odmev polni ves prostor do vseh višin in globin, od kota do kota, od tal do vrha. Ko vstopiš pri glavnem vhodu v temačni predprostor pod korom, obstoj in sprejmi vase najprej, kar ti bodo v tej prostornini povedali pogledi skozi troje lepo urezanih podkornih lokov. Lep, svetal, živahen, visok, do skrajnih mej svoje lupine svobodno se prelivajoč prostor je pred teboj. Ko se naužiješ teh pogledov, stopi naprej, pa poglej vanj izpred kora k oltarju, pa zopet iz enega kotov ob koru poprek, da vidiš, kako samozavestno se razvija pred teboj, kako napeto raste v višino, kako se širi na strani in kako te vabi v glo¬ bino, pa oklepa vse tako samozavestno, brez truda in napora, kakor da vse to vrše nevidne sile in ustvarjajo 72 pred tvojimi očmi majhen, neprestano se spreminjajoč in neprestano se obnavljajoč čudež. To sproščenost pa omogoča že opisani zunanji sestav. Pa korakaj z vrsto stebrov, ki te vabi kakor drevored v globino, do ol¬ tarja! In tretjič poglej od tod nazaj ali izpred ene stranskih apsid poprek — ne boš izčrpal vseh možnosti in vseh mikov tega prostora! Pa ga poglej v polni sončni svetlobi ali v mirni, raztreseni svetlobi oblač¬ nega dne ali celo, kadar po noči lije vanj skozi okna srebrna lunina luč — nisi ga še izmeril v njegovih globinah in višinah, vselej ti bo nov, kadar koli boš zopet prišel! Ko si tako obšel ta prostor, si tudi že spoznal, da ni v širini njegova moč, ampak v globini in višini. V dulni izročila krščanske cerkve, ki je dobilo svoj prvi izraz v starokrščanski baziliki, je tudi prostor cerkve na Ptujski gori raztegnjen v globino. V treh trakovih, v treh ladjah se razvija izpod kora pred gledalcem v glo¬ bino, kjer se vstavi pred trikratnim mnogokotnim sklepom tako zvanih apsid, zaokroženih prostorov, ki oklepajo oltarje. Obiskovalec v tem prostoru dobro ve, kje je njegov pravi cilj, njegov najvažnejši del. Dve vrsti stebrov na sredi vodita njegov pogled k glavni apsidi z velikim oltarjem, ki hrani tudi najdragoce¬ nejši predmet Ptujske gore, milostno podobo. Ni pa to navaden podolžno usmerjen prostor, kakor jih je ne¬ šteto ustvarila srednjeveška arhitektura in tudi gotika, ampak naprednejši po svoji obliki od svojih prednikov po tem, da je kar mogoče enoten. Že na zunaj se nam Sl. 14. Gotski kip sv. Jakoba. je kazal kakor vsestransko zaokrožena gmota, isti vtis nam daje notranjščina, ker so vsi deli tega prostora razviti tako v dolžino kakor v širino, posebno pa tudi v višino do približno enotnih mej. Izravnavanje pro- storninskih mej v višino pa je značilno za poznogotsko arhitekturo, katere najpopolnejši izraz je cerkev dvo¬ rana, prostor, ki je sicer deljen z nosilci obokov na več delov, ki pa je kljub delitvi enoten, ker so nosilci kar mogoče sloki, da čim manj ovirajo razglede po pro¬ storu, posebno pa, ker so vsi oboki dvignjeni do vsaj približno enakih višin. Na Ptujski gori obe stranski apsidi sicer nekoliko zaostajata za glavno z velikim oltarjem, a vseeno vse tri občutimo ne kot troje za¬ ključkov prostornine, ampak kot enega, izredno živah¬ nega. Podobno so tudi oboki le za nagel pogled v enaki višini, pri natančnem pogledu pa spoznamo, da sta stranska pasova nekoliko nižja od srednjega, tako da nastane rahlo stopnjevana oblika od strani k sredi, kar zopet samo poveča vtis živahnega snovanja nevid¬ nih sil te arhitekture. Bistvena sestavina slovesne učinkovitosti in organ¬ ske popolnosti tega prostora pa so njegove dobro pre¬ tehtane mere: Dolžina prostora v srednji osi znaša 35 m, širina samo 14 m, v čimer se odločno uveljavlja podolžna smer, ki vodi v sestavu te prostornine. Širina stranskih ladij v razmerju do srednje znaša nekako 1 : P/j : t, tako da je srednja ladja mdlo manj kakor obe ladji skupaj široka (sl. 24). Njena višina pa je pri¬ bližno enaka širini vseh treh ladij (sl. 25). Celotni pro- ?5 štor je po dolžini razdeljen z dvema vrstama po 9 m visokih sestavljenih stebrov na tri pasove ali ladje, obok srednje ladje pa je nekoliko višji od obokov stranskih ladij; za to prihaja poleg globine v tem pro¬ storu, stisnjena med vrsti stebrov v razmeroma dolg hodnik, do posebnega izraza višina, ki se zdi v teh merah kar vrtoglava. Posebne skrivnosti lepotne tankočutnosti, s katero je ustvarjena ta arhitektura, pa se nam odkrijejo pri podrobnem pogledu, in čim bolj jim sledimo v po¬ drobnosti, tem bolj se čudimo umu, ki je vse to tako preračunano zasnoval. V obeh smereh zasledujemo hoteno stopnjevanje finosti oblik, v razvoju od tal v višino in v oboke, pa tudi v razvoju od glavnega vhoda v globino do okolice velikega oltarja. Stebri so postavljeni na kompaktne podstavke kvadratične, diagonalno v smer podolžne osi stavbe položene osnove s posnetimi ogli. Iz teli podstavkov raste sestavljena noga s šesterokotnim jedrom in šti¬ rimi dvotretjinsko krožnimi izrastki nad štirimi ogli osnovnega štirikotnika. V močno potlačenem profilu se noga zoži k enako sestavljenemu stebru, ki se končuje z geometrično smotrno oblikovanim, enako snopu ste¬ bra sestavljenim kapitelom, ki podpira oboke. Oboki v glavni ladji so enostavno mrežasti, oboki v stranskih ladjah križasti. Za strogo resnost te arhitekture pa je značilno, da njih križišča nimajo sklepnikov. Štirje ščitki z grbi, ki bi jih sicer pričakovali na sklepnikih, so prosto obešeni v sredo temenskih polj pred svetiščem. 76 Nad kapiteli se snop stebra razveže v obočni sestav. Na vzhod in zapad veže po dva stebra široki šilasti lok arkade, ki veže prostor stranske ladje s prostorom srednje ladje. V lok pa se ne nadaljuje samo okrogli del stebrovega snopa, ampak tudi obojestransko njemu se prilegajoči del stebrovega jedra, vendar se trdna sklenjenost gmote jedra ublaži s tem, da ravno ploskev nadomesti žleb. Na severni in južni strani se tričetrtin¬ ski steber, prislonjen jedru stebra, nad kapitelom raz¬ veže vselej v troje reber, ki se vejam v kroni drevesa podobno v urnih, strumno napetih črtah vzpno pod oboke in drže njihov sestav. Ta rebra imajo visoke, s tem, da so prednji ogli žlebasto posneti, do skrajnosti zožene hrbte, s čimer je rebrski sestav reduciran na izredno fino, skoraj nervozno igro črt, katero poudar¬ jajo tudi paličasti robovi, ki ločijo žlebove od nastavkov reber. Ko opazujemo to igro napetih lokov in črt, šele razumemo, kako oster čut je vodil stavbarja, ki je to stavbo zamislil. Tako v vsem sestavu čutimo, kako se uveljavlja zakon naravne rasti gmote od tal do spro¬ ščene lahkote lokov: Masivni podstavek, razčlenjena, še kubični gmoti podstavka vpisana noga, zoženo, enako nogi razčlenjeno steblo stebra, geometrično enostaven, čašasto navzgor se odpirajoči, snopastemu sestavu ustrezajoči kapitel, lok, katerega gmota je obojestran¬ sko globoko izpodrezana z žlebom in čigar hrbet se zoži v rebro hruškastega prereza z razmeroma tenkim vrhom — vsi govore en jezik. Rast od sklenjeno obli¬ kovane gmote podstavka preko razčlenjene in zožujoče Sl. 15. Prižnica, 78 se v sloko rast pognane gmote stebra v čašo kapitela ali bolje v sklepni člen, v katerega so vsajeni udje, loki in rebra, do lahkote teh lokov in reber, je zelo nazorno izražena v sestavu, v katerem je vsak del vidno ločen od drugega: Iz podstavka kakor iz ne¬ oblikovane gmote raste živahni sestav noge, od stebla stebra jo ločuje paličast obod, ki se zgoraj ponovi kot meja med steblom in kapitelom. Tudi v sestavu stebra in lokov je vsak del, vsaka ploskev, vsak gib gmote ostro ločen od sosednjega. Isto preračunano zakonitost kakor v rasti te arhi¬ tekture v višino, moremo ugotoviti tudi pri njenem razvoju v globino. Vse je premišljeno urejeno tako, da se za sestav prostora značilna podolžna usmeritev še bolj in naravnost klasično prefinjeno podčrta. Ko gledamo izpod kora skozi srednjo ladjo k oltar¬ ju, se nam zdi cerkev izredno globoka in visoka, dočim širina nekam ne prihaja do veljave. Da mere, po ka¬ terih je prostor zasnovan, podpirajo ta vtis, smo že ugotovili. Da tudi vtis višine ne postane za videz iz¬ reden samo zaradi teh mer, ampak tudi zaradi pre¬ tehtane porabe posameznih delov z izrazom njihove rasti ter da prav nervozno prof in j eni sestav reber na obokih vtis vrtoglave višine povečuje, je nedvomno. Še bolj rafinirano pa je povečan vtis perspektivičnega pogleda v globino, k oltarju. Ko stojimo pod korom, ne opazimo, da se razdalja med stebri v območju sve¬ tišča občutno zmanjša; veliko vlogo ima pri tem dej¬ stvo, da zavzema zadnja arkada, ki veže prostore 79 stranskih apsid z glavno, s svetiščem, le polovico pro¬ stora med stebri in se tako ritem gibanja gmot v per- spektivičnem pogledu pospeši. Pa tudi v obdelavi zad¬ njih arkad pred svetiščem opazimo značilno spremembo v tem, da se v zadnjem snopu stebrov in v zadnji ar¬ kadi že od noge navzgor uveljavi živahnejša obdelava jedra stebra s tem, da sklenjeno ploskev kakor že spre¬ daj v lokih nadomesti žleb. Za perspektivični poudarek globine pa ima odločilen pomen tudi mreža obokov. Ta se razvija iznad kora po temenu oboka v enakomernih zanjkah in šele, ko stopimo v prezbiterij, opazimo, da so se te zanjke naenkrat začele manjšati in se nazadnje precej gosto zapletle v obočno mrežo apsidalnega dela prostora. Mi vidimo torej, da je cerkev na Ptujski gori arhi¬ tektonsko izredno dozorelo, do vseh podrobnosti pre¬ tehtano umetniško delo. Velikost arhitektonskega za- snutka te stavbe pa je tudi v tem, da so vse te tenko¬ čutnosti izražene v zelo resnih, na prvi pogled skoraj hladnih in skromnih oblikah, ki jim ni za mikavni videz. Toda tudi v tem prvotni gorski cerkvi ni manj¬ kalo bogastva; bilo pa je tudi to bogastvo premišljeno porabljeno za to, da kot dopolnilo arhitekture še bolj poudari odličnost prostora ob glavnem oltarju. Opazili smo že, da je obdelava stebrov v tem delu drugačna, bogatejša kakor v sprednjem delu. Predvsem pa opa¬ zimo, da je bil v tem delu polstebrom dodan tudi figuralni kiparski okras, ki je danes nadomeščen z ba¬ ročnimi kipi. Za štiri kipe so pripravljeni podstavki, 80 tako zvane konzole, in vitke, z živahno domišljijo sestavljene gotske strešice. Konzole so bogato kamno¬ seško okrašene z rastlinsko ornamentiko in ščitki z grbi dobrotnikov cerkve. Tudi v obdelavi teh strešic, bal¬ dahinov, opazimo, da je paiv ki je bliže oltarju, finejše obdelan od prednjega. Poseben okras svetišča so tudi sedilije, ki smo jih že opisali in ki predstavljajo ob¬ čudovanja vreden izdelek gotskega kamnoseštva. Vse, kar smo ugotovili, ima samo en namen, voditi obiskovalčevo oko na idejno in bogoslužno žarišče vse stavbe, svetišče, in podčrtati z vsemi sredstvi, s stop¬ njevanjem odličnosti izdelave in kopičenjem krasilnili predmetov, da je tu najvažnejša točka, oltar. Prvot¬ nega oltarja danes ni in nobenih pogojev nimamo za to, da bi si ga mogli rekonstruirati vsaj v duhu. Verjetno je le, da sedanji glavni predmet tega oltarja, milostna podoba, prvotno ni bila na njem. Da je ta oltar, ki je bil nedvomno zasnovan tako, da ni preveč zakrival ogromnih lepih oken apsidalnega zaključka stavbe, pomenil višek in oporišče skupine kamnoseških del, h katerim spadajo baldahini s kipi in sedilije, je gotovo. Gotovo je tudi, da je bil izdelan iz kamna, saj so bili celo stranski oltarji kameniti. Izključena ni možnost, da ga je krasil baldahin, podobno kakor stranski oltar Marijinega oznanjenja. Gotovo je pa, da se je izza menze dvigal nastavek s kipom ali skupino Matere božje, obdano od reliefnih podob, nanašajočih se nanjo. Zelo vabljiva je domneva, da so trije, v vhodni lopi ohranjeni reliefi ostanki tega sestava. Sl. 16. Baročna spovednica s kipom sv. Marije Magdalene. Ptujska gora 6 82 Ko v duhu tipamo za umetniško lepoto, ki je ne¬ dvomno odlikovala prvotni oltar, pa nikakor nočemo omalovaževati lepote sedanjega. Prav nasprotno mo¬ ramo, ker želimo, da se izognemo vsakemu dvomu, podčrtati umetniško in lepotno visokovrednost seda¬ njega oltarja, ki, čeprav je tuj po slogu, stavbe ne kazi, ampak jo resnično poveličuje. Ko smo se tako poglobili v arhitektonske in lepotne skrivnosti gorske cerkve, se nehote vprašamo, kdo je ustvaril to stavbarsko umetnino, ki po tankočutnosti za lepo obliko do zadnje podrobnosti nima para med našimi cerkvami. Žal nam je zgodovina zamolčala nje¬ govo ime. Gotovo je le, da je njegovo delo na sloven¬ skih tleh osamljeno in da je z delavnico, ki je to stavbo vodila in dovršila, prišel k nam na povabilo ustanovitelja iz bližine kakega pomembnejšega kul¬ turnega središča. Ptujski gospodje so imeli kot mini- steriali ožje zveze s Salcburgom, stavba sama pa nam ne nudi nobenega oporišča za domnevo, da bi jo bila ustvarila kaka salcburška delavnica. Iz grbov na mi¬ lostnem kipu in v lopi glavnega vhoda smo spoznali, da je žena ustanovitelja Celjanka. Ozke, verjetno tudi krvne zveze Ptujčanov s Celjani so izpričane tudi sicer pred in po tem času. Herman II. Celjski se imenuje 1428 »stric« Bernardovega sina Friderika in večkrat posreduje v njegovih zadevah. Bernardu samemu pa podeljuje isti Herman 1.1400 lena in posestva. Grofje celjski pa so imeli ozke zveze s cesarskim dvorom na f 83 Dunaju in kakor bomo kmalu videli, je po teh zvezali umetniški značaj in postanek gorske cerkve prav dobro razložljiv. Pri tej domnevi nas mdti samo dejstvo, da se družba obeh grbov pojavi šele v končni fazi, ob do- VTŠitvi stavbe. Gospodje ptujski pa so imeli še drugo odlično rodbinsko zvezo, ki nam utegne služiti kot ključ pri rešitvi tega vprašanja, sorodstvo z Walseejci. Ta rodbina je spadala s ptujsko in stubenberško med najbogatejše in najvplivnejše ministerialske rodbine na Štajerskem. Svoj razcvet je doživela sredi 14. sto¬ letja. Delila se je v tri veje, graško, enško in drosen- dorfško, ki so vse imele najvišje zveze vse do dvora na Dunaju. Ptujčani so bili z njimi zelo ozko zvezani. Tako so si oni že po smrti zadnjega moškega člana veje Walsee-Graz, Eberharda VIII., 1.1363 kot potomci njegove tete Dietmund delili del njegove zapuščine z grofi celjskimi. Najožja pa je bila zveza Bernarda III. Ptujskega z zadnjim moškim članom veje Walsee- Drosendorf, Ulrihom IV. Njegova mati je bila Eliza¬ beta Ptujska, teta Bernarda lil. Ker Bernard ob oče¬ tovi smrti še ni bil polnoleten, je postal Ulrili IV. njegov jerob. Ko pa je postal Bernard polnoleten, a je bil bolehen in ni pričakoval potomstva, sta sklenila pogodbo, da bo Ulrih podedoval del ptujske posesti, če bi Bernard umrl brez otrok. To se sicer ni zgodilo, ker je Ulrih vsekakor pred 1.1401, torej mnogo pred Bernardom, umrl. Važna pa utegne biti ta ozka zveza tudi za postanek take in ne drugačne cerkve na Ptuj- 6 * 84 ski gori, ker je, kakor smo videli, že Ulrih Walseejski sam nameraval zidati cerkev na Gori in so njegovi načrti in zveze utegnili soodločevati pri izbiri delav¬ nice po Bernardu. Tako verjetni vzor za gorsko cerkev Maria-Strassengel kakor Dunaj ležita na črti interesnih sfer Walseejcev. Ugotovili smo, da predstavlja gorska cerkev tip cerkve dvorane z zelo izrazito 'podolžno usmerjenostjo. V tlorisu se nam pokaže pravokotna, bazilikalni po¬ dobna osnova, ki ima na vzhodnem koncu tri vzpo¬ redne mnogokotne oltarne kore ali apside, katerih srednja, širša, je pomaknjena rahlo pred stranski. Tudi v razvoju stavbnega telesa v višino se izraža rahlo stopnjevanje višine od stranskih k srednji, širši ladji. Srednja ladja je odlikovana pred stranskima, ki se neovirano prelivata v njen vodilni prostor, tudi po širini, ko njena širina za več ko polovico presega širino ene stranske. Razvoj te oblike prostora iz sta¬ rejše tako zvane bazilikalne oblike je popolnoma ne- utajljiv. Splošni tip tlorisa in razmerje širine ladij med seboj bazi likalnemu popolnoma ustreza. Razlika je predvsem v višinskem razmerju posameznih delov prostora med seboj. V baziliki zaostajajo stranske ladje po višini v okviru spodnje polovice celotne vi¬ šine srednje in dopuščajo, ker so pokrite s posebnimi enokrilnimi strehami, rast srednjih zidov preko stran¬ skih streh v višino in osvetlitev prostora z okni v po¬ višanih stenah na tzv. bazilikalni, to se pravi visoki stranski način. Na Ptujski gori pa so oboki stranskih 85 ladij dvignjeni do skoraj iste višine kakor obok sred¬ nje, tako da je izginila nad stranske strehe štrleča bazilikalna stena ter z njo tudi gornja stranska osvet¬ ljava. Kolikor se v notranjščini še uveljavlja ostanek te stene kot rahel skok srednjega prostora v višino nad stranske, je ta razložljiv iz razlike, ki nastane pri obočni konstrukciji enake ločne vzpetosti na širši pod¬ lagi srednje ladje. Ideja cerkve dvorane, ki je vodila stavbarja gorske cerkve pri snovanju njenega prostora in njegovega izraza, je bila v času, ko je nastala naša cerkev, na začetku 15. stoletja, tako rekoč v zraku. Značilno za pozno gotiko je namreč, da po raznih potih stremi za tem, da z enotno, dvoransko prostornino nadomesti razkosano prostornino zgodnje gotske, romanske in starokrščanske dobe. Nove potrebe bogoslužja, pred¬ vsem pridigarstva, in novo občutje za arhitektonski prostor so povzročile na raznih krajih Srednje Evrope prizadevanja po kar mogoče enotnem cerkvenem pro¬ storu, namenjenim vernikom. Na eni strani so ta pri¬ zadevanja podpirali prosjaški redovi, ki so gojili pri- digarstvo in se jim je pokazal za ta namen najbolj primeren enotni prostor kot ideal »pridigarske« cerkve. S tem naziranjem so se krile potrebe župnih cerkva, katerih oblika se sedaj razvija v ozki zvezi s samo¬ stanskimi pridigarskimi cerkvami. Pa tudi potrebe ro¬ marskih cerkva, kjer so se zbirale ob shodih in ro¬ manjih velike množice vernikov, so kazale v to smer. Dalje pa se vzporedno s temi prizadevanji od srede SI. 1?. Okras baldahina nad sedilijami, 8 ? 14. stoletja dalje uveljavlja razpoloženje za enotni prostor tudi v meščanskem osredju, kjer postane enoprostorna reprezentativna mestna dvorana narav¬ nost simbol meščanskih prizadevanj v poznogotskem stavbarstvu. Tako usmerjeni meščanski krogi so postali v raznih krajih Nemčije, posebno tudi v nam bližnji južni Nemčiji najvnetejši širitelji ideje reprezentativ¬ nih mestnih župnih cerkva v obliki impozantnih dvo¬ ran. Najpomembnejši mojster te južnonemške, posebej bavarske smeri je bil Hans Stetlieimer, čigar delavnost obsega čas od zadnjega desetletja 14. stoletja do 1430, čas torej, ki prihaja za postanek gorske cerkve v po¬ štev. Za presojanje umetnostno in arhitekturno zgo¬ dovinskega položaja gorske cerkve je važno, da pri njej, čeprav uresničuje isti dvoranski ideal, ni nikake sledi o vplivu Stetlieimerjeve arhitekture, ki je po¬ zneje tako odločilno odmevala na Gorenjskem. Ta ugotovitev je tembolj važna zaradi tega, ker bi bili ptujski gospodje po svojih zvezah s Salcburgom, kjer je ustvaril Stetlieimer eno svojih glavnih del, prav lahko prišli v stik s to obliko dvoranskega stavbarstva. Obenem nam je to dejstvo tudi dokaz za to, da je pri izbiri stavbarja za Ptujsko goro verjetno bolj odloče¬ valo walseejsko sorodstvo in mogoče tudi celjsko sva- štvo ter njihove zveze kakor pa Bernard III. Ptujski. Ptujskogorski cerkvi sorodne arhitekturne tipe po¬ znamo namreč v ožjem avstrijskem ozemlju in jo laže razložimo iz zveze z arhitekturnimi stremljenji prosja- ških redov, kakor s stremljenji nemške, posebno bavar- 88 sko salcburške meščanske arhitekture. Ne gre pa za celoten prevzem samostanskih cerkva dvoran, ki jih označuje razen dvoranske ladje posebno izredno po¬ daljšano svetišče, ampak za premišljeno predrugačen, na nekdanji bazilikalni tloris oprti, pod vplivom samo¬ stanskih cerkva nastajajoči tip poznogotskih župnih cerkva tako zvane pridigarske oblike. Arhitekturno označuje gorsko cerkev v zunanjščini gosti venec do strehe segajočih opornikov, v notranj¬ ščini bazilikalno longitudinalni (podolžno razviti) tlo¬ ris, snopasto sestavljeni stebri s kapiteli, velika več- delna okna in stopnjevani sestav obokov (Staffelkirche). Že tlorisna oblika s tremi mnogokotnimi apsidami (za¬ ključki) nas spomni največje avstrijske cerkve dvo¬ rane, katere delavnica je bila za razvoj arhitekture v tzv. Notranji Avstriji, ki ji je pripadala tudi Štajer¬ ska, najbolj pomembna, stolnice sv. Štefana na Dunaju. Vse glavne značilnosti, tloris in tip, snopasti stebri, še ne posebno razviti mrežasti oboki, značilno razmerje širine ladij in stopnjevanje v obokih, kažejo na zvezo te stavbe s ptujskogorsko. Z Dunaja se je širil ta tip predvsem po Nižji in Gornji Avstriji, da pa ni bil neznan v Štajerski in sosednji Koroški, dokazujejo župni cerkvi pri Gospe sveti in v Velikovcu ter stol¬ nica v Gradcu; da še sto let po postanku cerkve na Ptujski gori prav v tej deželi še ni bil mrtev, do¬ kazujeta župna, nekdaj dominikanska cerkev iz okrog 1512 in frančiškanska cerkev, katere arhitektura je iz okrog 1515, v Gradcu. 89 Pozneje bomo pokazali, da je tudi glavno kiparsko delavnico, ki je izdelala milostni kip in stilistično njemu ustrezne druge kipe na Ptujski gori, mogoče razumeti le v zvezi s kiparskimi delavnicami pri Sv. Štefanu na Dunaju ali od njih odvisnimi bližjimi, šta¬ jerskimi delavnicami. Domnevna, a v bistvenih potezah verjetna oblika portala baldahina nas je vodila k cer¬ kvi S. Maria am Gestade, ki spada v najožji krog od¬ mevov stavbarske in kamnoseške delavnice cerkve sv. Štefana. Pa tudi za kameniti baldahin nad sedili- jami v cerkvi na Gori najdemo prav pri Sv. Štefanu vzore v podobno bogato izdelanih baldahinih na Siin- gertoru in Bischofstoru, ki sta nastala na prehodu iz 14. v 15. stoletje. Vse torej kaže z redko soglasnostjo v isto smer, preko Štajerske na Dunaj. Najlepši dokaz za to, da smo pri določevanju arhi¬ tekturne skupine, ki ji pripada gorska cerkev, na pravi poti in da gre za izrazit primer v takratni štajerski arhitekturi aktivnih teženj, pa imamo v romarski cer¬ kvi Maria-Strassengel severno od Gradca, katera je prava sestra ptujskogorske in verjetno njen vzor. Venec opornikov zunaj, tloris, način zveze med glav¬ nim svetiščem in stranskimi apsidami, dvoranska ob¬ lika, snopasto sestavljeni stebri in celo mere se uje¬ majo s Ptujsko goro. Cerkev v Strassengelu je namreč dolga 28'75m, široka 13 65 m, visoka 13'90 m; razmer je širine ladij pa je 1 : V/ 2 : 1. Nastala pa je kakega pol- stoletja pred ptujskogorsko sredi 14. stoletja. Zveza sv. Štefan na Dunaju — Strassengel—Ptujska gora je 90 torej na dlani. Ker je cerkev na Ptujski gori bogato opremljena s kamnoseškimi znaki, katerih je Stegenšek naštel 16? in med katerimi se nekateri po 25krat do 40krat ponavljajo, kar kaže na dolgotrajno zaposlenost posameznih pomočnikov, je tistemu, ki si bo enkrat stavil to posebno nalogo, odprta mikavna pot do na¬ tančnejše določitve delavnice, ki je ustvarila to odlično arhitekturo. b) Kiparske umetnine Nič manj hvaležne naloge pa ne bo imel tisti, ki bo obdeloval kiparske spomenike na Ptujski gori. Srednjeveško kiparstvo v Sloveniji je namreč doslej še malo preštudirano, spomeniki so zelo raztreseni in malo znani. Težava pa je tudi v tem, da kiparsko gra¬ divo ni tako vezano na kraj kot stavba ali zidna slika ter bo že za razvrstitev gradiva in ugotovitev glavnih, metodično nujno potrebnih skupin potreben izreden trud. Pomen kiparskih spomenikov na Ptujski gori je pa predvsem v tem, da so po svojem postanku in namenu krajevno vezani in da kažejo v svojem glav¬ nem delu strnjeno delavniško skupino, doslej najšte¬ vilnejšo v kiparskem spomeniškem gradivu Slovenije. Umetnostno zgodovinska opredelitev gotskih kiparskih del na Ptujski gori spada prav zaradi tega med naj¬ nujnejše in osnovne naloge slovenske umetnostne zgo¬ dovine. Gotski kiparski spomeniki na Ptujski gori so treh vrst: 1. skupina z milostnim kipom na čelu, ki je naj- 91 Sl. 18 . Del okrasa baldahina nad sedilijami. številnejša, slogovno najizrazitejša ter umetnostno in zgodovinsko najpomembnejša; 2. skupina Marijinega oznanjenja na ptujskem oltarju, ki je umetnostno od¬ lična, toda osamljena; 3. kipi na oltarju sv. Sigismunda, ki so umetniško povprečni. 92 Čeprav je ustanovitelj beneficija oltarja sv. Sigis¬ munda šele 1.1429 umrl, moramo zaradi malo naprednih stilističnih oblik domnevati postanek oltarja in kipov kmalu po dovršitvi stavbe. Oblika stranskih oltarjev, prislonjenih k stebrom, je bila verjetno enotno dolo¬ čena in je precej svojevrstna. V načelu je to trikrilnik, kamenita omara s tremi dolbinami, v katere so po¬ stavljeni kipi. Gre torej za ustvaritev kubičnega okvi¬ ra, plastično življenjskega prostora za kipe, ki bi se osamljeni ne mogli uveljaviti. Če pa primer jamo k prvi skupini spadajoči Marijin oltar s Sigismundovim, se takoj prepričamo, da ta daleč zaostaja za onim. Pri Marijinem oltarju je dolbina res polnovreden okvir plastičnega življenja in izraza figur, pri Sigismundo- vem pa imamo vtis, da so figure premajhne za prostore, v katere so postavljene, kakor da bi sploh ne bile ustvarjene zanje. Tudi v izrazih so ti kipi trdi, brez psihološke in kiparsko reprezentativne poglobitve. Vtis imamo, da je te kipe ustvaril kipar, ki se je naslonil na stranske kipe rožnovenskega oltarja, mogoče je bil to celo pomočnik glavnega mojstra prve skupine, a je daleč zaostajal za njegovim odličnim dletom. Pri skupini Marijinega oznanjenja, ki je nedvomno naj mlajša, bi ne imeli ugovora proti Stegenškovi do¬ mnevi, da je nastala šele po 1.1429. Ustanovnik oltarja in beneficija Marijinega oznanjenja, Friderik II. Celj¬ ski, namreč v mladosti ni bil na dobrem glasu. Do 1.1422 je živel s svojo ženo Elizabeto, grofico Franko- pansko, ko pa se je zagledal v Veroniko Deseniško, 93 je Elizabeto umoril. Zato, pa morda še iz drugih, bolj političnih razlogov, ga je cesar obsodil na smrt, lastni oče, Herman II., ga je zaprl v stolpu na celjskem gradu, Veroniko pa ukazal utopiti. Šele 1429 je prišel Friderik iz ječe ter dve leti pozneje romal v Rim, da bi javno pokazal, da se je poboljšal. Notranji razlogi govore torej za to, da je v zvezi s svojo spokoritvijo šele po 1.1429 ustanovil beneficij na Ptujski gori. Oba kipa kažeta prav odlično kiparsko roko. Oba sta pre¬ cej poškodovana, glava angelova je očividno po stari ponarejena in dostavljena. Opažajo se ostanki stare barve. Kakovost izdelka in umetniška cena je odlična ter ne zaostaja za deli prve skupine. Posebno lepa je v izrazu doživetja skrivnosti oznanjenja Marija, ki kaže pokorno vdanost. Razlika med njo in prvo sku¬ pino se kaže že v obliki glave, posebno pa v načinu drapiranja figure z obleko. Tudi tu potekajo skladi gub še mehko, vendar ne več tako nekam akademično, preračunano izbrano kakor pri figurah prve skupine, ampak bolj prosto, predvsem pa bogateje. Bližji na¬ ravi se zdi tu uveljavljeni red, predvsem pa se po njem uveljavljajo nove plastične vrednote, ki pome¬ nijo prehod k poznogotskemu realizmu. Tretja skupina je najštevilnejša in najvažnejša. Nanjo se kakor na arhitekturo opira umetnostno zgo¬ dovinska pomembnost Ptujske gore. To skupino pred¬ stavljajo danes milostna podoba, kipi na oltarju sv. rož¬ nega venca, kip sv, Jakoba na oltarju loretske Matere božje, spodnji del sedeče Marijine sohe za oltarjem Sl. 19. »Celjski« oltar pod baldahinom. 95 sv. Frančiška Ksav., razbiti Marijin kip v župnišču, re¬ lief Marijine smrti nad vhodom, relief sv. Treh kraljev v vhodni lopi in istotam angela grbonosca (sl. 26 ). So pa to danes le ostanki še številnejše skupine kipov, katere jedro so nedvomno predstavljali kipi in reliefi na glavnem oltarju in štirje stoječi kipi pod baldahini v svetišču. Vsa skupina, kolikor je ohranjena, razen angelov grbonoscev je posvečena Mariji. Ko je bila še na prvotnih mestih, je prav ta skupina kiparskih spomenikov dajala gorski cerkvi značaj Marijinega svetišča, po njej se je kakor v okameneli hvalnici v vseh možnih variantah izražala slava Marijina, za¬ upanje v njeno priprošnjo in hvala njene mistične lepote. Posebno skupino, ki je obnavljala zgodbo nje¬ nega življenja, si moramo predstavljati mnogo obsež¬ nejšo. Po vzoru reliefnih in slikanih gotskih krilnih oltarjev je bil nedvomno posvečen ves krilni ali okvirni, v reliefu izdelani del glavnega oltarja Mariji¬ nemu življenju, dočim danes ne vemo, kakšna je bila glavna, srednja, nabožnemu češčenju namenjena po¬ doba. Veliki rezljani poznogotski oltarji skoraj stereo¬ tipno podajajo na tem mestu Marijino kronanje v ne¬ besih in tudi na Ptujski gori si moremo misliti kot glavno podobo v velikem oltarju tradicionalno stoječo ali sedečo Marijo z Detetom v naročju ali pa njeno poveličanje in kronanje v nebesih. Ker jo imamo sedečo upodobljeno na strans'kem oltarju in ker se je ohranil tudi kip stoječe Marije, govori mnogo za to, 96 da je bil veliki oltar posvečen njenemu poveličanju v nebesih. Iz skupine Marijinega življenja sta se ohranila reliefa sv. Treh kraljev in Marijine smrti. Prizor s sv. Tremi kralji (sl. 2?) je upodobljen pol reprezen¬ tativno, bolj simbolično kot zgodovinsko pripovedno. Iz zgodovinskega dogodka so izbrani tisti momenti, ki zelo nazorno, čeprav teatralno predstavljajo bistvo dogodka tako, da pri gledalcu vzbuja vtis pobožnega razpoloženja, katero je izraženo predvsem v starem kralju, ki je najbolj važen za izraz celote. Z Marijo ga veže trikot, ki je merodajen za medsebojni položaj obeh figur. Marija sedi na levi in drži nago Dete v naročju, pred njo na desni kleči stari kralj, ki je postavil svoje darilo k nogam Marijinim, obrnil po¬ gled zaupno v deviško Mater in pobožno sklenil roke. Njegov plašč je zelo premišljeno drapiran tako, da je s črtami gub poudarjeno spoštljivo klečanje telesa, prednji del je potegnjen po tleh naprej do Marijinih nog, tako da je dana figuri, ki je v gibu klečanja malo nestalna, kar monumentalizirana trdnost. Sedeča Marija se je milostno nagnila naprej, kakor bi hotela Dete približati kralju, čeprav ga je kljub tej prijazni kretnji obdržala v dostojanstveni razdalji. Prav s to njeno nagnjenostjo naprej pa je ustvarjeno med njima kljub določni spoštljivi ločitvi v sredi tisto ožje razmerje tektonsko sklenjene skupine, ki se iz¬ raža v kompozicijskem trikotu. Zaradi tega poudarka na glavni skupini sta ostali postavi drugih dveh kra- 97 ljev nekoliko ob strani. Srednji spoštljivo snema krono in se pripravlja, da izroči svoj dar. Spoštljivo držanje je izraženo tudi v drži telesa, ki se rahlo priklanja. Tretji kralj stoji še negiben; podoben kipu ob desnem SL 20. Kapitel pri oltarju pod baldahinom. robu drži svoj dar pripravljen in se zdi, da od daleč opazuje prizor. Srednji vek je pogosto upodabljal sv. Tri kralje na podoben način, da je izločil vse po¬ stransko in podajal nekak izvleček iz zgodbe. V času, Ptujska gora 98 ko je nastal naš relief, ali vsaj v stoletju pred njim se ta dogodek uprizarja precej stereotipno tako, da starec, ki je odložil krono, kleče poklanja novorojencu svoj dar, drugi kralj stoji za njim s krono na glavi in darilom v rokali, obrača pa se nazaj k tretjemu, ki stoji za njim, in mu z roko kaže zvezdo, ki se je prikazala. Epični smisel je nekako ta, da je starec že prišel na cilj, srednji je še na potu in je pravkar opazil, da se je zvezda ustavila ter zato opozarja tretjega, ki je še daleč ali se celo šele odpravlja iz Jeruzalema, da se bližata cilju. Naš relief je to iz¬ ročeno obliko značilno spremenil. Razvrstitev oseb sicer ustreza ikonografskemu izročilu, ne pa več nji¬ hova dejanja. Sprememba se tiče predvsem srednjega kralja in smisel je vidno ta, da so kralji pravkar do¬ speli na cilj in se upodabljajo tri stopnje pristopanja k poklonitvi. Vse, kar je v izročeni obliki še bilo pri¬ povednega, je tu opuščeno in ves prizor osredotočen na ceremonijo poklonitve. Rahel dih viteške ceremo¬ nialnosti diha iz tega, na nabožno vsebino dogodka osredotočenega prizora. Na podobni stopnji razvoja srednjeveške ikonografske misli kakor sv. Trije kralji je tudi relief Marijine smrti (sl. 28). V sprednji vrsti je vzporedno s prednjo ploskvijo reliefne plošče postavljena postelja, na kateri leži umirajoča Marija; dva mlada apostola se sklanjata k njej, eden ji popravlja lego glave, drugi, verjetno Ja¬ nez, jo sočutno prijemlje za roko, kakor da tiplje njeno 99 žilo, in zaskrbljen opazuje njen obraz. Po en apostol je postavljen na vsakem koncu postelje, ostalih osem pa je razvrščenih v vrsto v ozadju. V sredi je skupina dveh, obrnjenih drug k drugemu, od katerih desni, Peter, čita molitve iz knjige, katero drugi opira. Ostali na različne načine izražajo skrb ali žalost, le skrajni desni se nekam nerazumljivo obrača v stran in tiplje po steni.. Nobenega dvoma ni, da je držal prvotno ka¬ dilnico in podpihoval žerjavico. Tudi tu imamo zelo premišljeno in jasno kompozicijo pred seboj. Zadnja vrsta razpada po vrzeli med čitajočim Petrom in nje¬ govim drugom v dve enaki polovici, pa tudi celota je uravnovešena po tej navpični osi v dve, po teži gmot simetrični polovici. Vrzel v zadnji vrsti služi poudarku te osi, pa tudi vsebinskemu poudarku, ker vodi našo pozornost na glavo mladega apostola, katerega ljubeče sočutni izraz zasluži po svoji prepričevalnosti največjo pozornost. Odlično je pretehtan v celoti s tem sočutnim pogledom premišljeno zvezani enakokraki trikot glav obeli mladih apostolov in Marije. Obžalovati moramo posebno pri tem, pa tudi pri milostnem kipu, da so bili v novejši dobi vsi obrazi na novo poslikani, kar resnični izraz teh umetnin zelo moti in kvari njih plemeniti umetniški značaj. Ikonografski način, po katerem je tu upodobljena Marijina smrt, spada med zelo stare motive krščanske umetnosti. Zapadnoevropska umetnost je prevzela ta način iz bizantinske cerkvene umetnosti in se ga je T 100 Sl. 21. Posnetek »lepe Marije« iz Regensburga. 101 do konca srednjega veka, ko se uveljavijo druge tež¬ nje, dosledno držala: Marija umira v postelji, ob kateri žalujejo in opravljajo mrliške molitve apostoli; med njimi je navadno Jezus, ki sprejema Marijino dušo v podobi majhne žene, da jo odnese v nebesa. Naš relief se od te osnove značilno razlikuje, čeprav jo na prvi pogled vestno ponavlja. Vsebinsko najvažnejša razlika je v tem, da med navzočimi ni Jezusa. Kjer je on že sprejel dušo, kakor navadno v bizantinski pa pogosto tudi v zapadnoevropski umetnosti, je jasno, da je upodobljen moment Marijine smrti. Na Ptujski gori pa je prav tako jasno, da je upodobljen eden zadnjih momentov pred smrtjo. Značilno za umetniško razpoloženje kiparjevo je, da je izbral prav ta moment, ker se mu je zdel nedvomno po človeški vsebini, kateri je dal poseben poudarek po kompoziciji, bolj plodovit kakor izročeni. V tem se javlja v izbranem trenutku značilna realistična težnja poznogotske umetnosti, ki teži za tem, da z lastnimi opazovanji in doživetji obogati umetniški izraz svojih del. Če bi iz reliefa vzeli samo skupino Marije in obeh mladeničev, bi se nam pokazal globoko doživet življenjski prizor, katerega življenjska resničnost daleč prekaša tradicionalni idealizem, ki ovladuje celoto in ki ga umetno pretehtana kompo¬ zicija še bolj podčrtuje. Izrazito umetniško osebnost, ki nam jo dajeta slutiti reliefa Marijine smrti in sv. Treh kraljev, pa nam še bolj približa milostni kip Marijinega var¬ stva (sl. 23). Prav ta kip je s te strani posebno zanimiv, 102 ker ne upodablja realističnega dogodka, ampak idealno, iz pobožne domišljije vernikov porojeno nalogo. Kaže nam v sredi stoječo Marijo z Detetom na levi roki, odeto v ogromen plašč, ki ga angeli in ona sama z des¬ nico razprostirajo na obe strani, pod plaščem pa vidimo množico klečečih, v molitvi k Mariji obrnjenih oseb, razdeljenih v dve skupini. Za to skupino dviga druga vrsta angelov do višine njene glave zaveso, s katero je pokrito vse ozadje. Nad Marijino glavo se iz ozadja prikazujeta še dva angela, ki danes držita novejšo krono, verjetno pa sta že spočetka držala krono ali kaj podobnega nad Marijino glavo. Prizor, ki ga vidimo na tej podobi, je Marijina zaščita človeškega rodu s plaščem in je zelo znan v krščanski ikonografiji. Prav v času, ko je naša cerkev nastala, je spadal ta predmet med najbolj priljubljene in je imel že tudi prav določno vsebino. Francoz Per- drizet je o tej snovi napisal obsežno delo in pokazal, kako je pobožna spekulacija raznih redov, posebno cistercianov, dominikancev in frančiškanov, popula¬ rizirala misel o varstvu človeštva po Marijinem plašču. Vsaj idejne zveze z bizantinskim Pokrovom, nad ver¬ nike razprostrtim Marijinim pajčolanom, pa tudi ne smemo zanikati. Cisterciani so izbrali podobo Marije z zastopniki svojega reda pod plaščem tudi za svoj redovni znak. Poleg misli o varstvu posameznih redov in stanov, organiziranih v bratovščinah in cehih, pa je dosegla največjo priljubljenost podoba Marije kot va¬ ruhinje vesoljnega človeštva. Upodabljali so jo tako, 103 da sp pod Marijinim plaščem prikazovali zbrane za¬ stopnike vseli stanov človeškega rodu, razdeljene v svetno in duliovsko skupino s cesarjem oziroma pa¬ pežem na čelu. Marija je navadno sama brez Deteta, bolj redko pa z njim v naročju. Pogosto se upodablja Sl. 22. Konzola s ptujskim grbom v svetišču. to varstvo v zvezi s sliko nadlog, ki jili Bog pošilja kot kugo, lakoto in vojsko na svet v obliki puščic, s katerimi kaznuje ljudstva, puščice pa se lomijo ob Marijinem varstvenem plašču in ne zadevajo tistih, ki so k njej pribežali. Če površno pogledamo ptu jskogorsko podobo, se nam zazdi, da kaže obliko Marije varuhinje vsega 104 človeštva, saj se je kar nepregledna množica 80 .oseb zbrala pod njenim plaščem. Če pa pogledamo to mno¬ žico bliže, spoznamo takoj, da ne ustreza obliki za¬ stopnikov vesoljne človeške družbe, ampak da so po¬ mešani med seboj navidez brez pravega reda svetni in duhovski ljudje, moški in žene, ter da opazimo v prednji vrsti sicer cesarja kot prvega predstavnika svetne družbe, da pa manjka papež, in je najvišji po cerkvenem redu kardinal, ki ne nastopa kot najvišji reprezentant kake skupine, ampak je tudi na tej strani kot prva podana oseba svetnega stanu, kralj. Za vse¬ binsko in umetnostno zgodovinsko presojo ni važno, če opazimo na desni pred cesarja vrinjeno, iz lesa iz¬ delano podobo klečečega jezuita, ki so jo družbi dodali v 17. stoletju novi lastniki Ptujske gore, jezuiti. Če družbo pod plaščem podrobneje pregledamo, se nam pokaže, da ni enotna niti po stanu niti po družabni stopnji, ampak da so med seboj pomešani brez vid¬ nega reda ljudje z znaki raznih družabnih stopenj in poklicev. Relief torej ne predstavlja niti Marijinega varstva kakega cerkvenega reda, ne kakega stanu pa tudi ne vesoljne krščanske družbe. Kaj torej pred¬ stavljajo ti v toliki množici pod Marijinim plaščem zbrani ljudje? Le dva brez težave lahko spoznamo in ugotovimo, kdo sta, zadnjega moža v prvi vrsti na desni, ki ima pred seboj ptujski grb s sidrom ter je nedvomno naročnik dela, ustanovitelj cerkve, Ber¬ nard III. Ptujski, in zadnjo ženo v prvi vrsti na levi, katere grb kaže, da je iz rodbine celjskih grofov, žena 105 Bernarda, Valburga. Pri teh dveh figurah torej ne¬ dvomno ne gre za simbolične osebe, predstavnike stanu ali poklica, ampak za realne osebe, ki so bile ob po¬ stanku reliefa še žive. S tem je dan za razlago našega reliefa poseben moment, ki nujno sili, da iščemo ključ v izrednem namenu, ki ga je reliefu določil naročnik. Kar sama se vsiljuje misel, da je skupina izbrana po kakih rodbinskih ozirih. Kako je poskusil rešiti uganko tega reliefa Stegenšek, bomo pokazali pozneje. Za splošno presojo reliefa je važna ugotovitev, da gre ne¬ dvomno za individualen izbor Marijinemu varstvu pri¬ poročenih in pa dejstvo, da je dve osebi mogoče ugo¬ toviti kot še živi in upodobljeni nedvomno s portretnim namenom. V svoji že imenovani knjigi je Perdrizet postavil na podlagi gradiva, ki ga je do tedaj poznal, a še ni poznal našega spomenika, trditev, da pred koncem 15. stoletja nikdar ne najdemo pod Marijinim plaščem živih oseb, ampak vedno samo predstavnike stanov, poklicev ali redov. Ako upodobijo v zvezi s to podobo živo osebo, donatorja, ki se priporoča Mariji¬ nemu varstvu, ga postavijo zunaj plašča kot osebo, ki časti Marijo varuhinjo s plaščem. Naša podoba pa s podobama darovalcev pod plaščem ovrača to splošno trditev, čeprav splošni značaj ostalih spomenikov tudi po našem opazovanju res govori za Perdrizetovo trdi¬ tev. Na Ptujski gori imamo torej s stališča vede o ikonografskem razvoju te umetniške naloge nedvomno izreden primer, ki zahteva tudi izredno razlago. 106 Sl. 23. Milostna podoba Marije s plaščem. 107 Druga nenavadna poteza našega reliefa je, da ima Marija Sina v naročju, kar pa na splošni vsebini nič ne spremeni. Prav tako je manj važna izredna poteza, da je bila, kakor kažeta angela nad glavo, Marija že od začetka tudi kronana. Že zgoraj smo opazili, da kaže umetnik, ki je kipe na Ptujski gori ustvaril, močno osebnost, ki je zmožna dati v izročenem ikonografskem okviru individualno poglobljene rešitve umetniških nalog. To naše opazo¬ vanje pa v prav odlični meri potrjuje, kar smo pravkar ugotovili o milostnem reliefu. Le zrela umetniška oseb¬ nost je mogla zapustiti izhojeno ikonografsko pot in dati rešitev, ki pomeni novo vsebino v izročenem okviru. Že misel, podati namesto tipov podobe resnič¬ nih ljudi, portrete, ki je pri obeh podobah darovalcev ne moremo zanikati, je za začetek pa tudi še za vso prvo polovico 15. stoletja naravnost novotarska. Poza¬ biti ne smemo, da je minulo komaj pol stoletja, ko so nastali v Parizu in v Parlerjevi delavnici v Pragi prvi resnični portreti v okviru zapadnoevropskega razvoja likovne umetnosti in da je bil nizozemski slikar Jan van Eyck s svojimi slavnimi portreti, ki pa so mlajši od našega reliefa, mlajši sodobnik našega kiparja. In prav portretni moment se opazovalcu milostne podobe na Ptujski gori nehote vsiljuje. Teh 80 glav je ustvar¬ jenih s toliko pazljivostjo za individualne poteze ne samo v pokrivalih, ampak tudi v stopnjah starosti in tipih obrazov, da tega ni mogoče prezreti. Ponovno pa moramo obžalovati, da je zadnja restavracija te obraze 108 z brezobzirnim poslikanjem tako skazila, da jim je komaj še mogoče priznati vrednost polnovrednih do¬ kumentov. Vseeno pa je umetnikova težnja, ustvarjati neprestano nove variante obrazov, popolnoma ne¬ dvomna. Če pa tem glavam priznamo vsaj težnjo po portret- nosti, se moramo končno vprašati, kdo je ta družba. Za čas postanka izredno vključenje darovalca in nje¬ gove žene v družbo pod plaščem vodi čisto naravno k misli, da je ta družba z njim rodbinsko ali življenj¬ sko, torej politično interesno ožje povezana. Zanimiv in bistroumen poskus, razvozlati to uganko, je napravil pokojni Avguštin Stegenšek v spisu Historični portreti na oltarni podobi župne cerkve na Črni ali Ptujski gori, ki ga je po njegovi smrti dopolnil in objavil Fr. Kovačič v Časopisu za zgodovino in narodopisje 1.1922. Stegenšek izhaja iz dejstva, da more biti žena s celjskim grbom edino Valburga, nezakonska, a po- zakonjena hči Hermana II. Celjskega in polsestra Bar¬ bare Celjske, žene ogrskega kralja in pozneje nem¬ škega cesarja Sigismunda Luksemburškega. Na reliefu naj bi bilo upodobljeno najširje sorodstvo Hermana II. Celjskega in vodilne osebe srednje in južne Evrope, ki so bile politično zvezane z njegovim zetom, kraljem Sigismundom. Iz dejstva, da je na reliefu upodobljen v prvi vrsti na Marijini levi nemški cesar Rupert Pfalcški, ki je umrl 1.1410, in da na podobi ni papeža, sklepa Stegenšek, da leži dogodek, ki je dal povod za to votivno umetnino in pa vsaj zamisel njene vsebine, 109 v času od jeseni 1408 do poletja 1409, ko je po daljšem razkolu končno zbor kardinalov v Pizi izvolil novega papeža Janeza XXIII. Cesar Rupert in kralj Sigismund sta zavzemala za časa pizanskega koncila nevtralno stališče, zato je naravno, da tudi naš relief ne upošteva nobenega izmed treh papežev, ki bi prišli za upodobitev v poštev. Neposredni povod za postanek našega reliefa pa naj bi bilo po Stegenšku veliko slavje, katero je priredil v Budi konec 1408 kralj Sigismund, ovenčan z zmagami v Bosni, ob priliki krsta hčerke Elizabete, katero mu je rodila Barbara Celjska. Relief naj bi predstavljal v spomin na to slavje rodbino očeta Val¬ burge Ptujske, Hermana II. Celjskega, z vsemi nje¬ govimi rodbinskimi in političnimi zvezami. Stegenškova razlaga zagonetne družbe na milostni podobi na Ptujski gori je duhovita in je ni mogoče kar kratko zavrniti. Težnja umetnikova, da upodobi čimbolj različne obraze, je dokazana. Stegenšek jih je poskusil okrog 50 ugotoviti; za kakih 20 je izmed njih zbral vsega uvaževanja vredne razloge. Med verjetno upodobljenimi so: Nemški cesar Rupert, ogrsko-hrvat- ski kralj Sigismund Luksemburški, kraljica Barbara Celjska, njeni sestri Elizabeta in Ana, Friderik II. Celjski, Bernard Ptujski, njegova žena Valburga, Eli¬ zabeta Abensberg, Herman, nezakonski sin Hermana II. Celjskega, Katarina Frankopanska roj. Carrara, njena hči Elizabeta, žena Friderika II. Celjskega, Nikolaj Frankopanski, Ludovik Celjski in Herman II. Celjski. Dostojanstveni ki z nenavadnimi, orientalskim podob- 110 nimi pokrivali pa naj bi bili vladarji ob mejah ogrsko- krvatskega kraljestva, mejaši turške države, bosanski kralj Štefan Ostoja, njegov sin Štefan Ostojič, odstav¬ ljeni kralj Štefan Tvrtko II., splitski vojvoda Hrvoje in drugi. Smer, v kateri je Stegenšek iskal razlage za mi¬ lostni relief na Ptujski gori, se nam zdi prava. Koliko drže posamezne določitve oseb in koliko je pogodil zgodovinski moment, ki je to umetnino povzročil, pa bo mogla dognati samo zelo podrobna in nepristranska ponovna presoja vseh momentov. Stegenškova kombi¬ nacija je prebistroumna in premikavna, da bi jo bilo mogoče kar kratko odkloniti, dokazi pa le niso tako sklenjeni, da bi jim mogli brez pridržka pritrditi. Eno pa je nedvomno, da ima naš relief rodbinski ali, kakor se Stegenšek izraža, patrocinijski značaj in da je z njim ovržena trditev, da na podobah Marijinega varstva v tem zgodnjem času ne bi smeli iskati portretov med varovanci, zbranimi pod plaščem. Če pa se izkaže Ste¬ genškova domneva kot zanesljiva, kulturno in ikono¬ grafsko historični pomen portreta neizrečeno naraste. Kajti po portretni galeriji kraljev v Louvre-u v Pa¬ rizu, po vrsti doprsnih portretov v triforijskih galeri¬ jah stolnice sv. Vida v Pragi ter po portretih na Kar¬ lovem Tynu in drugod v češki umetnosti bi bila to ena izmed največjih zbirk podob portretnega značaja v prvih petdesetih letih razvoja te likovne stroke v za- padnoevropski umetnosti, kratko, ena izmed inkunabel novejše portretne umetnosti sploh. Polno vrednost teh 111 podob kot portretov pa bo mogoče presoditi šele, ko bodo odstranjene prvotni izraz obrazov kvareče no¬ vejše preslikave. Že po dosedanjih ugotovitvah smo spoznali, da je ptujskogorske kipe zasnoval odličen umetnik, ki je bil zmožen izročenim oblikam vliti novo, naprednejšo vse- Sl. 24 . Tloris cerkve. bino. Razvoj zapadnoevropske upodabljajoče umetnosti ima namreč v zadnjih srednjeveških stoletjih čisto določeno smer, ki jo lahko označimo kot realistično. S trdovratno, pogosto v podzavesti delujočo dosled¬ nostjo se zbirajo opazovanja iz narave in življenja in se polagoma vnašajo v izročene, ustaljene ikonografske oblike upodabljanja dogodkov. Ekspresionistično, sub¬ jektivno poduhovljeno, od narave odmaknjeno, v she- 112 matični svet skrajnega idealizma stilizirano formo bi¬ zantinske in zapadnoevropske umetnosti, veljavno od preseljevanja narodov dalje, nadomešča od 12. stol. na¬ prej vse bolj objektivno resničnostna, realistična forma, ki se bliža enačbi: čim bolj naravno resnično, tem bolj umetniško popolno. Razmerje do narave se je tudi v življenju spremenilo. Polno vrednost so začele dobivati reči, ki jih doslej niso ocenjevali, vulgarni ljudski jezik je postal nosivec novega življenjskega izraza, čustvo je postalo močen činitelj in dvigalo pesniške momente umetnostnega izraza, osebnost se je začela zavedati svoje vrednosti in tudi v versko doživljanje se je vpletlo polno osebnih momentov čustvenega, rea¬ lističnega in mistično poglobljenega značaja. Sv. Fran¬ čišek Asiški je s svojo, v vsakdanji italijanski govorici zapeto Pesmijo soncu in s svojim preprostim razmerjem do življenja, narave in stvari postal simbol novega časa. Stare oblike izražanja so se čustveno in resničnostno poglobile. Nove pa so nastajale ob njih in dvigale do polne vrednosti predmete in dejanja, ki so jih smatrali doslej za pomožna, manj pomembna. V umetniškem snovanju je za to usmerjenost najznačilnejša nova vrsta, slepilno resnični posnetek obraza živega človeka, tako zvani portret. Naš umetnik je živel v času važnega prevrata v tako usmerjeni upodabljajoči umetnosti. Po Giottovem slikarstvu in po gotskem kiparstvu so novi resničnostni in čustveni momenti popolnoma spre¬ menili izraz srednjeveške umetnosti in niti pol stoletja še ni minulo, odkar je umetnost priznala portret za 113 polnovredno umetniško dejavnost. V reliefu Marijine smrti in v milostni podobi je ptujskogorski umetnik v polni meri uveljavil oba ta dva najvažnejša momenta sodobnih umetnostnih prizadevanj. V prizoru Marijine Sl. 25. Prerez ladij. smrti je malo važen splošni okvir, ki z ozirom na ikonografsko izročilo ne daje nič novega, nad vse važen pa je trikot povišanega čustvenega izraza, ki veže oba mlada apostola in umirajočo Marijo. Vse svoje Ptujska gora 114 znanje, vso svojo sugestivno moč je naš umetnik osre¬ dotočil v to prelepo, povišanega občutja za lepoto živ¬ ljenja prežeto skupino. V skupini pod Marijinim pla¬ ščem zbranih oseb pa je tako nevsakdanje posegel preko izročene shematične zamisli v življenje, da mu moramo portretno prizadevanje priznati tudi brez ozira na ugotovitev, koliko so te, s takim smislom za različ¬ nost fizionomije ustvarjene glave resnični ali mogoče samo namišljeni portreti. Odličnost neznanega umetnika, ki je ustvaril kipe na Ptujski gori, pa se kaže predvsem v kultiviranem načinu, s katerim je premagal odpor materiala, kamna, in mu dal izraz plemenite življenjske resničnosti. V župnišču shranjena razbita stoječa Marija z Detetom, na kateri edini moremo danes še študirati površino, kakršna je prišla izpod dleta mojstrovega, kaže znake najkultiviranejše obdelave kiparskega materiala, ka¬ kršno občudujemo na najodličnejših izdelkih začetka 15. stoletja. V stilističnih potezah, za katerih presojo ne prihajajo v poštev take podrobnosti, v stoji in kret¬ njah teles, v načinu drapiranja, oblačenja teles z oble¬ kami in v sestavljanju figur v skupine pa se nam kaže v ptujskogorskih kipih te skupine taka enotnost, do¬ slednost in lepotna smotrnost, da zaradi njih našega umetnika lahko domnevamo v krogu umetniško najbolj dozorelih delavnic tistega časa. Postave in kretnje označujejo čut za eleganco, ki je nedvomno odmev kultiviranega življenjskega čuta vi- 115 teškega ozračja. Vendar se la eleganca javlja manj po telesu samem, kakor po rafinirani porabi obleke, ki ta telesa zakriva toliko, da postaja kot reprezentantinja ljudi kar sama sebi namen. To razmerje umetnika do pomembnosti obleke kot plastičnega in dekorativnega lepotnega sredstva je tudi povod, da pri teh figurah pogosto ne vemo, kako stoje in se njih statika izraža predvsem v preračunanem, trdno na tla postavljenem sestavu draperij od kolen navzdol. Oba krajna, ob konceh postelje stoječa apostola v Marijini smrti sta za to zgovoren primer. Pri levem se nam stanje zdi sploh nekoliko negotovo, dočim je pri desnem statično konstruktivni izraz trdno podstavljene, v kolenu za- vršene piramide sestava gub popolnoma zadosten, da nas prepriča o trdni izgradbi gmote apostolovega telesa. Kljub umetnemu sestavu pa so gube prepričevalno naravne. Tvarina oblek se zdi, kakor da je iz težke svile, ki teži k tlom. Sestav njenih gub je kar mogoče velikopotezen, pri tem pa logičen, ker izhaja vselej od naravno danih izhodišč, kakor n. pr. pri klečečih, rahlo naprej nagnjenih figurah od hrbta, pri stoječih od ram, od pasov, od kolen, ki so pomaknjena naprej, od bokov, ki so se premaknili na stran itd. Pri tem nastajajo sestavi, ki se pri klečečih, stoječih ali sedečih osebah ponavljajo. Važno pa je, da vse gube potekajo mehko neprisiljeno, kakor da jim čut za elegantni izraz celote ne dopušča, da bi kje zastala božajoča melodija črt, ki izražajo pojavni svet teh figur. 8 ’ 116 Sl. 26. Angela s ptujskim in celjskim grbom. 117 V zvezi s to vlogo oblek pa je za ptujskogorsko plastiko značilno, da tudi takrat, ko ustvarja samo¬ stojne kipe, ne ustvarja polnoplastičnih del, ampak le kiparska dela, ki so polnovredna samo' v prednjem po¬ gledu in ki so torej zasnovana reliefno. Vzemimo na primer kip sv. Jakoba ali troje kipov v rožnovenskem oltarju. Dolbine, v katere so postavljeni, so zanje ne- obhoden sočinitelj, v njenih okvirih se zde razpete podobno reliefom v prednjo ploskev in se polno iz¬ ražajo po igri oblik in linij, organiziranih v okviru njihovih obrisov kakor v risbi. Kipar, ki je ta dela ustvaril, je nedvomno pripadal krogu delavnic, ki so ustvarjale za okras arhitektur namenjeno plastiko, vezano na arhitektonski okvir in naslon na steno, kar ji cisto dosledno daje značaj reliefno učinkujoče, fron¬ talne ali vsaj enostransko gledane telesnosti. Če se ozremo po srednji Evropi okrog za umetniškim središčem, na katero bi se utegnila opirati umetnost naše delavnice, prihaja v poštev zopet delavniški krog cerkve sv. Štefana na Dunaju; to tembolj, ker smo ugotovili isto zvezo v arhitekturi. Dunajska delavnica pa se je opirala na praško, ki je pod vodstvom rodbine Parlerjev v drugi polovici 14. stoletja doživela pomem¬ ben razvoj. Podobno težnjo po eleganci, podobno zve¬ neči velikopotezni mehki tok črt, v katerih se prelivajo gube oblek, podobne sisteme stereotipnih skupin gub in podobno idealizirano tipiko obraza bomo našli na Dunaju in sploh v krogu na njegovo in praško delav¬ nico opirajočega se kiparstva začetka 15. stoletja v 118 Srednji Evropi. Našli bomo tudi podobno čustvenost. In če sedaj s teli točk pogledamo na Marijo z Detetom na milostnem kipu, nam ne bo težko v njej spoznati sorodnice v tem času toliko priljubljenih »lepili Ma¬ don«, katerih oporišče je v češki umetnosti, kjer slo¬ vita poleg čudovitih slikanih Madon v kiparstvu ona iz 1.1581 na staromestnem rotovžu v Pragi in Krum- lovska iz okr. 1400 na Dunaju. Da je bila njih slava razširjena tudi v naših krajih, kaže slika na začetku Jobovega cikla v rokopisu iz 1.1410 v Kranju ali pre¬ lepa kamnitna Marija v atiki velikega oltarja v mino¬ ritski cerkvi v Ptuju. Edino iz dunajsko-praškega umetniškega mil je ja pa je razložljiva portretna težnja, ki smo jo ugotovili v figurah pod Marijinim plaščem na milostni podobi. Nekatere izmed tam upodobljenih figur se nam zde motivno naravnost odvisne od zamisli portretnih po- prsij v triforijskih galerijah stolnice sv. Vida v Pragi. Mislimo tiste figure na našem reliefu, katere je umet¬ nik obrnil en face h gledalcu. Prepričani smo, da smo na pravi poti, če domne¬ vamo delavnico, ki je ustvarila kipe na Ptujski gori, v kaki delavnici, ki bi kot podružnica dunajske uteg¬ nila biti zaposlena kje na Štajerskem in ki je bila poklicana na Goro, da tam izvrši veliko naročilo. Važno je za to domnevo, da v Ptuju samem nimamo sledov njenega delovanja, čeprav so se tam okr. 1415 vršila večja kamnoseška in kiparska dela v dominikanskem 119 samostanu in v proštijski cerkvi. Pač pa smo zasledili kot nedvomno delo te delavnice kamnito sedečo Ma- dono na Ljubečnem pri Poljčanah in v grajski kapeli v Veliki Nedelji kipe Pieta, sv. Barbare in sv. Kata¬ rine, ki so njeni bližnji sorodniki, ako ne mogoče celo izdelki iste delavnice. Kakor je pri glavni kiparski delavnici, zaposleni na Ptujski gori, nedvomna njena zveza z dunajsko in po nji s praško kiparsko tradicijo, tako je pri nagrob¬ niku Žige Dobrnškega nedvomna zveza s salcburškimi delavnicami nagrobnih spomenikov. Že gradivo, rdeči salcburški marmor, govori za to, pa tudi tip tzv. heral¬ dičnega nagrobnika, ki kaže samo grb in njegove znake komponirane v celoto z bogatim akantovim listovjem, bujne, češkemu rokopisnemu okrasju Vaclavove dobe lastne oblike. Prvič srečamo ta tip nagrobnih plošč v krogu salcburškili delavnic na nagrobniku Ludweiga von Newndlinga iz 1.1394 v samostanski cerkvi v Wil- heringu. Razširjen je bil v krogu salcburškili lastniških zvez tudi po Štajerskem in mu pripada prav v Ptuju v minoritski cerkvi nagrobna plošča Konrada Pefini- tzerja iz 1.1438. Kot dokumenta salcburškega umet¬ nostnega snovanja v Ptuju in okolici sta ta dva na¬ grobnika tem bolj pomembna, ker v ta krog spada tudi na gradu v Ptuju ohranjeni odlični figuralni nagrobnik sina ustanovitelja Ptujske gore, Friderika, ki je umrl leta 1438. 120 Božja pot Naravna lepota lege, obširni, polet duha dvigajoči razgledi po Dravskem polju in Halozah vabijo turista na Ptujsko goro. Vendar imajo vinorodne Haloze dosti drugih in mogoče še mikavnejšili razglednih točk. Umetnost, ki smo jo spoznali v njeni cerkvi, pa dviga pomen in mik Črne gore daleč nad vse sosednje griče in jo stavi v vrsto važnih, celo preko meja naše domo¬ vine pomembnih umetnostnih krajev. Toda tudi umetnost ni le zaradi same sebe, tudi ona ima namen in le v službi človeka, ki mu je po svojem postanku namenjena, resnično živi. Cerkve zida človek zaradi Boga, pa tudi zaradi sebe. Bogu, Mariji in svet¬ nikom na čast jih krasi, krasi pa jih tudi sebi, ker se po njih umetnosti dviga iz vsakdanjih razpoloženj do višjih, bolj plemenitih. Prazna cerkev je podobna lepi posodi, spravljeni v shrambi, življenjsko pomembna postane šele, ko jo napolnijo verniki, ko služi. Umet¬ nina, ki krasi cerkev, je vrednota, toda polno vrednost dobi šele v razmerju do človeka, ki jo spoznava in občuduje in ko služi njegovi duhovni pobudi. Spoznali smo v prejšnjem poglavju umetnost Ptuj¬ ske gore. Toda če jo obiskujemo in gledamo kot turisti, je muzej in ne dosti več. Zanimanje in občudovanje turistov je paša radovednosti, je mikaven popotni do¬ življaj, je razumsko kopičenje znanja o domovini in njenih vrednotah, ne prodre pa, razen v redkih pri¬ merih lepotne zanešenosti, v njen pravi svet, ko se 121 Sl. 27. Relief poklonitve svetih Treh kraljev. 122 stebri spremene v piščali velikih orgel, ko se nam zazdi, da so v oknih napete tenke strune in ko zažive predmeti okrog nas v mističnem sožitju verske ubra¬ nosti. Cerkev s svojimi umetninami zaživi, ko je polna vernikov, ko služi in ko se vsi z naivno zanesenostjo vdajajo lepoti, o katere zakonih niso nikdar razmišljali in bi na vprašanje, kaj je tu posebnega, široko ka¬ kor otroci razprli oči in bi ne vedeli odgovora. Cerkev na Ptujski gori je romarska cerkev. Ni to romarska cerkev samo zaradi slučaja, ker so ljudje prejeli po Marijini priprošnji kake izredne milosti od Boga. Ta cerkev je že po svojem postanku, svoji arhi¬ tektonski obliki romarska cerkev. Njena izredna pro- storninska oblika se razlikuje od podružnic bližnje in daljnje okolice, ki so mnogo skromnejše, razlikuje pa se tudi od župnih cerkva, katerih oblike pričajo o sto¬ letni rasti, kakor so rastle potrebe kraja in fare in župnijskega bogoslužja. Romarske cerkve, ki so bile kot take zidane, niso bile umerjene po velikosti in potrebah kraja, kjer stoje, tudi ne po skromnosti sred¬ stev, ki so bila ustanoviteljem na razpolago, ampak po potrebah velikih zborov vernega ljudstva, čeprav so ti shodi in procesije omejeni samo na razmeroma majhno število dni v letu. Ptujska gora je prava romarska cerkev po vsej svoji izredni obliki in po vsem svojem umetnostnem značaju, ki je prvotno poznal samo eno oporišče: Marijo. Čeprav je danes župnijska cerkev, zares in polno živi samo tiste dni v letu, ko lahko služi svojemu prvotnemu 123 namenu, romarjem. Takrat oživi kot roka, dvignjena k nebu, da podpre prošnjo romarske pesmi: »Marija, k Tebi uboge reve...« Vse misli in želje romarjev so osredotočene na mi¬ lostno podobo v glavnem oltarju. Vsi so prepričani, da bodo po njej deležni izrednih milosti. Legenda o po¬ stanku Ptujske gore veže, kakor smo videli, že njeno ustanovitev na izpolnitev obljube zaradi izrednega uslišanja po Mariji. Stavba sama zgovorno priča, da jo je njen ustanovnik postavil z namenom, naj odslej tu Marija tudi drugim vernikom izkazuje podobne milosti. Nedvomno je bila podoba Marijinega varstva, katero je ustanovnik daroval kot znak Marijinega po¬ sebnega varstva in kot okamenelo prošnjo zanje, prav od začetka tisti sloves uživajoči predmet, h kateremu so obračali svoje prošnje. Kdaj in kako se je dogodilo prvo izredno uslišanje ob njem in kako je njegov glas med ljudstvom narasel že v prvi dobi, zgodovina ne poroča. Edino legenda o počrnitvi stavbe priča, da je ljudstvo smatralo rešitev kraja pred turško nevar¬ nostjo za izraz posebnega Marijinega varstva. Odkar pa so cerkev prevzeli v oskrbo jezuiti, imamo dosti prič o čudodelni moči kipa Marijinega varstva. Kakor še danes, so že takrat hvaležni verniki obešali v spo¬ min na uslišanja v svetišču table, kjer je bil naslikan in kratko opisan dogodek uslišanja. Od 1.1638 so te zgodbe zapisovali. Leta 1660 so izdali jezuiti veliko, z bakrene plošče tiskano spominsko sliko, ki jo je vrezal Volfgang Killian. Slika nam predstavlja v sredi 124 posnetek milostne podobe, okrog pa osem prizorov, predstavljajočih take izredne dogodke. Tu vidimo na¬ slikano in čitamo v latinskem jeziku, da je bil Peter Kovačevič skoraj tri leta v turški ječi v Kaniži na Ogrskem, a so mu 1.1638, ko se je zaobljubil gorski Mariji, čudežno padle z rok in nog železne verige. Isto leto je pri priči ozdravel luteranec Miklavž Fegeš iz Lendave, ki poldrugo leto zaradi oteklin ni mogel iz postelje, ko se je zaobljubil, da bo na Gori h kato¬ liški veri prestopil. Isto leto sta ozdravela Mihael Ka- niža Haramin iz Koprivnice od slepote in neka sedem¬ letna deklica, ki ni znala niti hoditi, niti govoriti. Leta 1639 sta ozdravela od norosti vojak Andrej Presek iz Koprivnice in Uršula Kovač iz Brofma (?). Isto leto je ozdravel Elija Kasti iz Solnograda, strelec v eliren- berškem polku, ki je bil božjasten. Isto leto sta ozdra¬ vela od mrzlice ptujski meščan Rudolf Gallner, oskrb¬ nik ormoškega gradu, in Klapej Ropinski iz Slavic. Isto leto so ozdraveli Andrej Fridrich iz Protaslovic, ki tri tedne ni mogel ne hoditi ne gledati, ne jesti ne piti, neka slepa Marjeta, oglušela Katarina Kojlik iz Lan- dina in neka Lucija iz varaždinske okolice, ki je imela zlomljeno desno nogo. Leta 1642 je ozdravela od duše¬ čega kašlja Marija Renata, hčerka barona Janeza Ka¬ rola Sauerja iz Velenja. Leta 1649 je ozdravela od kapi mejna grofica Marija Manrik. Leta 1654 je začelo ho¬ diti od rojstva pohabljeno dete baronice Marjete Her¬ berstein roj. Zirkulini. Leta 1658 pa je ozdravela od mrzlice Marija Salome Stibich. Tudi dandanes pričajo 126 razne zahvalne podobe ob milostnem oltarju o izrednih uslišanjih. Večje zanimanje vzbuja samo v Tunner- jevem načinu slikana tabla, ki kaže čudovito ozdrav¬ ljenje v Kostrivnici 1.1879 in jo je daroval pozlatar Anton Buth (sl. 29). V uvodu smo že označili ozemlje, od koder še sedaj redno prihajajo na Goro romanja in procesije. Tu naj sledi seznam shodov in procesij, ki so na Gori danes v navadi: 1. Prvi romarski shod je na praznik sv. Jožefa, 19. marca. 2. Na dan Marijinega oznanjenja, 25. marca, shod. 3. V križevem tednu pridejo procesije iz Sv. Lov¬ renca na Dravskem polju in iz Majšperka. 4. Šesta nedelja po veliki noči se imenuje ž e g - nanska nedelja, ker se ta dan obhaja spomin na posvečenje cerkve. Pridejo procesije: a) iz Sv. Petra pri Mariboru, b) od Sv. Trojice v Slov. goricah (že 60 let), c) od Sv. Antona v Slov. gor., č) od Sv. Lenarta v Slov. gor., d) od Sv. Ruperta v Slov. gor., e) od Sv. An¬ draža v Slov. gor., f) od Sv. Lovrenca v Slov. gor. (že 53 let), g) od Sv. Marjete niže Ptuja, h) od Sv. Marka niže Ptuja, i) iz Loč; tudi romarji iz drugih župnij se tem procesijam pridružijo. Zaradi procesije iz Loč se imenuje ta nedelja tudi ločka nedelja. Leta 1751 je začela v tej župniji razsajati smrt, ki je v 20 letih pobrala nad 2000 127 ljudi. Tedaj so se zaobljubili ločki farani, pa tudi njih sosedi iz Poljčan, Ponikve, Žusma, Konjic in Pri¬ hove, da bodo romali vsako leto to nedeljo k gorski Materi božji. To obljubo Ločani še dandanes zvesto držijo. 5. Na binkoštni praznik sliod. 6. Na dan sv. Antona Padovanskega, dne 13. junija, pride procesija iz Majšperka. 7. Na god Marijinega obiskovanja, dne 2.julija, je patrocinij. Na ta naslov je cerkev posvečena. Redne procesije: a) iz Črešnjevca pri Slov. Bistrici, b) iz Cirkovec, c) od Sv. Lovrenca na Drav¬ skem polju, č) od Sv. Janža na Dravskem polju, d) iz Jarenine, e) iz Hajdine, f) od Velike Nedelje, g) od Sv. Lenarta pri Vel. Nedelji, h) od Sv. Vida pri Ptuju, i) od Sv. Barbare v Halozah, j) od Sv. Andraža v Ha¬ lozah, k) od Sv. Trojice v Halozah. Med glasno molitvijo in petjem prihajajo romarske trume. Cerkev jih je vedno polna, ker eni odhajajo, drugi zopet prihajajo. Od treh zjutraj pa do ene popoldne se vršijo sveta opravila pri milostnem oltarju. Trg in gora mrgolita pobožnega ljudstva. 8. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja (na Veliko Gospojnico) traja shod tri dni: 14., 13. in 16. avgusta. Prva dva dni pride več procesij; ko gredo v Šmarje pri Jelšah k Sv. Roku in na Sladko goro, mimogrede opravijo tu svojo pobožnost pri Mariji; na dan sv. Ro¬ ka pa pridejo procesije iz Slivnice, Hoč in Cirkovec. Sl. 29. Zahvalna slika podobarja Antona Buta, 129 9. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, shod. 10. Na Ime Marijino (nedelja po 8. septembru) pride župnijska procesija iz minoritske župnije v Ptuju. Izredne procesije prihajajo večkrat med letom, po¬ sebno ob časih stiske; sem pred Marijin tron prinašajo svoje zaupne prošnje. Razen procesij pa prihajajo skozi vse leto posamez¬ ni romarji k Materi na Goro. Posebno ob nedeljah vidi ptujskogorska Marija pri sebi vedno dovolj svojih ča¬ stilcev od blizu in daleč. Naj tukaj omenimo, da je pred to Marijino podobo posebno rad molil škof Slomšek. Ko mu je bilo 16 let, je že izgubil dobro mater. Potem se je toliko bolj oklenil nebeške Matere. Teden dni pred svojo smrtjo je ta svetniški škof in slovenski apostol še zadnjikrat — v hudem dežju — prihitel na Ptujsko goro k milostni Materi božji, da položi žrtev svojega življenja na Ma¬ rijin oltar. Molimo, da bi bil ta najodličnejši romar našega svetišča čimprej prištet med svetnike! * Pred več kakor pet sto leti je nastala romarska cerkev na Ptujski gori po zaobljubi ljudi iz plemiškega stanu. Skozi vsa dolga stoletja pa je bila najožje zve¬ zana z nabožnim življenjem našega ljudstva. Za ro¬ marje je bila zidana, romarji so jo vzdrževali. Časi so se medtem hudo spremenili. Sedanje stanje kaže, da je tudi cerkev na Gori marsikaj doživela, pa tudi pre- Ptujska gor: 9 130 trpela. Najnovejši čas je zopet pokazal, da je za malo sosesko, kjer se nahaja, njeno vzdrževanje pretežko breme. Kakor je bil njen obstoj nekdaj odvisen od radodarnih prispevkov iz velikega dela naše domovine, bo tudi njena bodočnost odvisna od tega, koliko jo bomo smatrali za narodni spomenik, za našo skupno last, naše skupno svetišče. KAZALO Predgovor.5 Pregled tiskanih virov.7 Položaj ..9 Dohodi .11 Kraj . 12 Cerkev. 15 Zgodovina ..37 Umetnost na Ptujski gori.67 a) Arhitektura ..67 b) Kiparske umetnine.90 Božja pot.120 \ ‘ COB1 S' «®^S ZITETNfl