88 KRONIKA "rganizacija rimsko - katoliške cerkve je imela v Ljubljani izprva eno samo župnijo. Ta je bila pri cerkvi sv. Petra zunaj mestnega obzidja, oskrbovala pa je dušno pastirstvo ne le ljubljanskim meščanom, ampak tudi krajem v široki progi kranjske dežele od Save tja čez Vrhniko. Tako je bilo do 1461, ko je bila pri cerkvi sv. Nikolaja znotraj obzidanega mesta ustanovljena ljubljanska škofija. Tedaj se je namreč obenem notranje mesto s predmestji južno od gradu ter Prešernove ulice osamosvojilo v samostojno žup nijo, dočim so severna predmestja in daljnja okolica ostali še dalje pod zvonom Sv. Petra. Dve župniji sta tudi popolnoma zadostovali, saj vse mesto v dobi škofa Tomaža Hrena (1597—1630) ni štelo več ko 8000 duš, dočim je imela sama stolna župnija za Valvasorja (1689) letno po 250 novo ro jenih, a 70 umrlih, šele 18. stoletje je z živahnejšim trgovinskim prometom iz Trsta (Tržaška cesta) proti Dunaju (Dunajska cesta) prineslo pogoje, da je za čelo nagleje naraščati tudi ljubljansko prebivalstvo. L. 1788. je živelo v Ljubljani 10.497 ljudi. Tedaj so cerkvene reforme cesarja Jožefa II. (1780 do 1790) ukinile v našem mestu tri samostane in dale prostora mestnemu razmahu na najbolj prometnih točkah: 1784 avguštinski (današnji frančiškanski sa mostan), 1786 diskalceatski (na Ajdovščini, blok Kmetske posojilnice) in 1782 klarisinj (blok palač med Gajevo ulico in Aleksandrovo cesto); četrtega samostan kapucinov (na prostoru »Zvezde«), so od pravili Francozi 1. 1810. Namesto tega pa je dal isti cesar ukaz, naj se prevelike župnije razdelijo in iz njih napravijo nove. Tako so bile v mejah mestne ob čine ljubljanske ustanovljene s cesarskim odlokom z dne 2. oktobra 1783 še tri nove župnije: šentja kobska, frančiškanska in trnovska. Načrt o regulaciji župnij je izšel dne 3. aprila 1785, nove meje vseh petih mestnih župnij pa so bile razglašene slovesno z bob- nanjem po mestnih trgih in križiščih ulic. Patroni petih župnij stojijo upodobljeni na spomeniku sredi Sv. Jakoba trga. štiri župnije so bile poverjene oskr bovanju posvetne duhovščine ljubljanske škofije, žup nijo pri cerkvi Marijinega oznanenja pa je dobil red frančiškanov, ki je zaradi tega zapustil svoj dotedanji samostan na Vodnikovem trgu in se naselil v bivšem avguštinskem samostanu pri cerkvi »Device Marije na stopnicah«. Ta cerkvena razdelitev našega mesta je ostala ne dotaknjena skoraj 150 let kljub temu, da je prebi valstvo mesta naglo raslo od leta do leta. Prva je bila razbremenjena že v Jugoslaviji župnija oo. franči škanov na ta način, da je dobila pri novi sezidani cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Spodnji Šiški najprej 4. oktobra 1927 ekspozituro, dne 5. julija prih. leta, na praznik sv. Cirila in Metoda, pa samostojno, šesto mestno župnijo. Najmlajša, sedma župnija je prirasla za progo bežigrajskega okraja z obeh strani Dunajske ceste; zgodilo se je to na novega leta dan 1934 (Slo venec 2. jan. 1934). Tudi obe najmlajši fari sta v oskrbi oo. frančiškanov, vendar druga morda le za časno. Ob tej priliki je treba ugotoviti, da so se ustanovitelji sedme župnije, kakor se je zgodilo že neštetokrat, zopet LJUBLJANSKE ŽUPNIJE V SLIKI IN ŠTEVILKI DR. JOŽE RUS KRONIKA 89 Sedmero mestnih župnij v medsebojnih mejah 90 KRONIKA pregrešili zoper načelo zgodovinske kontinuitete, ki ga priznavajo kulturna mesta vsega ostalega sveta. Če je bilo že umestno, da dobi glavno mesto slovenskega naroda župnijo, posvečeno blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu, potem naj bi dobila ta dva patrona cerkev, ki je nova v vseh pogledih. Po svetih slovanskih bratih naj bi bila krščena nova cerkev in župnija v Spodnji Šiški ali pa nova cerkev bodoče župnije v sosednjih Mostah, župniji ob Dunajski cesti pa bi moral ostati starodavni, z zgodo vino starega ljubljanskega rodu tako tesno zvezani patron sv. Krištof. Takšno početje s cerkvenim kanonom 1168 pač ni v skladu. Vodniki verskega življenja »vabijo v nebo«, a imajo na skrbi tudi razvoj in časni blagor vernika. Duhov niki župnije vodijo namreč kot državni uradniki tri vrste uradnih matičnih knjig, rojstno ali krstno, po ročno ter mrliško knjigo. Izprva so bili v tem pogledu vsi Ljubljančani odvisni od same župnije sv. Petra; do 1779 je bilo okoli cerkve tudi glavno pokopališče. Ko se je število župnij povečalo, so se župni uradi na selili kolikor mogoče v sredo svojih župljanov. Koliko zgodovine ljubljanskega človeka tiči v matičnih knji gah, naj pokaže le ta primer: v 50 letih 1880.—1929. je bilo v frančiškanski župniji rojenih 15.182 ljudi, poro čenih 9665 parov, a umrlo je 10.285 ljudi. Kdaj so začele posamezne župnije vpisavati svoje vernike v matice, nam povedo datumi v priloženi tabeli. St. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. Župnije Šentpetrska Stolna Šentjakobska Frančiškanska Trnovska Šišenska Sv. Krištof Krstne Poročne Mrliške matrike se pišejo od 5.jan. 1629 18.jan. 1588 9.jun. 1785 7.jun. 1785 2. jun. 1785 14. okt. 1927 l.jan. 1934 28. j an. 1635 25. jul. 1604 4.jul.l785 13. jun. 1785 6. jun. 1785 22. okt. 1927 14.jan. 1934 12. jul. 1690 8.jan. 1635 4. jun. 1785 4. jun. 1785 8. jun. 1785 30. okt. 1927 24. jan. 1934 Poleg župnih uradov vodi »Duhovnijski urad sv. Križa« v splošni bolnici posebno rojstno knjigo od 1. julija 1857 in mrliško od 29. julija 1857, in sicer za splošno in žensko bolnico pa za otroško bolnico na Zrinjskega cesti in zavetišče sv. Jožefa na Vidov- danski cesti. O vojaštvu ljubljanske garnizije se pi šejo knjige v vojni bolnici. Zapisnik Pokopališke uprave same pove, da je bilo do novega leta 1934 pri Sv. Križu pokopanih 41.542 mrličev. Kako je površina mestne občine danes razdeljena med sedem župnij, nam kaže priloženi načrt. Stolna župnija obsega drugi in tretji del bivše obzidane Ljub ljane, tako zvani Novi trg in Veliki trg, od Starega trga pa vrsto hiš od Tranče do Trubarjeve ulice, šent jakobska župnija skrbi za dušni blagor ostalega Sta rega trga pa Karlovškega predmestja in proge ob Dolenjski cesti. K njej spada tudi grad, Hradeckega cesta je šentjakobska s hišnimi štev. 1—12. Vse Barje ter leva stran Ljubljanice do Tržaške in Rimske ceste pa spadata pod trnovski zvon (gl. Iv. Vrhovnik, Tr novska župnija v Lj., 1933, 9). Severno od obeh ome njenih cest se pričenja frančiškanska župnija. S stolno meji v Vegovi ulici in na Dvorskem trgu, njena meja proti šentpetrski sosedi pa drži od Ljubljanice skozi uličico Za čreslom in po sredi Kolodvorske ulice do glavnega kolodvora; od Šiške spadata semkaj še Cekinov grad in pivovarna Union, župnija šišenska obsega ostalo zemljišče bivše vasi Spodnja Šiška razen ulic, ki jih je na vzhodni strani kamniške jiroge pre pustila župniji sv. Cirila in Metoda pri Sv. Krištofu. Ta najmlajša župnija je nastala vzhodno od zgornjega dela Vodovodne ceste ter Staničeve in Einspielerjeve ulice, a severno od glavnega kolodvora in železniških prog na ta način: župnija sv. Petra ji je odstopila 13 ulic, 301 družino in 1813 prebivalcev; župnija Mar. oznanjenja je prepustila 16 ulic, 426 družin in 1715 prebivalcev; župnija sv. Frančiška se je ločila od 8 ulic, 276 družin 1219 prebivalcev. Odkar je bila iz mestne župnije frančiškanske usta novljena 1. 1908. za okoliško občino Vič posebna žup nija, se zunanje meje župnij ujemajo z mejo mestne občine. Izjemo pa dela še danes matična župnija sv. Petra, ker sega z obeh strani Ljubljanice, oziroma Šmartinske ceste daleč preko mestne meje. Tako je ostala do danes pri Sv. Petru le Ljubljana vzhodno od Kolodvorske ulice in vse Poljane z Mestnim domom vred, a poleg tega še dvanajst vasi. Na podlagi načrta nam je mogoče mestne župnije primerjati glede velikosti njihovih površin. Trnovska župnija je najprostranejša, saj njeno ozemlje tvori skoro dve tretjini (25"37 km2) vse mestne občine (38'31 km2), šentpetrska župnija je v mejah mestne občine druga največja; če bi jo pa jemali v poštev v njeni celoti, bi bila bržkone večja od trnovske. Najbolj tesna je stolna župnija. Natančnejše primerjanje župnij je mogoče na pod lagi števila njihovega prebivalstva. Ta tabela je se stavljena po gradivu, ki ga hrani mestno načelstvo od zadnjega ljudskega popisa po stanju z dne 31. mar ca 1931. Naglasiti pa je treba, da so tu všteti prav vsi prebivalci brez razlike njihovega veroizpovedanja. (Dne 31. jan. 1921 je namreč prebivalo v Ljubljani poleg 50.559 rimskih katolikov tudi 2024 pravoslavnih, 289 evangeličanov, 236 muslimanov, 96 izraelitov, 57 brez konfesije in 33 grških katolikov.) Št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. Patron župnije Sv. Peter Sv. Nikolaj Sv. Jakob Marijino oznanj. Sv. Janez Krstnik Sv. Frančišek As. Sv. Ciril in Metod Del mesta v Predmestju v Mestu v Starem trgu pred Mostom v Trnovem v Spod. Šiški Sv. Krištof Rojstno leto župnije neznano 1461 1785 1785 1785 1928 1934 Vsa Ljubljana je štela 1. 1931. . . . 31. III. 1931 je župnija štela ulic 70 28 35 67 64 45 35 344 družin 3.083 807 1.562 2.755 1.987 1.730 1.003 12.927 prisot, urebiv 17.853 3.097 6.099 12.157 8.508 6.885 4.747 59.346 KRONIKA 91 Po številu prebivalstva in družin sta župniji šent- petrska in frančiškanska najmočnejši kljub temu, da sta se že zmanjšali v korist obeh najmlajših tova- rišic. Vsak drugi prebivalec Ljubljane je že župljan ene izmed njiju, v prvi je doma četrtina, v drugi pa petina vse žive Ljubljane. Trnovo stoji šele na tretjem mestu; na vsakih sto Ljubljančanov pride 15.3 trnov skih župljanov. Za njim se vrstijo Šiška, Sv. Jakob, Sv. Krištof in kot najmlajši Sv. Nikolaj, šenklavška župnija je najšibkejša tudi po številu svojih ulic. Za njo pa stopajo s čedalje večjim številom ulic: Sv. Kri štof, Šentjakob, Šiška, Trnovo, frančiškanska župnija in naposled šentpeter. Iz lege obeh novih župnij se jasno spozna, da rase naše mesto v pretežnem delu po suhem Posavju. Kljub temu bo moralo osmo mestno župnijo s cerkvijo vred dobiti prostrano, vlažno mestno Barje, da ž njo raz bremeni preoddaljeno trnovsko cerkev.