UDK 168.522:929 Weber M.
Franc Mali
SPOZNAVNO-TEORETSKI IZVORI WE-
BROVE METODOLOGIJE DRUŽBENIH
ZNANOSTI
Obstajajo različne znanstvene ocene o vplivu Webrove metodologije družbe-
nih znanosti na sodobno sociološko prakso . Soglasje tudi ni doseženo o njenih
epistemoloških izvorih . Prispevek se ukvarja z vsemi temi teoretskimi vprašanji
Osnovna predpostavka je, da je Weber koncept znanstvene objektivnosti razvijal
v okviru epistemoloških premis historizma in neokantovske filozofije .
There are different opinions about the influence of Webers methodology of
social sciences on the modern sociological praxis . Agreement is not succed abo-
ut its enistemological origins too. The artical is dealing with all those theoretical
questions . Fundamental assumption is that Max Weber has developed the con-
cept of scientific objectivity in the context of epistemological premisses of histo-
ricism and neocentian philosophy.
Weber, družbene znanosti, historizem, neokantovska filozofija
I . Kontradiktornosti ocen o vplivu Webrove metodologije
(epistemologije) družbenih znanosti na sodobno sociologijo
Na začetku je potrebno poudariti, da se bomo v okviru našega razpra-
vljanja omejili le na nekatere aspekte teoretskih izvorov in značilnosti We-
brove metodologije družbenih znanosti . Ob kompleksnosti tematike, ki je
povezana s to dimenzijo Webrovega ustvarjalnega dela in za katero lahko
upravičeno trdimo, da v sodobni sociologiji še ni v celoti ovrednotena, je to
razumljivo . Naš namen tudi ni sistematično predstaviti vseh temeljnih meto-
doloških idej, po katerih je Weber tudi v naši strokovni sociološki javnosti
morda najbolj znan. Gre nam bolj za nekakšen (fragmentarni) razmislek o
občih epistemoloških predpostavkah Webrove filozofije družbenih znanosti .
Zanimiv odgovor na vprašanje, kako v zavesti sodobne sociologije fungi-
ra Webrova epistemologija družbenih znanosti, daje Derksov prispevek »Das
Ende eines einmaligen Phaenomens?« (H . Derks, 1989). Derks je (po svetu)
opravil bibliometrično analizo del, ki so imele za predmet svojega preučeva-
nja družboslovno teorijo Maxa Webra . S pomočjo bibliometrike je zasledoval
spreminjajoči trend zanimanja znanstvenikov (izraženega prek objavljenih
spisov) za celotni Webrov sociološki opus - znotraj tega za posamezne temat-
ske usmeritve - od začetka dvajsetih let tega stoletja pa do danes .
Derksova analiza je pokazala, da znotraj delitve na ključna tematska po-
dročja, ki so pritegovala pozornost številnih Webrovih interpretov, vpraša-
njem metode historičnih kulturnih znanosti (epistemologiji družbenih zna-
nosti) - posthumno izdano Webrovo delo »Gesammelte Aufsaetze zur Wis-
senschaftslehre« (Weber, 1968) vsebuje vse njegove prispevke na to temo -
pripada, vsaj kar zadeva količino napisanih spisov, eno pomembnejših mest ;
očitno celo pred takšnimi - lahko bi dejali tipičnimi - weberijanskimi tema-
mi kot so religija - družbene spremembe, koncept modernizacije, protestant-
29
ska etika - »duh« kapitalizma. Ne glede na vse morebitne pomanjkljivosti -
na tem mestu je vendarle treba omeniti, da je bil Derksov osnovni cilj ovreči
Schoellgnovo tezo o podvojitvi sekundarne literature o Webru v zadnjih pet-
najstih letih (Schoellgen, 1988) - rezultati takšnih kvantitativnih analiz doka-
zujejo navzočnost močnega spoznavnega interesa za Webrove ključne kon-
cepte v okviru njegove metodologije družbenih znanosti, pa naj gre za pro-
blem vrednotnih predpostavk in objektivnega znanstvenega spoznanja, znan-
stvenega razumetja in pojasnitve, idealno-tipskih formulacij znanstvenih
pojmov, itd .
Ni dvorna, da je poznavanje Webrovih metodoloških reflektiranj po-
membno pri razkrivanju oziroma rekonstrukciji njegovega celotnega teoret-
skega opusa. Vključujejo spoznavno-teoretske nastavke za njegovo analizo
družbenih pojavov . V tem kontekstu je zveza med Webrovim učenjem o zna-
nosti (družbena epistemologija) in pojasnjevanjem strukture okcidentalnih
družb kar najbolj neposredna . Načelo znanstvene racionalnosti (transparent-
nost je dosegljiva samo preko selekcije), z vsemi njegovimi konsekvencami
reduciranja objekta spoznanja, je pri Webru uporabljeno pri analizi zahodnih
družb . Po nemškem sociološkem klasiku družbena praksa zahodne racionali-
zacije obstaja v tem, da se oblikujejo institucije, ki prek formalizacije družbe-
nih odnosov (unificirane sistematizacije) omogočajo kalkulacijsko, prav zato
racionalno delovanje . Takšen proces naj bi ustvaril zahtevano transparent-
nost, ki omogoča svobodo individualnega delovanja oziroma odločanja .
Na splošno obstaja konsenz o tem, da se v podstati Webrovih socioloških
analiz sodobnih družbenih pojavov bolj ali manj eksplicitno kažejo celo tisti
začetni koncepti njegovega metodološkega nazora, ki so v kasnejšem toku
njegovega intelektualnega zorenja doživeli dopolnitev ali določeno transfor-
macijo. Drugače je z ocenami o vplivu Webrove epistemologije na razvoj so-
dobne sociologije oziroma družboslovja na sploh . Močno so si nasprotujoče .
Ob množici sekundarne literature o Webru to niti ni presenetljivo . 1
V pristopih Webrovega učenja o znanosti je zaznati elemente eklektično-
sti. K temu, da se dokaj neobveznemu in poljubnemu črpanju iz zapuščine
Webrovih metodoloških idej - služili so bolj za utemeljevanje lastnih apri-
orizmov - ni izognil celo »cen najbolj doslednih eksegetov Webra« (G . Wag-
ner/H. Zipprian, 1989, str . 4) - je prispeval tudi fragmentarni značaj knjige
»Gesammelte Aufsaetze zur Wissenschaftslehre« . Fragmentarnost posthum-
no izdane Webrove zbirke metodoloških prispevkov torej močno korespon-
dira s heterogenostjo sekundarne literature o tej tematiki . Prav zato številni
avtorji govorijo bodisi o zgolj nominalnem vplivu Webra na njegove sociolo-
ške naslednike, kar naj bi pomenilo, da se ti veliko ukvarjajo s posameznimi
weberijanskimi metodološkimi koncepti, vendar brez njihovega izvornega
razumetja (G . Wagner/H . Zipprian, 1989), bodisi o odsotnosti kakršnegakoli
pomembnega vpliva na vodilne sociološke šole (F . Tenbruck, 1986) . (Pri tem
je zanimivo, da do takšnih sklepov praviloma prihajajo ravno tisti avtorji, ka-
teri po zavrnitvi vseh predhodnih tolmačenj Webrovega metodološkega pri-
spevka k sodobnemu družboslovju skušajo postreči s svojim »izvrnim« vede-
njem, pri tem pa se vedno znova zapletajo v ostre teoretske spore .)
Soočamo se z nasprotujočimi ali že kar izključujočimi ocenami o tem, v
kolikšni meri je sodobna znanstvena sociološka praksa posegla po Webrov-
vem kategorialnem aparatu v okviru njegovih metodoloških nazorov . Po
mnenju Rainerja Prewa, ki je konec sedemdesetih let napisal izredno obsež-
no delo o Webrovem programu znanosti, kljub navzočnosti imena in dela
omenjenega klasika v socioloških učnih programih zahodnoevropskih uni-
verz, ne moremo govoriti o aktivnem involviranju njegove kategorialne apa-
30
rature v sociološko raziskovalno prakso . Razlogi za to naj bi bili tudi v tem,
da je že v začetku dvajsetih let, ko se je pravzaprav šele začelo obdobje teo-
retskega soočanja z Webrovo »filozofijo« družbenih znanosti, sociologija kot
veda ubrala dve nasprotujoči si poti, znotraj katerih je bilo danih malo mož-
nosti za uvajanje weberijanskega kategorialnega aparata ; pojmovno defici-
tarni anketni sociološki empiriji naj bi se kot nasprotje postavljale ravno
tako neadekvatne pojmovno izpraznjene velike sociološke »sinteze« . Izjemo
za tiste čase bi morda predstavljalo delo Talcota Parsonsa, » . . . kateremu ne
moremo odreči, da je Webrovim metodološkim delom v času svojega inten-
zivnega študija v Heidelbergu za takrat in tam prevladujoče sociološke prefe-
rence namenil izjemno pozornost in nekaj od tega ohranil v kasneje izdani
'Structure of Social Action' in končno - kar zadeva vprašanje ranga kategori-
alnih formulacij - vnovčil v strukturalno funkcionalni teoriji« (R . Prewo,
1979, str. 19) .
V nasprotju s Prewom ravno tako znani preučevalec Webrovega teoret-
skega dela Wolfgang Mommsen, najbrž (upravičeno) navdušen nad daljno-
sežnostjo celote Webrovih zaključkov o genezi in strukturi okcidentalnih
družb, katerih veljavnost sega vse v današnji čas, izraža prepričanje, da so
tudi metodološki koncepti, tako v okviru sodobne sociološke kot sodobne
zgodovinske raziskovalne prakse, naleteli na plodna tla . Webrove refleksije o
teoretskih temeljih družboslovnega in historičnega raziskovanja naj bi na-
mreč danes dobile z odpiranjem historiografije drugim znanstvenim special-
nostim in ponovnim odkrivanjem zgodovinskih dimenzij pri sociologih ozi
roma družboslovcih enkratno možnost za restitucijo, četudi » . . . v posamez-
nih elementih njegove filozofsko-logične dedukcije ne ustrezajo več današ-
njim merilom« (W . Mommsen, 1982) . 2
II. Intelektualni izvori Webrove epistemologije
Kolikor govorimo o intelektualnem izvoru Webrovega metodološkega
nazora, potem hitorizmu, miselni struji, ki je dala odločilni pečat wilhilijem-
ski epohi v Nemčiji, pripada odločujoče mesto. Kljub temu, da historizem
kot široko duhovno gibanje z različnimi teoretskimi strujanji konec devetnaj-
stega stoletja ne predstavlja nikakršnega enotnega nazorskega programa, pa
ga lahko ravno v kontekstu razumevanja vloge in narave Webrove epistemo-
logije izvedemo na skupni imenovalec : predstavlja antipod klasičnemu raz-
svetljenskemu idealu racionalnosti. Že v hegelijanski varianti historizma na-
značena ločitev dveh območij stvarnosti, narave in zgodovine, naj bi bila v
Diltheyem in južnonemškim neokantovstvom dokončno izpeljana. Spoznav-
noteoretski spor, ki je nastal v tem duhovnem okolju, je dokončno pripeljal
do odprave nekakšne neproblematične enotnosti narave in zgodovine, s tem
pa tudi univerzalnega merila resničnosti znanosti . Dvom v možnosti odkriva-
nja nujnih zgodovinskih zakonitosti je vodil k postuliranju duhovnih znano-
sti (Geistwissenschaften) kot idiografskih znanosti . Znanstvena in filozofska
refleksija, ki so jo utemeljevali kot kritiko klasičnega razsvetljenskega ideala
absolutnega uma, se je zavedala svojih lastnih omejitev . Tudi Webrova epi-
stemologija družbenih znanosti temelji na tezi o partikularnosti znanstvene-
ga vedenja. Ne zapade, kot bomo skušali v nadaljevanju vsaj deloma pokaza-
ti, niti v radikalno zavračanje ideje znanstvene racionalnosti niti v vero o nje-
ni absolutni moči. Idejo znanstvene racionalnosti vzpostavlja na novih teme-
ljih. V tej luči - uporabimo Wagner/Zipprianovo terminologijo - ne predsta-
vlja zgolj »historičnega razsvetljenstva«, temveč dejanski »protirazsvetljenski
historizem« (G. Wagner/H . Zipprian, 1989) .
31
Webrov metodološki nazor temelji na premisah, ki so v tesni zvezi z ar-
gumenti, kakršne je v svoji filozofiji znanosti podal nemški neokantovec He-
inrich Rickert. V okviru tematizacije razmerja Rickert-Weber je smiselno iz-
hajati iz naslednjih predpostavk :
1) Weber je zasnoval centralni problem svoje epistemologije (»objektivnost«
družbenih oziroma historičnih znanosti) na temelju premis, ki so identične
Rickertovim ;
2) Rickertova rešitev tega problema - lotil se ga je pred Webrom - ni bila
prepričljiva;
3) Weber ni preprosto sprejel Rickertovih rešitev, kar ne pomeni, da jih
ni uporabil kot temeljno vodilo pri oblikovanju lastnih rešitev (odpirale so
novo obzorje / nove možnosti), tuje pa mu je bilo tudi eklektično »cefranje«
morebitnih njemu všečnih vsebin neokantovskih filozofemov (to usodo je
pozneje, kot smo že opozorili, s strani številnih interpretov doživelo njegovo
lastno metodološko delo) ;
4) Weber se je pri razvijanju lastnega koncepta »objektivnosti« v posamez-
nih točkah odmaknil od Rickerta celo do stopnje nasprotovanja.
Zadnja izmed štirih »hevrističih« predpostavk, ki bi jih morali upoštevati
v okviru strategije raziskovanja izvorov Webrovih znanstvenih pogledov, ne
more biti kar preprosto v oporo tezi o domnevni filozofski »neobremenjeno-
sti« njegove metodologije družbenih znanosti . Kot vztrajni zagovornik teze o
neodvisnosti nastanka Webrove metodologije od filozofskih (spoznavnoteo-
retskili) diskusij tistega časa nastopa F. H. Tenbruck . Že konec petdesetih let
je vehementno zavračal možnost, da naj bi Webrovi metodološki koncepti
nastali pod vplivom neokantovstva oziroma katerekoli druge filozofske šole
(F. H. Tenbruck, 1959). V enem novejših prispevkov na to temo ne odstopa
kaj dosti od svojih ocen izpred treh desetletij. Sklicujoč se na Webrovo misel
iz »Wissenschaftslehre«, da » . . . se znanosti in njihove metode legitimirajo
samo prek izpostavljanja in razreševanja dejanskih problemov, pri tem pa
niso nikoli odločilno udeležene spoznavnoteoretske presoje« (M . Weber,
1968, str. 217), dela dokaj preprost sklep o odsotnosti njegovega širšega spo-
znavno-teoretskega interesa, ko gre za vprašanja metodologije . Vsa Webrova
prizadevanja naj bi bila po Tenbrucku - ponekod v Wissenschatslehre bomo
sicer res naleteli, že kar v duhu kasnejše kuhnijanske terminologije, na opre-
delitve »sprememba zornega kota«, »revizija logične forme«, vendar nikoli
ne v kontekstu dokazovanja afilozofičnosti lastnega znanstvenega početja -
podrejena eksplikaciji ideje »znanosti o resničnosti« (»Wirklichkeitswis-
senschaft«) kot ključnemu metodološkemu fundamentu sociološkega vede-
nja (f. H. Tenbruck, 1986) .
Ne samo izbor problemov in teoretsko-metodološki nastavki za njihovo
reševanje v »Wissenschaftslehre«, tudi nekateri »eksterni«, zato nič manj
prepričljivi dokazi, spodbijajo teze, ki Webrovi metodologiji odrekajo ne-
okantovsko provenienco . Tu je treba na prvem mestu omeniti Webrova eks-
plicitna evociranja Rickerta na številnih mestih v »Wissenschaftslehre« 3 ,
prav tako pa ne gre zanemariti nekaterih podatkov iz Webrove znanstvene
biografije . 4 Rickertova filozofija znanosti ni vplivala na oblikovanje Webrove
epistemologije družbenih oziroma historičnih znanosti samo prek svoje dual-
ne koncepcije tvorjenja znanstvenih kategorij, po kateri se metodi raziskova-
nja naravoslovnih na eni in družboslovno-historičnih znanosti na drugi stra-
ni že izvorno razlikujeta. (Takšna dualnost še ne predpostavlja ontološke raz-
ličnosti predmetov raziskovanja - oba tipa znanstvenega spoznanja se sooča-
ta z netransparentno, intenzivno in ekstenzivno neskončno mnogodimenzio-
nalnostjo objektivnega sveta.) Vplivala je kot spoznavna teorija v celoti . Ta -
32
prikazano na najbolj strnjen (s tem poenostavljen) način - vsebuje naslednje
temeljne premise (G. Oakes, 1988) :
1) sheme ločevanja na dve kognitivni stopnji, v okviru katerih so pred-
predikativnim vsebinam (elementom nerazvitega toka čutne percepcije) pri-
pisane »kategorialne« oziroma »konstitutivne« forme (na ta način se spremi-
njajo v empirično »realnost«, konstituirajo se kot »dejstva«), celoti dejstev pa
»metodološke« forme (podvržene so znanstvenemu »formiranju pojmov«);
2) vrednotne opredeljenosti katerekoli človekove spoznavne aktivnosti (spo-
znavni interes znanosti izhaja iz vrednote resnice) ;
3) selekcije in redukcije v spoznavanju ekstenzivne (kvantitativne) in inten-
zivne (kvalitativne) neskončnosti konkretne empirične realnosti po poti
dveh ločenih tipov raziskovanja ; generalizirajočih abstrakcij (razkrivanje
skupnih značilnosti pojava) in individualizirajočih abstrakcij (razkrivanje ne-
ponovljivih oziroma edinstvenih značilnosti pojava) ;
4) izenačevanja metode formiranja znanstvenih pojmov s takšnimi postopki
generalizirajočih in individualizirajočih abstrakcij nasploh (formiranje kake
znanstvene kategorije je stvar odločitve, ali naj bi posamezno dejstvo bilo del
znanstvenega vedenja ali ne, ne zadeva pa konstitucije tega dejstva), pri če-
mer se prvi aplicirajo na naravoslovne znanosti (raziskovanje pojava »priro-
de«), drugi na historične znanosti (raziskovanje pojava »kulture«) ;
5) vloga načela »vrednotne relevantnosti« v metodoloških postopkih indivi-
dualizirajočega oziroma historičnega koncipiranja znanstvenih kategorij .
III. Webrov koncept znanstvene objektivnosti v Luči klasič-
ne epistemološke dileme
V Webrovem »Wissenschaftslehre« eno osrednjih mest zavzema obra-
vnava problema objektivnosti historičnega oziroma družboslovnega spozna-
nja. Weber je tu svojo epistemološko argumentacijo oprl na neokantovsko
teorijo spoznanja. Vprašanje, ki se zastavlja v zvezi s tem, pa je naslednje : ali
je Weber ob nedvoumnem sprejetju Rickertovega koncepta bifurkacije spo-
znavnega interesa znanosti (individualizirajoče in posplošujoče znanosti),
sledil tudi njegovemu kriteriju resničnosti znanstvenega vedenja? Omenjena
dilema se umešča v okvir klasične epistemološke problematike konteksta
odkritja in konteksta upravičevanja znanosti . V sodobnih socioloških preuče-
vanjih Webrove teorije je bilo to vprašanje bolj kot ne zanemarjeno . Četudi
se nanaša na ključne koncepte v Wissenschaftslehre, tudi na znano tezo o
vrednotni nevtralnosti znanstvenih sodb .5
Velik del Rickertove argumentacije je bil posvečen določitvi kriterija ve-
ljavnosti spoznavnega interesa znanosti . V okviru njegovega gnoseološkega
aksioma o prioriteti formalnega pred vsebinskim v spoznavnem aktu - zna-
nost predstavlja zgolj aplikacijo metode oblikovanja konceptov glede na ce-
loto empirične realitete, kar pomeni, da se bitnost predmetov znanstvenega
preučevanja ne predpostavlja v naprej, temveč za nazaj - se kriterij veljavno-
sti spoznavnega interesa ne more izvajati iz predmeta spoznanja . Kriterij ve-
ljavnosti spoznanja pri Rickertu tudi ni posredovan prek subjekta spoznanja,
kar kaže, da se je hotel izogniti strogemu decesionističnemu spoznavnofilo-
zofskemu nazoru (Historischer Woerterbuch der Philosiphie, 1972, str .
159-162) . Kriterij veljavnosti spoznavnega interesa (objektivnost znanstvene-
ga vedenja) opredeljuje zgolj in samo predpostavljeni sistem vrednot . Prede
pogoj pripoznanja predmeta znanstvenega raziskovanja je, da se objektivna
stvarnost nanaša na občeveljavne vrednote .
33
Max Weber ni sledil Rickertovi predpostavki, po kateri je objektivnost
znanstvenega spoznanja odvisna od absolutne veljavnosti objektivnega vred-
notnega sistema. S tem tudi ni vstopil v območje sholastične metafizike vred-
not, ki je sicer Rickerta vedno bolj oddaljevala od njegovega začetnega trans-
cendentalnega učenja o tvorjenju (dveh tipov) znanstvenih kategorij . 6
Ugotovitev o Webrovem dvomu o nekakšnem transcendentnem objek-
tivnem sistemu vrednot, ki usmerja znanstveno spoznanje, ob sicer njegovem
nedvoumnem povezovanju vrednotnih predpostavk s kategorijo objektivne
resnice v historičnih in družbenih znanostih' navaja k vprašanju, ali je s tem,
ko se je na tej točki oddaljil od Rickerta, pri njem odsotna tudi rešitev krite-
rija veljavnosti znanosti . Kakega enoznačnega odgovora ni. Če bomo na eni
strani naleteli na ocene tolmačev Webrove epistemologije znanosti, da je
meja med kontekstom upravičevanja in kontekstom odkritja znanosti pri
njem pravzaprav že zabrisana in da se njegova metodologija naslanja na filo-
zofsko antropologijo človeka kot kulturnega bitja - znotraj te interpretacij-
ske »optike« naj bi diferentia specifica Webra nasproti Rickertu bila v tem,
da je svoj znanstveni interes usmeril od vprašanja »kaj je tisto, kar upraviču-
je, da je neko dejstvo vredno spoznavanja?« k vprašanju »kaj pojasnjuje vklju-
čenost posameznega dejstva v posamezno vrsto znanosti?« (T . Burger,
1988/89) -, bomo na drugi strani naleteli na izredno zanimiva dokazovanja o
tem, da se je Weber s formalističnim pojmom znanosti izognil klasičnemu
(vsebinskemu) opredeljevanju kriterija veljavnosti znanosti in se v tej točki
približal matematičnemu formalizmu Russla oziroma Carnapa (G . Wag-
ner/H. Zipprian, 1989) . Kot temeljni razlog se navaja Webrova nepripravlje-
nost, da bi sledil Rickertovemu »žrtvovanjuintelekta« (na račun metafizične-
ga sistema vrednot) in spoznanju (doseženem ravno s pomočjo tega istega
neokantizma) o historično subjektivni spremenljivosti spoznavnih interesov .
Zanimivo je, da Wagner in Zipprian Webrov »epistemološki formalizem«
dokazujeta na podlagi njegovih izvajanj o vrednotno nevtralnih sodbah (iz
predavanja »Znanost kot poklic«) ; v zavesti njegovih sodobnikov in nasledni-
kov so ta izvajanja fungirala v prvi vrsti kot poziv k ločitvi dveh heterogenih
sfer (znanost - politika), dejansko pa naj bi implicirala zahtevo po odpravi
sleherne vsebinske opredelitve sistema vrednot, ki ima sicer pri formulira-
nju in eksplanaciji družboslovnih kategorij konstitutivno vlogo . »Šele v luči
te epistemološke kvalitete, ki je interno povezana s postulatom vrednotno
nevtralne sodbe, doseže Webrovo vztrajanje pri treznosti, realnosti, pred-
vsem pa intelektualni poštenosti svoj metodološki smisel, ustvari namreč di-
stanco, ki v takem nihilističnem času spredstavlja edini legitimni način upo-
rabe pojma objektivnosti. Weber je dojemal instrument tega distanciranja
kot čisto formalni mehanizem .« (G. Wagner/H . Zipprian, 1989, str. 11)
Znotraj takšnega razumevanja Webrovih spoznavno-teoretskih predpo-
stavk se še na bolj izostren način vzpostavlja razlika med njim in epistemolo-
gijo klasične sociologije vedenja, ki izhaja v svoji ekstremni različici (celo) iz
predpostavke o ekonomskih in razrednih interesih kot temeljnem merilu ve-
ljavnosti znanstvene resnice . Temu problemu bomo nekaj pozornosti name-
nili čisto na koncu našega razpravljanja, ko bomo skušali odgovoriti, ali je
mogoče govoriti o (posrednem) vplivu Webrove metodologije na sodobno
sociologijo znanstvenega vedenja . Še prej smo dolžni nekaj dodatnih pojasnil
o Webrovem konceptu objektivnosti družbeno-historičnega spoznanja .
34
IV. Webrov partikularni znanstveni racionalizem
Weber je, kot smo že dejali, zastopal idejo partikularnega znanstvenega
racionalizma. Bil je zoper klasično razsvetljensko dogmo absolutnega uma .
Ravno zato, da bi lahko ohranil zmožnost znanstvenega uma za doseganje
resnice, je omejil njegovo območje veljavnosti . Ne glede na to, kako se je ta
njegov epistemološki diskurz - pač na način apriornih (dis)kvalifikacij -
skušal označiti (npr.: instrumentalizacija znanstvenega uma, iracionalna pod-
stat kategorije, znanstvena resnica, itd .), pa je bil Weber glede tega zelo jasen :
ker je objektivnost znanstvenega vedenja utemeljena na kategorialni diskur-
zivnosti, je napačno pričakovanje, da bo znanost, tako kot nekoč svetovne re-
ligije, uravnavala življenje modernega človeka prek univerzalnega osmišlja-
nja sveta. Moderna ideja racionalnosti ni enaka klasični razsvetljenski veri v
znanost kot tolmača univerzalnega smisla sveta . »Znanost je danes strokovno
merljiv 'poklic' v vlogi premišljevalca samega sebe in spoznanja realnih od-
nosov, ne pa lek ali miloščina razodetja preroka ali modreca o smislu sveta -
to je praviloma . neizbežna danost našega zgodovinskega položaja, iz katerega,
kolikor želimo ostati zvesti samemu sebi, ne moremo ubežati.(( (M. Weber,
1968, str . 609).
Pri Webru jasno razpoznavna navezanost na idejo t . i. partikularnega
znanstvenega racionalizma še ne pomeni, da je v katerikoli sestavini svojega
epistemološkega programa družbenega znanstvenega vedenja zdrsnil v ob-
močje skrajnih intuicionističnih relativizmov dylthijevskega tipa (kar v okvi-
ru tedanjega hitorizma, ki je svojo legitimnost črpal v prvi vrsti iz en bloc kri-
tike razsvetljenskega racionalizma, morda niti ne bi bilo presenetljivo) . Na
tem mestu iz celote »Wissenschaftslehre« ne moremo izločiti vseh tistih mest
Webrove argumentacije, ki potrjujejo našo oceno . Dejstvo pa je, da je Weber
s svojim konceptom družbenih (historičnih) znanosti kot vrednotno orienti-
ranih znanostih o resničnosti v tedanjem spoznavnoteoretskem sporu med
vulgarnim pozitivizmom in naivnim intuitivizmom zavzel svoje lastno - lah-
ko bi rekli celo posredniško - stališče. Četudi se je opredelil za historizem in
zoper vsiljevanje hevrističnih in metodoloških pravil naravoslovnih znanosti
v t . i. duhovne znanosti (Geisteswissenschaften), ni nikoli odrekel pomena lo-
gično-diskurzivnem sklepanju tako prvih kot drugih . V načelu pri obeh na-
stopa isti pojmovno-logični in izkustveno-metodološki instrumentarij . Tak-
šna Webrova teoretska pozicija je nazorno razvidna iz vrste in strukture nje-
gove metode »razumevanja« (»Versthen«) oziroma »razlage« (»Deutung«) .
Metoda razumevanja za Webra ni bila nikoli zgolj hevristična tehnika, tem-
več metoda, ki naj bi dopolnjevala vzročne eksplanacije (in .obratno) . »Že to
kaže, da - v nasprotju z Gottlovo predpostavko (Weber se je soočal z Gottlo-
vim in Simmlovim neadekvatnim definiranjem historične metode razumeva-
nja; op . F. M.) -'razlaga' nikakor ne more biti zamišljena kot tista, ki je nasta-
la izključno po poti 'objektivizacije' čiste nazornosti in enostavnega posne-
manja . . . temveč prek uporabe neprestanega izkustvenega »nadzora« po lo-
gičnem vzoru naravoslovnih hipotez.« (M. Weber, 1968, str . 102)
Vendar če je Weber zavračal vse intuicionistično obarvane kategorije
»razumevanja« (npr. podoživljanje kot osnova vsega spoznanja), to ne pome-
ni, da je temu (pravilno definiranemu) »organonu« družboslovnega in histo-
ričnega raziskovanja pripisal v odnosu do nomoloških eksplanacij podrejeno
vlogo. Obe metodi sta enako pomembni, saj sta komplementarni . Nasploh je
bil v okviru Webrove geneze metodoloških nazorov metodi razumevanja
vedno bolj odvzet njen morebitni »subjektivistično-intuicionistični« izvor .
35
Našla je nekakšno naravno pot v kategorijo »idealnega tipa« ; po formuliranju
in aplikaciji kategorije »idealni tip« (analiza oziroma taksonomija posamez-
nih družbenih pojavov z različnim zgodovinskim izvorom) je Weber danes še
posebno znan v sociološki strokovni javnosti . O tej razsežnosti Webrovega
ustvarjanja na področju družboslovne epistemologije tu ne bomo razpravljali
(o logični strukturi in specifični hevristični funkciji »idealnega tipa« je napi-
sana obsežna literatura), omenimo naj samo to, da je bil dosežen instrument
za trajnejše povezovanje nomotetike in idiografike znanstvenega vedenja .
V zaključku se nam zdi potrebno zavrniti stališča, po katerih naj bi We-
brova epistemologija imela neposredni vpliv na oblikovanje klasične (mein-
heimovske) sociologije znanja.8
Klasična sociologija znanja se je prek svojih eminentnih predstavnikov
(Meinheim, Scheler, Lukacs) polemično soočala predvsem z weberijansko
tezo o vrednotno nevtralnih znanstvenih sodbah v že običajnem diskurzu
razmerjevanja heterogenih družbenih sfer, ni pa, razen Alexandra von Schel-
tinga, črpala iz Webrovega substancionalnega metodološkega nazora . To ne
pomeni, da ni izredno zanimivih vzporednic med pristopi - označimo jih kot
metodološki internalizem - sodobne sociologije znanstvernega vedenja 9in
Webrovo metodologijo raziskovanja svetovnih religij10 . V tem kontekstu je
potem razumljivejše vzporejanje Kuhnovega pristopa v sodobni sociologiji
znanosti in Webrovega pristopa v sociologiji religije s strani enega najpo-
membnejših sodobnih meta-teoretikov znanosti Wolfganga Stegmullerja (W .
Stegmuller, 1986). Drznili bi si zato čisto na koncu postaviti trditev, da o We-
brovi metodologiji družbenih znanosti tudi sodobna teorija znanosti še ni re-
kla zadnje besede .
OPOMBE
1 Interpretacije Webra imajo nekakšen lasten zgodovinski tok . Ukvarjanje z njegovim delom s e
je začelo v Nemčiji, po izdaji nekaterih posthumnih zbirk v začetku dvajsetih let. Potem je na-
šlo njegove prve posrednike v tujini (B . Croce, R. Aron, H. Otsuka, T. A. Frank, H . Knight, itd .),
spodbudili so ga nemški znanstveniki - emigranati v času nacističnega režima (med drugim
H. M . Gerth, A . Salomen, R. Bendix), vstopilo s T. Personsom v repertoar ameriške sociologije,
od tod vzbudilo največje zanimanje v sociološki strokovni javnosti po svetu in svojo renesan-
so na nemških tleh ponovno doživelo po drugi svetovni vojni (H. Fogt, 1981 ; H. Derks, 1989; O.
Rammstadt, 1988) .
2 Max Weber je začel svojo pot v znanost kot zgodovinar prava in socialni historik antičnega
sveta . V sodobnih socioloških preučevanjih se premalo upošteva njegova dolgoletna zaveza-
nost metodološkim problemom historične znanosti . Celo »Protestantska etika in duh kapita-
lizma«, prav gotovo njegovo najbolj znano delo na področju sociologije, je v prvi vrsti zasledo-
valo historiografske cilje . Iz tega razloga je smiselno govoriti tudi o intelektualnem obdobju
Webra kot kulturnega historika (prvi dve desetletji njegove znanstvene kariere) . Nasploh bi
mu lahko pridali oznako »historični ociolog«, saj tudi v poznejših, bolj sociološko naravna-
nih spisih vseskozi vključuje historično dimenzijo. Četudi je res, da zaradi sistematičnejše
konceptualizacije temeljnih znanstvenih kategorij historična dimenzija stopi nekoliko bolj v
ozadje. Obstajajo pa očitna nasprotujoča si mnenja o tem, ali modifikacije v njegovi metodi
idealnih tipov najbolj evidentno predstavljajo postopni premik njegovega spoznavnega inte-
resa od kulturno-historičnih k sistematično sociološkim analizam (F . H. Tenbruck, 1986; G.
Wagner/H . Zipprian, 1987 ; F. H . Tenbruck, 1987) .
3 Na mestu, kjer je Weber utemeljeval svoj program »objektivnosti« socialno-znanstvenega in
socialno-političnega procesa spoznavanja, je Rickertu pripisal mesto pomembne miselne av-
toritete: »Kdor pozna dela modernih logikov - naj omenim samo Windelbanda, Simmla in za
naše smotre zlasti Heinricha Rickerta - bo takoj opazil, da se v vsem bistvenem navezujemo,
samo nanje .« (M . Weber, 968, str . 146) .
36
Podobno je Weber na nekem drugem mestu (Kritische Studien auf dem Gebiet der kultur-
wissenschaftlichen Logik) zelo natančno navajal poglavja iz Rickertovih »Grenzen der natur-
wissenschaftlichen Begriffsbildung«, v okviru katerih je dobil nastavke za definicijo pojma
Kulturlebens« . (M . Weber, 1968, str. 343). Lahko bi našteli še vrsto drugih mest, kjer se je
Weber (ne dogmatsko) skliceval na Rickertovo filozofijo .
4 Weber je začel šele v Freiburgu, kjer je Rickert učil filozofijo, temeljito preučevati spoznavno-
teoretsko delo neokantovstva, zlasti temeljne Rickertove spise . Prej se je zanimal samo za
pravno-zgodovinske, ekonomsko-zgodovinske in statistične teme (H. Rickert, 1963).
5 Misel o vrednotni nevtralnosti znanstvenih sodb iz Webrovega znanega predavanja o znanosti
kot poklicu je bila v prvi vrsti obravnavana v luči strogega ločevanja znanosti in politike, za-
nemarjeni, pa je bila njena epistemološka konotacija, celo v okviru sporov med kritičnim ra-
cionalizmom in kritično teorijo (»Positivismusstreit), da ne govorimo o prerekanjih med t. i.
marksisti in weberijanci . (U . Steinvorth, 1978; W. J. Mommsen, 1974).
6 Rainer Prewo, ki je sicer na temelju svoje analize Rickertovega postulata -presojajoče zave-
sti nasploh« že v njegovem učenju o veljavnosti sodb odkril dokazovanje petitio principi, je
enako zagrnil Rickertovo prizadevanje, zgradili absolutni sistem vrednot (pravzaprav po vzo-
ru objektivnega idealizma in ne transcendentalnega subjektivizma) kot neuspešno ; tudi oziro-
ma predvsem glede na pojem znanstvene resnice (R Prewo, 1979, str . 41) .
7 Po nemškem sociologu družbena stvarnost postane predmet znanstvene analize samo glede
na vsakokratni specifični kulturni pomen, zavračal pa je absolutno objektivno danost kultur-
nih vrednot, s tem tudi vzpostavljenost razmerja med vsakokratnim predmetom raziskovanja
in takšnim transcendentnim normativnim sistemom . Med drugim je zapisal: »Z naraščanjem
historičnega pomena je v naši praksi dosegla prevlado kombinacija etičnega evolucionizma in
historičnega relativizma, ki je skušal odvzeti etičnim normam njihov formalno naravo in jih
skozi pritegnitev celote kulturnih vrednot v območje 'nravstvenosti' vsebinsko opredeliti, s
tem nacionalni ekonomiji pripisati digniteto 'etične znanosti' na empiričnih temeljih . Kolikor
se celoti vseh možnih kulturnih idealov pripiše »nravstvenost«, izhlapi specifična digniteta
etičnega imperativa, ne da bi za 'objektivnost' veljavnosti tega ideala karkoli storili .Mnenja
smo, da ne more biti naloga izkustvene znanosti nikoli posredovanje zavezujočih norm in
idealov, iz katerih bi izvajali recepte za prakso .« (M. Weber, 1968, str . 148-149)
8 O tej domnevni zvezi - brez kakršnihkoli utemeljevanj - govori med drugim tudi Ante Maru-
šič v spremni besedi k srbohrvaškemu prevodu izbranih Webrovih člankov iz »Wissenschaft-
slehre« . (A. Marušič, 1986, str . 6) .
9 S svojim nastopom v sedemdesetih in razmahom v osemdesetih letih se je sociologija znan-
stvenega vedenja prvič sistematično in natančno usmerila k preučevanju znanstvenega vede-
nja (analizi tehničnih in strokovnih dejavnosti, sodb in interpretacij naravoslovcev in tehniko-
v) po vzrou predhodnih socioloških analiz religioznih, filozofskih in političnih nazorov . (K . D..
Knorr-Cetina/M. Mulkay, 1983)
10 Po S. N. Eisenstadtu lahko (implicitne) metodološke zametke sociologije znanstvenega vede-
nja razkrivamo tudi v Webrovi enkratni analizi »socialne psihologije« svetovnih religij . (S. N.
Eisenstadt 1987)
37
LITERATURA
- Burger, T. (1988-89) : Weber's Methodology . Telos, 78/Winter, str. 150-I57 .
- Derks, H . (1989) : Das Ende eines einmaligen Phaenomens? Zeitschrift fuer Soziologie, Jg . 18,
Heft 4, str. 282-296.
- Eisenstadt, S. N. (1987) : The Classical Sociology of Knowledge and Beyond . Minerva, Vol . 25,
No. I-2, str. 77-91 .
- Fogt, H. (1981): Max Weber und die Deutsche Soziologie der Weimarer Republik . Aussenseiter
oder Gruendvater. Koelner Zeitschrift fuer Soziologie und Sozfelpsychologie, Sonderheft
23, str. 248-273 .
- Historisches Woerterbuch der Philosphie II (I972) : Dezisionismus Schwabe Verlag, Stuttgart-
/Basel, str. 159-162.
- Knorr-Cetina, K. D./Mulkay, M. (1983): Introduction . In : Knorr-Cetina et al (eds), Science Obser-
ved - Perspectives on the Social Study of Science . London. SAGE Publication .
- Marušič, A. (1986): Predgovor . V : Max Weber, Metodologija društvenih nauka . Zagreb. Glo-
bus.
- Mommsen, J. W . (1974) : Max Weber als Kritiker des Marxismus . Zeitschfirft fuer Soziologie,
Jg . 3, Heft 3.
- Mommsen, J. W. (1982): Max Weber. Gesellschaft, Politik und Geschichte . Frankfurt/M .
Suhrkamp Verlag .
- Oakes, G . (1988) : Weber and Rickert . Cambridge. MIT Press .
- Prewo, R. (1979) : Max Webers Wfssenschaftsprogramm - Versuch einer methodischen
Neuerschliessung . Frankfurt/M . Suhrkamp Verlag .
- Rammstadt, O . (1988): Wertfreiheit und Konstitution der Soziologie in Deutschland Zeitsc-
hrift fiir Soziologie, Jg . 17, Heft 4, str. 264-272 .
- Rickert, H . (1963) : Das Lebensbild Max Webers. In: Max Weber zum Gedaechtins . Koelner-
zeitschrift für Sozilogie und Sozialpsychologie, Sonderhaft 7, str . 109-116 .
- Schoellegen, G. (1988) : Auf der Suche nach dem 'Menschentum' - Im Labyrinth der neuern
Max-Weger Forschung . Historische Zeitschrift, Jg . 246, str. 365-385 .
- Steinvorth, U. (1978) : Wertfreiheit der Wissenschaften bei Marx, Weber und Adorno. Ein Nach-
trag zum Methodenstreit zwischen Kritischen Theorie und Kritisch Rationalismus . Zeitschr-
rift fur allgemeine Wissenschaftstheorie, Band 9, Haft 2, str. 293-307 .
- Stegmueller, W . (1986) : Hauptstroemungen der Gegenwartsphilosophie . Stuttgart. Alfred
Kroenen Verlag.
- Tenbruck, F. H. (1986) : Das Werk Max Webers - Methodologie und Sozialwissenschaften . Ko-
elner Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsychologie . Jg . 38, Heft 1, str . 13-32.
- Tenbruck, F. H . (1987): Ein Diskussionbeitrag? Erwiderung auf Gerhard Wagner und Heinz
Zipprian . Koelner Zeitschrift für Sozilogie und Sozialpsychologie, Jg. 39, Heft 1, str .
150-156.
- Tenbruck, F. H. (1959): Die Genesis der Methodologie Max Webers . Koelner Zeitschrift für
Soziologie und Sozialpsychologie, Jg . 12, Heft 3, str. 573-630.
- Wagner, G ./Zipprian H. (1987): Tenbruck, Weber und die Wirklichkeit . Koelner Zeitschrift
fiir Soziologie und Sozilapsychologie. Jg. 39, Heft 1, str. 132-150.
- Wagner, G ./Zipprian H . (1989) : Wertfreiheit - Eine Studie zu Max Weber kulturwissenschaf-
tlichem Formalismus .
- Weber, M. (1968) : Gesammelte Aufsaetze zur Wissenschaftslehre . Dritte Auflage . Tuebin-
gen. J. C . B . Mohr (Paul Siebeck) Verlag .
38