!&• Ifetta; M' Hat««.

S. Joseph, pere des orphelms. | ' S. Joseph, fa.ther of Ihe orpha.ns.

S&3. An ifiihrnsu/ n. S(xr-K i.Ifanz Kun »t- VTrT^ui.

Kigenllu

.Veilag von G. J. Ma.ii/. in Kcgciisliurg.

Nar lepši čednost

in

NAR GERŠI PREGREHA.

Po nemški spisal sekovski knez in škof

dr. Janez Zwerger;

poslovenila mašnika ljubljanske škofije.

K ■


Na svetlo dal in saložil prošt ljubljanske stolne cerkve

Jožef Zupan.

Tisk J. Blaznikovik naslednikov v Ljubljani.

1879 .

Z dovoljenjem jireČastitega ljubljanskega ileofijstva.

Kristusu Jezusu, našemu Gospodu in Zveličarju,

Božjemu Ženinu čistih duš,
nar čistejšemu Jagnjetu Božjemu, ki deviške duše v
nebesih vedno za njim hodijo in pojo pesem, ki je drugi
ne znajo peti,

Božjemu Križarju, ki ga nečistost z novega na križ
pribija,

Dobremu Pastirju, ki grešnikov usmiljeno išče in najdene
spokornike na ramah veselo domu nosi, in

Mariji, brezmadežni

in Vedno čisti Devici in Materi,
materni Božji Varhinji vsih čistih duš,

nar ljubeznjivši in mogočnejši Pomočnici vsih grešnikov,
ki se hočejo spreoberniti, in

svetemu Jožefu,

Yarhu čistih duš,

naj bode ta knjiga posvečena,

s priserčno prošnjo za blagoslov,

da bodo čisti  v čistosti poterjeni, nečisti  k pokori spodbujeni
spreobernjeni  v stanovitnosti ohranjeni,
in da bodo za to vsi Boga vekomaj hvalili in slavili.

Vsi sveti angelji varili meni izročenih duš,
vsi svetniki, za nas Boga prosite!

Predgovor pisavčev.

Bukve, v kterih se čistost  zagovarja, nečistost
pa odvračuje, se bodo gotovo nekterim nevarne do¬
zdevale, nekteri jih bodo pa kar naravnost grajali.
In oni, ki mislijo, da imajo v tem popolnoma prav,
se bodo opirali na besede svetega Pavla: „Vsa ne¬
čistost se še ne imenuj med vami, kakor se spodobi
svetim." ') Zato jim je neprijetno in graje vredno,
ako mašnik zoper nečistost govori, še celo njim, ki
ne vidijo v tem nič nepristojnega in graje vrednega,
ako sami nečisto žive, in svojim podložnim pripu¬
ščajo reči. ki jih gotovo v nečistost zapeljujejo. Kaj
hočemo na to reči? Ni nam treba na odgovor misliti,
ker že Kristus in aposteljni so pred osemnajst sto
leti izrekli to, kar jim je odgovoriti. Kaj pravi Kri¬
stus? „Gorje vam, hinavci, vi slepi vodniki, ki ko¬
marja (svarjenje) precejate, kamelo pa (pregrehe
same brez vsega pomislika) požirate! Gorje vam
hinavci, ki čistite, kar je zunaj  kozarca in sklede,
znotraj pa ste polni ropa in gnjusobe. Farizej, slepec!
očisti poprej, kar je znotraj kozarca in sklede, da
bo tudi to, kar je zunaj, čisto. Gorje vam, hinavci!

') Efez. 5, 3.

— VI -

ker ste enaki pobeljenim grobom, kteri se od zunaj
ljudem lepi zde, od znotraj pa so polni mertvaških
kosti in enake gnjusobe.“ ')

Kaj pa pravijo aposteljni? V vsih bukvah sve¬
tega pisma, ki so jih spisali, zoper nečistost zopet
in zopet svare, opominjajo, prosijo, žugajo in z vso
silo priganjajo k čistemu življenju, in ravno sveti
Pavel nar silneje in nar večkrat, zlasti še na tistem
mestu, kjer pravi, da vsa nečistost med kristjani se
še ne sme imenovati, to je, da naj kristjani tako
čisto žive, da o tako gerdi pregrehi bi še ne bilo
treba govoriti. Se ve da bi ne bilo treba, ravno tako,
kakor bi tudi ne bilo treba zoper druge verste gre¬
hov govoriti, in kakor bi nadalje tudi ne bilo treba
sedme zapovedi in kazenskih postav, in kervavih
sodnikov in ječ, in vojakov in topov. Ker so pa zla,
ki bi ne smele biti, vendarle resnične, morajo tudi
nasprotne zdravila biti.

Ako tedaj vidimo, kako se kuga nečistosti strašno
razširja, ljudstva pokončuje in duše mori, bi bilo
silno pregrešenje zoper dolžnost, ko bi se molčalo,
kar bi pregreho le podpiralo in prikrivalo, da bi se
tudi še nedolžne duše toliko gotovše in toliko sploš¬
neje okužile. Ker Gospod nam je zapovedal: „Vpi,
ne jenjaj! kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in
oznanuj svojemu ljudstvu njegove hudobije, in Ja-

') Mat. 23, 23-27.

- VII -

kopovi hiši njene pregrehe!“ ') Oe ne, pride čas, ko
bomo zdihovali: „Gorje meni, ki sem molčal." 2 )
Ako verne obširneje podučimo, živo opomi¬
njamo, in jim natančneje kažemo, kaj imajo storiti
in kaj opustiti, in kako si morejo pridobiti potrebno
pomoč od zgorej in stanovitno voljo, jim bo to z
Božjo milostjo in pomočjo veliko sadu obrodilo: ve¬
liko nedolžnih se bo v čednosti vterdilo in se bo
greha ogibovalo; veliko grešnikov bo dobilo stud
do pregrehe in se bo spreobernilo, veliko spreober-
njenih se bo obvarovalo preteče povernitve v greh
in bodo stanovitni v čistosti. To je moje upanje do
vernih in moja nar ponižnejši prošnja k Gospodu!

Bog daj!

V Gradcu v praznik brezmadežnega spočetja M. D.

V Grudnu 1875.

') Iz, 58, 1. 5 ) Iz. 6. 5.

I. Del.

Čednost čistosti in pregreha nečistosti.

Bog je neskončna popolnost in vživa sam v sebi neskončno
zveličanje. Bog je pa tudi neskončna ljubezen, in je v tej
ljubezni vstvaril pametne stvari, da bi jim podelil toliko
svojega zveličanja, kolikor bi ga le mogli skozi vso večnost
vživati. Da pa to zveličanje zares dosežejo, morajo spolno-
vati povelje Gospodovo: „Ogibaj se hudega in delaj dobro!“ *)
Da pa človek more to povelje spolnovati, mu je Gospod
dal čas sedanjega pozemeljskega življenja in podučevanje
in napeljevanje v učeči katoliški Cerkvi, in moč v svetih
zakramentih, še celo sodelavnost vsih treh Božjih oseb
samih. Ogibaj se hudega in delaj dobro! to je tedaj tisto
kar je nar imenitnejši! Le hudo nam jemlje nebesa; edino
pravo hudo je pa greh, to je, prostovoljno prelomljenje
Božje postave. Spolnjenje Božje postave je pa dobro in le
dobro nam pridobiva nebesa.

Ako prevdarjamo različne verste grehov, nahajamo
med njimi en greh, ki sam več ljudi pokonča in pogubi,
kakor vsi drugi skupej; to prepričanje imajo vsi, ki mo¬
rejo po svojem stanu in poklicu o tem nar zanesljivše so¬
diti. In ta nar pogubljivši greh je nečistost.  Opiram se

J ) Ps. 36, 27., tudi 33, 15. in I. Peir. 3, 11.

1

2  —

v tem le na enega moža, pa na tacega, ki si je o tem
nabral preobilno skušnjo pri svoji neutrudljivi delavnosti
ko duhovni pastir, ko misijonar, ko škof do devetdesetega
leta svoje starosti, in ki je še zraven tega ko bogoslovec,
ko svetnik in ko cerkveni učenik imel vse natorne in nad-
natorne lastnosti, da je to nar bolj prav presodil. Ta mož
je sveti Alfonz Ligvorijan. On pravi, da mu je silo zoperno
govoriti o nečistosti, da pa mora o njej govoriti, ker je
nečistost tisti greh, „zavoljo kterega jih je nar več v pekel
pahnjenih; pa še celo naravnost rečem, da, kteri koli so
pogubljeni, so ravno zavoljo nečistosti ali vsaj ne brez ne¬
čistosti pogubljeni." 'J Tako govori sveti cerkveni učenik!
Ako je tedaj nečistost nar pogubljivši pregreha, ki jih je
nar več zavoljo nje v pekel pahnjenih, je čistost nar zveliča-
vnejši čednost, ki jih nar več v nebesa pripelje. In ko bi se
nečistost odpravila, bi skoraj vsi katoliški kristjani prišli v
nebesa, in le malokdo bi prišel v pekel. O da bi vendar to
ljudje dobro prevdarili, vsak za se, vsak pa tudi za tiste,
od kterih mora odgovor dajati.

V ta namen tedaj nar pervo prevdarimo, kako lepa
je čednost čistosti, in kako strašna je pregreha nečistosti.

Pervi oddelek.

Čednost čistosti.

Poglejmo narpervo, kaj je čednost sploh; potem pre¬
mišljujmo, kako prav posebno lepa je čednost čistosti; po¬
slednjič se še učimo, kako se ta posebna čednost v raz¬
ličnih stanovih razodeva.

Nravn, b. III. razg. 4. št. 413.

— 3  -

A. Kerščanska Čednost sploh.

Kakor je bil Bog človeka v začetku vstvaril, je bilo
vse v nar lepšem redu: počutnost v človeku je bila po*
korna duhu, duh človekov pa je bil pokoren volji Božji;
zato je bilo lahko spolnovati, kar je neogibno potrebno k več¬
nemu zveličanju: Ogibaj sebiulegain delaj dobro! Pa greh
je vse prevernil: Duh človekov se je odpovedal pokorščini
proti Bogu, in zato se je tudi počutnost človekova uperla
zoper duha. Pred grehom je bila volja človekova tako
močna, da mu je bilo lahko spolnovati voljo Božjo, in po¬
čutnost ga je še rada in zvesto v tem podpirala; po grehu
pa je volja človekova sama bolna in ranjena, in počutnost
se mu sovražno vpira; zato je treba sedaj hudega in te¬
žavnega vojskovanja, ako hoče volja človekova vendarle
stanovitno in zvesto spolnovati voljo Božjo, ogibati se hu¬
dega in delati dobro. In zares! sam iz sebe človek še celo
ne more zmagati v tem vojskovanji, ker ima k temu pre¬
malo razsvetljenja in premalo moči. Pride mu pa Bog na
pomoč z nadnatorno gnado, in sicer pervič mu razsvet¬
ljuje um ter mu kaže nadnatorne nagibe, zarad kterih naj
bi se hudega ogibal in dobro delal; in drugič poterjuje
njegovo voljo ter ga dela zmožnega in pripravnega zvesto
in stanovitno hudega tako se ogibati in dobro tako delati,
kratko reči, vse svoje dejanje in nehanje po notranjem in
vnanjem tako vravnavati, kakor je Božji volji primerno in
vredno večnega plačila pri Bogu. Ta stanovitna volja, s
pomočjo nadnatorne gnade vselej in v vsih rečeh Božjo
voljo spolnovati, je kerščanska, nadnatorna čednost; in živo
serce te čednosti je kerščanska ponižnost, t. j. prostovoljno,
veselo, brezizjemno podverženje Bogu in tudi ljudem zavolj
Boga. Razločujejo se pa čednosti v Božje in dejanske

1 *

— 4

čednosti. Božje čednosti so vera, upanje in ljubezen, in se
zato tako imenujejo, ker naravnost Boga zadevajo, in ker
je le v Bogu nagib, zarad kterega jih imamo, to je, veru¬
jemo v Boga, in sicer zato, ker je Bog, nezmotljiva resnica,
razodel to, kar verujemo; upamo v Boga, ker je Bog,
vsegamogočni in neskončno zvesti, obljubil to, kar upamo;
ljubimo Boga, ker je Bog nar popolniši dobrota, in tedaj
neskončno vreden, da ga ljubimo.

Te Božje čednosti naravnost iz Boga izhajajo, in se
zopet naravnost na Boga povračujejo. — Nasproti se pa
tiste čednosti, ki zadevajo naše lepo obnašanje, na priliko,
naše razmere, v kterih smo kakor stvari do sami sebe ali
do druzih stvari Božjih, imenujejo dejanske  čednosti,
ker se s tem naše zaderžanje tako verdeva, da je Bogu
dopadljivo. Dejanske čednosti torej Boga naravnost ne za¬
devajo, kakor Božje; tudi pri dejanskih čednostih ni ravno
treba, da bi bil pervi nagib Bog sam, ampak spoštovanje
Božje postave, ali lepota in vrednost dotične čednosti, ali
gerdobija nasprotne pregrehe i. t. d. Pomniti je pa, da,
ker nas je Bog poklical k nadnatornemu življenju in k
nadnatornemu zveličanju, le nadnatorna, kerščanska
čednost dela človeka Bogu dopadljivega in večnega^ živ¬
ljenja vrednega. Kar je tedaj k zveličanju potrebno, raz-
vidimo iz Jezusovega uka in njegovih zapoved, si pridobi¬
vamo in spolnujemo le z milostjo našega Gospoda Jezusa
Kristusa. Nar imenitnejši dejanske čednosti so čvetere po¬
glavitne čednosti: modrost, zmernost, pravičnost in serčnost.

S čednostjo kerščanske modrosti volimo pomočke, ki
so pripravni k zveličanju, in jih prav obračamo, ogibljemo
se pa tega, kar nas zaderžuje v doseganji zveličanja. —

S kerščansko pravičnostjo spolnujemo, kar smo Bogu in
bližnjemu dolžni. — S kerščansko serčnostjo stanovitno

— 5  —

delamo dobro, dasi je tudi še toliko ovir in težav, in raji
vse hudo terpimo, kakor da bi storili, kar je zoper Božjo
voljo.

Kerščanska zmernost poslednjič je čednost, ki v nas
berzda neredne nagnjenja, ki bi nas v greh zapeljavale,
in ki nas dela zmožne ohraniti pravo mero v pripuščenem
vživanji časnih reči. Kerščanska zmernost kroti narpervo
želje po tistih slastih, ki so v telesu, ter nas dela zderžne
v jedi in pijači, čiste v kerščanskem krotenji nečistih želja.
Zmernost pa tudi kroti druge nerodne želje, ki se rade v
duhu  oglašujejo, ter nas dela krotke pri vsem draženji k
jezi in ponižne z' zatiranjem prevelicega hrepenenja po
visokosti. Poslednjič kroti zmernost tudi želje, ki se raz¬
odevajo iz sodelavnosti telesa in duha, ter nas dela sra¬
mežljive, zmerne in dostojne v vsem govorjenji in obna¬
šanji.

B. Čednost čistosti.

Kerščanska čednost čistosti je tista čednost, s ktero
se zderžujemo vse nepripuščene sladnosti v mislih, željah,
besedah in dejanjih.

čistost je čednost, brez ktere nobeden ne more v
nebesa iti, in nečistost je pregreha, ki v pekel pelje vsa-
cega, ki brez pokore v njej umerje. „Blagor jim, kteri so
čistega serca, ker oni bodo Boga gledali.* 1  *) „Blagor jim,
kteri opero svoje oblačila v kervi Jagnjetovi, da imajo
oblast do drevesa življenja, in da gredo skozi vrata v mesto.
Zunaj so psi in nečistniki.** 2 )

Zato je Gospod tudi dve zapovedi izmed desetih na¬
menil v to, da bi vsakoršno nečistost prepovedal in zapo¬
vedal čistost, ki obsega vsega  človeka, to je, njegovo

J ) Mat. 5, 8. 2 ) Skr. razod. 22, 14. 15.

6  —

telo, vse besede, poglede, gibanje in dejanje, in tudi nje¬
govo dušo, vse misli, domišljije, predstave in želje.

Ker pa noben človek ne pride v nebesa, kteri ni čist
na duši in na telesu, in ker je Bog vendarle postavil razne
stanove, ki vsi peljejo v nebesa, ako se v njih kerščansko
živi, že iz tega izhaja, da je tudi več verst Čistosti, ali da
se ena čednost čistosti v raznih verstalv in stopnjah raz¬
odeva. In tako nas uči tudi v resnici kerščanski uk o d e-
viški  čistosti, ki jo mora vsak pod kaznijo večnega ognja
ohraniti, dokler po postavi ne stopi v zakonski stan; in o
vdovski  čistosti, ki se mora zopet kakor deviška čistost
pred zakonom ohraniti po smerti soprugovi; in o zakonski
čistosti, s ktero se morajo poročeni na duši in na telesu
zderževati vsega, kar bi bilo zoper Božjo postavo. Nar
višji in nar popolnejši stopnja čistosti je deviška, srednja
je vdovska, in nar nižji je zakonska čistost. Perva čistost
bi se lahko primerjala zlatu, druga srebru, in tretja kot-
lovini. Kotlovina je draga in koristna, srebro pa veliko
dražji memo kotlovine, in zlato zopet veliko dražji memo
srebra. Tako imajo vse tri verste čistosti veliko zasluženja
in vrednosti, vse tri verste so ena čednost in nebes vredne,
pa v različni stopnji.

Govorili bomo tedaj obširneje o raznih verstah čistosti,
in sicer v tem redu, kakor se v življenji razodevajo.

I. čistost v deviškem stanu do poroke.

čistost obsega vsega človeka, dušo in telo; to pa to¬
likanj bolj v nar višji stopnji čistosti, namreč deviški či¬
stosti. Deviška čistost na telesu  pa sama za se še
ni čistost, ampak le natoren stan telesa človekovega, v
kterem je vsak rojen. Kdor telesno devištvo zgubi, ga ne

— 1 —

more nikdar več nazaj dobiti, ker nobeden ne more na¬
rediti, da bi bilo nestorjeno, kar je storjeno. — Da je
tedaj ta zares lepi, vredni stan telesnega devištva tudi
čednost,  mora tudi še pristopiti čistost na duši,  to
je, terdna volja in terdni sklep, z ozirom na voljo Božjo
nič ne storiti in nič ne pripustiti, kar je zarad čistosti
Bog prepovedal in bi bilo torej greh in žaljenje Božje. Brez
tega sklepa ne more nobeden na svoji duši imeti čed¬
nosti  devištva, če je tudi popolno neomacleževan ohranil
stan  devištva na svojem telesu.

Ta sklep pa, ki je prav za prav čednost čistosti, ima
lahko različen razteg in različno terdnost, in zato so tudi
različne stopnje Bogu dopadljive čednosti devištva. De¬
viški kristjan more namreč imeti misel, danes ali jutri ob
lepi priliki stopiti v zakonski stan, pa s terdnim sklepom,
do prejetega zakramenta svetega zakona neomadežanega
in čistega ohraniti se na duši in na telesu, in ob enem
tudi poprijemati se potrebnih pomočkov. Ali pa dalje gre
in stori terden sklep, nikdar ne stopiti v zakonski stan
in popolno čistost na duši in na telesu ohraniti vse živ¬
ljenje do smerti. Ta sklep tedaj, ohraniti devištvo vse
čase zavoljo Boga, in ne samo vsacega nečistega greha
ogibati se, ampak tudi v zakonski stan iz ljubezni do
čistosti ne stopiti, povzdiguje to čistost k višji stopnji
čednosti, ki se tudi deviška čistost  imenuje. Tako je
sklenil ohraniti popolno čistost, in v tem ne more še dalje
iti; lahko pa še napredva v terdnosti svojega sklepa s
tem, da se prav z obljubo zaveže k popolnemu vednemu
devištvu. To obljubo pa lahko stori ali le med sabo in
Bogom samim, ali jo pa Gospodu Bogu stori pred poobla¬
ščenim namestnikom Božjim, kteri jo tudi po vnanjem
sprejme v imenu Gospodovem. To poslednje se zgodi pri

— 8  —

slovesnih obljubah v cerkvenih redovih in družbah; perva
tiha obljuba se zgodi pred Bogom samim pri tistih, ki med
svetom žive. V obeh prigodkih pa stopi človek v poseben
stan,  ker ne sklene samo ohraniti devištva, ampak za¬
veže tudi še svojo voljo z obljubo, kakor z naravnostno
pogodbo, ki jo zjBogom stori, stanovitno spolnovati in ni¬
koli več ne spreminjati, kar je enkrat sklenil. Da je z
Obljubo poterjeno vedno devištvo poseben stan, se ne vidi
pri njih, ki med svetom ostanejo, ker se v njihovih vna¬
njih okoliščinah nič ne spremeni, vidi se pa pri njih, ki
v samostan stopijo. (Ti pa stopijo še zraven tega z ob¬
ljubami v redovni stan.) O ohranjenji vednega devištva
bomo pozneje govorili; tukaj hočemo le ob kratkem go¬
voriti o potrebnosti ohraniti devištvo do poroke, ker bo o
nevarnostih in o pomočkih k njih premaganju tudi pozneje
govorjenje.

Zakrament svetega zakona prinaša velike in obilne
milosti od Boga za moža, za ženo, za oba v njuni skup¬
nosti, za vse njuno hišno gospodarstvo tudi v časnih za¬
devah. Te milosti pa dobivajo v vsi obilnosti le oni, ki
pred poroko prav pošteno žive ter čisti na duši in na te¬
lesu v zakon stopijo. Zato naj nobeden prezgodaj ne misli
na prihodnji zakonski stan, ampak naj se mirno prepusti
Božji previdnosti, ktera bo ob pravem času vse bolje vrav-
nala, kakor bi bilo to človeku samemu mogoče. Vedno
hodi v Božji pričujočnosti, pridno spolnuj vse dolžnosti
dobrega kristjana, večkrat prejemaj vredno pripravljen svete
zakramente in skerbno se ogibaj grešnih nevarnost; kjer
pa pri vsem tem skušnjava pride, ustavljaj se ji terdno
in stanovitno. Zakaj ko bi padel v nečisti greh, bi si na¬
kopal mnogo in preveliko škodo. Pred vsem je ta greh
nar huji žaljenje Božje, ki je neskončno čist in svet, čigar

9  —

oko tudi nar manjši nečistosti ne more terpeti; k temu pa
pristopi očitna nevarnost večnega pogubljenja, zakaj do¬
kler ima človek smerten greh na svoji vesti, je treba vsak
trenutek pravega in velicega čudeža Božjega prizanašanja
in usmiljenja, da se grešnik v pekel ne pogrezne; tudi bi
vsak posamni greh odgnal nekoliko tistega blagoslova, ki
ga pripravljenega ima za tiste, ki s čistim sercem v za¬
konski stan stopijo; poslednjič pa bi vedno grešenje telo
in dušo tako spridilo, da bi pozneje celo otroci le slabe
nagone imeli, strupeno strašno dedino po besedah Gospo¬
dovih, da dobro drevo tudi dober sad rodi, da pa malo¬
pridno drevo tudi le malopriden sad more roditi.

Tolikanj bolj je treba previdnosti, kerščanskega živ¬
ljenja in pogostne prejeme svetih zakramentov, kadar se
bliža čas ženitvanja in si je ženin že nevesto zbral. V tem
času si hudobni duh posebno prizadeva mlade ljudi zape¬
ljati, da bi si z grehi, vsaj z notranjimi grehi v mislih in
željah odgnalifblagoslov in milosti, ki jih je Bog pripravil
njim, ki s čistim življenjem v zakon stopijo. Tedaj se je
skerbno varovati, da obiskovanja niso prepogostne, ali še
celo med njima samima, če ne, kmali ne bosta sama, am¬
pak se bo tudi skušnjavec priplazil.

Nar veči skerb je pa potrebna, kadar se mladenču
iz govorjenja ali iz obnašanja vidi, da bi si rad privolil,
kar Bog ne privoli. Veliko bolj bi bilo resnobno prevdariti,
ali bi ne bilo nar bolje vso zvezo z njim za vselej razve¬
jati. Zakaj s pervega že zakon sam ni gotov, če tudi
vse obeta in še celo s prisego poterjuje. V hudi strasti se
le prerade in premnoge obljube delajo, ki se pa malokdaj
spolnujejo. Glej železo, ko se razbeljeno iz ognja vzame:
svetlo je in mehko in se da v vsaktere podobe kovati;
ali se morebiti zanašaš na te lastnosti? Ko še govoriš, že

— 10  —

zgubiva svojo svetlobo, očerni, se vterdi in se ne da ko¬
vati; vse se je spremenilo, ker se je ohladilo. Ravno taka
je z mladenčem, ki po svojem namenu hlepi in ves gori;
pa tudi on se ves spremeni, in razodeva vse neprijetne
lastnosti, kakor hitro ogenj ugasne ali se na druge oberne.
In ako pravi, da mu je umreti brez tebe, ker se ne vdaš
njegovim željam, naj le umerje! Zakaj zarad tebe ne bo
nikakor umeri; in ko bi tudi res umeri, je pač bolje, da
on sam umerje, kakor da bi storil, da bi tudi ti žalosti in
sramote umerla. In ali ne beremo strašnih zgledov toli¬
kokrat v dnevnikih, da tak brezvestnež take dekleta kolje
in poslednjič še sam sebe umori? Nikdar ne začenjaj, ali
za vselej razveži zvezo s takim človekom, ki vendar ne
išče kerščanskega zakonskega stanu, ampak nar pervo le
greha, in sramote, in pogube. In če te tudi res v zakon
vzame, ko te je z grehom že spridil, kaj boš pa dobrega
pri njem imela? Nikoli si ne boš svesta njegove zvestobe,
in terpinčil te bo z nezaupnostjo in samoljubnostjo; mislil
si bo namreč, ker si njemu pripustila, kar je nepripuščeno,
tudi drugim ne boš odrekla.

Več let je že, kar je šel duhoven pastir po polji
Pot je deržala pod velikim travnikom, od kterega jo je
gosto germovje ločilo. Kar ugleda na travniku dekle pri
dvajsetih letih, ki se opoteka, zdaj gre, zdaj stoji, roke
zdaj pobeša, zdaj na persih z vso silo sklepa, kakor da bi
hudo gorje v svojem notranjem zatirala. Zdaj pa roke na
široko razprostre, in z glasom, ki mašnika s strahom navda s
zaupije v obupni žalosti: Moj Bog, kaj sem storila! In
se zgrudi na tla ter joka glasno in dolgo in bridke solze
pretaka. — Uboga reva, kaj si pa storila, da te tako peče?
Kaj je vendar vsekalo tvojemu sercu to skelečo rano?
si misli duhoven, ki za germom nehote obstojipn bi si ji

— 11  —

rad bližal, da bi žalostno potolažil; pa rahlo čutilo mu
pravi, da bi bilo ubogemu dekliču gotovo ljubše, ko bi ga
ne vidila. Tiho, pa s težkim sercem gre tedaj dalje. Ža¬
lostne besede: Kaj sem storila! še dolgo done v njegovih
ušesih, še dalj pa v njegovem sercu. Kaj je vendar deklica
storila? Dobro jo je poznal: Bila je zdrava in močna
cveteča in berhka, sramežljiva in pobožna, bila je veselje
in tolažba svojim dobrim staršem, bila je res roža vsi so¬
seski! — Kaj je vendar storila? — In čez več tednov so
v soseski šepetali, kaj je storila, in kmali potem je bila
očitna skrivnost, kaj je bila storila, in poslednjič se vsi
očitno pogovarjajo, kaj je bila storila; ker nič več se niso
mogli prikrivati nasledki tega, kar je bila storila. In zgi¬
nilo je ubogim staršem vse veselje; sramota in čmernost
ste jima vidoma razjedale serce; nesreča ji je toliko huje
zadela, ker si je nikdar niso mogoče mislili. Za srečo bi
si bili šteli, ko bi jih bila smert žalostnega življenja re¬
šila; s pobešeno glavo so se opotekali, kakor bi iskali
groba, kteremu so se trepetaje bližali. — In čez nekaj
tednov ravno tega mašnika pokličejo pozno po noči k
bolni, k ubogi deklici namreč, o kteri smo govorili. V tež¬
kem porodu je umerlo nesrečno dete, in pa še brez kersta,
deklica sama pa je umirala, in preden je dan napočil, je
šla uboga duša pred sodbo Božjo! Mašnik tedaj stoji pri
ubogi mertvi deklici, ter premišljuje, kar je pred njegovimi
očmi. In ga tako boli v notranjem, in mu je tako hudo
pri sercu, in bi tako rad upil po vsem svetu, z glasom,
kakor grom na Sinaji, kakor trobenta poslednje sodbe!
Pervič vsem zapeljivcem!  Pridi, zapeljivec! glej, kaj
si storil! Tukaj leži, spremenjena in nepoznavna, ki si jo
ti umoril! In pojuternjem jo ven poneso in v grob polože,
in tam te počaka. In kmali tudi tebe ven poneso in te v

— 12  —

grob polože. In sodnji dan bo trobenta zatrobentala, in
ona bo s teboj vred vstala, in za teboj šla k večnemu
Sodniku, in te bo tožila. Ti si ji umoril dušo, ti si jo
pahnil v smertni greh; ti si ji umoril telo, zarad tvojega
dejanja je umerla. Ali ti bo sodba milostna? — In glej,
še eden te bo tožil, ubogo dete, ki je brez kersta umerlo
in nikoli nikdar ne bo gledalo obličja Božjega. Ali ti bo
sodba milostna? — Pa še dva te bosta tožila: Dobri ubogi
starši zapeljanega dekleta, ki si jim v žalosti in bridkosti
življenje prikrajšal, ki si jih za deset let poprej v grob
pahnil! Glej, mnogo duš in teles si umoril z enim samim
zapeljanjem; ali ti bo sodba milostna?-In ve de¬

kleta,  in pa nar pervo tiste izmed vas, ki v svoji lahko-
mišljenosti in slepoti glas svoje vesti in opominjanje svo¬
jega spovednika in svojih staršev zaničujete, slušate pa
obetanje in prilizovanje sladneževo, pridite sim in poglejte,
kaj vas čaka! Neznano rnertvo truplo te deklice je pred
malo mesci še lepo cvetelo kakor roža, nedolžna je bila
in čista kakor lilija; pa divji nesramni sladnež je rožo
poteptal in lilijo pokončal; vesela, Bogu in ljudem je bila
prijetna, pa ker ni marala za svarjenje spovednikovo in
za opominovanje svoje vesti, je bila poslednjič sramota
staršem in je šla pred ostrega Sodnika na unem svetu, in
pred njo nekeršeno dete! Dobro poglejte in prevdarite,
kaj boste storile in odgovorile, kadar se bode tudi vam
zapeljivec z obetanjem in prilizovanjem približeval. — Potem
pa ve, ki ste še nedolžne, ali ste se iz grešnega življenja
z resnično pokoro zopet na pravo pot vernile, pristopite
in poglejte to nesrečno rnertvo deklico! Ponovite dobre
sklepe za prihodnost, položite roko mertvemu dekliču na
glavo in obljubite, da boste zvesto spolnovale Božje zapo¬
vedi vse čase! O ko bi vsaka deklica gotovo vedila, da bi

- 13 —

ji po grehu v malo mescih tudi telesna  smert pretila*
gotovo bi se bolj varovala strupene slasti; ali hočete za
dušo  svojo manj storiti? — In poslednjič pristopite vsi
starši in glejte! V pogledu te deklice vam rečem v imenu
Gospodovem: Gorje staršem in prednikom, ki v svoji vne-
marnosti skerbno ne napeljujejo svojih h kerščanskemu
poštenemu življenju! Dvakrat gorje pa njim, ki v svoji
brezvestnosti ne odvračujejo nevarnost in grešnih priložnost 1
Trikrat gorje njim, ki jim s slabim zgledom še celo pri¬
ložnost dajo k smertnemu grehu! Blagor pa staršem in
prednikom, ki podložne z dobrim zgledom k dobremu na¬
peljujejo, s čuječnostjo od hudega odvračujejo, z gorečnostjo
že nesrečne hitro k pokori in k popolnemu poboljšanju
pripravljajo!

Zakon je svet zakrament, ne z nečisto dušo in z
omadeževanim telesom, ampak popolno čisti in neomade-
ževani naj stopijo v zakon, ki jih je Bog v zakonski stan
poklical. Na to čistost je Bog tako ostro gledal in njeno
omadeževanje z grehom tako hudo kaznoval že v stari za¬
vezi, dasiravno je bil zakon takrat sicer od Boga postav¬
ljen in posvečen, pa še ne bil povzdignjen k vrednosti
svetega zakramenta. Tako je Bog naravnost zapovedal:
ako vzame mož ženo, ki je mislil, da je devica, pa je de-
vištvo že poprej z grehom zgubila, ,,naj jo pahnejo pred
hišne vrata njenega očeta, in možje tistega mesta naj jo
s kamnjem posujejo, in naj umerje, ker je storila hudobijo
v Izraelu; in tako odpravi hudo zmed sebe.“ *) Ako je pa
še ta obtežnja pristopila, da je bila sramota v njeni rodo¬
vini in pohujšanje med ljudstvom po izjemi še veči, je
bila v ognji sežgana. 2 ) Ako se je zaročena deklica pre-

‘J V. Mojz. 22, 21. 2 ) III. Mojz. 21, 9.

14  —

grešila in tako tudi ženinu krivico storila, sta bila krivič¬
nika k vratom tistega mesta peljana in s kamnjem posuta
in kamnjana deklica poslednjič sežgana. ’)

Te kazni niso več v navadi, ali pravični Bog, ki jih
je bil zapovedal, še živi, in je ravno tisti, pred čigar sodnji
stol morajo vsi priti, čigar sodbe bo večnost odločila, na
čigar blagoslovu ali prekletstvu tudi časna sreča stoji. Naj
bi se tedaj vsi nedolžni poterdili v svojih dobrih sklepih,
in naj bi se vsi krivični z resničnim spreobernjenjem oči¬
stili pred neskončno svetim Bogom, ki mu je gnjusoba vsa
nečistost.

II. čistost v kerščanskem zakonskem stanu.

Nečistost je za vsacega človeka, še celo za vsacega
nejevernika velika in hude kazni vredna pregreha, ne le
v samskem, ampak tudi v zakonskem stanu. Čistost je
potrebna čednost za vsacega človeka, ki hoče zveličan biti,
bodi si v zakonskem ali samskem stanu, le v tem, kako
se ta čednost spolnuje, je nekoliko različnosti po različnem
stanu, kakor so tudi druge stanovske dolžnosti v različnih
stanovih različne.

Ako se ozremo na življenje svetih zakonskih ljudi,
narpervo ugledamo nar svetejši zakonska, ki sta kdej pred
Bogom hodila: Marija in Jožef, ki sta živela v nar popol-
niši deviški čistosti.  Njun sveti zgled so posnemali
marsikteri zakonski skozi vse kerščanske veke, kakor so
nekteri sploh znani v sveti Cerkvi, nar več jih je pa, ki
jih le Bog pozna in plačuje. To je prav za prav poseben
stan, Jožefov zakon imenovan, ki je zakonski in deviški

*) V. Mojz. 22, 23. 24. I. Mojz. 38, 24.

— 15 —

stan ob enem, in ki je k njemu prav posebnega poklica
Božjega treba.

V tretjem veku pride z očetom v Rim plemenit ne-
jeversk mladeneč Kriz ant.  Rad se je pečal z resnobnim
učenjem, na kar je ves dragi čas obračal in s čemur se
je otel nevarnost ajdovskega omadeževanja. V roke mu
tudi pridejo kerščanske bukve; tako je z Božjo pomočjo
spoznal pravo vero in se je pokristijanil. To pa razserdi
njegovega nejeverskega očeta, ki ga zapre in mu zavoljo
vere veliko terpljenja naklada. Poslednjič mu pošlje oče
nejeversko devico iz Aten, Darijo  po imenu, kije  zelo
slovela zarad lepote, visoke omike in učenosti, naj bi mla-
denča odvernila od kerščanske vere in se pozneje omožila.
On ji je pa pokazal lažnjivost in ostudnost nejeverstva in
pa resničnost in svetost kerščanske vere ter jo je spreo-
bernil h kerščanstvu. Na to sta stopila v zakon, pa sta
se dogovorila, da bosta deviško živela in kerščanstvo do
smerti razširjala. V tem sta veliko storila, on za može,
ona pa za žene in device, zlasti za tiste, ki so bili v vsili
kervavih preganjanjih v nevarnosti zavoljo vere. Posled¬
njič sta bila ona sama strašno mučena in sta umerla ko
spričevavca za Jezusa Kristusa, ki je poprej za nji umeri
v mukah na križu. Njuno ime slovi v vsi sveti Cerkvi.

Med svetimi egiptovskimi puščavniki posebno slo v
sveti Amon,  pervi puščavnik na gori Nitrii, kije  tam
22 let v veliki svetosti živel, veliko samostanov napravil
in vanje vselil mladenčev in mož, ki so k njemu hiteli,
da bi se pod njegovim vodstvom vadili kerščanske popol¬
nosti. Tudi veliki sveti puščavnik Anton ga je večkrat
obiskal. — Temu Amonu  so že v pervi mladosti starši
umerli, in njegovi sorodniki so ga prisilili k ženitvi, ko
je bil ravno 22 let star. Ko so se pa ženitni dan svatje

- 16

razšli in je bil on sam z deviško ženo, ji je bral iz sve¬
tega pisma, kar sveti Pavel o vednem devištvu govori, ter
ji je razlagal in jo vprašal, ali bi ne hotla raji ž njim vse
dni v deviškem stanu živeti? Kar se tudi v njej vname
ljubezen do nebeških dobrot, tako da rada in vesela pri¬
voli, in tako sta živela 18 let v svoji hiši kakor brat in
sestra v svetem življenji. Na to gre Amon, kakor smo
rekli, na goro Nitrijo, njegova deviška žena pa sprejema
pobožnih devic v svoji hiši in ž njimi vred enako sveto
živi, kakor Amon v puščavi s svojimi ondotnimi tovarši.
To je bilo v četertem veku.

Bolj znana sta nam sveta zakonska Henrik in Ku¬
nigunda.  Kunigunda je bila grofinja Luksenburška in
omožena z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je ko 7 Henrik
II. sedel na cesarski prestol leta 1002. Ona dva sta .ži¬
vela v deviški čistosti tudi v zakonu po zgledu Marijinem
in Jožefovem. Bog je pa pripustil hudo poskušnjo, da so
namreč cesarico obdolžili nezvestobe do svetega moža. Ta
sum je žalil sveto devico zarad njenega poštenja, pa še
bolj zavoljo splošnega pohujšanja s prestola, ko bi se ob¬
rekovanju verjelo. Zato je priserčno molila, naj bi Bog
razodel njeno nedolžnost na prošnjo Marijino in Jožefovo.
Zato se z mirnim zaupanjem ponudi k sodbi Božji, kakor
je bilo tisti čas v navadi. Vpričo cesarja in obilne pleme¬
nite množice so razpoložili razbeljene lemeže po tleh,|in
cesarica počasi bosa stopa po njih sem ter tje in njeni
podplati se ne ožgo. Cesar viditi ta čudoviti dokaz njene
nedolžnosti, pade pred njo na kolena ter jo slovesno prosi
odpuščenja, da je zarad obrekovanja dvomil nad njeno
čednostjo. Po njegovi sveti smerti je Kunigunda še šest¬
najst let živela ter je stopila ko nuna v red svetega Be¬
nedikta.

17  -

O obnašanji zakonskih sv. Frančišek Salezij
prav lepo uči: „Apostelj imenuje zakonsko življenje brez
madeža, s čemur hoče reči, da bodi brez vsaktere neči¬
stosti. In zato morebiti je tudi Bog pervi zakon že v raji
postavil, ko še ni bilo nerodnega poželenja. — Zakon je
semenišče kerščanstva, ki zemljo z vernimi napolnuje, da
bi bilo število izvoljenih v nebesih dopolnjeno. Kdor hoče
biti v zakonskem stanu srečen in blagoslovljen, naj pri
ženitvi dobro prevdarja vrednost in svetost tega zakra¬
menta . . . Bog je k Adamu, našemu pervemu očetu, Evo
pripeljal in mu jo dal za ženo. Bog mora tudi vaš zakon
nevidoma s sveto vezjo zavezati in vas skupaj spraviti.
Kako se morate pač ljubiti s sveto in posvečujočo, z božjo
ljubeznijo! Pervi sad te ljubezni je nerazvezljiva zveza
vaših sere, tako terdna, da naj se poprej duša loči od te¬
lesa, kakor mož od žene. Drugi sad mora biti neprelom-
ljenje zakonske zvestobe. Nekdaj so bili pečati v perstane
vrezani. Cerkev blagoslovi perstan z mašnikovo roko in
ga najpervo da ženinu, v znamnje , da v svetem zakra¬
mentu njegovo serce zapečati, da nikoli nikdar v njegovo
serce ne pride ne ime ne ljubezen druge ženske, dokler
živi ona, ki mu je sedaj zaročena. Na to natakne mož per¬
stan na perst svoje žene, da se tudi njeno serce zapečati
in zapre zoper nagnjenje do kterega koli moškega, dokler
živi on, kterega ji sedaj Bog da. Tretji sad in ob enem
poglavitni namen zakonskega stanu je vestna in kerščanska
odreja otrok. ’) Kolika čast za vas, da vas Bog sprejme

’) Ravno ker je pomnoženje človeškega rodu poglavitni na¬
men, zavoljo kterega je Bog zakonski stan postavil, se
prehudo  pregrešč zoper zakonsko čistost tisti zakonski,
ki se pravice zakonskega stanu nalašč tako poslužujejo,
da se s tem ta namen zaderžuje.

2

— 18  —

za svoje pomočnike, kadar hoče pomnožiti število duš, ki
bi ga vekomaj hvalile in častile.

Možje! imejte sveto, priserčno in stanovitno ljubezen
do svoje žene. Zavoljo slabosti in napak, telesnih ali duš¬
nih, ne smete nikdar svoje žene zaničevati, ampak rav¬
najte ž njo krotko, ljubeznjivo in milostno. Bog jih je
namreč take vstvaril, da se na vas opirajo ter vam veči
spoštovanje in čast skazujejo. In ve, žene! priserčno lju¬
bite, spoštujte in častite svojega moža, ki vam ga je Bog
dal; ker Bog mu je ravno zato veči in gospodovavno moč
dodelil. Vse sveto pismo vam prav posebno priporoča to
podložnost; vendar vam jo ob enem tudi olajšuje, ker ne
zahteva samo, da se z ljubeznijo v to vdajte, ampak tudi
možu zapoveduje, da naj se poslužuje svoje pravice z vso
ljubeznijo, priserčnostjo in milobo / 1  Tako piše sv. Fran¬
čišek Salezij.

Kar tiče sveto zaderžanje zakonskih, naj jasneje
podučuje angelj Rafael mladega Tobija, in tudi naznanja,
da mladenče in device, ki v nedolžnosti in Čistosti stopajo
v sveti zakonski stan, Božja previdnost tako vodi, da v
zakon dobe ravno tisto osebo, ktero jim je Bog odločil.
Ko so Izraelci zdihovali v asirski sužnosti, sta živela po¬
božna zakonska z edino hčerjo. Ta hči, Sara po imenu,
je smela odkritoserčno k Bogu moliti: „Ti veš, Gospod,
da nisem nikoli moža poželela, in da sem svojo dušo
čisto ohranila vse poželjivosti. Nikoli se nisem med igravce
mešala, in s takimi, ki lahkovoljno žive, se nisem pečala.
Moža vzeti pa sem privolila v tvojem strahu, ne iz svoje
poželjivosti . 11  ') Ta devica je bila sedem možem zapore¬
doma dana; vsak izmed njih je pa precej umeri nagle

') Tob. 3, 16—18.

— 19 —

smerti, in veliki angelj Rafael pove, zakaj seje to zgodilo:
„Oni so namreč, ki tako v zakon stopijo, da Boga od sebe
in iz svojega serca odženo, in svoji poželjivosti tako stre¬
žejo, kakor konj in mezeg, ki pameti nimata; čez take
ima hudič oblast. 11 J ) Tako je bila ta devica neomadeževana
prihranjena mladenčn, ki je bil ravno tako čist in pobožen,
kakor ona sama, mlademu Tobiju, ki je enako smel po
pravici k Bogu moliti: „In zdaj, Gospod, ti veš, da nisem
te device zavoljo sladnosti za ženo vzel, ampak samo iz
ljubezni do zaroda, po kterem naj se tvoje ime hvali ve¬
komaj.“ 2 ) Saro pa je opominjal: „Sara, vstani, in prosiva
Boga, midva sva namreč otroka svetnikov, in se ne smeva
tako združiti, kakor neverniki, ki Boga ne poznajo." 3 )
Ta dva čista, pobožna človeka sta bila drugi drugemu od¬
ločena; Bog ji je združil, ter njima in njunemu zarodu
obilen blagoslov podelil.

S takimi svetimi mislimi je šla Elizabeta, kraljeva
hči iz Ogerskega, še prav mlada k poroki z blagim, po¬
božnim Ludovikom, deželnim grofom turinškim. V dvaj¬
setem letu svoje starosti je bila že vdova, mati s štirimi
otroci, in štiri leta pozneje, 1231, je umerla ko prava
svetnica, tako da je bila kmali potem svetim prišteta in
sploh češčena.

Enako slovi sveta Frančiška  rimska. Bila je v
vsih stanovih življenja in v vsih je sveto živela: ko de¬
vica, žena, vdova in nuna. Rojena v Rimu 1384 od ime¬
nitnih staršev, je z mladega razodevala vse znamnja pri¬
hodnje svetosti, in zelo je sovražila vse, kar bi bilo zoper
sveto sramežljivost. Naj raji bi bila šla v samostan; pa
iz pokorščine do staršev je že v dvanajstem letu svoje sta-

*) Tob. 6, 17. 2 ) Tob. 8, 9. 3 ) Tob. 8, 4. 5.

2 *

— 20  -

rosti v zakon vzela blagega mladenča ter je štirdeset let
v tej zakonski zvezi živela ter natanko spolnovala svete
dolžnosti ko kristjana, žena, mati, hči in sestra. Vbogajme
je silo rada dajala, in uboštvo je zavoljo Kristusa tako
ljubila, da je berače, ki so v njeno hišo dohajali, prosila,
naj ji dajo terdih černih skorjic naprošenega kruha in naj
zanje raji vzamejo njenega nar boljšega kruha; te skor¬
jice je potlej s posebno pobožnostjo in s posebnim veseljem
vživala, ker so jih ji dajali ubožci zavoljo Kristusa. Veliko
je premogla pri vsih, tudi nar imenitnejših družinah v Rimu,
ki so bile ž njo večidel v rodu, in povsod jo je spremljal
blagoslov in mir. Za otroke je v vsakem oziru imela nar
veči skerb, in neprenehoma je prosila Boga, naj bi vsem
dal milost živeti tako, da bi gotovo prišli v nebesa in da
bi se nobeden njenih otrok ne pogubil. Ker je bila samo¬
stanskemu življenju silo vdana, je vstanovila samostan za
benediktinarice, ki še v Rimu v tisti hiši služijo Bogu, in
po smerti svojega moža se jim je sama pridružila in je
umerla v veliki svetosti v 56. letu svoje starosti, 1440.

III. čistost v vdovskem stanu.

O čistosti v vdovskem stanu je dovolj povedati to,
da vdovska oseba se mora obnašati ravno tako, kakor pred
zakonom v deviškem stanu. Ako hoče namreč vdovska
oseba iz pametnih vzrokov zopet v zakon stopiti, se mora
do nove poroke ravno tako obnašati, kakor deviška oseba
pred zakonom, o čemur smo že govorili. In ako je vdovska
oseba sklenila ne več stopiti v nov zakon, se mora ravno
tako obnašati, kakor devica, ki je že prepričana, da bo
tudi stanovitna v deviškem stanu, in o tem bomo precej
kaj več govorili. Najpoprej pa povemo podučen zgled.

— 21  —

Leta 1601 je na Francoskem plemenita gospa na na¬
glem prišla v vdovski stan: moža ji je na lovu po nesreči
ustrelil dober prijatelj, ker je skozi germ gledaje mislil zver
ustreliti. V silni žalosti je stala devetindvajsetletna vdova
s štirimi otroci pri mertvem truplu nepozabljivega moža,
in še veliko let pozneje se je zastran njegove zgube po¬
tolažila le s tem, da si je z vso močjo prizadevala popol¬
noma vdati se v Božjo previdnost. Bila je še mlada; imela
je plemenito ime, veliko bogastvo, čudovite dušne lastnosti
in tako vnanjo lepoto, ki se le pri čednostnem človeku
nahaja. Zato jo je že čez leto snubil prebogat plemenit-
nik, ki ga je tudi njen oče priserčno ljubil; zato je tudi
s prošnjami, solzami in vdevanjem silil svojo hčer, da bi
se z njim zaročila. Enako so jo tudi vsi drugi rodovine!
naganjali, da naj privoli. Vdova je bila pa prepričana, da
mora po Božji volji v popolni čistosti stanovitna biti. ko¬
likor sem mogla", piše sama, „sem se terdo oklenila dre¬
vesa svetega križa, ker sem se bala, da bi mi toliko pri¬
jetnih glasov serca na posvetno ne nagnilo." En dan po¬
sebno so bile te skušnjave tako dolge in hude, da se je
vdovi dozdevalo, da bo njeno stiskano serce onemoglo
Kar zapusti drušino svojih sorodnikov, se zaklene v svojo
sobo in dolgo moli in joka; na to vstane, in stori, na kar
je že dolgo mislila. Vzame šilo, ga razbeli v ognji, ter si
vžge na persih, tam kjer je serce, presveto ime Jezus
globoko v meso, da bi si tako serce zapečatila za večno
zvestobo do Jezusa samega in ga vsaki drugi ljubezni za-
perla. Razbeljeno železo je tako deleč seglo, da je kome
ustavila kri, ki je obilno tekla iz te junaške rane. Na to
pomoči pero v kri od serca in piše obljubo popolne či¬
stosti v vdovskem stanu. To se je prigodilo 1606; — sveta
Johana Frančiška Šantalska  je ta čudna vdova. Z

- 22  -

junaško zvestobo se je storila vredna vseh milost, ki jih
ji je bil Gospod pripravil; pozneje je, pod vodstvom sv.
Frančiška Salezija, ustanovila red salezijanski. Trideset
let po tem prečudnem zapečatenji svojega serca je umerla;
ko so nune umivale njeno sveto telo, so našle tam, kjer
je serce, sladko ime Jezus vžgano v spokorjeno usušeno
meso s čerkami, ki so bile en pavec dolge, in spodej
križec. J )

To je gotovo, da se je takemu nenavadnemu dejanju
bolj čuditi, kakor je pa posnemati; pa duha tega dejanja naj
posnema vsaka duša, ki jo je Bog poklical k popolni či¬
stosti, duha: serce z molitvijo, čuječnostjo, mertvenjem ali
zatajevanjem, zvestobo vsaki svetni ljubezni zapirati in
samo le za čisto ljubezen Gospodovo živeti. Kogar pa
Gospod zarad okoliščin kliče k novemu zakonu, naj stopi
v zakon, pa le v strahu in v ljubezni Gospodovi. Oboje
uči tudi sveti Pavel. Kakor devicam, tudi vdovam svetva,
v tej popolni čistosti ostati, in se ne z novega možiti, če
ni posebnih vzrokov, ki bi voljo Božjo za zakon naznanjali.
„Rečem pa neporočenim in vdovam: Dobro je zanje, če
tako ostanejo, kakor tudi jaz. Ako pa niso zderžljivi, naj
se dajo poročiti: Bolje je namreč v zakon stopiti, kakor
(v nečistem poželenji) goreti. 1 ' 2 ) „Spoštuj vdove, ktere so
res vdove. Ktera je pa res vdova in zapuščena, naj upa v
Boga, in naj prebije v molitvah in prošnjah noč in dan . 11
Od tistih pa, ki nočejo biti prave vdove, ampak žive po
šegah sveta, pravi apostelj: „Ydova, ktera v sladnosti živi,
je živa mertva“, to je, je v živem telesu na duši mertva.
— „Zraven so pa tudi lene in se navadijo po hišah ho-

*) Em. Bougaud, Franziska von Chantal. Freiburg i. B.,

Herder 1869, I. zvezek, str. 291 — 294.

2 ) I. Kor. 7, 8. 9.

23

diti; in niso samo lene, ampak tudi jezične in radovedne,
in govore, kar se ne spodobi." J )

IV. Popolna čistost v deviškem stanu.

V deviškem stanu so oni, ki imajo terden sklep, ne
samo nobenkrat nečistega greha ne storiti, ampak tudi
nobenkrat ne v zakon stopiti in devištvo do smerti. zavoljo
Kristusa ohraniti. In ta sklep je ali samo terdna volja, ali
je pa tudi lahko z obljubo Bogu storjeno poterjen; obljuba
se pa stori ali samo natihoma pred Bogom, ali pa pred
namestnikom Božjim (n. pr. pred redovnim vikšim), ki na¬
mesto Boga obljubo sprejme. V teh prigodkih imamo naj
višji stopnjo čistosti, ki se imenuje devištvo,  kakor smo
že to vse zgorej povedali.

Kakor se človek zastran čistosti obnaša, od svoje na¬
ravne človeške vrednosti ali višje ali pa nižje stopa. De¬
vice, ki s čistim sercem v zakon stopajo, in zakonski, ki
v svojem stanu kerščansko sramežljivost ohranijo, stoje na
stopnji prostega kristjana: Kteri pa — v zakonu ali zunaj
zakona — Gospoda z nečistostjo žalijo, se v tem dejanji
znižajo do natore nespametne živine, ker zoper pamet silo
mesenega nagnjenja slušajo, in pod živino k delom hudob¬
nega duha, ker nesramnost počenjajo zoper spoznano voljo
Božjo in vkljub svarjenju svoje vesti. Nasproti pa oni, ki
stanovitno v devištvu žive, se tako vzdigujejo, najpervo k
angeljski natori, ker si prizadevajo čisto živeti, kakor an-
gelji, pa potem tudi nad angelje, ker imajo angelji svojo
čistost le kakor prelepo lastnost,  ktero jim je Bog dal,
brez skušnjave, brez vojskovanja, torej tudi brez zasluženja

] )  Tim. 5. 3—15.

— 24  -

in brez plačila; deviški ljudje pa imajo svojo čistost kakor
čednost,  ker so k hudemu nagnjeni, in jih stane toliko
čuječnosti, vojskovanja, truda, zvestobe in premagovanja,
da čistost ohranijo. Tako se povzdigujejo k prečisti De¬
vici Mariji, ki je nar višji zgled vsega devištva, in se bli¬
žajo človeštvu Jezusa Kristusa, v kterem je korenina in
pervi vir vsega devištva in izvira v Marijo in vse tiste, ki
so kdej v neomadežanem devištvu živeli ali bodo še živeli.

Ker se deviške duše pervemu viru vsega devištva,
včlovečenemu Bogu Jezusu naj bolj bližajo, se ni čuditi,
da se vanje tudi naj obilnejši radodarnost Jezusa Kristusa
razliva. Sveta Meh til da iz Helfede je nekdaj vidila in
spoznala v nadnatornem razodenji „naj prijaznejši in naj
ljubeznjivši naklonjenost Božjo do devic"; ko se pa z ve¬
liko hvaležnostjo čudi takemu velikemu Božjemu ponižanju,
ji Gospod reče: „V treh rečeh sem poveličal device pred
vsemi svetniki. Naj pervo v tem, da jih ljubim pred vsimi
stvarmi. Ko mi je (Marija) perva izmed devic obljubo
čistosti obljubila, sem se nagnil k njej v toliki milosti, da
sem prišel z nebes in se ji popolnoma vlil, da bi se že
enkrat izpolnil večni sklep odrešenja sveta. Druga je, da
sem device nad vse obogatil, ker vse, kar koli imam do¬
brega, in vse, karkoli sem terpel, sem njim dal v posebno
lastnino. Tretja je, da sem jim dal slavo nad vsimi drugimi
zveličanimi, zakaj kadar gredo k meni, se vzdignem in se
nagnem k njim, ter jim podelim posebno skrivnostno pri¬
govarjanje in jih pred vsim sprejmem v milost nar tesneji
sklenitve." Svetnica reče: „Oh presladki Bog! kakošne
morajo biti zveličane device, ki si jih izvolil k tolikemu
predstvu?" Gospod odgovori: „Plemenite, bogate in lepe.
Zakaj prava devica, ki sem sijozatako nevesto izvolil, bodi
plemenita v-ponižnosti. Ona naj se za nič ima in naj ve-

25 -

liko bo]j želi, da bi bila med vsimi stvarmi zaničevana in
malo čislana. Kolikor ponižnejši je, toliko plemenitejši bo
v nebeški časti. Svojo ponižnost bom dodal njeni poniž¬
nosti, tako da bo iz moje ponižnosti nar višji plemenitost
dosegla. Potlej bodi lepa, to je, poterpežljiva. Zakaj koli-
likor poterpežljivši, toliko lepši se bo vidila iz mojega
terpljenja in v svoji slabosti. Tudi ji bom k popolni le¬
poti dodal svetlobo, ki sem jo imel od Očeta pred za¬
četkom sveta. Devica bodi poslednjič tudi bogata v čed¬
nostih. Naj si nabira zakladov sleherne čednosti, in tem
bom potlej dodal preizverstne bogastva svojih milost, tako
da bo preobilna in prebogata v večni radosti.“ J )

Stari pregovor pravi: Kar se ne pozna, se ne more
poželeti. Kdo bi hotel imeti stroške in trud, da bi izko¬
paval zaklad, ki še ne ve, kje je skrit? Koliko devic bi
iskalo in našlo, ali prav za prav ljubilo in varovalo pre¬
lepi zaklad devištva, ker ga že v sebi imajo, ko bi nje¬
govo ceno le poznale! Sveti Hilarij  je bil nekdaj oženjen
in je imel hčerko. Po smerti svoje žene je bil zarad svoje
pobožnosti in učenosti v mašnika, potem v škofa posvečen, ter
je bil velik svet cerkven učenik, ki je za Boga in njegovo
Cerkev veliko delal, pisal in terpel. Ko je zavoljo svete
vere v pregnanstvu živel, je njegova hči odrastla in mla-
deneč jo je snubil. Ni bila sicer zoper to, da bi ga vzela
v zakon, prepustila je pa poslednjo besedo očetu; pisala
mu je vse ter ga je prosila odgovora. Odgovoril je pa
takole: Ne prepovedujem ti zakona s tem mladenčem,
vendar se pa še sedaj ne zavezuj; ker tudi jaz sem mislil
na ženina; kmali se vernem iz pregnanstva in ti sabo pri-

*) Das Buch der geistlichen Gnaden. Regensburg, Manz 1857.
Stran 56—58.

— 2G -

nesem njegovo podobo; potem primerjaj, prevdarjaj in od¬
loči za tega ali za unega. — Škof pride in ji da podobo,
bila je bridka martra, in Jezus je bil ženin, na kterega je
oče svojo pobožno hčer spomnil, ali bi se mu ne hotla v
vednem devištvu ko nevesta posvetiti. Devica hitro sklene
in se zaroči s Kristusom v vedni čistosti. In ne dolgo
potem je bila na smertui postelji; škof ji prinese sveto
popotnico ter ji kaže sveto Hostijo, rekoč: Glej moja hči,
tvoj ženin pride in te povabi k večnemu ženitvanju v ne¬
beškem veselji. — In šla je v večno slavo.

Kdo pa more to slavo popisati? Nekdaj je pokazal
Jezus sveti M eh tildi  vse verste svetnikov in njih nepre¬
cenljivo čast in vrednost ter je rekel: ,,Glej! kolike reči
je milost mojega serca storila v prerokih in aposteljnih in
v vseh svetnikih. Kako izverstno je njihove dela spopol-
nila in jih obogatila čez vse njihove zasluženja! 11  Ko pa
veličastvo slehernega s posebnim veseljem ugleda, vidi tudi
device v njihovi lepoti in v njihovem veselji, in sicer v
višji stopnji kakor druge. Na to reče Gospodu: „Glej,
moj Gospod! ker si devicam iz skrivnostne ljubezni toliko
čast dodelil, prosim te, uči me, ktero je naj večji veselje
v njih?“ Gospod pravi: „Kako hočeš vediti velike reči,
ker naj manjših reči v tem življenji ne moreš razumeti?
Vendar te hočem nekaj o njih učiti. Bog, moj oče, ima
vsako čisto dušo tako rad, in čaka njenega prihoda s to¬
likim veseljem, kakor koli kralj svoje edine neveste. In
ob uri ji grem naproti, rekoč: „Pridi, moja prijatlica, pridi
moja nevesta, pridi, venčana bodeš!“ — In nekdaj je Boga
hvalila za dobroto, da je Bog Marijo od vekomaj pred vsemi
izvolil, in si jo za naj vrednejši Mater pripravil, jo po¬
svetil, jo vodil, da ni nikdar greha poznala in po navdih-
njenji svetega Duha je pervo obljubo čistosti Bogu storila.

— 27 —

Gospod je odgovoril: „Nobene stvari, ne v nebesih ne na
zemlji, toliko ne ljubim, kakor deviško čiste." Služabnica
Božja je pa vprašala: „Oh, moj Gospod! če je temu taka,
prosim te, povej mi, ktere so pa tako deviško čiste, da
jih pred vsemi ljubiš?" Gospod je odgovoril: „Tiste, ktere
se nikdar niso prederznile zapustiti devištva ne v željah,
ne v volji." Mehtildapa pravi: „Kaj bodo pa storile tiste,
ki so v tem kaj zamudile?" Gospod je odgovoril: „Te naj
se očistijo s spovedjo in s pokoro, in v veliki radosti in
v velikem veselji bodo tudi one v družbi čistih devic pre¬
bivale. Vendar polne notranje ljubeznjivosti, s ktero se
čisti vir mojega Božjega bitja v une razliva, te ne morejo
več občutiti." l )

Se ve, da se stan devištva ali zakona ne sme voliti
v lastni samovoljnosti ali svojeglavnosti, in se tudi ne sme
določevati le po zapovedi ali prepovedi staršev, ampak
Bog sam ga določuje, kakor je Bog sam tudi človeka
vstvaril in odrešil. Stan, ki ga je Bog odločil, moramo
po kerščanskih pravilih spoznavati, in potem zvesto in
stanovitno si zanj prizadevati, in se ne dati motiti dozdev¬
nim, po vnanjem še tako lepim vzrokom. V tretjem sto¬
letji je živela v Tivolih pri Rimu blaga devica, Vikto¬
rija,  ki je le Jezusa priserčno ljubila; starši pa so jo
hotli dati za nevesto bogatemu Rimljanu, ki je bil neje-
vernik, in mu je bilo Evgenij ime. Nad tem se je devica
zavzela in je rekla, da bi še kristjana ne hotla vzeti v
zakon, koliko manj pa nejevernika! Starši pa ji pred oči
stavijo: Ravno zato, ker je nejevernik, ga vzemi v zakon,
da ga za kerščanstvo pridobiš in v nebesa pripeljaš. To
je pomagalo, Viktorija je zdaj privolila. Imela je pa dobro

*) Buch der geistlichen Gnaden. Str. 293—296.

— 28

prijatlico, Anatolijo  po imenu, ktero je tudi nejeverski
mladeneč Avrelij  po imenu snubil, ki je pa Jezusu zvesta
ostala, in prav kratko rekla: ,,Jaz sem že izvolila in ni¬
mam vzroka kesati se svoje volitve/' — Avrelij si vse
prizadeva pripraviti Anatolijo k privoljenju, pa zastonj.
Oberne se tedaj do Evgenija, snubača Viktorijinega, in ga
prosi, naj bi Viktorijo napravil, da bi svojo prijatlico k
privoljenju prigovorila. Viktorija tudi obljubi in gre k svoji
prijatlici Anatoliji ter ji govori: „Glej, moja prijatlica, s
pervega sem bila tudi jaz tvoje misli, in nobena reč na svetu
bi me ne bila v mojem sklepu omajala, kakor le misel,
nejeverskega Evgenija v pravo Cerkev pripeljati in tako
njegovo dušo rešiti. Saj si v enakih okoliščinah, in si
lahko enako veselje napraviš, če hočeš Avrelija v zakon
vzeti." — Anatolija ji reče: „0 moja ljuba Viktorija, zma¬
gaj hudobijo satanovo, in bodi v resnici zmagovavka, kakor
si po imenu. Ko se je mogel svet z ljudmi napolnovati,
je rekel Bog ljudem: Rastite, množite se, in napolnite
zemljo; sedaj pa, ko na svetu ljudi ne manjka, je prišel
Sin Božji z nebes na zemljo, da bi nam oznanil nebeški
nauk, in ta nam neprenehoma kliče: Rastite v veri, mno¬
žite se v ljubezni in napolnite nebesa, ker približalo
se je nebeško kraljestvo." To je bil odgovor na Viktorijin
ugovor, da Bog zakonskega stanu ni pozabil, ker so bili
tudi očaki, preroki in drugi prijatli Božji oženjeni in je
Bog njih zarod blagoslovil. Na to začne Anatolija s tako
sveto gorečnostjo govoriti o deviški čistosti in o velikem
plačilu in veselji, ki ga ima čista duša od Boga pričako¬
vati, da je Viktorija začela omahovati. Anatolija ji pravi:
„Ljuba moja prijatlica, tisti dan, ko sem ceno svoje dra¬
gotine med uboge razdelila, sem imela sanje, v kterih se
mi je prikazal mladeneč, ki je bil z zlatim vencem venčan,

29  -

v škerlat oblečen in ves z dragimi kamni obsut. Ta mla-
deneč mi je rekel z vso ljubeznjivostjo in s preveselim
obrazom: „0 devištvo, ki si zmirej v svetlobi in nikdar
ne v delih teme! Devištvo je kraljev škerlat, ki tiste, ki
so vanj oblečeni, čez vse človeške otroke povzdiguje. De¬
vištvo je dragi kamen neprecenljive cene, devištvo je ne¬
zmerno velik zaklad kralja vseh kraljev. Tatje ga sku¬
šajo od vsih strani vzeti njim, ki ga posestvajo; glej tedaj,
da ga ohraniš z vso mogočo zvestobo, in boj se tolikanj
bolj, da ga ne zgubiš, ker ga še imaš v popolni stopnji."'
Ko na to Anatolija kliče: „Voli tedaj med umerljivim, ne-
jeverskim ženinom in med neumerljivim, neskončno sve¬
tim!“ reče Viktorija: „Preljuba prijatlica! Tudi jaz hočem
tako storiti. Jezus Kristus, tvoj ženin, bodi tudi moj ženin
vekomaj. Hvaležna sem ti, da si mi pokazala zvijačnost
hudobnega duha, ki bi me bil z upanjem, pridobiti neje-
vernika in dušo rešiti, skorej ob moj zaklad pripravil. Se¬
daj je in ostane moj nepreklicljivi sklep, jaz hočem z de¬
viško obleko čistosti živeti in tudi kdej umreti. 1,  — Sporočile
ste ta svoj sklep snubačema, in zato ste bile ko kristjani
zatoženi in umorjeni. Tako se je vencu devištva pridejal
venec mučeništva, in njuno večno veličastvo je še enkrat
tako veliko.

Ginljivo je in nedopovedljivo, s kakošno ljubeznijo in
stanovitnostjo so se device, ki so bile svoj poklic k vedni
čistosti enkrat dobro spoznale, Jezusa samega terdno der-
žale in s kolikim veseljem so se trudile in terpele in se
mučile, da so svoj zaklad ohranile. Proti koncu unega
stoletja je bila na polotoku Koreji rojena devica, z imenom
Juli  ta  Kirn.  Njeni starši so bili sicer kristjani, pa so
vendar hotli svojo hčer k možitvi siliti; ali ona je svoj
poklic k vednemu devištvu dobro poznala. Ker so jo pa

30 —

starši le še zmirej nadlegovali, si je sama vse lase z glave
spulila, da bi jo zarad te skazbe pri miru pustili. In ven¬
dar starši še niso odjenjali in so rekli, lasje bodo zopet
zrastli, in potem bomo že vidili. Med tem se je pa začelo
preganjanje kristjanov 1801, in Julita je z doma ubežala,
in je dobila pribežališče pri kristjanu. Pozneje je bila pa
kakor kristjana v ječo veržena in pri dveh sodnijah zarad
svoje vere strašno mučena; tako si je pridobila 1839
dvojni venec nebeške slave.

če je bila pa tudi taka devica postavljena med naj
višji pozemeljske dobrote in naj strašneji pozemeljske
muke, vendar zavoljo tega le en trenutek ni omahovala v
svoji zvestobi do Kristusa. Sveto Suzano  je oče ker-
ščansko zredil, in stric, sveti papež Kaj, ‘) podučil o visoki
vrednosti vednega devištva. Bila je v rodu cesarju Dio¬
klecijanu, kteri jo je hotel svojemu posinjencu Galeriju
Maksimiljanu dati za ženo, bila je namreč silo berkka.
Ona je pa to snubljenje naravnost odbila. Sedaj so jo pa
z vsimi zvijačami zapeljevali, potem ji na vso moč žugali,
potlej jo dolgo z mnogimi grozovitnimi mukami mučili;
poslednjič so ji na teznici vse ude raztergali in na zadnje
so jo obglavili. Vse je rada terpela, stokrat raji, kakor
da bi bila žena prihodnjega cesarja.

Devištvo se naj lože v samostanu goji in ohranuje.
„Vi niste od tega sveta, jaz sem vas iz sveta izvolil",
pravi Kristus. „Torej pojdite zmed njih in se ločite, reče
Gospod, in nečistega se ne dotaknite. In jaz vas bom
sprejel, in bom vaš oče, in vi bote moji sinovi in moje
hčere, govori vsegamogočni Gospod." * 2 ) Kakor Noetov golob

') Kaj je bil brat njenega očeta, 30. papež, od leta 283 do
296., ko je 2 a Kristusa mučeniško smert storil.

2 ) II. Kor. 6, 17. 18.

— 31  —

nikjer v potopu ni našel prostora, kjer bi bil počival in se
je hitro zopet vernil v Noetovo barko, tako hrepene take
duše tudi po barki samostanovi. Redovniški stan je sveta
gora, ki ima v sebi jame zlata in drazih kamnov, to je,
naj lepši čednosti in naj močnejši pomočke spolnovati jih.
Se ve da se ti nebeški dragi kamni ne dobivajo brez ve-
licega truda. In če se marsikterim posvetnjakom redov¬
niški stan dozdeva le kakor mertvo drevo, brez perja,
cvetja in sadu, je to veči zmota, kakor ko bi dobro sadno
drevo imel za mertvo, ker ravno po zimi nima perja. Naj
le pride spomlad, poletje in jesen, in vidilboš, kako obilno
perja, cvetja in sadu bo imelo. Kdor noče biti krivičen in
slep, mora spoznati, da izmed vsih stanov ga ni, kteri bi
bil več sadu rodil za človeški rod, kakor redovniški stan.
V sedanjem času pa, ko bi oni, ki se imajo sami za cvet
v tem veku, nar raji Kristusa iz človeštva pregnali in vse
kerščansko iztrebili, se redovuiški stan od te strani se ve
da ne more nadejati priznanja, toliko več pa sme priča¬
kovati ljubezni in pomoči od kerščanskih in čistih duš. —
V zgodovini vsih omikanih ljudstev nekdanjih časov,
pravi sloveč mož (Moehler), najdemo sled mništva. Le pri
divjih  ljudstvih ne morejo nikakoršnega sledu mništva
najti, in le njim nasprotne preolikane ljudstva so, kakor
se dozdeva, nagnjene k pogubljanju in sovraštvu mništva.
Tam je duhovno življenje pretopo, da bi mniha rodilo*
tukaj  preslabo, da bi ga ohranilo." Vendar upamo, da
bo zmiraj dobiti tacih duš, ki razumevajo, kar je Gospod
nekdaj sveti Mehtildi v prikazni pokazal. Vidila je presveto
Devico Marijo in brezštevilno trumo devic pred sedežem
svojega Božjega Sina. „In glej, od presladkega Serca, v
kterem je skrita obilnost vsega zveličanja, je izhajala trojna
zlata vervica, ki se je vila skozi ljubijoče serce deviške

— 32 —

Matere in skozi serca vsih tako daleč, dokler se ni od
serca poslednje device zopet vernila in šla v Božje Serce
in tako s čudovitim izpeljevanjem tako rekoč kolobar na¬
redila. ... S podobo trojnate vervice se je naznanjala
ljubezen vselej presvete Trojice, Očeta, Sina in svetega
Duha, ktera na prošnjo presvete Device Marije ljubijoče
serca devic s čudno sladkostjo prešinuje in jih ž njo zdru-
iuje, kakor pravi sveto pismo: Devištvo naj bolj Bogu
približuje." V tej trojni zlati vervici je pa še drugi po¬
men, namreč sklenitev serca devičnega s presvetima ser¬
cema Jezusa in Marije s tremi svetimi redovniškimi ob¬
ljubami.

V gorečem hrepenenji, se s to trojno zlato vervico
za vselej z Božjim Sercem Jezusovim skleniti in ko ne¬
veste Kristusove odverniti od sebe vse, kar je manj kakor
Bog, je od časa svete Marte, ki je nekdaj Gospodu stregla,
in je bila pozneje gotovo perva prednica kerščanskih devic>
ki so skupej živele, brez števila devic redovniški stan iz¬
volilo in v ta namen premagalo vse, kar jim je svet s pri¬
lizovanjem obetal, ali kar je zžuganjem in z grozovitostjo
zoper nje počenjal, da bi jih od redovniškega stanu od-
vernil. Sveta E vf ra zija,  tudi imenovana Evpraksija, je
bila bližnja sorodnica cesarju Teodoziju Mlajšemu, in njen
oče je imel na njegovem dvoru imenitno službo. Po nje¬
govi smerti je bežala mati male Evfrazije skrivaj v Te-
bajdo v gorenjem Egiptu, da bi imela mir pred naganja-
njem tistih, ki so jo hotli siliti v novi zakon, in je tam
živela s hčerko blizo nunskega samostana naj ostrejega re¬
dovniškega duha. Nekega dne ji reče hči Evfrazija, da si
je ženina Jezusa izvolila, in da mu hoče v vednem de-

*) Bueh der geistlicben Gnaden. Str. 185 —186.

vištvu služiti, kar ji je mati z veselimi solzami privolila.
Med tem jo je pa cesar ko svojo rodovinko nameuil za ne¬
vesto imenitnemu plemenitemu možu, ki ga je pred vsemi
ljubil ter je poslal v Egipt po Evfrazijo, ko ji je bila mati
že umerla. Evfrazija mu pa sporoči: Vedi, cesar, da imam
že druzega ženina, svojega Božjega Zveličarja, ki sem mu
vedno devištvo obljubila. Ali morebiti hočeš, da bom ne¬
zvesta Bogu, da bi v zakon vzela umerljivega človeka, ki
ga bodo kmali v grobu červi jedli? Le to te pa prosim,
da bogastva, ki sem jih po svojih starših podedovala, med
uboge in cerkve razdeliš. — In cesar je spoštoval voljo
svojih sorodnikov ter jo je spolnil. Evfrazija je pa tam
stopila v redovni stan, se je junaško vojskovala za čednost
ter je umerla z mnogimi čudeži poveličana, trideset let
stara, 410 po Kristusu.

Še ginljivši je, kar se pripoveduje o življenji Šte¬
fanije  iz Pfirta. „Bila je hči Friderika, nekdanjega grofa
iz Pfirta, tudi je bila čudovite vnanje berhkobe. Ko so
starši mislili jo omožiti, je prosila prečisto Devico Marijo
v neprenehani molitvi in ji je obljubila vsak dan skozi
leto 150 češčenamarij stoje opravljati in kolena pripogo-
vati in za zamero prositi, ko bi ji hotla ona, milostna to¬
lažnica vsili, pomagati k zgubi telesne lepote ali ji poslati
božjast ali hrezpametnost, da hi tako, za zakon nepri-
pravna, devištvo Gospodu vedno neomadeževano ohranila.
To molitev je redoma opravljala. Zato je uslišala premilostna
Mati Božja njene prošnje in Štefanija je začela v dekliških
letih za čudnimi telesnimi bolečinami bolehati in je prišla
ob zdravje, ki ga vse svoje življenje nič več ni mogla nazaj
dobiti, kolikor koli zdravil je tudi uživala. Zato so jo
starši izročili službi Gospoda in Stvarnika Kristusa v sa¬
mostanu Podlipo in pod pokorščino samostanskih pravil.

3

— 34 —

Tukaj je skorej 50 let živela; njeno telo je obnemoglo v
toliki nadlogi in neprenehani revi, da ves čas svojega živ¬
ljenja tudi en dan ni imela polajšanja. Poslednjič je bila
ta srečna duša rešena iz teh težav in očiščevanja; kakor
zlato, v ognji očiščeno, je bila čista in svetla z drugimi
tovaršicami usmiljenja preseljena v poslopje naj višjega
Kralja. Obilno plačilo za njene mnogotere težave in brid¬
kosti ji je bilo pri Gospodu prihranjeno.“ ')

Kako drago je pa mogla Hedviga  iz Gundelshajma
svobodo, le samo Gospodova biti, plačati, in kako boleče
in goreče se je mogla vojskovati zoper brezserčno suro¬
vost ljudi, je sicer malo verjetno, pa vendar gotovo spri-
čano. „V vasi Gundelshajmu pri Rufah, mestu v Alzaciji,
je bil hišni oče zarad premoženja, družine in rodu zelo
slavljen in češčen. Zaročil je bil svojo hčer, ktero je po¬
sebno pred svojimi drugimi otroci ljubil, ko je že bila za
možitev, po šegi sveta z nekim, ki je bil njemu enak. Ko
pride čas za poroko, se zberejo obojni starši in sorodniki,
in dotično deklico med nje pripeljejo, ženin pa stoji vštric
nje. Ko jo vprašajo: ali privoli v zakon z njim, odgovori,
da nikakor ne privoli, in še pristavi, da ne s tem, ne z
nobenim drugim po nobeni ceni noče zakona skleniti. So¬
rodniki se razserdijo, in jo pretepavajo, ji zaušnice dajejo,
jo s pestmi po ustih bijejo, ji lase pulijo in obleko tergajo.
Veržejo jo tudi za lase na ternje, ki jo bode in muči.

Ko starši tako grozovito zoper njo divjajo, ne morejo
druzega iz nje spraviti, kakor besede : da hoče obljubo

devištva, ktero je storila, nepremakljivo ohraniti, in raji
naj grozovitneji smert preterpeti, kakor deviško lepoto zgu¬
biti. Ko ženin vidi, da se devica svojega sklepa tako terdo

1 j  Lebensbesckreibungen . . . von Katk. v. Gebsweiler. Aus dem
Latern, von L. Klarue. Regensburg. Manz. 1863. Str. 115 —116.

derži, se mu smili, da jo tako grozovito mučijo in se od¬
pove pogojem, ki so mu bili v oziru ženitne pogodbe ob¬
ljubljeni. In tako se vernejo domu, ki so se bili sošli.

Stric dekličin pa prosi očeta njenega, naj jo njemu
izroči, če jo bode morebiti s prilizovanjem ali žuganjem
ali mučenjem pripravil k privoljenju. Ko jo dobi, jo dene
na konja počez, kakor se vreča v malen nosi. In tako jo
je skorej pol ure tepel po kerbtu in po straneh, tako da
je zarad neprenehanega tepenja devici kri obilno tekla iz
ust in iz nosa. Tako jo pelje gerdi hudobnež v svojo hišo.
Ko pride tje, obesi stric, ta kervoločni morivee, ki ni maral
za strah Božji, in je bil tudi ljubezni do sorodnikov po¬
polnoma pozabil, šibko deklico na ranto, na ktero so obleko
in pertiče obešali, za perste, dokler se spod nohtov kri
ne prikaže. Nohtovi so ji tudi v spričevanje tacega obe¬
šanja ostali do konca njenega življenja pokvečeni in so
bili gerdi viditi. Devica pa za to ne mara in ostane terdna
in stanovitna v svojem sklepu. Poslednjič jo verže v svi¬
njak, da bi v nesnagi in v smradu po toliko mukah pre¬
nočevala. Ko jo iz svinjaka izvleče, začne zarad hudih
udarcev in strašnega smradu bolehati, dokler ni tako hudo
zbolela, da so nad njenim življenjem obupali. ’) Stopila je
potem v dominikanski samostan Podlipa v Alzaciji, kjer je
tudi ko prednica v veliki svetosti živela.

Tako junaštvo slabe deklice bo neverni svet gotovo
le zmoto prenapete domišljije imenoval; kdor je pa veren,
bo gotovo čutil resničnost tistih besedi, ki jih je Evfrazija
govorila svojemu sorodniku: Cesar! ali hočem Božjega že¬
nina od sebe odverniti, da bi v zakon vzela človeka, ki ga
bodo kmali červi jedli?

1 ) Lebensbeschreibungen. . . Str. 121 —125,

3 *

Vendar naj bodo tudi verni tukaj naravnost svarjeni
zoper enostranost. Ker je verska resnica, da je vedno de-
vištvo sveteji in imenitneji kakor kerščanski zakonski stan,
in ker obljuba  sklepu več moči daje, bi lahko marsi-
kteri mislili, da ne morejo boljega storiti, kakor skleniti
vedno devištvo ohraniti in se k temu z obljubo Bogu za¬
vezati. V tem bi se pa lahko zelo motili in ko bi si pri¬
zadevali za to, kar je naj bolje, bi celo zgubili, kar je
dobro. Kakor smo že rekli, nobeden ne sme svojevoljno,
tudi ne po gnanji jpobožnosti, ki se hitro vname, sam sebi
poklica delati; Bog je, ki ga daje; naša dolžnost pa je
prevdarjati ga. In ki so poklicani v zakonski stan, naj z
Bogom vanj stopijo; ki mislijo, da so poklicani v deviški
stan, naj Boga zato zahvalijo in naj se ga vredne skazu-
jejo, kakor bomo pozneje povedali. Ne smejo pa prenaglo
in brez pomislika delati obljube, ki jim lahko sitnosti in
tudi nevarnosti pripravi. Vendar naj pa vsak dan ponav¬
ljajo sklep,  ki ni obljuba, popolno čisto živeti. Ko bi pa
vendar prejeli višjo milost, ki je z obljubo sklenjena, naj
se o tem s spovednikom posvetujejo. On bo privolil, s per-
vega za malo časa, kakor od spovedi do spovedi, od praz¬
nika do praznika; in ako se poterdijo, tudi za dalj časa.
Obljuba čistosti za vse življenje  naj se privoli le po¬
polno skušenim, in tudi tem praviloma še le takrat, kadar
so že višjo starost dosegli. Izjeme naj se le delajo iz
prav posebno imenitnih vzrokov. Vselej je pa pametno in
koristno, obljubi naravnost pristaviti omejenje, da škof ali
tudi spovednik naj ima pravico odvezati od obljube, ko bi
spoznal, da bi bilo to bolje za zveličanje spovedenčevo.

V tem, kar smo doslej povedali, je že veliko ome¬
njenega o vrednosti in lepoti čistosti. Pa je treba o tem
še natančneje govoriti.

37  —

C. Imenitne prednosti čednosti }> čistosti“.

čistost ima natorne in nadnatorne prednosti. Natorne
prednosti so tudi nejeverniki spoznali in se jim čudili;
nadnatorne prednosti so bile pa še Judom, dasiravno so
imeli Božje razodenje stare zaveze, komej nekoliko znane.
Sicer so nejeverniki in Judje spoznali devištvo za prelep
cvet, pa ne zavoljo njegove lastne vrednosti, da bi se
obranilo, ampak le tako, kakor imamo radi cvet na sad¬
nem drvesu, da naj namreč ob pravem času odpade in sad
rodi. Celo pod smertno kaznijo, kakor je bilo že zgorej
povedano, se je moglo devištvo ohraniti, pa le, da bi bilo
neomadeževano prineseno v zakon, v kterem naj bi se
spremenilo v čast matere. Brez primere višji nadna-
torno  vrednost devištva samo na sebi je jasno in popolno
spoznala še le Marija prečista Devica, vselej brezmadežna
nevesta Božja, po nadnatornem Božjem razsvetljenji, in pa
tudi sveti Jožef, naj veči izmed svetnikov, deviški rednik
Jezusa Kristusa.

I. čislanje čistosti tudi pri nejevernikili.

Zastran tistih, ki naj bi bili sredniki med Bogom in
med ljudmi, ker so imeli od ene strani prošnje ljudi v
stiskah in za odpuščenje Bogu, od druge strani pa povelja
in ukaze Božje ljudem sporočati, to je, duhovni, je še ne-
jevernikom ostalo pravo čutilo, da naj bi bili čisti, ko bi
se hotli brez prederznosti Bogu bližati in z vspehom za
ljudi prositi. Še celo vidimo pri nejeverskih narodih, da
so čistost toliko višje cenili in se ji čudili, kolikor bolj so
bili sami v mesenost zatopljeni, ker so vidili, da jo je tako
težko ohraniti in je k temu skorej nadčloveških moči treba.

— 38

To sicer pripuščeno zakonsko življenje po njihovih mislih
zaderžuje naj višji povzdigovanje k Bogu. Zato so naj raji
popolno deviške  osebe želeli za duhovsko službo. Per-
zijani so molili solnce za Boga in duhovnice solnca so
mogle device ostati. Tam, kakor tudi v Tibetu, na Ki¬
tajskem in Japanskem so bili nekaki minibi in nune. Nek
danji nejeverski modrijani na Gregovskem so imeli de-
vištvo za imeniten dar od zgorej, ki povzdiguje človeka
nad človeške nepopolnosti.

Nekdanji Rimljani so častili boginjo Vesto in za
službo v njenem tempeljnu je bilo odločenih šest izbranih
devic. Imenovale so se Vestalke  in so bile izvoljene
med šestim in desetim letom svoje starosti, in so se mogle
potem svoje službe deset let učiti, potem jo deset let oprav¬
ljati, in poslednjič deset let jo zopet na novo sprejete Ve¬
stalke učiti. Nosile so dolgo belo obleko obšito s škerlatom,
šapelj in zagrinjalo. V tej tridesetletni službi so pa mogle
device ostati in so uživale naj višje časti. Še konzuli, ki
so svet vladali, in cesarji, ki so se imeli za bogove in so
se dali moliti, so se Vestalkam umikovali in so jim pre¬
puščali častno mesto. In če so budodelnika k smerti pe¬
ljali in mu je Vestalka naproti prišla, so mislili, da je
sprava za njegovo zadolženje opravljena in so ga tedaj
spustili. Če se je pa Vestalka zoper čistost pregrešila, so
zapeljivca do smerti šibali; njo samo so pa živo pokopali.
Na tako imenovanem „ukletem polji 11  na Kolinskem hribu
(sedaj Kvirinalu) so izkopali podzemeljsko jamo in so vanjo
djali posteljo, malo kruha, mleka, vode, oglja in gorečo
svetilnico. Potem so šli po nesrečnico v njeno hišo in so
jo na mertvaških nosilih s černo odejo odeto nesli k grobu.
Tukaj je mogla po lestvici v jamo iti, lestvico so izvlekli,
jamo pokrili in sedaj je slišala ropotati perst, s ktero so

— 39 —

pokrov zasuli. Ta dan je bil žalovavni dan za mesto in
deželo, ker njeno pregreho so imeli za veliko nesrečo, ki
je zadevala vso deržavo. — Zares, prav koristno bi bilo
za mnoge kerščanske deklice, obiskati še to živo pokopano
v njeni jami, preden umerje: kako tii doli solze pretaka,
dokler imajo njene oči še kaj vode, kako svoj greh obža¬
luje in preklinja, kako svojega zapeljivca uklinja, kako
poslednjič obnemore in se v grozni obupnosti zgrudi, kako
lučica v svetilnici čezdalje temneje miglja in poslednjič
ugasne, in kako ona nazadnje v strašni samoti pogine!
Tako je kaznovala človeška pravica nejevernikov grešno
zgubo devištva; kako jo bo še le Božja pravica večnega,
samega tako hudo razžaljenega Sodnika kaznovala nad
toliko kristjani, ako s hitrim spreobernjenjem kazni ne od-
vernejo! Koliko jih je, ki jim ta zguba ni veči, kakor ko
bi bili kaj las z glave zgubili, ko se vendar beseda Kri¬
stusova o nespokornih tako strašno glasi: Eesnično, vam
povem, Ninivljani, nejeverniki, bodo vstali sodnji dan s
tem rodom in ga pogubili! V mestu Kucku na Poznanskem
se še sedaj vidi podzidje starega tempeljna solnčnih devic.
V njem je 1500 devic oskerbovalo službo, s ktero so solnce
molile. Te device so bile v osmem letu svoje starosti iz¬
brane in iz družin vzete, in niso smele odslej zunaj to-
varšic nobenega človeka več viditi, še očeta ali mater ne.
Vedno so mogle device ostati; ako je ktera padla, je bila
tudi živa pokopana, zapeljivec pa je bil obešen, ali pa sta
bila oba skupaj živa sežgana; zgodilo se je še celo, da so
bili z njo vred vsi njeni sorodniki sožgani in vsi drugi
prebivavci njenega rojstnega kraja pomorjeni.

Tudi nekdanji nejeverniki na Britanskem, Francoskem,
Nemškem in v Skandinaviji so imeli duhovnice, ki so mogle
deviško živeti, in nejeverniki v Paraguaji so zdravilnim

— 40 —

zeliščem le tedaj zdravilno moč pripisovali, kadar so z njimi
čiste roke zdravile.

II. Marija, naj popolnejši zgled, perva uče-
nica deviške čistosti.

Prej omenjene reči jasno pričajo, da so že nejever-
niki spoznali visoko vrednost čistosti. Da bi pa med ljudi
prišlo popolno spoznanje njene nadnatorne vrednosti, je
Bog ljudi k temu 6000 let še le pripravljal. In potem ni
poslal angelja, tudi ne posebnega preroka, ampak ne manj¬
šega učenika, kakor je on sam; večni Sin Božji sam se
je včlovečil in je prišel ko včlovečeni Bog. Njegovo pre¬
sveto človeštvo je naj globokeji korenina in poslednji vir
vsega devištva, Jezus je kralj, ženin in varh devic; nje¬
gova deviška mati Marija je popolni zgled vse čistosti, vsega-
devištva, ne mertev ali brezbistven, ampak živi zgled vsik
Čistih duš, vsih devic mati, učenica, varbinja in kraljica.

V ta imenitni namen je Bog preblaženo Devico Ma¬
rijo od vekomaj odločil, in jo je poslednjič vstvaril, ne le
tako čisto in brezmadežno kakor Evo, ampak tudi s toliko
popolnostjo svetosti in milosti, kolikoršne sicer noben
vstvarjeni duh, tudi naj popolniši med angelji ne more imeti;
le samo človeška duša včlovečenega Boga je bila še boga-
teji z milostmi. V tem visokem nadnatornem razsvetljenji
je spoznala Marija neizrekljivo vrednost popolnega devištva
zavoljo Boga, ter je sklenila to imenitno čednost iz lju¬
bezni do Boga vedno ohraniti. In da bi se v tem še bolj
uterdila, je svoj sveti sklep poterdila z obljubo pred Bogom,
če tudi ni bila, kakor drugi ljudje v nevarnosti zgubiti
svojega devištva, ker je bila brez izvirnega greha in hu¬
dega poželenja, torej tudi brez tistega nagnjenja k grehu,

— 41

brez tistih skušnjav in napadov hudobnega duha, ki nam
ko žalostni nasledki izvirnega greha tudi po svetem kerstu
še ostanejo. Pri vsem tem je bila pa za Marijo ohranitev
devištva vendarle zaslužna, ker se je pri vsem tem vadila
v vsih druzih čednostih, ki devištvo varujejo, sprem¬
ljajo in zaljšajo z vso popolnostjo, in je na devištvo samo
s toliko previdnostjo gledala, kakor sicer tudi naj svetejši
oseba še celo v tistih trenutkih ne more gledati, ko se
nahaja v naj veči nevarnosti. Živela je v domači samoti,
glej, kako je treba bežati pred vsimi prilikami, nevar¬
nostmi in priložnostmi; njene roke so vedno delale, njen
duh je neprenehoma molil; glej, kako se je treba ogibati
lenobe in njenih nevarnost in kako je treba vedne obhoje
z Bogom; govorila je le iz vzrokov, ki so bili Bogu do¬
padljivi, in je bila sicer tiha in molčeča; oči in ušesa je
imela v vsej čistosti, in še celo velicega angelja Gabriela
se je ustrašila, ker je v mladenčevi podobi k njej prišel
in jo je hvalil; v naj priprostejši obleki je hodila in vsled
pravega zatajevanja telesnih počutkov in vsih dušnih nag¬
njenj je bila vsa njena notranja in vnanja delavnost sveta
in Bogu dopadljiva.

III. Kako zelo Kristus deviško dušo ljubi in
kako drago jo je odkupil.

Ko si je bil večni Sin Božji preblaženo Devico Ma¬
rijo, to naj popolnejši lilijo, tako pripravil, je hotel sam
po svoji človeški natori iz nje izcvesti, kar je ni samo nič
ne omadeževalo, ampak jo je še spopolnilo. Glejmo sedaj
natančneje, kako Jezus Kristus sam popolno čistost ljubi
in kako drago jo je odkupil.

Poglejmo pred vsem: s kterimi osebami je Gospod

— 42 —

naj raji hodil? S čistimi deviškimi dušami. Mater si je
izvolil on, ki edini izmed vsih rojenih si je smel mater
izvoliti, naj čistejši izmed vsih devic, Marijo, ki se je v
oziru čistosti in milosti izmed vsih stvari naj bolj bližala
njegovemu svetemu človeštvu. Rednika sije izvolil svetega
Jožefa, naj čistejšega izmed vsih človeških otrok. V nje¬
govem naročji, na njegovem sercu je hotel počivati, njegov
zasluženi kruh jesti, po njegovem napeljevanji rokodelstva
se vaditi in ga častiti ko namestnika nebeškega Očeta. In
predhodnika si je odločil svetega Janeza Kerstnika, ki ga
je bil sam že pred njegovim rojstvom posvetil in ga je
pozneje v notranjem nagibal, da se je že ko otrok umaknil
vsej obhoji z ljudmi in da je v puščavi le z Bogom in
angelji prebival. In deviški apostelj Janez mu je bil naj
ljubši učenec, ki je smel na njegovih persih sloneti, in ki
ga je z Božjo modrostjo napolnil in ga je hotel v naj
bridkejši uri na Oljski gori pri sebi imeti. In še celo v
poslednjih smertnih težavah, v kterih je hotel brez vse to¬
lažbe, ki bi mujo nebesa in zemlja mogle dati, v svoji ker-
vavi daritvi biti, si je vendar to tolažilo obderžal, da ste
dve devici pri njegovem križu stale, Marija namreč in Ja¬
nez. Tudi sicer je otročiče posebno rad okoli sebe imel,
ker so čisti; saj je čiste duše že naprej imenoval zveli¬
čane rekoč: „Blagor jim, ki so čistega serca, ker Boga
bodo gledali. 1 * Ni se tedaj čuditi, da nam je Gospod to
čednost tudi tako drago odkupil.

V evangeliji nam pripoveduje Kristus od kupca, ki
je iskal dragih biserov. Ko je našel prav drag biser, je
šel in prodal vse, kar je imel in je kupil biser. V tem
kupcu je pa Kristus sam sebe popisal, in čistost je zares
biser med čednostmi, ki jo je Gospod tako drago odkupil.
Šel je iz nebes, da bi iskal bisera na zemlji, in 33 let ga

— 43

je iskal; in rad ga je iskal, ker biser je bil 'vsega truda
vreden. In poslednjič ga najde, pa cena je bila silno velika!
Ni mu bilo zadosti, da je dal zanj nebesa in zemljo; tudi
ne, ko bi bil še sto in sto Cvetov vstvaril in jih zanj dal;
večjo, boljšo, neskončno ceno je dal zanj, svojo presveto
kri, s ktero mu je tudi življenje samo ugasnilo. „Ker veste,
da niste s strobljivimi rečmi, z zlatom ali s srebrom re¬
šeni, ampak z drago kervjo Kristusa, kakor neomadeža-
nega in nedolžnega Jagnjeta." ’) In z veseljem je dal svojo
kri, in se je še celo že naprej veselil tega kupa, tega da¬
rovanja svoje kervi. In ko je svojo kri in svoje življenje
že dal in za to ceno kupljeni biser že dobil, si je dal, ka¬
kor da bi bila cena še premajhna, še serce s sulico pre¬
bosti, da bi še poslednje kaplje svoje kervi zanj plačaL
To je cena popolne čistosti; tako jo je cenil in kupil Božji
kupec, ki ve njeno ceno popolnoma prav določiti.

IV. Kako močno je Sin Božji devištvo že na¬
prej hvalil.

Pa že tudi sto in sto let, preden je v vidni podobi
na zemljo prišel, je Gospod svojo večno ljubezen do čiste
duše izrekel po ustih Salomonovih, ki je bil takrat še po¬
božen in Bogu prijeten. Pa še le potem, ko je Marija po¬
polno čistost naj popolnejše pred oči stavila, še le potem,
ko je Kristus za duše terpel, še le ko je sto in sto čistih
duš za Božjim ženinom hodilo, se je razumevalo, kar je
večni Sin Božji po Salomonu o čisti duši govoril.

V dolgi versti ljubeznjivih priimkov in prelepih po¬
dob naznanja Gospod svojo ljubezen do deviške duše in

V )  I. Pet. 1, 18. 19.

— 44

imenuje ob <  enem čednosti in lastnosti, s kterimi naj si
pridobi njegovo večno ljubezen. Nektere izmed njih bočemo
premišljevati.

1. „Jaz sem lilija,  pravi Gospod, da bi naznanil
svojo neskončno čistost, pa tudi moja prijatlica je med
Merami, kakor lilija med ternjem." r )  Vsaka duša je po
svetem kerstu lilija, in kakor hitro sklene iz ljubezni do
Boga čisto živeti, se ovije ko prelepi venec iz lilij okoli
glave in serca Božjega ženina, in se dene ko šopek iz
lilij v njegovo roko. Tisti pa, ki se z nečistim grehom
omadežvajo, so Gospodu kakor ternje, ta rastlina preklet¬
stva, ktere deviška zemlja ni rodila, in je še le po grehu
Adamovem vzrastla. Kakor je lilija naj lepši cvetlica, tako
je čistost naj lepši čednost. Ena sama- lilija napolnuje
cerkev, vso hišo z lepim duhom; tako prešinja čista duša
vse prebivavce v hiši z nadnatornim lepim duhom svojega
svetega zgleda. Lilija ne raste po strani, tudi ne navzdoli,
ampak naravnost kviško; tako se vzdiguje deviška čistost
naravnost proti nebesom, ne še le po dolgem in nevarnem
potu zemeljskih reči. In peresa na liliji so jeziku podobne,
in kolikor višji so od zemlje na steblu, toliko manjši so;
cčitno opominjevanje devicam, da naj svoj jezik berzdajo,
in da naj toliko bolj žive v sveti zbranosti svojega duha
in v tihoti in molčečnosti, kolikor višje hočejo k Bogu
priti. Pa lilija je občutljiva, čisto občutljiva; ako jo stisneš
ali le terdo primes, se že zlomi, zveni in segnjije. Tako
se mora tudi čistost zderžati vse neprevidne obhoje z vna¬
njim svetom, če ne, otemni in poslednjič tudi pogine. Zato
je treba za njo posebno skerb imeti: njen vert, njena
perva domačija je katoliška Cerkev, to pa v taki stopnji,

*) Via pes. 2, 1, 2.

— 45  —

da smemo reči, devištvo je izključljivo katoliška  čednost
in njeno oskerbovanje zavoljo Boga samo je nekako spo¬
znanje katoliške vere. Ker nejeverniki in Judje ne razu¬
mevajo njene cene same na sebi in tudi ne njene vedne
ohranitve, še krivoverci ne, dasiravno so kristjani, še tisti
katoličani ne, kteri imajo sicer vso sveto vero, pa nimajo
primernega obnašanja pravega katoličana. Pa tudi zato je
le katoliška cerkev prava domačija vednega devištva, ker
le v njej dobiva vse druge potrebščine, ki jih zahteva nje
gojitev, namreč vertnarja, ki so tri Božje osebe same. Ne¬
beškega Očeta Jezus sam imenuje vertnarja; ’) in sveti
Duh je že pri svetem kerstu z oblivanjem s čudovito mi¬
lostno vodo lilijo čistosti zasadil; in Božji Odrešenik jo
neprenehoma poliva s svojo lastno kervjo, po duhovno v
zakramentu svete pokore, v resnici pa pri svetem obhajilu,
popolnejši, kakor Magdaleno pod križem, ki je bila oblita
le s krvavo kapljo umerlega Gospoda. — Marija in angelji
in sveti pomočniki poslednjič pomagajo trem Božjim vert-
narjem pri oskerbovanji lilije. Pri vsem tem je pa lilija
čistosti v vedni nevarnosti zveneti, če je tudi dober plot
zoper nevarnosti ne varuje; nar boljši je pa plot tcrnjev
— plot mertvenja, zlasti oči, ušes, radovednosti, vsega
človeka, o čemur bomo pozneje govorili.

Kjer ni zatajevanja, lilija čistosti pogine, duša pade
v smertne grehe zoper čistost, vsaj v notranjem, če tudi
ne po vnanjem, in nečista  duša je le še strašen ter-
njevec,  strupena rastlina prekletstva, ki tudi druge lahko
smertno zbode. In kdo so ti drugi? Pred vsemi je Jezus
sam. Ta greh je ternjeva šiba, s ktero je bil Gospod tako
grozovito bičan; to so storili po vnanjem v djanji storjeni

Jan. 15, 1.

- 46  —

grehi; ta greh je ternjeva krona, ki je Gospodu glavo s
sto in sto ostmi prebodla; to so storili nečisti grehi v
mislih; ta greh je ternjeva krona okoli Serca Jezusovega,
to delajo grehi nečistih želja ; ta greh je veliki strašni
ternjev germ, v kterem je bil Jezus, Jagnje Božje, vjet in
k smerti peljan, to delajo vsi nečisti grehi skupej. — Ternje
pa, tudi natorno, in tudi, če nikogar ne bode, se mora
sežgati, koliko bolj se mora sežgati ternje nečistosti, ki
je Kristusa do smerti bodlo in tudi bližnjega smertno rani!
Le ogenj v peklu je mesto, ki ga je nečista duša zaslužila!
Pa glej, Božji Odrešenik, dasiravno s tem ternjem tako
boleče preboden, ve še za drugi ogenj za nečisto dušo, in
to je sveti ogenj nadnatornega popolnega kesanja, ki ubogo,
omadeževano dušo, ta strupeni ternjevec, spremeni v pre¬
lepi rožni germ.  Resnično, ako duša za svoje poprejšnje
nečiste grehe stanovitno pokoro dela, rodi vsaktere lepe
rože, nad kterimi ima Gospod zopet nar veči dopadenje;
najpervo rudeče  rože: temnorudeče kerščanskega spo¬
kornega žalovanja zavoljo kervi Jezusa Kristusa, ki jo je
z vsakim smertnim grehom z novega prelila; svetlorudeče
rože ljubezni in hvaležnosti za Jezusovo čudovito priza¬
nesljivost, da ji je po takih grehih take milosti podelil,
in da bi se ji sam raji dal še tolikokrat in tolikokrat kri¬
žati, kakor da bi jo precej po pervem smertnem grehu v
peklenski ogenj trešil; in belorudeče rože spokorne ne¬
dolžnosti, ki so tako lepe, da jih le lilija neomadeževane
čistosti same v lepoti presega. Spokorna duša rodi nadalje
bele  rože popolne čistosti odslej, kakor je primerno nje¬
nemu stanu; sme sicer stopiti v zakonski stan ali v za¬
konskem stanu živeti, samo da mora v notranjem in po
vnanjem, na duši in na telesu, ogibati se vsega, kar bi
Boga žalilo. In poslednjič je tudi še rumena, zlata  roža

- 47

večnega zveličanja, kakor pri sveti Magdaleni, pri sveti
Marjeti Kortonski in pri veliko drugih. O čiste duše, osta¬
nite vendar lilije nedolžnosti, nikar ne bodite ternjevci
nečistosti, in če ste se že v ternje prevergle, spremenite
se vendar v rožne germe resnične pokore!

2. Nadalje se Božji ženin čistim dušam pred oči stavi,
kako da z dopadenjem nanje gleda in se veseli njihovega
čednostnega življenja na tem svetu kakor dimnega
stebra iz kadila,  in ves radosten kliče: „Kdo je ona,
ki se iz pušave vzdiga kakor dimni steber iz dišav mire
in kadila in mnogoterega prahu dišavarjevega?“ ’) to je,
glejte ljubljeno čisto dušo, ki se spravlja iz puščave po¬
hujšanja, zapeljevanja in nevarnost tega sveta in me raz¬
veseljuje s ponižnostjo, molitvijo, pokoro in z veliko čed¬
nostmi! — Serce človekovo ima skorej podobo kadilnice, in
zares ima duša ta namen, da iz nje kakor iz kadilnice se
odslej k Bogu vzdiguje prijeten duh vsih čednost. Kakor v ka¬
dilnici žerjavica, mora v sercu ogenj ljubezni biti, ne samo
natorne, počutne ljubezni, ki serca ne posvečuje in Boga ne
Časti, še manj pa samo mesene ljubezni, ki serce omadežuje
in Boga z velikimi grebi žali, ampak svete ljubezni, ktera se
najpervo povzdiguje kakor plamen k Bogu samemu, in
potem še le vse tiste, in vse tako v ljubezni obsega, ka¬
kor je Bogu dopadljivo. V podobi dimnega stebra primerja
Gospod čisto dušo, kako krotko in ljubeznjivo se vzdiguje
od zemlje proti nebesom, kjer je njena prava očetovina.
In prav posebno so tri čednosti, iz kterih se nareja pri¬
jetni duh tega dimnega stebra: ponižnost in molitev, kterih
Podoba je kadilo, in zatajevanje, ki je njegova podoba
mira. Ako ima iz kadilnih zern zares prijeten duh priti,
mora na žerjavici goreti, se uničiti, potem se vzdiguje dim

’) Vis. pes, 6.

— 48  —

proti nebu. In ako hoče duša čistost neomadeževano ohra¬
niti, si mora to milost od Boga s ponižno molitvijo sprositi,
ker ni natorni dar, kakor telesno zdravje, ampak imeniten
nebešk dar, ki ga moramo, ker Bog tako hoče, prositi.
„Ko sem pa zvedil, da ne morem drugače zderžljiv biti,
kakor če da Bog, sem pred Gospoda stopil 11 , pravi modri,! 1 )
in ta molitev za čistost je prijetno kadilo iz kadilnice či¬
stega serca. To spoznanje pa, da človek svete čistosti
nima sam iz sebe, da je celo sam z vspehom od Boga še
prositi ne more, da more vse le z Božjo milostno pomočjo
doseči, to vterjuje tudi v čisti duši ponižnost, ki je
tako potrebna čednost, da tudi naj čistejši duša, ki je
že tudi skozi veliko let čistost neomadeževano ohranila,
čistost kmali zgubi, če za ponižnost ne mara, in si sama
čednost pripisuje, ali zaničuje druge, ki so padle. Za takim
napuhom pride padec. Pa tudi zatajevanje je [potrebno,
ker je poželjivost v človeku tako silno močna. Vse nag¬
njenja mora čista duša imeti v oblasti, vse nagone v redu.
Med tem, ko svet neprenehoma vse mesene želje spolnuje
in zmerom novo mikanje in želje zbuja in vedno kaj no¬
vega znajde jih nasitovati, 2 ) si mora tudi čista duša vse
prizadevati, resničnim potrebščinam zadostovati redovno in
priprosto z ozirom na Boga ter jim z modrim mertvenjem
marsikaj odreči, da uporno meso v podložnosti ohrani in
mu vzame moči, ktere bi v greh obračalo, in njega samega
kakor hlapca, ki ga močno v strahu imajo, sili, da službe
Božje ne moti, ampak jo še pospešuje.

Če  tedaj zgodovino svojega serca vpričo Boga prevdar-
jam, ali je bil v tej kadilnici zmirej le sveti  ogenj či¬
stosti? Ali je bilo kadilo iz nje vselej lepo dišeče pred

1 j _ Modr. 8, 21.

s ) To imenujejo ,,napredek 11  — se ve da k živalskemu!

— 49

Bogom in se je vzdigovalo iz ponižnosti, molitve in mert-
venja? Ali ni nikdar v njem pogubni ogenj nečistosti
gorel in ni kužnega smradu pohujšanja razširjal? Tedaj
bi se mogla ta kadilnica mojega serca popolno sežgati v
ognji popolnega kesanja, če ne, bi druzega ne ostalo kakor
peklenski ogenj večnega brezna.

3. Ta čista lilija, ta lepo dišeči dimni steber, bo
Sercu Božjega Odrešenika čezdalje ljubši, v čezdalje veči
obilnosti ji podeluje svoje milosti, sprejme jo za nevesto,
zaroči se z njo. „Moja sestra 1 *, pravi, „vsa si lepa, moja
prijatlica, in madeža ni na tebi. Pridi, nevesta moja, kro¬
nana boš!“ ’) Tox - ej ji da tri imena, ki ljubezen nazna¬
njajo: sestra, prijatlica, nevesta; kar je pa poprej bila,
tega ne pove; to je Bog na drugem kraji svetega pisma
povedal. Božji ženin spominja dušo: ,,Kadar si bila rojena,
nobeno oko ni nate pogledalo, da bi se te bil kdo usmilil,
in ti od tega kaj storil; ampak kakor zveržek si bila dan
svojega rojstva veržena na zemljo. Memo tebe grede pa
sem te videl v tvoji kervi ležati, in umil sem te z vodo,
in te opral tvoje kervi, in te z oljem pomazilil. In oblekel
sem te v pisano obleko, in dal sem ti zal venec na glavo,
in dosegla si kraljestvo. 11 2 ) Bila je tedaj na' 5 cesto veržen
otrok razupitik staršev. In zares, to smo mi od rojstva,
otroci jeze Božje, zavoljo greha pervih staršev v raji! In
vendar se je Gospod usmilil naše duše ter jo je 'Vzdignil
i z  naj večji revčšine injo sprejel za svojo sestro, za svojo
prijatlico, za svojo nevesto, potem ko jo je bil opral v vodi
svetega kersta. Sestra Jezusa Kristusa je duša po svetem
kerstu, deležna Božje natore, sestra in sosedinja svojega
Odrešenika. Sestra ima s svojim bratom enaki rod, enako

*) Vis. pes. 4, 7. 8. 2 ) Eceh. 16, 4 — 14.

4

— 50  -

plemenitost, sploh enake zmožnosti in enako obličje; to
pomenja vse darove in milosti Božje, ki jih je Bog čisti
duši le daroval brez njenega zasluženja. In prijatlica po¬
menja vse prednosti in čednosti, ki jih je tudi z lastno
sodelavnostjo z Božjo milostjo pridobila, in s kterimi je
Gospodu čezdalje podobnejši. Sedaj jo vzame Gospod za
nevesto k sebi, on, kralj nebes in zemlje, zatorej se tudi
povzdigne za kraljico in se povabi h kronanju: „Pridi,
kronana boš!" prejela boš krono, kakoršno ima Božji ženin
sam. Kakošno krono pa ima? Krono časti in veličastva
in slave, si le preradi mislimo; in to je zares njegova
krona; ima pa še drugo krono, ki je mogla kroni njegove
slave predbajati še celo zanj, tedaj gotovo tudi za njegovo
nevesto. Ali ne vidiš strašne ternjeve krone na njegovi
glavi in okoli njegovega serca? To je njegova perva krona,
krona bolečin in zasramovanja, krona vojske in boja, krona
težav in ran. To vse je mogel Gospod terpeti in tako iti
v svoje veličastvo, kjer je bil kronan s krono slave. Za
sedaj je tedaj Božji ženin kronan s ternjevo krono, kakor
je ali sedel na mučeniškem stolu v Pilatovi ječi, ali kakor
se je opotekal po gori Kalvariji pri Jeruzalemu, ali kakor
je visel na križu smertnik bolečin. In zares ima tudi
prava  nevesta Kristusova Gospoda ravno v teh skrivno¬
stih svoje ljubezni naj raji, tudi ona naj raji kliče: Res¬
nično, postal si mi kervavi ženin!" In poglavitna skerb
jo je, tudi za Gospoda terpeti, tudi krono zasramovanja,
vojskovanja, ran, bolečin nositi, Gospodu tudi še le vterp-
Ijenji in v poterpežljivosti in v darovanji in v zatajevanji
podobna biti. In srečno se šteje, da more tudi s terplje-
njem Gospodu naj veči znamnja svoje ljubezni dajati, ker
je pervi zanjo terpel; srečneji se šteje od angeljev v ne¬
besih, za ktere Gospod ni dal s terpljenjem znamnja svoje

- 51

ljubezni, in kteri tudi njemu ne morejo s terpljenjem dati
znamnja ljubezni. — Zatorej slišimo tako bolj razsvetljeno
dušo Božjo nevesto klicati: „Terpeti hočem ali pa umreti!"
Ne želim že sedaj vdeleževati se tvoje slave, veseli me,
da še hodim po solzni dolini, pa le zato, ker morem tukaj
še terpeti. Pošiljaj mi tedaj terpljenja, kolikor ti je le
dopadljivo, in le en trenutek me ne pusti brez terpljenja.
In ako mi hočeš terpljenje vzeti, želim, da bi bilo tebi
dopadljivo, meni zato veči terpljenje naložiti. Kakor hitro
mi pa nočeš več terpljenja pošiljati, daj mi umreti, ker
brez terpljenja nočem živeti. Kako dolgo pa tudi terpi
terpljenje? Kmali pride, kar je zapisano o prestopu Božje
neveste k kroni slave: „Ti, ki so oblečeni v bele oblačila,
so tisti, ki so prišli iz velike nadloge, in so oprali svoje
oblačila, in jih obelili v kervi Jagnjetovi. ') Pridi, in ti
bom pokazal nevesto, zaročnico Jagnjetovo. 2 ) Zapiši: Bla¬
gor jim, kteri so na ženitno večerjo Jagnjetovo poklicani.
Veselimo se in radujmo, in dajmo mu čast; ker je prišla
ženitnina Jagnjetova, in se je njegova nevesta pripra¬
vila." 3 ) Božji ženin se tukaj imenuje Jagnje, ker se je dal
kakor Jagnje Božje iz ljubezni do neveste umoriti in je
tako njen „kervavi ženin" postal, in jo je še celo odslej
redil s svojim mesom in s svojo kervjo v zakramentu pre¬
svetega rešnjega Telesa.

Gorje pa grešni duši, ki je po nečistosti nezvesta svo¬
jemu Božjemu ženinu! Tako je storila una zgorej imeno¬
vana najdenka, ki so jo starši dan njenega rojstva na cesto
vergli, ki jo je pa Gospod v svojo milost sprejel in po¬
vzdignil kot svojo nevesto v kraljevi časti. Zato ji pošlje

‘) Skr. razod. 7, 13. 14.
razod. 19, 9. 7.

2 ) Skr. razod. 21, 9.

4  *

3 ) Skr.

- 52 —

Gospod preroka, da bi ji očital vse njene sramotne dela in
ji oznanil strašne šibe, ki bodo prišle nad njo, nesramno
grešnico, in jo bodo pokončale! In vendar Gospod nezveste
noče za vselej zavreči, le k pokori jo hoče priganjati in
jo potem zopet v svojo milost sprejeti. Ob, da bi bila
vsaka duša, ki je bila Gospodu po grehu nezvesta, od te
čudovite dobrote Gospodove ginjena in bi se v svetem po¬
polnem kesanji k Gospodu vernila, preden preteko dnevi
Božje prizanesljivosti. Gospod bi ji v svojem usmiljenji
naproti šel, bi jo ljubeznjivo sprejel, bi skeleče rane njene
vesti zacelil s kervjo iz svojih ran, ki mu jih je sama z
grehom vsekala,' in bi jo z novega postavil v svojo večno
ljubezen! Pa vernimo se zopet nazaj k zvesti, čisti nevesti
Gospodovi.

4. Ko je Gospod dušo iz smertnega zaverženja, v
ktero je po starših, to je, po grehu Adamovem in Evinem
zašla, tako milostno rešil in jo tako ljubeznjivo za svojo
nevesto sprejel in v kraljico povzdignil, tedaj sebe in svoje
večno kraljestvo tudi njej podelil, ima zares pravico tirjati,
da tudi ona vse svoje in samo sebe njemu da. Kaj pa je
vse njeno? Ko bi imela tudi ves svet in bi ga zanj dala
bi bilo neskončno malo, ker tudi to je bila ona najpred od
njega prejela. Ko bi človek tudi vse dal za ljubezen svo¬
jega Božjega ženina, bi bilo vendar kakor nič, pravi Gospod,
celo tako majhna cena bi bila, da bi skorej zaničevanje
do Jezusove ljubezni razodeval. ') Zato mora več zanjo
dati, samo sebe popolnoma vso. In saj je to ljubezni lastno,
cla se samo da. Kaj se pa pravi to: samo sebe popolnoma
vso dati Božjemu ženinu? To ne more biti le v prazni
domišljiji, v sladkem čutilu, pri kterem bi človek lahko

*) Primeri vis. pes. 8, 7.

— 53  —

sam sebe goljufal. Zato pravi Kristus od ljubezni Božje
sploh: „Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi. Kdor
moje zapovedi ima in jih spolnuje, tisti je, ki me ljubi.
Kdor pa mene ljubi, bo ljubljen od mojega Očeta; in jaz
ga bom ljubil, in se mu bom sam sebe razodel." ') Torej
ne čutila in besede, ampak dejanja in daritve in zataje¬
vanja, take, da so gospodu dopadljive, to so nezmotljivi
dokazi in znamnja prave ljubezni do Božjega ženina. In
te zahteva tudi Gospod od svoje neveste, rekoč: „Deni
me kot pečat na svoje serce,  ko pečat na svojo
roko." 2 ) To je, deni moj pečatna vse misli in želje svo¬
jega serca in na vse dejanja in opravila svojih rok; stori
vse tako, kakor zahteva ljubezen do mene; vravnaj vse
svoje notranje in vnanje dejanje in nehanje po mojem do-
padenji! Kar pa meni v čast ne moreš darovati, opusti.
S tem se razodeva prava nevesta Božja, ako na vse svoje
življenje dene pečat Božji, kakor tudi žena pozemeljskega
gospoda vse svoje pisma s priimkom svojega moža podpi¬
suje in z njegovim pečatom pečati.

Zveličani Henrik Suzo, dominikanec, čigar duša je
bila nežno in goreče ljubijoča Božja nevesta, si je djal
Božjega Odrešenika z velikimi bolečinami iz ljubezni „ko
pečat na svoje serce." Enega dne, ko ga je ljubezen do
Boga silo silo gnala, gre v svojo stanico, se zamakne v
premišljevanje ljubezni Božje, in reče: Oh, ljubi Bog! ko
bi se mogel izmisliti kako znamnje ljubezni, ki bi bilo
večno znamnje ljubezni med menoj in teboj, v spričevanje,
da sem jaz tvoj, in ti mojega serca edini ljubljenec, da
bi ga nobena pozabljivost nikdar ne mogla zbrisati. V tej
goreči resnobi odpre obleko na persih in vzame čertalo v

Jhd.  14, 15. 21. -) Vis. pes. 8, 6.

— 54  —

roko in pogleda serce in reče: Oh, veliki Bog, daj mi
tedaj danes moč spolniti svojo željo, ker danes moraš v
dno mojega serca vpisan biti. In on začne in zbada s
čertalom v meso nad sercem in zbada tako sim in tje,
navzgor in navzdol, dokler imena Jezus v serce ne za¬
piše. Od ostrega zbadanja se vliva kri močno iz mesa in
teče po telesu. To mu je bilo tako veselje gledati od go¬
reče ljubezni, da za bolečino veliko ne mara. Ko to stori,
gre tako ranjen in kervav iz stanice k bridki martri in
poklekne in reče: Oh, Gospod, edini ljubljenec mojega
serca in moje duše, glej sedaj veliko željo mojega serca!
Gospod, ne morem te še globokeji v svoje serce vtisniti.
O Gospod, prosim te, dokončaj ti in vtisni se tedaj globo-
keje v dno mojega serca in zaznamvaj svoje sveto ime v
mene tako, da se nikdar več iz mojega serca ne ločiš. ')
— Da bi ti ravno to storil in Jezusa ko pečat v serce
svojega telesa vrezal, ni potrebno in tudi ni svetovati; pa
po duhu  tega dejanja ljubezni moraš ravnati in vse želje
svojega serca in vse dela svojih rok le tako vravnavati,
kakor je Jezusu dopadljivo; to Gospod zahteva, to si mu
dolžan. Saj je Gospod sam tudi tebe v svoje serce in v
svoje roke vpisal s sulico in z žeblji, s kterimi se je dal
prebosti! Saj je kdaj že vse svoje in samega sebe za te
dal. Svoje  je dal, to je, nebesa in zemljo. Dal je pa ne¬
besa iz ljubezni do tebe in je prišel na zemljo; in zemlje
zopet ni za se obderžal, ampak jo je za te dal, za se pa
ni nič več imel, še prostora ne, kamor bi bil umirajoč
svojo glavo nagnil, njegove persi so mu bile mertvaška
blazina, na ktero se je njegova glava nagnila. Tako pa ni
samo vsega svojega, ampak tako je tudi samega sebe dal

J )  Heinrich Sušo, Leben und Schriften, v. Diepenbrock. Re¬
gensburg. Pustet. 1837. Str. 9. 10.

— 55

iz ljubezni do tebe. Že poprej, v trenutku, ko se je včlo-
večil, se je vsega za te dal in se izročil Božji pravici in
se ponudil, s svojo kervjo in s svojo smertjo poplačati
vse tvoje grehe, zavoljo kterih bi sicer mogel storiti večno
smert. Pa še celo vse to mu je bilo še premalo. Da bi
namreč njegova daritev za te se ne končala s slavno ver-
nitvijo k Očetu v dan njegovega vnebohoda, je tisti d&n
pred svojo smertjo na križu storil naj veči vsih čudežev
ljubezni in je postavil zakrament presvetega rešnjega Te¬
lesa, v kterem te že več ko 1800 let čaka in svojo da¬
ritev zate nadaljuje do konca sveta. Desnično, po vsem
tem ima Gospod vso pravico tirjati, da se mu tudi ti vsega
daruješ v vsem svojem notranjem in vnanjem dejanji in ne¬
hanji !

5. Zraven vsega tega, kar smo doslej rekli, ima či¬
stost tudi še veliko druzih spredkov, izmed kterih pa ven¬
dar le še enega imenujemo: Sveta čistost stori, da je ves
človek, duša in telo. pravi tempelj presvete Trojice.
In ravno to resnico hoče sveti Duh vsem kristijanom po¬
sebno v spomin vtisniti, in zato jo tudi večkrat ponavlja.
„Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da Duh Božji
v vas prebiva? Tempelj Božji pa je svet, kar ste vi.“ ’)
Potlej zopet govori o tem, kako strašno bi ravno nečistost
ta tempelj oskrunila in ogerdila, in nadaljuje: „Ali ne
veste, da so vaši udje tempelj svetega Duha, kteri je v
vas, kterega imate od Boga, in da niste svoji? Zakaj kup¬
ljeni ste za drago ceno (s kervjo Kristusovo), častite in
nosite Boga v svojem telesu. 11 2 ) Potem zopet svari in opo¬
minja, da naj bodo tempeljni le za Boga samega, in da
naj nikdar s padom v gerdi greh v sebi malika ne posta-

') I. Kor. 3, 16. 17. 2 ) I. Kor. 6, 19. 20.

vijo in naj ne bodo tempeljni hudobnega duha. ,,Kakošno
zvezo ima tempelj Božji z maliki? Vi ste namreč tempelj
živega Boga.“ ') In že poprej je Jezus sam rekel: „Ako
me kdo ljubi, bo moje besede spolnoval; in moj Oče ga
bo ljubil, in bova k njemu prišla, in pri njem prebivala 44 , 2 )
ko v svojem tempeljnu. In še po svojem vnebohodu opo¬
minja Jezus, da nar raji prebiva v sercu človekovem.
„Glej“, pravi, „stojim pri vratih in terkam; ako kdo moj
glas posluša, in mi vrata odpre, pojdem noter k njemu.“ 3 )
Glede na to resnico, da je čisto serce tempelj presvete
Trojice, je sveti mučenec Leonida  velikokrat svojemu
sinu Origenu, ko je spal, spoštljivo poljubil persi, da bi
tako častil prebivališče Božje v sercu sinovem.

Ako se postavi cerkev iz kamna in lesa, jo sme naj-
pred mašnik (s škofovim privoljenjem) blagosloviti; pozneje
jo pa škof posveti. Tako mora tudi človek posvečen biti ko
tempelj presvete Trojice. Najpervo pride mašnik in ga po¬
sveti z zakramentom svetega kersta, in od tega trenutka pre¬
biva Bog v njem. Pozneje pa pride škof in mu podeli za¬
krament svete birme ter ga v veri poterdi, kar mu serce
še bolj ozališa in vrednejši prebivališče Božje stori. In ka¬
dar zakrament presvetega rešnjega Telesa vredno prejme,
pride celo nar viši škof Božji, Jezus Kristus, sam v ta
tempelj in si ga izvoli za svoje prebivališče, ker je Bog
ravno v svetem obhajilu posebno poveličevan in človek
posebno z milostmi obdarovan. Zato sveti Pavel vsem tem
živim tempeljnom Božjim tako živo priporoča: „Oh nikdar
ne žalite svetega Duha Božjega, s kterim ste zapečateni
za dan odrešenja 14 , 4 )  to je, kteri vam je gotovo znamnje
večnega zveličanja za sodnji dan, ko bodo pravični častito

^TTT Kor.  6, 16. '-) Jan. 14, 23. 3 ) Skr. razod. 3, 201

4 ) Efez. 4, 30.

— 57  —

vstali in šli v večno življenje. Žaljen bi bil pa sveti Duh
z malimi grehi, ki jih iz vnemarnosti, prostovoljno in prav
vedoma delaš; žaljen bi bik s prostovoljno mlačnostjo v
dobrem; posebno bi bil žaljen z nečuječnostjo nad notra¬
njimi nagnjenji in nad očmi in ušesi v oziru čistosti. Po
noči in po dnevu hodi okoli tebe hudobni duh, da s pe¬
klensko iskro nečistih skušnjav tvoj tempelj Božji zažge;
če si vnemam in se nevarnosti lahkomišljeno izpostavljaš-
Greh nečistosti je zares strašen požar tempeljnov, s kterim
se Božje prebivališče v sercu človekovem popolnoma po¬
konča. Duh Božji v nečistem sercu ne more prebivati in
gre iz njega, in nečisti duh peklenski si vzame nečisto
serce kakor zakotje v last in prebiva tam kakor strupeni
zmaj v svoji jami. Zato nikoli nikdar ne pozabite, da ste
tempelj Božji, živite tako, kakor se spodobi v Božji priču-
jočnosti, in imejte spoštovanje sami pred sabo, kakor imate
spoštovanje pred tabernakeljnom, ker Bog v njem prebiva.

6. Vse dosedanje kaže, kako čudovito dopadenje ima
Bog nad sveto čistostjo, in zato se tudi ni čuditi, da
Gospod čistim dušam tudi v nebesih posebne in iz-
verstnejši veselje in plačila podeluje. „0 kako lep
je čist rod v svetlobi (svoje čednosti); zakaj njegov spo-
minj je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri ljudeh, in
kronan vekomaj obhaja zmago, ker je zmagal boj za pla¬
čilo neomadeževanih." ') Nebeško krono sploh, bistveno
zveličanje v Bogu, prejme le on, kteri jo je zaslužil z voj¬
skovanjem za kerščansko življenje. Oni pa, ki so popolno
deviško čistost iz ljubezni do Boga z zvestim sklepom
ohranili, so mogli tudi posebne boje prestati, in potem
jim da Gospod zraven splošne nebeške krone tudi še po-

') Modr. 4, 1. 2.

— 58  —

seben častni venec, ki ga drugi nimajo. ,,Dal jim bom
boljši ime od sinov in hčera" ] ) pravi Bog, namreč ime
nevest; in ravno tako jim da tudi še lepši častni venec.
In kakor je Gospod že v svojem vidnem življenji na zemlji
naj raji imel deviške duše okoli sebe, ravno tako tudi v
nebesih niso drugi svetniki, še angelji ne naj bliže Gospoda,
ampak deviške duše. In Jagnjetu Božjemu pojo „novo pe¬
sem pred sedežem, in nihče ne more peti pesmi, razim
devic, ki se z drugim spolom niso ognjusile. Ti jo pa mo¬
rejo peti, ker so device. Ti hodijo za Jagnjetom, kamor
koli gre. Ti so odkupljeni izmed ljudi, pervine Bogu in
Jagnjetu.' 1 s ) Uno pesem je pa slišal Janez z nebes tako
veličastno - slovesno kakor glas veliko voda, in tako
močno - visoko, kakor glas velicega groma , in vendar
tako čudovito - prijetno, kakor nebeško godbo. Kaj pa
je ta pesem, ki je nihče ne more peti, kakor le deviške
duše? Ta pesem je posebno in edino poveličevanje, ktero
se Bogu skazuje z zmagovitim vojskovanjem in z zvesto
stanovitnostjo v ohranitvi devištva obljubljenega iz ljubezni
do Boga. Ta pesem je veselo petje pred sedežem Božjim,
ki ga še nebesa nikdar niso slišale, dokler niso deviške
duše v nebesa prišle; ker je še angelji ne morejo peti, ki
so sicer popolno čisti in neomadeževani, pa niso nikdar
imeli bojev in skušnjav prestati in se zatajevati za ohra-
njenje deviške čistosti.

Iz vsega, kar smo tukaj rekli, lahko sklepamo na
visoko vrednost devištva. Sicer sploh še sedaj velja, kar
pravi sv. Krizostom o svojem času: „Judje imajo stud nad
prelepim devištvem, čemur se ni čuditi, ker so Božjega
Sina Devičinega samega zasramovali; nejeverniki pa se mu

Izaij. 56, 5. s ) Skr. razod. 14, 1. 4.

— 59  —

čudijo in ga osupnjeni premišljujejo; katoliški kristjani
edini pa ga ljubijo in ga spolnujejo v dejanji. 11  Tudi sedaj
se čudijo uni nejeverniki, h kterim pridejo misijonarji in
nune, tej čednosti, ki se le v katoliški cerkvi goji in v
dejanji spoštuje, ko pa veliko kerščenih, zlasti od Lutra sim,
kakor Judje to imenitno vednost tako malo vedo ceniti,
kakor sova svetlobo.

Drugi oddelek.

Pregreha nečistosti.

Nečistost je smerten greh; med smertnimi grehi sa¬
mimi je pa nečistost zopet posebno velik in gerd greh,
bolj kakor veči del druzih smertnih grehov. Najpervo bomo
tedaj prevdarili, kako neizmerno veliko hudo je smertni
greh sploh, da bomo potem lože razumeli velikost neči¬
stosti.

A. Smertni greh.  ’)

Smertni greh je prostovoljno prelomljenje Božje po¬
stave v imenitni reči ali v reči, ki človeka zelo veže. —
Že majhen greh, t. j. prostovoljno prelomljenje Božje po¬
stave v majhni reči ali v reči, ki le malo veže, je silo
veliko hudo, veči, kakor vse drugo hudo, ki je v resnici,
ali ki si ga moramo misliti; le samo smertni greh je še
veliko veči, neskončno veliko hudo, neprimerno veči, ka-

*) Primeri Segneri, il Criatiano istruito, parte II. (Opere,

Milano 1845, pag. 305—517 )

— 00  —

kor vse, kar more sicer hudo biti na zemlji ali v peklu.
Tako veliko hudo je smertni greh, da tega zunaj Boga nobeden
ne more razumeti, ne naj veči cerkveni učenik, ne svet¬
niki in angelji, celo ne Mati Božja Marija, pa tudi pogub¬
ljeni v peklu sami ne, dasiravno v svojem lastnem terp-
ljenji to vsak trenutek tako zelo čutijo. Le Bog sam more
velikost hudega smertnega greha popolno spoznati, ker le
on sam svojo neskončno visokost in veličastvo spozna in
ves zapopadek samega sebe kakor neskončno dobroto, torej
tudi neskončno hudo smertnega greha premeriti more, s
kterim se on, naj veči dobrota, neskončno veličastvo razžali.

Ker je pa silo imenitno, kar je mogoče živo spoznati,
da je greh naj veči hudo, da dobimo stud in sovraštvo
do greha in se ga ogibljemo, hočemo hudo greha od več strani
premišljevati, in kolikor je mogoče spoznavati, kaj greh
zoper Boga in zoper grešnika stori, in kaj Bog zoper greh
stori. — Če tedaj naslednje prebiraš, ne smeš hitro dalje
brati, ampak si moraš prizadevati, po vsakem odstavku
prevdarjati, kar si bral, potem zavoljo že storjenih grehov
resnično kesanje obuditi in gotovi terdni sklep storiti, v
prihodnje greha varovati se; potem boš iz branja resnično
in veliko korist imel.

I. Kaj stori smertni greh zoper Boga.

1. Smertni greh je pravo zaničevanje Boga. Na to
lastnost greha Duh Božji prav velikokrat kaže, še celo ne¬
besa in zemljo kliče, da naj se čudijo in zavzemajo nad
človekom, ki se prederzne zaničevati njega, Gospod Boga.
„Poslušajte, nebesa, in zemlja, vleci na ušesa, ker Gospod
govori: Otroke sem zredil in povikšal, oni pa so me za¬
ničevali. Vol pozna svojega gospodarja, in osel jasli svo-

— 61  —

jega gospoda; Izrael pa ne pozna mene, in moje ljudstvo
ne razume. Gorje grešnemu rodu, s pregreho obteženemu
ljudstvu, hndobnemu zarodu, pregrešnim otrokom ; zapu¬
stili so Gospoda, preklinjali so Svetega Izraelovega, od¬
stopili so nazaj. Kam bi vas še udaril, ko hudobijo na¬
kladate?" J ) In zopet pravi sveti Duh, da grešnik „Sinu
Božjega tepta, in kri zaveze, po kteri je bil posvečen, za
ognjušeno ima.“ 2 )

Še bolje vidimo to zaničevanje Boga, če prevdarjamo,
zavoljo kterih reči grešnik Boga zaničuje. Samo primer¬
janje in tehtanje Boga proti kteri stvari koli, tudi proti
naj imenitnejši zmed vsih, ko bi se tudi poslednjič ven¬
darle Gospod Bogu prednost dala, bi bilo že veliko zasra¬
movanje Božjega veličastva, še veči pa, ko bi se una stvar
z Gospod Bogom na enako stopnjo devala; kaj pa še le,
ko bi se stvari prednost dajala?! To bi se reklo, Bogu
krono z glave vzeti in jo stvari dati, kakor da bi je bila
vrednejši od Boga. Grešnik pa žali Boga zavoljo reči, ki
še med stvarmi nič ni in še imena ni vredna, kar zaniče¬
vanje Boga še veči dela: Najvišjega zaničevati zavoljo naj
malovrednejši reči. Ko so angelji v nebesih in perva člo¬
veka v raji grešili, so imeli visoki namen: hotli so enako
Bogu v višavo iti. In ko je satan Kristusa skušal, mu je
vsaj lagal, da mu hoče za greh ves svet dati. In napuh-
njena ženska je nekdaj rekla: Ko bi le mogla do vladanja
priti in štirdeset let kraljica biti, naj bom tudi pogubljena l
Ali hoče pa grešnik za svoj greh imeti kraljestvo in štir-
desetletno veličastvo ali celo ves svet? Tudi za naj manjši,
naj slabši, naj nižji, celo za naj malovrednejši, naj zanič-
ljivši reč, je pripravljen Božje neskončno veličastvo zani-

') Iz. 1, 2-5. 2 ) Hebr. 10, 29.

— 62 -

če vaj e od sebe odganjati in greh delati, zavoljo česar se
Gospod naravnost pritožuje: „Za peščico ječmena in za
košček kruha mene skrunijo pri mojem ljudstvu, tako da
morijo duše!“

Pa še ena okoliščina: grešnik ne zaničuje Boga na
skrivnem, ampak prav pred njegovimi očmi! Kdor ti denar
skrivaj ukrade, ima vsaj strah pred teboj samim; kdor pa
v tvojo hišo očitno vlomi, pred tvojimi očmi omare raz¬
bije in tvoj denar, tebi vkljub, šiloma vzame, te ne po¬
škoduje samo na blagu, ampak hudo žali tudi tvojo čast.
Sv. Gregorij Nazijanski pripoveduje, da je nekdaj spridena
oseba k nekemu prišla v sobo, da bi gerd greh storila. V
sobi je bila pa podoba nejevernika Polemona tako nare¬
jena, dajo je povsod gledala, v kteri kot v sobi koli bi bila
stopila. In to je celo to nejeverko tako zbegalo, da si ni
upala greha storiti, ampak je ubežala. In sveti Ciril Jeru¬
zalemski pravi: Nektere ljudstva so si solnce za boga iz¬
volile, ker so mislile, da ta bog gre vsaj vsako noč preč
in ne more tedaj gledati, če se greh dela. Ti nejeverniki
si tedaj niso upali vpričo svojega boga, še ne pred podobo
resnobnega moža grešiti; kako bodo tedaj ti nejeverniki
sodnji dan vstali in obsodili tiste kristjane, ki vedo, da
Božje oko vse vidi, kar delajo, vse kar mislijo in tuhtajo,
in vendar Gospodu to sramoto store, da ravno pred nje¬
govimi očmi greše!

2. Smertni greh je hudobni upor zoper Boga. Bog
je neomejeni Gospod čez vse stvari. Zvezde na nebu in
vse stvari se ravnajo po njegovem migljeji; še nikoli ni
zvezda šla na desno ali na levo, hitreje ali bolj počasi,
kakor je bil Bog zapovedal. Sveti angelji poslušajo, na

>) Eceh. 13, 19.

— 63

obrazih leže, njegove povelja in jih prav natanko spolnu-
jejo, in naj svetejši med vsimi stvarmi, Marija, je bila tudi
naj pokornejši. Kar je enkrat stvarjeno, mu je bistveno
potrebno Bogu pokoršino skazovati, tako da sam Jezus
Kristus, večni Sin Božji, enak vladar nebes in zemlje, ka¬
kor Bog Oče sam, vendar za svojo dolžnost spozna Bogu
prav popolnoma pokoren biti od trenutka, ko se je z vstvar-
jeno človeško natoro sklenil. Le grešnik sam med vsimi
stvarmi se prederzne hudobno žaliti Božje veličastvo in
Bogu ne skazuje pokorščine; še celo sjpopolno zavednostjo
dela ravno temu nasproti, kar je Bog zapovedal; in on
dela tako vpričo Boga, ki ga gleda ko zapovednik in pri¬
hodnji sodnik. Spodej gori pekel in čakajo večni mučivci
in strastno hrepene po grešniku, da bi ga mučili; in nad
tem breznom visi grešnik — na čem? le na Božji roki
sami; ako Bog roko spusti, ako ga Bog od trenutka do
trenutka ne derži, pade v tistem trenutku v peklensko
brezno. In vendar, s smertnim grehom žali Boga, zasme¬
huje Boga, krivico dela Bogu, preklinja Boga. Kako hu¬
doben upor zoper Božje veličastvo! Zato se tudi grešnik
v svetem pismu prav velikokrat imenuje: Nespametnik,
norec.

3. Smertni greh je strašna sramota zoper presveto
Trojico.

Zoper Boga Očeta!  Bog Oče je vse vstvaril, vse
vlada in verdeva, ni je stvari, tudi ne prigodbe, ki bi ne
bila od Boga. Kdor pa greši, jemlje te stvari Božje, ki so
vse k časti Božji, da jih v zlo obrača k naj hujšemu za¬
sramovanju Boga! In vse nežive in nespametne stvari
imajo zares to v sebi, da Boga poveličujejo, pa tudi to,
da se maščujejo zoper sovražnike Božje, zoper grešnike.
Kakor je bila zemlja za to vstvarjena, da bi ljudem slu-

64  —

žila, pa jim je bila potem precej sovražna, ko so grešili:
iz raja so bili izgnani in zemlja jim je rodila le osat in
ternje! tako so tudi po svoji natori vse žive in nežive stvari
zoper grešnika, razžalnika svojega Stvarnika, sovražne,
vsak trenutek pripravljene, se nad njim maščevati za raz-
žaljenje Najvišjega, kakor hitro jim Bog le dovoli, kakor
so se na priliko na Egiptovskem živali, zrak in vode v
reki in v morji maščevale zoper terdovratnega hudobneža
Faraona, kakor hitro jim je Bog dovolil, „Ves svet se bo
za Boga bojeval zoper nespametne grešnike", pravi sveti
Duh. Le Božja prizanesljivost je, ki daje grešniku še čas
k pokori, če ne, bi grešnika njegova hiša pokopala, nje¬
govo polje požerlo, njegov konj ubil, njegov pes raztergal,
strela ubila, sapa ostrupila, voda utopila. In vse te stvari,
ki se za Boga vojskujejo, jemlje grešnik in se jih poslu¬
žuje kakor orožja, da Boga z njim žali. Pa še huje grešnik
Boga zasramuje: ne samo stvari Božjih, ampak moč in
in delavnost Božjo samo v zlo obrača, da ž njo Boga žali.
Noben človek namreč ne more ganiti se, besede izgovoriti,
dejanja izveršiti, ko bi mu Bog te moči ne dal in ne ohranil.
Kakošno sramoto stori tedaj grešnik Bogu, da moč in de¬
lavnost, ki mu jo Bog daje in ohranuje, obrača v to, da
velike grehe dela in Boga z njimi neizmerno žali.

Še veči sramoto dela grešnik Bogu Sinu,  ker je
tudi delo odrešenja veči in čudovitnejši, kakor delo stvar¬
jenja. Naš Odrešenik nam je pravi pot, čista resnica in
večno življenje. On nam je pot in vodnik s svojim svetim
zgledom, ker je vse čednosti, ki jih moramo spolnovati,
pred našimi očmi spolnoval, nas k posnemanju napeljeval
in nam dal moč, v tem nasledovati ga, in tako po potu
proti nebesom hoditi. Grešnikom pa velja beseda Kristu¬
sova: „Vi ste iz očeta hudiča, in hočete želje svojega očeta

— 65 —

spolnovati" ') in izverševati; in kar vam jaz kažem in od
vas zahtevam, tega ne storite. Kristus nam je nadalje
resnica s svojim ukom, in nebeški Oče sam je slovesno
pričal: „Ta je moj ljubeznjivi Sin, njega poslušajte"

ko svojega učenika. Grešniki se pa upirajo zoper tega
Božjega učenika in „oni pravijo Bogu: Pojdi od nas, ter
ne maramo za znanje tvojih potov!“ -) pota proti nebesom
in pota proti peklu. In nje, ki se po Kristusovem nape¬
ljevanji pota proti peklu ogibljejo in hodijo po potu proti
nebesom, še celo zasmehujejo, kakor ko bi bilo to nespa¬
met, kakor sami spoznavajo: „Imeli smo njih življenje za
nespamet". 3 ) — Kristus nam je poslednjič naše življenje
s svojo smertjo, ki jo je za nas terpel in ki je z njo našo
dvojno smert pregnal: smert v grehu (grešnem dolgu) in
v kazni za greh. Kje bi bil dobiti zdravnik, ki bi bil, da
bi bolnika ozdravil, pripravljen vleči se k njemu v posteljo,
ko bi vedil, da bi se potem življenje in zdravje iz njega,
zdravnika, preselilo na bolnika, ki bi potem še veliko let
živel, in da bi nasproti bolezen in smert od bolnika prešla
na zdravnika, ki bi mu bilo potem v strašnih mukah umreti ?
In glej, Jezus je le tako  naše življenje postal, ker se je
dal namesti nas do smerti mučiti. Pripovedujejo, da so
angleškega kralja Ptoberta  v Siriji sovražniki s strupeno
sulico ranili; sicer lahka rana je bila smertno nevarna.
Zdravniki reko: Le en pomoček je še rešiti kralja, ko bi
mu kdo strup iz rane izserkal; ali ta bi mogel potem se¬
veda sam za strupom umreti. Kakor hitro pa zaspi, pri¬
leze k njemu njegova žena in izserka strup iz rane in ga
reši. Kristus je pa za te, grešnik! več storil kakor to. In
s smertnim grehom — kakošno hvaležnost mu za to ska-

’) Jan. 8, 44. 2 ) Job. 21, 14. •’) Modr. 5, 4.

5

— 66  —

zliješ ? Vsak smertni greh ima tri strašne nasledke. Pervič
se tisti peklenski zmaj, ki ga je iskat in umorit Gospod
nalašč iz nebes prišel in se je 33 let trudil, in ki ga je
poslednjič v tako hudem boji zmagal, da je sam pri tem
umeri, zopet zbudi in oživi, in ta zmaj je smertni greh
sam, ki ga Kristus bolj sovraži kakor pekel, in to je naj
veči krivica zoper Kristusa; drugič umori potem grešnik
sam sebe, ker se ravno temu grešnemu zmaju izroči, ki
ga v dvojno smert greha in kazni vleče, in to je zoper
Gospoda veči krivica, kakor ko bi on, ki ga je Kristus
čudovito v življenje obudil, sam sebe, Kristusu vkljub,
umoril; in tretjič križa grešnik celo Kristusa samega, ka¬
kor sv. Pavel naravnost pravi, da „spet križajo sami sebi
Sinu Božjega in zasramujejo. 1 ' ') Take sramote še nikdar
ni hudobni duh Kristusu storil; zoper milost odrešenja se
nikdar ni pregrešil, ker Kristus ni bil nikdar Odrešenik
hudobnemu duhu.

Enako sramoto dela grešnik tudi svetemu Duhu.  Z
vsimi milostmi in zakramenti, z vsimi navdihovanji in spod-
badanji sveti I)ub nič druzega noče, kakor greh iz serca
človekovega odpraviti in ga s svetostjo in čistostjo prešiniti,.
Zato pride sveti Duh sam prebivat v serce njega, ki je v
stanu gnade Božje; grešnik pa ne žali samo svetega Duha,
ampak ga popolno iz serca izpodi, podere njegov tempelj
v svojem lastnem sercu in naredi iz njega malikovavski
tempelj, v kterem se hudobni duh časti z grehom, ki je
svetemu Duhu neskončna gnjusoba.

4. Greh je gerda nezvestoba zoper Boga. Z večno
ljubeznijo nas je Gospod ljubil in nam pripravil vse mi¬
losti in pomočke, s ktcriini naj bi bili gotovo k večnemu

'j Hebr. 6, 6.

- 67  -

zveličanju pripeljani. Izmed več ko sto tisuč otrok, ki so
bili tisti dan z nami vred rojeni, jih je naj več v nejever-
stvu ali krivoverstvu zamotanih; nas pa j e postavil v malo
število tistih, ki so, od pravovernih staršev rojeni, precej
našli boljši mater, kakor je bila naša telesna mati sama,
sveto Cerkev namreč, ki nas je v otroke Božje prerodila
in nam je vse pravice dala in vse pomočke pripravila, da
moremo dospeti do posestva Boga samega. In tam, pri
svetem kerstu, smo Gospodu Bogu vpričo vsih nebes, po
napeljevanji svete Cerkve, slovesno obljubili, da hočemo
na večne čase Gospodu zvesti biti in ga spoznati in ča¬
stiti ko svojega kralja, in mu pokorni biti ko svojemu
Gospodu, in ga ljubiti ko svojega Očeta; odpovedali smo
se tam hudobnemu duhu ko lažniku in goljufu, odpovedali
smo se mu ko sovražniku in morivču in smo od sebe od-
vernili hudobni svet in njegovo spačeno poželenje, to
mrežo v službi hudobnega duha. In zato nas je Kristus
sprejel ko brate, sveti Duh ko svoje ljubljence, nebeški
Oče ko svoje otroke in dediče, angelji in svetniki ko svoje
tovarše. To je slovesna zaveza, ki smo jo z Bogom skle¬
nili in pozneje v naj svetejših trenutkih svojega življenja
še velikokrat poterdili ; in od tod izhaja vsa naša čast,
naša sreča, naše upanje. Kdor pa smerten greh stori, pre_
lomi vso to zavezo v gerdi nezvestobi in stori naj sramot-
nejšiizdajavstvo zoper Boga. Že „ako kdo ne ljubi Gospoda
našega Jezusa Kristusa, bodi odločen", J ) pravi sveti apo-
stelj Pavel; koliko bolj tedaj on, kteri s prisego poterjeno
zavezo z Bogom prelomi! — Glej, ravno zato, da bi te
rešil in ti zveličanje zagotovil, je prišel Kristus na svet
in je pričel vojsko zoper tvojega sovražnika, hudobnega.

) I. Kor. 16, 22.

— 68  -

duha, in se je vojskoval v kervi in v ranah, ne k svojemu,,
ampak k tvojemu pridu; ti pa s smertnim grehom zapu¬
stiš svojega Božjega Odrešenika v boji, še celo ubežiš k
hudobnemu duhu, k svojemu in njegovemu naj večemu so¬
vražniku, in se vojskuješ še celo zoper Jezusa, in mu vse¬
kaš z vsakim novim smertnim grehom zopet novo smertno
rano. Kdo bi tudi le nekoliko razumel, kako strašna pre¬
greha je tako izdajstvo, smertni greh !

5. Smertni greh je naj veči grozovitost do Božjega
Odrešenika. Že samo pomanjkanje hvaležnosti Božjemu
Sercu hudo dč, zato se je Jezus, ki je sicer pri naj hujših
krivicah molčal, pritožil zavoljo nehvaležnosti tistih gobo¬
vih, ki so bili očiščeni, pa se mu niso zahvalili. ’) Kdor pa
smerten greh stori, ne opusti le hvaležnosti do Gospoda,
ampak se pregreši z naj gerši nehvaležnostjo, ki se more
misliti, ker se ravno od Boga prejetih dobrot kakor stru¬
penega orožja poslužuje, da bi z njimi Božjega dobrotnika
mučil. Življenja in zdravja, denarja in premoženja, časti
in veljave, duha in zmožnost, srečnih okoliščin, vsega tega
bi ne imel, ko bi mu teh darov ne bil Bog v svoji lju¬
bezni podelil, in v trenutku je ob vse to, kakor hitro mu
Bog teh darov dalje ne ohranuje. Sedaj se pa ravno teh
dobrot poslužuje, da križa svojega Odrešenika, kterega bi
ne mogel žaliti, ko bi bil Gospod do njega manj radodaren
in dober. Kolika nehvaležnost tedaj in kolika grozovitost
do Gospoda je v smertnem grehu! Angleški kralj Hen¬
rik II. je imel vojsko s francoskim kraljem Filipom Av¬
gustom in je bil v hudi stiski; tudi veliko njegovih, nje¬
govi lastni sinovi so bili s sovražnikom v zvezi. Ko so
mir sklepali, je Henrik privolil vse, kar so sovražniki za-

») Luk, 17, 17. 18.

— 69  —

htevali, pa en pogoj je pristavil: Filip Avgust mu mora
dati imenik angleških velikašev, ki so se zoper njega s
sovražnikom zarotili. In ko prejme ta imenik, stoji naj
pervo zapisano — ime njegovega naj ljubšega sina („Janeza
brez dežele")! To je bilo prehudo, da bi ubogo očetovo
serce kaj tacega preneslo! Ne bere dalje, roka se mu trese,
list mu pade na tla, serce mu poka, odide, loti se ga
otožnost in vročica, zavoljo prevelike nehvaležnosti mu
pešajo dušne moči, in ko ga vročica napada, glasno pre¬
klinja svoje sinove in kliče nad nje šibo Božjo, čez sedem
dni je bil merlič! In hudo se je godilo nehvaležnim si¬
novom. Sedaj se pa ozri na Jezusa! Dal nam je du¬
hovno  življenje, in zato je mogel vse žive dni terpeti in
poslednjič grozovito umreti. Kaj je proti temu, kar stori
oče, da svojemu otroku da telesno življenje in ga vzreja?
In uni kraljevi sinovi se vendar niso pregrešili zoper
telo in življenje očetovo; grešnik pa napade svojega Bož¬
jega Očeta, Jezusa Kristusa, in ga po duhovno muči z
lastno roko. Ali bi se bilo tedaj čuditi, ko bi bil tudi Go¬
spod grešnike zavoljo te nehvaležnosti in grozovitosti pre¬
klel, kakor uni kralj svoje otroke? Resnično, stokrat in
stokrat bi bil grešnik to zaslužil! Pa ozri se k Jezusu na
križu! Grešniki so ga na križ pribili, postavili so križ po
koncu, da visi med nebom in zemljo, mučijo ga še nadalje
z žolčem in kisom, in k temu še pristavljajo, kar še proti
nobenemu, k smerti obsojenemu hudodelniku ni pripuščeno,
zasmehujejo in zasramujejo ga, ko umirajoč na križu zdi¬
huje, in pravica nebeškega Očeta je že pripravljena udariti
in vse pokončati. Kar odpre Gospod svoje usta, pa ne, da
bi maščevanje Božje nad grozovite trinoge klical, ampak ga
s priprošnjo in ljubeznijo odvernil. „Oče“, pravi, „odpusti

— 70

jim, saj ne vedo, kaj delajo!“ ') In sedaj se oberne proti
grešnikom samim in reče: ,,Ljudstvo moje, kaj sem ti pa
žalega storil ? Dokler si mi bilo pokorno, sem te varno
peljal skozi vse tvoje sovražnike, ki so te hotli v večno
terpljenje vleči, in ti si me zato vjelo in me izročilo mo¬
jim morivcem! Dal sem ti podlago v Cerkvi, ki je steber
resnice, in ti si me za to privezalo k stebru v bičanje!
Pripravil sem ti krono večne slave, in ti si mi za to ter-
njevo krono na glavo pritisnilo! Pripravil sem ti v nebesih
večni sedež, in ti si me z žeblji na križ pribilo! Obsul
sem te z vsimi dobrotami, in ti mi daješ žolča in kisa!
Ljubil sem te iz vsega serca, in ti si mi za to serce s
sulico prebodlo! Ljudstvo moje, kaj sem ti vendar žalega
storil in s čim sem te vendar razžalil, da se tako proti
meni obnašaš? Odgovori mi! Kaj bi ti vendar mogel več
dobrega storiti in nisem storil ?“ 2 ) In še tega milega pri¬
toževanja Gospod ne izrekuje z nikako serditostjo, ampak
iz milostnega namena, da bi grešnika ginil in spreobernil,
da bi vendar pozneje ne prišel kaznovavni pravici Božji v
roke! Kaka neizrekljiva nehvaležnost, kako strašna gro¬
zovitost je tedaj, tako dobrega Usmiljenca in Odrešenika
še z novim grehom zopet križati!

6. Smertni greh pokonča sad odrešenja Jezuso¬
vega in zapravi zaklad njegove svete kervi, ktero je s
toliko ljubeznijo in s tolikimi bolečinami prelil. Za svoje
lastne rane Gospod toliko ne mara; saj si jih je rad dal
vsekati! Pa sad svojega terpljenja in svoje kervi jako vi¬
soko ceni in zelo marljivo varuje in z veliko bolečino zgu¬
biva. In kamor koli greh sega, pokončava vse, kar je Bog
storil ljudem v zveličanje! Da bi razžaljeno pravico Božjo

*) Luk. 23, 34.

a )  Primeri miss. Bom, in Parasoe^e.

71  —

spravil in žaljeno čast nebeškega Očeta poveličal, je bil
Jezus pokoren do smerti, in grešnik mu hoče čast zopet
vzeti in z novega razžali Božjo pravico. — Jezus je zopet
odperl vrata nebeške, da mi moremo v nebesa iti in v
neskončnem veselji Boga vekomaj peveličevati, grešnik pa
sebi in velikokrat tudi drugim nebeške vrata zopet zapre
in odpre peklenske vrata, kjer bo Boga preklinjal v večnih
mukah, če se o pravem času ne spreoberne. Jezus je po¬
stavil v Cerkvi sedem svetih zakramentov in daritev svete
maše, da bi se grešniki očiščevali, čisti posvečevali, sveti
zveličevali, grešnik pa beži pred temi studenci Božjih mi¬
lost ali gre in jih oskruni z zlobnostjo in Božjim ropom.
Zveličar je poslednjič vse svoje odrešenje v to opravil, da
bi iz otrok jeze Božje storil prave otroke ljubezni Božje,
da bi pekel zaperl in v nebesa ljudi pripeljal; greh pa
spremeni otroke Božjega dopadenja v sovražnike Božje, ki
se zoper Gospoda upirajo in morajo tudi kazni upornikov
terpeti. Kratko reči: Odrešenje je naj ljubši delo, naj višji
in naj čudovitnejši, kar so tri Božje osebe z večno lju¬
beznijo sklenile in z neprenehano delavnostjo izveršujejo;
greh pa, kamor koli sega, razdira to naj višji in naj ljubši
delo presvete Trojice!

To so le kratki popisi hudobij, ki jih ta zmaj,
smertni greh, zoper Boga počenja.  Že iz tega se
vidi neskončna hudobija smertnega greha. — Ozrimo se
še na to,

II. Kar Bog dela zoper smertni greh

v svoji svetosti in pravičnosti in v svojem usmiljenji,
in iz tega bomo še jasneje vidili, da je smertni greh zares
neskončno veliko hudo.

- 72  -

1. Božja svetost sovraži greli. Bog je neskončno
svet, to je: Vse dobro Bog ljubi in mora edino ljubiti, in
vse hudo Bog sovraži in mora neskončno sovražiti. Bog
nikoli ne sme drugači, kakor dela človek vsled svoje rev¬
ščine, ampak Bog mora tako ravnati, ker je neskončno svet,
ker je naj večji dobrota. Ko bi bilo Bogu mogoče tudi le
en trenutek nehati sovražiti hudo,'bi celo več Bog ne Bil.
V Božjem bitji samem je to, da smertni greh neskončno
sovraži. — Pa tudi ljudje ljubijo dobro in sovražijo hudo
prav v tej meri, v kakoršni svetost dosežejo in Duha Bož¬
jega v se sprejmejo. Sveti Alojzij  je storil nekaj tacega,
kar bi mi morebiti še ne imeli za naj manjši odpustljiv
greh, ampak le za otročjo nepremišljenost; pred Božjimi
očmi je bilo pa vendar grešno, pa gotovo je bilo to le v
naj manjši stopnji; vendar je pa to, kar je grešno, že ve¬
liko, neizrečeno veliko hudo. Kakor hitro je tedaj Alojzij
uno dejanje za grešno spoznal, seje  tako prestrašil, da
se je kakor mertev zgrudil in je le počasi zopet okreval.
In sveta Frančiška  Bimska je imela do vsega, kar je
greh, tolik stud, da je gredoč memo hiše, kjer je stanovala
očitna grešnica, v omedlevico padla, ko je le zidovje do-
tične hiše ugledala.

Ker Bog mora dobro ljubiti, mora sam sebe neskončno
ljubiti, ker je naj večji dobrota, ki je vse ljubezni neskončno
vredna. In ravno zato mora tudi smertni greh neskončno
sovražiti, ker je greh naj večji hudo in je vsemu bitju
Božejmu naravnost nasproti postavljen. Ko je hudobni duh
grešil, je v svojem napuhu šel tako daleč, da ni hotel pod
Bogom biti, ga ne častiti, mu ne pokorščine skazovati, se
pred njim ne poniževati; hotel je biti kakor Bog, zraven
Boga. Grešnik se pa noče enako,  ampak višje  od Boga
staviti in vse stvari, ki mu pridejo v roke, noče več, da

— 73

bi služile Bogu v čast Božjo, ampak jih hoče obračati v
razžaljenje Božje. Vse lastnosti Božje bi grešnik rad po¬
končal, in ker tega ne more, obrača dejanja teh lastnost
v razžaljenje Božje. Bog pa neskončno ljubi sebe in svoje
Božje lastnosti, in zato mora greh neskončno sovražiti.

Bog pa tudi človeka čudovito ljubi in tudi zato mora
greh naj bolj sovražiti, ker mu njegovega ljubljenca, člo¬
veka, pokončava. Tako zelo ljubi Bog človeka, da je že
od vekomaj z očetovskim dopadenjem sklenil za njegovo
službo pripraviti poln svet stvari, polno Cerkev milost,
polne nebesa veselja, polno večnost neskončnega zveličanja.
Včasih se še celo dozdeva, kakor da bi Bog človeka še
celo bolj ljubil, kakor sam sebe; saj je Bog Oče dal svojega
Sina in Bog Sin samega sebe, Jezus Kristus svojo kri in
svoje življenje iz ljubezni do človeka. In ko je ubozega
človeka odrešil, to zgubljeno ovčico najdel, reče: „Voščite
meni  srečo, ker našel sem zgubljeno ovco“, ') namesti:
Voščite ovci srečo, ker sreče in koristi nima Bog, ampak
ovca. Greh pa, in le sam greh je tisti peklenski zmaj, ki
človeka, kterega Bog tolikanj ljubi, ostrupi in umori, ga
še celo za vso večnost nesrečnega stori, njega samega v
peklenskem ognji z večnim sovraštvom in z večnim pre¬
kletstvom napolnuje do tistega neskončno ljubeznjivega
Boga, ki ga je od vekomaj tako neizmerno ljubil. Zato
Bog greh neskončno sovraži in ga mora večno sovražiti,
ker sam sebe ljubi in ker človeka ljubi.

2. Božja pravica tepe greh. Še jasneje nam bo
Božja pravica pokazala, kako neskončno hudo je greh.
Božja pravica, ki grešnika kaznuje, se tudi velikokrat ime¬
nuje jeza Božja. Ta jeza se pa popolno razločuje od jeze

') Luk. 15, 6.

- 74  -

človekove, človeška jeza je strast in izhaja večidel iz
notranje nerodnosti človekove in lahko tudi v vnanjem ne¬
rodnost napravi. Jeza Božja ni razdraženost, ni notranji
nepokoj, ampak je le mirna, sama volja Božja, ktera tam
s kaznijo zopet red napravi, kjer je človek z grehom red
poderl. — Misli si dušo v peklu, ki je dolgo časa Bogu
zvesto služila, veliko skušnjav premagala, poslednjič pa
smerten greh storila, enega le. To pogubljenje ni prišlo iz
napada hitre jeze in gorečnosti Božje, ampak je sklep prav
mirne sodbe, s ktero Bog na tehtnico dene na eno stran
ta smertni greh, na drugo pa vso poprejšnjo zvestobo tiste
duše, slabost človeške natore, skušnjavo hudobnega duha,
mikavnost zapeljevanja, moč slabe drušine, zelo poželji-
vosti, kratko reči, vse zmanjševavne okoliščine, in pri tem
v svoji neskončni resničnosti in svetosti vidi, da smert-
nega greha pri vsem tem ne more z manjši, kakor z večno
peklensko kaznijo kaznovati. KaKo neskončno hudo mora
tedaj greh biti! Človeška jeza zoper hudodelstvo kacega
druzega se lahko preverže v sovraštvo do hudodelnilca sa¬
mega. Ni pa tako z jezo Božjo. Bog sovraži samo greh,
ne pa človeka, ki ga je storil; Bog sovraži, kar je v naši
volji hudobnega, in ljubi oh enem, kar je v nas dobrega.
Če pa pri vsem tem mora greh tako strašno kaznovati,
meri po tem, če moreš, kako neskončno hudo je greh.

„Pa saj ne grešim iz veselja, Boga žaliti, ampak
samo iz poželenja, storiti si po godu, kar me mika“, pravi
grešnik. In Bog lahko odgovori: Saj te ne tepem iz ve¬
selja delati ti bolečine, ampak samo zato, da s kaznijo
zopet napravim red, kjer li z grehom nerednost napravil.
Ako godec struno napenja in odjenjuje, in ako je po no¬
beni ceni več ne more v pravi glas pripraviti, jo posled¬
njič odterga in jo proč verže ; zakaj ? morebiti iz sovraštva

— 75 -

<lo strune? iz veselja maščevati se nad njo? Nikakor ne
ampak le iz ljubezni do reda in soglasja. Tako velikokrat
Bog z veliko poterpežljivostjo grešnika naganja k dobre¬
mu s križem in terpljenjem, potem ga zopet vabi s srečo in
blagostanjem; ako šepa nikakor ne da spraviti v pravo so¬
glasje z Božjo voljo in v pravi red pobožnega življenja,
ga Bog preč verže v ogenj, ne iz sovraštva do njega sa¬
mega, ampak iz sovraštva do nerodnosti njegovega greha,
iz ljubezni do nravnega reda.

človekova jeza krivico velikokrat tudi čez pravo mero
kaznuje in s tem samo krivico dela. Božja jeza pa vselej
manj kaznuje, kakor bi sama pravica zahtevala. Zakaj ka¬
kor je Bog neskončno pravičen, je ravno tako tudi ne¬
skončno dobrotljiv in usmiljen, in še celo v peklu je ni
kazni Božje, pri kteri bi bila odločevala samo njegova pra¬
vica, ne pa tudi njegovo neskončno usmiljenje. Če pa,
smertni greh pri vsem usmiljenji Božjem zasluži vendarle
vse peklenske muke skozi vse večne čase, pomisli tedaj,
kako neskončno hudo mora greh biti!

3. Božje usmiljenje se utrudi nad grehom. Ko¬
liko hudo je še le greh pred Božjim usmiljenjem! Gospod
tako dolgo čaka  grešnika. Adamu je Bog rekel in Božja
pravica to zahteva: „Kteri dan koli od (prepovedanega)
drevesa ješ, boš mogel umreti. 11  ') Neki kralj je dal umo¬
riti dva gospoda in njuna teta se je hotla zato maščevati.
Na svojem vertu, kamor je kralj večkrat prišel, je posta¬
vila podobo, ki je gledavcu z eno roko jabelko ponujala.
Ko kralj jabelko vzame, mu pa serce prebode sulica, ktero
je podoba s skrito umetnostjo ravno takrat izstrelila, ko
je kdo jabelko vzel. Kolikorkrat kdo smerten greh stori,

*) I. Mojz. 2. 17.

76

bi se mogel v tistem trenutku zgruditi in umreti, njegova
duša pa v večni ogenj pogubljena biti, kakor se je zgodilo
angeljem po grehu; kolikorkrat pa grešnik še dalje živi,
se more to le s čudežem Božjega usmiljenja zgoditi. In
glej, ta čudež dela Gospod vse dni. Bog čaka grešnika v
svoji prizanesljivosti en teden, en mesec, eno leto, deset,
dvajset, petdeset in še več let. — Ne čaka pa mutast in
nedelaven, ampak silno ljubeznjivo kliče  grešnika k spre-
obernjenju, hodi za njim, ga išče, ga vabi; on neskončno
žaljeni Bog hodi za grešnikom in ga tako rekoč prosi, naj
bi zopet sprejel njegovo ljubezen in milost! Ob enem po¬
šilja tudi svoje namestnike, da tudi po vnanjem grešnika
vabijo, kličejo, k spreobernitvi prosijo, s svojimi govori in
opomini. ') — In če ima kdo le nekoliko dobre volje spre-
obcrniti se, kako ljubeznjivo mu Bog naproti hiti, kako
očetovsko ga objame, kako obilno mu pomnoži svojo po¬
moč in milost, da se mu spreobernjenje polajša! Ali se
grešnik spreoberne ali ne, Bog nima ne škode ne prida;
in vendar se Bog tako zelo veseli grešnikovega spreober-
njenja, kakor bi se vse njegovo zveličanje le na to opi¬
ralo. — Greh je tako neskončno hudo, da celoto neskončno
usmiljenje Božje utrudi, tako da se poslednjič umakne in
da pravica kaznovaje nastopi: „Gospod ni mogel  dalje
preuašati hudobije vaših misel in gnjusob, ki ste jih poče¬
njali; zato je bila vaša dežela v puščavo in v stermenje
in v prekletje." * 2 )

4. Božja pravica in Božje usmiljenje kaznuje
greh celo nad Kristusom. Ako tedaj premišljujemo,
kako se razodeva pravica ali usmiljenje Božje, zmirej bomo
vidili, kako neskončno veliko hudo je greh. Naj razvidnejši

*) Primeri II. Kor. 5, 20.

2 ) Jer. 44, 22.

77 -

bi bilo pa to, ako bi natančneje premišljevali tisto delo,
ktero ste pravica in usmiljenje Božje skupej doveršile,
namreč odrešenje, včlovečenje, terpljenje in smert Jezusa
Kristusa, ker tukaj ste se milost in resnica srečale, pra¬
vica in mir se objele. ’)

Lahko razumevamo, da za spolnovanjem Božje volje
mora priti plačilo, za prestopanjem pa kazen, kakor se je
oboje pokazalo pri angeljih, po različnosti njihovega ob¬
našanja. Po tem je pa tudi človek grešil, kazen pa, njemu
primerna, prav zaslužena, njemu zažugana, ni nastopila,,
ampak odslej je človeški rod čedalje veči in obilnejši mi¬
lost prejemal, tako da brez števila množic ljudi že zdavnej
vse nebeške veselja uživa in se brez števila ljudi nepre¬
nehoma v nebesa preseluje. Sicer so po unem pervem
grehu tudi neprenehoma terpljenja in težave ljudi zadevale,
pa te so jim bile bolj pomočki in zdravila, kakor prave
kazni. Zakaj se tedaj grešnemu človeškemu rodu kazni
prizanašajo? Zakaj mu toliko neskončnih milost daje? —
Le zavoljo čudovitega dela odrešenja!

Kakor hitro je greh storjen, mora Božja pravica po
grehu napravljeni nered s primernim pokorjenjem zopet v
red spraviti; pravica se mora zgoditi, in ona ne more
storjenega greha za nestorjenega imeti. Od druge strani
je pa hotlo Božje usmiljenje zadolženemu človeku priza¬
nesti in mu še zraven tega neskončno milost in neskončno
slavo dati, kakor zvestim angeljem. Kako bi se tedaj pra¬
vici zadostilo, ko bi se krivi ne kaznoval? Le s tem, da
bi kje nedolžni kazen sprejel. Ali bi pa ne bilo krivično
tepsti nedolžnega? Gotovo, ko bi bil zoper svojo voljo
tepen, ne pa, če kazen prostovoljno sprejme. Ali pa ni

’) Ps. 84, tl.

— 78

tudi na drugi strani zopet krivično, da zadolženi ni ka¬
znovan? Gotovo, ko bi odslej še zadolžen ostal,  ne pa,
če mu on, ki je kazen prostovoljno sprejel, tudi zadol-
ženje vzame. Saj se tudi v očitnem življenji zgodi, da se
dolžnik pri miru pusti, če on, ki ni dolžnik, zanj prosto¬
voljno dolg plača. Kje pa je on, ki bi grešni dolg na se
vzel in plačal? Angelji tega ne morejo storiti, ker je dolg
neskončno velik, torej neskončno veliko plačilo zahteva.
Tudi nobena druga stvar in vse stvari skupej ne morejo
tega plačila prevzeti; to more le on, kteremu je mogoče
plačati neskončni dolg, in ta je le Bog sam, Božja oseba.
Pa Božja oseba sama je po človeku razžaljena,  kako
bo imela ljubezen do človeka, ki jo je razžalil? In Božja
oseba mora zadostenje sprejeti,  kako ga bo sama dala?
Potlej pa tudi Božja oseba ne more terpeti, kar pa kazen
za človeški greh zahteva, in brez tacega namestovavnega
terpljenja Božja pravica ni spravljena, še manj pa nag¬
njena, človeku tudi še zraven tega toliko milost in slavo
podeliti, kakor zvestim angeljem. Pa vse težavnosti je od¬
pravila Božja modrost in ljubezen; nebeški Oče je pri¬
pravljen dati svojega edinorojenega Sina, da za grešne
ljudi vse ko namestnik opravi; Sin Božji je pripravljen to
zadostenje izveršiti, včlovečiti se, vse grehe sveta ljudem
vzeti in na se sprejeti, se tako kakor vesoljnega grešnika
in spokornika, ki ni greha storil, pa vendar hoče vse grehe
zbrisati, ostri, nepreprosljivi pravici Božji izročiti, in še
zraven tega neskončne milosti in zasluženja za ljudi na¬
birati in jim jih do konca sveta ponujati, tako da vsi, ki
le resnično hočejo, zares morejo kazni uiti in pred Božjim
pravičnim sodnjim stolom obljubljeno večno zveličanje do¬
seči. Njegovo posredovanje med kaznujočo pravico Božjo
in med kazni vrednimi ljudmi je za njegovo celo življenje

- 79  —

in za njegovo smert naznanjeno v besedah, ki jih je go¬
voril na Oljski gori bričem, ki so ga za smert iskali: „Jaz
sem Jezus Nazareški; ako tedaj mene  iščete, pustite te
iti“, ') in nikar jih ne nadlegvajte. Vsako dejanje, vsaka
molitev Jezusa Kristusa je govorila enake besede Božji
pravici: Jaz sem tisti, ki sem vse grehe ljudem vzel in
sam na se naložil. Če tedaj iščeš njega, ki ga hočeš za¬
voljo grehov tepsti, vzemi mene in izroči me rabeljnom;
te pa, ljudi, pusti brez kazni iti in daj jim tudi še ne¬
skončno plačilo tistega zasluženja, ktero pridobim in ga
njim darujem.

Glej tedaj, kako neskončno hudo je greh. Vsi ljudje
in vsi angelji bi ne bili mogli tudi le za pervi greh Ada¬
mov dovolj zadostiti. In ko bi bil Bog še sto in sto novih
nebes vstvaril, polnih angeljev, izmed kterih bi bil že naj
manjši veliko vikši, kakor sedaj naj višji Seraf, bi vendar
tudi ti vsi slcupej ne mogli Bogu dovolj zadostiti. Sin
Božji sam pride. In dobro pomisli, s kakošno ostrostjo
Božja pravica z njim ravna! Ker je kralj nebes in zemlje,
ali bi ne bil mogel rojen biti v naj lepšem kraljevem po¬
slopji na svetu? In glej, še v naj manjšem kotu naj ubož-
nejši hiše ne dobi prostora; od hiše do hiše poprašujeta
Marija in Jožef in prosita, in od hiše do hiše ji odganjajo
in jima vrata zapirajo v dolgi, merzli zimski noči; le pri
živini v hlevu more Gospod priti na svet!

Ako je sicer kraljev otrok rojen, prihajajo voščila in
častne darila od vsih strani. Za Jezusa se pa kralj Herod
le zmeni, da bi morivcev poslal umorit ga. Ako so prišli
služabniki Božji v nevarnost, je Bog velikokrat čudeže
storil v njihovo varstvo in je velikokrat čudovito in na-

') Jan. 18, 8.

— 80

nagloma kaznoval njihove preganjavce. Pa za svojega Bož¬
jega Sina ne pripusti legijonom angeljev, da bi ga branili ;
bežati mora Božje dete v naročji svoje bridkostne Matere,
skrivaj, zdajci, po noči, v daljno nejeversko deželo, skozi
daljno strašno puščavo, med naj hujšimi težavami in ne¬
varnostmi !

In poglej v puščavo, kjer se posti. Preroku Eliju?
svetemu puščavniku Pavlu je precej po krokarji pošiljal
vsakdanjega kruha; Danielu v levovi jami je po mnogih
čudežih oskerbel potrebnega živeža; ko so šle množice za
Jezusom v puščavo, je vdrugič s čudežem pomnožil kruh,
ker je imel skerb za potrebne. Ko se je pa sam v puščavi
že deset dni postil brez naj manjšega grižljeja, ga ni bilo
krokarja, da bi mu bil prinesel kruha; in ko že dvajset
dni nič ni užil, ni bilo angelja z živežem; in ko je že tri¬
deset dni brez otešanja prebil, še ni storil čudeža, da bi
si dobil kak grižljej; še daljnih deset dni naj bi nič ne
okusil, kakor da bi Božja pravica v svoji gorečnosti ču¬
vala, da bi njemu, in ravno le njemu ne došel grižljej za
okrepčevanje.

In Jezus na Oljski gori! Vsak trenutek v vsem svo¬
jem življenji je čez vse iskal čast svojega nebeškega Očeta;
sedaj mu je pa pred očmi njegovo terpljenje, kako sovraž¬
niki njegovo lastno čast strašno zasramujejo in kako ga
hočejo vsim v zasmehovanje visečega med hudodelnikoma
do smerti mučiti; in poprej naj bi bil še sramotno zde-
lovan, strašno bičan, s ternjem boleče kronan. Nad tem
se stresa slaba človeška natora, v ponižnosti pade Jezus
na svoj obraz in Boga zopet in zopet prosi, naj bi ta grenki
kelih terpljenja memo šel, in kervavi bridkostni pot dere
iz vsib potnic in teče celo skozi obleko na zemljo; tako
zadobi sam sebi s to daritvijo svoje kervi uslišanje — oh

— Si¬

ne! on ni uslišan; izdajavec pride, morivci nanj planejo,
Božja pravica jim ga izroči, vlečejo ga v terpljenje, v
smert!

In Jezus pri stebru bičanja! Z vso ostrostjo je bilo
prepovedano človeka obsojenega v bičanje več kakor štir-
desetkrat udariti; in da bi se število štirdeset gotovo ne
prestopilo, je bilo zapovedano nobenega več ko devetintri-
desetkrat udariti. Tako je Bog sam ukazal — hudodelni-
kom v prid. Pa za Jezusa se tudi ta milejši postava ne
spolnuje. Ne samo štirdeset, ne samo štiri sto — tisuč in
tisuč udarcev prejme Gospod pri bičanji; tako je naredila
Božja pravica, le s čudežem ga je ohranila pri življenji,
da bi še daljši in veči muke terpel.

In glej na goro Kalvarijo! Tam stoji križ in Jezus
kervavi nanj pribit. Naj hujši žeja ga žge v drobovji, edi¬
nem delu njegovega telesa, ki ga ljudje s kervavo grozo¬
vitostjo niso dosegli. In žeja je le liliji in neprenesljivši,
Gospod poslednjič pravi: „Žejin sem.“ Vstvaril je vse stu¬
dence in reke, in vse jezera in morja, vode v nepotekljivi
preobilnosti za vse ljudi in . živali in rastline. Za se bi je
tudi rad imel en požirek, vsaj eno kapljo! In te kaplje
tako priserčno prosi, njegovo življenje se nanjo opira, če
kaplje ne dobi, mora skoperneti! Pa ne, ne dobi je! Ne
požirka, ne kaplje čiste vodene dobi! čudimo se, da mu
uni rabeljni in morivci pod križem niso malo hladne vode
prinesli, pa to grozovitost vendar še moremo razumeti. Pa
— in to je prečudna skrivnost, pa saj stoji tudi Magda¬
lena, tudi Janez, celo njegova Mati Marija pod križem, in
ga slišijo prositi kaplje vode, in raji bi bili šli do konca
sveta in bi bili proderli sto in sto orožij, ki bi jim branile,
kakor da bi ga ne bili uslišali in bi ga bili pustili koper-
net >! pa ne! nimajo vode, ne dajo mu piti, koperneti

6

— 82  —

mora! Božja pravica je tako naredila, da ni prejel tega
malega pokrepčanja!

Zapuščen je tedaj od vsili! od tisučerih, ki jih je
sam s čudežem ozdravil ali v življenje obudil; zapuščen
je tudi od aposteljnov, zbežali so; in njegova Mati tu stoji
in ga sliši prositi; zastonj, ona ne more in ne sme poma¬
gati. In angelji nebeški vsi, izmed kterib je celo vsakemu
hudodelniku eden dan v varstvo, nobeden mu ne pomaga.
Nebeški Oče še ostane, on ljubi svojega Božjega Sina z
neskončno ljubeznijo; ali ga tedaj v njegovih smertnih
bridkostih vsaj v notranjem prav ljubeznjivo ne bo po¬
krepčal? Nikakor ne! Nebeški Oče mu popolnoma odtegne
vsako znamnje kterega koli polajšanja ali tolaženja. In to
terpljenje je naj veči med vsem, in Gospod kliče iz glo¬
bočine svojega serca, da se tresejo vse nebesa: „Moj Bog,
moj Bog, zakaj si me zapustil!“ Vsi so ga zapustili, ki
so mu hotli in mogli pomagati, vsi so priderli, ki so ga
botli mučiti, in od teh mučen, in od unih zapuščen —
nagne glavo in umerje. Božja pravica je stanovitno od-
vračevala vsako notranje ali vnanje pokrepčanje in je pu¬
stila prostost vsem mučivcem. Čemur se je pa še veliko
bolj čuditi, Božje usmiljenje  je v vse to privolilo!

Zakaj? zavoljo greha! Ker je greh neskončno hudo,
se je mogel tudi le z neskončnim terpljenjem zbrisati. Pa
pomisli sedaj, o grešnik! če Božja pravica in Božje usmi¬
ljenje greh celo nad Božjim Sinom, kteri greha ni, v raz-
žaljenje in onečeščenjeBožje, storil,  ampak Bogu v čast
zbrisal,  tako hudo tepe, kako neskončno hudo mora
tedaj greh biti nad njim, ki ga stori!  Toliko hudo je
tvoj greh, da je Sin Božji sam zavoljo njega mogel toliko
terpeti. Ozri se na umerlega Jezusa na križu! Ta Jezus
je pravi Bog in človek, on je tvoj prijatel, ki ti je skazal

— 83

brez števila znamenj ljubezni, on je tvoj brat, tvoj oče,
tvoj kralj, tvoj Bog. In s smertnim grehom si ga umorih
Resnično, smertni greh umori človeka, prijatla, brata, očeta,
kralja, Boga! To je smertni greh!

III. Kaj smertni greh zoper grešnika stori.

Mislil bi kdo, če je greh sam na sebi tako strašna
pošast in zoper Boga tako divja in ga žali, Bog pa tudi
greh tako neskončno sovraži in kaznuje, in če grešnik pri
vsem tem greh, tolikanj ljubi in išče in se mu udaja, mora
vsaj zanj biti silo koristen in mu biti v prid. Pa tudi
proti grešniku samemu je greh naj strašneji pošast
in mu več škoduje, kakor mu morejo vsi hudobni duhovi
in vsi sovražni ljudje škodovati. Greh ga oslepi, da ne¬
varnosti in svoje prave koristi ne vidi, velikokrat celo vi-
diti noče; greh ga stori terdovratnega, da ga celo posebni
dokazi Božjega usmiljenja, s kterimi ga hoče Bog še z
ostrostjo in milobo rešiti, nič ne ginejo; greh ga vsega
oropa ter ga brez vsega zasluženja in s sto in sto pregre¬
hami oskrunjenega spravi pred stol neskončno pravičnega
sodnika; kar ima pa greh zanj prijetnega in mikavnega,
ni nič bistveno, ampak je le vada, dokler smertnega ternka
ne požre. To so skusili na sebi grešni angelji: imeli so
Boga in nebesa, berš potem so že tulili v breznu večnega
terpljenja, kjer bodo tulili brez konca. To so skusili pervi
starši: bili so v raji, v pozemeljskih nebesih, in od tod
jim je bil odpert srečni pot k nebesom na unem svetu;
pa zdajci se prikaže ognjeni meč in jih izžene v osat iu
ternje solzne doline. To in še več skusi vsak grešnik,
kteri v grehu umerje. Pa tudi že pred smertjo, v trenutku
storjenega greha že je vsega dobrega oropan in v vso revo

6 *

— 84  —

pahnjen. Ko bi tudi imel vse čednosti in vso spokornost
svetnikov, vse zasluženje in terpljenje mučencev, ko bi si
bil že tudi za to zaslužil naj višji sedež v nebesih, če pa
smerten greh'stori, je vse to v tistem trenutku zgubljeno,
v kterem s privoljenjem v greh tudi posvečujočo gnado
Božjo zgubi. Bil je otrok Božji, brat in sodeležnik Jezusa
Kristusa; v trenutku storjenega greha je vse to zgubljeno!
on je sovražnik Božji in Bog je njegov sovražnik, on je
kriv smerti Jezusa Kristusa in Kristus je njegov sodnik,
ki ga pogublja, on je podoba hudobnega duha in hudobni
duh je njegov večni mučivec. On zgubi nebesa in si na¬
koplje pekel.

To je smertni greh! pa ne v vsi svoji hudobiji in
gerdobiji, ampak le v slabem popisu, ki se od prave hu¬
dobije smertnega greha še tako razločuje, kakor se nari¬
sana podoba pekla razločuje od pravega pekla.

B. Greli nečistosti.

Kar smo doslej rekli o smertnem grehu, tiči v vsa¬
kem smertnem grehu, še celo v tistem, ki se morebiti
ljudem naj manj hudoben in gerd dozdeva ; njegova ger-
dobija in hudobija je še celo neskončno veči, kakor bi
kteri človek koli mogel povedati. S tem ste pa pojasnjeni
dve reči: pervič, da je tudi med smertnimi grehi zopet
velik razloček, ker so nekteri smertni grehi gotovo še ve¬
liko hudobnejši in gerši, kakor drugi, dasiravno so vsi
smertni grehi; in drugič, da ne domišljija ljudi,' ampak le
Božja sodba more za gotovo povedati, kalcošno stopnjo hu¬
dobije in gerdobije ima storjeni greh. Ta sodba Božja se
pa od sodbe sveta velikokrat tako zelo razločuje, kakor so
nebesa višji od zemlje. In ravno pri nečistosti se kaže

— 85  —

prav velika različnost v sodbi. Svet velikokrat pravi: Ne¬
čistost je majhen greh ali še celo greh ni; Cerkev Božja
pa uči natanko to, kar se je od Boga samega naučila, da
je nečistost naj veči in naj gerši smertni greh, ki ga Bog
naj bolj sovraži. In taka je tudi; zakaj kadar človek za
človekom umerje, prejme v večnosti plačilo ali kazen, veči
ali manjši kazen, ne po razsojevanji ljudi, ampak le po
sodbi Božji.

Preden pa natančneje premišljujemo, kaj nam je Bog
dal vediti o velikosti in gerdobiji nečistosti, hočemo naj
poprej povedati, kako različno se more ta greh storiti.
Zakaj marsikteri se velikokrat pregrešujejo s posebnimi
nečistimi grehi, pa še pri tem mislijo, da so popolno čisti,
ker se drugih hujših ostudnost tega greha ogibljejo. In
zopet drugi se boje, kakor bi bili z brezštevilnimi neči¬
stimi grehi omadeževani, dasiravno so čisti, ker so bili
sicer od nečistih skušnjav nadlegovanj, pa so jih spomi-
njaje se Boga premagali in se tako v čednosti čistosti bolj
uterdili, ne pa z grehom omadežali.

Kaj pa je tedaj greh nečistosti ? Kerščanski nauk nam
pravi: »Nečistost je neberzdano nagnjenje do mesene slad-
nosti.“ To se mora pa natanČneji razložiti. Zato pravi ker¬
ščanski nauk dalje: „V šesti zapovedi je zapovedano, na
duši in telesu čistim biti, in to celo tudi v mislih, besedah
in v obnašanji; tudi je zapovedano, ogibati se vsake grešne
priložnosti. V šesti zapovedi se pa prepoveduje: vsakoršno
nečisto dejanje, nečisto obnašanje in nečisto govorjenje; ra-
dovoljno dopadajenje in privoljenje pri nečistih mislih in
željah, in vse, kar v nečistost napeljuje 1 *. In v deveti za¬
povedi se zapoveduje: čistega serca biti in hudo poželjenje
krotiti. Iz tega se vidi, da se ta greh lahko različno stori,
in sicer notranje in vnanje.

86  —

I. Notranji grehi zoper čistost.

Notranje grehe marsikteri komaj za greh imajo, in
vendar je gotovo, da je grešnost ali svetost človekova v
notranjem, v misli, v volji. Kar se dobrega ali hudega po¬
tem tudi po vnanjem na dan prikaže, izhaja le iz notra¬
njega, kar s tem se ve da potlej še veči moč dobi; če je
pa le vnanje in ne izhaja iz notranje misli, kakor pri
norcu, ni ne dobro ne hudo.

1. Pervo tedaj, kar tukaj nahajamo, so nečiste
misli. Poglejmo, kako vstanejo, in kdaj se duša z grehi
omadeža in kdaj ne. Odkar je človeška natora v Adamu
padla, je hudo poželjenje in nagnjenje do mesene sladnosti
v človeku veliko moč zadobilo. Prečista Devica Marija,
vselej brezmadežna, ni imela hudega poželjenja, ker tudi
ni imela izvirnega greha. Do veliko druzih verst grehov
ima le malo ljudi veliko nagnjenje, na priliko, do morije,
tatvine, goljufije; do nečistega poželjenja pa imajo vsi nag¬
njenje, več ali manj, poprej ali poznej, večkrat ali manj¬
krat. Na enkrat, velikokrat se še ne ve, od kod, se zbudi
v človeku misel na nečiste reči; misel se lahko preverže
v živo domišljijo, in hitro se k njej nagne popačena člo¬
veška natora, kakor bi bilo to kaj prijetnega in dobrega.
Vse to se lahko godi in še celo eno ali več minut terpi,
še preden sta um in pozornost človekova grešno misel za¬
pazila. Sedaj pa človek to zapazi, in spozna skušnjavo.
Kako je tedaj? ali si se že z grehom omadežal? ali si se
že Bogu zameril? Nikakor ne, v tem slučaji ne; samo to,
da ti slaba misel v glavo pride, ali da se ti slaba misel
zbudi, še ni greh (razun takrat, ko bi si sam prostovoljno
slabo misel grešno zbujal). To je še le skušnjava k grehu,
v ktero si brez lastnega zadolženja prišel. Sedaj pa, ko

— 87  —

za skušnjavo veš, sedaj je trenutek, v kterem boš odločil,
ali bodeš greh ali zasluženje za skušnjave imel. Če precej,
ko skušnjavo zapaziš, stud nad hudim obudiš, kakor iskro
z roke otreseš, ki je nanjo priletela, kakor kačo od sebe
veržeš, ki je na te prilezla, če ponoviš sklep, ne žaliti
Boga, ter svoje misli in svojo pozornost na kaj druzega
oberneš, kratko reči, če hudo studiš in slabo misel odga¬
njaš, ne samo nimaš greha, ampak imaš še zasluženje, to
je, dejanje čednosti, in še uterjenje v čistosti; po taki
skušnjavi si Bogu še dopadljivši kakor poprej. — To naj
si zapomnijo tiste boječe duše, ki mislijo, da, kolikorkrat
so imele slabe misli, so se že tudi s smertnimi grehi oma-
dežale in so pred Bogom kazni zapadle. Bavno nasproti,
dejanje čednosti čistosti je bil njih stud nad grešno mi¬
slijo! Nasproti pa, če tam, kjer slabe misli zapaziš, se
jim ne vstavljaš, če imaš prostovoljno dopadajenje nad
njimi, z zavednostjo tedaj in s privoljenjem svoje volje, je
to greh, je velik greh, tudi tedaj velik greh, kadar imaš
samo v misli dopadajenje, če tudi še ne pristopi prosto¬
voljno poželjenje nečistega dejanja, če tudi praviš, da je
to dopadenje le majhna reč, je vendar to taka majhna reč,
kakor iskra, ki mesto požge, ali ki pade v zalogo strelnega
prahu in ljudi in poslopja razdene. Prostovoljno dopada¬
jenje s popolnim spoznanjem in s popolnim privoljenjem
je in ostane smerten greh. To naj si zapomnijo tisti po¬
željivi in premalo vestni ljudje, ki mislijo, da so brez
greha, če niso padli v velike grehe vnanjega dejanja.

Se ve da je pa tudi mogoče, da človek v takih skuš¬
njavah se ni ne določno ustavljal, ne določno vanje privolil;
omahoval je pri nečistih mislih med privoljenjem in ne-
privoljenjem; velikokrat človek tudi ni bil prav pazljiv, da
je skušnjava prišla, in ga vest ni prav opominjala, da je

— 88  -

to greli, in ta nepazljivost še nekako dalje terpi. Tukaj se
ve da ne moremo reči, da bi bilo tako ravnanje smerten
greh, ampak je odpustljiv  greh.

Lahko se tudi prigodi, da ima kdo pred Bogom ve¬
ljaven vzrok si nespodobne reči pred oči staviti, na pri¬
liko, zdravnik, ki se mora v dotičnih rečeh podučevati; če
v nečisto dopadenje ne privoli in se zoper skušnjavo, ki
se mu kje zbudi, zvesto vojskuje, nima greha. Kdor si pa
brez tacega pametnega vzroka take reči pred oči stavlja in
si pri tem misli, da nima nad njimi dopadenja, vendar
greši, ker se prostovoljno in brez pravega vzroka postavi
v nevarnost privoliti, in greh je veči ali manjši, kakor je
nevarnost bližnja ali daljna.

2. Ako človek nad nečistimi mislimi pridno ne čuje
in jih ne odganja, vstane iz njih lahko nečista želja, ka¬
kor iskra v slami zdajci plamen napravi. Nečiste misli ali
nespodobne predstave imeti, se pravi, nečiste reči z du¬
hovnim očesom gledati; nečiste želje imeti, se pravi, že
dalje iti in nečistih reči želeti, tako rekoč v duhu z roko
po njih segati, kar je že še veči greh, ako ima človek
take želje z zavednostjo in prostovoljnostjo. Ta želja je
pa lahko taka, ki tudi popolno v človeku ostane,  in se
v vnanjem z ničemur ne razodeva, in tedaj se imenuje
nedelavna,  ravno ker k izveršenju grešnega poželjenja
nič ne dela; — ali pa lahko dalje sega in človeka naganja
vse tako vravnati ali pomočkov iskati, da bi grešno željo
tudi v dejanji spolnil, in tedaj se imenuje delavna  želja,
ki je tudi se ve da veči smerten greh, dasiravno je tudi
že nedelavna želja smerten greh, če se ji z zavednostjo in
prostovoljnostjo priterdi.

Že v starih časih in vselej so bili ljudje, ki so no¬
tranje grehe, torej tudi želje, zlasti če so bile neizdatne,

— 89  —

komej za greh imeli. Jezus Kristus je pa s sveto goreč¬
nostjo temu oporekal; pervič, ker tudi k vnanjim grehom
napeljujejo: „Iz serca izhajajo hude misli, uboji, prešeštva,
kurbarije, tatvine, krive pričbe, preklinjevanja." -)  Potlej
pa tudi zato, ker so hude želje (še bolj kakor misli) že
same na sebi hudobne in zlobne, in sicer ravno tako, ka¬
kor bi bil po vnanjem storjeni greh. Ker tako terdi Gospod:
„Jaz pa vam povem, da vsak, kteri ženo pogleda, da je
poželi, je že prešeštoval z njo v svojem sercu.“ *) In ne
še le v novi zavezi, ki zavoljo svoje veči svetosti tudi veči
čistost serca zahteva, ampak že precej v začetku je Go¬
spod premagovanje hudih želja enako ostro zapovedal, ka¬
kor je njih izverševanje prepovedal: „Podverzi si grešno
poželjenje, in ti čeznj gospoduj," 3 ) ne smeš pa pripustiti,
da bi ono v tebi in nad teboj gospodovalo. Potem je Go¬
spod na sinajski gori dve izmed deset zapoved prav nalašč
dal zoper hude želje, namreč deveto in deseto. Zakaj sveti
Duh pravi: „Hudobne misli so Gospodu gnjusoba." 4 )  „Ne
hodi za svojim poželjenjem; ako spolnuješ želje svoji duši,
te bo dala v smeh tvojim sovražnikom," 5 ) hudobnim du¬
hovom, ki bi te potem z zasramovanjem in zasmehovanjem
mučili. Skorej ga ni druzega greha, zoper kterega bi bil
sveti Duh tolikokrat svaril, kakor zoper hudobne želje.
Povem le še besede svetega Petra, kteri o tacih grešnikih
govori: ,.Ti pa so kakor nespametna živina in bodo v svoji
spačenosti poginili, ker za blagost imajo vsakdanjo slad-
nost; so nagnjusni in omadežani, sladnosti do verha siti;
oči imajo polne prešeštva in neprenehljivega greha, in so
otroci prekletstva." 6 ) Jasno je, da sveti Peter tukaj ne

') Mat. 15, 19. a ) Mat. 5, 28. *) I. Mojz. 4, 7. 4 ) Preg,

15, 26. 5 ) Sirah. 18, 30. 36. «) II. Pet. 2, 12-14.

- 90  —

misli tistih, kteri greh v dejanji delajo, ampak si samo
notranjo slast v željah dovoljujejo, ker pravi: oči imajo
polne prešeštva, kar je neprenehljivi greh. Se ve da je
greh, samo v željah storjen, manjši kakor pa če je tudi v
dejanji storjen; pa v vsem skupej bodo vendar grešniki
enkrat za svoje notranje grehe bolj tepeni, kakor za vnanje;
zakaj? ker so notranji grehi veliko pogostnejši, torej tudi
v skupnem znesku veliko veči kakor vnanji. Zakaj večidel
se je že prav veliko notranjih grehov zgodilo, preden se
je greh po vnanjem doveršil.

Ker se tedaj ravno tukaj, pri notranjih skušnjavah
v mislih in željah, poglavitni boj za čisto ali nečisto živ¬
ljenje odloči (zakaj kdor se notranjih grehov ogiblje, ne
pade v vnanje grehe, in kdor v notranjem greši, se tudi
tedaj pogubi, kadar vnanjih grehov ne dela), hočemo še
prevdarjati, kako se nam je obnašati pri nečistih
skušnjavah v mislih in željah. Naj pervo je potrebno,
da si skušnjave sam grešno ne zbudiš, na priliko, z rado¬
vednostjo oči v branji, gledanji ... — Potem je pa treba
neutrudljive čuječnosti, da sovražnika, kakor hitro je le
mogoče, spoznaš, da se mu precej v začetku ustavljaš. Ne¬
čisto poželjenje je požigaven ogenj, in skušnjavec je pe¬
klenski požigavec, nečiste misli pa so iskre. Lahko ugasiš
pervo iskro, težko boš pa potem ogenj zadušil, ko že
vse gori. — Če je pa skušnjava že prišla, ne smeš biti
maloserčen; vojak, ki se naj bolj boji, ni naj hrabrejši,
ampak spominjaj se Boga vsegapričujočega in obujaj v
sebi stud nad vsim pregrešnim, in obračaj svoje misli in
svojo pozornost na druge reči. Moči pa stanovitno se
ustavljati nimamo sami iz sebe, ampak le od Boga, zato
si moramo te milosti vsak dan prositi in je terdno priča¬
kovati. — Vendar se pa primeri, da skušnjava ne jenja,

— 91  —

dasiravno se pridno zoper njo vojskuješ; zato pa ne
bodi otožen in maloserčen, in, ako si si prizadeval
storiti svojo dolžnost, nikar se ne boj, kakor bi bil sam
kriv skušnjave ali kokor bi bil že privolil ali grešil. — V
takih daljših skušnjavah in tudi sicer je pa nenarav-
nostno, to je, bolj ogibovavno vojskovanje večidel boljši,
kakor naravnostno, ki sovražnika napada. Ker je to ime¬
nitno, hočemo s priliko bolje razjasniti. Misli si, poštena
devica gre svojo pot v cerkev; pride pa k pouličnima po¬
balinoma, ki jo zmerjata, jo dražita, da bi se z njima
tergala, in blato vanjo mečeta. Kaj ji je storiti? Če hoče
z vso resnobo hudobna dečka s pota spraviti, sicer ne po¬
rečemo, da nima prav; ali ji pa ni veliko bolj svetovati in
ali ni veliko spodobnejši, da gre svojo pot in za njuno
kričanje ne mara in jima ne odgovarja? Kmali je dečkoma
izpred oči in v miru. Sicer pa, ko bi se ju bila lotila, bi
bila gotovo razdražena, morebiti tudi nekoliko povaljana.
Glej, ta devica je podoba tvoje duše, in hudobna dečka
so nečiste misli ali želje. Smeš se jih lotiti, jih odga¬
njati, dobro in prav tako; pa velikokrat so potem hudob-
nejši in nadležnejši. Večidel je bolje bežati iz nesnage in
umakniti se boju, ne pa v boj se spuščati, da namreč
svoje misli oberneš na druge reči, na priliko, ravno na
delo, ktero opravljaš, ali paziš na to, kar, na priliko, oko-
lostoječi govore, ali da sam začneš o drugi reči govoriti
ali pripovedovati, iz tega namena, da svoje misli od hu¬
dobnih reči odverneš. Tako dosežeš hitreje mir in ne boš
tako lahko omadežan; zakaj kdor se s tako umazanim
sovražnikom ruje in bojuje, se lahko celo tam še malo
umaže, kjer seje junaško bojeval in je zmagal. Tudi se ti
ni treba bati, da bi ogibanje v skušnjavi kje premalo studa

92  —

•nad gerdim grehom razodevalo, nasproti, veči stud kažeš,
ako se grehu ne približuješ.

Če pa tudi tako skušnjava dalje terpi, se vendar nik¬
dar ne smemo ustrašiti. Bog nam nikdar noče potrebne
pomoči k ustavljanju odtegniti, in če skušnjavcu pripusti
napasti nas, je že poprej pri nas s svojo milostjo, da nas
podpira. Oberni svoje misli na Boga vsegapričujočega, na
svetega angelja varha, na Marijo, spominjaj se smerti,
sodbe, plačila ali kazni, in tvoj sklep ne grešiti bode moč¬
nejši in vsak zmagovavni boj bode čednost čistosti v tebi
bolj uterdil. Tvojo hišo ti sovražnik sicer more zoper tvojo
voljo požgati; ali tempeljna Božjega v tvojem sercu ne
more poškodovati, kakor le tadaj, kadar vedoma in pro¬
stovoljno dopustiš.

„Zgodba bojevanja, ktero je imela sveta Katarina
Sienska v enaki zadevi prestati, je silo čudovita. Bog je
pripustil, da je hudobni duh sveto devico skušal z vso div¬
jostjo, ki si jo je bil izmislil. Vsaktero ostudnost je njeni
duši vdihoval, vidoma se ji je prikazoval z več tovarši, ki
so z besedami in s pogovori devici počutke vzbujali. Te
skušnjave so ji globoko v serce segale, in, kakor sama
pripoveduje, vso prevzele, in le njene volje niso bile še
premagale. Dolgo je terpela ta skušnjava, dokler se ji
ni prikazal Kristus, ki mu reče: Ob, kje si bil, moj pre¬
ljubi Zveličar, ko je bilo moje serce tako polno temote in
nečednosti? In Jezus ji odgovori: V tvojem sercu sem bil,
moja hči. Kako si pa vendar mogel biti v mojem sercu, vpraša
Katarina, v kterem je bila taka nečednost? In Gospod
pravi: Povej mi, ali so nečiste misli in čutila v tebi obu¬
jale veselje ali žalost, grenkost ali slast? Oh, naj veči
grenkost in žalost! odgovori Katarina. Kdo pa je bil,
pravi sedaj Gospod, ki je obujal veliko grenkost in žalost

- 93 —

v tvojem sercu, kdo drugi kakor jaz, ki sem v sredi tvoje-
duše skrit bival? Verjemi mi, moja hči, ko bi jaz ne bil pri¬
čujoč, bi bile te misli, ki so tvojo voljo obdajale in je niso
mogle premagati, nedvomljivo poslednjič vendar zmagale;
tvoja prosta volja bi jih bila z veseljem sprejela, in tako
bi bile umorile tvojo dušo. Ker sem bil pa v tvojem no¬
tranjem, sem dal tvojemu sercu tisti stud, tisto upornost.,
da si se z vso močjo skušnjavi ustavljala; ker pa nisi
imela tacega uspeha, kakor si želela, si čutila še veči stud
nad grehom in nad samo seboj. Po tem takem je bilo to
terpljenje veliko zasluženje in velik dobiček za te, in tvoja
čednost in moč tvojega duha seje močno vterdila." ') Tako
zvesto bojevanje čednost uterjuje in dušo z zasluženjem
obogatuje. Kdor se pa notranjim skušnjavam ne ustavlja,
se mu serce omadežva in s smertnim grehom obteži; in
kmali nastopijo tudi vnanji različni grehi.

3. Tukaj hočemo še omeniti nečiste sanje. Ker je
človek po svoji lastniji k hudemu nagnjen, in ker je do¬
mišljija tudi v spanji neprenehoma delavna, ko pa um,
zavednost in vest ravno ne delajo, se lahko pripeti, da v
domišljiji tudi nečiste podobe vstanejo, ki so tako žive
da se jih človek, kadar se zbudi, še kakor drugih sanj
spominja. Kaj je o njih reči, ali so greh ali niso greh?
Kdor se spominja, da se je tudi v sanjah ustavljal, se mu
ni treba bati, da bi se bil pregrešil, in tisti kristjani, kteri
se čuječi terdno in serčno in vselej ustavljajo, so v dobrem
tako uterjeni, da se tudi v sanjah večidel ustavljajo. Kdor
se pa spominja, da je v sanjah privolil, se mu zato še ni
treba bati, da bi se mu to v pravi greh štelo in da bi bil
za to kaznovan, če tih sanj sam ni bil kriv, ker je bila

Filoteja sv. Frančiška Sal. IV. 4.

— 94  —

pri tem zavednost in prosta volja zvezana. Nikar pa ne
premišljuj sanj in svojega obnašanja v njih, ampak spusti
jih popolnoma iz spomina in izbijaj jih iz glave kakor ne¬
čisto misel, če ne, prideš še le sedaj zbujen v pravo skuš¬
njavo, ki te lahko v greh zapelja. Pa ta skušnja, da je
naša lastnija še tako malo vajena dobrega, in da se tako
hitro k hudemu nagne, nas mora pred Bogom poniževati
in čuječe delati in nas priganjati, da se čuječi s toliko
veči zvestobo vojskujemo.

II. Vnanji grehi zoper čistost.

1. Pri vnanjih grehih pridejo najpervo pogledi, grehi
z očmi, kakor nastanejo pri notranjih najpervo domišljije,
grehi v mislih in predstavah. Oko je duši okno, skozi
ktero ona po svetu in svet vanjo gleda. — Kdor brez hudo-
ijepa tudi brez krotitve, v prirojeni radovednosti in labko-
mišljenosti, živi, obrača svoje oči na vse kraje in podobe,
ki jih zunaj vidi, domišljija pa jih v notranjem posnema,
dobre in slabe. Ker je pa človeška natora k hudemu nagnjena,
precej zapazi grešne, nečiste podobe in jih bolj živo pred
dušne oči stavi in se jako rada v njih mudi. Tako je oko
že skušnjavo napravilo. Ako potem tudi volja dovoli, se
oko nalašč obrača po nečistih podobah, kakor poglavar
razbojnikov tovarše na rop pošilja, in kjer oko ravno nič
ne nahaja, ve domišljija, kar primanjkuje, sama dostavljati,
zatorej so pri hudobnem človeku podobe v domišljiji še
veliko gerši kakor prave podobe same. Oči so vrata v
terdnjavi našega serca v vojski, ki jo z nami imajo za¬
priseženi smertni sovražniki; zato jih mora ali zapreti ali
pa pridno stražiti, toda ne kak lahkomišljen stražnik, ka¬
kor radovednost, še menj pa izdajavec, kakor poželjivost,

— 95  —

ki nalašč išče nečistih reči, ampak zanesljiv, zvest stražnik,
kakoršen je kerščanska vestnost in krotitev. Zakaj neo-
berzdano ali še celo poželjivo oko je tako nevarna reč, da
se lahko reče, da se malokdaj nahaja notranj ali vnanj
nečist greh, ki bi ga oko ne bilo krivo.

Zato tudi sveto pismo tolikokrat in tako ostro opo¬
minja, da naj se oči krote. Že poprej smo omenili ostro
svarjenje svetega Petra zoper tiste, „ki imajo oči polne
prešeštva", in opominjanje Kristusovo, da je že prešešto-
vanje, ako kdo drugo osebo poželjivo gleda. Nadalje pravi
sveti Duh: „Ne oziraj se po poželjivi ženski, da kje ne
padeš v njene zaderge. Ne vpiraj svojih oči v devico, da
se kje nad njeno lepoto ne pohujšaš. Ne zijaj okrog po
mestnih ulicah, in ne klati se po njegovih cestah. Oberni
svoj obraz od nališpane ženske, in ne pogleduj po tuji le¬
poti; zavoljo ženske lepote se jih je že veliko pogubilo;
in iz nje se poželjivost kakor ogenj vnema." *) Se ve da
so te besede za obojni spol enako imenitne, ker sta oba
slaba in k hudemu nagnjena. Kdor pa za to opominjanje
ne mara, pride kmali v stan, v kterem more druge besede
svetega pisma na se obračati: „Moje oko mi je življenje
vzelo, zavoljo vsih hčer mojega mesta. Na lovu so me
vjeli kakor tico moji sovražniki po nedolžnem. V jamo se
je pogreznilo življenje moje, in kamen so verh mene po¬
ložili. Vode so nastopile čez mojo glavo; rekel sem: Po
meni je! “ 2 )

Druzega tedaj ne ostane kakor oči s kerščansko sra¬
mežljivostjo berzdati. „Zavezo sem naredil s svojimi očmi,
da bi celo ne mislil na devico. Zakaj, kakošen del bi imel
Bog zgorej v meni? Ali ne gre pogubljenje hudobnemu?

J ) Sirah. 9, 3—9. 2 ) Žal. pes. 3, 51—54.

- 96 —

Ali ne ogleduje sum mojih potov, in ali ne prešteva vsih
mojih stopinj ? “ *)

2. Kakor oči moramo pa tudi ušes varovati, in oba
počutka vsih  vtisov, ki so lahko nevarni, torej oči zastran
podob, bukev; ušes zastran pogovorov, norčevanj, pesem,
godbe. Tako svari sveti Duh: „Zagradi s ternjem svoje
ušesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj, in svojim
ustam vrata in ključavnico napravi. 11  -)  ,,Odpert grob je
njih gerlo; s svojimi jeziki goljufno ravnajo, gadji strup
je pod njih ustnicami; njih usta so polne kletve in gren¬
kobe." 3 ) „Ne dajte se zapeljati: Malopridni pogovori skaze
dobro zaderžanje." 4 )

3. Še veči je greh njemu, kteri sam nečisto govori,
nečiste pesmi prepeva. Tu velja beseda svetega Duha:
„Jezik je sicer majhen ud, in vendar velike reči napravi.
Jezik je ogenj, zapopadek hudobije; vnet od pekla, ognjusi
vse telo, in zažge tek našega življenja; uepokojna hudoba
je, poln smertnega strupa." 5 ) In le prevečkrat vžge nečisti
jezik sto in sto sere, v kterih potem nečisti ogenj leta in
leta gori in čezdalje več drugih vžiga. Zato tedaj poslu¬
šajte, otroci, poduk zastran ust; in kdor se ga derži, se
ne bo pogubil zavoljo svojih ustnic, tudi se ne bo pre¬
grešil s hudobnim dejanjem." 6 ) „Veliko jih jejpod ostrim
mečem padlo, pa ne toliko, kolikor jih je po svojem je¬
ziku poginilo." 7 ) Greh enega samega nečistega pogovora
lahko napravi neizmerno veliko spačenost, lahko sto- in
stoletja terpi, sto in sto nedolžnih v pregrehe zapelja in
okuževanje čezdalje bolj razširja — preverže se lahko v
splošno pohujšanje, ki se skorej ne more več popraviti.

‘) Job 31, 1-4. a ) Sir. 28, 28. 3 ) Rim. 3, 13. 14. 4 ) I
Kor. 15, 33. 5 ) Jak. 3. °) Sir. 23, 7. 7 ) Sir. 28, 22.

— 97  -

In če se nečisti govori še pišejo in tiskajo, terpi govor
tudi lahko stoletja in neprenehoma mori duše, za ktere je
Gospod umeri.

Tudi vedenje, ki je sramožljivosti nasproti, je zelo
grešno in v bližnjem, ki ga vidi, lahko še hujši skušnjavo
napravi, kakor nečisti govori.

4. Kar pa tiče nečiste grehe, kteri se zunaj popol¬
noma doveršujejo, naj velja tukaj beseda aposteljnova,
»nečistost se še ne imenuj med vami“, ') dasiravno s tem
prav za prav le razodeva željo, da bi nikdar ne bilo treba
imenovati je, in da je duhu kerščanstva naravnost nasproti,
delati take grehe. Pa sveti apostelj Pavel sam je bil pri¬
siljen že v tistem trenutku govoriti o teh grehih in poga¬
njati se zoper nje, in odsihmal ta potreba še nikoli ni
nehala. Ako grešnik sam sabo greši, pokonča tempelj
svetega Duha, v kterega je bil pri svetem kerstu in pri
sveti birmi posvečen; ako greši z drugo osebo, to pokon¬
čanje obsega dva taka Božja tempeljna; ako je ta druga
oseba z njim v rodu ali v svaštvu, se hudobija in gerdo-
bijapovikša, in v stari zavezi je Bog na to postavil smertno
kazen, kakor tudi za prešeštvo; iztrebiti so se mogli taki
grešniki izmed ljudstva, izgnati iz dežele.

C. Velikost in gerdobija nečistega greha.

če kdo verjame in terdovratno terdi, da nečistost ni
smerten greh, ta terditev ni samo napačna, ampak celo kri¬
voverna. Zakaj to je od Boga razodeta resnica, da je ne¬
čistost smerten greh; zelo velik greh, še veliko veči, ka¬
kor večidel druzih smertnih grehov. Ko bi bil na tehtnici

») Efez. 5, 3.

7

— 98

Božje pravice en sam nečist greli v skledčici, in bi potem
vsi angelji v drugo skledčico položili vso svojo popolno
ljubezen do Boga, vsi očaki svojo vero, vsi preroki svojo
zvestobo, vsi aposteljni svoj trud in svojo gorečnost v spre¬
obračanji nejevernikov, vsi mučenci svojo kri, vse device
svojo čistost, vsi sveti škofje in mašniki svoje pastirske
dela, vsi spoznovavci svojo spokornost, poslednjič tudi še
Marija, Mati Božja, svoje sicer vse presegajoče zasluženja
in popolnosti — to vse bi bilo kakor nič v primeri z ve¬
likostjo enega samega nečistega greha. In če tudi to ne¬
zmerno veliko obilnost zasluženj desetkrat in stokrat vza¬
meš, če jo tudi neprenehoma tisuč in tisučkrat pomnožuješ,
nikoli ne bodo mogle enega samega smertnega greha ne¬
čistosti pretehtati. Smertni greh je neskončno veliko hudo,
in vse une zasluženja so le končno dobro. Le Jezusovo
delanje in terpljenje je veči in zadostuje k zbrisanju teh
in vsih druzih grehov.

Malikovanje, s kterim se pravi Bog zapusti in malik
moli, je gotovo strašna pregreha. In glej, v tistih krajih
svetega pisma, kjer hoče Bog malikovanje ko prav veliko
in gerdo pregreho naznaniti in zopor njo sovraštvo in stud
obuditi, ga ne imenuje z lastnim imenom: malikovanje^
ampak nečistost, kakor pač v brezštevilnih krajih stare in
tudi nove zaveze, na priliko, v „Skrivn. razod. 17.“ Ze to
samo bi bilo gotov dokaz, da mora nečistost izmed naj
večih grehov biti, ker Bog tako rekoč nobene druge tako
gerde besede ne najde, kakor besedo: malikovanje. Pa ne¬
čistost je tudi zares nekako malikovanje, to je, zapuščenje
pravega Boga in zatelebanost v stvar, ktera mu je cilj in
konec; pa to malikovanje ni kakor pri ubogem nejever-
niku, ki o pravem Bogu nikoli nič ni slišal in bi ga pač
molil, ko bi ga le poznal, ampak je bolj tak odpad od Kri-

— 99  —

■stusa, kakor so se z njim pregrešili Judje, ki so Kristusa
iz njegovega uka in vsled njegovih čudežev sicer spoznali
za Sinu Božjega, pa vendar niso vanj verovali, ampak so
ga do smerti mučili. Toda sodi le sam; glej, nekdanji ne-
jeverniki so kiperski otok posvetili boginji nečistosti. Tje
pa prijadra ladija s kristjani; oblastnik jim nasproti stopi,
v eni roki z malikom, v eni pa z mečem, rekoč: Vsi mo¬
rajo boginji darovati; kdor se brani, bo zdajci obglavljen.
Sedaj pa eden pristopi in reče: Kerščanske vere vekomaj
ne bom zatajil! — in njegova glava se zvali na pesek, in
tako tudi še glave marsikterik družili; eni pa darujejo bo¬
ginji Veneri kadilnih zern; v sercu sicer od Kristusa ne
odpadejo, pa po vnanjem vendar malikujejo. Kaj porečete
o teh bojazljivih izdajavcih svoje svete vere, praša velik
govornik Božji (Segneri)? Vi jih obsojujete, vi jih studite,
ker so vero zatajili. Vi hinavci, dalje govori, sami sebe
pa ne obsodite? in samih sebe ne studite? Bes je, uni so
z odpadom zaslužili pogubljenje; ali ga pa niste vi stokrat
zaslužili? Uni so le enkrat leseno podobo Venerino poča¬
stili, v smertni bridkosti, prisiljeni z mečem; vi ste pa
stokrat in stokrat živim Veneram darovali, prostovoljno,
ki vas ni nobeden silil, pač pa so vas svarili Bog in ljudje,
nebesa in pekel!

Greh nečistosti je silno nevaren, ker se človeku do¬
zdeva mikaven in prijeten; zato moramo njeno prava
podobo, njeno naj veči ostudnost še natančneje premišlje¬
vati, da jo bomo toliko gotovše studili in se je ogibali.
Zakaj nečistost je naj gerši in naj nevarniši pregreha,
ki jo Bog naj bolj sovraži in naj strašneje kaznuje tu
in tam.

— 100  —

I. Nečistost je naj gerši pregreha.

Vsak greh je nekaj sramotnega že zato, ker podver-
žuje človeka oblasti hudobnega duha,  prevrača postavni
red, nagiba k nizkemu in hudemu. Ali to zlo se pri no¬
benem grehu tako močno ne razodeva, kakor pri nečistosti.

Nečistost je presramotna v očeh Božjih. Božje osebe
presvete Trojice so vse storile, da bi človeka povikšale in
ga naredile za. gospodarja vidnih stvari. Nečistnik si pa
le prizadeva od sebe vreči to lepoto in se živini enacega
storiti ali se še pod njo znižati. — Nečistost je posebno
sramotna v očeh Boga Očeta, ki vidi svoje delo z neči¬
stostjo silno popačeno in znižano. Bog Oče je dal človeku
pamet, da bi se ji najpred telo podverglo in potem vse
vidne stvari, da bi bil tedaj človek kralj sveta. Nečistost
pa stori, da se pametna duša naj nižjim mesenim željam
podverže. Namesto da bi moglo telo duši služiti, služi
sedaj duša telesu. Iz kraljice se je duša prevergla v
sužnjo. —

Nečistost je sramotna v očeh Sinu Božjega, ki je
človeka s svojo kervjo odkupil in ga seboj naj tesneje
sklenil. „Ali ne veste, da so vaše telesa udje Kristusovi ? 14  J )
človek ne verže samo od sebe te lepote, kar se z vsakim
smertnim grehom zgodi, ampak verže jo od sebe nar sra-
motnejše. Ceno kervi Kristusove daje za sladnosti, po
kterih je živini podoben, in ki ude Jezusa Kristusa po be¬
sedah svetega aposteljna Pavla store za ude nečistosti. 2 )
Da bi Jezus pokazal stud nad tem grehom, ni pripustil
hudobnemu duhu, da bi se mu bil približal z nečisto skuš¬
njavo. In dasiravno so ga sovražniki veliko druzih grehov

') I. Kor. 6, 15. 2 ) I. Kor. 6, 15.

— 101  -

obdolževali, vendar ni dovolil, da bi ga bili [glede tega
greha le količkaj natolcevali. Tudi med svojimi učenci,
dasiravno so imeli nad sabo marsiktere napake, ni terpel
nečistnika. —

Nečistost je sramotna v očeh svetega Duha. Sveti
Duh je Duh čistosti, ki mu je tedaj nečistost tako zoperna,
kakor življenju smert. On je tisti Duh, ki v ljudeh pred
vesoljnim potopom ni mogel prebivati, ker so bili vsi
„meseni“, in je podoben golobu, ki se je vernil v Noetovo
barko, ker zemlje še ni čiste našel. Kako ostudna mu
mora tedaj biti nečistost, ker bolj kakor vsaki drugi greh
njegov tempelj, človeško telo, oskruni. „Ali ne veste, da
ste tempelj Božji, in da Duh Božji v vas prebiva ?“ ‘)

Nečistost je sramotna v očeh angeljev; zakaj tudi
oni so duhovi in studijo tedaj to, kar človeka po besedah
svetega pisma dela „mesenega“. Oni ljubijo duše, ki so
jim varhi. Temu grehu je pa lastno, da navadoma dve
duši ob enem v pogubljenje pahne.

Nečistost je sramotna v očeh ljudi, in sicer naj pervo
v očeh svetnikov, ki so velikokrat že z vnanjim vtisom
spoznali to pregreho.

Nečistost je sramotna v očeh nečistnika samega. Za¬
kaj noben grešnik ali hudobnež tolikanj ne išče skritosti
in temne noči, kakor nečistnik; in če je tudi še tako spri-
den, nečistost je po njegovem notranjem čutilu zmirej ne¬
kaj tacega, česar se mora človek sramovati. — Nečistost
pahne človeka tudi v časno nadlogo, v zaničevanje in za¬
sramovanje. Ker še tako spriden rod nikdar ne more vsih
pojmov o čednosti in pregrehi preverniti, in pokončati ti¬
stega človeku lastnega čutila, sramežljivosti, ktero je Bog

*) I. Kor. 3, IS.

— 102  —

dal čistosti v varstvo, zato se nečistosti zmirej derži sra¬
mota, in nje bolj kakor vsake druge pregrehe. To čuti
tudi nečistnik sam, vsaj dokler ni vse sramežljivosti zgubil.
Zakaj njegov pogled je plašin, boji se in spreleti ga ru'
dečica, kakor hitro čuti, da se s kako, še tako nedolžno
besedo omenjajo njegove dejanja; še celo nepokojin je,
kakor hitro sliši dva človeka natihoma pogovarjati se. —
In po pravici se čuti od sramote tako rekoč potertega, ko
se spominja svojih pregrešnih dejanj. Naj bi imel mlad
človek še toliko napak nad seboj, po načelih in tudi po
govorici sveta je zgubil svojo čast le tadaj, kadar se je
tega edinega greha krivega storil. — Še v besedah se
take resnice razodevajo: ta greh se zmirej imenuje greh
nečistosti  in s tem se naznanja, da noben drugi greh
duše tako ne omadežva in ne popači, kakor ta greh; in
ako se govori o gerdi  strasti, ve vsak, ktero strast go¬
vornik misli.

II. Nečistost je naj nevarnejši pregreha.

1. Najpervo zavoljo brezštevilne obilnosti grehov,
ki jih počenja on, ki je v to pregreho zabredel. Zakaj on
greši z vsimi dušnimi in telesnimi močmi, z umom, ker
ima nečiste misli, z domišljijo, ker ima nečiste predstave,
s spominom, ker se nečistih reči spominja, s sercem, ker
ima nečiste želje, z voljo, ker v nečiste reči privoli, z
očmi, ker ima poželjive poglede, z jezikom, ker ima ne¬
čiste pogovore, z ušesi, ker posluša nečisto govorjenje . .
In po enem ali po več potih se pregrešuje po noči in po
dnevu, v hiši in zunaj hiše, sam in v drušini. Kdo more
prešteti smertne grehe, ki jih v mescih in letih stori? Ni
ga druzega greha, ki bi bil v tem tako nevaren, kakor je
ta greh!

— 103 —

2. Pa razun obilnosti grehov zatira nečistost vse
dobro v duši in zunaj duše bolj kakor drugi grehi.
Kerščanska duša ima kraljevo vrednost, zakaj naj višji kralj
nebes in zemlje je njen Oče, in Jezus, Kralj kraljev in
Gospod vladarjev, je njen brat; v Kristusu ima celo v eni
zadevi veči kakor angeljsko vrednost, ker Gospod ni an-
geljske natore, ampak je človeško natoro sprejel in z Božjo
natoro sklenil. Z nečistostjo pa se pogrezne človek pod
živino v blato; pa ne tako, kakor če bi človek zoper svojo
voljo v nesnago padel, in se potem toliko skerbneje umil
in očedil, ampak nalašč s poželjenjem in z nespametno
ljubeznijo pade. V prečudni lepoti se sveti čista duša,
beleji kakor sneg, oprana pri svetem kerstu, svetejši ka¬
kor zlato, poveličana pri sveti birmi, v rodu z Jezusom
samim pri svetem obhajilu, da imajo Božje osebe same
veliko dopadajenje nad njo. Kakor hitro jo pa červ neči¬
stosti nagrizne, je prava kuga za vsako duhovno oko, stud
pred Božjim obličjem, kužno mertvaško truplo polno smradu
in červov. — V nebeškem blagostanji pa živi čista duša
njena hrana je ljubezen Božja kakor pri angeljih, spolno-
vanje volje Božje kakor pri Kristusu, še celo živo Telo in
živa kri Jezusa Kristusa samega, kar še angeljem ni dano.
Z nečistostjo pa vse to zgine, njena lakota se hoče kakor
pri zgubljenem sinu nasitovati z ostudnim živežem neči¬
stih žival, kar jo le muči, pa je ne okrepčuje. Tako neči¬
stost spremeni raj čiste duše v jamo prekletstva in revščine.

Pa tudi vsako vnanjo srečo razdere nečistost, huje,
kakor drugi grehi to store. Zato pravi sveti Janez, da ga
je angelj nesel v duhu in mu pokazal zapeljivo nečistuico
V  puščavi, 'j Ona je nekdaj našla zemljo jako lepo in cve-

’) Skr. razod. 17, 3.

104  —

tečo, pa jo je z vesoljnim potopom spremenila v nezmerno
vodeno puščavo, ki se je, ko je bila voda upadla, poka¬
zala ko nezmerno pokopališče, na kterem so trohnele kosti
človeškega rodii sem ter tj e ležale, našla je sidimsko do¬
lino z njenimi slovečimi mesti v rajski lepoti in jo je
spremenila v gerdo smertno morje. Našla je v stoletjih
le prevečkrat cveteče kraljestva in ljudstva, in jih je po¬
lagoma pokopala v prekletstvo in revščino. Našla je mili¬
jone srečnih družin in oseb, pa je spremenila vso srečo v
revo, in blagoslov v prekletstvo.

3. Nečistost je tudi zato naj nevarnejši pregreha, ker
je naj gerši nehvaležnost do Boga in ker ravno Božje
dobrote obrača v to, da ga človek tolikanj huje
žali. Ako Bog mnogim ljudem ne bi bil dal teh dobrot,
ako bi jih bil vstvaril gerde, bolehne, revne, nespametne,
bi ga tudi ne bili tako hudo žalili. Iz Božjih dobrot si
naredi nečistost „zlat kozarec", ') to je, s satansko zvi¬
jačnostjo stavlja pred oči gerdobijoko lepo, drago in ime¬
nitno, da bi ljudje mislili, da se ravno v njej nahaja ve¬
lika sreča, ko je vendar njena gerdobija vsem očitna. In
sveti apostelj vidi, kako iz unega nečistega kozarca pijo
kralji na zemlji in po njihovem slabem zgledu tudi drugi
prebivavci na zemlji, in kako se vsi upijanijo ' 2 ) — zakaj ?
ker noben drugi greh ljudem tako zelo ne jemlje človeške
vrednosti, kakor nečistost, kakor tudi pijanec ne hodi več
po koncu, kakor ljudje, ampak v lužo pade in se tam valja,
kakor gerda laznina. In veliko nečistnico vidi sveti apo¬
stelj tudi pijano, pa ne od kervi svetnikov, ampak od kervi
Jezusa samega, zakaj? ker noben drugi greh toliko člo¬
veških duš ne mori in rešnje kervi Jezusa Kristusa tako

*) Skr. razod. 17, 4. *) Skr. razod. 17, 2.

— 105 -

zelo ne skruni; nečistost je omotica za človeško kri, naj
hujši skrunjenje kervi Jezusa Kristusa.

4. Naj nevarnejši pregreha je pa nečistost še bolj
zato, ker so ž njo združene tudi vse druge verste
grehov, ki ji ali predhajajo ali jo spremljajo ali za njo
prihajajo. Zato se ji tudi pravi hudičeva mreža:  že za¬
voljo brezštevilne obilnosti grehov, ki so ž njo ob enem v
njej, potem zavoljo brezštevilne množice ljudi, ki se ž njo
love, med tem ko so druge verste grehov bolj kakor ternek,
s kterim hudobni duh posamne lovi; poslednjič zavoljo
velike obilnosti nečistih in druzih grehov vsake verste, ki
so v enem samem nečistem dejanji zapopadeni, kakor stru¬
pena kačja zalega v eni kači. Misli si na priliko, da je
kdo devico zapeljal; koliko grehov v mislih, željah, bese¬
dah, govorih, dejanjih se je že poprej storilo in koliko se
jih bo še storilo? Kakošni morivni naklepi zavoljo nasled¬
kov greha, ki se jih je morebiti bati? Koliko sovraštva,
krivega natolcevanja, revščine in sramote za družino brez
konca, potlej koliko slabega zgleda, ki velikokrat več člo¬
veškim rodovom škoduje? Zato je nečistost tudi poglavitni
greh, to je, vir, iz kterega izhaja preveliko druzih grehov :
zapravljivost, ljubosumnost, izdajstvo, sovraštvo, maščevanje*
uboj, tatvina. Saj Kristus sam pravi: „Nečisti duh gre in
si privzame sedem druzih duhov, hujših kakor ou.“ ') Neči¬
stost pripravi človeka, da vse druge Božje zapovedi pre¬
stopi. Nečistnik greši zoper pervo zapoved, ker postavi
v svojem sercu malika, na kterega se odslej vse misli in
želje obračajo, in tako malikuje. Ali ne govori včasih od
„moljenja“, od udanosti, ktero smo le Bogu dolžni? Med
vsimi grehi, kakor skušnja uči, nobeden tako lahko ne

') Mat. 12, 45.

— 106  -

pelje k nejeveri, kakor nečistost, čisto serce je verno,
ker nima vzroka skrivati se pred Bogom, ločiti se od
njega; nečisto serce pa je ravno rarad tega le prerado
tudi nejeverno serce. Zato vidimo, da človek naj raji v
strastnih letih vero zapusti. Koliko odpadov od katoliške
Cerkve je imelo v skrivni nečistosti svoj poslednji vir!
Odpadniki so zapustili sveto Cerkev, ker pod njenimi po¬
stavami niso mogli svoji strasti streči. Kolikokrat je bila
nečistost poslednji in pravi vzrok, da so nekteri zakon
sklenili z nejeverniki in tako izdali vero svojo in svojih
otrok! Prištevaj pa k temu še brezštevilne Božje rope! V
hišo Božjo, kteremu se satan le trepetaje približuje, sto¬
pajo nečistniki, ki imajo po besedah svetega aposteljna
„oči polne prešeštva". Morebiti vse druge pregrehe skupej
niso tolikokrat vzrok božjeropnih spoved in obhajil, kakor
nečisti greh sam.

Nečistnik greši zoper drugo Eožjo zapoved s krivimi
prisegami. Kolikokrat kliče nebo in zemljo na pričo, da
bode zvest svojemu maliku! Kolikokrat se roti in terdi,
da noče Boga in zveličanja imeti, ko bi kdaj serce od se¬
danjega svojega malika odvernil! Le prisege so velikokrat
pomoček, s kterim mu je mogoče doseči svoje hudobne
namene. In vendar se nobene prisege raji ne prelomujejo
kakor take. — Nečistnik greši zoper tretjo zapoved. Ne¬
delje in praznike skruni, ker ima tisti čas, ki je za službo
Božjo odločen, nepripuščene ali nevarne shode, ali še celo
med sveto mašo obilno greši. Kako bi tudi molil k Bogu,
odkar vse misli in vse čutila svojega serca na svojega
malika obrača? Zelo se pregrešuje nečistnik zoper četerto
zapoved. Otroci, ki so imeli poprej priserčno ljubezen do
svojih staršev, so merzli, nepokorni in termasti, kakor
hitro je serce v to strast zapleteno; še celo starši se ne

— 107  —

bodo motili, ako iz hitrega spremenjenja v obnašanji svo¬
jega sina ali svoje hčere sklepajo, da se je ta strast že
zbudila. Kaj mara strastna hči za vse še tako pravične
ugovore staršev zoper zvezo, ki njeno pravo vero v nevar¬
nost postavlja! Naj starše in sorodnike sramota obhaja;
naj žalujejo do smerti: serce, ki je nečistosti vdano, je za
vse neobčutljivo. — Koliko grehov zoper peto zapoved
spremlja nečistost! Grehi zoper lastno življenje, ker si ne¬
čistnik z razuzdanostjo zgodnjo smert nakopava, ali celo
iz otožnosti in obupnosti, ki je nasledek nečistosti, sam
sebi življenje vzame; grehi zoper življenje otrokovo, ki je
sad razuzdanosti, ali vsaj poskušanje za vdušenje še njež-
nega življenja, s kterim hoče grozovita mati sama v grob
iti; grehi zoper življenje moža ali žene, ki se zavoljo nove
zveze s pota spravlja; grehi zoper življenje zapeljivčevo
ali zoper življenje od Boga poklicanega pa nadležnega
svarivca! Kakor je zgubil življenje sveti Janez Kerstnik
vsled prigovarjanja gerde Herodijade, tako je svetega Sta¬
nislava, škofa krakovskega, še celo pri altarji umorila roka
kralja Boleslava, ker ga je po svoji dolžnosti svaril zavoljo
nečistosti, ki je bila vsemu kraljestvu v pohujšanje. Po¬
slednja sodba bo veliko umorov tudi tam razodela, kjer
se sedaj sama nedolžnost kaže. — Koliko je grehov zoper
sedmo zapoved! Nezvestobe sinov in hčer, hlapcev in dekelr
tatvine vsake verste, da se strasti streže, da se darovi
dajejo, da se kupuje nečimern lišp. Velikokrat dobe oče¬
tovo premoženje nepostavni dediči, otroci iz prešeštva. —
Grehi zoper osmo zapoved! Opravljanje in obrekovanje je
navadno orožje, s kterim se zapeljivec odpravlja; z mno¬
gimi lažmi, ki se leta in leta ponavljajo, se poprejšnje
sramotne dela zakrivajo; in z lažnjivim obetanjem hoče
nečistnik svoje hudobne namene doseči. Tako spremlja te-

— 108 —

daj nečistost cela versta grehov zoper vsako Božjo zapoved.
Zato se tudi tolikokrat primeri, da nečistnika, če že vendar
kdaj premišljuje obilnost in velikost svojih grehov, ravno
to naganja, k vsim poprejšnjim grehom dodati nov greh;
greh obupnosti. Kakor so se mu poprej majhni grehi do¬
zdevali, tako velike sedaj vidi, in s Kajnom pravi: „Pre-
velika je moja pregreha, da bi zaslužil odpuščenje!“ ') in
z  Judežem si morebiti iz obupnosti življenje vzame. On
pozabi, da je Božje usmiljenje vendar neskončno veči, ka¬
kor vsa človeška hudobija. l 2 )

5. Nečistost je poslednjič naj nevarnejši greh, ker
človeku naj veči nadloge nakoplje; že v časnih za¬
devah pride nečistnik v veliko slepoto zastran stanu, vred¬
nosti, časti, dolžnosti, koristnosti; velikokrat pride v uboštvo,
ker je slep za svoj dobiček in nepripraven za opravila ;
on si podira zdravje in gnjije v boleznih, v kterih se raz¬
odeva njegova sramota; „gnjiloba in červi, pravi modri
Sirah, se ga bodo polastili, in v veliir zgled bo postavljen,
in veržena bo njegova duša iz števila živih." 3 ) Pa tudi
nad cele kraljestva in ljudstva pridejo zato hude šibe, in
če to nič ne izda, pogin.

Strašneji pa je dušna reva, ki izhaja iz nečistosti,
pred vsim slepota grešnikova o lastnem dušnem stanu,
slepota uma, pozabljivost Boga, smerti in prihodnje sodbe;
oterpnjenost volje, prevelike želje po časnem življenji, po¬
tem stud do življenja in nazadnje samomor v neštevilnih
prigodkih.

Zato se tudi ni čuditi, ako se vidi, da

l )  I. Moj*. 4, 13.

s ) Wilmers Lehrbuch der Religion, str. 304—306.

3 ) Sirah. 19, 3.

— 109 —

III.  Nečistost je tudi pregreha, ki jo Bog naj
bolj sovraži.

Resnično, o nobenem drugem grehu Bog ni nikoli
govoril s takimi besedami, kakor o nečistosti. ,,Ko je Bog
vidil, da je zemlja popačena, (zakaj popačilo je vse meso
svojo pot na zemlji), je rekel Noetu: Napolnjena je zemlja
z njih krivico, in jaz jih bom pokončal z zemljo vred. In
Gospodu je bilo žal, da je vstvaril človeka na zemlji, in
je bil znotrej s serčno žalostjo presunjen." ') To so celo
skrivnostne, težko umevne besede. Pa kakor Bog svojo
neskončno svetost in čistost neskončno ljubi, ravno tako
neskončno sovraži in mora sovražiti tudi nečistost.

Morebiti se komu v pervem trenutku čudno zdi, ako
rečemo: v novi zavezi sovraži Bog nečistost še huje kakor
v stari zavezi. Temu se pa ni čuditi. Zakaj sedaj v novi
zavezi nečistost ne oskrunja samo človeške stvari, ampak
pravi ud Jezusa Kristusa kakor sveti Duh naravnost uči. ? )
S svetimi zakramenti je kristjan na duši in na telesu bolj
posvečen, kakor tabernakelj in monštranica, v kteri Jezus
bistveno prebiva, bolj kakor kelih, v kterem se kri Odre-
šenikova daruje; zato se mora tudi na duši in na telesu
za svetejšega imeti; z nečistostjo se pa bolj onečeščuje in
oskrunja, kakor z drugimi grehi. In kolikor ostudnejši je
greh, toliko veči sovraštvo mora tudi Bog do greha imeti.
In k temu pristopi še strašneji okoliščina: ravno nesram¬
nost nečistnikov je bila prav posebno, ki je k smertnim
bridkostim terpečega Zveličarja silno grenko bolečino do¬
dala, namreč očitno osramotenje pred vsim svetom, da je
Gospod na gori Kalvariji na križu visel svojih oblačil

') I. Mojz. 6, 5-7.

s ) I. Kor. 6, 15.

— 110  -

oropan in vsim pogledom izpostavljen! In nebeški Oče naj
bi tega naj sramotnejšega umora svojega Božjega Sina
nič bolj ne sovražil kakor vse drugo, kar je sovraštva
vredno ?! —

Po tem takim se pa tudi samo od sebe razumeva, da

IV. Nečistost je tudi pregreha, ki jo Bog naj
huje tepe.

1. Že na tem svetu tepe Bog nečistost s strašnimi
šibami, ki jih v posebnih prigodkih naravnost pošilja, ali
pa tudi z natornimi kaznimi, ki jih ima ta pregreha za
nasledek po naravnem potu. Omeniti hočemo nektere kazni
obeh versta.

a) Posebne kazni.

Najpervo poglejmo na splošnje Božje kazni za-
rad splošnjih nečistih grehov.  V neskončni lju¬
bezni je Bog človeka vstvaril, „z večno ljubeznijo te ljubim,
zato te iz usmiljenja k sebi vlečem. 11  ') In ko je bil Go¬
spod dokončal stvarjenje, je imel neskončno dopadenje nad
njim, vidil je, da je bilo vse prav dobro. Kar pa pride ,
nečistost in se čezdalje splošnjeje razširja med ljudmi, in
poslednjič je to naj ljubši delo, nad kterim je imel Bog
dopadajenje, v tako brezno sramote in hudobije zatopljeno,
da Gospod z vesoljnim potopom vse ljudi pokonča, razim
ene same družine, ki je bila čista, ob enem pa pokonča
tudi vse drugo, kar je nečistemu človeku služilo v korist,
kakor se sežgo okužene reči človekove, ki je za černo
kugo umeri. In še kraji, kjer so se ti gerdi grehi godili.

‘J Jer. 31, 3.

111 —

so bili razdejani, zemeljsko poveršje se je bilo potopilo,
in iz morskih globočin se je nova zemlja vzdignila, ki jo
je pa povodenj še skozi 150 dni izpirala, da se je ko nov,
čist kraj v posest dala novemu rodu. Glej miljone trupel,
ki po vodah plavajo, in zapomni si: tako sovraži in tepe
Bog nečistost!

Pozneje nam zgodbe svetega pisma stavijo pred oči
drugo sodbo Božjo. Jordanska dolina je bila lepa in iz-
verstna kakor raj; ali nečistost je okužila prebivavce v
Sodomi in v druzih mestih. Kar se približa sodnik z gro¬
zovito šibo, poslednjič ravno izhaja solnce nad prebivavce
prelepega kraja. „Gospod je tedaj deževal na Sodomo in
Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda z nebes, in je po¬
končal te mesta, in vso deželo okoli, vse prebivavce mest,
in vso zelenjavo po polji. Abraham pa seje zjutraj vzdignil,
in je gledal proti Sodomi in Gomori, in po vsih krajih
tiste dežele, ter je vidil žareč pepel vzdigovati se z zemlje,
kakor dim iz peči.“ *) Pri vesoljnem potopu je bil Gospod
poslal vodo, tukaj pa je poslal ogenj, ki je hudodelnike
pokončal; ob enem so se jim tla pod nogami uderle, in
padli so v brezno, njihove duše pa v pekel, kjer še zmirej
gore. Perva iskra pa, s ktero se je ves ta ogenj vžgal, je
bila ostudna nečistost. Njihov greh se imenuje vnebo-
upijoč, ker je razžaljena pravica Božja upila za maščevanje
in pokončanje, dokler ni bila uslišana.

Tudi po Mojzesu je Bog nečistnikom strašne šibe
poslal. Ko je Mojzes na sveti gori sinajski 40 dni in
noči molil in se postil, dokler ni prejel dveh kamnitih
tabel z zapovedmi, je ljudstvo pod goro na ravnem neči¬
stovalo. Več tisuč krivih je bilo po Božjem povelji z mečem

') I. Mojz. 19, 24—28.

— 112  —

pokončanih. ‘) — In pri vsem tem se je ljudstvo zopet
dalo zapeljati k nečistosti s hčerami moabskega ljudstva.
„In Gospod se je razserdil in je rekel Mojzesu : Vzemi
vse pervake ljudstva, in obesi jih proti solncu na vislice.
In Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: Vsakteri umori
svoje bližnje, ki so se Beelfegorju (maliku nečistosti) udali.
In bilo je pomorjenih štiri in dvajset tavžent moz. Izmed
moabskega ljudstva je pa Bog kmali potem ukazal pobiti
vse može in ženske zunaj devic.“ 2 ) Tako zelo sovraži in
tepe Bog nečistost.

Pa tudi zavoljo posamnih nečistih grehov
jih je Bog večkrat prav veliko kaznoval,  ki so
bili kakor koli krivi. V Gabaonu je po noči več gerdih
razuzdancev levitovo ženo napadlo in strašno gerdo zde¬
lalo, in drugi tovarši Benjaminovega rodu, ne da bi bili te
hudodelnike kaznovali, so jih še zagovarjali. Zato se je
pričela vojska, v kteri je bilo izmed krivega rodu z ognjem
in mečem vse pokončano: možje, žene, starčki, otroci, po¬
sestvo in premoženje, mesta in vasi, vse do GOO mož; pa
'tudi Izraelcev, ki so vojsko začeli, je padlo 40000 mož. 3 )
In na drugem kraji svari Gospod: „Ne prodajaj svoje hčere
v nečistost, da se zemlja ne ognjusi, in ne napolni s hu¬
dobijo." 4 )

Kako je bil tisti, ki se je pregrešil zoper čistost, s
smertjo kaznovan, po naravnostnem povelji Božjem v sveti
postavi, smo nekoliko že poprej videli: Če nevesta ni v
zakon devištva prinesla, če se je ktera ko nevesta ali
ko žena ali s sorodniki pregrešila, sta bila oba sogrešnika
kamnjana, sežgana. Le še eno zelo podučno zapoved ho-

J ) II. Mojz. 32, 26 — 28. 2 ) IV. Mojz. 25, 1-9. in 31,17.

3 ) Sodn. 19, 20. 4 ) III. Mojz. 19, 29.

— 113  -

čemo iz Božje postave naznaniti: „Ako ima kdo termasteg
in neukrotljivega sirni, ki ne posluša povelja svojega očeta
ali svoje matere, in ko ga strahujeta, noče pokoren biti;
naj ga primeta, in peljeta k starašinam tistega mesta, in
k vratom sodbe, in naj jim rečeta: Ta najin sin je ne¬
ukrotljiv in termast, noče poslušati najnega opominjanja
udal se je požrešnosti, razuzdanosti in nečistosti; ljudstvo
mesta naj ga s kamnjem posuje, in naj umerje, da spra¬
vite hudo zmed sebe, in ves Izrael sliši in se boji.“ ')

b) Natorne kazni nečistosti.

Sicer pa Bogu ni treba, da bi nečistost tako nena¬
vadno tepel. Njegova Božja pravica je že z lastnijo tega
greha tudi kazen sklenila; po natornih postavah pride po¬
lagoma za grehom naj hujši kazen na duši in na telesu,
ki terpi v tem času milosti in ob enem grešnika k pokori
spodbada. Kjer pa ni pokore, pride kmali večna kazen v
peklu.

Najpervo nahajamo pri nečistnikih veliko veči oslep-
Ijenje duha, kakor pri clruzih grešnikih. O Naasu, Amo-
nijanu, pripoveduje sveto pismo, kako je šel proti mestu
Jabesu v Galaadu, da bi ga oblegal. Jabešani se ustrašijo
iu hočejo z njim mir skleniti in njegovi zavezniki biti.
Naas jim pa odgovori: „V tem bom naredil zavezo z vami,
da vam vsem staknem desno oko, in vas osramotim pred
vsem Izraelom.“• Slepi na desnem očesu bi namreč ne bili
več pripravni za vojsko, vendar pa še dobri za sužnost.
Ravno tako dela greh nečistosti s svojimi sužnjimi, kakor
se vidi pri unih starih hudobnežih, ki sta zalezovala čisto
j|Suzano. „Vnela sta se v poželjenji do nje, in prevergla

*) V. Mojz. 21, 18—21.

8

— 114  —

sta svoj um, ter odvernila svoje oči, da nista vidila neba
In se ne spomnila pravičnih sodba" (Božjih čez nečist¬
nike). ‘) Njihov um je oslepljen; kar tiče ta svet, vsako
čutilo poštenosti, človečnosti in pravičnosti je iztrebljeno
iz njihovega serca; pa tudi, kar tiče uni svet, ne mislijo
več na nebesa, kjer njih sodnik prebiva, in tudi ne na
pekel, kamor jih bo pravična sodba zavergla. Pa še dalje
sega to oslepljenje do neumnosti živine, kakor sveto pismo
z močnejimi in močnejimi besedami naznanja o mladenču ?
ki lazi za zapeljivko: „Berž gre za njo, kakor vol, ki se
v mesnico pelje, in kakor prešerno jagnje, in neumnež ne
ve, da ga v železje vleče, dokler mu puščica jeter ne pre¬
sune, ravno tako, kakor če tiča v zadergo teče, in ne ve,
da ji gre za življenje. Veliko jih je ranila in vergla, in
tudi naj močnejši je umorila. Njena hiša je pot v pekel,
ki pelje v smertno brezno." a ) „Kakor satovje, ki se med
iz njega cedi, so zapeljivkine ustnice, in glajši kakor olje
je njeno gerlo; nje konec pa je grenek kakor pelin, in
oster kakor na oba kraja nabrušenmeč. Njene noge gredo
v smert, in njene stopinje peljejo v pekel. Hudobnega
vjamejo njegove hudobije, in vezi njegovih grehov ga zve¬
žejo/ On bo umeri, ker ni sprejel krotitve, in po obilnosti
svoje nespameti bo ogoljufan." 3 )

Ta slepota in neumnost pa pelja k zavedni oterp-
njenosti in k hudobnemu ustavljanju zoper spoznano ker-
ščansko resnico, tedaj k grehu svetega Duha. Tacih zgledov
je v življenji velicega aposteljna Frančiška Ksaverija ve¬
liko zapisanih. Na svojem popotovanji je nahajal mnogo
kraljev in poglavarjev, ki so njegove pridige radi poslušali,

’) Dan. 13, 8. 9. 2 ) Preg. 7, 22—27. *) Preg. 5, 3-5

22. 23.

— 115

oznanovane resnice dobro spoznali in tudi izrekli, da jih
hočejo sprejeti; ko jim je pa potem sveti Frančišek raz¬
kladal, kaj tirja kerščanska vera zastran čistosti, jih je
oterpnjenost v nečistosti zaderžavala in so se pogubili.
Tako kralj in poglavarji v Fuhnu na Japonskem. — Inko
je sveti Frančišek pridigoval v Travankoru, je priderlobo-
jevavno razbojniško ljudstvo, kteremu nič ni moglo zoper-
stati. Svetnik pride in dobi kralja travankorskega z majhno
četo močnemu sovražniku nasproti utaborjenega v velikem
strahu zarad premnožice sovražnikov. Sveti Frančišek pa
gre s križem v roki divjemu sovražniku naproti, se predenj
postavi kakor poslanec Božji in vpije z močnim glasom:
„V imenu živega Boga vam zapovem, odjenjajte in ober-
nite se, ter odrinite nepoškodovani nazaj v svojo doma¬
čijo !“ — In nenavaden strah spreleti vso sovražno vojsko,
in se verne domu, kakor je svetnik zapovedal. Oteti kralj
in njegovi od veselja in stermenja niso vedili, kaj bi po¬
čeli in so se hotli spreoberniti. Ali poslednjič je ostal
kralj in oni, ki so bili z njim vred v nečistost zakopani,
vendarle v nejeveri zoper svoje boljši spoznanje, le obil¬
nega spreobračanja med ljudstvom ni oviral. In še celo,
ko je pozneje vidil, da je svetnik v poterjenje resničnosti
svojih pridig mertvega v življenje obudil, je bil v nespo-
kornosti terdovraten! — Enaka se je godila kralju otoka
Ternate; prav rad je poslušal svetega Frančiška Ksaverija
in bil je pripravljen spreoberniti se. Ko je pa slišal, da
je čistost potrebna, je ostal nejevernik in je poslednjič še
kristjane preganjal.

Poslednjič zapelja nadaljevana nečistost še celo k za-
tajenju svete vere, ali očitno in naravnost, ali pa vsaj
s svojim življenjem, dejanjem in nehanjem. Pervi naj ža-
lostneji in naj huje kaznovani odpad zavoljo ženske je bil

8 *

— 116  -

gotovo Adamov odpad; zato pravi sveti Jeronim: „Nikdar
ne žabi, da je bila ženska, ki je Adama iz raja izgnala."’
Adam je pač spoznal kačino zvijačo, on ni verjel laži, ')
da bi bil Bogu enak, ko bi jedel od prepovedanega sadu,,
vidil je nesrečo, ki mu je pretila; pa žena ga je zape¬
ljala, da je ves človeški rod v nesrečo pahnil. In odslej
sta ta naj veči greha: napačna ljubezen in odpad od vere,
zmirej v bližnji zvezi, tako da Bog sam v svetem pismu
sedaj to sedaj uno, sedaj s temi sedaj z unimi besedami
naznanja. Ako človek moč ljubezni, ktero je prejel, da
bi Boga ljubil, od Boga odverne, je odpad, in ako jo brez
ozira na Boga na kako drugo reč oberne, je malikovanje
ali nečistost. — Strašen zgled odpada od vere je tudi Sa¬
lomon; bil je naj modrejši, kakor je Bog sam povedal, pa
zavoljo nečiste slastnosti je bil talro velik nespametnež,
da je molil malike svojih nejeverskih žen. — In kdor se
sedaj po svetu ozira, razvidi iz stokrat sto živih zgledov,
da naj več sedanjih nejevernikov, ki so kerščansko ker-
ščeni in med kristjani žive, od vere niso zato odpadli, ka¬
kor da bi verskih  resnic ne hotli sprejeti, ampak zato,
ker zapovedi o čistosti nočejo spolnovati. To je sramotni
vir razširjene nejevere.

Ako pogledamo v hiše človeške reve, v bolnišnice ve¬
likih mest, vidimo še drugo kazen, ki jo je Bog po nator-
nem potu sklenil s to pregreho: ostudne bolezni; sim-
tertje nečistnik še pri živem telesu gnjije. Tega telesa
se je posluževal kakor orožja, s kterim je Kristusa muči!
in duše moril; dobil bo pa za to kazen v večnem ognji;
vendar pa Božja pravica ne čaka prav do tje, ampak že
poprej prime tega hudodelnika, še v tem življenji. Sicer je

’) I. Tim. 2, 14.

— 117  —

pa to tepenje nečistega telesa tudi resnobno opominjanje
k pokori; kdor ta glas umeva in ga sluša, najde usmiljenje
pri Bogu.

Še en strašen nasledek: Nespravljivost. Pazni in
skušeni duhovni pastirji namreč vedo, da nečistniki se naj
težji spravijo s svojimi sovražniki, še celo na smertni po¬
stelji, morebiti zato, ker so se pod živino znižali in so
zgubili vse čutilo za čeznatorno, in ker jim natorni po-
močki ne zadostujejo, da bi sovražnikom iz serca odpustili.

Naj hujši kazen na tem svetu pa je, ako se nobena
kazen za kazen ne spozna. Gospod je duši, ktero je
bil ravno ostro pokaral, govoril te-le besede: „Glej! stojim
pri vratih in terkam; ako kdo moj glas posluša, in mi
vrata odpre, pojdem noter k njemu,“ ’) namreč še ko Od¬
rešenik, da ne bom potem ko Sodnik primoran šiloma
vlomiti. Vse poprej naštete kazni imajo tudi več ali manj
namen tako rekoč terkati na vrata grešnega serca in rešiti
grešnika, ako ima resnično voljo poboljšati se. Kakor hitro
je pa grešnik tudi prišel ob zmožnost spoznati, da ga kazen
opominja k pokori, se je že tudi približal prekletstvu, 2 )
pravi sveti apostelj Pavel, in to prekletstvo bo vekomaj
terpelo v peklu.

Po svetem Pavlu napoveduje sveti Duh nečistnikom
že naprej obsojenje v pogubljenje: „Nikar se ne motite,
ne nečistniki, ne malikovavci, ne roparji ne bodo posedli
Božjega kraljestva." 3 ) „To vedite in premislite, da noben
nečistnik nima deleža v kraljestvu Kristusovem in Božjem.
Ne dajte se nikomur zapeljati s praznimi besedami, ker
zavoljo tega pride jeza Božja nad otroke nevere." 4 ) Zares

») Razod. 3, 20. *) Hebr. 6, 8. 3 ) I. Kor. 6, 9. 10. *)  Efež.
5, 5. 6.

— 118  -

se umogi sami zapeljejo in mnogi se dajo drugim zapeljati,
da nečistost ni tako velik greh, ali da ne bodo tako deleč
zašli, ali da se bodo že pozneje zopet poboljšali, ali da ni
toliko nevarnosti zavoljo pekla. . . . Toda, sveti apostelj
Pavel pravi: Dobro premislite, pogubljen bo, kdor teh
resnic ne veruje, in pa tudi, kdor nečistost počenja.

Sveti Janez pa popisuje v podobah skrivnega razo-
denja, kako bodo nečistniki pahnjeni v pekel in kako bodo
tamkej terpeli. Pride glas z neba in vsem, kteri nočejo
pogubljeni biti, reče, da naj beže pred nečistostjo: „Poj-
dite iz nje, moje ljudstvo, da ne bote deležni njenih pre¬
greh in da ne bote od njenih nadlog prejeli. Zakaj njeni
grehi so prišli do nebes, in Bog se je spomnil njenih hu¬
dobij." Tako je tudi Bog rešil Noeta iz vesoljnega potopa
in Lota iz Sodome. „In en močen angelj je vzdignil ka¬
men, kakor velik mlinsk kamen, in ga je vergel v morje
rekoč: S tako močjo bo verženo tisto veliko mesto Ba¬
bilon", nečistnica, v peklenski ogenj! Večnega terpljenja
„vernite ji, kakor je tudi ona vam delala; povernite ji
dvojno po njenih delih; v kozarcu, v kterem je (zapelje-
vaje k nečistosti) mešala, ji dvojno terpljenje mešajte. Ko¬
likor se je povzdigovala in v sladnosti bila, toliko ji dajte
stiske in žalosti. Zato bodo en dan prišle njene nadloge,
smert in žalost in lakota, in bo z ognjem požgana; ker
Bog je mogočen, kteri jo bo sodil. In vidil sem druzega
angelja priti z neba, kteri je imel veliko oblast; in zemlja
je bila razsvetljena od njegovega veličastva. In je močno
zavpil rekoč: „Padla je, padla je Babilon velika; in je
postala prebivališče hudičev in hramba vseh nečistih du¬
hov, in hramba vseh nečistih in ostudnih ptic." ’) „In dim

') Razod. 18, 4. 5. 21. 6. 7. 8. 1. 2.

- 119  —

njih terpljenja se bo vekomaj do vekomaj kviško kadil;
in nimajo pokoja noč in dan.“ ’)

To je plačilo za nečistost in pa tudi za tiste, kteri
nočejo verovati, da je nečistost tako velik greh. Tako
sovraži in tepe Bog nečistost! 2 )

■«©( 50 »

’) Razod. 14, 11.

a ) Silo koristno bi bilo tukaj t bukvicab: „Pot v Večnost**
str. 91 —141 prebrati, kaj ima to t  sebi, nebesa zgubiti
in v pekel pasti.

II. Del.

Nevarnosti za čistost in pripomočki jo
ohraniti.

Pri sv. kerstu nas je Bog sprejel za svoje otroke in nam
podelil nedolžnost in svetost, prečudna zaklada, ki sta
vredna, da ju Bog svojemu otroku da v dedšino, in ki to¬
liko veljata, kakor nebesa same. Zato pa tudi otročiči,
ki brez osebnega zasluženja umerjo v kerstni nedolžnosti,
precej zadobe nebesa. S tema zakladama človek nastopi
svoje popotovanje odkerstnega kamena do hladnega groba;
toda pot ga pelje skoz sovražno deželo v vojskinem času,
sredi skoz tolovaje in izdajavce, ki za njegove zaklade
vedo, in ki so se zarotili, da mu jih hočejo vzeti, zlasti
dragoceni zaklad čistosti, če hoče tedaj ta sveti zaklad
ohraniti, mu je treba stanovitne čuječnosti in neutrudlji¬
vega boja. To so naznanjali že nejeverniki. Med brezšte¬
vilnimi bogovi in boginjami so tudi imeli eno, Minervo
imenovano, o kteri so pravili, da zaničuje nečisto pože-
Ijenje in da živi ko devica. Vpodobovali pa so to devico
v vojskini opravi s škitom in sulico, kakor pravi sv. Je¬
ronim, v znamnje, da se čistost brez boja in truda ne da
ohraniti. Sveti učeniki pa neomadežano čistost primerjajo
celo z mučeništvom, ker je včasih treba terdih, po vsaki
ceni pa dolgih bojev, da se čistost vse življenje neoskru-

— 121  —

njena ohrani! Ali bi tedaj človeku ne upadalo serce?
Pa ne obupajte! — Med tem, ko mnogi po našem zakladu
segajo, nam je Bog podelil še mnogo drugih, ki nas vodijo,
svare, varujejo in podpirajo. Eden teh pomočkov je vsega-
mogočen, je Bog sam. Dokler je nas samih resna volja
ohraniti čistost, nam je nihče ne more vzeti. Vojska za
ohranjenje čistosti ima to posebnost, da v njej nihče ni
premagan, kdor sam premagan noče  hiti. Zvestoba in
stanovitnost pa, s ktero se čiste duše v tem boju vojsku¬
jejo, čistosti dajete tako visoko ceno in tako neizmerno
zasluženje, da je Bogu še ljubša kakor čistost angeljev,
ker se angeljem za čistost svojo ni treba bojevati in si
tedaj ne morejo zadobiti tudi nobenega zasluženja.

Premišljujmo najprej splošnje nevarnosti in splošnje
pripomočke za čistost, potem pa posebne nevarnosti in
posebne pripomočke.

Pervi oddelek.

Splošnje nevarnosti in splošnji pripomočki za čistost.

A. Splošnje nevarnosti.

Pred vsem drugim se k tem prišteva hudo poželjenje
in razne nagnjenja in zopernosti, ki iz poželjivosti izvi¬
rajo. To so splošnje nevarnosti, ker več ali manj zadevajo
vse ljudi vsake starosti. Sperva je Bog človeško natoro
vstvaril v nedolžnosti in svetosti; hudo poželjenje se je
še le po grehu pervih staršev v naši natori začelo. To po¬
željenje se razodeva na trojni način: ko poželjenje kaj
veljati, se skazovati in češčenemu biti, kar imenujemo napuh
življenja; dalje ko poželjenje imeti, posestovati in nakup

— 122  —

spravljati, to je lakomnost; naposled ko poželjenje uživati,
vse neprijetno odbijati, vse prijetno pa hoteti, ne zmenivši
se za to, je li dopuščeno ali prepovedano; in samo o tem
poslednjem hočemo govoriti. To poželjenje mesa se zlasti
razodeva v nezmernosti pri jedi in pijači, in v napčnem
hrepenenju po mesenih slastih, po nečistih sladnostih. —
Kar te slabe poželjivosti po sv. kerstu še ostane v člo¬
veku, ni prav za prav greh,  ampak le nagnjenje k
grehu, ki pa nikdar ni tako hudo, da bi človeka sililo  k
grehu. Tudi svetniki so na tem svetu imeli to hudo po¬
željenje, pa so se s tem posvetili, ker so vedno čuli in se
zoper njega bojevali. Le Marija, Mati Božja, ni imela hu¬
dega poželjenja, ker je bila tudi čisto prosta izvirnega
greha.

O sv. Remediju,  ki je v 4. in 5. stoletji ko pu-
ščavnik živel na Tirolskem, pripovedujejo to-le dogodbo,
ki se nahaja tudi v življenju drugih svetnikov, kakor sv.
Gala in sv. Korbiniana. Po noči namreč je iz gozda pri¬
lomastil medved in je razstergal ter požerl njegovo živinče.
Svetnik pa stopi k divji zverini, jo pogumno zgrabi in ji
v imenu Božjem zapove, da mora zdaj opravljati dela na¬
mesto razterganega živinčeta. In medved se je dal voljno
zvezati in je bil svetemu možu za nosača, dokler ga je
potreboval.

Ravno tako se godi z hudim poželjenjem. Po svojem
bistvu je nevarna zverina, ki gotovo razterga, t. j. v ne¬
čistost pripravi vse ljudi, ki nad njem vedno ne čujejo in
ga ne krote. Kdor si pa pomaga s kerščansko čuječnostjo
in zatajevanjem, poželjivosti sicer ne more čisto umoriti
in za vselej zatreti, da bi ne bilo zanj nobene nevarnosti
več, more jo pa tako ukrotiti in berzdati, da mu ne le
ve.č ne škoduje, ampak še mnogo koristi, ker ga sili, da

123  -

se mora vedno vaditi v čednosti, kar njegovo nebeško krono
dela vsaki dan lepši in častitlješi.

Nečistost je pa zato postala tako splošen greh, ker
se večina ljudi ravna po šegah spridenega sveta, in stru¬
pene zveri hude poželjivosti ne opazuje in ne zatira, am¬
pak jo brezskerbno pusti rasti in ji celo še vedno streže
in jo pase. To pa čedalje bolj pomnožuje strupeno zalego
hudega poželjenja, da nikdar ni napašeno, ampak kakor
že ime pove, čedalje bolj in bolj „poželjuje“  in sicer
naj rajši kaj hudega. Taki nevarni mladiči hudega pože¬
ljenja so n. pr. nagnjenje k zložnosti, mehkužnosti, lenobi,
pohlepnosti po veselicah, brez ozira na to, je li poželjeno
veselje dovoljeno ali ne, pa merzenje in gnjušenje nad
delom in zatajevanjem. In tako poželjenje zahteva čedalje
več in več in čedalje hujih in slabejih reči, ter napreduje
do neznanskih pregreh mesene poželjivosti. Tisuč in tisuč
let je n. pr. Sodoma in Gomora že razupita zavoljo teh
grehov. Kako je tako globoko padla? Vsled mehkužnosti
in lenobe, kakor Gospod sam govori: „Glej, to je bila hu¬
dobija tvoje sestre Sodome, napuh, kruhasitost in obilnost,
in nje in njenih hčer lenoba, . . in so se prevzele in so
vpričo mene gnjusobe delale; zato sem jih iztrebil, kakor
si vidila.“ *) Zato sv. Duh priporoča po sv. Pavlu: „Ho-
dite po duhu, in ne boste želj mesa spolnili. Zakaj meso
poželi zoper duha (ker zahteva, kar je hudobno in pogub¬
ljeno), da ne storite, kar koli hočete. (Kdor se pa vkljub
temu poželjivosti uda,) pri tem se kmalo pokažejo dela
mesa, in te so: nečistost, nesramnost, razuzdanost, pijan¬
čevanje, požrešnost, in kar je temu enakega. Od tacih del
vam napovem, kakor sem vam napovedoval, da tisti, ki

’)  Eceh. 16, 49. 50.

— 124  -

take reči delajo, ne bodo dosegli Božjega kraljestva. (Pri
tistih pa, ki se poželjivosti ustavljajo, obrodi) najlepši sad
duha : ljubezen, veselje, mir, poterpežljivost, krotkost, zve¬
stoba, zmernost, zderžnost, čistost. . . Kteri so tedaj res
Kristusovi, so svoje meso križali z grehi in željami vred.“ ’)

Neka zgodbica v sv. pismu nam lepo pojasnuje, kako
lahkomišljeni so brezštevilni ljudje, kadar jih mika hudo
poželjenje. Enkrat je prišel Ezav ves truden s polja domu,
ko je njegov mlajši brat Jakob ravno lečo kuhal. Ezavu
se te jedi zljubi, zato reče Jakobu: Daj mi od te rudeče
jedi! Jakob mu pa odgovori: Daj mi za njo svoje perven-
stvo. In Ezav mu reče: Dam ti ga; čemu mi bo perven-
stvo, če glada umerjem! Prisegel je tedaj ter mu prodal
pervenstvo, in tako je dobil kruha in lečne jedi, je jedel
in pil ter stran šel in ni mu bilo mar, da je bil prodal
pervenstvo. ' 2 ) Prevdarimo ta dogodek nekoliko bolj na¬
tančno.

Ezav je prišel ves truden s polja. Polje, ki ga je
Bog dal vsakemu človeku, da ga obdeluje, je njegovo serce.
Če ga pridno obdeluje, se v njem rode vse čednosti, ki so
jih svetniki izverševali; če ga pa ne obdeluje, ali če se
vstraši prevelikega truda, v njem raste ternje in osat, in
strupene smertne zelišča, odrastki in mladike hudega po-
željenja in polagoma rode ostudne pregrehe. Vsled tega
tedaj nastane stud pred zatajevanjem in terpljenjem, na¬
stane želja po meseni slasti, zbudi se skušnjava in ti obeta
veselje in zadovoljnost. Pazi tedaj in vstavljaj se; kar
dosežeš, je samo revna lečna jed, ki te le za trenutek
toliko nasiti, da si še tisti dan zopet lačen; so samo
ostudne otrobje, kterih se pač svinje polaknijo, od kterih

*) Gal. 5, 16—24. *) I. Mojz. 25, 29-34.

— 125  —

se moraš pa ti ko kraljev sin s studom oberniti. Sicer za
nje zgubiš pravico do pervenstva; kot otrok Božji imaš
pravico do vseh pripomočkov sv. vere, do vseli darov Božjih,
do veselja nebeškega; vse to pa po grehu zgubiš in dru-
zega ti ne ostane, kakor težka vest, jeza Božja in večni
ogenj! — Pa le prepogostoma grešnik z Ezavom govori:
Kaj mi pomaga pravica biti otrok Božji? Svoje poželjenje
hočem nasititi, sicer umerjeni! Ne da bi se skušnjavi vstav¬
ljal, si sam le še veči skušnjave delaš z izgovori, o kterih
sam veš, da so lažnjivi. Praviš, da boš umeri, če svoje
želje ne spolniš, ko vendar veš, da s čistostjo vterduješ
svoje zdravje in da brezštevilno ljudi ravno zato prezgodaj
umerje, ker preveč strežejo svoji poželjivosti, kar vsem v
svarilo pričajo prenapolnjene sobe v velikih bolnišnicah.
In ko bi tej prezgodnji in ostudni smerti tudi odšel, zakaj
ne misliš na strašno smert, ktero Kristusu, svojemu Odre¬
šeniku na duhovno vižo z grehom ponavljaš, ') zakaj ne
misliš na neogibljivo smert, kteri v tistem trenutku, ko
grešiš, zapade tvoja duša? Zakaj ne misliš na smert, ki
ni ravno tako daleč, in po kteri tvoja duša zapade večni
smerti z vsim peklenskim terpljenjem, če umerješ v grehu ?
Če hočeš lahkomišljen kakor Ezav napasti svoje želje, bo
prišel čas kazni prej ko se ti sanja, kakor ta kazen tudi
Ezavu ni dolgo izostala.

Ko je namreč prišel čas, da je imel od očeta svojega
dobiti blagoslov pervencev, lahkomišljeni Ezav ni pomislil,
da je to pravico prodal, prišel je tedaj k očetu in je za¬
hteval blagoslov pervenstva. Namesto blagoslova pa je
slišal vprašanje očetovo: Kdo pa si ti? In dasi mu je od¬
govoril: „Jaz sem tvoj pervorojeni sin Ezav,“ je vendar

J ) Gl. Hebr. 6, 6.

— 126  —

le zvedel, da blagoslova pervenčevega ne more več dobiti.
Ko je pa Ezav slišal besede očetove, pravi sv. pismo, je
na ves glas zarjul in je bil ves prežaljen ter je silno upil
in jokal, pa zastonj, ker prodane pravice ni več zadobil!
— To je natančna podoba, kako se bo godilo grešniku, ki
streže svojemu poželjenju in v grehu uinerje. Pač je bil
Bog njegov Oče in mu je za pravico pervenčevo pripravil
vse nebeško veselje. Če pa ne zmenivši se za storjene
grehe pred Gospoda pride, v njem ne bo več našel svo¬
jega Očeta, ampak strašnega sodnika, ki ga bo pretres¬
ljivo vprašal: Kdo pa si ti? In če mu bo tudi odgovoril;

Jaz sem tvoj sin, tvoj otrok od sv. kersta sim, in te za-

toraj prosim, da mi otroške pravice tudi v večnem zveli¬
čanju podeliš, bode za odgovor le slišal: Poznam te sicer,
pa le ko grešnika in ubijavca! S svojo nečistostjo si me
križal in si marsikterega mojih otrok umoril, ker si ga
pohujšal in v greh zapeljal. Za svojega otroka pa te zdaj
več ne spoznam, zato se poberi spred mene v večni ogenj!
Se ve, da bo še bolj obupljivo rjul in še silnejši vpil ka¬
kor Ezav, pa vse to nič več ne bo koristilo in pomagalo,

ko bode razglašena sodba: ,,Poberite se spred mene v pe¬
klenski ogenj, ki je hudiču in njegovim angeljem priprav¬
ljen, *) kjer njihovi červ več ne umerje in ogenj več ne
vgasne, 4 ) kjer bo jok in škripanje z zobmi.“ 3 ) To se
zgodi brezštevilnim ljudem, ki dan za dnem umirajo. Da
se to tudi nam ne bo zgodilo, moramo poznati

B. SploŠnje pripomočke zoper te splošnje nevarnosti .

Ti pripomočki so mnogi in tako zdatni, da se nihče
ne pogubi, kdor jih zvesto in stanovitno rabi.

‘) Mat. 25, 41. 2) Mark. 9, G4. 3 ) Mat. 13, 42.

127

1. Pervi pripomoček je natorna sramežljivest. Ka¬
kor imajo vsi ljudje v sebi natorne nevarnosti za čistost,
ravno tako imajo vsi v sebi tudi natoren pripomoček zoper
nečistost namreč sramežljivost,  ktero je Bog človeški
natori ko ščit za naj ljubši mu čednost sv. čistosti po¬
delil. To sramežljivost imajo vsi ljudje, celo neverniki,
ki pravega Boga in zapovedi njegovih ne poznajo. Vidimo
tedaj, da si ljudje očitno in vpričo ljudi derznejo pre¬
klinjati, lagati, ropati moriti in vse druge zapovedi pre¬
stopati, ne upajo pa se nečistosti počenjati vpričo ljudi,
ampak v ta namen izvolijo temo. Enkrat je prišla razuz¬
danka k nekemu možu v hišo in ga je hotla zapeljati.
Odgovoril pa ji je: Tukaj ne, če pa že hočeš, pojdi z
menoj. Šel je pred njo simtertje po ulicah in se je napo¬
sled vstavil na tergu, kjer je bilo največ ljudi, rekoč: Tu¬
kaj tedaj, če hočeš! Pa zarudela je in rekla: Ti nesramnež
tukaj vpričo ljudi! Mož pa, ki je bil pobožen kristjan, ji
odgovori: Ljudi se tedaj sramuješ, očesa Božjega pa te ni
sram? Veš li za kotiček, kjer bi te oko Božje ne vidilo?

2. Pa natorna sramežljivost nam ne more dati toliko
moči, da bi v vsih, tudi bolj hudih skušnjavah zmagali.
Skušnjave ne prihajajo samo od zunaj, ampak se vzbujajo
tudi v našem sercu vsled hudega poželjenja, in so veliko
hujši, kakor pa moč, s ktero se jim vstavljamo. To nas
spominja druzega pripomočka, ponižnosti, ki je v dvoj¬
nem oziru krepek pripomoček, najprej ker vsled nje spo¬
znamo svojo nezmožnost in slabost, in tedaj sebi nič ne
zaupamo. To nas spodbada, da se po vsej moči ogibljemo
nevarnosti in priložnosti, in da sovražnika že samo po
sebi hudega še bolj ne pomnožimo in vtrdimo. Dalej nas
pa ponižnost priganja tudi k zaupanju na Boga,  da
Boga kličemo na pomoč, t. j., molimo, in vse druge pri-

— 128

pomočke rabimo, da od zgoraj dobimo tisto moč in kre¬
post, ki nam samim primanjkuje in ki nas močneje dela,
kakor so vsi naši sovražniki. Po tej dvojni moči postane
ponižnost mati vseb čednost in zlasti čistosti. Kdor pa
ponižnosti nima in po njej ne hrepeni, zgubi kmalo svojo
čistost, če jo zdaj morebiti tudi še ima, ker prevzetnost
hodi pred padcem; kdor se pa za pravo kerščansko po¬
nižnost prizadeva, si kmalo zopet pridobi čistost, če jo je
morebiti tudi zgubil, kakor sv. Magdalena.

3. Molitev je silno potreben pripomoček za ohra-
njenje čistosti, glavni vspeh ponižnosti pa je ravno ta, da
nas k molitvi spodbuja. „Ko sem zvedel", je rekel Salo¬
mon tedaj, ko je bil še pobožen in čist, „da ne morem dru-
gači zderžljiv biti, kakor če da Bog, sem stopil pred Go¬
spoda in ga prosil, ter sem govoril iz vsega svojega serca," ')
Če zaupljivo molimo, se smemo na pomoč Božjo terdno
zanašati; „ker Bog je zvest, pravi sv. Pavel, in vas ne
bo pustil skušati bolj kakor premorete, temuč bo storil
tudi s skušnjavo izid, da jo zmagate" 2 ) in ne padete.

K molitvi pa prištevamo vse pobožne vaje, kakor pre¬
jemanje sv. zakramentov, premišljevanje terpljenja Kristu¬
sovega, in večnih resnic, češčenje svojih svetih patronov,
spominj na štiri poslednje reči. Prevdarimo vse to vsako
posebej.

4. Sv. zakramenti, če jih človek vredno in pogosto
prejema, so naj važnejši pripomoček ohraniti kerščansko
čednost sploh in še posebno sv. čistost ali pa zgubljeno
zopet pridobiti. Dokler kristjan vredno in pogosto pre¬
jema sv. zakramente, bo ostal čist, in dokler ostane čist,
bo rad pobožno in pogosto prejemal sv. zakramente; ravno

’) Modr. 8, 21. *) I. Cor. 10, 13.

— 129 —

tako narobe. Sv. spoved človeka napeljuje, kako naj se
greha ogiblje, ali se storjenega zopet znebi, in mu daje
moč, da to res tudi premore. Tudi misel, da bo mogel v
prihodnji spovedi odgovor dati, kako je sklepe svoje spol¬
njeval, človeško slabost krepko spodbuja, da se skušnjavam
vstavlja. — Pri sv. obhajilu pa zadobimo naj obilnejši
gnade, da dosežemo in ohranimo čistost. Sveto včlovečenje
Jezusovo je pervotni vzrok in naj globokeji vir te prečudne
čednosti; pri sv. obhajilu pa Gospod sam pride v naše
serce in zadušuje pogubljivi ogenj hudega poželjenja in
nam daje naj obilnejši gnade, da ravno to njemu naj ljubši
čednost ohranimo in vterdimo. Skušnjavam se tedaj več
ne vstavljamo sami v svoji slabosti, ampak vterjeni od
gnade Božje, in zraven nas stoji Kristus vsegamogočni
sam, ki še nikdar ni pripustil, da bi bila padla duša, ki
se je njega zvesto oklenila. „Gospod vojskinih trum jih bo
varoval,“ govori prerok Caharija, „in jih bo rešil na dan
(skušnjave). . . Kaj je namreč njegova dobrota, in kaj nje¬
gova lepota, če ne žito izvoljenih (ker je namreč pričujoč
v podobi kruha in vina) in vino, iz kterega poganjajo de¬
vice ?“ ’) Kjer pa tega presvetega zakramenta nimajo, kakor
pri nejevernikih, tam nimajo tudi devic,  tistih devic
namreč, ki popolnoma čistost na duši in na telesu iz lju¬
bezni do Boga do smerti ohranijo, in še celo nimajo pra¬
vega zapopadka o takem popolnem devištvu.

5. V premišljevanju terpljenja Kristusovega
podaja nam Gospod nov posebno krepek pripomoček za
ohranjenje čistosti. O tej reči se je že v pervem delu
mnogo govorilo, tukaj omenim le še to: Premišljevanje
terpljenja Kristusovega nas pripravi k spoznanju tega, kar
je Gospod storil in terpel, da bi greha več ne delali, in

2 j Cah. 9, 15 — 17.

9

130  —

vzbuja v nas voljo, da se hočemo greha res ogibati, ter
nam daje gnado, po tej volji res tudi živeti. Dalje nam to
premišljevanje kaže, kako strašne bolečine bi Gospodu
vnovič prizadejali, ko bi vendar le grešili, in nas s tem
spodbuja z gnado Božjo sodelovati in se greha varovati.
Naposled nam kaže, koliko tolažbo terpečemu Odrešeniku
napravljamo, če iz ljubezni do njega sebe in druge v či¬
stosti vterdimo, ali se od nečistosti hitro in popolnoma
spreobernemo. Misli si Gospoda privezanega na steber,
in obdanega od druhali beričev, ki svoje biče pripravljajo;
misli si, kako potem dva izmed njih k Gospodu stopita in
ga od pete do glave tako dolgo bijeta, da je njegovo pre¬
sveto Telo najprej mdečkasto, potem višnjevo in naposled
tako razbito, da kri od vseh strani obilno na zemljo lije;
misli si, kako potem dva druga trinoga pristopita in z biči
z jermenov, kterim je na koncih železo privezano, kakor
obsedena na vso moč po skelečih ranah mahata dolgo,
dolgo, boleče in strašno, da mu do kosti raztolčeta meso;
okoli in okoli škropi kri, da so trinogi in tla okoli Go¬
spoda vsi okervavljeni; misli si, kako naposled že v tretje
pristopita še dva beriča z biči iz jermenov, ki imajo na
koncih železne mačke, in z novim serdom po starih ranah
sekata; pri vsakem vdarcu se mački zasade v meso in ga
cele kosce odtergajo in okoli razmečejo! — Gospod čuti
preobilnost bolečin, pa jih z gorečo ljubeznijo daruje Božji
pravici, zlasti da poplača dolg storjen po grehih nečistosti,
ter nam zadobi gnado teh grehov ne več delati, ampak iz
hvaležnosti in ljubezni do njega gojiti sveto čistost; misli
si, kako se naposled Gospod od stebra odvezan onemogel
zgrudi na tla ter nam v svoji kervi sedeč milo in ljubez-
njivo govori: O človeški otroci! vaša nečistost mi je vse
to storila! po svoji čistosti pa zamorete vse te bolečine po-

lajšati in vse te rane zaceliti, z novimi nečistimi grehi bi
pa bičanje le še bolj neusmiljeno in z večimi bolečinami
ponovljali. Če vse to pomisliš, ljubi kristjan, ne bodo Ii
vse skušnjave jenjale? Če pa vendar le pridejo, boš li tako
prederzen, da boš v nje privolil in grešil ter za omenje¬
nimi trinogi še sam kot trinog pristopil k Gospodu in po
njegovem razbitem telesu mahal z novimi vdarci? če pa
spoznaš, da čisto življenje tvoje je sladko in hladilno ma¬
zilo za rane Gospodove, ne boš li imel usmiljene ljubezni,
da mu podeliš to mazilo in čisto živiš?

G. Naš nebeški Odrešenik, ki hoče biti naš pervi po¬
močnik in varil, da obranimo čistost ali jo vnovič zado-
bimo, nam je pa v angeljih in svetnikih svojih podelil še
mnogo drugih pomočnikov. Češčenje svetega augelja
varila je tedaj prav krepek pripomoček. On je nam za
varha odločen, in nobene reči tolikanj ne želi, kakor čisto
življenje; on pri nas časti in spoštuje posebno čistost in
se veseli, da more biti naš služabnik in varh, ko jo hra¬
nimo, ali jo skušamo pridobiti. Čem čistejši pa smo, tem
bolj smo mu podobni v časti in tem bolj ga v zasluženju
glede te čednosti še presegamo. On pozna našo slabost in
ima z nami usmiljenje; on vidi vse naše nagnjenja, vse
želje in skušnjave, ter nas krepko in ljubeznjivo zoper nje
podpira; on vidi tudi vso hudobijo, vse nakane in zanjke
hudobnega duha, ki nas hoče zaplesti v mrežo nečistosti,
on pozna vse nevarnosti, ki nam žugajo od hudobnih ljudi,
in nas vterduje zoper nje z opominovanjem, prigovarja¬
njem in s svojo pomočjo. Pred vsem tedaj spoštujmo nje¬
govo uazočnost! če si celo neka nevernica, ki je bila
prišla v sobo, da bi bila nekaj hudega storila, tega ni
upala, ker je visela tam podoba spoštovanega nevornika,
ki je imela oči svoje v njo obernjene, kako bi si mi krist-

9 *

— 132 —

jani vpričo svojega angelja varha upali kaj hudega storiti?
Kako tudi le v sercu poželeti, ker nam angelj vidi v serce ?
Dalji pripomoček je priporočevanje angelju varhu, zlasti
zjutraj in zvečer in kadar koli se nanj spomnimo, posebno
pa v skušnjavi; potem ljubezen do tega svetega varha, ki
nas tolikanj ljubi, in hvaležnost za vse njegove dobrote,
ki jo zlasti razodevamo s pokorščino do njegovih sv. na¬
vdihovanj. Kdor sv. angelja varha prav časti, bo gotovo
ohranil sv. čistost, če jo je pa zgubil, jo bo s pravo spo-
kornostjo zopet pridobil. Angelj ga bo vodil v življenju
in varoval v smerti ter mu pred sodnjim stolom Božjim
dajal spričevanje, da je vreden večne slave.

7.  Skoraj vse to velja tudi od našega kerstnega
patrona. Izmed vseh svetnikov nam je po previdnosti
Božji ravno ta svetnik odločen za posebnega pomočnika
in varha; vsled tega mu je dal Bog tudi posebno ljubezen
in moč, da nas s pomočjo svojo spremlja v življenju,
dokler ne dojdemo v nebesa. In ravno glede čistosti nam
naš kerstni patron skazuje posebno ljubezen in moč; za¬
kaj? ker je tudi nevarnost v tej reči naj veči. Iu sočutje
njegovo za nas je tem veči, ker je v posvetnem svojem
življenju iz lastne skušnje spoznal omahljivost človeške
natore, zunanje nevarnosti, pripomočke zoper skušnjave in
plačilo za zmago. Imejmo tedaj spoštovanje, ljubezen, po¬
korščino in hvaležnost do sv. kerstnega patrona in kličimo
ga pridno na pomoč, zlasti v skušnjavi!

8. Silno koristno je tudi češčenje sv. Alojzija. Bil
je knezov sin in kot pervorojenec odločen za očetom vla¬
dati kneževino. Pa še otrok je spoznal, da je poklican
nositi krono, toda ne krone kneževske, ki se težko
doseže, v vednih skerbeh nosi in kmalo zopet zgubi,
ampak krono nebeško, ki je veliko več vredna, vse terp-

133

Ijenje in nevarnosti odpravi in se na vekomaj nikdar več
zgubiti ne more. Že v otročjih letih se je tedaj odlikoval
v vseh čednostih, naj bolj pa v naj popolnejši čistosti na
duši in na telesu, tako da ni le od vsake nespodobnosti
daleč proč bežal, ampak se s čudovito skerbjo ogibal tudi
njene naj manjši sence. Kot blagnič na cesarskem dvoru
v Madridu kratkočasil se je enkrat s svojimi tovarši z jako
nedolžno zastavno igro. Ko je pa hotel rešiti svojo zastav¬
ljeno reč, naložilo se mu je, da mora za odkup na steni
poljubiti senco neke še prav majhne deklice; pa od rude-
čice polit je raje pobegnil in popustil svojo zastavo, ter
se enake igre nikdar več ni vdeležil. Kot blagnič je moral
vsaki dan cesarici streči, pa je nikdar ni pogledal v obraz,
dasi je bila prav poštena gospa. Celo svoje jako pobožne
matere, ktero je silno ljubil in spoštoval, ni rad v obraz
pogledal, ne da bi se mu bilo to zdelo pregrešno, ampak
ker mu je dal Gospod čutiti, da to zatajevanje njegovo
popolno čistost še bolj povzdiguje in vterduje. Kdor si do¬
voljuje, kar ni ravno prepovedano, se res kmalo zaplete v
prepovedane reči. — Po svoji skerbi sv. Alojzij ni le do¬
segel gnade, da je sam popolnoma čist ostal in v tem
oziru do naj višji čednosti dospel, ampak dosegel je tudi
moč vsem, ki ga na pomoč kličejo, sprositi gnado, da tudi
oni spodobno in čisto živč. Zato ga je sv. Cerkev posta¬
vila za posebnega patrona sv. čistosti in priporoča, da naj
ga iz tega namena vsaki dan častimo. Tistim pa, ki šest
nedelj zaporedoma, kadar koli je že, njemu na čast preje¬
majo sv. zakramente, podeluje vsako pot in tudi na praznik
tega svetnika popolni odpustek pod navadnimi pogojami.

9. Še bolj mogočen pomočnik za ohranjenje sv. či¬
stosti je sv. Jožef za vse, ki ga prav časte. Sv. Jožef je
med vsemi Adamovimi sinovi od pervega do zadnjega naj

čistejši in je bil tudi zavoljo tega izmed vsili izvoljen za
rednika Jezusovega. Njegove roke so bile zibeljka in na
begu v Egipt tako rekoč popotni voz Božjega Deteta; na
njegovem sercu se je ogrevalo, njegove ustnice so ga po-
Ijubovale, njegove roke preredile, on je Božjega Sina v
rokodelstvu podučeval, pod njegovim vodstvom je opravljal
svoje delo. In tega svojega čez vse čistega rednika je Go¬
spod tudi nam vsem dal za očeta in varka čistosti, kakor
je tudi nam vsem svojo Mater podelil za mater in var-
hinjo čistosti.

10. Marija je med vsimi pomočniki in varili čistosti
naj ljubeznjivši, ker je naša mati, iu najmogočnejši, ker
je Mati Božja in kraljica nebes in zemlje. Ni ga terpljenja,
ne nevarnosti, ne potrebe, v kteri bi nam rada in mogočno
ne pomagala, naj več pa nam gotovo pomaga, da obra¬
nimo ali zopet pridobimo sv. čistost, ktero Bog posebno
ljubi, njej nasprotno pregreho pa posebno čerti. Zato je
pa tudi brez števila pobožnost k Mariji vpeljanih, zato nas
sv. Cerkev gereče vabi, da naj Marijo častimo, in nam
daje obilno odpustkov, če to spolnujemo, n. pr. če molimo
sveti rožni venec ali tako imenovani živi rožni venec. In
ker ga ni pravega kristjana, ki bi Marije ne častil, pri
tem češčenju pogostoma še ta namen ponavljamo, da si
hočemo s tem pridobiti varstvo in pomoč Marijino zlasti
za ohranjenje sv. čistosti. V ta namen moli vsaki dan
vsaj tri „Češčenamarije“. če si pa v nevarnosti, če zapaziš
kako skušnjavo, kliči precej Marijo na pomoč, kakor tudi
otrok mater pokliče in k materi teče, ko vidi, da velik
pes lajaje proti njemu skoči. Še zaupljivi pogled na kako
podobo Marijino ima v skušnjavi moč, jo pregnati; tako
hitro, tako zdatno pomoč Marija skazuje svojim otrokom.

Tudi pobožno izgovarjanje Marijinega imena od-

— 135 —

ganja skušnjave in daje zmago. Besede sv. pisma: ,,Tvoje
ime je kakor razlito olje, zato te ljubijo device/ 1 l ) veljajo
od imena Marijinega. Kaj je namreč razlito olje? Pre-
vdarimo to le v enem pomenu. Zgodilo se je večkrat, da
so sovražniki stiskali kako terdnjavo in jo naposled zgra¬
bili z vso silo. Zoper to nevarnost so brambovci pripravili
raznotere pripomočke za brambo: strele, kamnja in raz¬
notere druge reči, ki so jih na prihrujajoče sovražnike
metali. Velikokrat so tudi pripravili zavretega olja, in ga
zlivali na sovražnike, ki so hotli po lestvicah plezati na
mestno obzidje; od tega olja polit sovražnik je telebnil v
globočino, olje je prederlo njegovo obleko in ga opeklo po
životu, in tako je bila marsiktera terdnjava še v zadnjem
naj nevarnejšem trenutku oteta. Glej, tudi tvoje serce je
mesto, je celo tempelj Božji, in sovražniki ga napadajo
naj večkrat in naj nevarnejši ravno z nečistimi skušnja¬
vami. Da bodeš branil terdnjavo svojega serca, imej tedaj
vse pripravljeno: ponižnost, molitev, prejemanje sv. zakra¬
mentov, premišljevanjeterpljenja Kristusovega, zatajevanje;
pa nikar tudi olja, imena Marijinega, ne pozabi. Kakor je
to ime veselje nebes in vseh dobrih kristjanov na zemlji,
tako je tudi strah za vse peklenske duhove. In če v skuš¬
njavi to sveto ime zaupljivo izgovarjaš, bode imelo za
sovražnika ravno tak nasledek, kakor olje za oblegovalce
terdnjavine; rjoveči bodo pobegnili in zmago tebi prepustili.

Nekega večera je šel neki nečistnik iskat priložnost*
k grehu. Res je kmalo našel neznano osebo, ki je bila
brez ugovarjanja pripravljena k grehu. Vpraša jo najprej,
kako ji je ime? Odgovori mu, da ji je ime Marija.
Imenovanje tega imena je imelo čudovitno moč. Pač se

') Vi«, pes. 1, 2.

je bil ta mož globoko v greh pogreznil, pa neveren, ter-
clovraten ni bil. Ko je tedaj slišal, da ji je Marija ime,
sunil jo je od sebe ter je rekel: če imaš tako sveto ime,
kako moreš biti tako zanikerna, in pripravljena k tako
nesramnemu grehu? Zamišljen je šel domu, ne da bi bil
greh storil. In Mati Božja je to spoštovanje njenega sv.
imena temu ubogemu grešniku obilno povernila. Sprosila
mu je pri njegovem premišljevanju pravo spoznanje nje¬
gove revščine, veliko hrepenjenje, se te revščine znebiti,
in milost po pravi pokori popolnoma se spreoberniti, ker
je njeno sveto ime tolikanj spoštoval. Kakor goreče olje
padlo je Marijino ime na njegove skušnjave, in kakor
zdravilno in krepivno olje je to ime ozdravilo rane njegove
vesti ter ga storilo močnega in nepremagljivega v poznejših
skušnjavah, dokler po čistem življenju srečno ne umerje.

In zopet se je prigodilo, da se je neka pobožna de¬
vica enkrat po noči prebudila vsled ropota, ki ga je sli¬
šala v sobi. Kako močno se je prestrašila, ko je vidila, da
je nekdo v njeno zaperto sobo prišel, in kolikanj hujši jo
je še pretreslo, ko je spoznala, da je to hudoben človek,
ki je prišel z najhujšim namenom! Klicala je na pomoč,
pa zastonj; jela je prositi, pa brez vspeha; sklenila se je
braniti iz vseh moči, pa bila bi preslaba. Slovesno je
tedaj spregovorila in rekla: „Meni je Marija ime; zavoljo
spoštovanja, ki si ga svetemu imenu Marijinemu dolžan,
te prosim, da se nemudoma poberešin seme ne dotakneš!
In glej, to je pomagalo; mož si ni upal grešiti proti sve¬
temu imenu Marijinemu ter je nemudoma odšel. Tako je
bila devica rešena po tem svetem imenu.

čuj pa, kako je Marija temu ubogemu človeku po¬
vernila spoštovanje do njenega svetega imena, če tega
spoštovanja ne bi bil imel, bi ue bil precej odšel, pa bi bil

še tisto noč, kako uro pozneje, prišel v pekel. Kako to?
Njegov smertni sovražnik mu je že dalje stregel po živ¬
ljenji; vidil ga je pa podati se v omenjeno hišo, ter je
sklenil izveršiti svoj morivni namen; ker si je pa mislil,
da bode mož v tej hiši nekaj časa ostal, ter vernivši se
na nekem kraju mimo šel, se je tje podal ter je nanj
prežal, da bi ga ubil. Tam skrit je nanj čakal, in čakal
je dolgo; pa pričakovanega le ni bilo; preden je bil nam¬
reč morivec tje prišel, je bil uni že srečno mimo odšel iu
sicer ravno zato, ker se je bil iz spoštovanja do Marijinega
imena na prošnjo device precej umaknil. — Pa še veči
plačilo je dobil zato od Marije. Kmalo je namreč za go¬
tovo zvedil, da morivec tam nanj čaka in da je bil na ta
način po Mariji obvarovan telesne smerti; in spoznal je,
da je bil vsled tega rešen tudi večne smerti v peklu. Ta
misel je ubozega grešnika pretresla in ga napolnila z hva¬
ležnostjo do Marije ; Marija pa mu je nasproti sprosila še
veči milosti in popolno spreobernjenje. Od tistih mal pri¬
zadeval si je pobožno in spokorno živeti ter je bil vsem
lep izgled do svoje srečne smerti. Tako plačuje Marija,
če se človek iz spoštovanja do njenega svetega imena
zderžuje nečistosti. Akoravno vsi nimamo tega svetega
imena, imamo pa vsi še veliko svetejši ime, ime Kristusa sa¬
mega, ker nas je Jezus Kristus v svetem kerstu sprejel za svoje
brate in sestre ter nam vsem dal svoje ime, ime krist¬
jani". Zato bi morale nas vse v skušnjavi greha obvaro¬
vati besede prej imenovanega moža: „če imaš to najsve¬
tejši ime, kako moreš biti tako zanikern in pripravljen
k tako nesramnim grehom?"

11. Če se dozdaj imenovanih pripomočkov zvesto in
verno poprijemamo, bodemo tisučere skušnjave tako od-
vernili, da nas še napadle ne bodo; mnogo drugih bo hitro

— 138  —

in lahko minulo; tiste pa, ki postanejo silne in dolgo
terpč, bodemo s tem večim zasluženjem premagali. Pri
tem nam bode veliko koristil nov pripomoček: živeti v
Božji pričujočnosti. Kaj pa se pravi v Božji pričujoč-
nosti živeti? Se pravi tako živeti, kakor bi storili, ko bi
Gospoda z lastnimi očmi pri sebi pričujočega vidili. Saj
je Bog resnično in bistveno pri nas pričujoč, in če ga
tudi s telesnimi očmi ne vidimo, ker je čist duh, ga mo¬
ramo vsaj gledati z očmi sv. vere ; in če ga tudi ne vi¬
dimo, je vendar pričujoč in nas gleda. Zato si moramo
prizadevati, da vse opustimo, kar se v njegovi pričujoč-
nosti ne sme storiti, in vse storimo, kar se pred njegovimi
očmi mora zgoditi. In res, živa misel: Bog mi pomaga, me
vidi, mi gleda v serce, moj zapovednik, ki je hudo tako
ostro prepovedal, moj Zveličar, ki je toliko terpel, da naj
se hudega varujem, moj pomočnik in posvečevavec, da
imam dovolj moči za spolnovanje njegovih zapoved, moja
priča in sodnik, pred kterega bodem mogel kmalo priti, in
ki me bo obsodil za celo večnost, moj plačevavec, ki me
bode v nebesa vzel, če bodem dobro delal, moj kaznovavec,
ki me bode vergel v pekel, če bodem hudo delal, kako bi
nas te misli v najhujših skušnjavah ne mogle vterjevati k
krepkemu uporu! „Kako bi mogel tako hudobijo storiti in
grešiti zoper svojega Boga“? ') jezaklical egiptovski Jožef
v najhujši skušnjavi ter je zadobil moč, ohraniti čistost
pri najsilnejših napadih strasti in najnevarnejšem mašče¬
vanju. In ravno s tem je pridobil pred Bogom že na tem
svetu za se in za vso svojo družino naj veči srečo, ko ga
je Gospod po britkosti skušal in v čistosti stanovitnega
našel.

5 J I. Mojz. 39, 9.

— 139

la k čisti Suzani  sta se enkrat priplazila stara hu¬
dobneža, ki sta opravljala imenitno službo in pri ljudstvu
vživala naj veči veljavo. Hotla sta Suzano zapeljati v
greh, ter sta upirajoči se žugala: če ne privoliš, te bodeva
pri vsem ljudstvu zatožila in pričala, da sva te vidila z
mladim človekom prešeštovati. Suzana je bila popolnoma
nedolžna, pa bila je sedaj v takih okoliščinah, da se je
človeško soditi zdelo, da sramotni smerti ne bo mogla uiti,
ter celo svoje časti ko čista, poštena žena ne drugači
rešiti, kakor da se nečistosti uda, ter se ne vstavlja. In po¬
polnoma je sprevidila svoje nevarne okoliščine; bala se je
smerti, pa še bolj se je bala od hudobnežev kot prešešt-
nica razupita biti in tako pred ljudmi zgubiti svojo čast;
vidila je, da se more temu le ogniti, če v nečistost privoli;
pa je vendar ostala stanovitna in čista, ker se je naj bolj
bala vpričo Boga greh storiti. „V stiskah sem od vsili
strani 11 , je rekla, „pa bolje mi je brez dejanja vama pasti
v roke, kakor grešiti pred obličjem Gospodovim. 11  'j In Go¬
spod je še to skušnjo pripustil, da je bila kot prešeštnica
razupita ter da so njeno krivo obdolženje verjeli in jo k
smerti peljali. Pa zdaj je Gospod stopil na noge in je
storil po preroku Danielu čudež v rešitev njenega življenja
in njene časti, ter je tako obernil, da se je njeno sveto
življenje v pričujočnosti Božji zapisalo v sv. pismo, tako
da jo bodo preslavljali do konca sveta po vsih deželah.

12. Spomin na štiri poslednje reči nam Gospoda
še bolj kaže kot sodnika, plačevavca ali kaznovavca, in je
toraj prav koristen pripomoček za vterjenje v čistosti. Misli
dostikrat in zlasti ob času skušnjave na smert, in priza¬
devaj si odsihmal tako živeti, da se ti ne bode treba nič

') Dan. 13, 22. 23.

— 140  —

bati, ko bi mogel tudi ti, kar se vsaki dan tolikim primeri,
nenadoma umreti, ne da bi imel še čas prejeti svete za¬
kramente. In premisli nadalje: ,,Kteri koli dan smertni
greli storiš, boš mogel umreti!“ To je sodba Božje pravice
in se vsaki dan spolnuje nad mnogimi, ki umerjejo, ko
smerten greh store. In če tudi še večkrat Božja prizanes¬
ljivost grešnika še dalje živeti pusti, Bog to vendar le dela
zavoljo tega, da bi se grešnik spreobernil; če pa ta čas
obrača za nove smertne grehe, se tem hitreje približuje
smert in grešniku ravno zavoljo njegovih grehov prikrajša
življenje. Ker „zelo smerti je greh“ ') in čem večkrat jo
z grehom zbodeš, tem hitreje te dohiti in usmerti. — Po¬
tem pa sodba! Blagor njemu, ki večkrat na njo misli, se
dostikrat samega sebe sodi, ter pogostoma preiskuje, ali bo
pač z dobro nado na ugodno sodbo pred sodnika zamogel
stopiti v tem vestnem stanu, v kterem se ravno zdaj na¬
haja. In če najde nad seboj grehe, v kterih bi ne hotel
umreti, naj se samega sebe postavi pred sodbo Božjega
usmiljenja v zakramentu svete pokore. „Ako bi sami sebe
presodili* * 1 , pravi sv. Pavel, ,,bi ne bili sojeni 11 , -)  ne obso¬
jeni od Gospoda. — In predozir na nebesa, o kako močno
vterjuje velikost in večnost plačila slabega človeka v boju
zoper skušnjave! Tako se tudi zbuja nebeški čut, oživlja
hrepenenje po pravem veselju večnega zveličanja, in rodi
stud do gnjusnega nečistega veselja. Nič nečistega ne
more v nebesa iti; ,,zunaj (nebes) so psi in nečistniki 11 , 3 )
govoril bo Jezus po besedah sv. Janeza v zadnjem govoru,
s kterim bo na sodnji dan vsem ljudem odločil njih večno
osodo. „Blagor pa njim, ki so čistega serca, ker Boga
bodo gledali, 1 ' 4 ) in vživali v večnem nebeškem veselji. —

') I~Kor. 15, 56. 2 ) I. Kor. 11, 31. 3 )  Razod. 22, 15.

*)  Mat. 6, 8.

— 141

In naposled premišljevanje naj bližnje nevarnosti vsled greha
priti v pekel; o kako močno tudi lenega spodbuja, da naj
si prizadeva ter si kratko sramotno veselje odreka, ker ga
sicer čaka večno terpljenje! Ko je bila sv. Koleta  še
puščavnica, navdajalo jo je dostikrat nebeško zveličanje.
Pa hudobni duh je tudi vedno prežal, da bi jo pogubil.
Ko jo je tedaj pozneje navdajal čut dušne suhote in otož¬
nosti, da je zapuščena od Boga, ji je satan šepetal: Po
neumnosti si zavergla posvetno veselje iz hrepenenja po
veselju nebeškem; glej, zdaj si ogoljufana. Kje so zdaj
tvoje tolažbe? Nič nimaš kakor stud in britkost pa revno
jetnišnico. In to je še le začetek, v prihodnje pa bo če¬
dalje huje. Kako bodeš to 30, 60 let prenašala? Pa sv.
devica je spoznala skušnjavca in rekla: Kako bodeš pa v
peklu sterpela ne 30, ne 60 let, — ampak celo večnost?
S to mislijo se je vterjevala v stanovitnosti v boju zoper
vse skušnjave. — Še odločnejši se je bojeval sv. puščavnik
Paternijan  z mislijo na pekel. V puščavi so ga prav
dostikrat terpinčilehude skušnjave; celo to se je zgodilo,
da so se mu prikazovale peklenske pošasti v naj lepših
podobah in ga na vso moč zapeljevale v greh. Pa rešil se
je s spominom na večni ogenj ter je sam pri sebi govoril:
„Vem, da bodo vsi nečistniki obsojeni v večni ogenj; ne
vem pa še, mi bode li mogoče, ga prenašati; to moram še
le poskusiti, preden grešim." Prižgal je tedaj ogenj in je
svojo roko stegnil čezenj, in nemudoma so zginile vse za¬
peljive podobe. ’)

13. Tudi zatajevanje je tehten, in kakor smo že
prej pri hudem poželjenju omenili, potreben pripomoček
za ohranjenje čistosti. Kar vsled izvirnega greha popa-

Acta Sanct. Bolland. die 12. Julii

142 —

iona  natora poželi, je dostikrat napačno, pregrešno, ali
pa polagoma v greh zapeljuje. Svetniki so tudi v temi
čuda veliko storili. Sv. Pavlu  terpljenje pri vednem po¬
potovanju in pridigovanju, preganjanje, kamenovanje, in
vdarci, ki jih je terpel od sovražnikov sv. vere, in vsak¬
danje naravne težave njegove čedalje veči starosti niso
zadostovale, ampak „jaz tarem svoje telo, je rekel, in ga
v sužnost devam, da, ko druge učim, sam ne bom zaver-
žen.“ *) — Sv. Benedikt  je šel kot mladeneč v puščavo,
kjer je živel v naj večem zatajevanji in skoraj noč in dan
molil in delal. Pa vendar so prišle nečiste skušnjave in
so zbujale meseno poželjivost. Vergel se je tedaj nag v
strašno ternjevo germovje ter se je toliko časa po njem
valjal, da je bil po vsem životu s kervjo in ranami obdan,
in da je v njegovem mesu povsod tičalo mnogo odlomljenih
ternov. Tako je zadušil čut poželjivosti s telesnimi bole¬
činami. Ravno tako je ravnal tudi sv. Frančišek Asiški. —
Sv. očeta Makarija  v puščavi so enkrat nadlegovale
prav zoperne mesene skušnjave. Da bi svoje telo krotil,
obsodil se je k strašni legi: Vsedal se je šest mescev v
neko močvirje, kjer se je nahajalo na miljone posebnih
muh, kterih piki so mu prizadevali naj hujši bolečine in
bule. In še tega si ni dovolil, da bi bil z rokami muhe
odganjal. Ko so ga čez šest mescev tam našli, je bil vsled
ules in ran tako spreminjen, da so ga le še po glasu spo¬
znali. — Se ve, da Bog takega zatajevanja od nas ne
tirja, vendar pa ne smemo zatajevanja samega sebe nikoli
v nemar puščati, če nam sta čistost in plačilo čistih duš
ljuba. Vsaj si moramo pervič, odreči vse nedovoljeno;
drugič, ogniti se vsega, kar ni sicer prepovedano, pa je

r )  I. Kor. 9, 27.

143 -

jako nevarno; tretjič, kerščansko zmerni biti v uživanju
vseh tudi potrebnih užitkov, na pr. jedi, pijače, spanja;
četertič,[voljno terpeti in Bogu darovati vse grenko, sitno
ali britko, kar nam Bog pošilja, ali pa je sklenjeno z dolž¬
nostmi našega stanu. Zlasti pa moramo skerbno berzdati
svoje oči, in jim odrekati vse preprosto oziranje na ne¬
varne reči, sicer ulomi skozi oči toliko in tako nevarnih
skušnjav v dušo, da bi se jim še svetnik ne mogel lahko
ustavljati, kakor David, ki je na mah globoko v greh za¬
bredel, ko je bil svojim očem dovolil nevarno prostost.

14. Če te pa skušnjava vendar le napade, le ne ob¬
upaj, ne bodi boječ, ampak bodi serčen in pogumen v du¬
hovni vojski . Naj bolj maloserčni, boječi vojak ni nikoli
prav junak. Skušnjava še ni greh, ampak ravno tako pri¬
lika k izverševanju čednostim pridobljenju velikega zaslu-
ženja, če se junaško vojskuješ, kakor prilika k grehu, če
boj opustiš in privoliš. Sv, Tomaž  Akvinski, sin grofa
Akvinskega, je bil stopil v red Dominikanov in je ravno
popotval v Pariz, ko ga njegovi bratje, ki so ga hotli med
svetom obderžati, nenadoma napadejo, mu redovniško obleko
izslečejo in ga na grad vlečejo, kjer ga v nekem stolpu zapro.
V svojijhudobiji proti njegovemu svetemu poklicu spoza¬
bijo se tako zelo, da pregovore naj nesramnejši nečistnico,
naj se k svetemu mladenču v stolp poda in ga zapelje.
Ko pa pride, Tomaž za trenutek ne zgubi zavednosti, am¬
pak precejfseže po naj zdatnejšem pripomočku svoje obrambe,
ter zgrabi z ognjišča goreče poleno, in toliko časa maha
prot j njej, da rjoveča pobegne. Potem narisa z ogorelim
konc eni tistega polena križ na steno svoje ječe, se verže
na kolena in pred tem križem ponovi obljubo vedne či¬
stosti. To je bilo Gospedu tako dopadljivo, da mu je v

— 144 —

toliki meri podelil dar čistosti, da od tistih mal nobene
skušnjave več ni imel.

To so splošnji pripomočki zoper splošnje skušnjave;
zdaj prestopimo k posebnim pripomočkom.

Drugi oddelek.

Posebna nevarnosti zoper čistost in posebni pripomočki
zoper nje.

„Vojska je življenje človekovo na zemlji.“ Kakor
je tedaj vojak v vojskinem času vedno nekoliko v nevar¬
nosti biti ranjen, vjet ali umorjen, ravno tako tudi človek
vsled dozdaj popisanih splošnjih nevarnost nikdar ni varen,
da bi v skušnjave ali greh ne prišel. Kakor pa nevarnost
za vojaka še le tedaj nastane velika in silna, če gre v
vojsko, boj ali napad, če ga sovražniki iz zakotja ali ne¬
nadoma napadejo, tako tudi človek še le tedaj pride v
silne skušnjave zoper čistost, ko ga prav odločne in ravno
tedaj delavne, torej posebne nevarnosti obdajajo. In te po¬
sebne nevarnosti zamorejo nastati ali v njem samem ali
pa prihajati od drugih ljudi, tedaj od znotraj ali od zunaj,
od mesa ali od sveta. Pač nam prihajajo nevarnosti tudi
od hudobnega duha, ali o tem ne govorimo posebej, ker
nas on vendar le večidel skuša po našem mesu in po hudob¬
nem svetu, in ker se proti drugim njegovim skušnjavam,
če utegnejo priti, za gotovo zavarujemo, če se le zoper
meso in svet zvesto in stanovitno bojujemo.

Premišljujmo najprej

1 ) Job. 7, 1.

— 145  —

A. Posebne nevarnosti, ki so v Človeku samem , in pripo¬
močki zoper nje.

Te izvirajo iz naše splošnje  notranje nevarnosti,
iz hude poželjivosti, o kteri smo že prej govorili. Kadar
koli se ta poželjivost na kaj posebnega oberne, kaj za¬
hteva, h kaki reči priganja, nas ravno s tem spravlja v
posebno  nevarnost, n. pr. nevarne, ali naravnost slabe
reči slišati, viditi, storiti. Dokler huda poželjivost počiva,
podobna je spijočemu tigru, treba je tedaj človeku previd¬
nemu biti; kadar se pa začne v človeku gibati, je podobna
tigru, ki je plen že zapazil ter se pripravlja na skok;
treba je tedaj človeku še bolj previdnemu biti.

1. Ko bi mogli tigru oči zatisniti, bi se ga ne bilo
treba bati, ker plena ne bi mogel zagledati, in ko bi ga
bil vendar le zapazil, bi ga ne mogel lahko zgrabiti. Ravno
taka je z hudo poželjivostjo; ona v našem notranjem preži
in skozi naše lastne oči gleda med svet. Blagor tedaj
njemu, ki svoje oko skerbno varuje, ga le po volji Božji
rabi in ga nikdar hudi poželjivosti v malopridno službo
ne daje!

Z neko podobo iz sv. pisma, ki naravnost se ve da
vse kaj druzega zadeva, si zamoremo pojasniti popolnoma
pogubo, ktero nezavarovano, in vsled tega pohlepno oko
duši napravlja. Tam namreč prerok toži: „Moje oko je
mojo dušo oropalo zavoljo vseh hčer mojega mesta. 41  Če
se tedaj pošten, čist mladeneč, ki si je s svojim pobožnim
življenjem že veliko zasluženja pridobil, morebiti brez sla¬
bega namena okoli ozira, glej, zapazil bo zale ženske,
zbudila se bo notranja poželjivost, ta domača izdajalka, in
kmalojegreh storjen, če tudi ne v vnanjem dejanji, vendar
pa v slabih mislih in željah. Oko je tukaj delalo kakor

10

- 146

tolovaj, duša je nenadoma oropana svojih zakladov, ktere
ji je Bog dal pri sv. kerstu in birmi, in ki si jih je sama
pridobila s svojim dosedanjim življenjem v pobožnosti in
čednosti. Potem prerok dalje toži: „Na lovu so me vjeli
kakor ptico moji sovražniki po nedolžnim." Oko se tukaj
primerja tatinskemu lovcu, ki se zaveže s sovražniki, (za¬
peljivimi osebami) in ubogo dušo s tolikimi mrežami obda,
kolikor se hudih misel in podob v sercu zbudi. Duša pa
vidi le poželjivo vado in se kmalo v mrežo vjame. Pa to
še ni dovolj, in on toži še dalje: „V jamo se je pogrez¬
nila moja duša, in kamen so verk mene položili." Dušo
tedaj, ki prej lahko in prosto kakor ptič proti nebu leti,
teža grehov tlači navzdol in jo spremeni tako rekoč v
okorno pozemeljsko žival; oko kot tatinski lovec zalezuje
jo tudi v tej podobi; kakor volka ali medveda z vado va¬
bijo in v jamo speljejo, tako tudi duša s slepim poželje-
njem hiti za vado pohlepnosti in se pogrezne v prepad
hudobije; in da ne more uiti, verh nje položetežki kamen
hude navade. Končno svojo tožbo prerok sklene z bese¬
dami: „Vode so nastopile čez mojo glavo, da sem zamogel
le še zaklicati: Po meni je!" 1 ) Ubogo vjeto dušo tedaj
grešniki vtope, najprej v sladkem strupu poželjivosti, po¬
tem v studu pred življenjem in v vseh britkostih in težavah,
v ktere jih greh pripravi, in naposled se dostikrat s sa¬
momorom končajo. Kar je tukaj rečeno o enem rodu, velja
seveda tudi o drugem. Zato ne ostaja druzega, kakor rav¬
nati se po svarilnih besedah Kristusovih: „Jaz pa vam
povem, da vsak, kteri ženo pogleda, da jo poželi, je že
prešeštoval ž njo v svojem sercu. Ako te tedaj tvoje desno
oko pohujša, izderi ga, in verzi ga od sebe, zakaj boljši

') Žal. pes. Jer. 3, 51—54.

— 147

ti je, da eden tvojih udov pogine, kakor da bi bilo tvoje
celo telo verženo v pekel.“ ‘)

Pa oko ima še drugo silno nevarno polje za rado¬
vedno poželjivo oziranje, zlasti tiskovine, knjige, podobe
in gledišča, razdejanje pa, ki ga te reči paizadevajo, je
neizrečeno veliko. O naravnost zapeljivih knjigah še ne
govorim ne; te so dostikrat še nevarnejši, kakor osebni
zapeljivci. Jaz govorim o romanih tiste verste, ki v iz¬
razih sicer niso nespodobni, pa vendar domišljijo napolnu-
jejo z nasladnimi podobami in strasti v sercu vzbujajo,
tako da brez notranjih grehov ni. Da pa upiranje volje
oslabe, kažejo strast le od mikavne strani, ter ji odvzamejo
Vse pregrešno, ker celo take reči za dobre in prave popi¬
sujejo, ktere so bile nekdaj s smertjo kaznovane. Kdor je
vajen take romane čitati, nima čistega serca, razumnost
za pravo pobožnost je zginila, veselje do resnega dela se
je zgubilo, v tisučerih primerljejih nasledva zmešanost,
stud do poštenega življenja in naposled samomor. — To
še veliko bolj velja o enakih igrah, ker še veliko močnejši
dražijo čute, in ker živahni govor, gibanje života, krasota
za oči, mila godba za ušesa jako silnejši prevzema človeka,
kakor pa samo čitanje. Ali se hočejo mar s tem izgovar¬
jati, da se v gledišču hudobija predstavlja kot vzrok kazni,
čednost pa kot vir sreče? Pa koliko je takih nravnih iger
med brezštevilnimi slabimi? In se mar ravno dobre naj
bolj obiskujejo? In še potem imaš le nauk lepega ve¬
denja, kakor ga uči svet; tega ti pa Kristus ne priporoča,
in med njim pa evangeljskim naukom o nravnosti je silno
velik razloček!

2. Drugo bojišče, na kterem hudo poželjenje čistost

‘) Mat. 5. 28. 29.

10 *

- 148  —

napravlja velike nevarnosti, je neoberzdano nagnjenje k jedi
in pijači, nezmernost v svojih raznih podobah in stop¬
njah, zlasti nezmernost v pijači.

Bukve sv. pisma so bile po Božji naredbi spisane v
dolgi dobi 2000 let; pa od konca do kraja vedno svare
pred nezmernostjo v popivanju vina.

Vino, po naravni razmeri in potrebi zavžito, je blag
dar Božji; Marija ga je na čudovit način izprosila za že-
nitvanske goste. Kristus ga je pač tudi sam pil ter je ž
njim celo postavil daritev sv. maše. Pa nezmerno zaužito,
postane strašen strup za telo in dušo, za pivca samega in
za druge ljudi. Na to nesrečo sv. pismo pogostoma spo¬
minja, najprej že s prigodbo, da so se že upijanili, ko so
pervikrat vino delali, in da so bili s tem v zvezi grehi in
prekletstvo, ktero še zdaj razodeva svojo moč, zlasti pa s
tem, ker našteva razne slabe nasledke nezmernosti. Tako
beremo: „Vino v nečistost pripravlja in pijančevanje pelje
k uporu,“ prepiru, boju, nemiru, sovraštvu, pretepanju,
ranam, umoru tudi pri takih ljudeh, ki so v treznosti prav
dobri, pohlevni in mirni; velikokrat se pijanec vzdigne zoper
ženo, zakonska sreča je vničena, odreja otroknemogoča, blago¬
slov Božji od hiše odgnan. „Komu gorje? (vpraša Modri v
sv. pismu) čigavemu očetu gorje? kdo ima prepir? kdo
pade v jamo? kdo ima rane brez vzroka, kdo kalne oči?
Ali ne oni, ki pri vinu sede in pridno kozarce izpivajo?
Ne glej vina, kadar je rumeno, kadar se njegova barva v
kozarcu lesketa; gladko teče, toda na poslednje piči, ka¬
kor kača, in strup razlije kakor bazilisk. Tvoje oči bodo
po ptujkah gledale, in tvoje serce bo spačeno govorilo in
ti boš, kakor kdor v sredi morja spi, in kakor spijoč ker-
m il ar, k i je kermilo zgubil.“ *) Grehi vseh verst se v pija-
*) Pregov. 23, 29—34.

— 149 —

nosti dopernašajo, ali pa jim je pijanost vzrok, ker z vsemi
grehi pijanci skušajo dobiti denar in priliko za pijanče¬
vanje. „Vino, če se nezmerno pije, je duši grenkost,“ J ) ja
celo življenje ogreni pijanec sam sebi in vsem unim, kte-
rim je naj veči ljubezen dolžan. Revščina na duši in na
telesu raste, sreča človeškega življenja se v vinu polagoma
potaplja in zgine, le grenkost sama še ostane. „Zmajev
želč je njih vino in neozdravljiv gadji strup, njih grozdje
je želč, od sodomske vinske terte in iz njiv Gomore je njih
vinska terta,“ 2 ) tudi njihovo telo se ostrupi deloma po
natorni poti, ker nezmernost prikrajšuje življenje, deloma
po čeznatornem dopuščenji Božjem, ki dostikrat pijancem
v kazen življenje prikrajša. Naposled veleva apostelj: „Ne
opijanite se z vinom, v kterem je nečistost" 3 ), in to je
ravno najbolj strupeni nasledek nezmernosti. S tem ne-
zmernež samega sebe pokonča, pa tudi od sebe zapeljano
osebo spremeni iz deda nebeškega kraljestva v peklenski
plen, kakor ko bi kralju iz rok stergal otroka in ga vergel
v ognjeno peč; otroke ostrupi že v začetku na duši in na
telesu, v odgojevanji in rasti, v kerščanskem življenju in
smerti. Naposled postane mera hudobije polna, „ker vino
in ženske store, da celo sicer modri odstopijo od vere,“
pravi Sirah. 4 ) In res pijanci in nečistniki prav lahko
zgube vero ali postanejo v njej čisto omahljivi in dvom¬
ljivi, ali pa njihova vera postane mertva vera, ker od vere
zapovedanih del več ne izpolnujejo.

Če to vse velja že o vinu, kaj bodemo še le rekli o
žganih pijačah? Vse verste žganja te slabe nasledke še
veliko hitrejši in strašnejši napravljajo. Mnogi so zato ne¬
čisti, ker so nezmerni v pijači.

')  Sirah. 31, 39. 2 ) V. Mojz. 32, 32-33. 3 ) Efež. 5, 18

*)  Sirah. 19, 2.

— 150 —

3. Med tem, ko se z nezmernostjo zlasti v pijači pre>-
grešujejo bolj moški, se pa napake nečimerne ali celo
nespodobne obleke nahajajo bolj pri ženskem spolu.
Že prežala obleka sama na sebi je velikokrat iz dvojnega
vzroka pregrešna, ker se namreč z njo premišljeno ali
vsaj vedoma drugim napravlja nevarnost greh storiti, in
ker je verh tega večkrat zvezana s pregrešno željo drugim
dopasti. Tertulian enako pomanjkanje čistosti nahaja
tudi v tem, če se človek pogledom nastavlja ali take po¬
glede dovoljuje. Stanu primerna noša ni prepovedana; pa
kako rade se prestopajo meje svojega stanu! Omožena
naj se, da s sv. Tomažem ali marveč z aposteljnom go¬
vorim, le lišpa, da bi svojemu lastnemu  možu dopadla;
drugim  pa naj ne skušajo dopasti, in brez dvoma hudo
greše, če v njih zbujajo slabe želje. Tudi se brez vzroka
ne povdarja, kako nečimerna obleka nasprotuje evangeljski
ponižnosti, kako serce navezuje na posvetno nečimernost,
kako lahko daje priliko k drugim grehom, zlasti k ljubo¬
sumnosti, krivicam, nezvestobi, kako zelo serce zakerkne
za usmiljenje. V nevarnost pride še lastna čast tistih, ki
se čez mero lišpajo. Ker težko je verjeti v dobri namen
in čistost osebe, ki se preobilno, če tudi ne nespodobno
lišpa. Neka rimska vestalka je bila zatožena, da je prelo¬
mila čistost, h kteri je bila zavezana. Dokazala je svojo
nedolžnost. Vendar pa ji je višji duhoven očital: „Ko bi
bila sramežljivejši v svojem vedenji in svoji obleki, bi te
bili za čisto imeli. Prevelika prostost se devici ne spo¬
dobi, kteri je mar sramežljivost in dobro ime.“ — Ko bi
človek večkrat mislil na lepoto svoje duše, bi se mu kmalo
pristudil nečimerni lišp, s kterim kinča telo, jed červov.
Sv. Kunigunda, vojvodinja poljska, je na raznotere načine,
celo z železnim orodjem pačila svoj obraz, da bi nobe-

nemu človeku ne dala prilike k skušnjavam. Sv. Roza Li-
manska (f 1617 na Peruanskem), tako imenovana zarad
lepega svojega obličja, ker ji je bilo prej Izabela ime, za¬
čela se je zavoljo obilne hvale, s ktero so povzdigovali
njeno lepoto, bati, da bi drugim ne dajala priložnosti k
grehu, če se je tedaj mogla očitno med ljudstvom poka¬
zati, vmela si je obraz in roke s skorijo in prahom indi¬
janskega popra, da ji je vsled svoje ostrosti odvzel čver-
stost in živost. Kolika sramota za nje, ki se nečimerno
lišpajo in nedolžnosti tako nevarne zanjke nastavljajo.

Da je nespodobnost v obleki pregrešna, ni treba še
le dokazovati. Ko bi bila ženska, ki nespodobno obleko
nosi, sama na sebi tudi sramežljiva in čista, bi bilo to
vendar pregrešno, ker je spodtakljivo in druge v greh
napeljuje. In ko bi pogubljenja drugih tudi ne nameravala,
bi vendar le storila greh, ker bi prostovoljno dala priliko
k grehu. Sv. očetje imenujejo nespodobno oblečene ženske
orodje satanovo, ker po njih, kakor nekdaj po kači govori,
tudi jo imenujejo terdnjavo, iz ktere se satan z dušami
vojskuje. Pa težko je verjeti, da bi bila oseba, ki nespo¬
dobno obleko nosi, čista. Ker ako čednost čistosti prebiva
v njenem sercu, se bode tudi vnanje razodevala. Tudi se
take osebe ne morejo izgovarjati s šego ali nošo (modo).
Kar je samo na sebi pregrešno, ali pa vir greha, se z no¬
beno šego ne more opravičiti. Gospod nas enkrat ne bode
sodil po postavah šege, ampak po postavah sv. evangelija.
Tistih, ki ne ravnajo po šeginih, sramežljivosti nasprotnih
pravilih, noben pameten ne zaničuje ali zasmehuje, ampak
jih marveč čisla. In morejo li spridene osebe, zapeljivke
nedolžnosti, vstanovijati šege? Zakaj se nesramni šegi sra¬
mežljiva nasproti ne postavlja? Pa človek se vklanja še¬
gam, ker to hoče, ker sam kaj nespodobnega namerava,

152  —

in je nečist. — Po pravici je tedaj več škofov, in med
njimi tudi gotovo ne prenapeti sv. Frančišek Salezij, potem
več cerkvenih zborov, in celo več papežev prepovedalo nespo¬
dobno oblečenim ženskam deliti sv. zakramente. Kako bi
bila sv. odveze ali pa še celo prejeme sv. Rešnjega Telesa
pač vredna oseba, ki Jezusa z nespodobno obleko še na svetem
kraju križa in od njega odrešenim dušam pogubo na¬
pravlja! — Matere in odgojiteljice naj na to pazijo, da
bodo mlade deklice spodobno oblačile, ker bi sicer zgodnja
navada prav lahko oslabila čut prave sramežljivosti, ki je
v poznejših letih tolikanj bolj potrebna, če nespodobnost
v obleki sodimo ne s kerščanskega, ampak s čisto člove¬
škega stališča, se moramo res čuditi, kako morejo osebe,
ki imajo še nekaj poštenja, tako onečastenje terpeti, ker
drugači pač ne moremo take nespodobnosti imenovati. ’)

V Florenci je bila neka deklica obdarovana s posebno
lepoto. To je bila za njo prilika, da je bila zapeljana na
pot pregrehe in da je potem tudi sama veliko drugih za¬
peljala; obilno so prihajali in so nesramnici darovali zve¬
ličanje duše, čast, denar in mir družinski. Oblačila se je
v naj krasnejši obleke, ki so bile tako malo spodobne, da
je vsako pošteno ženo rudečica spreletela, če jo je srečala.
Veliko ur je vsaki dan pred zerkalom stala ter gledala,
kako bi njen obraz, njena postava, boja in obleka bile bolj
mikavne in bolj zapeljive. Nesreča te uboge duše in še
bolj tolikih drugih, ki so v njenih mrežah poginili in ob
enem poderli mir v svojih družinah, je nekega duhovna,
Hipolita po imenu, močno belela; veliko je molil ter noč in
dan premišljeval, kako bi jo spreobernil. Naposled je po
svoji misli našel pravi pripomoček. Najel si je stanovanje

') Wilmers, Lehrbuch der Keligion. Miinster, Asohendorff, 3. Bd.
str. 310 — 312. j

153  —

ravno nasproti njenemu oknu, nastavil tam veliko zerkalo
v krasnem okviru ter se je v njem pogosto in dolgo in
nalašč prav očitno ogledoval, da bi zbudil pozornost in
radovednost omenjene osebe. To je kmalo tudi dosegel;
najprej se mu je posmehovala, da se on kot duhovnik
tako marljivo in dolgo v zerkalu ogleduje, potem pa je
izrekla željo, viditi to zerkalo. Kar precej je vzel zerkalo
ter zagernjeno nesel v njeno stanovanje, kjer je začel hvaliti,
kako krasno je, kako nenavadne in čudovitne lastnosti
ima, kako prečudno in dobrotljivo ogledovalca prešinja,
ter ji to zerkalo v dar ponudi. Njena radovednost viditi
zerkalo, bila je silno velika; naglo razgerne zagrinjalo, —
zaupije, obledi, zdihuje, zajoka, pade na kolena inseterka
na persi — zakaj le? Kaj je pač vidila v zerkalu? Ne,
kakor je mislila, podobe svojega života, pač pa podobo
svoje uboge duše, svoje grehe, svoje hudobije zoper Boga
in zapeljane ljudi. Ker bilo je to zerkalo za dušo, podoba
„Ecce Homo“ — Božjega Odrešenika, v tistem strašnem
stanu, ko so ga razbičanega, in s ternjem kronanega, pa z
zaničljivim plajščem ogernjenega pokazali ljudstvu. „Poglej
v to zerkalo, rekel je duhovnik, in pomisli, kdo si: ubi-
javka duš, morivka Božja, morivka svojega Odrešenika! In
poglej tu sim, kdo je On, s ternjem na glavi, s solzami
v očeh, povsod kervav, in ranjen po vsem životu prav do
kosti; to je ternje, so rane, s kterimi si ga ti terpinčila,
to je kri, so solze, ki jih zarad tvojih vsakdanjih hudobij
preliva. In vendar, poglej mu v oči, poglej mu v obraz!
ne jeza in kazen, ampak usmiljenje in ljubezen ti iz njih
sije; med tem ko si ga vsaki dan mučila, te je on vsaki
dan s poterpežljivostjo in usmiljenjem pričakoval; čas je
že skoraj, da ga ne pustiš še dalje zastonj čakati, še ta
ttenutek on zahteva začetek tvojega spreobernjenja. 11  — In

— 154 —

uboga grešnica je bila že spremenjena v srečno spokor-
nico; očistila se je v dobro pripravljeni dolgi spovedi in
je delala očitno pokoro za očitno pohujšanje.

Da bi pač vsi velikokrat in pazljivo ogledovali zer-
kalo terpljenja Kristusovega, gotovo bi se obvarovali pre¬
grešne nečimernosti. Ko je poznejši karmelitarica, Marija
od angeljev imenovana, prej grofica v Turinu (od 1. 1661
do 1717), enkrat še ko mala deklica svoje lase pred zer-
kalom česala, vidila je namesto svojega obraza obličje
Gospodovo, s ternjem kronano, kervavo, ter je slišala be¬
sede: „Glej, moja liči, kakošne bolečine sem iz ljubezni
do tebe terpel.“ Že takrat je bila svet otrok, in je od
tistihmal močno rastla v svetosti. Zlasti pa naj bi oni,
ktere mika nečimerna obleka, lišpanje ali celo pohujšljivo
skazovanje, gledali v zerkalo terpečega Zveličarja; gotovo
bi se obvarovali greha, se ogibali druge pohujšati, če so
pa že padli, bi se zopet vzdignili, preden mine Božja po-
terpežljivost.

4. Nagnjenje k plesom ni nikdar brez nevarnosti in
mnogokrat veliko škodo napravi, če druzega plesi ne na¬
pravijo, zaduše navadno duha pobožnosti in posvetnost v
serce zasade; dalje ženska želja drugim dopasti najde ši¬
roko polje, na kterem si skuša pridobiti veljavo. Plesi da¬
jejo priliko k prijazni obhoji med osebami raznega spola,
zbujajo strasti, in domišljijo napolnujejo z nevarnimi po¬
dobami. Se ve da ples, kolikor je le nekaka telesna vaja,
ni pregrešen; tudi rad priterdim, da se ko družbina vese¬
lica lahko tako verši, da ni nič napačnega ž njim skle¬
njenega; pa velikokrat se to iz malomarnosti ali pa celo
premišljeno ž njim sklepa, in nekteri ravno zavoljo tega
obiskujejo plese, ker se jim med ali po plesu daje prilika
k nedopuščenim rečem. Sklepajo se znanja, ki le premno-

— 155  —

gokrat nedolžnost in čistost umore. Premnogi njih, ki so
padli, naj preiskujejo vzrok svoje nesreče, in spomnili se
bodo kakošne plesne veselice; takrat seje njihova nesreča
pričela, ali prej še nedolžen začetek je še le odtlej take
nevaren postal. Poglejmo to reč nekoliko natančneje.

Kakor sem že rekel, podaril nam je Bog sramežlji¬
vost ko krepko ozidje vsake čednosti in zlasti čistosti*
ter je to sramežljivost v ženskem spolu še pomnožil, da
bi ga tem krepkejši varoval, ker se sicer imenuje slabejši
spol. „Poželjivost ženske je Bog oberzdal z uzdo sramež¬
ljivosti, sicer bi skoraj nihče ne bil zveličan", pravi sv-'
oče Janez Klimak. Na plesu pa se to sveto ozidje predere
in velikokrat popolnoma razdene, in sram ežljivost enkrat
zgubljena, zgubljena je skoraj za vselej, ter se nič več ne
poverne; pogledi, migljeji, namuzki, približevanje, dotiki,
kterih bi se pri drugih prilikah ogibali, jo omajejo, pre¬
pričanje pa, da drugi ravno tako delajo in se tedaj tudi
nam tega ni treba bati ali ogibati, jo uniči. —

Druga čuvajka čednosti je samota, ki je za ženski
spol tudi veliko važnejši kakor za moški. Pri plesu pa se
samota ne le opušča, ampak ravno v nasprotje obrača. Ce
ste te dve terdnjavi prederti ali celo že razdejani, je so¬
vražniku duše pač lahko, vlomiti in zaklad čistosti odnesti:
„Kjer ni plotu, se posestvo ropa“, ’) govori sv. Duh. In
tolovajev ne bode treba čakati; pri plesu se še kličejo in
vpeljujejo, najprej notranji tolovaj, ki znotraj duši zavda,
potem pa tudi še vnanji tolovaji, ki revščino dopolnejo-
Vse v to napeljuje. V vojski soteske in vrata v terdnjavo
naj skerbnejši zapirajo in naj močnejši zavarujejo. Dušna

>) Sirah. 36, 27.

— 156  —

vrata pa so čuti, in ta se pri plesu sovražniku brez po¬
misleka odpirajo in brez straže puščajo. Misli le na oči.

Tertulian pripoveduje o nekem ajdovskem modrijanu,
ki si je z lastnimi rokami izderi oči, — zakaj pač? ker
je od ene strani spoznal, da je jako sramotno, ko bi po-
željivost človeka premagala, od druge strani pa se je pre¬
pričal, da oseb druzega spola ni smel pogledati, da bi se
v njem ne bila zbudila poželjivost. Pač pravi Kristus: ,,Ce
te tvoje oko polmjša, izderi ga in verzi ga od sebe", ')
pa on noče reči, da naj zares izrujemo svoje telesno oko,
ampak nas hoče le v pripodobi podučiti, da moramo oko
svojega telesa in svoje domišljije tako pridno varovati in
ga od nevarnih reči tako skerbno odvračati, da nam bode
pripravljalo tako malo skušnjav, kakor da bi ga bili izru¬
vali. „Zavezo sem naredil s svojimi očmi, da bi celo ne
mislil na devico", 4 ) pravi Job, ker je dobro vedil, da ne
bode mogoče odvračati misel, če nevarnim podobam ne
bode zaperl vrat svojih oči. Pri plesu se nalašč zbirajo,
da bi vidili in bili videni, vidijo se tam v obleki, z mig-
Ijeji in vedenjem, kterih bi sicer brez ostrega svarila ne
puščali, z naravno in umetno razdraženimi čuti in občut¬
ljivostjo ; in tedaj se v dušo preseli mnogo podob in pred¬
stav, ki so še dolgo potem vir brezštevilnih nevarnih do¬
mišljij, iz kterih v veliki obilnosti izvirajo hude misli in
želje, kakor merčesi prihajajo iz smerdljivega močvirja.

Ni tedaj čuda, da sv. očetji pred plesi svare kakor
pred očitnim razprodajanjem nedolžnosti. „Kjer je ples in
godba, pravi sv. Efrem, tam je zaslepljenost mož, pogub¬
ljenje žensk, žalost angeljev in veselje hudičev." „Če tudi
nekteri telesno ne grešč, pravi sv. Bazilij, se vendar vsi

') Mat. 18, 9. 2) Job. 31, 1.

— 157 —

na duši spridijo in .omadežujejo." In Gerson pristavlja:
„Pri veliki slabosti človeški je težko vravnati ples, pri
kterem bi se ne dopernašali grehi raznoterih verst ; na
plesišču plešejo vsi grehi." Tako ostre besede imajo po¬
polnoma veljavo zlasti pri mnogih plesih po kerčmah (pro¬
stih plesih imenovanih), pred kterimi ne moremo dovolj
svariti sinov in hčer, staršev in predpostavljenih. In če
je nevarnost pri plesih pri drugih okoliščinah velikokrat
tudi manjša, vendar tudi o njih velja naslednja sodba ne¬
kega posvetnega dvornika. Okoli 1. 1620 je hotel škof au-
tunski na svitlo dati neko knjižico, da bi od plesa od¬
vračal, in je prej za svet poprašal skušenega grofa Bussy-
Babatina, ki je slovel ko duhovit mož in pisatelj. In ta je
odgovoril: „Jaz sem plese (bale) vedno imel za nevarne;
ne samo moje razumno premišljevanje me je k tej sodbi
pripravilo, ampak tudi moja lastna skušnja, in čeravno
mnogo veljajo spričevala sv. očetov, mislim, da mora o tej
reči še veliko več veljati sodba dvornikova. Pač vem, da
je za nektere osebe pri plesu veliko manj nevarnosti ka¬
kor za druge; vendar pa se tam ogreje tudi naj merzlejši
kri. K takim shodom navadno zahajajo mladi ljudje, ki
imajo že v samoti dovolj opraviti, da se skušnjavam ustav¬
ljajo, kako se jim bodo tedaj ustavljali na plesiščih? Zato
jaz mislim, da človek ko dober kristjan ne sme iti na
noben ples (bal)."

Prijatli plesov, ki bi pa radi veljali za dobre, čiste
kristjane, se sklicujejo na sv. Frančiška Salezija, češ, da
je bil proti plesom jako prizanesljiv. Popolnoma sem za¬
dovoljen, da se derže sv. Frančiška Salezija, samo naj se
ravnajo po tem, kar je res govoril, ne pa po napačnih za-
popadkih, ki si jih nekteri o tej reči delajo. On govori o
nekterih plesih, pri kterili se spodobnost manj žali, kakor

158  —

se navadno godi pri plesih po kerčmah. In vendar tako le
govori: ,.Plesi sami na sebi sicer niso pregrešni, vendar
pa, kakor se sploh gode, zelo k grehu nagibajo in
so torej jako nevarni.  Napravljajo jih po noči; v
temi pa, če je še tako razsvetljena, se prav rado kaj tem¬
nega in hudega v serce pritepe, ki je že samo po sebi
silno k hudemu nagnjeno. Tudi se velik del noči prečuje
ter se vsled tega zjutranje ure prihodnjega dneva zgube
in z njimi vred se zgubi priložnost Bogu v tem času slu¬
žiti. Kratko rečeno pa je in ostane neumno, dan v noč,
luč v temo, in dobre dela v napačnosti spreminjati. Vsak
si prizadeva, da bi več nečimernosti k plesu prinesel, in
nečimernost je jako velika priprava k drugim hudim nag¬
njenjem, ki se pri plesu le prelahko zbude.

Kečem ti o plesu, kar zdravniki terdijo o gobah.
,,Naj boljši, pravijo, niso za nič.“ Tudi naj boljši plesi ve¬
liko ne veljajo. Ako pa moraš gobe jesti, glej, da bodo dobro
pripravljene. Ako moraš  iz kakega vzroka, zoperkterega
nimaš pravega izgovora, na ples iti, dobro glej, da bo tvoj
ples prav pripravljen. S čim pa naj bo pripravljen? S
spodobnostjo, resnobo in dobrim namenom. Gob le malo
vživaj in malokdaj, pravijo zdravniki, ker če so še tako
dobro napravljene, so vendar kakor strup, ako jih je mnogo.
Pleši malo in le malokdaj; zakaj če drugači ravnaš, se
postaviš v nevarnost, da boš veselje do njega imel. Ker
so gobe polne sesavk in majhnih luknjic, lahko ves strup
popijejo, ki je blizo njih. Tudi plesi in drugi ponočni
shodi na se potegnejo vse grehe in napake, ki se v ka-
košnem kraji nahajajo, n. pr. prepire, nevošljivost, zasra¬
movanje in grešno ljubezen. In kakor se med plesom pri
gibanji života telesne potnice odpre, tako se odpre tudi
potnice serca. Ako se potem približa kakšna kača in pri-

— 159 —

liznjeno besedo na uho šepeta, ali če se kak mačerad z
nečistim pogledom ozre v serce, oh, kako naglo se serca
vjamejo in ostrupe. Te nespodobne razveseljevanja so sploh
silno nevarne; one odpodijo bogoljubnost, ohladijo ljubezen,
in izbudijo tisuč in tisuč hudih misel in nagnjenj v sercu.
Zato se jih smemo le z naj veči previdnostjo udeleževati.

Zdravniki svetujejo, da naj on, ki je gobe jedel, zlasti
dobrega vina pije. Jaz pa pravim, da je treba po plesu
svete in zveličavne reči premišljevati, da se zaduše ne¬
varni vtiski, ktere je nečimerno veselje v sercu morda za¬
pustilo. Premišljuj n. pr. to-le:

1. Med tem, ko si plesal, je veliko duš v peklenskem
ognju gorelo zavoljo grehov, ki so jih med plesom ali za¬
voljo plesa storili.

2. Ravno tisti čas je bilo veliko bogoljubnih duš v
Bogu zbranih, ki so mu hvalo prepevale in njegovo do¬
broto premišljevale. O koliko koristnejši so one obernile
svoj čas, kakor ti svojega!

3. Med tem, ko si plesal, se je veliko duš v hudih
težavah ločilo s tega sveta. Tisuč in tisuč mož in žen pa
je po bolnišnicah ali doma vsled britkih bolečin zdihovalo
v nevarnih boleznih; oh, nobenega počitka niso imeli! Ali
se ti nič ne smilijo? Ali ne misliš, da bodeš tudi ti enkrat
zdihoval, kakor oni, med tem ko bodo drugi plesali?

4. Naš Zveličar, presveta Devica, angelji in svetniki
so te vidili na plesu. O kako so te milovali, ko so vidili,
da se je tvoje serce nad tako nečimernostjo radovalo in
se tako revnemu razveseljevanju udalo!

5. Oh, ko si se tam mudil, je čas tekel naprej in
smert je prišla bližej. Glej, kako se ti posmehuje in te na
svoj ples vabi, pri kterem se namesto godbe le zdihljeji nad
tvojimi grehi slišijo, in kjer se le en skok stori, skok iz

160  —

življenja v smert! Ta ples dela ljudem pravi kratek čas,
ker lahko v trenutku prestopijo iz življenja v večnost, v
veselje ali terpljenje.

Plesati in igrati se sme samo za razvedrenje, ne pa
iz nagnjenja, le malo časa, ne pa do vtrudenja ali zmam-
Ijenja, in le malokdaj. Zakaj kdor bi to prepogostoma
delal, bi razvedrenje v delo spremenil. V kterih okoliščinah
se pa sme igrati in plesati? Pravih vzrokov je več; jaz
pa kratko rečem: Plesati in igrati smejo le pod pogojami,
ktere sem že omenil, potem kadar modrost in priljudnost
tako svetujete, če je treba n. pr. pošteni družbi vstreči.“ J )
K temu pa je treba opomniti: Samo po sebi se ume, da
se sme človek v omenjenem primerljeji le tedaj udati, če
s tem ne prelomi nobene zapovedi, nobene dolžnosti. Kazni
vredna in pregrešna pa bi bila ta odjenljivost, ko bi člo¬
vek iz strežljivosti do drugih sprejel vabilo k plesu v času
od cerkve prepovedanem, n. pr. v adventu ali postu, ali
zvečer pred nedeljo ali večim praznikom, kterega je cer¬
kev odločila, da se človek za prihodnji dan pripravlja in
svoje misli zbere.

Kako zoperno pa je Gospodu, če starši ali naprejpo-
stavljeni svoje otroke in podložnike k takim veselicam
skoraj silijo, vidimo iz življenja blažene Katarine Emeriške,
ki se je vsled tiščanja in prigovarjanja svojih sicer dobrih
staršev, sester in prijatlic dvakrat podala na plesišče. Tam
jo je sprehajala velika težava, vest jo je silila, da naj gre
domu, strah pred ljudmi pa jo je hotel zaderževati. Napo¬
sled bilo ji je, kakor da bi jo Kristus ven klical; šla je
in našla Gospoda sedeti pod nekim drevesom, žalostnega,
serdečega, s kervavim obličjem ter slišala njegove svar-

] )  Filotea: III. del, 33. in 34. poglavje.

— 161

Ijive besede: Kako si me terpinčila, kako nezvesta si! Jo¬
kaje ga je prosila odpuščenja; Gospod ji je odpustil pa
ob enem zapovedal, da naj poklekne tje v kot ter z raz¬
petimi rokami moli, da se bodo tudi grebi drugih bolj od-
vernili. — In pozneje so jo njeni zopet tje silili, pa hotla
je precej pobegniti in se je s silo iztergala, ko so jo kotle
prijatlice zaderžavati. Hitela je ven in zdelo se ji je, ka¬
kor da bi jo hotla zemlja požreti. Marija se ji prikaže ter
jo posvari: Kaj si storila? Ali nočeš imeti deleža z mojim
nebeškim Sinom? In Kristus sam se ji prikaže, ji hudo
očita, da se v tako slabe družine podaja, med tem ko jo
on terpeč pričakuje. Zopet je izprosila odpuščenja, in od
tistibmal so jo njeni pustili pri miru, ker očetu je bila med
tem prišla v roke knjižica, v kteri je bral, kako napačno
je, če starši svoje otroke k plesnim družbam silijo. ')

Dolgo potem, ko je bila Katarina že nuna in je že
dolgo imela svoje terpljenje, je bil enkrat ples pred njenim
stanovanjem. Vidila pa je hudobnega sovražnika samega
med plesalci. „Vidim posamezne, je rekla, kako jih sovražnik
priganja in jim vsakotere želje navdihuje, in kako jih nji¬
hov sveti angelj varh proč kliče, pa se k hudemu obračajo.
Nobenega ne vidim brez škode odhajati, vidim, kako jih
raznotere živali spremljajo, in je njihovo notranje polno
černih madežev." Oerni madeži njihove vesti so bili po¬
doba že storjenih grehov, večidel notranjih grehov v hudih
mislih in željah, ktere so bile zbujene po plesu in ki po¬
lagoma še v druge grehe pripravljajo, in dolgo dolgo se
potem razširja grešni zarod.

') Schmoger, Leben der gotts. A. K. Emmerich, Herder,
Freiburg. I. Bd. 104—105.

2 ) Ravno tam II., 369.

11

— 162  -

Da bi tedaj pač vsi starši, otroci, predpostavljeni,
zlasti pa vlastniki očitnih veselic ravnali po ostrili, pa Iju-
beznjivih besedah sv. Duha, ki pravi: „Usmili se svoje
duše, da boš Bogu dopadel, in zderži se (nevarnih veselic);
zberi svoje serce v njegovi svetosti .' 1  ') Kdo pa je svoje
serce zbral na plesišču? Tam se namreč spolnuje, kar sv.
Duh na drugem kraju govori: „Namesto da bi si take
svarila k sercu jemali, pravijo Bogu: Pojdi od nas, ter ne
maramo za znanje tvojih potov! Kdo je Vsegamogočni, da
bi njemu (in ne marveč svojemu poželjenju) služili, in kaj
nam pomaga, če ga molimo? Ti ljudje skačejo in igrajo,
igrajo na pavke in citre in se vesele ob glasu piščal, svoje
dni v dobrem prežive, pa v hipu gredo v pekel."  2  j
To je poslednja beseda sv. Duha.

S tem pa smo že prišli do tistih nevarnost, ki ne
nastajajo v nas samih, ampak nam od drugih prete.

B. Posebne nevarnosti, ki izvirajo od drugih ljudi , in pri¬
pomočki zoper nje.

Ker je Bog nas vsili prijatel in Oče, hudič pa nas
vsih sovražnik in morivec, bi človek mislil, da se nobena
reč tako sama po sebi ne ume, kakor da se vsi ljudje
enega serca in duha krepko in zvesto med seboj podpirajo,
da bi premilostljive zapovedi Božje naj natančneji spolno-
vali in se napadom hudobnega sovražnika z zedinjenimi
močmi vstavljali; nič pa človeka bolj ne boli, kakor če
vidi, da ravno narobe brezštevilna množica ljudi prav po
morivskih in potuhnjenih naklepih hudičevih goreče in do¬
stikrat z velikimi žcrtvami dela na to, da bi druge ljudi

*) Sirah. SO, 24. 2 ) Job. 21, 14-15.

— 163  —

od Boga in s pota proti nebesom odvernila, ter jih spra¬
vila na pot greha in večnega pogubljenja. Tako se hudobni
svet bojuje zoper sv. vero samo in zoper vse kerščanske
čednosti, zoper nobeno pa ne tako splošno, tako silno in
s tako strašnim vspehom, kakor ravno zoper čistost.

1. Prav dostikrat se zgodi, da čistost človekova še
pred udi lastne družine ni varna, ker jo včasih, dasi
redkokrat navlašč, pogostoma pa nepremišljeno, v nevarnost
spravljajo; in v zadnjem pomenu to dostikrat velja o
starših samih.

Mnogi otroci so prejeli na telesu in duši tak dar, da
se dajo lahko in stanovitno pridobiti za dobro, od hudega
pa lahko odverniti. In perva dolžnost staršev je otrokom
nakloniti omenjeno zmožnost, kolikor je to v njihovi oblasti.
Kako pa da je to staršem mogoče, naznanja Božji Odre¬
šenik z besedami: „Se li bere grozdje s ternja, ali lige z
osata? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, malopridno
drevo pa rodi malopriden sad. Dobro drevo ne more malo¬
pridnega sadu roditi, tudi ne malopridno drevo roditi do¬
brega sadu.“ ') Kdor tedaj pred zakonom čisto in neoma-
deževano živi, in mu je zakonski stan svet, ta ima v tem
dobro pripravnost, on je dobro drevo in bode svojim otro¬
kom dajal dober naklon, ter jim s tem neznano polajšal
čistim in neomadeževanim živeti. Kdor pa sam v neči¬
stosti živi, vcepi svoje hudo nagnjenje in svoje strasti tudi
v serce svojih otrok, ki vsled tega mnogokrat veliko hujši
skušnjave k nečistosti terpe, kakor drugi. Se ve da jih
njihovo hudo nagnjenje zoper njih voljo ne more prisiliti
v greh, pač pa postane vojskovanje za nje veliko težavnejši,
in zato je tudi zmaga veliko bolj negotova.

’) Mat. 7, 16—18,

11 *

— 164  -

Če naj tedaj starši na ta način že dolgo pred rojst¬
vom odgojo svojih otrok prično, koliko bolj pa morajo po
rojstvu za njo skerbeti, dasi je otrok še čisto majhen in
še dolgo ne pride k pameti. Bolj natanko se to razvidi iz
naslednih besedi, ki so namenjene osebam, kterim je izro¬
čena skerb malih otrok, in ki toliko bolj zadevajo tudi
starše: „Bo li iz otroka postal dober ali hudoben človek,
bode hudo nagnjenje ali dobra volja pozneje v njem zma¬
gala in gospodovala, tedaj tudi to, bode li kedaj večno
srečen ali pa pride v peklensko večnost, je večidel v oblasti
oseb, kterim je dete izročeno. 41

Bog je lastnik otrokove duše: On jo je vstvaril, od¬
rešil, posvetil. Zato po smerti ne bodeš samo odgovora
dajal, kaj si storil s svojo lastno dušo, ampak boš mogel
tudi odgovor dati, si li tudi od otrokove duše odvračal
vse hudo in ji vcepoval vse dobro, kolikor ti je bilo mo¬
goče. Misli si, da paseš samo dve ovci, pa ena vsled tvoje
nemarnosti pogine: o s kolikim strahom bi se vernil domu
k svojemu gospodarju! Kaj pa je ovca v primeri z neu-
merjočo dušo? in kaj je strah pred človekom v primeri s
sodbo strašnega Veličastva Božjega? Če si pa otroka na¬
peljeval Boga se bati in Boga ljubiti in postane iz njega
dober kristjan, si storil naj boljši dobro delo, ki ga zamore
človek na svetu storiti, in Bog ti bo enkrat zanj podaril
neizmerno plačilo. Zato se zdaj uči, kaj ti je delati in kaj
opuščati, da bodeš mogel enkrat pred nebeškim Očetom
otrokovim in njegovim Odrešenikom obstati.

Naj potrebnejši skerb moraš na to obračati, da si ne
nakoplješ strašne odgovornosti, da bi bil otroka v greh
pripravil. Če si ti kriv, da je duša otrokova zgubila ne¬
dolžnost, imaš pred Bogom veči odgovornost, kakor ko
bi bil zažgal kako hišo, in bi bil v nji pri tej priliki tudi

poginil kak človek. Zato pa govori Odrešenik: „Gorje člo¬
veku, ki otroka pokujša (v greh zapelje); boljše bi mu
bilo, da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se
potopil v globočino morja.“ Naj hujši pa, s čemur se kdo
nad otrokom pregreši, je to, če otroka soznani z nečistimi
rečmi. To pa se zamore zgoditi že po neprevidnosti. Ni¬
kar ne misli, da se otrok še ne zmeni, če kaj vidi ali sliši,
ali se z njim kaj zgodi, kar pri odraščenih ljudeh velja za
nespodobno. V duši še le nekoliko let starih otrok slabe
besede, ali slabo dejanje, ki so ga vidili, ali nespodobni
dotikljeji tako rekoč obleže kakor strupeno seme, ki se
po snegu raztrese. Kadar gorkeji postane in sneg skopni,
se tudi strupeno seme v zemljo pogrezne, kali in požene.
Taka je tudi pri otrocih; kadar starejši postanejo, spomini
na slabe reči lahko zbude telesne želje, ter jih v notranje
in vnanje smertne grehe zapeljejo. Zato bodi silno pre¬
viden, in kadar se vpričo otrok slačiš ali oblačiš, vležeš
ali vstaneš, bodi vedno sramežljiv in kolikor mogoče zakrit.
Glej na to, da bodo tudi otroci prav sramežljivi, da se ne
razgaljajo ter sebe in drugih nespodobno ne dotikajo. Še
obilni poljubki in stiskanje lahko nevarni postanejo. Ne
jemlji in ne nosi otrok nikdar na kraje, kjer bi nad lah-
komišljenimi osebami lahko kaj nespodobnega vidili, n. pr.
na plesišča, ali kjer se samski ljudje obojega spola poti¬
kajo. Malopriden je pastir, ki jagnjeta žene v gozd, kjer
se volkovi in medvedje nahajajo. Tudi ne dovoli, da bi
otroci z drugimi otroci letali ali igrali, ne da bi jih imel
vedno pred očmi; marsikteri otroci, na ktere doma dobro
pazijo, so se hudo spridili in v velike grehe zabredli, ker
so jih puščali z drugimi otroci po ulicah letati, od kterih
so se slabih reči naučili. — Bodi jako vesten, da bodeš
duše otrok, s kterimi imaš opraviti, ovaroval vsakega ta-

- 166 —

cega omadeževanja; noben greh, ki ga otrok morebiti nad
seboj ima, ni tako pogubljiv in se ne da tako težko iz¬
ruvati, kakor pregrehe zoper nedolžnost in čistost. Marsiktera
oseba, ki je bila nekdaj pestema in je iz lahkomišljenosti
ali lastne spridenosti zadolžila, da so bile otročje duše
oskrunjene, je že dolgo časa omožena in več na to ne
misli; pa Bog tega ni pozabil in z nezmernim strahom bo
pri sodbi vidila, kakošno neizbrisljivo škodo je neumerjo-
čim dušam napravila. ')

Povsem se otroci ne izmislijo tolikanj sami slabih
reči, dasi se tudi to dostikrat primeri, veliko bolj pogo-
stoma se pa to zgodi po krivdi drugih, včasih tudi po ne-
hotečih prilikah. Neprevidnost staršev, nespodobno obna¬
šanje, šale, pogovori, pripovedke otrokom v serce veržejo
nevarne iskre, ki dostikrat več let nič ne škodujejo, po¬
zneje pa pri nesrečni priložnosti se plamen pokaže in vse
pokonča. Dve- in triletnim otrokom morajo starši ravno
tako vse izpred oči spravljati, kakor bolj odrastlim. Res
je, da otrok še nič ne ume! pa ima oči; kar vidi, mu
ostane v spominu, pozneje pride razum, spomin se zbudi
in napravi mnogokrat veliko razdejanje. Ali pa je to vsaj
pripravno zbuditi radovednost otrokovo, ki jako zvijačno
leta in leta pozveduje in opazuje, ter pri tem na naj ža-
lostnejši način nedolžnost zgubi. In prav veliko sicer do¬
brih staršev je, ki so dali svojim otrokom na ta način, ne
da bi se jim to dozdevalo, pervo priliko k dolgej versti
grehov. Če je tudi otrok še le 4 leta star, naj več ne spi
z osebo druzega spola; če mora pa zarad tesnega stano¬
vanja otrok s poslom v tisti izbi spati, nobena reč veči

’) Alb. Stolz, Erzieliungskunst. Freiburg, Herder , 1875 , str.

340  — 343 .

— 1C7 -

varnosti ne daje, kakor le prava pobožnost in strah Božji
dotične osebe. Otroci so po naravi svoji vestni; če se jim
za terdno in v sveti resnosti kakošna reč zaznamuje za velik
greh, kar je tudi res, in jim žuga nevarna postati, se je
boje. In če otroka precej pervikrat, ko kaj nesppdobnega
nad njim zapazijo, prav ostro kaznujejo, je to dostikrat
koristno za celo življenje. Se ve da otrok kazni ni za¬
služil, če je grešil iz zgolj nevednosti, pa ta kazen je ve¬
liko bolj zdravilo za odvračanje prihodnjega zla, kakor pa
kazen za že storjeno.

Kaj naj pa še le o tistih starših rečem, ki svoje že
odrastle otroke ali vedoma v nevarnosti puste, ali jih pa
še sami v nevarnost spravljajo, jih n. pr. zavoljo večega
plačila v take službe pošiljajo, kjer se prav gotovo spri¬
dijo, ali jim zavoljo upanja, da bodo preskerbljeni, dovo¬
ljujejo znanja z drugim spolom, pri kterih je greh prav
gotov! Resnične so besede Gospodove: „Darovali so svoje
sinove in svoje hčere hudičem, in so prelivali nedolžno
kri, kri svojih sinov in svojih hčer, ki sojih darovali ma¬
likom. Tedaj se je Gospod razserdil v svoji jezi nad svojim
ljudstvom, in je studil svojo deležnino.' 1  ')

Naj bi tedaj starši ne še le zadnje dni svojega živ¬
ljenja, ampak precej v začetku resno prevdarjali prihodnjo
sodbo. Takrat bode Gospod rekel: „Tri, pet, devet otrok
sem vam dal, nedolžnih po sv. kerstu; kje so zdaj duše
tvojih otrok? V sv. Cerkvi sem ti v obilnosti pripravil pri¬
pomočkov in gnad, s kterimi bi bil zamogel sebe in svoje
otroke posvetiti; kje so duše tvojih otrok?“ Blagor staršem,
ki bodo mogli odgovoriti: „Otroke, ki si mi jih dal, dam
Ti nazaj, o Gospod. Nekteri so že v svoji pervi nedolžnosti

’) P*. 105, 37. 38. 40.

— 168  -

ali pa pozneje v kerščanskem življenju umerli in so bili
od Tebe milostljivo sprejeti, nekteri pa se še bojujejo na
svetu za zveličanje s kerščansko vestnostjo in zvestobo,
kakor sem jih z. besedo in zgledom učil in vedno k Tebi
zanje molil; upam, da bodo v pobožnem življenju stano¬
vitni ostali in zveličani.*' Blagor staršem, ki bodo to v
resnici reči zamogli; oni bodo toliko veselje v nebesih
uživali, kolikor duš so k Bogu pripeljali. Blagor tudi še
tistim staršem, ki zamorejo reči: „Se ve da je eden ali
drug mojih otrok na napačne pota zašel, ali celo že v
grehih umeri; pa jaz tega nisem kriv: z besedo in zgle¬
dom, čuječnostjo in pazljivostjo, molitvijo in odrejo sem
storil, kar sem mogel, da bi svojega otroka k Tebi pri¬
peljal; če se je vendar le pogubil, tega jaz nisem kriv.“
Dobro, če je to res; ker Gospod gleda na odkritoserčno
prizadevanje,  ne pa tolikanj na vspeh. Gorje pa tistim
staršem, kterim bo Gospod mogel reči: „Toliko otrok sem
ti pri sv. kerstu dal nedolžnih, in ti si pustil, da so se
spridili, zavoljo pomanjkanja previdnosti, odgoje, čuječ¬
nosti, ti si jih celo sam pomagal pogubljati s slabimi be¬
sedami, slabim zgledom, z odvračanjem od kerščanskega
nauka in od sv. zakramentov.** Kakošno obupanjc bo, če
bodo obsojeni k tolikemu terpljenju, kolikor duš se je iz
njihovega zadolženja pogubilo!

Sv. Katarina Emeriška je imela ginljivo prikazen o
žalostni resnici, da mnogokrat že otroci v mladih letih
Odrešenika žalijo z nečistimi grehi, in da so tega večkrat
starši sami krivi. Sama pripoveduje tako-le : „Vidila sem
novorojeno dete Jezusa in mnogo otrok, ki so k jaslicam
prihajali in z Jezuščkom gerdo delali. Matere Božje ni bilo>
da bi ga bila varovala. Otroci so prišli z raznimi šibami
in biči, ter so ga tolkli po obrazu, da je kervavil, ter se

— 169  —

prijazno branil in svoje ročice proti njim stegoval, pa naj
manjši otroci so ga hudobno po njih tolkli. Nekterim otro¬
kom so starši sami prinašali šibe; prihajali so s ternjem,
koprivami, biči, palicami raznih verst, in vsaka reč je imela
svoj pomen.“ ‘)

če imajo starši pervo dolžnost svoje otroke čiste in
neomadeževane ohraniti in kerščansko izrediti, so pa tudi
vsi drugi udje družine in sorodo vine  dolžni, jih
po svojem stanu in moči v tej reči podpirati. To se pa
tudi prav radostno godi tam, kjer je prava pobožnost in
strah Božji; kjer pa tega ni, je vse negotovo in polno ne¬
varnosti, če tudi pri tem ni ravno premišljene hudobije.
Koliko otrok zgubi svojo nedolžnost po starejših bratih in
sestrah, sorodnikih, domačih prijatlih. In koliko staršev
bolj ali manj sprevidi, da obiskovanje nekterih sorodnikov,
tovaršija njihovih otrok z otroci prijateljske rodovine ni
brez nevarnosti, pa zavoljo malomarnosti, zaupljivosti ali
strahu pred ljudmi vendar nič ne store, da bi nevarnost
edvernili. In kolikokrat se ravno tedaj, ko gre za naj ime-
nitnejši reč, ko si hoče sin ali hči zbrati duhovski stan
ali iti v samostan, spolnuje beseda Gospodova: „Ravno
domači so naj hujši sovražniki človekovi"! Še celo tisti
udje družine, ki se sicer imajo za vestne in pobožne, se
mnogokrat spremene v zaveznike skušnjavčeve, in njihovo
černo delo se žalibog dostikrat tako srečno izide, da po¬
zneje nad tem sami zdihujejo in jih rudečica obliva. Starši
pa so ostro zavezani otrokom pustiti prosto izvolitev stanu
in take skušnjavce odvračati, sicer Gospod vmes seže,
velikokrat z jako očitnimi kaznimi, tisti pravični Bog,

')  Das Leben der gotts. A. K. Emmerich, von P. K. E. Schmo-
ger. Freiburg, Herder 1870. 2. Bd. str. 266.

— 170 —

kteri nobenega druzega Božjega ropa tolikanj ne sovraži,
kakor če mu po sili vzamejo tiste duše, kisi jih je po več¬
nem sklepu svoje milosti izvolil za svojo sveto službo.

V življenju neke svete nemške nune se pripoveduje,
kako sta si neka zakonska dolgo časa zastonj želela
otrok. Dolgo sta v ta namen molila in se mnogo tudi
drugim v molitev priporočala, zlasti redovnikom in redov¬
nicam. Naposled sta storila obljubo, da hočeta, ako jima
Bog da otroka, ga njemu darovati in posvetiti redovniškemu
stanu, če se bode pokazalo, da mu je Bog za to podelil
poklic! Kmalo potem bila je njihova želja spolnjena, dobila
sta jako ljubo hčerko, ki je na duši in telesu čudovito
rastla in za redovniško življenje tako odločno nagnjenje
razodevala, da nad njenim poklicom nihče ni dvomil. Ko
je bila deklica 17 let stara, je mati umerla, in glej, kmalo
je tudi deklica za njo šla v večnost! Neki nuni, ki je
zarad tega v molitvi svojo žalost Bogu potožila, je Gospod
rekel: Mati bi bila pač obljubo spolnila; ker je pa umerla,
bi bil oče to devico med svetom zaderževal, kjer bi se bila
pogubila; zato sem jo o pravem času k sebi vzel.

Sv. Katarina Sienska je bila otrok prav dobre rod¬
bine; njeni so bili veseli, da je taKo čisto, tako pobožno,
tako lepo živela. Ko je pa prišla v dostojne leta, hotli so
jo omožiti in so ji jako zamerili, ker se je Katarina tega
odločno branila; ta sveta nevesta Kristusova je namreč dobro
vedila, da le Bog človeku odločuje poklic, in da nihče,
tudi starši nimajo pravice, od Boga dani poklic zavirati.
Njen poklic pa je bil kot redovnica tretjega reda sv. Do¬
minika Gospodu v popolnem devištvu služiti. Pa starši in
bratje in sestre, najbolj pa neka starejši sestra so bili
neutrudljivi in jako iznajdljivi, da bi njenemu poklicu opo-
vire delali. In ker so spoznali, da neomahljiva zvestoba te

— 171  —

izvoljene duše po svoji veliki pobožnosti vsaki dan novo
moč dobiva, zabredli so tako daleč, da so ji vzeli čas za
obiskovanje cerkve in za svete vaje, ker ji od zgodnjega
jutra do pozne noči niso pustili prostega trenutka ter so ja
z utrudljivimi deli skoraj zadušili. Gospod pa svojega sti¬
skanega otroka ni zapustil in ga je storil močnejega, ka¬
kor so bile vse te zapreke; njeni stiskavci pa so mogli
čutiti njegovo jezo, in bi jo bili občutili še veliko bolj, ko
bi sv. devica s svojo priprošnjo pri Bogu večih kazen ne
bila odvernila.

Hujši pa je roka Božja zadela druge, ki so se bili v
raznih časih enako pregrešili. Sv. Hieronim je bil rimskim
gospem popisal lepoto čistega življenja, krasoto neomade-
žanega udovskega stanu iz ljubezni do Boga, čudovite mi¬
losti Bogu posvečenega devištva. Mnoge so se vsled tega
z Bogom posvetovale ter našle, da so k spolnovanju po¬
polne čistosti poklicane. Med temi se zlasti odlikuje sveta
udova Pavla s svojo deviško hčerjo Evstohijo. Pavla je
bila silo bogata in izmed naj višjega .plemstva rimskega,
njeni dedi so skozi stoletja med velikimi dogodki rimske
republike s svojo slavo napolnjevali svet. V zadnjem času
je ta rodbina spoznala kerščanstvo in ga z gorečnostjo
sprejela. Pavla je bila zgodaj udova postala, in si od nek¬
daj izbijala misel na novo možitev, iz zgolj hrepenenja, da
bi Božjemu Zveličarju bolj dopadla. Zdaj se je hotla po¬
dati v sveto deželo in v Betlehemu pod vodstvom sv. Hie¬
ronima v sv. samoti Bogu služiti. Za prihodnost svojih
otrok je bila že vse vravnala. Samo njena hči Evstohija
ni hotla o drugem preskerbljenju vediti, kakor spremiti
svojo sveto mater in pred njenimi očmi kot zvesta nevesta
Kristusova živeti. Pa njeni sorodovinci so hotli ravno ta
zabraniti; tako zelo obdarjena, lepa, bogata plemenitnica

'iz naj žlahtnejšega rodu naj bi se nikar ne posvetila Kri¬
stusu Gospodu, ampak zaročila s kakim pozemeljskim že¬
ninom. Zato so se zarotili njeni sorodovinci, da bi pleme¬
nito devico pregovorili, in njena teta Pretekstata je bila
posrednica in voditeljica, ki je vsem drugim razdelila na¬
loge. Izvabila je tedaj svojo bratranko k sebi v hišo in se
ji je, kar je bilo mogoče, sladkala in prilizovala; naenkrat
pridejo sužinje, ji izslečejo priprosto rujavo obleko, ter jo
oblečejo v naj krasnejši oblačilo, kakoršno so nosile
mlade naj plemenitejše gospe, ji skodrajo lase ter jo okin-
čajo z naj dragocenejšim lišpom. Med tem so se bili sošli
vsi znanci in sorodovinci, domači in prijatlice v prekrasni
družbi in so si na vso moč prizadevali, da bi jo svetu
ohranili; povzdigovali so njeno lepoto, ji obetali naj sijaj-
nejši prihodnost, opisovali dobra dela, ki jih lahko med
svetom opravlja, grajali pa so ostrost njene matere, očitali
so njenemu duhovnemu vodniku sv. Hieronimu prenape¬
tost, in so tako silno in zvito od vseh strani napadali
serce in um svete ■ device, da se jim je nemogoče zdelo,
da bi svojega namena ne dosegli. Kaj pa je Evstohija
storila nasproti toliko ljubeznjivemu pritiskovanju svojih
naj ljubših sorodovincev? Ona je molčala, v notranjem
ostala zbrana, z duhom obernjena na Jezusa Kristusa, sicer
pa je bila prijazna in ljubeznjiva proti vsem; proti večeru
je ves lišp zopet odložila ter se v svoji priprosti rujavi
obleki vernila domu k materi ter jo je spremila v Betlehem,
kjer je v veliki svetosti živela in zveličano umerla. — Jezus
Kristus pa ni opustil, da bi napadov na zvestobo svoje ne¬
veste ostro ne bil kaznoval. Še tisto noč prikazal se je
Pretekstati v strašni svitlobi Evstohijini angelj varh ter je
zaklical z žarečim pogledom in strašanskim glasom: „Kako
si se derznila mojo varovanko, nedolžno devico, ki si jo

je Kristus izvolil, zapeljevati k nezvestobi, da bi se pogu¬
bila ? Zato ti bodo v tem trenutku oterpnile roke, vidila bos?
svoje umretiiu boš kmalo sama za njimi šla.“ In res je ne
dolgo potem umeri njen mož, ki si je bil vse to izmislil,
potem so umerli njeni otroci in naposled ona s ama, ravno*
pet mescev po omenjenem dogodku. ,,Tako se maščuje Bog
nad tistimi, ki hočejo onečastiti njegov tempelj, tako brani
svoje bisere, svoj naj bolj dragoceni zaklad." ') sebi po-
svečene device, pravi sv. Hieronim pri tej prigodbi.

2. Bog nam je dal serce, da bi ljubili; ljubezen je
ali naj bolji pri človeku, če se na tisto stran oberne, ktero
ji je Bog odločil, ali naj slabeji, če se oberne na nasprotna
stran; vsa vrednost ali nevrednost človekova se opira na
vrednost tistih reči, ktere on ljubi. Na ktero stran pa na|
se oberne ljubezen, to kaže sama podoba serca, ki je sedež
ljubezni: navzdol je stisnjeno in zaperto, navzgor pa je
raztegnjeno in odperto; tako mora tudi ljubezen na kviško
hrepeneti; ravno to kaže ognjeni plamen, ki je podoba
ljubezni: plamen vedno na kviško hrepeni, nikdar ne navzdol.
„Na kviško tedaj serce"! le kar je zgoraj, je vredno lju¬
bezni človeškega serca! Le Boga moramo ljubiti, in poleg
Boga še vse tisto, kar Bog hoče, da naj ljubimo, in sicer
ravno zavolj tega, ker on hoče. „Ljubi Boga iz celega
svojega serca, iz vseh svojih moči, svojega bližnjega pa
kakor samega sebe", ta zapoved ljubezen obrača navzgor,
ter človeku daje čeznatorno plemenitost, ta zapoved ga
oblažuje. Serce pa čuti potrebo ljubiti, in ta potreba mora
imeti kaj opraviti; brez ljubezni serce ne more biti: če
ne ljubi Boga in kar Bog hoče, pa ljubi, kar Bog noče *
ljubezen se oberne navzdol proti zanikernim slabim rečem

') Primeri Lagrange, Gesehichte der h. Paula, deutsch, Brixe,n^

Weger 1869, str. 183—184.

— 174 -

in človeka potegne v brezno in ga stori zaverženega in
hudobnega. Zlasti pa žvepljeni ogenj nečiste ljubezni v
sercu gori in puhti, če v njem ne gori olje Božje ljubezni:
ali je eno ali pa drugo! In pomenljivo je, da tudi Bog sam,
ko naj ginljivejše prosi ljubezni našega serca, ko vzrok,
zakaj naj ga ljubimo, omenja ravno to, da serce sicer za¬
pade nečistosti: „Moj sin, daj mi svoje serce, pravi, in

tvoje oči naj ohranijo moje pota; zakaj nečistnica je ka¬
kor globoka jama in ozek vodnjak; ona preži na potu kakor
ropar, in ktere neskerbne najde, jih umori." 1 ) Prečudno
je, kako lepo Gospod za ljubezen našega serca prosi: „Moj
sin, daj mi svoje serce!" Ker glej, od vekomaj sem te
ljubil; ljubim te zdaj, tako, da za te umerjem, in se ti
samega sebe dajem v jed večnega življenja; ljubiti te ho¬
čem celo večnost ter sem ti že pripravil prestol in krono
v svojem veličastvu. In še prečudnejši je, kar nadalje go¬
vori o nečistosti, o kteri takorekoč nadaljuje: ne daj pa
svojega serca ničevim, zanikernim, malovrednim, nečistim
rečem, nesramni ženski, ki na te preži, da bi ti ugrabila
zaklad čistosti in dušno življenje ter te pogreznila v pre¬
pad, hujši kakor ropar, ki ropa samo denar in telesno živ¬
ljenje.^

Žalostno je, da tako pogostoma prilizovavci mlade
serca v svojo mrežo zapletom jih spridijo, čeravno Gospod
tako ostro svari pred nečistostjo in tako ljubeznjivo vabi
ga ljubiti. Hudič je bil pervi prilizovavec, in Eva se je
dala perva preslepiti; obetal ji je naj veči srečo, v resnici
pa je zgubila vso srečo, ki jo je imela, in je bila pahnjena
v dolino solz med osat in ternje. Prilizovavci so se pač
od kače v raju naučili lagati in prazne obljube delati, brez-

*) Preg. 23, 26—28.

— 175  —

številne device pa se iz Evine nesreče niso naučile, da bi
bile manj lahkoverne, kakor ona.

Vsako prilizovanje med mladimi ljudmi obojnega spola
ima slab namen; če ga nimajo mladi ljudje, ga pa ima
hudič, ki vedno preži, da bi slab namen o priložnem času
navdihnil tudi še neomadežanim sercem. O danskem kralju
Haddingu pripovedujejo, da je dolgo s silo napadal neko
terdnjavo, pa je ni mogel vzeti. Vjel je tedaj golobe, ki
so iz terdnjave letali na polje in jim navezal počasi tleče
žeplenke, potem pa jih je spustil, da so s prižganimi že-
plenkami leteli nazaj v mesto; vsled tega je mesto začelo
na več krajih ob enem goreti, in tako se ga je polastil.
Kdo bi zamogel sošteti duše, ktere je satan na enak način
v svojo oblast dobil? če so mladi ljudje obojnega spola
tudi nedolžni kakor golobje, če so tudi dovolj zvesti in
čisti, da morajo očitni napad hudičev zmagovito odbiti;
če se pa priliznjeno shajajo, bode izvohal čas, ko bode
tudi v naj čistejšem golobu vžgal skrito žeplenko nečistega
ognja, in razdejanje bo toliko bolj žalostno, kolikor manj so
bili pripravljeni ogenj pogasiti.

Zato, mladenči, vas svarim pred prilizovanjem! Neki
popotnik v izhodnji Indiji pripoveduje, da je jezdil skoz
samoten kraj ter slišal neko žensko blizo pota na
pomoč klicati; jezdi tedaj tje, pripravljen pomagati, če bi
mogel. Našel je neko deklico, ki mu je jokaje pripovedo¬
vala, da je prišla med razbojnike, ki sojo oropali in hudo
zdelali, naj jo tedaj spravi na varno mesto. Radovoljno jo
vzame k sebi na konja in ona ni mogla prehvaliti njegove
dobrote in se mu dovolj zahvaljevati; tudi mu svetuje, da
naj na to ali uno stran jezdi in se bolj obhojenih potov
ogiblje, ker tam roparji preže, in bil je v sercu vesel, da
je našel tako srečno vodnico. Naenkrat mu deklica zanjko

— 176  —

verže okoli vratu, skoči urno s konja ter ga potegne
. na tla, od obeh strani pa pristopijo tolovaji, mu vzamejo
denar in konja in posmehovaje se z dekletom zbeže. De¬
klica je bila tedaj sama ud tolovajske družbe in ga je na¬
lašč s pravega pota med roparje zvabila, in še vesel je
bil, da je zgubivši svoje premoženje, ostal vsaj pri živ¬
ljenju. Zato sv. pismo pogostoma in živo svari: „Moj sin,
obvari mojo postavo in zapiši jo na table svojega serca,
da te varuje tuje žene, ktera sladke besede govori. Oklene
se mladenča in ga poljubuje, ter ga z mnogim govorjenjem
zapleta in z priliznjenimi ustmi seboj vleče. In on gre za
njo, kakor vol, ki se v mesnico pelje, in neumnež ne ve,
da ga v železje vleče, dokler mu puščica jeter ne presune.
Njena hiša je pot v pekel, ki pelje v smertno brezno. 11  ')
„Ne glej zapeljive ženske; zakaj kakor satovje, ki se med
iz njega cedi, so njene ustnice, in glajši kakor olje je
njeno gerlo; nje konec pa je grenek kakor pelin in oster
kakor na oba kraja nabrušen meč. Njene noge gredo v
smert, in njene stopinje peljejo v pekel.“ 4 )

Zlasti pa svarim vas, device, pred vsakim prilizova¬
njem ! Mar ne vidite, kako mnogi pred vašimi očmi žive
v sramoti in nesreči, grehu in hudobiji, ki imajo na tem
svetu pol pekla, na unem pa bodo morebiti imeli celega?
Nekdaj so bili čisti in neomadežaui, veseli in dobre volje,
veselje svojih staršev in svojega angelja varha. Kaj je bil
začetek njihovega tako globokega padca? Skoraj vselej
prilizovanje, ktero so radi poslušali, večkrat tako, pri kte-
rem še nihče ni imel slabega namena razun hudiča, ki
preži, da bi svoj strup pri vsaki priliki v serca vlil. Zakaj
pa tudi pozneje niso bežali, ko se je slabi namen že po-

J ) Preg. 7. 2 ) Preg. 5, 2 ~ 5.

— 177  —

kazal? Večidel pač zavoljo tega, ker so mislili, da bodo
na ta način na svetu preskerbljeni.“ Se jim je pa to tudi
posrečilo? Je li vsak zakon tudi preskerbljenje? Ne naj¬
dejo li mnogi, ki so po grehu  v zakon prišli, v zakon¬
skem življenju le nadloge na tem svetu in naj veči nevar¬
nost večnega pogubljenja na unem svetu? Prava kristjana
je le v tistem stanu „preskerbljena“, v kterem more svoj
pozemeljski poklic tako spolnovati, da pri tem tolikanj
laglje doseže svoj namen za večnost. Ali pa k temu ni
naj potrebnejši blagoslov Božji? In si li more človek tega
zaslužiti z grehom? Oni, ki po grehu pridejo v zakon, bi
bili brez greha dospeli še do veliko srečnejšega; ker ravno
s privolitvijo v greh se pokažejo od take strani, da jih ni
varno v zakon jemati, ker tudi med spridenimi možmi
vsaki želi v zakon dobiti osebo, ki je čistega obnašanja.
Takim brezumnim Evinim hčeram se godi, kakor Evi: med
tem, ko z grehom kaj boljšega doseči žele, zgube tudi
dobro, ktero že imajo, in naj boljše, ktero jim je Bog pri¬
pravil.

Kerščanske device, poglejte Marijo! Angelj Gabriel je
stopil k nji in rekel: „Češčena si, milosti polna, Gospod
je s teboj, žegnana si med ženami!“ Glej, angelj pa pride
v podobi mladenča, pride sam, ko je ona sama, ter jo pre-
častno nagovori. Kako pa je to Marijo presunilo? Sv.
pismo pravi: „Ko je to slišala, se je prestrašila nad nje¬
govim govorjenjem in je mislila, kakošno bi bilo to po-
zdravljenje.“ ') Kako morete tedaj brezskerbne in lahko-
mišljene biti, ko vendar človek ni angelj, ki k vam dohaja?
in ko tiste lepe reči, ki jih govori, ne pridejo iz nebes
in tudi v nebesa ne peljejo ? — Kdor se vam prilizuje,

*) Luk. l, 28 — 29.

12

- 178 —

vas onečasti — že s prilizovanjem samim, večkrat pa se
skriva še veliko nesramnejši namen.

3. S tem pa smo dospeli k novi nevarnosti zoper
čistost, k znanjem. Pred vsem opomnim, da zakona ni¬
kakor ne grajam; saj je perva naprava, ki jo je Bog sam
vstanovil na svetu; nasproti prav močno želim, da bi jih
veliko imelo priliko stopiti v kerščanski zakon, pa le po
poti čistosti in čednosti. Tudi nikakor ne zahtevam, da
naj bi se godilo kakor pri Turkih ali Kinezih, ki se po-
roče, ne da bi bili prej kdaj drug druzega vidili ali spo¬
znali. Glej marveč, da boš dobro poznal osebo, preden
skleneš jo v zakon vzeti. Ali so pa zato potrebne tiste
znanja, ki so polne nevarnosti in kmalo tudi polne grehov?
Odkar svet stoji, in hvala Bogu, tudi zdaj je veliko mla-
denčev in devic, ki se dobro spoznavajo, pa vpričo Boga
in staršev, toraj čisto in pošteno, ter zavoljo tega tudi tukaj
in tam deležni postanejo popolnega blagoslova Božjega,
tistega blagoslova, kterega človek po pregrešnem potu ne
najde.

Proč tedaj najpred z vsimi skrivnimi ali ponočnimi
zahajališči. Kdor pri tem kaj dobrega išče, ne potrebuje
noči in skrivnosti; tatje in morivci po noči lazijo okoli;
kdor ne išče del teme, naj pri belem dnevu okoli hodi. Še
oklicani zaročenci naj se nikdar sami brez prič ne shajajo;
ker nevarnosti zanje so še veliko veči, kakor za druge;
kar sploh čistim mladenčem in devicam ni pripuščeno, se
v zaročenem stanu ne spremeni v pripuščeno. Tudi starši
in spredniki naj iz tega sklepajo, da se hudo pregreše
zoper Boga in zoper srečo svojih podložnikov, če jim take
reči dovoljujejo in skrivne shajališča terpe.

Proč tudi z znanjem, sklenjenim brez vednosti in
volje staršev; v njihovi in Božji pričujočnosti sc pogovo-

- 179

rite. Naj so mladi ljudje proti staršem še tako pokorni in
dobri, postanejo kmalo neuljudni in termasti, če za njiho¬
vim herbtom znanje delajo; in če so še tako previdni in
čisti, se bodo kmalo kakor slepi podali v nevarnost in se
v njej pogubili. — Je li na svetu tako velik neumnež, da
bi svoj denar in svoje bisere pobral in se podal v gozd,
kjer ve, da nevarni roparji preže, ter bi si pri tem želel,
da bi ga kteri izmed njih zapazil in oropal? In tako de¬
lajo dekleta, ki take skrivne znanja imajo; še če bi bile
sicer dovolj previdne, da bi prav razsodile nevarnosti in
nedostojnosti drugih  ter se čudile nad njihovo nepre¬
vidnostjo in zgubo devištva, jih zdaj same deloma lastna
strast, deloma silnost druzega pripravi k rečem, ki so
hujši od unih, ktere so prej tako zelo nad drugimi gra¬
jale. — In če potem starši to zapazijo ter v zakon nečejo
privoliti, se poslužujejo vseh pripomočkov, da bi to od-
vernili, večkrat tudi pregrešnih pripomočkov, ker n. pr.
vse slabo ali graje vredno, kar so ta mladeneč ali njegovi
sorodniki kdaj storili, zopet ponavljajo in povekšujejo, iz
Česar dostikrat nastane zavist in sovraštvo med družinami.

Proč tudi z vsakim znanjem, pri kterern ni zakona
upati, ker je ali nemogoč, ali ga pa prav nič ne namera¬
vajo. Pri takih okoliščinah bi še pri never n iku ne poznali
veljavnega vzroka za tako znanje, tem manj pa še pri
kristjanu. To se ne pravi drugači, kakor nevarnost ljubiti
in se v nevarnosti pogubiti; to se pravi norčevati se in
si kratek čas delati s križanjem in terpinčenjem Jezusa
Kristusa. Najprej pridejo notranji grehi s slabimi mislimi
in željami, potem vnanji grehi s pogledi, besedami in de¬
janji. Kaj more iz tako strupene hude setve druzega
zrasti, kakor strašanska žetev naj hujših kazen Božjih tukaj
in tam.

12 *

180  —

Je li res kaj tako nespametnih ljudi, ki mislijo take
znanja opravičiti z izgovori: „Saj je bilo zmerom tako;
drugi ravno tako delajo; mi tega nismo začeli, in tudi
odpravili ne bomo!“ Ko bi bilo tudi vse to res, kaj bi s
tem pač rekli? Rekli bi le: zmerom je brez števila ljudi
v pekel prihajalo, in jih še zdaj vanj prihaja; mi se jim
hočemo pridružiti in tudi v pekel iti. — Je li to pametno?
bi li ne bilo veliko pametnejši, se drugim  pridružiti, ki
ne hodijo po peklenskem potu, ampak gredo v nebesa?
Ali mar meniš, da zato, ker se ljudje že skozi stoletja
pregrešajo, greh neha biti greh? Je li tudi en sam vseh
dozdanjih grešnikov v nebesa prišel, če se ni spreobernil?
Ali morda meniš, da Gospod greha ne bode kaznoval, če
jih brez števila veliko greši? Pozemeljski kralji nektere-
krati pač tako ravnajo: če je vsa dežela kriva izdajavstva,
razžaljenja Veličanstva, punta, in po postavi veliko tisuč
in sto tisuč ljudi zasluži smert ali dosmertno ječo, kralj
obsodi le nekoliko kolovodjev, drugim krivim pa kazen
odpusti, toda le tedaj, če svojega hudodelstva ne nada¬
ljujejo in prej storjeno obžaljujejo. Bog pa od svoje pra¬
vične ostrosti, nespokorne grešnike kaznovati, čisto nič ne
odjenja, naj bi bilo njih število še tako veliko. To lahko
vidiš nad angelji in ljudmi. Brez števila angeljev je grešilo,
pa izmed vsih prav nobenemu greha ni pregledal. Veliko
sto milijonov ljudi je o času Noetovem grešilo, in Gospod
je vse pokončal in izvzel edino družino Noetovo, ker je
bila čista. Zares ne obilnost grešnikov, ampak le njih po¬
kora more Gospoda k usmiljenju nagniti; njih veliko šte¬
vilo pa njegovo sodbo le še poostruje in ravno pri neči¬
stosti najbolj. Tvoji izgovori tedaj nič ne pomagajo, ko bi
tudi resnični bili. Pa oni tudi niso resnični. Sploh ni
„bilo zmerom tako“, bilo je boljši. Starejši izmed zdaj ži-

— 181 —

večih ljudi so to še sami vidili. PozDamo cele fare. kjer
so kot očitno nesrečo obžalovali, če je kakošna oseba zgu¬
bila devištvo, ker se že od 25 let sim kaj tacega še ni
bilo zgodilo; in potem je preteklo vnovič 20 let, da se je
kaj tacega zopet primerilo, zdaj pa redko preide leto, v
kterem bi se to enkrat ali večkrat ne prigodilo. Tedaj ni
bilo zmerom tako. — Tudi ni res, „da vsi drugi ravno tako
delajo.“ Saj jih. sam poznaš veliko, ki čisto pred Bogom
žive; vse jih pa še bolj spoštuje; in če imajo poklic za
zakonski stan, najdejo ravno zavoljo svojega čistega živ¬
ljenja za to bolj lahko in bolj hitro priliko, med tem ko se
druge ravno zavoljo svojega pregrešnega znanja ali celo
ne, ali težje, pozneje in nesrečneje omože.

4. Velika nevarnost za čistost je dalje pri shodih in
družbah, kjer najpred iščejo kratkega časa. Gotovo Bog
poštenega razveseljevanja o pravem času ne prepoveduje,
pa vse naj se godi pošteno in po redu, pravi sv. Pavel. ')
„Verzimo tedaj od sebe dela teme, in oblečimo orožje svit-
lobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti
in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, temuč oblecite
Gospoda Jezusa Kristusa in ne strežite mesu v poželjenji.“ 2 )

Sv. Avguštin je našel pri Cezareji (v današnjem AI-
giru) starodavno, močno vkoreninjeno navado, ktero je le
z  velikim trudom odpravil. O določenem letnem času so se
mladi možje shajali k neki igri za kratek čas. Težko boš
uganil, kakošna je bila. Razstavili so se v dva enako ve¬
lika oddelka ter so se s kamenjem lučali na življenje in
smert, tako da jih je vselej na obeh straneh veliko mertvih
obležalo, nekoliko pa pozneje vsled dobljenih ran in otolk-
Ijejev umerlo, nekoliko jih je bilo pa tako pokvečenih, da.

*) I. Kor. 14, 40. 2 ) Rimlj. 13, 12-14.

- 182  —

so le počasi zopet okrevali. Prav nobenega sovraštva ali
prepira ni bilo med njimi, to je bilo le za ,.kratek čas."
Nekaj enakega nahajamo v življenju slavnega frančiškan¬
skega misijonarja Bernardina  Sienskega, in papež Pij
II. sam je ta dogodek zapisal. Na svojem misijonskem po¬
tovanju je prišel Bernardin tudi v Peružio in ljudstvo je
neizmerno vrelo k njegovim pridigam. Tukaj so imeli enako
pregrešno navado: mladi možje so se o svojem času v
vojni opravi zbirali, se delili v dva tabora ter imeli med
seboj prave kervave bitve z nekolikimi merliči. To jim je
bilo starodavno „razveseljevanje“. Proti tem hudodelstvom
je stopil sveti mož z vso svojo apostoljsko gorečnostjo na
noge, pa je le malo opravil. Enkrat pa je proti koncu neke
pridige rekel: „Prihodnjič pridite kolikor mogoče v obil¬
nem številu, ker vam hočem hudiča pokazati." Berž se je
razglasila ta novica po vsi okolici, in ljudstva, zlasti možkih,
ktere ravno je hotel misijonar privabiti, se je bilo zbralo
neizmerno veliko. Pridigar se prikaže; poslušavci niso ne
čerhnili, se ne ganili, ampak so kakor okameneli čakali,
kaj da se bode zgodilo. Svetnik pa je pričel: „Obljubil sem
vam, da vam bom v današnji pridigi pokazal hudiča. Pri¬
pravite se tedaj, zdaj hočem svojo obljubo spolniti. Rečem
vam toraj: poglejte drug druzega! Tvoj sosed, ki ga po¬
gledaš, ti je hudič, in sosed, ki tebe pogleda, v tebi vidi
hudiča. Ker le hudič, morivec od začetka, je zamogel to
zlobno hudodelstvo vpeljati, da za „kratek čas“ drug dru¬
zega morite, in v pekel pogrezujete, in hudiči so tisti, ki
bodo še dalje to hudobijo delali." To je potem obširneje
razložil, in je imel zgnado Božjo veselje, da so se poslu¬
šavci pred njegovimi očmi temu pregrešnemu razveseljevanju
odpovedali; kot „hudiči“ so bili prišli, skesani in kot pri-
jatli angeljev so se vernili domu. Le nek mlad plemenit

— 183  —

mož se ni dal pregovoriti, za kar mu je svetnik zažugal
kazen Božjo, ki ga je berž potem tudi dohitela, še preden
se je bil v svojo hišo povernil. In ta okoliščina je še bolj
pripomogla, da se je staro hudodelstvo zaterlo. ')

Ne vem, da bi bila še zdaj kje navada shajati se iz
tega namena, da bi se ljudje za kratek čas drug druzega
morili. O grozoviti norosti dvobojev še govorim ne. Pač
pa se skoraj povsod nahaja mnogo nevarnejši navada, da
se pri shodih in družbah drug druzega zarad kratkočasja
na duši more; nevarnejši je zavoljo tega, ker nezmernost,
ki se pri takih prilikah nahaja, in gerdi grehi, ki lahko
iz nje izvirajo, so veliko kužnejši, kakor norost drug dru¬
zega v takih dvobojih ubijati. Najpred svojo domišljijo z
nesramnimi pogovori vnamejo, pri kterih se po izreku sv.
Avguština „sramujejo, da bi ne bili nesramni 11 , verh tega
z močnimi pijačami vnamejo tudi svoje telo, in naposled
se marsikteri podajo v zakotja, in kar oni na skrivnem
delajo, je še povedati nesramno, pravi sv. Pavel. 2 ) Zato
zapoveduje Bog duhovnikom, ktere je postavil za čuvaje
nad svojim ljudstvom: „Povzdigujte svoj glas in kličite:
Odstopite, odstopite, pojdite od tod; nikar se oskrunjenega
ne dotikajte; pojdite od tod in očistite se.“ 3 ) „Vi ste
tempelj živega Boga, kakošno družbo morete tedaj imeti z
Belialom? Torej pojdite izmed njih in se ne dotaknite ne-
čistega. 11 4 ) „In sem slišal glas z neba, kteri je rekel: Poj¬
dite iz nje moje ljudstvo, da ne boste deležni njenih pre¬
greh in da ne boste od njenih nadlog prejeli. Zakaj njeni

') Toussaint, Leben des heil. Bernardin von S., Regensburg,
Manz, 1873, str. 90.

*) Efež. 5, 12. 3 ) Iz 52, 8 11. 4 ) II. Kor, 6, 15 — 17.

— 184

grehi so prišli do nebes, in Bog se je spomnil njenih hu¬
dobij. Zato bodo naenkrat prišle njene nadloge: smert in
žalost, in lakota in ogenj, ker Bog je mogočen, kteri jo
ho sodil.” ')

5. S tem pa smo prišli do tega, kar imamo povedati o
pohujšanju. — Puhujšati se pravi s svojim dejanjem in
nehanjem, s svojimi opravili in življenjem, s svojimi go¬
vori in deli storiti, da drugi postanejo hujši,  to je sla-
bejši, pregrešnejši, da vsled tega dobro opuščajo in hudo
delajo. In kolikor bolje pohujšljivec ve, da je njegov zgled
drugim v padec, toliko veči je greh; naj veči pa je greh
tedaj, če druge tudi želi in namerava  slabejši narediti.
Pohujšanje med otroci Božjimi jih več konča in cerkvi
veliko več škoduje, kakor vse preganjanja starih in no¬
vejših trinogov.

Tistim, ki s svojim dejanjem in nehanjem druge od
Boga odvračajo, pravi Kristus: „Kače, gadja zalega! kako
boste ubežali sodbi pekla ?“  2 ) „Vi ste iz očeta hudiča, in
hočete njegove želje spolnovati.” 3 ) Njegove želje pa so
duše pokončavati, kterih pa sam ne more prav zdatno
spolniti; toda če mu prav hudoben pohujšljivec pride na
pomoč, zamore ta pri pervem napadu pogubiti dušo, ktera
se je skušnjavam hudičevim leta in leta zmagovito ustav¬
ljala. Grozoviti kralj Faraon je namesto sebe nastavil na¬
mestnike, ki so mogli s tlačanskimi deli izraelsko ljudstvo
tako zatirati, da bi se nikdar več ne spominjalo obljub¬
ljene dežele; satan pa pohujšljivce nastavlja za svoje na¬
mestnike med kristjani, da bi ne dosegli večne nebeške
domovine.

Pohujšanje je velika in mnogoterna pregreha: Pre-

') Raz. sv. Jan. 18, 4. 5. 8. *) Mat. 23, 33. 3 ) Jan. 8, 44.

— 185  —

greha zoper presveto Trojico. Duša je mojstersko delo
vsegamogočnosti, modrosti, ljubezni in usmiljenja Božjega.
€eli svet in njegove stvari, nebesa z vsemi angelji je Bog
vstvaril z migljejem svoje volje in z eno samo besedo,
človeka pa se je Bog že od vekomaj spominjal v svoji
ljubezni, kakor sam pravi: „Z večno ljubeznijo te ljubim,
zato te iz usmiljenja k sebi vlečem." J ) In od stvarjenja
sveta vse tri Božje osebe neprenehoma delajo za zveličanje
vsake posamezne duše. Njej v zveličanje je Bog Oče pri¬
pravil nebesa z vsim veseljem, ter vstvaril svet in vse
stvari, in naposled vstvaril vsako posamezno dušo v njej
naj primernejšem času ko svojo podobo z umom, da zamore
dobro od hudega razločiti, z voljo, da zamore dobro ljubiti
in delati, hudo pa sovražiti in opuščati, pa s sercem, da
zamore po večnem zveličanju hrepeneti in jo tem bolj go¬
tovo doseči. Pohujšljivec pa Bogu Očetu uničuje to nje¬
govo naj ljubši stvar. Pripoveduje se, da blaženi domini¬
kanec Albert  Veliki je bil izdelal podobo, ki se je vsled
umetnega vjemanja peres, kolesec in drugih delov premi¬
kala, in je celo nektere besede izgovarjala; eden njegovih
učencev je prišel v sobo, je to vidil in slišal ter je mislil,
da je to kaka peklenska copernija, torej je podobo razbil;
vsled ropota je Albert prišel ter je vidil žalostno podertijo
in britko zaklical: „Moj sin, kaj si storil? Delo tridesetlet¬
nega učenja in trudenja si z enim mahljejem uničil!" Tudi
pohujšljivcu zamore Bog Oče zagrometi: Kaj si storil! Delo
moje večne ljubezni in mojega prizadevanja od začetka
sveta si v enem trenutku rezdejal!

Še prečudnejši je, kar je Bog Sin storil za človeško
dušo! On je za njo človek postal, je za njo vstanovil sveto

‘) Jer. 31, 3.

— 186

Cerkev, oznanoval vse zveličavne resnice, postavil svete
zakramente, daroval vse svoje terpljenje, prelil vso svojo
kri. Vsled tega duša ni več samo stvar  Božja, ampak je po¬
stala otrok  Božji, brat, sestra Jezusa Kristusa, ki se je
za njo tri in trideset let potil, solzil in svojo kri do zad¬
nje kapljice prelil. Kaj pa dela pohujšljivec? Misli si iz-
dajavca, ki preži na naj ljubšega sina kraljevega, ga napade
in izroči njegovemu smertnemu sovražniku, ki ga do smerti
terpiuči. Še hujši ravna pohujšljivec, ker otroka Božjega
izdaja večni  smerti!

In sveti Duh posvečuje dušo s čudovitimi gnadami v
sv. zakramentih, z vsimi navdajanji; on naredi dušo za
tempelj Božji, svetejši kakor sta kelih in monštranca. Po¬
hujšljivec pa prežene Boga iz tega tempeljna in malika
naj geršega smertnega greha v njem postavi. Kako stra¬
šanska pregreha zoper presveto Trojico je tedaj pohujšanje!

Je pa tudi velika pregreha zoper Marijo, blaženo De¬
vico; pohujšanje namreč na duhovni način križa njenega
Božjega Sina in ubija tudi duhovno življenje tistega nje¬
nega otroka, kteri se pohujša, tistega otroka, kterega je
Kristus umiraje še njeni skerbi in ljubezni izročil, in za
kterega si s toliko materno skerbjo prizadeva, da bi ga
Bogu in nebesam ohranila. Tako je tedaj pohujšljivec tudi
v tem oziru dvojin morivec!

Tudi je velika pregreha zoper sv. angelja varha in
kerstnega patrona pohujšanega. Ta sv. čuvaja sta od vstopa
svojega varovanca na ta svet noč in dan za njegovo zve¬
ličanje skerbela in čula ter pri Bogu prosila; srečno sta
ga pripeljala mimo mnogih notranjih in vnanjih nevarnosti,
ali pa škodo zopet popravila. Kar pride pohujšljivec in vse
razdene. Se bo li še kdaj svetima varhoma posrečilo svoje
zgubljeno dete za Boga zopet najti?!

187  -

Tudi je strašanska pregreha zoper pohujšanega bliž¬
njega. On zgubi vsled tega gnado Božjo in neha biti otrok
Boga Očeta in brat Jezusa Kristusa, ter zgubi pravico do
nebes in zapade večnemu ognju, kterega ga morejo le ču¬
deži usmiljenja Božjega rešiti.

Tudi je huda pregreha zoper starše in vso družino
pohujšanega. Ne le, da iz tega za nje mnogokrat izvira zani¬
čevanje in sramota, škoda in nesreča, ogrenjeno življenje
in zgodnja smert, jih zadene še hujši nadloga: večkrat so
se za kerščansko odrejo svojega otroka trudili z vso skerbjo
in prizadevanjem, delovanjem in molitvijo, upom in stra¬
hom ter se nadejali, da bode ta trudapolna ljubezen imela
zaželjeni vspeh; pa nenadoma se priplazi pohujšljivec in
vse do tal razdene. Kje bodo ubogi starši pri sodbi svo¬
jega otroka zopet našli?

Še veliko veči pregreha pa je zoper tiste duše, ktere
ho morebiti na ta način pohujšani zopet pohujšal, in dalje
zoper vse tiste, ktere bodo od teh zapeljani zopet zape¬
ljali, brezkončna veriga pogubljenih duš skoz neizmerno
prihodnost, tako da bode pohujšljivec morda že skoz sto¬
letja v peklu gorel, ko bodo še vedno zaverženi prihajali
v pekel, ki so bili začetno po njegovi  krivdi pogubljeni!

Naposled je pohujšanje nezmerna pregreha za po-
hujšljivca samega, ker je na se nakopal vso omenjeno versto
pregreh ter posebno razserdil Božjega sodnika, ki je že
naprej zažugal: „Kdor pohujša kterega teh malih, kteri v
me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinsk
kamen na vrat, in hi se potopil v globočino morja . 11  ’) Ce
se resnično ne spokori, mu bo Gospod mlinski kamen jeze

*) Mat. 18, 6.

188  —

Božje obesil na vrat in ga potopil v morje večnega po¬
gubljenja !

6. Če to vse velja o pohujšanji sploh, velja pa še
veliko bolj o premišljenem zapeljevanju. Božji Odre¬
šenik samega sebe imenuje dobrega pastirja, zveste verne
svoje ljube ovčice, zapeljivce pa zgrabljive volkove. Apo-
steljni *) zapeljivce ravno tako imenujejo, gotovo zato, ker
je volk grozovit, silen in nenasitljiv v klanju jagnjet, in
je tedaj naj. primernejši podoba zapeljivca v morjenji krist¬
janov. Pojasnimo to z nekterimi podobami sv. pisma. Neki
kralj v Jeruzalemu  je bil neko osebo k nečistosti za¬
peljal. Bog pošlje preroka, da zapeljivca posvari ter mu v
naslednji priliki pokaže velikost njegove pregrehe: Bil je
Bogat mož, ki je imel silno veliko ovac in goved, pa si¬
romak, „ki ni imel prav nič, kakor eno ovčico, ki jo je
kupil in redil, in ki je pri njem rastla z njegovimi sinovi
vred, ter je od njegovega kruha jedla, in iz njegovega ko¬
zarca pila, in v njegovem naročji spala, in mu bila tako
ljuba, kakor hči.“ Pa bogatin je siromaku vzel to ovčico
in jo ubil. In mož, ki je to storil, si ti, ker si uno osebo
zapeljal. 2 ) Duša je ljuba ovčica Jezusa Kristusa, on jo je
kupil, in za ktero ceno? za nebo in zemljo, za mir in
čast, za kri in življenje, ktero je za njo daroval! On jo
je vodil od kersta sim po starših in duhovnih, po navdi¬
hovanjih in milostih, po svarjenju in opominjevanju. In
„redil jo je s svojo lastno hrano 1 ', svoje lastno meso in
kri ji je dajal v jed v svetem obhajilu. Glej, kako neiz¬
rekljivo je Gospod to ovčico ljubil, in ti, zapeljivec, si
tisti volk, ki mu jo je raztergal, grozovit do ovčice, pa še
grozovitejši do Gospoda, kteremu si jo od serca iztergal
iz rok ter jo zavlekel med volkove.

Djanje ap. 20, 29. 2 ) II. Kralj. 12, 1 — 7.

— 189 —

Pa Gospod ni hotel, da bi se njegova ovčica pogu¬
bila, hotel jo je nazaj dobiti, čeravno je bilo težko jo
najti, in jo je mogel le s smertno nevarnostjo zopet oteti
iz srede volkov. Prišel je tedaj z nebes in se razglasil za
dobrega pastirja, rekši: „Jaz sem dobri pastir;  dobri
pastir da svoje življenje za svoje ovce.“ ') In vzdigne se
ter gre zgubljeno ovčico iskat. „Ter gre za njo, dokler jo
najde.“ Pa kako jo je našel? in kako jo je volkovom iz-
tergal ? Našel jo je sredi volkov smertno ranjeno in raz-
tergano od volčjih popadov, to je od smertnih grehov, v ktere
jo je volk, zapeljivec, pripravil; in planil je v sredo med
volkove in je iztergal ovčico; volkovi pa so ves svoj divji
serd obernili proti njemu in so ga smertno oklali; pa ve¬
selo je vidil svojo kri teči, ker je bila ona edino zdravilo,
s kterim je umirajoč ranjeno ovčico ozdravil. Potem pa
od mertvih vstane, jo zadene na svoje rame, in ko pride
domu, skliče svoje prijatle in sosede ter jim reče: „Vese-
lite se z menoj, ker sem našel svojo zgubljeno ovčico. 112 )
Kdor tedaj z d a j še kako dušo zapelje, je volk, ki za ne¬
beškim Gospodom hiti in mu preljubljeno, po velikih
skerbeh zopet najdeno ovčico vnovič ugrabi: kar je nena-
sitljiva grozovitost zoper ovčico, še veliko bolj pa zoper
pastirja. Uboge ovčice, ali še ne previdite, kako čudovito
se morate umikati zapeljivemu volku, in kako zvesto
deržati se svojega dobrega pastirja! Ti ubogi zapeljivec
pa, ali ne vidiš, kako neizmerno se pregrešiš zoper ovčico
in pastirja, in kako ostre pokore ti je treba, ako želiš, da
ti bo Božji pastir tako velike pregrehe še odpustil!

7. Vse dozdaj imenovane nevarnosti, ki od zunaj
prihajajo, se navadno tako razodevajo, da so za napadeno

J ) Jan. 10, 11. 2 ) Luk. 15, 4-6.

— 190

dušo bližnja priložnost k smertneinu grehu, in to

ravno njihovo škodljivost silno pomnoži.

Kaj pa je bližnja priložnost k smertneinu grehu? Na
to je treba posebno gledati, ker iz tega za dušo izvira po¬
sebna tako imenitna dolžnost, da človeka pod smertnim
grehom veže, za ktero se pa mnogi še zmenijo ne, dolžnost
namreč priložnosti se ogibati.

Bližnja priložnost je vse tisto, kar te v smertni greh
pripravi, če se od tega ne ločiš. To tedaj zamore biti
oseba, ki te je že v greh zapeljala in te bo zopet, če se
je ne ogibaš; ali kraj, kjer bodeš gotovo zopet grešil, če
tam ostaneš ali se tje nazaj poverneš; ali veselica, pri
kteri bodeš zopet v greh zabredel, če se je vnovič ude¬
ležiš; ali znanje, kjer ne more dalje biti brez grehov, vsaj
ne brez notranjih grehov v mislih in željah; ali opravilo,
ktero morejo drugi morda brez greha opravljati, tebi pa
je gotovo prilika k grehu. Kes je, da tista okoliščina in
tista prilika niste za vse ljudi v enaki meri bližnja pri¬
ložnost k smertneinu grehu, človek, ki v velikem strahu
in ljubezni Božji živi, pri mnogih prilikah, pri kteri drugi
že  smertno greše, še nobene nevarne skušnjave ne bode
imel. Za drugega človeka pa, ki je malo vesten, malo
goreč v prejemanju sv. zakramentov, in hudo nagnjen h
kakemu grehu, v kterega je že mnogokrat zabredel, je
bližnja priložnost k smertnemu grehu že pri takih okoli¬
ščinah, pri kterih za večino navadnih ljudi še nobene ne¬
varnosti ni. Je tedaj kakošna okoliščina za koga bližnja
priložnost ali ne, to je pri različnih osebah jako različno.
To pa velja za vse, da se nihče v priliki, ki je ravno zanj
bližnja priložnost k smertnemu grehu, dolgo pred grehom
obvarovati ne more, še celo svetniki ne, dokler na svetu
živijo. Se ve da za svetnike ni lahko kaka okoliščina

— 191 —

bližnja priložnost k smertnemu grehu; če pa zares pride
v priliko, ki je tudi zanj pri vsi njegovi svetosti
bližnja priložnost k smertnemu grehu, bode gotovo grešil,
de se dolgo v njej pomudi in ne beži. V življenju puščav-
nikov najdem o tej reči jako podučno povest o puščav-
niku Jakopu  na gori Karmelski. Skoraj 50 let je že
živel v naj veči ostrosti in zatajevanju, ter si nabral obil¬
nega zasluženja za večnost, je v popolnosti jako napre¬
doval in od Boga prejel celo dar čudežev; pa ko je bilo
njegovo lice že vse nagerbančeno in lasje čisto beli, prišel
je v priliko, ki je bila zanj bližnja priložnost k smertnemu
grehu. In ker ni bežal, se je hudo pregrešil z nečistostjo,
in ker se ni precej spreobernil, padel je še globokeje in
se pregrešil celo z umorom; že je hotel obupati nad Bož¬
jim usmiljenjem, kar mu Bog pošlje pobožnega moža, ki
mu je zopet obudil zaupanje do Božjega usmiljenja, tako
da je svoja ostala leta preživel v prečudnih spokornih delih
in naposled srečno umeri.

Iz tega izvira za vse ljudi nobenega tudi
naj svetejšega ne izvzemši, ostra dolžnost, v
bližnji priložnosti k smertnemu grehu ne
ostajati.

Res zamorejo nekteri biti v takih okoliščinah, ki so
zanje bližnja priložnost, in iz kterih ne morejo bežati, ko
bi tudi prav hotli. Kdo n. pr. je v ječi z jako slabimi to-
varši skupaj zapert, ki so zanj bližnja priložnost k grehu;
gotovo bi rad pobegnil, pa ne more. Ali domačemu sinu,
ali hčeri očetova hiša sama daje bližnjo priložnost zavoljo
kakošne razmere, ktere oni ne morejo spremeniti. Ti bi pač
mogli  bežati in pobegniti, ker niso priklenjeni, pa okoli¬
ščine so mnogokrat take, da se v nekakem pomenu sme
reči: oni ne morejo bežati. Ali pa je komu bližnja pri-

— 192  —

ložnost k smertnemu grehu opravilo, ktero si izbere in od
kterega živi; pač bi to delo lahko opustil, pa to bi mu
prizadejalo tako velike sitnosti, da smemo v nekakem po¬
menu reči, da tega opravila ne more opustiti; vendar za
vse brez izjeme velja imenitna dolžnost: da nihče ne sme
ostati  v bližnji priložnosti k smertnemu grehu; pač pa
je iz tega razvidno, da niso vsi dolžni iz te priložnosti
bežati, namreč tisti ne, kine morejo,  dasiravno bi radi.
Pa si bode kdo mislil: ostati n e smejo  in bežati ne more¬
jo';  ni tedaj za nje nobene pomoči?Pač, in te se morajo po-
služiti. Ta pomoč obstoji v tem: ker se priložnosti ne mo¬
rejo ogniti, morajo pa storiti, da jim ne bode več bližnja
priložnost k smertnemu grehu, to se pravi, ker ne morejo
okoliščini oditi, ki jih k smertnemu grehu zapeljuje, se
morajo pa tako obnašati, da jih ne bode več tako hudo
zapeljevala, in da bo njih zvestoba do gnade in njih moč
v upiranju močnejši, kakor zapeljevanje k grehu, ki izvira
iz une okoliščine. Priložnost k smertnemu grehu potem ni
več bližnja, ona je ko taka minula. Sme se reči: ker oni
pred bližnjo priložnostjo niso mogli bežati, so pa napravili,
da je mogla bližnja priložnost od njih zbežati. Oni tedaj
niso ostali  v bližnji priložnosti.

Dobro, bo kdo rekel, pa kako so mogli to narediti?
So li pripomočki, s kterimi se more napraviti, da bližnja
priložnost neha biti bližnja?  Odgovor je: Za tiste, ki
morejo  bežati, ni nobenih takih pripomočkov, oni mo¬
rajo  bežati; za tiste pa, ki bi radi bežali, pa ne morejo,
so taki pripomočki. Bog namreč nikdar ne pripusti, da bi
človek, kteri se hoče odkritoserčno greha varovati in
potrebne pripomočke kolikor je mogoče rabi, vendar le
prišel v take okoliščine, da bi se greha ne mogel  obva¬
rovati. Ali Bog vse tako vravna, da mu je mogoče bežati*

— 193  —

in tedaj mora pred bližnjo priložnostjo bežati, ali pa mu
podeli drugih pripomočkov, s kterimi bližnjo priložnost od-
verne, če jih pridno rabi.

Kteri pa so ti pripomočki? To so tisti, s kterimi
človek od Boga doseže veliko veči vterjenje v gnadi iu
močnejši postane, kakor je napeljevanje priložnosti v
greh. To je zlasti pogosta spoved in odkritoserčno, sta¬
novitno spolnovanje naukov, ktere spovednik daje, ko je
spoznal njegov nevarni stan; potem so splošnji pripomočki,
ki veljajo zoper vsako skušnjavo, kakor molitev, klicanje
angelja varha in svetih patronov, zlasti preblažene Device
Marije, premišljevanje terpljenja Kristusovega in štirih po¬
slednjih reči, živeti v pričujočnosti Božji in zatiranje hu¬
dega nagnjenja in poželjenja; dalje posebni pripomočki,
ki se po primeri posebnih okoliščin zapovedujejo, če se
ti pripomočki prav rabijo, Bog gotovo pomaga, če ni mo¬
goče bežati.

Bi pa oni ne mogli tudi tedaj pomagati, če je mogoče
bežati? Si li ne sme človek sam izvoliti, ali naj iz bližnje
priložnosti beži, ali pa v njej ostane in te pripomočke
rabi? Ne, človek si tega ne more sam izvoliti; če moro
bežati, mora tudi bežati, če je priložnost res bližnja. Spo¬
vednik je pač sam tako dolgo ne zaznamuje za prostovoljno
bližnjo priložnost, dokler ima opravičeno terdno upanje,
da bode mogel spovedenca po omenjenih pripomočkih ob¬
varovati pred grehom. Če pa priložnost ostane bližnja,
je pa le še beg edini pripomoček rešitve, in dolžnost be¬
žati človeka tako močno veže, da se mu šteje v smerten
greh, če iz nje ne beži. Ker velik greh je se vedoma in
radovoljno podajati v nevarnost, v kteri bode Boga gotovo
razžalil. Tak grešnik ima tedaj dvojno  dolžnost: pervič

13

194  —

greha samega se varovati, in drugič iz bližnje prostovoljne
priložnosti bežati.

Pregovor pravi: „Prilika nas uči krasti"; še bolje bi
se reklo: „Prilika hudiča  uči krasti"; ker ko bi ne bilo
toliko bližnjih prilik, bi satan ne mogel toliko duš ukrasti. Beg
pa priložnost podere. Ker je pa veliko ljudi težko pripraviti,
da bi potrebo bega sprevidili in zares bežali, moramo to
dolžnost še natančneje razjasniti.

Iv Tomažu Moru,  velikemu kanclerju angleškemu,
ki je pozneje kot mučenik za sveto cerkev umeri, je prišel
nekega dne zjutraj na vse zgodaj jetniški čuvaj naznanit,
da se je po noči poderl kos jetniškega zidovja in da so
vsi jetniki pobegnili; kaj je tedaj storiti? In odgovoril mu
je: naj hitro pokliče zidarje ter luknjo zazida, da se kteri
izmed njih morda zopet ne verne nazaj v ječo. To je bila
le šala po navadi kanclerjevi. Če je pa grešnik iz bližnje
priložnosti, iz te jetnišnice svoje duše, po vredni spovedi
pobegnil, mu pač nobena reč ni tako potrebna, kakor za-
braniti, da sev priložnost nepoverne, ker spridena natora
res le prerada v priložnost nazaj sili. In če se človek tje
poverne, se gotovo zopet vjame.

Smešno je, da ljudje, ki pri naj manjši skušnjavi pa¬
dejo, derzno terdijo, da se smejo poverniti v bližnjo pro¬
stovoljno priložnost in da se bodo v nji gotovo ubranili
tudi naj močnejšemu viharju skušnjave. To bi se le zgodilo,
ko bi se smeli za gotovo zanesti na dve reči: na posebno
pomoč Božjo in na zvestobo lastne dobre volje. Pa v obeh
rečeh se motijo, tedaj bodo gotovo padli. Najpred bi bila
tedaj potrebna veči, nenavadna gnada Božja, da bi mogel
človek v tej veči, nenavadni nevarnosti bližnje prostovoljne
priložnosti skušnjave premagati. Pa ne le, da take gnade
ne bodo dobili, še navadne  gnade ne bodo imeli, ker jo

— 195  —

s prederznim obotavljenjem v priložnosti zaveržejo. Se ve
da nam je gnada Božja v nevarnostih obljubljena, pa le
v tistih nevarnostih, ki nas iščejo, ne pa v tistih, ktere
mi zoper voljo Božjo iščemo. Kaj tirja Gospod, če te tvoje
oko pohujša? ali mar samo to, da naočnike snameš, ali
oko zatisneš? „Izderi ga“, pravi, pa to še ni dovolj, „verzi
ga od sebe“, veleva. — Dalje bi bila potrebna veči zve¬
stoba in bolj močna dobra volja, da bi človek ne grešil v
priložnosti, kjer je skušnjava veliko hujši. To bodo pa še
veliko manj imeli, še slabeji bodo kakor sicer, ker vsled
svoje prederznosti zgube gnado Božjo, brez ktere nič čez-
natornega ne premoremo. Tedaj ostane le beg iz prostovoljne
bližnje priložnosti, kdor pa noče bežati, dasi bi mogel,
tudi od spovednika ne more dobiti vredne odveze. Ko bi
ga pa spovednik vendar le odvezal, bi se nad njim spol¬
nile besede Gospodove: ,,Hudobni bo sam v svoji hudobiji
umeri, toda njegovo dušo bom iz tvoje roke tirjal“, *) o
spovednik! Duhoven in spovedenec bi se s tem pokončala,
kakor je enkrat pobožen prijatel Božji v neki prikazni
videl, ko je namreč duhoven svojega spovedenca na herbtu
v pekel nesil; to se pravi, tak spovednik se sicer trudi s
spovedencem, vendar pa to obema škoduje, če ga odveže,
pa odločno ne tirja, da naj beži iz prostovoljne priložnosti.

Kdor ne beži, ne bode le v tisti greh n. pr. v neči¬
stost, zopet zabredel, ampak je, še preden se je s tem
pregrešil, že padel v težek greh kazni vredne prederznosti,
ker se je brez tehtnega vzroka, in še celo vsem veljavnim
vzrokom nasproti podal v očitno nevarnost Boga hudo raz¬
žaliti. „Terdovratnemu sercu (ki se k potrebnemu begu ne
da nagniti), se bode poslednjič hudo godilo; in kdor ne-

2 ) Eceh. 3, 18.

13 *

— 196 —

varnost ljubi, bo v nji poginil," *) pravi sv. Duh. Dva sklepa
sta tedaj potrebna, pervič sklep greha, n. pr. nečistosti ne
več storiti, kar pač vsi sprevidijo, pa ta sklep sam ne po¬
maga še nič; tedaj drugič sklep iz bližnje prostovoljne
priložnosti bežati, česar pa mnogi nočejo slišati.

Vse to velja o bližnji priložnosti pri vsakterem
smertnem grehu, zlasti pa pri grehih zoper čistost, ker so
ti med vsemi nar nevarnejši in je človek v tem oziru nar
slabejši. Da naj beži iz nečiste Sodome, sta angelja silila
Lota, rekoč: „Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, ki ji
imaš, da tudi ti ne pogineš s pregrešnim mestom vred.
Ker se je pa še obotavljal, sta ga prijela za roko in sta
ga vun peljala in postavila zunaj mesta, in sta mu ondi
govorila rekoč: Otmi svojo dušo, ne oziraj se, in ne mudi
se nikjer po teh krajih, temuč na goro se otmi, da tudi ti
ne pogineš. Hiti in otmi se.“ s )

Kar je ta angelj govoril v varstvo Lotovo, to govori
angelj varh vsakemu, ki biva v Sodomi bližnje prostovoljne
priložnosti k nečistosti; in kakor gotovo bi bil Lot zgorel
v goreči Sodomi, ko bi ne bil ubogal, tako gotovo se bode
človek v bližnji priložnosti pogubil, če ne beži. Drugi
pripomočki ga ne bodo mogli rešiti, če ne bo bežal. Izmed
tisuč zgledov naj tukaj le eden nasledva. — V Toskani je
bila v 13. stoletji pridni priprosti družini zrastla hči, ki
je imela nevaren dar nenavadne lepote. Deklica je bila
stara 16 let ter je z veseljem zapazila, da ljudje za njo
gledajo, in je hotla dopasti in hvaljena biti. Na kaj sla¬
bega pa ni mislila. Toda neki nečist jastreb je na to
mislil, plemeniti gospod Montepulciano po imenu, ter jo je
zvabil k sebi v službo. Ubogo dete v roparski jami! Preden

‘) Sirah. 3, 27. s ) I. Mojz. 19, 15-17. 22.

— 197  —

se je v svoji priprostosti svoje nevarnosti še prav zavedila,
je bila od njega že zapeljana! Usmiljeni Bog, storila je
pervi smertni greh! Strašno jo je tisto noč vest pekla, ko
je bila sama; zdelo se ji je, kakor da bi se greh peklenski
kači enak ovijal okoli njenega serca, in zdaj zdaj, je mi¬
slila, jo bo zadela Božja jeza, in jo požerl pekel; menila
je, kakor da bi se ji prikazala že umerla mati ter ji oči¬
tala; zdelo se ji je, kakor da bi jo sramotno znamenje
peklo na čelu, ktero bodo vsi vidili in umeli; menila je v
svojem sercu slišati besede angelja varha: Reši svojo dušo,
beži, beži in ne oziraj se več nazaj, nikjer po teh krajih
se ne mudi, da ne pogineš, hiti in otmi se! — Pa v ti¬
stem trenutku ni mogla hežati, ker bila je noč in vse
vrata so bile zaperte; zjutraj pa je precej zopet prišel za¬
peljivec, se ji prilizuje, jo tolaži, ji obeta, da je nikdar
več ne bode pripravil v nevarnost ter ji misel bežati iz¬
bije iz glave. Ona tedaj ne beži in ostane v prostovoljni
bližnji priložnosti; zato zopet pade, pade mnogokrat, prav
velikokrat v enajstih letih! Pa vedno jo je bilo strah greha,
vedno je sklepala nikdar več ne grešiti, pa vedno in vedno
je zopet padla, dasiravno je rabila vse pripomočke, samo
edinega pripomočka ne, ki bi ji bil pomagal, bega. Goreče
je molila, veliko milošnje dajala, da bi tudi drugi za njo
molili, bila je zelo ponižna, toraj se je zavoljo časti, ktero
so ji kot ljubljenki hišnega gospodarja skazovali, čutila
jako osramoteno, ljubila je samoto, kjer se je natančno
zavedala svoje grešne revščine in jo je groza obletovala,
menila je, da grehe hudo obžaluje in je britko objokavala
svoj stan, spovedovala se je z veliko skesanostjo, prihajal
je njen oče, se jezil, žugal, jokal, prosil, veleval hežati,
vse je ponižno in dobrovoljno sprejemala in delala naj
boljši sklepe nikdar več ne grešiti, pa — grešila je zopet

- 198 -

in zopet, zakaj ? ker ni bežala, in ker vsi drugi pripo¬
močki skupaj greha ne morejo zabraniti, če človek iz pro¬
stovoljne bližnje priložnosti ne beži. — Pa ta uboga greš-
nica se je naposled v 27. letu svoje starosti vendar spre-
obernila, popolnoma in stanovitno, in postala je velika,
nenavadna svetnica, bila je to sv. Marjeta  Kortonska.
Kako pa se je na zadnje spreobernila ? Le z edino zdatnim
pripomočkom, z begom. Zato je velika prošnjica tistih
duš, ki so v bližnji priložnosti in ktere beg jako težko
stane, da se vendar le premagajo in beže.

Brez tega še celo tedaj vse zgine, ko se je spreo-
bernitev že dobro pričela in se človek na videz iz dobrega
namena v priložnost poverne. Tako se pripoveduje o ne¬
kem mladenču,  sinu neke vdove, da je bil prav priden,
ljubeznjiv, pokoren in vesel. Pa kmalo so zapazili, da je
bil ves spremenjen, postal je surov, nepokoren, termast
proti materi in čmeren. Kaj je bilo tega pač krivo? Kmalo
so našli vzrok: zabredil je bil v slabo priložnost, ter je
pogostoma zahajal v hišo, kjer ga je neka oseba v zanjke
lovila. Mati ga je prosila in svarila, molila in jokala, da
bi ga od priložnosti odvernila; on pa jo je nekterekrati
nevoljno odpravil, in je pač tudi obetal se poboljšati;
včasih so tudi mislili, da bo to res storil, pa bil je vedno
slabši, ker se je povračal v priložnost. Enkrat pa se je
zdelo, kakor da bi se bil res poboljšal, obljubil je materi
priložnosti se ogibati in vse drugači živeti, ter dozdanje
življenje pred Bogom z dobro veliko spovedjo poravnati.
Na to spoved se je več dni pripravljal, naposled je šel v
cerkev; pa mogel je iti ravno mimo hiše, ki mu je bila v
bližnjo priložnost. Prišlo mu je na misel, naj gre v hišo
in svojo prejšnjo grešno tovaršico opominja, da naj se tudi
ona spreoberne in po opravljeni veliki spovedi pošteno

— 199 —

kerščansko živeti začne. Pa reč je imela žalosten izid! Ni
je on spreobernil, ampak ona ga je zopet v greh zapeljala!
Kdaj se bo zopet spreobernil? Nikdar več ne; ker njegov
nasprotnik je bil ravno takrat tudi tje prišel, začela sta se pre¬
pirati in on je bil pri tej priči umorjen. V njegovem žepu
so našli veliko spoved spisano; namesto odveze pri spo¬
vedi pa je dobil razsodbo od večnega sodnika, kteremu
je po ravnokar storjenem grehu nenadoma padel v roke
— ker se ni bil priložnosti ognil.

če nauk o bližnji priložnosti ob kratkem povzamemo,
glasi se tako-le:

1. Nektere vnanje okoliščine, to je opravila, veselice,
kraji, osebe človeka tako močno v greh zapeljuje zlasti v
nečistost, da bo gotovo grešil, če v njih ostane. Te ne¬
varne okoliščine imenujemo bližnjo priložnost k smertnemu
grehu.

2. Kdor hoče v bližnji priložnosti ostati,  se pervič
že s tem smertno pregreši, ker prederzno in pregrešno
skuša Boga; drugič bo pa kmalo padel tudi v tisti greh,
h kteremu ga priložnost zapeljuje.

3. Da tedaj v bližnji priložnosti ne bo ostal in teh
dveh grehov ne bo storil, mora iz priložnosti bežati, če je
prostovoljna, to se pravi, ako je mogoče bežati.

4. Če je pa priložnost neprostovoljna ali potrebna,
to se pravi, če ne more bežati, pa bi rad, vendar ne sme
v nji ostati, ampak mora s pripravnimi pripomočiri nare¬
diti, da priložnost od njega zbeži. S temi pripomočki po¬
stane moč priložnosti veliko slabejši, on pa s pomočjo
gnade Božje in lastnega prizadevanja jako močnejši, tako
da se greha obvaruje in da priložnost neha biti bližnja.

5. Če pa kdo teh pripomočkov ne rabi tako zvesto
in zdatno, da bi priložnost vsled tega nehala biti bližnja,

200  -

ampak se vendar le zopet in zopet povrača v greh. je
treba na to gledati, če mu je res v pravem pomenu be¬
sede nemogoče bežati, kakor jetniku iz ječe, ali pa mu je
to le silno težko in je sklenjeno z veliko škodo in zatoraj
skoraj nemogoče, kakor n. pr. opravilo kerčmarja, ki si z
njim služi svoj kruh. Če je res nemogoče bežati, je zave¬
zan še močnejši pripomočke in z veči resnobo in goreč¬
nostjo rabiti, in Bog mu bo gotovo pomagal; in preden bi
Bog pripustil, da bi se pri svoji naj boljši volji vendar le
pogubil, bi raje čudež storil, kakor je tudi za tri mladenče
v razbeljeni peči v Babilonu storil čudež, da v naj hujšem
ognji niso zgoreli, ker se niso prostovoljno v njem mudili,
in bi ne bili mogli bežati, ako bi bili tudi hotli. če je pa
beg le silno težaven, in sklenjen z veliko časno škodo,
mora človek naposled vendar le bežati, tudi če bi bila
škoda še veliko veči, da, celo tako velika kakor zguba
vsega sveta, kar Kristus uči z besedami: „Kaj pomaga

človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali
kakošno menjo bo človek dal za svojo dušo,“ *) če je po¬
gubljena in v pekel obsojena? če bi pa nasprotno človek
zavoljo bega iz bližnje priložnosti zares vse na svetu zgu¬
bil, bi to pač ne bila nobena škoda, ampak neizmeren
dobiček blagoslova in pomoči Božje za ta svet, in naj obil¬
nejši gnade za dosego večne slave na unem svetu. Srečna
revščina, s ktero človek tako veliko bogastvo zadobi!

8. Omenjati imamo le še ene vnanje nevarnosti zoper
čistost: očitno silo močnejši osebe proti slabejši. Poprej
naj opomnimo, da v pravem pomenu besede nikogar ne
moremo prisiliti  k grehu. Ni ga namreč greha brez
privoljenja volje, volja pa je prosta in noben človek, noben

*) Mat. 16, 26.

— 201  —

hudič je ne more prisiliti, da bi kako reč poterdila, če
sama tega neče. Telo  človeško ljudje pač morejo pre¬
magati in gerdo ž njim ravnati, nikdar pa ne morejo pri¬
siliti volje, da naj v to privoli. Iz tega je razvidno, da je
dvojno mnenje o taki posilnosti napačno. Misli si, da hu¬
doben človek čisto devico v greh zapeljuje, pa ona ne
privoli; začne ji tedaj žugati, jo tepsti in pestiti; ona pa
zaničuje greh z vso močjo svoje volje in ta stud tudi
vnanje razodeva, ker upije, prosi, se ustavlja in brani iz
vseh moči in kakor ji je mogoče; vendar ne more ubraniti,
da bi napadnik svojega namena ne izveršil. Potem pa
se boji, da je z grehom omadeževana. Ta strah je prazen;
njene duše greh ni omadeževal, in ona si je marveč pri¬
dobila še veliko zasluženje, ker je bila pripravljena raji
terpeti vse tudi smert, kakor pa privoliti v razžaljenje
Božje; samo na telesu je bila oskrunjena, kakor ko bi jo
bil kak hudobnež mimogrede z blatom ometal. — Misli si
pa, da se je dala po žuganju in tepežu  preplašiti in
si je mislila, raje se ne bom več upirala in bom v greh
privolila, kakor da bi te udarce prenašala ali celo smert
storila; potem pa bi si mislila: jaz nimam greha, saj ni¬
sem rada tega storila, nisem prostovoljno privolila, ter sem
bila prisiljena s tako tolažbo bi samo sebe motila. Ona
je resnično grešila, ker je res privolila ter je sklenila raji
storiti greh kakor pa terpeti udarce ali celo smert. Le
tedaj bi greha ne imela, ko bi se bila vsled žuganja in
pestenja tako zbegala in prestrašla, da bi ne bila več spo¬
znala, kaj je prav in kaj je napačno, in bi tedaj več ne
bila odgovorna za svoje dejanje.

Da je pri takem posilstvu človek brez greha, je treba,
v svojem sercu z voljo terdno in odločno greh zaničevati,
kar pa mora tudi vnanje z upiranjem po razmeri moči

— 202

razodevati. Če se potem vendar le zgodi, da prederzni
hudobnež vnanje upiranje premaga, ker je močneji, naspro¬
tovanje volje vendar ostane neupognjeno, duša je tedaj
čista in neomadežana.

Poglejmo, kako so se svetniki pri takem nasilstvu
obnašali, da se iz njihovih zgledov učimo čistost sploh in
po vsaki ceni čislati in ljubiti ter se vsim skušnjavam od¬
ločno in junaško ustavljati. Svetniki nas to-le uče:

a) Če je mogoče bežati, moramo bežati.  Beg je
tedaj tudi tukaj perva reč, ker zadeva očitno bližnjo pri¬
ložnost k grehu. O sv. devici Genofefi, ki je 1. 512 v Pa¬
rizu umerla, se pripoveduje, da je enkrat k neki drugi
devici, Ciliniji po imenu, govorila o imenitnih prednostih
vednega devištva iz ljubezni do Kristusa, kar jo je vnelo
s toliko ljubeznijo do te svete čednosti, da je pri tisti
priči obljubila vekomaj devica ostati. Cilinija pa je bila
nekemu mladenču v zakon obljubljena, kterega je to silno
razserdilo. Ko je tedaj nekega dne Cilinijo zopet našel v
Genofefini družbi, jo je hotel kar s silo napasti, da bi njen
sklep poderl. Devici pa ste zbežale v cerkev, ki se je po
čudežu pred njima odperla, za njima pa zopet zaperla. To
je mladenča samega spreobernilo ; Cilinija sama pa je tudi
postala svetnica.

b) Če ni mogoče bežati, se mora človek braniti?
tudi s silo, kolikor je mogoče. Kako da je sv. Tomaž
Akvinski, v ječi zapert in napaden, z gorečim polenom
mahal in se branil, smo že prej omenili.

c) Če človek ne more bežati in je preslab, da bi se
v bran postavil, naj skuša greh s prošnjami  odverniti.
Sv. P o t a m i e n a je bila sužinja aj dovskega, mesenemu
poželjenju udanega gospoda in je bila nenavadno lepa. Ko
je bil že vse zastonj poskusil, da bi jo bil zapeljal, zatožil

— 203  —

jo je ajdovskemu sodniku kot kristjano in ga prosil, da
naj je nikar ne terpinči in popači, ampak le straši in sili
njegovo voljo spolniti; on mu bode za to denarjev dal.
Ko so bile pa vse mogoče poskušnje zastonj, jo sodnik
vendar le začne jako terpinčiti in jo naposled obsodi, da
naj jo živo v vrelo smolo potopijo in umorijo. Vojaki jo
tedaj primejo in jo hočejo sleči. Ona pa je lepo prosila,
da naj jo z obleko vred počasi v smolo spuščajo, to bo
še veliko hujši terpljenje, ker bo bolj počasi umirala in
veliko hujši bolečine terpela; tudi pri tem lahko vidijo,
koliko poterpežljivosti Bog kerščanski devici daje. Neki
ajdovski vojak, Bazilid po imenu, se je za njo potegnil,
da so njeno prošnjo uslišali. Umerla je tedaj v razbeljeni
smoli in je vojaku obljubila plačilo Božje za njegovo po¬
moč. Tri dni pozneje se po noči prikaže Bazilidu, mu
dene krono na glavo in reče: Bazilid, sprosila sem ti pri
Bogu milost, da se boš spreobernil in kmalo posedoval ne¬
besa. Nedolgo potem postal je kristjan ter je zadobil po
mučeništvu nebeško krono.

d) Upiti večidel še več pomaga kakor prositi, up iti
na vso moč, tudi ko bi za gotovo vedili, da nas nihče ne
sliši. To zavoljo tega tako močno pomaga, ker je nečistost
tako gerd greh, da še čisto spriden človek noče priti v
nevarnost, da bi kdo prišel in ga vidil. Izgovor, da bi bilo
tudi za osebo, ki bi na pomoč klicala, sramotno, ko bi jo
v takem stanu našli, je čisto napačen; to bi bilo nji še v
čast, ker bi vidili, da svoje poštenje in čednost ljubi in ju
na vso moč brani. Ko je sv. Bernard  še med svetom
živel, je mogel mnogo takih napadov odbiti, ker je bil
nenavadno lep mladeneč. Enkrat je z nekterimi tovarši
popotoval in se je bil na prenočišči ravno podal k počitku.
Gospodinja je bila postelje tako razdelila, da je mogel 00

— 204  -

sam spati v neki od tovaršev nekoliko oddaljeni sobi.
Kar zaslišijo ti Bernarda ponoči kričati: Tolovaji, tolovaji!
pomagajte, pomagajte! Hiteli so tedaj tje, pa rekel jim je,
da naj se le zopet podajo k počitku, ker zdaj ni več no¬
bene nevarnosti. Pa čez kake dve uri so ga slišali zopet
klicati, ter so vnovič prihiteli na pomoč, pa se vnovič po¬
dali k počitku. Druzega dne so mu očitali, da jih je za¬
voljo ničvrednih sanj motil in on jim je pustil to misel.
dolgo potem pa je enemu izmed njih razodel, da se je
bila obakrat priplazila neka malopridna oseba in mu je
hotla vzeti nedolžnost, pa vsled njegovega upitja je nemu¬
doma zginila.

Res je upitje pri taki nevarnosti tako potreben pri¬
pomoček za obrambo, da je Bog v starem zakonu narav¬
nost zapovedal: „Ako mož zagrabi deklico in deklica ne
upije, naj se ž njim vred s kamenjem posuje, ker ni upila.
Če je pa upila in ga ni bilo, da bi jo bil rešil, naj hu¬
dobnež sam umerje, deklica pa naj nič ne terpi, ker je z
upitjem pokazala, da se je po svoji moči branila . 11  ')

e) Če dozdaj imenovani pripomočki niso pomagali,
so svetniki poskusili raznotere reči,  ki so bile po
okoliščinah mogoče in kakor jih je ravno Duh Božji na¬
vdihoval. Ko se je Atila snidivši se s papežem Leonom
Velkim iz gorenje Italije vračal v Panonijo, so vojaki
povsod divjali, morili, in razne hudobije počenjali zoper
premoženje, čednost in življenje. Lepa kerščanska devica,
Digna  po imenu, je bila hunskemu poveljniku v roke
prišla. Zaperl jo je v neki stolp pri morju v okolici Akvi-
lejski. Tam jo je silno nadlegoval s prilizovanjem, sitnostmi
in žuganjem, in devica je spoznala, da je njegovo obna-

i. ’) v ■  Moj*. 22, 23—27,

— 205 —

žanje clo vrha prikipelo in da je le še en pripomoček zoper
to. Pri ponovljeni skušnjavi je tedaj bežala iz spodnje
izbe verb stolpa, on pa je šel za njo. Ko je gori prišla,,
se je zaznamovala z znamenjem sv. križa in rekla: „Če
me hočeš imeti, pojdi za menoj in išči me v valovih”, ter
je skočila v šumeče morje. — Pri Klausenu na Tirolskem je
na stermi skali samostan Seeben.  Pobožne benediktinke
tam žive po svojih samostanskih pravilih in ob enem
opravljajo večno češčenje presvetega Rešnjega Telesa. V
francoski vojski so bili 1.1809 sovražniki prihruli v dežele
ter prišli tudi v Seeben in priderli v samostan. Pripove¬
duje se, da je divji vojak mlado redovnico lovil po samo¬
stanskih mostovžih, da je pa ona naposled skočila skoz
okno in padla v neizmerno globočino, kjer je mertva oble¬
žala. Te dve devici ste tedaj bežale, toda na edino stran,
ki jima je bila še odperta, namreč v smert, ki ji je pa že
v naslednem trenutku izročila nebeškemu ženinu v roke.
Ne terdim, da ste bile zavezani  skočiti v globočino;
tudi ne rečem, da bi jima bil kak spovednik svetoval sko¬
čiti v brezno, če bi bile imele priliko ga vprašati; ko bi
se bile sicer branile iz vseh moči, bi na svoji duši ne bile
omadeževani od greha; pa njuni junaški sklep umakniti
se vsakteremu, tudi samo telesnemu omadeževanju je za¬
služil občudovanje pri ljudeh in plačilo pri Bogu.

f) O času preganjanja kristjanov je bilo nejever-
nikom dobro znano, da je za kerščansko devico velike
hujši omadeževani biti v svoji čistosti, kakor pa smert
preterpeti. Saj so se mučeniške smerti za Kristusa tako
malo bale, da so po njej celo hrepenele in n. pr. divje
zveri, kterim so jih metali, še same dražile, da bi bile od
njih raztergane. Zato se v mučeniških zapisnikih velikokrat
nahaja žuganje: če se veri v Kristusa ne odpoveš, te uka-

— 206 —

žem peljati v sramotne hiše. To je bilo za nje pač strašno,
vendar pa jih ni nikdar pripravilo k odpadu od Kristusa,
ker bile so na to že pripravljene in podučene, da naj le
z voljo stanovitno in nepremagljivo greh sovražijo ter se
z vso močjo branijo, in njihove duše greh nikdar ne bo
omadeževal. Gospod Bog pa tudi nikdar ni zapustil duše,
ki mu je hotla odkritoserčno zvesta ostati; ali jim je dal
tako močno voljo, da je bila močnejši ko vse hudo rav¬
nanje, s kterim so jih mogli terpinčiti, ali pa je delal v
njihovo varstvo celo naj očitnejši čudeže, kar se je tisti
čas ko Božje spričevalo za resnico kerščanstva večkrat
godilo.

L. 309 je ajdovski sodnik devico Evfrazijo  v ta
namen izročil malopridnemu vojaku. Ko je vidila, da jo
prošnje in solze pred tem jastrobom niso mogle varovati,
si je izmislila zvijačo. Prav prijazno mu reče: Ti si vojak
in skoraj vedno v vojski; vsak trenutek te lahko meč rani
ali sulica prebode. Bi tedaj ne hotel zvediti pripomočka,
ki bi te pred ranjenjem morebiti obvaroval? Če se me ne
dotakneš, ti ga hočem precej preskerbeti. In da ne boš
mislil, da se hočem le šaliti, ga zamoreš nad menoj po¬
skusiti. To bi bilo vojaku pač jako po volji; ni je tedaj
motil, ko je začela mazilo pripravljati. Poiskala je razno¬
terih rastlin, jih med dvema kamnoma razmečkala, sok
izžmela in si ž njim vrat namazala, potem pa pred vojaka
pokleknila, glavo nagnila in rekla: Zdaj pa le poskusi;
potegni svoj meč ter z vso močjo vsekaj po mojem vratu
in prepričal se boš, koliko da to mazilo pomaga! In on
je silno udaril, pa o groza, glava device se je zatočila po
tleh! To je sveta mučenica ravno hotla imeti, tako ni le
rešila čistosti svoje duše, ampak je ohranila tudi vnanjo
neoskrunjenost svojega telesa ter za svojo vero in čistost

— 207 —

po verhu dobila še mučeniško krono. V njenih besedah ni
nobene laži, rekla je le, da bode pripravila mazilo in on
naj poskusi, koliko da pomaga.

g) O preganjanju kristjanov po grozovitem trinogu
Dioklecijanu je bil Bog poveličal tudi sveto devico L učijo.
Bila je hči bogatih in imenitnih staršev v Sirakuzah na
Sicilijanskem, ter je že zgodaj sklenila Kristusu samemu
v vedni čistosti zvesta ostati. Vendar so jo nekemu ajdov¬
skemu mladenču v zakon obljubili. Med tem je bila njena
mati na Lucijino prošnjo od neke štiriletne bolezni čudo¬
vito ozdravljena. V svoji radosti je dovolila naposled svoji
hčeri, da sme svoje premoženje med uboge razdeliti in na¬
meravani zakon razdreti. Iz maščevanja jo je ženin zatožil
kot kristjano. Pri izpraševanju je sodnik Paskazij med
drugim k Luciji rekel: Ker misliš, da sveti Duh v tvojem
sercu prebiva, ga hočem iz tebe izgnati, ter te poslati v
nesramnišnico. Ona pa je neprestrašeno odgovorila: če bi
se mi zoper mojo voljo sila delala, bi to moje čistosti ne
oskrunilo, ampak jo še povišalo — povišalo namreč vsled
zvestega in hudega boja volje, ki bi jo z gnado Božjo po
vsi svoji moči branila. Ko so hotli sveto devico v omenjeno
hišo vleči, je obstala vsled čudeža tako terdno na svojem
mestu, da je nobena sila ni mogla premakniti. Zdaj okoli
nje nakopičijo derv, smole in žvepla, polijejo germado z
oljem in jo zažgo, pa v sredi naj hujšega ognja je Lucija
ostala nepoškodovana, tako da so nej e verniki klicali: Velik
je Bog kristjanov! Naposled je sodnik ukazal rabeljnu v
ognju stoječi Luciji z dolgo sulico vrat prebosti; pa še je
nekoliko časa živela, tolažila kristjane, jih vterjevala v
veri in zaupanji na Boga in od nekega duhovna prejela
še sveto popotnico. Tako je umerla leta 304.

h) Ravno tisto leto je umerla tudi sveta Neža v

— 208 —

Rimu in je bila v mnogih rečeh Luciji podobna. Že v de¬
setem letu je bila Neža Gospodu svoje devištvo obljubila;
ko je bila pa 13 let stara, jo je Simforijan, sin cesarskega
namestnika snubil, ker je bila silno bogata in jako pleme¬
nitega rodu; pa ona mu je to odbila in njegov oče, ce¬
sarski namestnik, jo je vsled tega kot kristjano poklical
pred svojo sodbo. On se je prilizoval, je ukazoval, žugal,
vse mučivno orodje pred njenimi očmi razstavil, ogenj za¬
kuril, pa vse zastonj. Vse te muke so mi ljube, je rekla
trinajstletna devica, in nikoli ne bom svojemu nebeškemu
ženinu nezvesta postala. Ukazal jo je tedaj v nesramniš-
nico peljati, pa ona je ueprestrašeno zaklicala: Kristus
ne skerbi tako malo za čistost svojih nevest, da bi jih
hudobneži ob čednost pripravljali; gotovo tudi mojega te¬
lesa ne bo pustil oskruniti' Res si nihče ni upal ji kaj
storiti; samo eden prihrumi ter kakor divjak plane proti
nji, pa v tistem hipu ga njen angelj varh podere, da se
mertev zgrudi na tla, in to je bil Simforijan, sin namest¬
nikov. Zdaj začno vsi devico prositi, da naj mu zopet po¬
deli življenje; molila je k Bogu in živ je zopet vstal ter
je odslej pričal za Kristusa. Cesarski namestnik je hotel
devico izpustiti. Pa drugi so ga silili, da jo je vendar ob¬
sodil, in tako je po hudih mukah veličastno umerla ter
slovi v vsi Cerkvi Božji.

i) Tako so delale prave kerščanske device v slavni
dobi marternikov, tako v poznejših stoletjih, tako delajo
sedaj in vselej. Vedile so, da jih Bog ne bo dal skušati
čez njihove moči, če le one zveste ostanejo Gospodu,
ampak da jih bo s svojo gnado tako podpiral, da bodo
mogle greh odvračati od svojega serca, če jim bo Gospod
potem tudi po čudežih pomagal, ali jim pa le v sercu po¬
delil milost zveste in stanovitne volje, to so mirno pre-

- 209

puščale Njemu samemu.— Češe jim je potem tudi reklo:
ali greh, ali smert, niso pomišljevale, kaj naj si izbero, in
njihova duša je serčno odgovarjala: raji tisočkrat
umreti, kakor pa grešiti!  Končajmo z nekim nam
jako priličnim zgledom iz novejšega časa. če se gre iz
Halla na Tirolskem proti jugu v Tulfes, se v treh četert
urah pride k neki kapelici ob gozdnem potu. Ljudstvo jo
ima jako v časti, in mnogo devic je tam v molitvi vterdilo
svoje svete sklepe, Gospoda nikdar z nečistostjo ne raz¬
žaliti. Kapelica je namreč v spomin na neko devico ravno
na tistem kraju sozidana, kjer je umerla kot mučenica za
svojo čistost. Imenovala se je Jera Ang er er in je bila
hči nekega kmeta iz Tulfesa, po materni strani pa sestri-
čina tirolskega junaka Spekbaherja, znanega iz vojske leta
1809. Jera je bila posebno lepa deklica, naj čednejšega
.obnašanja in ravno 19 let stara. 23. marca 1. 18IG je šla
ob desetih dopoldne po navadnem gozdnem potu domu.
Ko je imela komaj še četert ure do očetovske hiše, na¬
enkrat zagleda neznanega moža s sekiro iz goščave priti.
Močno se je neznanega ptujca prestrašila, in zlasti ko je
razodel namene, kteri so v njeni čisti duši naj veči gnjus
obudili. V svetem serdu je devica nesramno poželjenje
odbila. On se je prilizoval, ji žugal, naposled žugal celo
s smrtjo ter vilitil sekiro nad njeno glavo, pa zastonj!
ostala je stanovitna, močna in nepremagljiva smertno za¬
deta s sekiro, in je umiraje premagala skušnjavo. — Med
tem je navadna ura minula in njeno družino je začelo za¬
voljo Jere skerbeti, ker je sicer vselej o pravem času pri¬
hajala domu. Oče in brat jo gresta iskat in jo najdeta
še živo, v zadnjih zdihljejih, pa toliko je še premogla, da
je jima ob kratkem povedala, kaj se je zgodilo; pa na¬
ravnost in odločno je izrekla, da neznanemu morivcu aa-

14

— 210  —

voljo Boga iz celega serca odpusti. Tako je umerla, in je
šla pred poplačujočega soduika s palmo čistosti, mučeništva
in ljubezni do sovražnikov. ') O kako lep je čist rod v
svetlobi (svoje čednosti), ker je spoznan pri Bogu in pri
ljudeh; tudi v nebesih je naj bližej pri Jagnjetu in vživa
posebno plačilo, kterega tisti ne morejo biti deležni, ki so
čistost kdaj zgubili.

‘) S. Stadler, Tirol und Vorarlberg, stat. und topogr., Inns¬
bruck, Rauck 1841, II. Thl., 1. Bd. str. 612.

III. Del

Spreoberujenje po padcu ali povernitev iz
nečistosti k čistemu življenju.

Notranje poželjenje in vnanje zapeljevanje k grehu ne¬
čistosti je tako veliko, da človek ni nikdar čisto brez
nevarnosti; pa Gospod nam je dal zoper vse notranje in
vnanje skušnjave toliko in tako krepkih pripomočkov, da
ni ravno težko vse skušnjave premagati ter kerstno ne¬
dolžnost in čistost neomadežano prinesti pred Božjega
sodnika; takih čistih in neomadežanih duš bilo je vselej
na svetu in so še. Kdor pa pripomočkov zoper skušnjave
ne rabi, ta se ve da pade v greh in se vsled tega nahaja
v strašnejšem stanu, kakor si ga človeška pamet misliti
more.

Sam po sebi in po svoji natori doveršeni smertni
greh ne more več odpuščen biti in ima tudi nasledek,
da bi tudi telesno življenje človekovo nemudoma zamoril,
ker duši odvzame duhovno življenje gnade, in taka pre¬
grešna duša brez odloga zapade večnemu ognju. ,,Zakaj
kteri koli dan od prepovedanega drevesa ješ, boš mogel
umreti 11  ')  na telesu in duši, je bil Bog Adamu zažugal; in
brez čudeža usmiljenja Božjega, bi mogel zares vsak človek

>) I. Mojz. 2, 17.

14 *

— 212  —

umreti in pogubljen biti v tistem trenutku, ko sinerten
greh stori. To vidimo nad angelji, ki so se v tistem tre¬
nutku, ko so grešili, v pekel pogreznili, ker jih čudež
usmiljenja Božjega ni otel. Dokler človek na svetu živi,
visi tako rekoč med nebesi in peklom na zlati verižici, ki
je posvečujoča gnada Božja ; s smertnim grehom pa človek
sam razterga to verižico milosti Božje in si neizmerno
težo greha na noge obesi; v tistem trenutku bi se tedaj
mogel zverniti v peklensko brezno, in vsi angelji in ljudje
bi ga ne mogli med padcem vjeti in rešiti; oteti bi ga
zamoglo le usmiljenje vsegamogočnega Boga.

In to usmiljenje Božje, ki padlim angeljem ni hotlo
na pomoč priti, je pa padlemu človeškemu rodu zares na
pomoč prišlo; smertni greh, ki bi po svoji natori ne mogel
odpuščen biti, se odpušča po čudežu usmiljenja Božjega;
se ve da Bog tudi dopušča, da mnogi ljudje tisti dan ne¬
nadoma umerjejo in se v tistem trenutku pogube, ko gre¬
šijo; pa pri večini izmed njih stori čudež, da jih še dalj
ali manj časa derži viseče nad peklenskim breznom, ako-
ravno so zlato verižico milosti Božje pretergali in si obesili
neskončno težo pregrehe; to dela zarad tega, da bi se
ubogi grešnik po pravi pokori še spreobernil in rešil.

Tedaj pokora! pokora! Kdor koli je padel v greh,
naj se nemudoma oberne k pokori in spreobernjenju, pre¬
den mine čudež usmiljenja Božjega, ki grešnika milost¬
ljivo še nad breznom derži. — Pokora  je bila perva
beseda svetega Janeza, ki je pridigoval ob Jordanu; po¬
kora  je bila perva beseda, ko je Kristus začel pridigovati;
pokora je bila perva beseda aposteljnov, ko so po binko-
štih pričeli svojo sveto službo ; pokora! pokora!

Kaj pa razumeva Gospod pod pokoro, ktero tako od¬
ločno tirja? Gotovo ne samo to, da bi se spovedali,

213  —

potem pa se zopet vnovič v greli povračali; pa tudi ne
samo tega, da bi nehali  greh delati. Misli si bogatina,
M je s slabim življenjem zapravil vse svoje premoženje in
se močno zadolžil. Kaj mora ta pač storiti, da se dolgov
znebi in zopet obogati? Se ve da mora jenjati  nove dol¬
gove delati; pa vsled tega se storjeni dolgovi še za vinar
niso zmanjšali. Mora si tedaj razim tega še s trudom in
varčnostjo toliko zaslužiti, da more dolgove poplačati in
si novega premoženja prislužiti. Tako mora tudi grešnik,
če hoče kdaj odpuščenje doseči, najprej se ve da jenjati
stare grehe z novimi pomnoževati; pa si mora tudi priza¬
devati za že storjene grehe pravo pokoro delati; potem
še le mu bo Gospod storjene grehe odpustil in pomagal,
da si bo pridobil zadostnega bogastva dobrih del in za-
služenja, s kterimi si naposled prisluži nebesa. To naj si
vsi zapomnijo, zlasti pa tisti, ki v visoki starosti sicer
jenjajo nove grehe delati, ker skušnjava odjenjuje, pa se
s tem tudi že tolažijo zavoljo obilnih grehov prejšnjih let,
akoravno jih nikdar s pravo pokoro niso zbrisali in pravici
Božji zadostili.

Premišljujmo tedaj najprej vabila k spreobernjenju,
potem izveršitev spreobernjeuja in naposled stanovitnost
v spreobernjenju.

Pervi oddelek.

Vabilo k spreobernjenju.

Mnogoterno, brezštevilno in neprenehoma Božje usmi¬
ljenje vabi in kliče grešni človeški rod k spreobernjenju.
Za posameznega grešnika pa je to vabilo omejeno. Kakor

— 214  -

jih je mnogo, ki po smertnem grehu precej umerjejo in se
pogube, n. pr. padli angelji: tako je zopet mnogo drugih,
ktere milost Božja le manj razločno in le malo časa kliče,
in ako nič ne opravi, se bliža za nespokorneža smert in
pogubljenje; šopa tudi taki, ktere Bog jako mnogoterno,
pogosto in dolgo kliče k pokori. Zato je le to gotovo: Bog
je obljubil, da vsaki grešnik odpuščenje zadobi, če se pre¬
cej brez odlašanja spreoberne; na poznejši spreober-
njenje čakati pa Bog ni nikdar obljubil.

Te vabila k pokori delimo v tri razrede; že nesreča,
ki iz greha izvira, grešnika priganja in sili k spreober-
njenju; neskončna ljubezen in usmiljenje Kristusovo, ki
mu naproti pride, ga vabi in mu podeljuje za to potrebno
gnado; in mogočna priprošnja in materna skerb Marije
Device, pa ljubezen angeljev in svetnikov mu obeta k temu
zdatno pomoč.

A. Nesreča , ki iz greha izvira, že sama priganja grešnika
k spreohernjenju.

Ta nesreča je dvojna, sedanja in prihodnja. Sedanja
nesreča je žalostni stan, v kterega greh človeka pripravi,
in so razmere, v ktere greh grešnika Bogu nasproti postavi.
Prihodnja nesreča pa je nevarnost, da bi v cterpnjenost
in nespokornost ne padel in se na veke ne pogubil, če se
nemudoma ne spreoberne. Misli si velikega hudodelnika,
ki je v ječi zapert in že k smerti obsojen. Kar zapove
vladar ječo odpreti in mu zaklicati: „Beži, beži, da se
rešiš in da ti bode kazen odpuščena! Ako pa nemudoma
ne bežiš, vedi, da so že ogenj podnetili in da je voda že
priderla skoz predzidje ter se bliža nevarnost, da boš ali
v ognju ali vodi poginil ; če se pa to ne zgodi, te bodo

— 215

gotovo k smerti peljali in umorili, če te v to odločenega
dne še v ječi dobe.“ Še veči neumnež, kakor ta obsojenec,
ako bi ne hotel bežati, je grešnik, če ga k spreobernjenju
ne pripravi že nesreča, ki iz greha izvira. Premišljujmo
natančneje to nesrečo.

I. Stan grešnikov, v kterega smertni greh
človeka pripravi,

je tako reven, da se ne da misliti. Sedmero hudo ')
smertni greh v duši človekovi napravi.

Pervič,  mu odvzame posvečujočognado in ljubezen
Božjo. Ko smerten greh stori, se vse neizmerno spremeni
v njegovem sercu, duhovno življenje duše, njena čeznatorna
lepota, po kteri je bila enaka angeljem, je naenkrat zgub¬
ljena, kakor v krasno razsvetljeni dvorani naenkrat postane
temno, ko nenadoma ugasnejo vse luči. Pregrešni duši
druzega ne ostane, kakor čednost vere in upanja, kteri
mu Bog v svojem usmiljenju ohrani, ker hoče, da se grešnik
spreoberne, kar bi bilo pa brez vere in upanja nemogoče. —

Drugič,  prežene smertni greh svetega Duha, kteri
je pred grehom prebival v duši kristjanovi; s tem zgubi
čast otroka Božjega in postane otrok hudičev, kakor Kri¬
stus sam pravi, 2 ) ker greh izvira iz hudiča, in ker zdaj
hudič gospoduje v grešniku in ga k hudemu priganja, ka¬
kor je prej sv. Duh prebival v duši ter jo napeljeval in
vterjeval v dobrem. Grešnik se je tedaj od previsoke
časti otroka in deda Božjega pogreznil v naj veči nesrečo

') Conf. Lessiu3 de perfect. divin. Parisiis, Lethielleux (1875?)
1. 13. c. 28. —

*) Jan. 6, 71 in 8, 44. pa I. Jan. 3, 8.

— 216  -

in v neizmerno sramoto, ker postane otrok in suženj hu¬
dobnega duha. —

Tretjič,  zgubi grešnik pravico do nebes’; to je le
imel zato, ker je bil otrok Božji; ker je pa postal otrok
hudičev, mora nastopiti tudi dedino hudičevo: večno po¬
gubljenje, večno obupanje. Naj veči sreča na svetu je biti
dedič naj mogočnejšega posvetnega vladarja, ker podedova
naj veči posvetno kraljestvo, dasi tudi le za nekaj let. Še
veliko bolj srečen je bil človek pred grehom, ker mu je
bila kot otroku Božjemu odločena dedina nebeškega kra¬
ljestva; po grehu pa je to zgubil. Z grehom se je pre¬
grešil zoper veličastvo Božje po zgledu hudičevem, zato
ima pa tudi dedino satanovo nastopiti. Grešnik „je ljubil
prekletstvo, in ga bo zadelo; ni hotel blagoslova, torej se
od njega odmika. Oblekel je prekletstvo kakor oblačilo in
šlo je kakor voda v njegovo notranje 11 , ') govori sv. Duh
o tem revnem stanu grešnikovem. —

četertič,  greh človeka oropa obilnega zaklada vsib
njegovih dobrih del in vsih zaslug, ki si jih je bil pridobil
skoz celo svoje življenje. Ko bi bil tudi imel toliko zaslug,
kakor vsi svetniki skupaj, bi jih vendar z enim samim
smertnim grehom popolnoma zgubil, zgubil na vekomaj.
Z enim samim pripomočkom si zamore vse te zaklade zopet
pridobiti, namreč s pravim spreobernjenjem.

Petič,  grešnik vsled greha zgubi posebno pornoč
Božjo, ktero Bog vsem kristjanom daje, dokler so njegovi
otroci, to je, dokler brez smertnega greha v stanu povse-
čujoče gnade Božje živijo. Tudi posveten kralj je proti
svojim otrokom posebno ljubeznjiv, skerben in radodaren,
in če morajo iti skoz sovražnikovo deželo ali na vojsko,

’) Ps. 108, 18.

— 217  -

jim poskerbi posebno varstvo in vsestranske pripomočke;
še veliko bolj Bog varuje človeka, dokler je otrok Božji
in dokler mora popotovati skoz to dolino solza v sredi
med svojimi sovražniki ter se ž njimi vojskovati; to po¬
sebno varstvo Božje pa človek po grelni zgubi, in ubogi
grešnik pride še veliko bolj satanu v pest, ki ga iz greha
v greli peha. —

Šestič,  človek vsled greha zapade večnemu pogub¬
ljenju, in vsem njegovim kaznim in bolečinam, in sicer v tis¬
tem trenutku ko greh stori. Kakor je namreč pravica do nebes
sklenjena s posvečujočo gnado Božjo, tako je tudi peklenska
kazen sama ob sebi navezana na smertni greh. Človek, ki
smertno greši, je v pekel obsojen in ta obsodba se gotovo
tudi izverši, če se prej ne spreoberne. —

Sedmič,  velikega grešnika, ki se resnično ne spre-
pberne, Bog v trenutku njegove smerti zares pahne v pekel.
Ta trenutek pa je za vsacega človeka blizo, ker noben
nima več dolgo časa; in večkrat Bog grešnikom še prav
posebno prikrajšuje življenje.

II. Strašne razmere protiBogu, v ktere smertni
greh človeka pripravi,

so drugi del sedanje grešnikove nesreče; pred gre¬
hom je bil otrok Božji in Bog je bil njegov oče;
po g r eh u j e postal sovražnik Božji in Bog nje¬
gov sovražnik.

Kdor smerten greh stori, se vede kot sovražnik Božji
in z Gospodom svojim Stvarnikom, Odrešenikom in Zveli¬
čarjem hujši ravna, kakor s svojim naj večim smertnim
sovražnikom. Ker s smertnim grehom strašansko zaničuje
Boga, čigar zapovedi grešnik prav pred njegovimi očmi

— 218

večkrat za naj sramotnejši reči prelomljuje; s smertnim
greliom se spunta zoper Boga, naj višjega Gospoda, čigar
neskončnemu veličastvu služijo vse druge stvari; s smert¬
nim grehom neizmerno zaničuje iu žali presveto Trojico,
Boga Očeta, ker Božje stvari obrača v njegovo razžaljenje,
Boga Sina, ker vnovič dela greh, za čigar zadostenje in
plačilo je Gospod svojo kri in svoje življenje daroval, in
svetega Duha, ki si s svojimi darovi neprenehoma priza¬
deva, da bi ga s posvečevanjem duše od greha odvračal;
s smertnim grehom prelomljuje zvestobo, ktero je iz jako
mnogih vzrokov Bogu dolžan, in ktero mu je pri svetem
kerstu in tudi sicer še velikokrat in slovesno obljubil in pri¬
segel; smertni greh je naj veči grozovitost zoper Božjega
Odrešenika, ki je bil že nekdaj zavoljo greha križan, in ki
ga vsak nov smerten greh na duhovni način vnovič ter-
pinči in križa; in kamorkoli sega, podira odrešenje Jezusa
Kristusa in uničuje sadove njegove Božje kervi. To vse
dela smertni greh zoper Boga, tako velik sovražnik Božji
postane človek, ki smerten greh stori!

Pa tudi Bog postane neprijatel grešnikov; grešnik
ga k temu sili; kdo bi se čudil, če obilnost pregreh in
hudobij Boga sili z grešnikom neprijateljsko ravnati, dokler
nadaljuje grozovito vojsko zoper Boga, ki jo je grešnik
pervi začel. Da resnice ne zamolčimo, moramo se ve da
omeniti, daje  Bog prav za prav edini prijatel  greš¬
nikov, ker ga v svoji prizanesljivosti čaka, da mu v svo¬
jem usmiljenju odpusti in ga v svoji očetovski ljubezni zopet
sprejme za svojega otroka, če se spreoberne. In dalje je Bog
veliko bolj sovražnik gr eh a, kakor grešnika,  ker prav za
prav sovraži greh, grešnika pa želi zopet pripraviti k spre-
obernjenju inpoboljšanju. Ker pa grešnik doprinaša greh,
ki bi se brez njega še zgoditi ne mogel, sovraži in kaznuje

219  —

Bog vsled svoje svetosti in pravičnosti tudi grešnika; Bog
tepe greli s tem, da tepe grešnika; in tako je Bog zares
neprijatel grešnikov.

Človeka za sovražnika imeti, je liudo; če je tudi le
človek, ki malo ali pa prav nič ne premore, vendar se ne
ve, kako mu utegne kdaj še škodovati; veliko hujši pa je,
če ima veljavo in moč, ter si prizadeva s tem škodovati;
ako je pa to celo človek, od kterega samega imamo pri¬
čakovati odvernitev nesreče in podelitev sreče, potem je
zlo naj veči. Če je tedaj hudo človeka imeti za sovražnika,
koliko hujši je, Boga imeti za neprijatla. S smertnim gre¬
hom pa človek naredi, da Bog, dasi je neskončno dober
in ljubeznjiv, njegov Oče, Odrešenik, Dobrotnik, Zveličar,
postane njegov neprijatel in da kot neprijatel ž njim
ravna. — Kako strašne so tedaj razmere, v ktere grešnik
vsled smertnega greha Bogu nasproti pride!

Pomisli tedaj strašno reč, da si človek z grehom
celo Boga za neprijatla naredi; pomisli, ravno prej ome¬
njeno nesrečo, v ktero greh človeka pripravi; pomisli na¬
posled, da se vse to pri grehu nečistosti še v veliko straš-
nejši meri nahaja, kakor pri večini drugih grehov, in spoznal
boš, da že ta neizmerna nesreča, v kteri človek že sedaj
in nepretergano tiči, ubogega grešnika silno priganja, da
naj greh zapusti in se po pravem spreobernjenju zopet k
Gospodu poverne! ')

Daljni nagib k spreobernjenju, tedaj nov klic gnade
Božje, je prihodnja  nesreča grešnikova, to je namreč

] ) Obširnejši o tej reci poglej in še enkrat preberi na strani
59 do 84 in 97 do 119.

— 220  —

III.  prevelika nevarnost pasti v nes p okornost
in večno pogubljenje.

Ta nevarnost raste z vsakim trenutkom, ki ga grešnik
•v grehu preživi.

1. Prav nespametno je tedaj le en dan
ostati v grehu. Izmed deset devic v evangeliju bilo jih
je pet nespametnih in brez usmiljenja iz nebeške ženii-
vanske dvorane vun zapertih v večno temo; zakaj? Ne¬
previdne so bile, ker niso bile toliko olja seboj vzele, da
bi ga bilo za vsak primerljej dovolj; nespametne pa so
bile, ker tistega časa, ko se je ženin mudil, niso nemu¬
doma porabile, da bi si bile zmanjkajočega olja presker-
bele, ampak so brezskerbno zaspale. Tudi tvoja nespamet
je bila silno velika, ko si smertni greh storil, pa še veliko
veči je, če zdaj v smertnem grehu mirno spavaš. Kje se
boš prebudil, če to noč umerješ? „Ne bom umeri, praviš,
ker sem že večkrat s smertnim grehom spal, pa se mi ni nič
prigodilo-“ Dobro! če se ti pa kaj prigodi, kje se boš pre¬
budil? Veliko milijonov jih je že v smertnem grehu umerlo,
in veliko sto jih še to noč pojde v večnost. „Se ve da bi
se mi utegnilo primeriti, praviš, pa upam, da se ne bo.“
Tedaj utegneš še to noč umreti, potem pa boš tudi še to
noč pogubljen; nespameten si toraj, ker se moreš zdaj še
rešiti, pa tega ne storiš, veliko nespametnejši od človeka,
ki ima mnogo zakladov, pa pri odpertih vratih spi, ako-
ravno so ga svarili, da roparji to vedo in ga zalezujejo.

„Ti si v grehu in v nevarnosti v grehu umreti; danes
ti Bog gnado ponuja, da se ga znebiš, zakaj tega ne storiš?
Ali mar jutranjega dne čakajo, če ti je treba nevarno rano
obvezati? ali boš še le jutri na pomoč klical, če te divja
.zvir napade? Zakaj ravno tako ne delaš, če je greh ranil

— 221  —

tvojo dušo in te satan napade? Ali boš pozneje svoje slabe
navade laglje premagal, in bo mar tvoje serce manj oterp-
njeno? Bog nam je odpuščenje obljubil, če se odkrito-
serčno k Njemu povernemo; ni nam pa obljubil, da nas
hoče en dan, ali eno samo uro čakati, marveč nam žuga,
da nas hoče ob uri od tod poklicati, ko bodemo naj manj
pričakovali. In ko bi tudi za gotovo vedel, da boš jutri še
živel, ali mar tudi veš, da boš tako preobilno gnado imel.
da se boš zares spreobernil? Je li Bog dolžan čakati,
dokler se bode tebi zljubilo sprejeti gnado? Je li upati,
da bode Bog posebne gnade podelil tistemu, ki navadne
zametuje in je že toliko prilik zveličanja iz nespokornosti
zamudil? Odlašanje spreobernjenja je med vsemi zanjkami
hudičevimi naj nevarnejši; močno se varuje grešniku reči,
da naj se nikdar  ne spreoberne, zadovoljen je, če ga le
k odlašanju pokore pripravi. Kdor svoje spreobernjenje od-
klada za nekaj dni, odloži ga kmalo na mesce, na leta in
do smertne postelje.' 1  ')

2. Še bolj nespametno in nevarno pa je pokoro dolgo
odlašati;  nespamet raste s številom dui in trenutkov
odlašanja. Mnogo vnanjih in notranjih nevarnost ti vedno
žuga, iz kterih te more le Bog rešiti, ti pa si ga na¬
redil za neprijatla in ga z daljini odlašanjem spreobernjenja
le še bolj žališ. ,,Pa Bog je dober, praviš, in me je iz
vsili dosedanjih nevarnost nepoškodovanega rešil." Res,
toda on pač ni zavoljo tega tako dober, da bi bil ti vsled
tega čedalje slabeji in nespokornejši. Sicer pa odgovor in
jeza Božja rasteta; napak obračana prizanesljivost Božja
se umakne in morebiti te bode pravica Božja že v pervi
nevarnosti drugim v svarilo pokončala.

') Humbert, Resnice sv. vere. V Celovcu, 1859. Pogl. 2G,

— 222

„ Vsaki trenutek te lahko smert v grehu prehiti. Po
tem takem bi bilo boljši naj veti muke, naj huji bolezni
petdeset let terpeti, kakor eno samo četert ure v smertnem
grehu ostati. Petdeset let terpljenja bi ti potem preteklo:
bi pa Bog tisto četert ure, ko v smertnem grehu živiš,
svojo sodbo čez tebe sklenil, bi bila tvoja nesreča brez
konca. Dva trenutka znata tvojo večnost razločiti. O tem
trenutku se znaš k Bogu oberniti in vekomaj srečen biti,
o drugem trenutku tega morebiti ne boš več mogel, in če
te smert v stanu smertnega greha prehiti, si brez vse re¬
šitve zgubljen. Če vedno odlašaš razdrobiti grešne verige,
je le enega trenutka potreba, jih v večno žareče verige
premeniti. — Hudičevo je v grehu ostati, pravi sv. Ber¬
nard, in kteri vendarle v grehu ostanejo, zaslužijo z hudi¬
čem pogubljeni biti.“

Pač se tedaj ponavljajo besede Jezusa Kristusa : „Možje
Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga bodo
obsodili, ker so pokoro delali na oznanovanje Jonovo," a )
kristjani pa jo pri tako preobilnih gnadah odlašajo. Ako-
ravno je Jona oznanoval, da mesto Ninive ne bo zdaj, am¬
pak še le v 40 dneh pokončano, vendar niso rekli: Spre-
obernili se bomo, pa še le zadnje dni, ampak spreobernili
so se nemudoma; kristjani pa imajo v obilnosti naj večik
gnad, da bi se precej spreobernili, in še 40 minut odloga
jim ni obljubljenih, pa vendar v grehu ostanejo. Ako bi
tega ne bilo, bi bilo silo malo kristjanov pogubljenih. V
Augsburgu zlasti časte sveto Afro.  Njeni dedi so bili iz
cipernskega otoka tje prišli ter so med tamošnjimi neje-
verniki vpeljali nesramno češčenje boginje Venere. Afro so
od mladosti odločili za to nesramno službo. L. 304 pa je

*) Humbert, Besnice sv. vere, pogl. 24.
2 ) Mat. 12, 41.

— 223  -

pribežal sveti škof Narcis pred Dioklecijanovim preganja¬
njem iz Španjskega v Augsburg in je ostal pri Afri, kjer
je bilo očitno prenočišče in gostilnica. Pred jedjo se je
prekrižal ter je molil s svojim dijakonom Feliksom. Neje-
vernici se je to čudno zdelo. Vprašala je tedaj, kdo je, in
ko ji odgovori, da je katolišk škof, zbudila se je v njej
gnada in notranji klic k pokori in spreobernjenju. Padla
je pred škofom na kolena ter rekla: „0, jaz sem naj veči
grešnica! v celem tem mestu ni najti nesramnejši osebe
kakor sem jaz.“ Po noči je vidila, kako je škof molil in
ga je obsevala nebeška s viti oba. To je pripravilo tudi njeno
mater in njene tri dekle, da so slovo dale nečistemu živ¬
ljenju, se v sveti kerščauski veri dale podučiti in so sveti
kerst sprejele. Odslej so pobežno živele in so bile nedolgo
potem za sveto vero mučene, ter na nekem otoku memo
tekoče reke Like žive sežgane. Te nejevernice so se tedaj
precej na pcrvi klic gnade Božje spreobernile; kdo ve, bi
li bile še vdrugič klicane ali ne?

Izgovori, s kterimi nekteri odlašanje pokore opravi¬
čujejo, so ničevi in sami pregrešni. Ker je Bog prizanes¬
ljiv in s kaznovanjem čaka, ostanejo dalje v grehu, pa s
tem kazen le povišujejo. „Ako se ne spreobernete, bo on
svoj meč zasukal, govori sv. Duh; svoj lok je že napel
ter ga je pripravil. Smertne strele je nanj položil, svoje
puščice je ognjene naredil.“ ') Le vprašaj Kajna, vprašaj Ju¬
deža, vprašaj vse zaveržene, če Bog kazen za vselej od¬
loži? „Ne govori: Grešil sem in kaj žalega se mi je zgo¬
dilo V Naj viši je namreč poterpežljiv povračevavec. Ne
odlašaj se k Gospodu spreoberniti in ne odlašaj od dneva
do dneva; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času ma-

J ) Ps. 7, 13. 14.

— 224  —

ščevanja te bo razdjal.“ ') Nekteri grešijo in ostanejo v
grelni, ker mislijo, da greh še zmerom lahko obžalujejo,
kakor da bi bili pogodbo sklenili s peklom in bi bili za¬
gotovljeni, da bode smert toliko časa na nje čakala, dokler
se jim bo zljubilo, in kakor da bi po spreobernjenju tako
lahko segli kakor po kakšni obleki. Iv tem Bog govori:
„Zatorej poslušajte besedo Gospodovo, zasmehovavci; rekli
ste namreč: S smertjo smo zavezo storili in s peklom smo
pogodbo naredili. Če šiba kakor povodenj (nad druge ljudi)
pride, ne bo nad nas prišla. Zavoljo tega Gospod Bog to
govori: Vaša zveza s smertjo bo .overžena in vaša po¬
godba s peklom ne bo obstala; kadar šiba kakor povodenj
pride, vas bo pobila. Kadarkoli pride, vas bo pobrala; ker
zjutraj zgodaj bo prišla, po dnevi in po uoči.“ 2 ) Ti greš¬
niki hudiču prodajo sedanjost, ki jo samo imajo v lasti,
on pa jim obeta prihodnost, ktere pa on nima, in oni
verjamejo njegovi laži, da jih smert ne bo našla v grehu,
ampak spokorne in grehov očiščene. Kako nespametno je,
v zadevah dušnega zveličanja pri hudiču sveta iskati!

Je resnica, za ktero se ljudje malo zmenijo, ki bi
pa mogla vsakega grešnika pretresti in k naglemu spre¬
obernjenju pripraviti, namreč resnica, da je gnadam in
grehom mera odločena. V svoji modrosti, s ktero Bog svet
in posamezne ljudi vlada, je vsakemu človeku odločil mero
gnad, in če te zametuje, mu nobene več ne da; enako je
odločil mero grehov, in če je ta napolnjena, več ne čaka
na pokoro in spreobernjenje. Le Bogu samemu je znana
ta mera, ki je pri različnih ljudeh različna, pa primerna
njegovi pravici kakor tudi njegovemu usmiljenju. Tri nek-
terih je ta mera majhna; že s pervim grehom bila je na-

') Sirab. 5, 4. 8. 9. 2 ) Iz. 28, 14. 15. 18. 19.

polnjena pri angeljih in pri vsih tistih ljudeh, ki so bili
že po pervem grehu, pogubljeni; pri enihjeveči, pa nihče
ne more reči, sme li en sam smerten greh še storiti, ne
da bi bila ta mera prepolna. In če je prenapolnjena, se
razlije, človek umerje in mora iti pred sodnji stol Božji,
če tedaj grešnik pokoro odklada, vsaki dan zgubi mnogo
gnad in vabil k spreobernjenju, ker vsaki trenutek, v kte-
rem Bog poterpežljivo čaka na spreobernjenje grešnikovo,
je taka gnada; ako se ne spreoberne, bode mera milost
napolnjena, in če stori še kaj novih smertnih grehov, bode
ta mera nenadoma prepolna in on bo umeri! Ni ravno
treba, da bi bili ti novi grehi veči od prejšnjih, vsak smertni
greh, tudi naj navadnejši, zadostuje, da se ta mera napo¬
sled prenapolne, kakor pri kozarcu vode vsaka kaplja za¬
dostuje, da se naposled razlije. V to mero se pa prište¬
vajo tudi že odpuščeni grehi, se ve da ne v tem pomenu,
da bo grešnik za že odpuščene grehe v peklu vendar le
kaznovan, pač pa v tem pomenu, da umerje, ko je dolo¬
čeno število grehov storil. Saj se tudi v življenje člove¬
kovo prištevajo vsi dnevi, tudi tisti, ki jih je popolno zdrav
preživel. Misli si n. pr. človeka, kteremu je odločeno, da
ga bo Božja poterpežljivost stokrat milostno klicala in sto
smertnih grehov prenesla; ako bi bil ta človek v prejšnjih
letih že osemdeset grehov storil in osemdesetkrat od Boga
milostno klican k pokori, vsled česar se naposled spreo¬
berne in spokori; — kdaj bo mera njegovih grehov polna
kdaj bo konec milostnih vabil? Ako še dvajset smertnih
grehov stori, bo mera polna, in ako bode še dvajsetkrat
vabljen k spreobernjenju, bo teh vabil konec; ni tedaj
vnovič treba sto grehov in sto klicev, ker se vštevajo vsi
od kraja do konca. Ubogi grešnik, spreoberni se tedaj še
danes. Kakor se je babilonskemu kralju Baltazarju nena-

15

- 226  —

doma prikazala roka, ter smertno obsodbo zapisala na steno
z besedami: Soštet, tehtan, razdeljen — in je bil kralj še tisto
noč umorjen; J ) tako znajo tudi tebi vsaki trenutek reči:
Soštete so napačno obernjene gnade, tehtani so tvoji ve¬
liki grehi, in razdeljena bo po smerti tvoja duša od tvo¬
jega telesa. „Neumnež, to noč bodo tvojo dušo tirjali od
tebe.“ 2 )

Dva lahkomišljena mladenča sta šla nekdaj memo
neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. „Jože, reče eden
izmed njiju, pojdiva poslušat kaj ta-le čenča, morda bo kaj
smeha .* 1  Pridigar pa govori o potrebi se precej spreoberniti
in pokore ne odlašati. Povedal je tudi priliko: Jelen se
pase ob studencu, kar zasliši strel, vzdigne glavo in misli:
to je še daleč, ter se pase dalje. Pa sliši se drug strel,
veliko bližje; jelen vzdigne glavo in hoče zbežati, pa si
misli, trava je tako sočna, strel ne ravno blizo, in lahko
bode bežal nekoliko pozneje; toda tretji strel poči in jelen
leži smertno zadet na tleh. O ubogi grešnik, zakliče pri¬
digar, to je tvoja podoba! Koliko strelov si že slišal? Ali
mar ni tudi ta pridiga tak strel? Ko bi bila že predzadnji
strel? Pa ne boj se, spreoberni se še danes, precej sedaj,
ker pervi strel utegne biti že zadnji in te ubiti! — Mla¬
denča gresta iz cerkve, Jožef jako ginjen reče: „Z Bogom,
Edvard, jaz grem k spovedi in hočem še danes svoje živ¬
ljenje poboljšati, pri sercu mi je, kakor da bi bila ta pri¬
diga zame res predzadnji strel, in zadnji naj me več ne
najde v grehu.** Edvard se mu posmehuje, ga graja, prime
za roko ter vleče seboj, da uni naposled reče: „Danes,
Edvard, grem še s teboj, pa jutri, jutri se bom gotovo spre-
obernil.** Šla sta in celi dan imela pregrešen dir in daj;

\) Dan. 5, 25—31. 2 ) Luk. 12, 20.

— 227 —

pozno zvečer se verneta domu. Kar poči strel in Jožef se
mertev zverne na tla, nekdo ga je po zmoti imel za svo¬
jega sovražnika ter ga je ustrelil! Una pridiga je bila za
Jožefa res predzadnji strel, in gorje mu, da ga je tudi
zadnji strel zadel v grebu! Edvard je jokaje padel na tla
poleg trupla ubozega Jožefa, kterega je bil odvernil od
pokore in ki ga je v smertnem grehu zadela smert; pa
zanj je bil ta strel predzadnji, precej se je spreobernil in
zadnji strel ga je našel v gnadi Božji.

3. Naj veči pa je nespamet in nevarnost,
ako se pokora odlaša na smertno posteljo.  Res
je, da mnogi, ki vedno v grehu žive, nazadnje mirno in
prevideni s svetimi zakramenti umerjejo; in ljudje se ve¬
sele nad tako dobro smertjo tega grešnika in žele, da bi
tudi tako mirno in z vsemi svetimi zakramenti prevideni
umerli, kakor on. Pa zapomnite si! po pregrešnem živ¬
ljenji mirno umreti, ne, tega si ne želimo; to je silno ne¬
varna reč. Ker mirno  umreti se še ne pravi srečno
umreti, in svete zakramente prejeti se še ne pravi gnado
Božjo zadobiti. Uni mir pri smerti lahko iz vse drugih
vzrokov izvira, kakor iz dobre priprave. Včasih izvira ta
mir iz zadolžene nevednosti o zadevah zveličanja in o tem,
kar se za srečno smert tirja; včasih iz oslepljenja glede
strašnega notranjega stanu, ker svoje življenje sodijo po
pravilih spačenega sveta, pa Božjemu sodniku v roke pri¬
dejo, ki jih bo sodil po svojih svetih zapovedih; včasih je
termasta malomarnost, ki se za greh ali spreobernjenje
ne zmeni in tako lahkomišljeno gre v smert, kakor volič
v mesnico; velikokrat je oslabljenj e vseh dušnih moči vsled
bolezni tako, da umirajoči komaj ve, kaj se godi, ko se
mu dele sveti zakramenti; pogostoma je to zvijača hudob¬
nega duha, ki grešnika na smertni postelji več ne straši,,

15*

— 228  —

ker ga ima že brez tega v svoji oblasti, da mu vsled pra¬
vega spreobernjenja zopet ne uide; dostikrat, in v zadnjem
času večkrat kakor nekdaj, in v prihodnje morebiti naj
večkrat je pa temu krivo pomanjkanje vere, pri kterem je
spreobernjenje čisto nemogoče. — Veliko bolj gotovo znamnje
kakor prejemanje svetih zakramentov in mir umirajočih je
prejšnje kerščansko življenje; če je.bilo pa življenje slabo,
kako bode smert naenkrat dobra?

K dobri smerti je potrebna dobra priprava. Daljna
priprava je vse kerščansko življenje, ktero pa grešnik po¬
polnoma opusti, ker pregrešno živi; bližnja priprava pa je
priprava v bolezni. Bode pa pač tudi čas za to imel ? Mnogi
ljudje umerjejo nenadoma brez bolezni; nekteri padejo v
nezavednost in potem več k zavesti ne pridejo. Pa ko bi
tudi čas imel, kdaj in kako se pripravlja? Ne v začetku
bolezni, ker še ne misli, da je nevarna; tudi ne, kadar
bolezen hujši prihaja, ker ne on, ne drugi ne mislijo, da
bi utegnil umreti, in vso skerb obračajo na ozdravljenje
telesa; tisti pa, ki nevarnost poznajo, mu tega večkrat ne
povedo, ker je to za grešnika jako grenko poročilo. Ako
se tedaj kaj pripravlja, godi se to v zadnjem času, ko ga
stiskajo bolečine telesne in dušne in skerbi za se in za
druge, ga prevzema strah, trud in oslabljenje. Bo li v tem
kratkem času pač mogoče dobro doveršiti to za čas in za
večnost naj bolj važno in potrebno opravilo, ki je silno
težko, ker ga je vedno zenemarjal, ker ga je tedaj čisto
nevajen, in ker ima prav malo časa ga doveršiti? Ali mar
kdo umirajočemu odvetniku izroči svojo pravdo, od ktere
je odvisno vse njegovo premoženje in njegova prostost?
Zakaj hočeš tedaj ravno naj važnejši pravdo med tvojo
vestjo in med Bogom odložiti na naj težavnejši trenutek
v smertni uri? Ali boš tedaj res dobro voljo imel, ali pa

— 229  —

sam sebi lagal, da imaš dobro voljo? Neki mož je jako
pregrešno živel, pa postal je star, bolan in smert se je
približevala; duhoven ga je na nevarnost opomnil: „Res
je, pravi bolnik, veliko in hudo sem grešil, treha se bo
spovedati, pridite jutri"! Duhoven pride. „Oh, ravno danes
me tako zelo glava boli, da svojih misli ne morem zbrati
pridite jutri"! Duhoven zopet pride. „Nikdar se nisem prav
spovedal, reče bolnik, sedaj moram vendar spoved prav
opraviti, danes bom vest izpraševal, pridite jutri." Še tisti
dan bil je duhovnik nenadoma poklican, našel je bolnika
sicer še pri življenji, ali vidil je pri njem očitne znamnja
obupnosti, v kteri je umeri. — Pač je mogoče, da se kdo
po dolgem pregrešnem življenji na smertni postelji spre-
oberne, pa mogoče je le po posebnem čudežu usmiljenja
Božjega; tega čudeža pa Bog nikomur ni dolžan, najmanj
pa tistim, ki so vse prejšnje vabila k spreobernjenju za¬
ničevali. Kakoršno življenje, takošna smert, to se poterjuje
tisuč- in tisučkrat, preden se enkrat prigodi, da kdo dobro
umerje, ki je slabo živel. To tirja tudi Božja pravica, in
celo usmiljenje Božje samo, da bi to velike množice ne
premotilo in je ne zapeljalo, pokoro na smertno posteljo
odlašati, ker Bog nekterim v zadnjih trenutkih daje gnado
spreobernjenja. Zgled desnega razbojnika nikakor sim ne
spada. On je bil otrok tolovajev, je med tolovaji zrastel
ko nejevernik, ki nikdar ni nič pravega slišal o Bogu in gnadi
pa o vabilih k pokori. Ko je pa na križu v svojem sercu
začul klic gnade Božje, se je nemudoma spreobernil, in ni
zgled vedno in vedno odlašane, ampak marveč nagle in
vsled pervega klica gnade Božje izveršene pokore.

Angleški veliki kancelar Tomaž Mor pripoveduje o
nekem razuzdanem mladenču, kterega so dobri prijatli
večkrat svarili, da naj se spreoherne in začne kerščansko

— 230 —

živeti. On pa je odgovarjal: „Gotovo se hočem spreober-
niti, pa sedaj še ne; prav za prav je na smertni postelji
še dovolj zgodaj za to; ker skoraj gotovo smert ne pride
nenadoma, ampak le počasi po dolgi bolezni; in če bi tudi
nenadoma prišla, bom vendar imel še toliko časa, da bo¬
dem k Gospodu zdihnil štiri besedice. „Gospod, spomni
se me“! je rekel desni razbojnik in je umeri srečne smerti,
in ravno tako mislim tudi jaz storiti.*' Je li ta mladeneč
iz nespameti tako govoril, ali iz prederznosti, tega ne
vem, pač pa kakošen konec da je to imelo. Ni namreč
umeri še le po dolgi bolezni, ampak nenadoma, in je res
imel čas izgovoriti štiri besedice, ter jih je tudi izgovoril,
pa ktere? Nekega dne jezdi čez most preko reke Temze,
kar se konj tako hudo splaši, da ga ni mogel več vkrotiti,
ampak ga je konj treščil čez deržaje v vodo. Padši je pač
izgovoril štiri besedice, pa ne v popolnem kesanji besedic
razbojnikovih: „Gospod, spomni se mene -1 ! ampak besede,
s kterimi se je serdil nad konjem: „Hudič naj ga vzame!“
in s temi besedami se je potopil v valovih. Zato ljubez-
njivo in primerno svari sv. Duh: „Nikar se ne motite,
Bog se ne pusti zasmehovati. Zakaj kar človek seje, to
bo tudi žel.“ J )

Poslušajmo še besede nekega izverstnega misijonarja
o tej reči: „Ali spoznaš koliki nevarnosti se izpostaviš, če
svoje spreobernjenje na čas bolezni odlagaš? Ali se boš
tačas spreoberniti mogel? In ko bi se mogel, boš to tudi
storil? Bolezen ti morebiti ne bo pustila ne moči ne časa
k temu opravilu. Merzlična vročica in slabost boste tvo¬
jega duha toliko omamile, da ti ne bo skoraj več mogoče
svoje vesti očistiti, Bog daj, da bi si tudi ti ne skusil, kar

Gal. 6, 7. 8.

— 231

je toliko drugih že skusilo. Nekega bolnika so opominjali
Božje čednosti ali pobožne dejanja obuditi: „Jaz ne mo¬
rem,“ jim je odgovoril, moj duh je k temu preslab; ko bi
bil s pripravo na smert do zdaj čakal, bi mi bilo nad
mojim dušnim zveličanjem pač obupati.“ — Neki ves po¬
božen redovnik, ko je bil po dolgi bolezni ozdravel, je
rekel: „Ko so si prizadevali mi od Božjih reči govoriti, je
bil moj duh tako slab, da sem le zmešane besede slišal,
njih pomena pa nisem umel.“ — Se je pa pobožnim tako
godilo, kakošna bo še le s teboj ? Misliš, da ti bo o tisti uri
lahkeje in boljše, tebi, ki si tako dolgo v pregrehi in po¬
svetnem razmišljenji živel? Dolga privada ti bo skoraj ne¬
mogoče storila, se v svoje znotranje oberniti. Če pa brez
ljubezni Božje umerješ, in se smertnemu grehu nisi odpo¬
vedal, ne moreš pogubljenju več ubežati. Ali misliš, da
se boš v bolezni v četertinki ure naučil, kako bi Boga
čez vse ljubil, svoje serce od greha in stvari odtergal,
svojo obloženo vest v red spravil ? K temu je potreba delj
časa in resnobnega premišljevanja; boš pa vse to pač sto¬
riti mogel? — K temu je potreba, da svoje serce in svoje
misli spreoberneš; — se pa serce in misli človekove tako
hitro in lahko spreobernejo? Še zdaj o zdravih dneh bi
ti to veliko truda prizadejalo, in ti misliš, da boš to v
bolezni kar hitro storiti mogel? Izmed vseh vednost je
nar težji vednost: srečno umreti. Kako se hočeš pa ti
te velike vednosti še le tačas učiti, ko se ne bodeš ni¬
česar več učiti mogel? Oh, kam si vendar svojo pamet
spravil? — Ko bi se hotel pisanja, ali risanja naučiti, ali
bi to do smertne bolezni odlašal? Zakaj pa s pripravo za
sveto smert tako dolgo čakaš? In vendar, koliko težji je,
ko spokornik ali svetnik umreti, kakor pa pisar ali kak
umetnik postati! če zmirom v pregrehi živiš, in misliš,

- 232  —

da se boš o sinerti spreobernil in ko svetnik umeri; če
zmirom v lenobi in pozabljivosti Božji živiš, in misliš, da
boš v sveti gorečnosti umeri, si tistemu bedaku podoben,
ki je naenkrat botel jezik govoriti, kterega se ni nikoli
učil. Oh, kako pozno je, če se hočeš še le tačaš učiti
prav živeti, kdar bi imel že umreti! Kako težko je tačas
kakor svetnik misliti, kdor je popred zmirom kot grešnik
mislil! O kako pozno je še le začeti, kadar je treba
končati!

Mogoče je, da bi se potem res s pomočjo posebne
gnade še spreobernil; pa kako bi mogel to gnado upati,
posebno če v pregrehah živeti ne nehaš! In ko bi tudi
gnado in čas imel se v bolezni spokoriti, — boš to tudi
hotel? Bo ta volja tudi resnična? Ne bo le prazna, le
vmišljena volja, ki tvojega serca ne spreoberne? Večkrat
zaporedoma je bil kralj Faraon od Boga strahovan in vsa¬
kokrat je obljubil storiti, kar je Bog od njega tirjal; pa kakor
hitro strahovavke — šibe vsegamogočnega Boga ni več
občutil, je že tudi na svoje obljube pozabil. Ravno to sto¬
rijo večidel vsi tisti, ki svoje spreobernjenje do konca ob¬
kladajo. Spoved sicer opravijo in delajo obljube, kterih
bi pa ne storili, ko bi v smertni nevarnosti ne bili; bližnja
smert jih s svojo grozo straši, — so pa tudi spreobernjeni ?
Velika neumnost bi bila, ko bi se hotel kdo v ladiji od¬
peljati, pa bi ugodni veter zamudil in viharja čakal; to¬
liko veči neumnost pa bi bila, pravi sv. Evharij, na naj
nevarnejši trenutek svojega življenja čakati, da bi si zago¬
tovil svoje zveličanje. — Povej mi, ali v resnici modro
ravna tisti, ki svoje večno zveličanje na nektere sklepe
stavi, da hoče svoje življenje poboljšati tačas, ko je že pri
kraji? Premisli to resnobo; prevdari vse tako, da se v

— 233 —

dejanje spremeni. Te enkrat hudobija preraste, potem bo
pač prepozno se po zdravilih zoper njo ozirati. 11  ')

Iz vsega tega tedaj izhajate dve resnici:

Pervič, Božje usmiljenje ti je zagotov¬
ljeno, če se sedaj spreoberneš.  Psalm 135 šteje
le 26 verstic, in vendar Bog v njem 27krat zagotavlja, da
njegovo usmiljenje terpi na veke. Ali more Bog to še
krepkeje povdarjati?

Ako ti tvoja vest očita, da si Božje zapovedi veliko
večkrat prelomljeval kakor spolnoval, to vendar Božjega
usmiljenja ne bo zaderževalo, ako se le sedaj spreoberneš,
ker Gospod je mnogokrat ponavljal, da tisočkrat raji od¬
pušča in plačuje kakor pa kaznuje. 2 ) In če ti vest očita,
da bi bil mogel po pravici že zdavnej pogubljen biti, če
se ti dozdeva, da je čas usmiljenja že potekel in da si že
pogubljen, to vendar Božjega usmiljenja ne bo zaderževalo,
ako se le sedaj spreoberneš. Ker Bog prisega sam pri
sebi: „Če pa rečem hudobnemu: Umeri boš, umeri (večne
smerti); in pokoro dela za svoj greh ter prav in pravično
ravna, bo gotovo živel, in ne bo umeri. Vsi njegovi grehi,
s kterimi se je bil pregrešil, mu ne bodo prišteti; ker je
prav in pravično delal, bo živel, živel.“ 3 ) In če ti vest
očita, da je tvoja obsodba morda že sklenjena, to Božjega
usmiljenja ne bo zaderževalo, ako se le precej sedaj spre¬
oberneš; tudi Ninivljanom je bila sodba že odločena in
napovedana, pa vendar je mesto doseglo usmiljenje, ko se
je spokorilo. 4 ) In če ti vest očita, da si Kristusovo kri
vse žive dni oskrunjeval in z nogami teptal, da si Kri¬
stusa večkrat križal in si z njegovo kervjo ves poškropljen,

! ) Humbert, Resnice sv. vere, pogl. 25.

*)  II. Moja. 20, 5. 6. in V. Mojz. 5, 10. 3 ) Eceh. 33,

14 — 16. 4 ) Jona, tudi II. Mojz. 32, 10. in V. Mojz. 9,14.

- 234 —

tudi to Božjega usmiljenja ne bo zaderževalo, ako se le
nemudoma spreoberneš, ker tako-le govori Gospod: „Ako
bi bili vaši grehi (rudeči) kakor škerlat, bodo beli kakor
sneg; in ako bi bili rudeči kakor bager, bodo beli kakor
volna.“ ’)

Če se ti pa dozdeva, da je tvoja dušna bolezen tako
stara, huda, vkoreninjena in terdovratna, da tvoja duša ne
more nikdar več ozdraveti, tega nikar ne verjemi! Še
danes se lahko ozdravi, ako se le precej sedaj spreoberneš.
Kristus sam je vsegamogočni zdravnik, njegova kri pa je
nebeško zdravilo, in Gospod zagotavlja: „Zdravi ne potre¬
bujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem prišel klicat pra¬
vičnih, ampak grešnike k pokori. “' 2 )  In če se ti dozdeva,
da si Božjega Odrešenika tolikokrat križal, da nebes nisi
več vreden, in da Gospod nikdar več s teboj prijazen biti
ne more, tega ne verjemi. Kakor v bolnišnico naj bolj
betežne nar raji sprejemajo in kakor zdravnik nevarnejše
bolnemu narprej postreže, tako tudi Kristus naj večim
grešnikom z nar veči radodarnostjo skazuje svoje usmi¬
ljenje, ako se le precej spreobernejo. Ali morda misliš,
da je Gospod zato zavoljo tebe človek postal, da bi ti ne
odpustil?  in da te je zato ko dobri Pastir 33 let iskal,
da bi te ne našel,  ko se mu vendar nočeš več skrivati?
in da je zato na križu svojo kri, v presvetem zakramentu
pa samega sebe daroval, da bi te ne odkupil?  če bi
nam ne hotel odpustiti, bi za nas ne bil nič storil, kakor
za padle angelje ni nič storil, ker jim ni sklenil odpustiti.
— Če ti pa ni še dovolj doseči odpuščenja, če hočeš
razun tega tudi še postati velik svetnik, je to tem bolje,
in prejel boš preobilnih gnad. Magdalena je bila velika

’) Iz. 1, 18. 2 ) Luk. 5, 3-1. 32.

— 235  -

grešniea — bila je vsem v očitno pohujšanje; ko se je pa
spreobernila, ji je Bog odpustil ter ji razun tega podelil
še tako obilnih gnad, da je postala ena naj večih svetnic,
in da se v litanijah med svetnicami naj perva imenuje. O
sladki Jezus! ko smo bili še tvoji sovražniki, si nas ljubil
in odrešil; ko smo te potem neprenehoma križali in za
odpuščenje nismo marali, si nam prizanašal in nas k spre-
obernjenju klical; ali bi pač mogli zdaj nad tem dvomiti,
ko hočemo tvoj klic poslušati in se spreoberniti! — Od¬
puščenje ti je tedaj zagotovljeno, o grešnik, če se sedaj
spreoberneš.

Drugič, se pa res tudi moraš sedaj spre¬
oberniti, če hočeš za gotovo doseči odpu¬
ščenje;  če misliš to pozneje storiti, je odpuščenje nego¬
tovo in bo z vsakim poznejšim dnevom še bolj dvomljivo.

Večkrat seje prigodilo, da so se velike trume vojakov
ali pa celi narodi sperli zoper postavnega kneza ter so s tem
smert zaslužili. Včasih o takih prilikah okličejo pomilo-
ščenje ali splošno odpuščenje, to se pravi, knez naznani,
da je kazen vsem odpuščena, ki se precej zopet povernejo
k prejšnji pokorščini; kdor pa tega ne stori, tistega bodo
ustrelili, kjer koli ga v roke dobe. Glej, Bog ti sedaj po¬
nuja tako splošno pomiloščenje, in vsak grešnik gotovo
zadobi odpuščenje, ako se sedaj spreoberne. Kdor pa hoče
poznejšega splošnega pomiloščenja čakati, bo morda med
tem že umeri in pogubljen. Ali morda misliš, da moreš
Gospodu ubežati in da te nikdar ne bo zasačil? Pojdi
doli ter vprašaj pogubljene in odgovorili ti bodo: Mi smo
se hotli spreoberniti, pa še le pozneje; pa ko smo nar
manj pričakovali, je prišla smert ter nas je našla v grehu!
— Ali misliš, da si še premlad, in se boš spreobernil, ko
boš bolj star postal? Ali jih mar nisi veliko poznal, ki

- 236

so bili mlajši ko si ti, pa so vendar le umerli? Ako so
se tudi ti hotli še le tedaj spreoberniti, ko bi bili nekoliko
stareji, potem so že zdavnej pogubljeni in se nikdar več
ne bodo spreobernili. — Ali morda misliš, da se boš po¬
zneje ložej spreobernil? Ko bi le tudi res bilo! Pa čem
dalje grehe doprinašaš, tem slabeji si ti in tvoja volja,
tem manjimočima gnada Božja, tem hujši pa je navada,
grešno breme in moč hudobnega duha. Pretežko ti je
sedaj 50 funtov polagoma nesti čez hrib, in vendar si do-
mišljuješ, da boš pozneje s 50 centi z enim skokom spod
hriba na vrh prišel. To je nemogoče! Mogoče bi bilo le
vsled posebnega čudeža gnaae Božje; pomisli pa, boš li
tudi vreden takega čudeža, ako neprenehoma žališ Božje
usmiljenje? — Toda vprašajmo Boga samega, je li gotovo,
da ti bo pozneje dal drugo splošno pomiloščenje, in bode
li pozneje bolj lahko se spreoberniti kakor sedaj? In sv.
Duh odgovarja: „Iščite Gospoda, ko se lahko najde, kličite
ga, ko je blizo.“ M „Danes, ko njegov glas slišite, nikar
ne zakerknite svojega serca, kakor vaši očetje, kterim sem
prisegel v svoji jezi: Nikoli ne pojdejo v moj pokoj.“ 4 )
V svetem pismu je mnogo stavkov, v kterih Bog usmi¬
ljenje obeta tistim, ki se precej spreobernejo, nobenega
pa ni, ki bi nam zagotavljal en sam trenutek, v kterem
bi se smelo spreobernjenje varno odlašati. V svetem
pismu stoji marveč strašno žuganje za vse tiste, ki vabil
k pokori ne poslušajo; Bog namreč govori: „Ker sem vas
klical, pa ste se branili, ker ste ves moj svet zaničevali,
in moje svarjenje zanemarjali: se bom tudi jaz k vaši po¬
gubi smejal, in posmehoval, kadar vas zadene, česar se
bojite, kadar nadloga pridere, in poguba kakor vihar pri-
verši, ka dar stiska in težava nad vas pride.“ 3 )

'J li.  55, 6. 2 ) Ps. 94, 8-11. 3 ) Preg. 1, 24—27.

— 237  —

Zakaj pač Gospod tako strašno žuga? Iz ljubezni do
nas, da bi nas namreč s tem žuganjem k pokori priganjal
in bi mu ne bilo treba to žuganje tudi izpolniti. Zato se
spokorni vernimo k svojemu nebeškemu Zveličarju!

B. Neizmerna ljubezen in usmiljenje Jezusa Kristusa vabi
grešnika k spreobernjenju in mu v to potrebno gnado kupi.

Ker je bilo Izraelsko ljudstvo mnogo in hudo grešilo,
pa se za opominovanje Božje k pokori ni zmenilo, je Bog
naposled pripustil, da je bilo v babilonsko sužnost odpe¬
ljano. Pa precej mu je sporočil besede polne očetovske
tolažbe in ginljive ljubezni, ktere je sam po preroku Jere¬
miju govoril: „V Babilonu vas bom (milostljivo) obiskal..
Jaz (sam) namreč vem sklepe, ki jih imam v misli za¬
voljo vas, sklepe za mir in ne za nadloge! . . In kli¬
cali me boste in pojdete, in molili me boste in jaz
vas bom uslišal. Iskali me boste, in najdi i, če me boste
iskali iz vsega svojega serca.“ ') Te besede se po volji
Gospodovi v sveti cerkvi večkrat v letu ponavljajo, 2 ) da
bi nas Gospod tolažil in k pokori priganjal v tej solzni
dolini, kamor smo bili zavoljo svojih grehov pahneni iz
raja, svoje prave domačije. Vedno se nad nami spolnujejo
druge besede sv. Duha: ,,Ne boš se ne jokaje jokalo (ljud¬
stvo); usmiljeni se te bo usmilil; berš ko bo glas tvojega
vpitja slišal, ti bo odgovoril. In tvoje ušesa bodo slišale
besedo njega, ki bo za herbtom opominjal: To je (prava)
pot, po nji hodite in ne ognite se ne na desno, ne na
levo.“ 3 ) Oh, da nas mora Gospod za herbtom opomi¬
njati!  Toda z grehom smo mu žalibog herbet obernili,
pa namesto da bi nam tudi on obernil herbet in svoje

*) Jer. 29, 10 —13. 2 ) 23. im naslednje nedelje poBiukoštih

pri začetku sv. maše. 3 ) Iz. 30, 19 — 21.

— 238 —

kazni za nami poslal, gre sam milostljivo za nami, in ker
smo se bili še dalje od njega odmaknili, nas je Božji Od¬
rešenik milostno skoz 33 let klical, ter je kot dobri Pastir
za nami bodil ter se ni vstrašil nobenega truda in nobe¬
nega ternja, ampak je mislil le na našo rešitev. In Gospod
je našo spravo z Božjo pravico tako vravnal, da ne dose¬
žemo samo enkrat odpuščenja in pravice do nebes, ampak
jo tolikokrat vnovič zadobimo, kolikorkrat jo zgubimo, pa
se zopet s pravim spreobernjenjem k Bogu povernemo. In
res bi jih bilo le malo rešenih, če bi se moglo odpuščenje
le enkrat zadobiti. Kje je bil kdaj kak vladar, ki bi bil
dvakrat ali celo trikrat kakemu človeku odpustil njegove
hudobije? Ni ga tudi očeta, ki bi svojemu sinu njegove
vedno in vedno ponovljene razžaljenja odpustil.

Še dalje pa je segala ljubezen Gospodova v tem, da
moremo tako lahko  najti in zadobiti zaklad njegovega
usmiljenja. Kobitirjal očitno osramotenje pred celo deželo
in naj hujši spokorne dela, preden bi nam blagovolil podeliti
odpuščenje, bi bila to vendar neizmerna gnada, ker je
grešnik zaslužil večno terpljenje, ne pa odpuščenja. Pa
Gospodu je dovolj, da imamo nad grehom pravi čeznatorni
kes in resnično voljo se nemudoma poboljšati, in to nas
pripravne stori za zakrament svete pokore, v kterem se
nam podeli zasluženje Jezusa Kristusa, in sicer tako po¬
polnoma, kakor da bi bilo samo za nas same odločeno.
Vsled tega vsaki grešnik lahko zadobi odpuščenje, veliko
laglje kakor v starem zakonu, ko zakramenta svete pokore
niso imeli, in so le tisti grešniki zadobljevali odpuščenje,
ki so imeli popolnoma kes ali ljubezen do Boga.

Tolikanj težji pa je bilo Gospodu samemu, nam ta
odrešilni zaklad pridobiti. Neizmerna gnada je bila, da nas
je po svoji podobi vstvaril, in za svoje otroke sprejel ter

— 239 —

za nebesa odločil; pa to mu ni prizadejalo nobenega truda,
nobenih bolečin, ampak je le zbudilo čut njegove očetovske
ljubezni. Da nas je pa iz greha zopet izvlekel in odrešil,
stalo ga je neizmerno veliko naj bridkejšega terpljenja,
naj hujših bolečin in neizrečenih pokoritev. Silno težko je
že bilo neizmerno grešno breme celega sveta nase vzeti
in Božji pravici zanj zadostiti. Pomisli le, koliko razno¬
terih grehov in hudobij je bilo že storjenih od pervega
greha do včlovečenja Kristusovega, in koliko jih bo še
storjenih od tadaj do konca sveta. In vse to je bilo ne¬
beškemu Odrešeniku pred oči postavljeno in naloženo, da
bi s to grešno butaro stopil pred Božjo pravico in za njo
zadostil, kakor da bi bil vse te grehe sam storil. Misli si
naj nežnejšega človeka, kteremu se naj manjši nesnažnost
silno studi; in ta človek bi mogel na nago obleči obleko,
v kteri je nekdo za černo kugo umeri in že na pol segnjil,
polno gnoja, smradu červov in gnjilobe — ali bi preveli¬
kega studa in strahu ne skopernel? Tudi Jezus je popol¬
noma poznal grešno gnjusobo celege sveta, in vendar je
sklenil jo kakor obleko na se dejati in 33 let v njej živeti,
terpeti in umreti. V tej ostudni obleki se je pred Božjo
pravico postavil, se ponižal ter obljubil ji s svojim življe¬
njem in terpljenjem popolnoma zadostiti. — Kako neskončno
težko pa je bilo prevzeti vse terpljenje, vse bolečine, ktere
si je grozovitost ljudi in hudobija peklenskega duha iz¬
misliti mogla? Nam se terpljenje, ki je še daleč od nas,
se ve da ne zdi tako hudo, ker ga zavoljo daljave prav
ne spoznamo. Gospodu pa je stalo vse terpljenje njego¬
vega celega življenja že pri njegovem včlovečenju tako jasno
in živo pred očmi, kakor na Oljski gori, kjer je same
groze vsled tega kervavi pot potil, in kakor takrat, ko je
raznotere muke resnično terpel. — In kako silno težko je

— 240  —

bilo zanj tudi vse, kar je vse svoje življenje delal, terpel
in prenašal, da bi nam odpuščenje zadobil in to odpu¬
ščenje kolikor mogoče polajšal! Kako neskončna milost in
ljubezen bi bila, ko bi nam bil odpuščenje zadobil samo
s priprošnjo brez kakega terpljenja! Pa odkupil ga je z
neskončno ceno, in med tem ko mu Božja pravica neiz¬
mernih dolgov, ktere je za nas prevzel, ni prav nič zbri¬
sala, je pa on nam zbrisal vse. Od tod tedaj ta dvojni
čudež: Kristus naj ljubeznjivši Sin Božji, neskončno sveti,
nad kterem ima nebeški Oče vse svoje dopadajenje, se iz¬
roči rabeljnom in zapuščen umerje na križu! Nas pa, raz-
žaljivce Božje in morivce Božjega Sina, usmiljeni Bog tako
ljubeznjivo sprejme in povzdigne k časti otrok Božjih. V
neskončni ljubezni namreč je bil nebeški Oče sklenil in
Božji Odrešenik dopolnil, da je naše grehe nase vzel in
se za nje pokoril, nam pa podelil svoje zasluženje in svoje
pravice. Kar je težkega in težavnega, ko hočemo zadobiti
odpuščenje svojih grehov, je Gospod opravil, kar je pa
lahkega, je nam prepustil, da opravimo, namreč spreober-
njenje serca, k čemur nam pa še daje svojo pomagajočo
gnado.

Premišljujmo sedaj Božjega Odrešenika, kako nas k
spreobernjenju vabi s strahom in ljubeznijo, kako milost¬
ljivo grešnike sprejema ter jim odpušča, in kako naj hujši
bolečine terpi, da nam zadobi zaklad odrešenja.

1. Gospod priganja k pokori s strahom.

Enkrat so Gospodu neki ljudje pripovedovali, da je
Pilat pomoril nekaj Galilejcev, in sodili so, da so bili to
gotovo veliki grešniki, ker je Bog tako nesrečo pripustil.
Gospod pa je odgovoril: „Povem vam, da ne; ampak če

— 241  —

se ne spokorite, boste vsi ravno tako poginili." Potem jim
je povedal podobno priliko: ,,Ali unih osemnajst, na ktere
je siloamski stolp padel, in jih je pobil, menite li, da so
oni krivičniši bili, kakor vsi ljudje, kteri v Jeruzalemu
prebivajo? Povem vam, da ne; ampak če se ne spokorite,
boste vi ravno tako poginili." ') Med poslušavci so bili
pa tudi učenci in aposteljni in še mnogi drugi, ki niso bili
veliki grešniki. In od vseh Gospod tirja pokoro, koliko
bolj jo tedaj tirja od tistih, ki jim veliki grehi vest težijo.

Gospod potem grešnika popisuje v podobi nerodo¬
vitnega figovega drevesa,  in  nam o raznih časih
svojega triletnega podučevanja njegovo zgodovino v raznih
oddelkih pred oči stavlja. Najpred žuga  drevesu, ker no¬
benega sadu ne obrodi; pripoveduje namreč: ,,Nekdo je
imel figovo drevo zasajeno v svojem vinogradu, in je prišel
sadu na njem iskat, in ga ni našel. Piekel je pa gorniku:
Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem figovem
drevesu, in ga ne najdem; posekaj ga tedaj, čemu še pro¬
stor jemlje? On pa je odgovoril in mu rekel: Gospod še
to leto ga pusti, da ga okopljem in mu pognojim, če kje
sad obrodi; če pa ne, ga boš potlej posekal." 2 ) To drevo
je podoba človeka, ki ne obrodi ne [sadu kerščanskega
življenja, ne pokore, dasiravno stoji na naj rodovitnejši
zemlji, v svetem vinogradu Cerkve Božje. Le samo perje
ima, figovo perje, s kterim svoje grehe pred svojimi last¬
nimi očmi pokriva. Gospod tedaj sklene, da naj v grehu
umerje, da k spreobernjenju odločenega časa ne bo vedno
obračal v nove grehe. Pa gornik (vertnar), t. j. sveta Cerkev,
angelj varil, kerstni patron, Marija sama, zanj prosijo, in
si na vso moč prizadevajo, da bi ga k spreobernjenju pri«

') Luk. 13, 1—5. -)  Luk. 13, G 9.

IG

- 242  -

pravili. — Ali je bil Gospod omenjenemu drevesu priza¬
nesel, in je drevo sad obrodilo ? Sv. evangelij nam na ome¬
njenem mestu tega ne pove. Pa pozneje, cvetno nedeljo,
Gospod to priliko zopet omenja in sicer pod podobo mesta
Jeruzalemskega. Iz nje je razvidno, da mu je bil naprošeni
obrok dovolil, da je pa čas prizanesljivosti zopet zastonj
potekel, kar je Gospoda tako bolelo, da se je nad njegovim
poginom zjokal:  ,.Ko se je približal (Jeruzalemu) in je
mesto ugledal, se je zjokal nad njim, rekoč: Da bi bilo
spoznalo tudi ti in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir!
Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Ker prišli bodo dnevi
nad te, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, in te
bodo oblegli in stiskali od vseh strani, . . zato ko niso
spoznalo časa svojega obiskanja!“ l ) Ubogi grešnik! Gospod
vidi, da je čas prizanesljivosti potekel razun enega sa¬
mega dneva; ta ti je k spreobernjenju še puščen; Gospod
te tako zelo ljubi, da se zavoljo tvoje nevarnosti trese in
se že zdaj joka, ker vidi, da te bo Božja pravica potem
nemudoma pokončala. Da bi tedaj saj danes, poslednji dan
milosti, spoznal, kako si se zoper Gospoda pregrešil, kaj
je Gospod iz ljubezni do tebe za tvojo rešitev že storil,
in kako ti večno terpljenje žuga, če se precej ne spreo-
berneš! — Pa nesrečni grešnik se je tudi za te solze Go¬
spodove tako malo zmenil, kakor za njegovo prejšnje žu-
ganje. Zato gre Božja pravica svojo pot. Že drugi dan, v
pondeljek, Gospod zopet stopi pred nespokornega grešnika
in sicer vnovič v priliki figovega drevesa, ktero je pa sedaj
preklel. Pisano je namreč: „In drugi dan, ko so šli iz Be-
tanije, je bil lačen. In ko je od daleč figovo drevo vidil,
ktero je imelo perje, je šel, ako bi morebiti kaj na njem

’) Luk. 19, 41-44.

- 243

našel,... pa ni nič druzega našel kakor perje... In Jezus
je spregovoril in mu rekel: Na vekomaj naj nihče nikoli
več sadu s tebe ne je! In njegovi učenci so slišali. . . In
ko so zjutraj (druzega dne) memo šli, so vidili figovo drevo
do korenine vsahnjeno. In Peter se je spomnil in mu je
rekel: Učenik, glej, figovo drevo, ki si ga preklel, je usah¬
nilo." *) Taka je smert grešnika, kteremu prizanesljivost
Božja v nespokornosti poteče. — Kaj tedaj še ostane? Fi¬
govo drevo posekajo in sežgo: „Sekira je že (nerodovitnim)
drevesom v korenino nastavljena. Vsako drevo tedaj, ktero
ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj verženo." 2 )
„Ako kdo v meni ne ostane, pravi Jezus, bo venkaj veržen
kakor (nerodovitna in zato odrezana) mladika, in bo usah¬
nila, in jo bodo pobrali in v ogenj vergli, in zgori." 3 ) „Sin
človekov, kaj bo z lesom vinske terte, (ki se ko nerodo¬
vitna mladika odreže?) . . Glej, ognju se davžert! . . Za
tega voljo govori Gospod Bog: Kakor dam les vinske terte
izmed gozdnega lesa ognju žreti, tako bom dal prebivavce
v Jeruzalemu. . . Ogenj jih bo požerl in zvedili boste, da
sem jaz Gospod, ker ste bili (nespokorni) prestopovavci
(grešniki)." 4 ) V podobi se je to vresničilo, ko je bilo mesto
Jeruzalemsko razdejano in požgano, v resnici pa se spol-
nuje vsaki dan nad mnogimi nespokornimi grešniki. Go¬
spod nas tedaj k pokori priganja s strahom!

II. Še močneje Gospod vabi k pokori z lju¬
beznijo.

Najpred nam Gospod to ljubezen kaže v mnogih pri¬
likah, potem pa tudi v mnogih zgledih velikih pomiloščenih
grešnikov.

*) Mark. 11, 12—21. 2 ) Mat. 3, 10. 3 ) Jan. 15, 6. 4 ) Eceh.

15, 2 — 8.

16 *

- 244 -

1. Prilike. Ubogi grešniki so to ljubezen Gospo¬
dovo naglo zapazili in bili so od nje tem bolj ginjeni, ker
so pri farizejih vidili le zaničevanje in terdoserčnost. Zato
pripoveduje sv. evangelij: „Približali so se mu pa čolnarji
in grešniki, da bi ga poslušali. In farizeji in pismarji so
godernjali, rekoč: Ta grešnike sprejema in je ž njimi. Pa
povedal jim je priliko, (v kteri se jim predstavlja kot do¬
bri Pastir), ki ima sto ovac in eno izmed njih zgubi,
ter popusti devet in devetdesetere v puščavi in gre za
zgubljeno, dokler je ne najde. In kadar jo najde, jo za¬
dene vesel na svoje rame; in ko pride domu, pokliče pri-
jatle in sosede, in jim reče: Veselite se z menoj, ker
sem našel svojo zgubljeno ovco.“ Zakaj pač Gospod eno
samo dušo tako visoko ceni, in sicer nezvesto dušo, ki ga
je po grehu zapustila in še celo križala? Saj ima še brez
števila drugih duš, ki so mu zveste; saj more še tisučkrat
več ljudi in angeljev vstvariti, ki bi ga brez vsega truda
zvesto ljubili. Zakaj se z britkim iskanjem ene same ov¬
čice tolikanj trudi? Samo iz ljubezni, da bi jo kdaj mogel
zveličati in bi ijy| bil prisiljen jo pogubiti. Njegovo veselje
je ovčico srečno viditi, če tudi sam zavoljo tega terpi.
Zato jo zadene na svoje rame, da ji odvzame ves trud in
jo hitrejši spravi naprej na potu zveličanja, ter si šteje v
posebno srečo, da je ovčico obvaroval nesreče, in zago¬
tavlja: „Povem vam, da tako bo v nebesih veči veselje
nad enim grešnikom, kteri se spokori, kakor nad devet in
devetdeseterimi pravičnimi, kteri ne potrebujejo pokore. 1 ' ’)
In berš potem pripoveduje drugo priliko: ,,Ali ktera žena,
ki ima deset denarjev,  ako en denar zgubi, ne prižge
luči in ne pomete hiše, ter ne išče skerbno, dokler ga ne

') Luk. 15, 1-7.

— 245

najde? In kadar ga najde, pokliče prijatlice in sosedinje,
rekoč: Veselite se z menoj, ker sem našla denar, kterega
sem bila zgubila." ') Tudi v tej priliki Gospod popisuje
svoje lastno veselje, ki ga ima, ko zgubljeno dušo zopet
najde. Se ti pa ne dozdeva, da se sosede ženski posmehu¬
jejo, ker toliko hrupa dela, ko majhen denar zgubi ali
najde? Gospod hoče s tem le naznaniti, da bi sam naj
manjši škode ne imel, ako bi ne samo ena duša, ampak
vsi ljudje, vsi svetniki in angelji od njega odpadli in po¬
gubljeni bili; samo na sebi in v primeri z njegovimi ne¬
skončnimi lastnostmi, bi ga to tako malo brigalo, kakor
ko bi naj bogatejši cesarica na svetu zgubila naj manjši
denar. Pa vsled njegove neskončne ljubezni in njegovega
usmiljenja ga zguba ene same duše tako strašno boli, da
je raji, kakor da bi se duša pogubila, z nebes prišel na
zemljo, ter prižgal luč svete vere in 33 let iskal dušo;
naposled pa je nebo in zemljo povabil, da naj se ž njim ve¬
selita, ker je zgubljeno dušo našel!

Pa Gospodu ne zmanjka prilik, da bi popisal ljubezen
svojo do grešnika, ki se spokori, zato nam precej potem
pripoveduje še priliko o zgubljenem sinu.  Ker je že
sama na sebi dovolj znana, hočemo le omeniti, da je sin
vse storil, kar je vzbujalo jezo očetovo, da pa oče vendar
ničesar ni opustil, da bi mu pokazal svojo prečudovito lju¬
bezen. Zgubljeni sin je prederzno stopil pred očeta ter mu
je rekel: „Daj mi del blaga, kteri meni gre.“ In ko mu ga
je dal, je z razuzdanim življenjem vse zapravil. Tako tudi
človek, ki smerten greh stori, vse svoje premoženje, svoje
natorne in čeznatorne darove, ki mu jih je Bog dal: živ¬
ljenje, zdravje, dobro ime, premoženje, posvečujočo gnado

*) Luk. 15, 8—9.

— 246  —

Božjo in druge gnade, nebeški mir, strah Božji, vest, po¬
bere ter zapravlja v razžaljenje nebeškega Očeta, ki vsa¬
kemu pušča prosto voljo. In grešnik se poda od Boga v
daljno deželo, namreč izpred nebes pred vrata peklenske,
od Boga k hudobnemu duhu, iz sinovstva Božjega v suž-
nost satanovo. Iz sovraštva do Boga ga hudobni duh ko¬
likor mogoče oskrunja, da bi podobo Božjo v njem oma¬
deževal; odločen je kot otrok Božji sedeti na prestolu ne¬
beškem, hudobni duh pa ga je naredil za svinjskega pa¬
stirja, za sužnja ostudnih sladnost, ki ga pa tako malo
nasitujejo, da bi skoraj poginil. Koliko sramoto je tedaj
svojemu očetu napravil, kako je oskrunil njegovo visoko spo¬
štovano ime, ko zapravljivec, požeruh, razuzdanec, svinjski
pastir in suženj. Naposled pa je šel sam v se ter je sklenil
se k svojemu očetu poverniti. Pa ko od daleč zagleda
očetovo hišo, se začne bati in bi nevidoma rad pobegnil;
toda oče ga je že od daleč zagledal in spoznal, ter je pri¬
tekel in se ga oklenil okoli vratu, in ga poljubil. Pač
čudno je bilo to, da je oče, ko je zvedel vse njegove hu¬
dobije in zanikernosti, vendar le po njem hrepenel in vedno
gledal, ali se morebiti ne poverne; in ko je prišel, namesto
da bi ga bil zvezal, pretepal in zaperl, kakor je bil pač
sto- in stokrat zaslužil, ga tako ljubeznjivo sprejme, kakor
da bi bil njegov naj boljši sin, ki je iz ljubezni do očeta
svoje življenje daroval in mu povsod čast delal. In on po¬
kliče svoje hlapce ter jim reče: „Hitro prinesite najbolje
oblačilo, in oblecite ga, in dajte mu perstan na roko in
čevlje na noge, in pripeljite pitano tele in zakoljite, in ho¬
čemo jesti in se gostiti, zakaj ta moj sin je bil mertev,
in je zopet oživel, je bil zgubljen in je najden. In so se
začeli go stiti.**') Kdo so ti hlapci, ki morajo vse to storiti?

')  Luk. 15, 11-24.

— 247 —

Sveti prošnjiki, angelji varhi, sploh vsi, ki k spreobernjenju
grešnikovemu pomagajo, duhovni, spovedniki. Kaj pa je
ta prelepa obleka? Obleka nedolžnosti, spokorne nedolž¬
nosti namreč, ker obleke kerstne nedolžnosti ne more več
dobiti; vsaki smertni greh namreč razporje to obleko in
jo gerdo omadežuje. Pa spretna šivilja (mojškra), t. j. sv.
Cerkev, ki po mašnikib deli zakrament svete pokore, vzame
zlate niti in bisere (zasluge Kristusove), in s prekrasno
vezenino prešije raztergano obleko, madeže pa izpere z
vodo spokornih solza in s kervjo Jagnjeta Božjega, in tako
ta obleka res postane naj bolji oblačilo,, to se pravi, spo¬
korna nedolžnost je še lepši kakor kerstna nedolžnost, če
spokornik razodeva več ponižnosti, več ljubezni, več go¬
rečnosti za Boga, in več prizadevanja kakor nedolžni. Per-
stan na roki je pa znamnje, da je zopet postal plemenit
in otrok Božji, ter priča, da ga Bog ne sprejme ko na¬
jemnika, kakor je sam prosil, ampak ko svojega ljubega
otroka; ta perstan je zaročni perstan, s kterim se hoče
Kristus s spreobernjeno dušo zaročiti, če bo pokazala do¬
volj zvestobe in ljubezni. Čevlji na nogah pa pomenijo
vernitev k Bogu, in imajo tisti namen, iz kterega je tudi
dobri Pastir zgubljeno ovčico na ramah nazaj nesel; oni
pomenijo za spreobernjenca čast otrokovo, ki ne hodi bos
okoli kakor najemniki, pomenijo nebeško čutilo, ker naj
se odsihmal več z zemljo in njenimi slastmi ne omadežuje.
Kaj pa še le gostija! Jagnje Božje samo zakoljejo, da v
zakramentu presvetega rešnjega Telesa spreobernjeni jedo
meso, in pijo kri Jezusa Kristusa samega! — Je li tedaj
mogoče, da bi nekteri grešniki pri toliki ljubezni Gospo¬
dovi ostali terdovratni in bi se ne spreobernili?

2. S pomilostovanji ubogih grešnikov je Gospod
razodel svojo ljubezen do njih v njeni pravi podobi.

— 248  —

Neko noč je Gospod molil na Oljski gori. Zjutraj
zgodaj pa je zopet prišel v tempelj, in vse ljudstvo je
prišlo k njemu, in jih je sede učil. — Pripeljajo mu pa
pismarji in farizeji ženo, ki so jo bili v prešeštvu dobili;
in sojo v sredo postavili, in so mu rekli: „Učenik, ta žena
je bila sedaj v prešeštvu najdena. V postavi nam je pa
Mojzes zapovedal take kamnjati. Kaj tedaj ti praviš ?“ To
so pa rekli, ker so ga skušali, da bi ga mogli zatožiti.
Jezus pa se je pripognil in je s perstom pisal na tla. Ko
pa niso jenjali ga vprašati, so je sklonil in jim je rekel:
„Kteri vas je brez greha, naj pervi verže kamen vnjo.“ In
se je zopet pripognil in pisal na tla. Kadar so pa to sli¬
šali, so eden za drugim ven šli . . Jezus pa se je sklonil
in je rekel: „Žena, kje so tisti, ki so te tožili? Ali te ni
nobeden obsodil ?“ Ona je rekla:,,Nobeden, Gospod!" Jezus
pa je rekel: „Tudi jaz te ne bom obsodil, pojdi in nikar
več ne greši!" *) — Brez dvoma je Gospod to ubogo
grcšnico v sercu že dolgo svaril, da naj greh zapusti in
se spreoberne, pa zastonj; mera gnade Božje je bila mo¬
rebiti že izpraznjena, mera njenih grehov pa napolnjena,
le še nekaj dni, in morebiti bi bila v grehih umerla in se
pogubila. Toda v svoji Božji previdnosti je pripustil, da so
jo v grehu našli in šiloma k njemu pripeljali. Blagor tej
nesrečni grešnici, da je vsaj zdaj gnado Božjo poslušala,
s ktero je Kristus serce nagibal in jo s kesanjem in spo¬
kornim duhom navdajal. Prešeštvo je v mnogoterem oziru
in tako zelo pregrešno, da so nekteri, dasi po krivici, učili,
da ne more odpuščeno biti; farizeji so hotli omenjeno ženo
tedaj kamnjati, in so vprašali Jezusa, kaj pač on reče, da
naj store. Mislili so si, da jo bode prav prizanesljivo sodil

l )  Jan. 8, 1 — 11.

— 249  —

in ji tako majhno kazen naložil, da bodo imeli vsled tega
vzrok njega samega kamnjati. Namesto odgovora pa se je
pripognil na tla, kakor da bi bil hotel reči: „Moj namen
ni grešnika kaznovati, ampak odrešiti; zato sem se z ne¬
beškega prestola pripognil na zemljo ter bom povzdignjen
na križu in bom celo smert terpel, ktero je grešnik za¬
služil.” Ženo je med tem prešinil popolnoma kes in terdno
je sklenila odslej spokorno živeti, zato ji je Gospod pri-
zanesil ter jo je v miru odpustil od sebe.

Nekega dne je prišel Jezus o naj hujši poldanski vro¬
čini k mestu Samariji; zelo je bil spehan in truden od
dolgega pota ter se je vsedcl k studencu. Pa še vel^o
bolj truden je bil od hoje po solzni dolini, kjer je ubogo
nečisto grešnico iskal, ktere se je ravno sedaj ljubeznjivo
spominjal in jo pri vodnjaku pričakoval. „Pride namreč
žena iz Samarije  vodo zajemat. Jezus ji reče: Daj mi
piti!” Ites je bil silno žejin in ji je hotel dati priliko storiti
dobro delo ter tem laglje zadobiti gnado spreobernjenja;
pa še veliko bolj je hrepenel po drugi, žlahtnejši vodi,
po njenih spokornih solzah, ki bi njemu veselje, njej pa
veliko korist napravile. Zato jo je sam napeljal k spo¬
znanju njenih grehov, brez kterega ni pravega kesa, pa
tudi ne odpuščenja; rekel je tedaj: „Pojdi, pokliči svojega
moža in pridi simkej. Žena je odgovorila in rekla: Nimam
moža. Jezus ji reče: Prav si rekla: Nimaš moža ; zakaj
pet mož si imela, in kterega sedaj imaš, ni tvoj mož. . .
Žena mu reče: Gospod, vidim, da si ti prerok”, ') in po¬
znaš skrivnosti moje pregrešne vesti. Gospod pa ji je od¬
kril, da je Mesija ter jo je tako popolnoma spreobernil,
da je potem hitela v mesto in še mnogo drugih ljudi k

') Jan. 4, 4 - 42.

— 250  —

njemu pripeljala. Ta oseba je bila tako velika grešnica,
da se je bil njen pervi mož ločil od nje. Ker je bilo Ju¬
dom pripuščeno nov zakon skleniti, se je vnovič omožila;
pa zopet je tako razuzdano živela, da jo je tudi ta mož
zapodil, in za njim še trije drugi možje. Od petih mož
ločena je živela še s šestim, ki pa ni bil njen mož. Pa
vse te mnogoletne njene hudobije Gospoda niso zaderže-
vale, da se je nje milostljivo spominjal, jo kot pomoči po¬
treben popotnik za dobro delo prosil ter jo preprijazno
spreobernil. — Ne boj se tedaj, o ubogi grešnik kdor koli
si, in verni se k Gospodu nazaj, ki te je ko dobri Pastir
tol^jio časa iskal, da je bil truden; tvoje spokorne solze ga
bodo razveselile, tebe pa obvarovale večnega pogubljenja;
spreoberni se, pa še danes brez odlašanja!

Govorimo še o sv. Magdaleni,  ki je med vsemi
takimi spokornicami naj imenitnejši in je zavoljo svoje
velike spokorne gorečnosti od Boga prejela gnado, da je
posebna varhinja (patrona) in prošnjica za vse tiste, ki se
hočejo resnično spreoberniti.

Magdalena je bila dober otrok prav dobrih staršev,
sestra svete Marte in svetega Lazara. Jako skerbno je bila
izrejena, in je imela ljubeznjivo, po ljubezni hrepeneče
serce, ki je bilo odločeno Boga ljubiti s serafinsko ljubez¬
nijo in od njega zopet prečudno ljubljeno biti. Kako je
pač prišlo, da je ta ljubi otrok na tako strašne pota zašel?
Brez dvoma so bili starši zgodaj pomerli, in ko je nena¬
vadno berhka Magdalena dorastla, pobožni brat in sestra nista
do nje imela toliko moči,;kakor prilizovavci in občudovavci, ki
so od vseh strani k njej zahajali; čedalje manj in manj
se je za brata in sestro zmenila ter se čedalje bolj za¬
pletla v zanjke prilizovavcev; nečimernost sveta jo je sle¬
pila kakor nekdaj kralja Salomona; v domačem gradu ji

— 251  —

je bilo presamotno in predolgočasno, vleklo jo je v oblju¬
deno mesto, da bi kaj vidila in videna bila, postala je če¬
dalje bolj prederzna in lahkomišljena, in preden je mislila
je že bila padla v pervi smertni greh! — Morda se je
nad tem prestrašila, morda je začela resnobno misliti na
spreoberujenje in pokoro, pa ni se hotla verniti k bratu
in sestri; prilizovavci so jo še bolj preslepili, padla je v
drugi, tretji, petdeseti greh itd.; njena nesramnost je bila
kmalo povsod znana in kmalo so začeli očitno govoriti o
njenem pohujšljivem življenji, in naposled je bila celemu
mestu v očitno pohujšanje; vse njene dušne moči so bile
ostrupene, čedalje bolj in bolj je zabredla tudi še v mnoge
druge grehe, ki so z nečistostjo v zvezi, vse strasti so se
po njenem sercu dervile in naposled je bila obsedena od
sedmerih hudobnih duhov. ‘) O predragi biser, namenjen
za krono Božjo, pa od druhali razuzdancev pomendran v
blato! O ljubeznjivo dete, odločeno postati ljubljenec Ma¬
tere Božje in tempelj sv. Duha, kije pa sedaj polno gnju-
sobe in berlog hudobnih duhov!

Kakor pozneje Marjeta Kortonska je gotovo tudi Mag¬
dalena pogostoma britko čutila, kako jo je njeno nesramno
življenje peklo, gotovo je velikokrat objokovala svojo rev¬
ščino ter si sto- in stokrat želela, da bi se pregrešne zveze
že skoraj raztergale. Pa same po sebi se ne raztergajo;
to se zgodi le po resnem prizadevanji. Kar sliši o velikem
pridigarju pri reki Jordanski, sv. Janezu Kerstniku, ter
vidi, kako sto in sto grešnikov k njemu hiti, ki se spre-
obernjeni in potolaženi vračajo; pa Magdalena sliši tudi,
kako oster je on proti sam sebi in proti grešnikom, ter
tega vabila gnade Božje ne posluša. Janez je namreč živel

')  Luk. 8. 2.

252

žc v stari zavezi, kjer je bilo odpuščenje grehov veliko
težji kakor sedaj; on ni bil Jagnje Božje, ki grehe od
grešnika odjemlje in jih samo nase naklada ter se za nje
pokori, in razun tega tudi še grešnika k potolaženi milosti
Božji nazaj pelje. Kar se to Jagnje Božje samo pokaže:
namreč Jezus Kristus; vse dere za njim, tudi mnogo ve¬
likih grešnikov; ki pa sami niso k njemu prišli, k tistim je
Gospod sam šel. In bil je tako usmiljen in ljubeznjiv, da
so se grešniki z veseljem spreobračali in da so ga farizeji
še zmerjali in ga hotli umoriti, češ, da je z grešniki pre¬
dober. Tudi Magdalena je prišla k pridigi Gospodovi; mo¬
gočno je milostni glas usmiljenega Odrešenika v njeno
serce segal ter jo je ginil, pretresil in naposled spreobernil.

Magdalena je čutila težo svojih grehov, ki so se ka¬
kor kačji svitek ovijali okoli njenega serca, in ki se jih je
želela znebiti; čutila je sramoto svojega dosedanjega živ¬
ljenja, in noben trenutek ni hotla v njem ostati; čutila
je težo brezštevilnih razžaljenj neskončno dobrega, priza¬
nesljivega, ljubeznjivega Boga, in serce ji je vsled tega
hotlo počiti; čutila je velikost pohujšanja, ki ga je toliko
časa v mestu dajala, in močno je želela, da bi ga odpravila in
z dobrim zgledom kolikor mogoče zopet poravnala. Po
vsaki ceni in neutegoma je tedaj hotla iti k Božjemu Od¬
rešeniku. Pa kako bode k njemu prišla? Kje je? Bil je
ravno v hiši nekega farizeja pri jedi. Njeno spreobernjenje
je moglo pa še premagati mnogo hudih zaderžkov. Hu¬
dobni duh jo je dolgo dolgo v svoji oblasti imel; služila
mu je za ternek ali mrežo, v ktero je bil že vjel tudi
mnogo drugih duš, zdaj pa naj se mu izvije; zato ji je še¬
petal na ušesa: „Tako si še mlada, in se hočeš že spre-
oberniti? Si moreš navajene sladnosti življenja li odreči?
Sto in sto jih prestavlja tvojo lepoto, hočeš li narediti, da

— 253  —

se ti bodo ljudje smejali? Ta učenik te bo iz sto in sto
vzrokov zaničeval; mu li moreš pred oči priti? Farizeji,
pri kterilr zdaj je, že tako zaničujejo vsakega grešnika;
kako se bo toraj tebi, očitni grešnici, tam godilo? Ne hodi’
tedaj v hišo, sicer te bodo sramotno zapodili!“ Pa gnada
ktero je bil Kristus (d daleč zbudil v njenem sercu, ji je
pomagala vse premagati; pripravljena je bila vse storiti
in terpeti, kar bi bilo za spreobernjenje potrebno, in na
zadnje ji je bilo še ljubo, da ni mogla drugači priti k Go¬
spodu kakor osramotena pred prevzetnim farizejem, ker je
na ta način hipoma premagala strah pred ljudmi, ki jo je
toliko časa zaderževal v krempljih hudobnega duha. Zaup¬
ljivo in serčno je tedaj stopila k Gospodu pri jedi sede¬
čemu.

Sv. evangelij to pripoveduje tako-Ie: ,,Gospod je prišel
v hišo farizejevo in k jedi sedel. In glej, žena v mestu,
ktera je bila grešnica, . . je prinesla alabastrovo pušica
mazila, in je zad k njegovim nogam stopila ter mu je za¬
čela s solzami noge močiti, in jih je z lasmi svoje glave
brisala, in z mazilom mazilila. Farizej pa, kteri ga je bil
povabil, je sam pri sebi rekel: Ko bi bil on prerok, bi pač
vedil, kdo in kakošna je žena, ki se ga dotikuje, da je
grešnica!“ Res je smel vprašati: Kako more Gospod te
oči, te ustnice, te lase, te roke, to mazilo pač prenašati?
Saj so iz teh oči strupeni pogledi leteli v tisučere serca;
te ustnice so se omadeževale z brezštevilnimi nečistimi
poljubki; ti lasje so bili zanjke, v ktere je hudobni duh
leta in leta neumerjoče duše lovil; te roke so le neči-_
stosti stregle. Kako more Gospod tako ravnanje te ne¬
sramne ženske sedaj terpeti ? O kako vse drugači pa
je Jezus sodil o skesani grešnici! Ker glej: „Jezus je
odgovoril in rekel: Simon, ti imam nekaj povedati. Neki

— 254

posojevavec je imel dva dolžnika; eden je bil dolžan 500
denarjev, eden pa petdeset. Ker nista imela s čem plačati,
je obema odpustil. Ivteri tedaj ga bolj ljubi? Simon je od¬
govoril in rekel: Menim, da tisti, kteremu je več odpustil.
On pa mu je rekel: Prav si razsodil. In se je obernil k
ženi in je rekel Simonu: Vidiš to ženo? Sem prišel v tvojo
hišo, in mi vode za noge nisi dal; ta pa mi je s solzami
noge močila in s svojimi lasmi jih brisala. Poljubka mi
nisi dal; ta pa, kar je v hišo prišla, mi nog ni jenjala
poljubovati. Moje glave nisi z oljem mazilil; ta pa mi je
noge z mazilom mazilila." O prečudna dobrota Gospodova!
Farizej je pač krivično sodil Magdaleno, ker jo je imel
še za grešnico, ko je bila že spokornica; pa zmotil se je
le glede časa, ker prej je dolgo ko grešnica očitno pohuj¬
šanje dajala. Še veliko veči krivico je delal Gospodu: ker
Magdalene ni terdoserčno in zaničljivo zapodil, ampak ker
jo je milostljivo sprejel, je farizej mislil, da Gospod ni
prerok, da pač tudi sam ni tako čist kakor farizeji; mislil
je, da početje Magdalenino ga je bolj omadeževalo, in da
je prav napačno ravnal s to očitno grešnico. Jezus je vse
to vedil, ter se je tudi oglasil k zagovoru; pa ni zago¬
varjal samega sebe zoper krivične misli farizejeve, ampak
izgovarjal je Magdaleno ter hvalil njeno dejanje. In tako
si je tudi sicer pri vsaki priliki prizadeval spreobernjenim
pred ljudmi zopet pridobiti dobro ime. In konečno je pri¬
stavil: „Zato ti povem: Veliko grehov ji je odpuščenih,
ker je veliko ljubila. Nji pa je rekel: Odpuščeni so ti
grehi. Tvoja vera ti je pomagala, pojdi v miru!“ ] ) Veliko
je ljubila, to se pravi, imela je popolnoma ljubezen do
Boga in je svoje grehe obžalovala iz ljubezni do njega.

Luk. 7, 36-50.

— 255  —

Od tistihmal se je vedno deržala nog Gospodovih, da
je poslušala njegove besede in jih v ljubezni in hvalež¬
nosti spolnovala. Pri nogah Gospodovih  je našla od-
puščenje in varstvo pred prevzetnim zaničevanjem farize¬
jevim in pozneje pred svojo sestro Marto, ‘) in pred oči¬
tanjem Judeževim. -)  Pridno je tudi hodila  za Gospo¬
dom, da mu je stregla ter poslušala njegov sveti nauk in
ga spolnovala; celo za ter p e čim Jezusom je šla v
zvesti ljubezni na Kalvarijo, ko so bili še aposteljni po¬
begnili. In kako neizmerno kesanje je napolnovalo njeno
ljubijoče serce, ko je vidila neusmiljeno na križ pribite
noge Gospodove, ki je tako strašno terpel za grehe, ktere
je bil pa nji tako lahko in tako rad odpustil! 3 ) Pri p o-
veličanih  nogah Gospodovih pa po njegovem vstajenji
naj pred zasliši njegov glas ter gre tako rekoč ko perva
oznanjevavka njegovega vstajenja k aposteljnom. 4 ) Gospo¬
dovih nog se deržati pa se pravi njegov sveti zgled po¬
snemati, kar je spreobernjenec tem bolj dolžan, ker je
prej s svojimi grehi Gospoda tolikanj žalil. Vsled svoje
zveste hoje za Jezusom v čedalje veči ljubezni je Magda¬
lena kmalo postala ljubljenka Marijina in Gospodova ter
je svojo ves čas nedolžno sveto sestro v svetosti mnogo
prekosila.

III. Gospod kupi grešniku milost spreobernje-
nja s svojo sveto kervjo.

V zadnjem poglavji sv. pisma po razodenji sv. Ja¬
neza Gospod govori jako resne, tolažljive, pa strašne be¬
sede: „Blagor jim, kteri opero svoje oblačila (svoje duše

') Luk. 10, 40. *) Mat. 26, 8. 3 )  Luk. 8,2.  4 ) Jan. 20, 17.

- 258  —

v kervi Jagnjetovi, da imajo oblast do drevesa življenja,
in da gredo skozi vrata v mesto (Gospodovo, v nebesa)-
Zunaj so psi . . in nečistniki." 'j  V kervi Jagnjeta Bož¬
jega je bila naša duša najpred oprana pri svetem kerstu;.
zadobila je kerstno nedolžnost in tako obilen zaklad gnad,
da bi mogel vsaki kristjan ž njimi do smerti nedolžno ži¬
veti. Pa naj več ljudi zgubi kerstno nedolžnost večidel po
nečistosti, nečistniki in psi pa ostanejo po besedah Go¬
spodovih zunaj nebes v večni temi. Pa blagor tudi njim r
ako se v pravem času opero v kervi Jagnjetovi, s k term
se v zakramentu svete pokore njihova skesana duša obliva!

Moč kervi Jezusove  nam je Bog pred oči po¬
stavil v prečudovitni podobi velikonočnega jagnjeta, čigar
kri je pred morivnim angeljem obvarovala vse, ki so bili
ž njo pomazali podboje svojih vrat; 2 ) še drugo podobo
najdemo pri preroku Ecehielu, 3 ) ktero si hočemo nekoliko
natančneje ogledati. Gospod je peljal preroka v prikazni
v tempelj Jeruzalemski ter mu je pokazal v raznih podo¬
bah čedalje veči in strašnejši hudobije in gerdobije, ki jih
je brez števila ljudi počenjalo, in mu je rekel: „Zato bom
tudi jaz delal v serdu; moje oko ne bo zaneslo, in se ne
bom usmilil." Ali Gospod res noče nobenemu več priza¬
nesti, se nobenega človeka več usmiliti? O pač, usmiliti
se hoče vsili, ki hočejo tega usmiljenja deležni postati.
Sedem angeljev stopi v tempelj; šesteri izmed njih imajo
v rokah strašno pokončevavno orožje; to so angelji smerti
za vse oterpnjene; eden pa je zelo ljubeznjiv in namesto
meča ima v rokah pisarsko pripravo. In temu Bog per-
vemu zapove: „Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruza¬

lema, in začerkaj čerko tau (ki je križu podobna) na čela

J ) Skr. Raz. 22, 14 15. 2 ) II.Mojz. 12, 13. 3 ) Eceh. 8, 11.

mož,“ ki so doslej v nedolžnosti živeli, in vseh, ki so sicer
v greh padli, pa so se zopet spreobernili, ali ki spreober-
njenja sicer še niso doveršili, pa vendar že zdaj ostro po¬
koro delajo in svoje grehe resnično obžalujejo. Njih pa,
ki še sedaj k spreobernjenjti niso pripravljeni, ne zazna-
movaj, ampak pojdi mimo. Potem pa je Bog šesterim, z
inorivnim orožjem prepasanim angeljem rekel: „Idite po
mestu, in pojte za njim, in pobijajte; vaše oko ne priza¬
nesi in ne usmilite se; starega in mladenča in deklico,
dete in ženo pomorite do čistega, nobenega pa, na kterem
boste vidili (čerko) tau, ne umorite, ker oni uživajo mojo
milost in usmiljenje. In šli so ter jih le malo našli z ru-
dečem križem (čerko tau) na čelu zaznamovanih, vse druge
pašo pobili. —Blagor tedaj njim, kteri opero svoje duše v
kervi Jagnjetovi!“

Premišljujmo tedaj, koliko in kako strašno je mogel
Gospod terpeti, da nam je to prečudno odrešivno kri pri¬
pravil, ki opira naše duše in je cena, s ktero si pridobi¬
vamo usmiljenje Božje. Neskončno hudo je Gospod
terpel, da nam je pridobil ta zaklad, kterega
sipa  mi brez p os ebnega truda prilastiti mo¬
remo.

1. Jezus ua Oljski gori. Že pri svojem prihodu
na svet, ko je človeško uatoro sprejel, je Gospod svojo kri
že naprej Božji pravici daroval, da bi nam zadobil gnado
odpuščenja. Osmi dan po svojem rojstvu je pri obrezovanji
prelil že perve kaplje svoje kervi, ter se je ko porok za
ves naš grešni dolg zavezal, da ga hoče pravici Božji z
zakladom svoje predrage kervi poplačati do zadnjega vi¬
narja. Ko je tri leta učil in navadno bos po kamniti deželi
hodil, je skoraj po vsih potih zapustil sledove svoje pre¬
svete kervi. Sedaj pa je bil prišel dan velikega popolnega

J 7

— 258 —

plačila, in ker je nam kotlo Božje usmiljenje ves grešni
dolg  odpustiti, ga Božja praviča Odrešeniku ni nič zbri¬
sala. Šel je na Oljsko goro. In kaj je tamkej v svojem
duhu vidil? Vidil se je tako rekoč zavitega in pokritega z
vsemi grehi in hudobijami celega sveta. S svojim Božjim
očesom je vidil vso ostudnost vsakega greha posebej in
vseh hudobij skupaj. Neznanska žalost ga je zavoljo tolikih
gerdobij navdajala; neizmerne bolečine so ga zavoljo tako
prederznega razžaljenja Božjega veličanstva terle; silno ga
je serce bolelo, ko je vidil, da mu bodo ljudje pri vsem
tem še nehvaležni, in da se jih bo silno veliko pogubilo;
sramotna zavest, da je pred Božjo svetostjo z milijoni in
mili joni grebi obložen, ga je s smertnimi britkostmi nav¬
dajala; neizrečene bolečine, ki jih je mogel potem na križu
terpeti, dokler ni izdihnil svoje duše, pa jih je že zdaj
previdil, so ga terpinčile na duši in na telesu; smertne
težave so ga obdajale, kervavi pot mu je stopil iz života
ter premočil njegovo obleko in v debelih kapljah padal na
tla! Gospod pa je to kri in te dušne britkosti nebeškemu
Očetu daroval ko plačilo za naše grebe in ga v molitvi
popraševal, bi li ne hotel s tem zadovoljen biti, in mu
drugo terpljenje prizanesti? Pa nebeški Oče mu nič ne
spregleda, dasi je neskončno ljubil svojega Sina; dokler
bo dihal in dokler bo kapljica kervivnjem, ga grozoviteži
ne bodo nehali terpinčiti; rabeljni so že iz Jeruzalema
pr išli  in kakor volkovi zgrabijo nedolžno Jagnje Božje ter
ga vlečejo v neizmerno terpljenje in zasmehovanje. —

2. Jezus pri stebru bičanja. Že po Pilatovi misli
bilo je bičanje strašno huda kazen; hotel je namreč Go¬
spoda tako zdelati, da bi se smilil celo grozovitim Judom
in bi več ne tirjali njegove smerti. Pa vojaki so ga bičali
še veliko strašneji, tako da je bil Pilat sam osupnjen, ko

— 259  -

je vidil Gospoda tako razbitega. Ti rabeljni so bili namreč
že po svoji natori silno surovi in grozovitni ljudje, vsled
večletnega kervavega rokodelstva pa so postali še suro-
vejši in grozovitnejši. Verh tega so bili nejeverniki, ki so
vse Jude hudo sovražili in se vsake prilike veselili, ko
so se mogli vsaj nad enim znositi. Iz besedi Pilatovih pa
so spoznali, da jim sedaj svoje divjosti ni treba berzdati.
Tudi so jih Judje sami hujskali, ki so hotli Gospoda na
vsak način umoriti, ter so menili, da bodo ta svoj namen
z bičanjem dosegli, ker je Pilat rekel, da ga hoče potem
spustiti. Zato so rabeljnom prigovarjali Gospoda tako pre¬
tepati, da bode mertev obležal. Tudi hudobni duh jih je
dražil, ker je sedaj spoznal, da je Kristus Odrešenik sveta
in da bode ljudi izstergal iz njegove sužnosti; ker je bil
satan pahnjen iz nebes, je Boga neskončno sovražil, in ta
njegov serd se je od leta do leta naraščal; sedaj pa, in
le sedaj, nikdar pa ne prej ne poznej, je on s Kristusom
Boga samega imel v svoji oblasti, *) nad kterim se je hotel
znositi. Zato je s svojim serdom navdihoval rabeljne, da
bi Gospoda terpinčili, kolikor bi le mogli. S to peklensko
serditostjo planejo nad Gospoda in ga tako pretepajo, da
šibe vse okervavljene in zdrobljene okoli lete; pa vzamejo
novih šib in jih za terpinčenje še pripravnejši narede, ter
toliko časa po njem udrihajo, dokler niso bili sami vsi
vtrujeni; ko potem Gospoda od stebra odvežejo, se na pol
mertev zgrudi na tla, ki so bile od njegove kervi krog in
krog poškropljene, moli za ubogi grešni človeški rod ter
sebe in svojo kri in svoje bolečine Božji pravici daruje,
da bi nam zadobil gnado spreobernjenja. V neizrečenih bo¬
lečinah je potem oblekel svoje oblačilo, ker so rabeljni
silili k novemu mučenju.

‘j Luk. 22, 53.

17  *

— 260 —

3. Jezus s ternjem kronan. Nejeverni rabeljni sc*
slišali, da je bil Kristus ko kralj  judovski tožen. Prišlo
jim je tedaj na misel s ternjem ga kronati, da bi ga s
tem terpinčili, ob enem pa judovsko ljudstvo zasmehovali-
Verh tega so bili iz že omenjenih vzrokov k vsaki grozo¬
vitosti pripravljeni. Zopet mu tedaj obleko stergajo z ži¬
vota, da se mu med bičanjem vsekane rane vnovič odpro,
ter mu ogernejo star vojašk plajšč, ki je samo do kolen
segal in je imel pomenjati plajšč, ki so se kralji pri kro¬
nanji z njim ogrinjali, in namesto na kraljevi prestol, ga
posadijo na kos kamnitega stebra. Med tem je eden izmed
njih prinesel dolgega in tako terdega ternja, da je preba¬
dalo celo mehkejši kosti. Iz tega ternja spleto krono, ki
se pa ni v podobi oboda okoli glave ovijala, kakor je na¬
vadno na podobah križanega Jezusa viditi, ampak je po¬
krivala ternjevi kapi podobna vso glavo in čelo, in ternje
je bilo kolikor mogoče na znotraj obernjeno, da se je tem
bolj v glavo zasadilo. To krono so Gospodu na glavo de¬
jali in jo s palicami tako silno pritiskali, da se je ternje
od vseh strani globoko v glavo zasadilo; pri teh bolečinah
bi se bil mogel Gospod na mah mertev zgruditi na tla, ko
bi ga ne bil poseben čudež ohranil pri življenji le zato,
da je mogel za nas še več terpeti. Naposled mu namesto
žezla terst v roke dajo, in kronanje je bilo doveršeno: ni
manjkalo ne kronanskega plajšča, ne prestola, ne krone,
ne žezla. Potem se prične počesčevanje! Krohotaje so
pred njega poklekovali in ga zasramovali, rekoč: Pozdrav¬
ljen bodi, kralj judovski! In so vanj pljuvali in terst jemali
in ga tolkli po glavi, ') da so ternje še globokeji v glavo
zabili. Pri njegovem pogledu se je pretresel še Pilat, ki

') Mat. 27, 29 — 30.

— 261

ga ni mislil tako liudo terpinčiti. Peljal je tedaj Gospoda
nosečega ternjevo krono in škerlatasto oblačilo venkaj pred
ljudstvo in jim reče: Ecce homo — glejte, človek! Glejte,
kakošen je! Ali je pač še človeku podoben? Oni pa so
vpili: križaj ga, križaj ga!

Grešnik! kolikorkrat smerten greh storiš, ne vpiješ
samo „križaj ga“, ampak ga v resnici križaš, in ne po-
terdiš samo, da naj ga s ternjem kronajo, ampak mu tudi
sam ternje še globokeji v glavo zabiješ! Med tem pa, ko
Pilat govori: „Glejte, človek 11 , da bi zbudil sočutje za Go¬
spoda, da bi Judje že skoraj jenjali njegovo smert tirjati,
se Kristus v tej podobi tudi pred te postavi ter ti govori:
,,Glej, človek! Grešnik, poglej, kako si me s svojimi grehi
zdelal! Itabeljni so vse to v enem dnevu nad menoj storili?
veš pa, koliko časa me že ti neprenehoma terpinčiš? Ko¬
liko časa je že, kar si pervi smertni greh storil? in koli¬
kokrat si ga odtlej že ponovil? vsakokrat pa si mi vse te
bolečine in zasramovanja vnovič prizadejal. Pa pri vsem
tem se nad teboj ne jezim, ampak svoj križ hočem vnovič
objeti in ga nesti na goro in na njem umreti, da ti za
tvoje grehe pridobim usmiljenje in gnado spreobernjenja.
Ali se še ne bodeš spreobernil?“

Na vse to ljudje morda mislijo, ko terpljenje Kristu¬
sovo premišljujejo; silno malo jih pa misli na to, da Go¬
spod bolečin, ki mu jih je kronanje s ternjem prizadejalo,
ni samo enkrat, ampak petkrat terpel. Ko so ga hotli
namreč peljati, da bi ga križali, so ga zopet oblekli v nje¬
govo oblačilo; pa okoli vratu je bilo oblačilo preozko, in ni šlo
čez strašno, široko sterleče ternje, šiloma mu tedaj krono z
glave stergajo, da se mnogo ternjev zlomi in v glavi obtiči t
pri tej priliki je bolečine v drugič terpel; ko so ga bili
pa v oblačilo oblekli, so mu krono vnovič na glavo dejali,

— 262 —

in ker seje ternje večidel na drugih krajih v glavo zasadilo*
je terpel bolečine v tretjič; enako se je godilo v četertič
in petič na Kalavariji, kjer so Gospodu krono z glave
stergali, preden so mu obleko slekli, in mu jo zopet na
glavo pritisnili, preden so ga križali. Glej, o grešnik, kako
drago je mogel Gospod kupiti gnado spreobernjenja, ktero
pa ti pri spovedi tako lahko zadobiš!

4. Jezus nese težki križ. Človeško natoro Gospo¬
dovo je pač navdajal strašen strah pred križem, ki je imel
njegove dosedanje bolečine do zadnjega zdibljeja podaljšati
in pomnožiti; pa še veliko bolj je bil v svoji ljubezni pri¬
pravljen za nas objeti križ in na njem umreti, da bi nam
zadobil odpuščenje in življenje. Od svojega prihoda na ta
svet se je Gospod v duhu vedno oziral na križ; z vsako
stopinjo, vsako uro mu je bil bližje; zdaj je dospel do
njega, zdaj leži pred njim na tleh; veselo ga pozdravi, bolj
kakor pozneje sv. Andrej, ko je svoj križ zagledal, ga za¬
dene na svoje rame in ga nese na mertvaško goro. Pa pot
je bil dolg; peljal je skoz mesto, navkreber pod tako hudo
težo, po tolikem terpljenju, ki ga je prestal že na Oljski
gori, ko je kervav pot potil, ko vso noč ni imel počitka*
ampak je bil pri Anu in Kajfu pa v ječi terpinčen, ko so
ga sim ter tje vlačili iz ječe k Pilatu, od Pilata k Herodu,
od Heroda zopet k Pilatu, in pri Pilatu samem zdaj po
stopnicah v palačo, zdaj zopet v ječo; ko je bil pri bi¬
čanju in kronanju toliko kervi zgubil, toliko bolečin terpel;
po vsem životu do kosti tako razmesarjen, da sta koža
in meso od njega visila; s strašno ternjevo krono, ki je
zmerom ob križ zadevala in bolečine posameznih ternov
ponavljala! Kako težaven je bil tedaj zanj pot, da bi
grešniki laglje zadobili gnado odrešenja! — Pa Gospod ni
bil še daleč prišel, ko so ga začele moči zapuščati, ter se

— 263 —

je pod križem na zemljo zgrudil! Tam tedaj leži naj višji
Gospod nebes in zemlje, ki je vse vstvaril, ki je dal vsem
stvarem moč in krepost, ki ga angelji molijo in ki mu
žele pomagati; pa Božja pravica nobene pomoči ne do¬
pušča; Gospod si z naj veči silo prizadeva, da bi sam
vstal, pa ne more; tedaj oberne svoje kervave oči proti
rabeljnom in jih z milo-tužnim pogledom prosi pomoči, pa
ne pomagajo mu, ampak z nogami in kolmi sujejo Go¬
spoda, ga zasramujejo in pahajo; poslednjič napne vse
svoje moči, se počasi vzdigne, vnovič poprime križ, ga z
naj veči silo zadene na ramo ter omahovaje gre naprej.
In to padanje in suvanje seje večkrat ponavljalo! — Med
tem pride do nekega kraja, kjer ga Marija, njegova pre¬
sveta Mati, pričakuje! Oh, kakošen pogled je bil, ko je vi-
dila svojega ljubega Sina od tisučerih bolečin presunjenega,
kije od slabosti omahoval, da se je hotel zdaj zdaj pod težkim
križem zgruditi, ki se je ves kervav in poten tresel ter je
bil bolj mertev kakor živ! Njegovega obraza ni mogla
precej viditi, ker je bil Gospod ves pripognjen in mu je
ternjeva krona segala skoraj do oči. Ko je bil pa prav
blizo, se Gospod po koncu skloni ter svoji Materi v oči
pogleda; in ta pogled ji je bil ljubši kakor nebesa, in
vendar tako britek, kakor da bi ji bilo vse ternje njegove
krone prebodlo serce. Pa Marija je velikodušnejši kakor
nekdaj Abraham svoje dete Božji pravici darovala, in je
bila zadovoljna, da je Gospod v smert šel in se grešnikom
v zveličanje dal umoriti. Piabeljni pa so bili zavoljo te
kratke zamude razserjeni in so Gospoda zmerom naprej
suvali, dokler ne dospe na goro Kalvarijo.

5. Jezus na križ pribit. Ko prinese Gospod križ
na naj višji verh Golgate, peljajo ga kakih 70 stopinj nav¬
zdol k neki v skalo izsekani jami, odpro vrata in ga tako

— 264  —

neusmiljeno sunejo v jamo, da bi si bil brez posebnega
čudeža na terdih skalnatih tleh kolena razbil; potem vrata
zapro ter tam puste stražo, ') sami pa gredo nazaj, da bi
za križanje potrebno pripravili. Gospod pa je tam molil,
ter je še enkrat sebe, svoje terpljenje in svojo kri Božji
pravici daroval in je bil pripravljen vse bolečine voljno
terpeti, ki so mu bile namenjene. Ti pa, o grešnik, obiši
med tem Gospoda v tej tesni ječi; glej, kako je zdelan,
ozri se v duhu na strašne bolečine med križanjem, poglej
mu v serce, s kakošno ljubeznijo in udanostjo vse to terpi,
in vprašaj ga, zakaj da mora vse to terpeti? Pa kaj ti je
treba popraševati? ali ti tega ne pove dovolj glasno tvoja
vest? Zavoljo tvojih grehov toliko terpi, ali marveč zavoljo
svoje ljubezni do tebe; ker ko bi bil hotel ljudi v njihovih
grehih pogubiti, kakor angelje, bi mu ne bilo treba nič
terpeti. Poklekni pred njega, prosi ga za odpuščenje, ter
poslušaj njegov odgovor: Ljuba duša, pravi, resnično se
spreoberni, potem ti odvzamem tvoje grehe, jih sebi na¬
ložim, in za te grem v smert; ti pa živi, toda živi odslej
za me in nikar več ne greši! Že se bližajo rabeljni, da
me k smerti peljejo!

Peljejo ga tje in mu dajo z grenko miro namešanega
vina piti. Takega vina so obsojenim dajali, da jih je oma¬
milo in da grozovitih bolečin niso tako močno čutili. Go¬
spod je to pijačo samo pokusil, da bi tudi to grenkost
poleg drugih bolečin terpel, pil pa je ni, ker je hotel vse
bolečine v naj veči ostrosti in grenkosti občutiti in Bogu
darovati. — Zdaj Gospodu obleko stergajo z života; to mu
je prizadejalo neznanske bolečine; ker se je bila obleka
na razbitem životu vsled kervavenja prisušila in so jo sedaj

') Leiden Christi nach K. Emmericb. Miinchen, artist. Anst.

1858. Str. 250.

— 265

od života potegnili, odtergali so tudi zasedeno kri in kosce
razbitega mesa! Potem mu zapovedo: Vlezi se na križ,
da te nanj pribijemo! Dasiravno Gospod nemudoma uboga,
ga vendar serdito veržejo na terdi Križ, da mu bolečine
prešinijo ves život; radovoljno stegne roko po križu, odpre
dlan in pričakuje žeblja in kladva. Rabelj mu poklekne
na roko, da bi je med bolečinami ne izmaknil, in debel,
dolg, tumpast žebelj nastavi na dlan, drug pa s težkim
kladvom tolče po žeblju, dokler ne predere roke in kit pa
mesa skoz luknjo seboj ne potegne; kri je šinila na kviško
in se je v obilnosti razlila po tleh. — Se z veči bolečino
je bila druga roka pribita in naposled noge. Tako tedaj
Gospod leži na tleh, roki in nogi pribite na križ, z obra¬
zom proti nebesom obernjen, kervaveč iz vseh ran na
celem životu. O grešnik, stopi tje in ogleduj Gospoda; nje¬
gove rane naj k tebi govore, tvoje serce pa naj pred njim
ponavlja prošnjo za odpuščenje, zahvalo za odrešenje in
sklepe za spreobernjenje.

6. Jezus kervaveč na križu Ko je bilo vse pri¬
pravljeno, vzdignejo križ na kviško in ga zasade v nalašč
za to izdolbljeno skalnato votlino; telo Gospodovo se je
pri tej priliki v naj britkejših bolečinah vse pretreslo, iz
ran pa, zlasti na rokah in nogah, se mu je vderla obilna
kri, sveta rešnja kri, ter je tekla na zemljo, ktera je pod
prekletstvom greha zdihovala. O grešnik, vstopi se v duhu
pod te kaplje, da te opero, ker „blagor njim, ki so svoje
duše oprali v kervi Jagnjetovi“, če se le potem zopet ne
omadežvajo!

Ko bi kak še tako terdoserčen, surov človek svojega
smertnega sovražnika v najstrašnejših bolečinah vidil umi¬
rati in slišal njegove zadnje zdihljeje, bi bil gotovo ginjen,
sovraštvo bi nehalo in jeza bi ga zavoljo njegove zadnje

266  —

ure minula. Pri Kristusu pa te človeške čutila niso ve¬
ljale; njegovi sovražniki so ga s peklenskim veseljem za¬
smehovali, zasramovali, psovali, in nihče jim tega ni hranil,
ko vendar naj večega hudodelnika ne pustijo zasmehovati,
kadar ga usmertijo. Na životu Jezusovem ni bilo zdravega
kraja, kjer bi ga mogli še raniti; zato mu pa s svojimi
strupenimi psovkami tolikanj britkejši zbadajo serce. Kaj
bi se bilo bolj spodobilo, kakor da bi bil Gospod z naglo
smertjo kaznoval te zasramovavce ? Pa on tega ne stori,
in ker vidi, da hoče Božja pravica zdaj zdaj udariti hu¬
dobneže, z naj ginljivišimi besedami moli za svoje sovraž¬
nike: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo,  kaj
del  a jo!“ — ,,On je molitve in prošnje z močnim gla¬
som in s solzami daroval — in je bil uslišan. 11  ’) Vse
spreobernjenja so sad te čudovitne molitve, in že tisti večer
se jih je mnogo spreobernilo, ki so se s Kalvarije vračali
domu. Ti pa, ubogi grešnik, hočeš oterpnjen ostati?

Tudi z njim križana tolovaja sta Gospoda zasmeho¬
vala ; ko je pa eden izmed njiju to molitev Gospodovo za
sovražnike slišal, je ostermel in omolknil; sprevidel je, da
to ni noben hudodelnik, ampak da mora jako svet mož
biti. Žal mu je tedaj bilo, da gaje zasmehoval. In zadobil
je gnado, ker je spoznal vse svoje grehe, in jih popolnoma
obžaloval; spoznal je tudi, da je Jezus Odrešenik sveta;
svojo smert na križu je tedaj voljno terpel ko pokoro za
svoje grehe, in je Gospoda le prosil, da naj nikar nanj ne
pozabi v svojem kraljestvu. — Jezus pa mu obljubi, da
mu bode še danes in za celo večnost še veliko več dal,
kakor je prosil, rekoč: ,,Š e danes boš z menoj  v
raji.“ Spreobernjenje tega hudodelnika je bil pervi sad
perve besede Kristusove na križu.

')  Luk. 23, 2,4, in Hebr. 5, 7.

— 267  —

V temi Marija ni mogla viditi Gospoda; ako ga tedaj
nekoliko časa ni slišala zdihovati, se je bala, da je mo¬
rebiti že umeri; ko ga je pa slišala, ji je to presunjalo
serce. Tako je uboga Mati tako rekoč sama umirala. Jezus
pa je izgovoril tretjo besedo na križu: „Žena, glej tvoj
sin, sin, glej tvojamati“!  To je za nas silno draga zapu¬
ščina v oporoki Jezusa Kristusa! Svojo kri in svoje terp-
Ijenje, svojo daritev in svoje zasluženje, samega sebe za
nas daruje in nam vse zapusti za večne čase; nič nima
več razun svoje Matere. Njo izroči Janezu ko mater, Ja¬
neza pa nji ko sina, ter jo tako nam vsem da za mater
milosti Božje, nas pa njej izroči kot otroke; ob enem ji v
serce vtisne neizmerno ljubezen do nas vseh. Če je pa
Marija odtlej za ljubljenega učenca Janeza postala dobra
mati, če z materno ljubeznijo ljubi vse nedolžne duše, kako
bo mogla pa grešnike ljubiti, ki v njih mučivce in morivce
svojega Sina spozna? Pač, pač, če so grešniki, pa odslej
več nočejo grešniki ostati, jim tudi Marija z naj dobrot-
ljivši materno ljubeznijo pomaga; saj je pribežališče greš¬
nikov, t. j. takih grešnikov, ki se hočejo greha ogibati in
odslej odkritoserčno Bogu služiti.

Če Bog koga tolaži, je v svojem sercu vesel, naj ga
ljudje še tako terpinčijo; če ga pa Bog občutno zapusti,
terpi peklenske bolečine, naj ga tudi vsi ljudje tolažijo.
Kristus je vse mogoče bolečine na vsih udih svojega telesa
terpel; slišal je samo zasramovanje in zasmehovanje; vidil
je vso nehvaležnost človeškega rodu in neizmerno število
njih, ki bodo ne zmenivši se za njegovo terpljenje ostali
nespokorni, kakor tudi večno terpljenje premnogih, dasi-
ravno jih je s svojim terpljenjem odrešil. Kristus je terpel
na križu pa tudi za tiste ljudi, ki mu bodo zvesti ostali,
pa bi imeli na duši ali na telesu kaj terpeti; naj težji in

2G8 -

naj britkejši del tega terpljenja je odbral, da ga je on
namesto njih prestal, njim pa je pustil le bolj lahke in
manj britke bolečine, ob enem pa tudi tolažbe, ki so bile
z njegovim terpljenjem sklenjene. Vendar ga pri vsem tem
nebeški Oče ne tolaži, marveč se od njega oberne; in to
zapuščenje je zanj strašnejši, kakor vse notranje in vnanje
bolečine, in le zavoljo tega zapuščenja britko potoži: „Moj
Bog, moj Bog, zakaj si me za pustil!“  Noben an-
gelj, noben človek me ne more tolažiti, vse terpim iz lju¬
bezni in spoštovanja do tebe s popolno udanostjo, in ven¬
dar me od sebe suješ! — Pa nebeški Oče ga pusti tudi
zdaj še zapuščenega in ga zdaj še ne potolaži, ampak mu
odreče vso tudi naj manjši tolažbo, dokler ne umerje. Le
eno se je zgodilo: Bog je Gospoda precej od začetka terp¬
ljenja Kristusovega čudovito ohranil pri življenji, sicer bi
bil kmalo umeri; pa ta ohranitev zanj ni bila nobena to¬
lažba, nobeno polajšanje, ampak le podaljšanje in pomno-
ženje njegovega terpljenja, kakor ko bi bil na pr. kdo ob¬
sojen, da naj ga v ognjeni peči sežgo, pa bi vsled čudeža
ostal pri življenji, ter bi popolnoma občutil vse bolečine,
pa ne samo nekaj minut, kakor drugi, ki v ognju naglo
umerjejo, ampak kakih 18 ur. T a beseda Gospodova je
bila za Marijo strašneji, kakor vse bolečine, ki so jih sicer
Gospodu prizadejali; pri teh mukah si je namreč lahko
mislila, da bode Oče svojega Sina v sercu tolažil. Ko je
pa slišala, da je popolnoma zapuščen, je spoznala, da je
ta notranja britkost sama veči, kakor vse telesne bolečine,
ter je bila od strahu vsa prepadena. — Zakaj je pa ne¬
beški Oče to nam nerazumljivo zapuščenje pripustil? O to
zapuščenje ni nerazumljivo: Mi grešniki smo bili zaslužili
terpeti bolečine brez kakošne tolažbe; pa namesto nas je
Jezus to prevzel in je tedaj mogel tako terpeti, kakor

— 269  —

mora tudi porok, akoravno sam ni nič dolžan, plačati dolg,
za kterega je prevzel poroštvo. Verh tega je tudi Jezus
sam hotel, da bi s svojim terpljenjem in svojimi prošnjami
zaslužil  uslišanje, da bi ga pa ne postal on deležen,
ampak da bi se nam hranilo in podelilo.

Rekli smo, da je bila za nje, ki so bili križani, naj
hujši neka bolečina, na ktero v svoji neskušenosti ') še
ne mislimo, namreč žeja. Gospod je bil prelil silno veliko
kervi in je bil po vsem životu z ranami obdan, ki so se
bile že prisadile, in vse se je bilo v njem posušilo. Silna
žeja ga je žgala. Milo je tedaj prosil nekoliko kapljic
vode, rekoč: „Žejin sem!“  — Kakor so druge bolečine
Kristusove pri nekterih svetnikih zbujale milo sočutje,
tako je to sočutje zbujalo tudi njegova žeja. Zveličani
Henrik Sušo,  dominikanec, ki je živel v samostanu na
otoku bodenskega jezera pri iztoku reke Rena, je bil
sklenil, vina ne piti, vode pa le toliko, kolikor je hudo
bolnemu človelm z žličico v usta vlijejo. „Ko je enkrat
silno žejin k Bogu pogledoval, mu je notranji glas rekel:
Glej, koliko žejo sem jaz umirajoč terpel pri nekoli¬
kem kisu (jesihu) in žolči, in vendar so vsi merzli stu¬
denci na zemlji moji. Henrik je bil tako silno žejin, da
so vsi njegovi udje hrepeneli po pijači. Usta so bile zno¬
traj in zunaj tako suhe, kakor pri bolniku; jezik se mu
je bil tako spokal, da se dalje kakor eno leto ni zaceliU
Ko so po doveršenih duhovnih molitvah pričujoče po na¬
vadi kropili z blagoslovljeno vodo, je s suhimi ustmi željno
zazijal, da bi kaka kapljica vode priletela na njegov suhi
jezik. Kadar je pri jedi vino na stran postavil, povzdignil
je svoje oči ter rekel: O nebeški Oče, sprejmi to hladno

*) Ranjeni vojaki pa bi nam vedili povedati, kako strahovito
žejo so terpeli, preden so jih našli. Prest.

— 270 —

pijačo ko daritev, ktero ti moje serce daruje, in ugasi ž
njo žejo svojega Sina, ki jo je umirajoč terpel na križu.
Oh, da je široko bodensko jezero tako blizo, in da bistri
Ren okoli in okoli teče, pa je en sam požirek vode za me
tako silno drag!“ ') To je bilo prostovoljno, v spomin na
žejo Gospodovo sprejeto zatajevanje. Še veliko britkejšipa
je bila zanj vdeležba žeje Gospodove, ktero mu je bil Bog
pripravil. Sv. Rozi  Limanski je Bog v 31. letu njene sta¬
rosti razodel, da bode čez štiri mesce umerla po tako
strašnih bolečinah, da vse dosedanje britkosti proti njim
nič niso. Naj hujši terpljenje pa bo žeja, kakor je bila tudi
pri Kristusu na križu. Svetnica to radovoljno sprejme in
razodene svoji prijatlici ter jo prosi, da bi ji takrat stregla
in piti dala. O napovedanem času jo nenadoma neko noč
napade terpljenje. Zdravniki so rekli: Toliko bolečin pri
tolikih boleznih skoraj ni mogoče voljno prenašati. Ko so
ji zdravniki rekli, da mora ubogati,jim odgovori: Meni je,
kakor da bi mi razbeljeno železno kroglo skoz senca po¬
rinili in me z razbeljeno sulico od glave do nog prebodli
ter me z njo nekterekrati s silo kviško vzdignili. Včasih
se mi tudi zdi, kakor da bi mi razbeljen meč skozi serce
od leve na desno porinili, glavo pa pokrili z razbeljeno
čelado in od vseh strani neprenehoma po nji vdrihali. Mo¬
zeg v mojih kosteh se je tako rekoč v pepel spremenil,
čutnice pa mi včasih stresa naj hujši merzlica. Vsaki ud
ima svojo posebno bolezen in te bolečine bodo do smerti
terpele. Hujši pa kakor vse drugo jo je terpinčila žeja;
britkose je ozirala k svoji prijatlici in prosila piti; še želč
in kis bi jo bila okrepčala; pa ker so bili zdravniki to pre-

*) H. Suso’s Leben und Schriften von Diepenbrock. Regens¬
burg, Pustet 1837, str. 37—38.

— 271 —

povedali, ji druzega ni ostalo kakor do smerti žejo ter-
peti. ')

Poleg silne telesne žeje je pa Gospod terpel še veči
duhovno žejo. Vprašaj Gospoda: Zakaj si človek postal?
zakaj si vso človeško revo in še veliko druzega na se
vzel? zakaj si 30 let skrito in v revščini živel? zakaj si
se 40 dni postil? zakaj si hodil po vsi deželi od kraja do
kraja, lačen in žejin, v mrazu in vročini in raznotero pre¬
ganjan? zakaj si vse bolečine voljno sprejel in se pustil
križati, zakaj se je pač zgodilo vse to? In na vsako vpra¬
šanje ti bo Gospod odgovoril: Vse to sem storil in terpel,
ker sem žejin!  Kaj ti pa prizadeva toliko žejo, da si z
nebes na zemljo prišel iskat reči, s ktero bi to žejo ugasil ?
In Gospod bo zopet odgovoril: Žeja me zveličanje duš;
žeja me, da bi se ti spreobernil, moj zgled posnemal, me
stanovitno ljubil. — Je li kje grešnik, ki bi Gospodu od¬
rekel edino zaželjeno in zdatno pijačo: svoje lastno spre-
obernjenje? Saj je le tebi samemu v prid, ako se spreo-
berneš, in je le tvoja škoda, ako se spreoberniti nočeš t
Grešnik, ki te Gospod skerbno išče, spreoberni se k Go¬
spodu, pa spreoberni se resnično, da ga tudi ta duhovna
pijača ne bo še bolj terpinčila kakor zmes želča in kisa,
s ktero Judje niso ugasili njegove žeje, ampak so se ji le
posmehovali in jo le še bolj pomnožili.

Potem pa je Gospod zaklical: „Dopolnjeno  je!“
O nebeški Oče, dopolnjeno je delo, ki si mi ga na¬
ložil, da naj prevzamem in brez polajšanja prenašam vse
reve človeške natore, da naj za ljudi vse storim, terpim,
darujem ter jim vse pripomočke zveličanja pripravim in

*) Gbrres, christl. Mystik, Landsh. Manz 1836, I. zvez.
str. 398—402.

— 272  —

zapustim; vse svoje moči, svojo kri, svoje dihanje in živ¬
ljenje sem pa daroval za vas, o ljudje; jaz sem za vaše
grehe pokoro delal, jezo Božje pravice vtolažil in vam na
vekomaj zapustil svoje nauke, svoje zglede, pripomočke k
zveličanju, svojo Cerkev, in celo še svojo Mater pa samega
sebe; vse je tedaj dopolnjeno: Oče, v tvoje roke iz¬
ročim svojo dušo  ! in nagnil je svojo glavo, kakor da
bi bil hotel še enkrat poln spoštovanja do nebeškega Očeta
poterditi in pohvaliti vso njegovo ostrost zoper sebe, ter
je izdihnil svojo dušo.

7. Presveto Jezusovo Serce, daritev svete maše,,
iu zakrament presvetega Rešujega Telesa. Kdo bi

pač verjel? Ko je bil Gospod nebo in zemljo, kri in živ¬
ljenje, in celo svojo Mater za nas daroval, ko je bil nam
prepustil vse zaklade svojega zasluženja, ki ga je pridobil
pred Božjo pravico, najde še nekaj, in precej nam tudi to
podari! Kaj pa je to? Kaj mu je bilo še ostalo? Še nekaj
kapljic kervi in nekaj kapljic vode v njegovem sercu. Do-
sedaj jih rabeljni še niso bili našli; sedaj pa Gospod ne¬
kemu vojaku v misel da, mu prebosti serce; sulica pre¬
dere serce in kri pa voda lijete na zemljo. O sv. Janezu
Kanciju  pripovedujejo, da je potujoč v Rim padel med
razbojnike. Ko so mu vse pobrali, kar so našli, so ga
vprašali, ima li še kaj ali ne; odgovoril je, danima nič. Pa
komaj tolovaji odidejo, se spomni, da ima še nekaj v obleko
zašitih cekinov; silno se prestraši, da ni resnice govoril,
in ker so bili tolovaji že zginili spred njegovih oči, naglo
teče za njimi ter glasno vpije, da ima še nekaj denarjev,
ki jih jim prinese. Ali ni to lepa podoba nebeškega Odre¬
šenika? Tudi on je bil padel med razbojnike, ki so mu
vse vzeli, celo zadnje kapljice kervi, za ktere so vedili. Pa
pozabili so bili na kapljice kervi in vode v njegovem Sercu •

273

pa tudi te naj bi ljudje dobili, zato jih jim pozneje daruje.
Pa ne samo teh kapljic, ampak tudi svoje Serce nam je
daroval in vhoda vanj ni nikdar več zaperl, odkar ga je
bila sulica odperla. In v sedanjem času Gospod vse, vse
vabi, da naj v tej njegovi odperti zakladnici ostanejo in
se tam obogate; čem več, tem boljše. Pa to mu še ni bilo
dovolj; ampak zadnji zaklad svoje neskončne ljubezni je
popolnoma izpraznil, da bi mogel vse svoje podariti ne
samo celemu človeškemu rodu, ampak tudi vsakemu po¬
sebej, ko je namreč postavil daritev svete maše in zakra¬
ment presvetega Rešnjega Telesa, da bi v njem skrit in
vendar na stotisuč krajih do konca sveta tako pričujoč
bival, da sme vsak k njemu priti. Vse, vse to je pa storil
k našemu zveličanju, ker hrepeni po našem spreobernjenju
in naši ljubezni. Se li tedaj sme kdo čuditi, da sv. Pavel
' v neizmerni gorečnosti zakliče: „Ako kdo ne ljubi Gospoda
našega Jezusa Kristusa, bodi odločen", ’) on s naj zapade
sodbi. Še mertva natora bi stermela nad tako *oterpnje-
nostjo, ker pri smerti Gospodovi ni bila neobčutljiva, am¬
pak ginjena in pretresena: solnce je umaknilo svoje žarke
in svet z žalostjo obdalo, zemlja se je stresla,j skale so
pokale, grobi so se odpirali in mnogo mertvih je vstalo,
pregrinjalo v tempeljnu se je od zgorej do tal raztergalo*
Nejeverni vojaki in mnogi Judje, ki so prej smert Kristu¬
sovo tirjali in se umirajočemu še posmehovali, so terkali
na svoje persi in so se s pravim pokornim duhom vračali
v mesto. O grešnik, več se tedaj ne vstavljaj gnadi, ki ti
jo je Kristus tako neskončno drago odkupil, ktero si pa
zamoreš s tako lahkim trudom pridobiti.

8 . Jezus v nebesih za nas prosi usmiljenja.

’) I. Kor. 16, 22.

18

Ko bi bilo potrebno, bi bil Gospod do konca sveta živ in
terpeč na križu obvisil. Pa potem bi bil pričujoč le na
enem kraju sveta; v daritvi svete maše in v zakramentu
presvetega Rešnjega Telesa pa je pričujoč na vseb krajih,
kjer so ljudje, ki po njem hrepene. Memo tega je svoje
rane tudi na svojem poveličanem telesu obderžal, ter jih
v nebesih Božji pravici daruje in ravno s tem vsem še
vedno izprosuje gnado spreobernjenja. ') Tako veliko je
njegovo hrepenjenje, da bi se vsi spreobernili in bi ne bil
nihče pogubljen! To je Gospod sv. Mehtildi razodel, kakor
sama pripoveduje. „Ker je mogla večkrat moliti za nekega
potertega človeka, ki pa ni bil v stanu nedolžnosti, je bila
nekterekrati jako nejevoljna, ker je tega človeka pogostoma
svarila, pa se ni nič poboljšal. Toda Gospod ji reče : „Eja,
imej usmiljenje z menoj in prosi za uboge grešnike, ki
sem jih tako drago odkupil, in po kterih tako silno hre¬
penim, da bi se k meni spreobernili* 1 . — Pri drugi priliki
ji je Gospod rekel: „Nobena reč me tolikanj ne veseli,
kakor človeško serce, ki ga pa tako redkokrat v svojo
službo dobim. Vseh reči imam v veliki obilnosti razun člo¬
veških sere, kterih me tako pogostoma oropajo. 1 * — Enkrat,
ko je ravno molila, je vidila Gospoda v okervavljeni obleki
in ga je slišala tako-le govoriti: „Kakor se je moja člo¬
veška natora vsa s kervjo oblita v neizmerni ljubezni Bogu
Očetu na križu darovala, tako stojim z enako priserčno
ljubeznijo še vedno pred svojim nebeškim Očetom in vse
svoje terpljenje za grešnike darujem, ter silno hrepenim,
da bi se grešnik s pravo pokoro k meni spreobernil in
živel. 11  — Ko je pa Bogu darovala 5584 Očenašev, ki so
jih bile redovnice odmolile na čast presvetim ranam Jezu-

*) Primeri Rim. 8, 34. Hebr. 7, 25.

— 275

sovini, se ji Gospod prikaže. Roke so bile razpete in vse
njegove raneodperte; in rekel je: „Ko sem visel na križu
so bile vse moje rane odperte, in vsaka posebej je k Bogu
Očetu klicala za zveličanje ljudi; in še dosedaj z močnim
glasom jezo Očetovo do grešnikov potolažujejo. Povem ti
pa, da berača še nikdar tolikanj ni razveselil dar, ki ga s
sil n i m  kričanjem izprosi, kakor mene, bogatega Boga, raz¬
veseljuje molitev, ki jo na čast mojim ranam opravljajo. —
In tudi to ti povem, da ta molitev, ako se pobožno in
zbrano za drugo dušo moli, ni nikdar zastonj, ampak ji
pridobi zveličanje." Tudi so ji bile od Boga razodete be¬
sedice, ki naj se peterim Očenašem na čast ran Jezusovih
pridevajo, namreč: „Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga,
sprejmi to molitev v neskončni ljubezni, s ktero si pre¬
našal vse rane svojega svetega Telesa, in usmili se mene,
vseh grešnikov in vseh vernih, živih in mertvih, in do d e! j
jim gnado, usmiljenje, odpuščenje vseh grehov in večno
življenje. Amen." In Gospod je vnovič rekel: „Dolder
grešnik v grehih živi, me ima tako rekoč na križ prive¬
zanega. Ko se pa s pokoro k meni spreoberne, me še tisto
uro odreši. In ko me tako rekoč s križa sname, se s svojo
gnado in j usmiljenjem nanj naslonim, kakor sem se bil
naslonil na Jožefa Arimatejskega, ko me je bil s križa
snel. če pa grešnik do smerti v grehu ostane, ga bo za¬
dela moja pravica, ter ga sodila, kakor je zaslužil." ’)

O mislih, s kterimi naj Mehtilda premišljuje njegovo
terpljenje, pa jo je podučil Gospod tako-le: „Najpervo pre¬
mišljuj, kako prijazno in ljubeznjivo sem šel svojim sovraž¬
nikom naproti, ki so me z mečmi in kolmi prišli lovit
kakor kakošnega razbojnika in hudodelnika. Jaz pa sem

') Buch der geistlichen Gnaden. Regensburg, Mana, 1857,
str. 403—406.

18 *

— 276

ž njimi ravnal kakor mati s svojim otrokom, da bi jih od¬
rešil iz volčjega žrela. Potem premišljuj: ko so me tepli,
sem poljubil pri vsakem udarcu duše njih, ki se bodo do
sodnjega dne vsled mojega terpljenja zveličali. Tretjič: ko
so me neusmiljeno bičali, sem tako goreče k nebeškemu
Očetu za nje molil, da so se mnogi izmed njih spreobernilL
Četertič: ko so mi ternovo krono na glavo dejali, sem to¬
liko biserov v njih krono vdelal, kolikor ternov so mi v
glavo zabodli. Petič: ko so me z žeblji na križ pribili in
mi vse ude raztegnili, tako da bi mi bili lahko sošteli
kosti in drobovje, sem z vso svojo nebeško močjo k sebi
potegnil duše vsih, ki so odločeni za večno življenje, ka¬
kor sem že prej rekel: „Kadar bodem povikšan od zemlje,
bom vse k sebi vlekel. 1 * Šestič: ko so s sulico odperli
mojo stran, sem njim, ki so bili po Adamu užili smertno
pijačo, iz svojega Serca podelil pijačo življenja, da bi vsi
postali otroci večnega življenja.** *) Ko se ji je Gospod
enkrat zopet prikazal, nagnila se je na njegovi persi in
je slišala sladko Serce Jezusovo neprenehoma biti. Pa Božje
Serce je bilo, kakor da bi dušo vabilo, rekoč: „Pridi in
delaj pokoro! — pridi in spravi se z Bogom; pridi in po¬
tolaži se; — pridi, da boš blagoslovljena; — pridi, moja
prijatlica, da prejmeš vse reči, ki jih more prijatel pri-
jatlu dati; pridi, moja sestra, da prejmeš nebeško dedšino,
ki sem ti jo s svojo drago kervjo odkupil; — pridi moja
nevesta, da bodeš svojega Boga uživala!“ 2 ) Enkrat ko se
je po opravljenih molitvah k počitku podala, je vidila Go¬
spoda sedeti na nekem visokem stolu, pod nogami pa je
imel podnožje, in slišala ga je govoriti: „Nagni se sim k

J ) Buch der geistlichen Gnaden. Regensburg, Manz 1857j>
str. 88 — 90.

a ) Ravno tam str. 231—232.

277 —

mojim nogam ! 11  Precej je ubogala in se je nagnila k nje¬
govim nogam tako, da je bilo njeno uho ravno nad rano
njegove noge. In slišala je v rani vreti kakor vrelo vodo
v piskru, Gospod pa ji reče: „Ivako šumi vrela voda v
piskru ? 11  Ko je premišljevala in tega ni vedla, Gospod od¬
govori: „Vrela voda v piskru šumi, kakor bi govorila:
Hiti, hiti! Tako me je tudi vroča ljubezen mojega Serca
neprenehoma gnala, ki je govorila: Hiti od dela k delu,
iz mesta v mesto, od pridige k pridigi, in nikoli mi ni
dala miru, dokler nisem dopolnil vseh reči, ki so bile k
tvojemu zveličanju potrebne . 11  ’)

Naj omenim še ene podobe, v kteri ji je Gospod še
očitneje pokazal svoje posredovanje za grešnike pri ne¬
beškem Očetu. Ko je enkrat premišljevala, kako je Kri¬
stus stal pred sodnikom, ji Gospod reče: „Pojdi z menoj
k sodbi . 11  Vzame jo tedaj seboj, in jo postavi pred svo¬
jega nebeškega Očeta. Vsi svetniki in vse stvari so tam
zoper njo tožile. Serafimi so rekli, da je velikokrat z ma¬
lomarnostjo vgasnila Božjo ljubezen, ktero je bilo Serce
Božje v nji prižgalo. Kerubimi so jo tožili, da se ni zalj-
šala s čednostmi po velikosti Božjega spoznanja, ki je bila
ž njim bolj razsvetljena, kakor drugi. Troni so se prito¬
ževali, da je velikokrat z nepotrebnimi mislimi žalila naj
miroljubnejšega Kralja, ki je bil svoj prestol v njenem
sercu postavil. Gospodstva so rekle, da se svojemu Kralju,
Gospodu in Bogu ni s pravo spodobnostjo podvergla. Po¬
glavarstva so tožile, da v sebi in v druzih ni dovolj ča¬
stila Božje plemenitosti, ki izvira od tod, da je vstvarjena
po Božji podobi. Oblasti so tožile, da se Božjemu veliča-
stvu ni  vklanjala s tako velikim spoštovanjem in češče-

') Bach der geistlichen Gnaden. Regensburg, Manz 1857,
str. 240-241.

278  —

njem, kakor bi se bilo spodobilo. Moči so se pritoževale,
da se v svetih čednostih ni vadila kakor gre. Arhangelji
so jo dolžili, da sladke besede Božje ni tako pazljivo po¬
slušala, kakor je bila njena dolžnost, in da svojega pre¬
ljubega ženina ni prijazno pozdravljala po služabnikih, ki
so ji bili poslani. Angelji so tožili, da se njihove službe
ni prav posluževala. Aposteljni so terdili, da njihovih naukov
ni pridno spolnovala. Mučeniki so rekli, da je terpljenje
in bolezen nerada prenašala. Spoznovavci so jo tožili, da
je bila v duhovnih, in ostrih samostanskih vajah zanikerna.
Device so tožile, da naj ljubeznjivšega ženina ni iz vseh
moči ljubila. Vse stvari so se pritoževale, da se njih ni
prav posluževala. Pa predobrotljivi Jezus je rekel svojemu
Očetu: „Na vse te tožbe hočem jaz namesto nje odgovo¬
riti, ker je njena ljubezen vnela moje Serce . 11  Bog Oče pa
odgovori: „Kaj te je k temu pripravilo ? 14  On pa reče:
„Moja izvolitev, ker od vekomaj sem jo izvolil . 11  Ko je
duša vidila, da ima takega zagovornika, je postala serčna,
ter gaje zaupljivo prijela za roko in rekla k Očetu: „Glej, ve¬
ličastni Oče, izročim ti tvojega ponižnega Sina, kteri ti
bode za me poplačal, kar sem s svojim napuhom grešila.
Izročim ti tvojega naj pohlevnejšega Sina ki mi je zado-
stenje pridobil za vse, kar sem se z jezo pregrešila. Izro¬
čim ti tvojega naj ljubšega Sina, ki ga ljubi tvoje serce,
in ki namesto mene spolnuje, kar sem z nevošljivostjo
grešila. Njegova neskončna milost je vse poplačala, kar
sem se z lakomnostjo pregrešila. Njegova presveta goreč¬
nost opravičuje mojo lenobo. Njegova prevelika zmernost
zadostuje za vso mojo požrešnost. Čistost njegovega ne¬
dolžnega življenja je vse poplačala, kar sem se z hudimi,
mislimi, besedami ali dejanjem pregrešila. Njegova ne¬
skončna pokorščina, po kteri je bil pokoren do smerti, je

— 279  —

vso mojo nepokorščino izbrisala. Njegova popolnost opra¬
vičuje vse moje pomanjkljivosti." ’)

Ako tedaj grešnik to neskončno ljubezen Božjo pre¬
mišljuje, in pregleduje neizmirni zaklad gnad Božjih, ki mu
ga je Gospod tako drago kupil, pa mu ga tako po ceni
ponuja, ali mar hoče spreobernjenje še odlašati? Verh
tega se mu tudi še od druge strani ponuja silno obširna
in potrebna pomoč, ktero hočemo sedaj premišljevati.

C. Prehlajena Devica Marija, ungelji in svetniki nam po¬
magajo k spreobernjenju.

I. Za Jezusom nam je Marija naj mogočnejši
in naj ljubeznjivši pomočnica k spreober-
njenju.

Ko je Bog ljudem po vesoljnem potopu dovolil meso
jesti in živali klati, je gledal posebno na to, da bi ljudje
pri prelivanju kervi ne postali neobčutljivi ter tudi ljudi
ne morili. Zato je Bog že naprej smertno kazen zažugal
njemu, ki bi kakega človeka umoril, ker je človek po
Božji podobi vstvarjen; živali pa nimajo neumerjoče duše,
kakor tudi trava na polju ne. „Kdor koli bo človeško kri
prelil, njega kri bo prelita; zakaj po Božji podobi je človek
vstvarjen." In da bi pred umorom še bolj svaril, je celo
živalim zažugal kazen, ko bi človeka umorile 4 ). Ako je bil
pri starih narodih človek umorjen, je bil tudi morivec od
sorodovincev umorjenega človeka brez daljnega preisko¬
vanja za kazen ubit. Ko je pa Bog Izraelcem svoje zapo-

1 )  Buch der geistliclien Gnaden. Regensburg, Manz 1857,
str. 92—95.
s ) I. Moj*. 9, 2—6.

— 280  —

vedi dal, je odločil 6 po deželi raztresenih mest v pribe¬
žališča, kamor je mogel pred maščevanjem sorodovincev
pobegniti, kdor je bil koga neradovoljno ubil, ali ko se je
pred njim branil. Ako je pa morivec z umorjenim člo¬
vekom že prej v sovraštvu živel, in ga je ubiti nameraval,
so ga sodniji izročili in umorili. ’)

V novi zavezi pa je usmiljenje Božje še veliko veči.
Smertni greh je naj hujši morivec, ker Božjega Odrešenika
samega na duhovni način umori, in Božja pravica bi
mogla grešnika nemudoma s smertjo kaznovati. Pa Kri¬
stus nam je dal pribežališče, svojo lastno Mater Marijo,
ktero zavoljo tega imenujemo „pribežališče grešnikov 11 . To
pribežališče je odperto tudi tistim, ki so s premislikom
grešili; Marija ne gleda ne na število, ne na velikost stor¬
jenih grehov, ampak le na voljnost k spreobernjenju. In
če najde grešnika, ki je posebno globoko in strašno v greh
zabredel, ima še več materne skerbi in usmiljenja ž njim,
če je le pripravljen, pomoč sprejeti in se resnično spre-
oberniti.

Ker smo vsi bratje med seboj, je Bog zapovedal ne
samo samega sebe, ampak tudi bližnjega ljubiti in tudi za
zveličanje bližnjega skerbeti. Marija pa je Mati vseh, in
Bog ji je odkazal s Kristusom moliti, delati, terpeti za re¬
šitev vseh. To je Marija tudi delala, ko je bila k pameti
prišla, zlasti pa odkar je Mati Odrešenikova postala; ko
je Jezus Kristus začel očitno učiti, so jeli tudi grešniki
spoznavati ta Marijini poklic. Skoraj gotovo sta se že brat
in sestra grešnice Magdalene obernila do Marije, da bi
Gospoda Jezusa Kristusa prosila za njeno spreobernjenje;
gotovo se je Marija tudi sama milostljivo spominjala uboge

*) IV. Mojz. 35, in Joz. 20.

- 281  —

grešnice, in je veliko za njo storila, še preden je bila na-
prošena. To je naposled Magdaleni pripomoglo k juna¬
škemu spreobernjenju, po kterem je tudi ona ena naj mo¬
gočnejših priprošnic za vse spokornike postala. — Brez
dvoma je Marija tudi precej zapazila pogubljenje, ki je
Judežu pretilo, in gotovo je neprenehoma in tem goreč-
nejši zanj molila, ker je bil odločen kot apostelj spreobra¬
čati narode. Pa nesrečneža ni ginila ne molitev Marijina,
ne ljubezen in opominjevanje Jezusa Kristusa; nepremiš¬
ljeno je deri v svoje pogubljenje.

V pravem pomenu pa je Marija postala pribežališče
grešnikov, ki se hočejo spreobcrniti, še le pod križem, ko
je Jezus Kristus rekel: „Žena, glej tvoj sin!“ ves človeški
rod kot otroka izročim tvojemu varstvu; vsled svojih grehov
je za smert bolan; strezi mu in vodi ga k zveličanju, in
pripelji ga po pokori in spreobernjenju k Božjemu usmi¬
ljenju. Ti ljudje so me hudo razžalili, in zdaj zdaj bom
zavoljo njih grehov umeri; pa umerjem iz ljubezni do njih;
tudi ti, o Mati, ne ravnaj ž njimi kakor z morivci svojega
Božjega Sina, ampak ljubeznjivo skerbi za nje koza svoje
uboge otroke, ktere sem ti zdaj izročil. Pregrešnemu člo¬
veškemu rodu pa je Gospod rekel: „Sin, glej tvoja Mati!“
Ne mislite, da se moja Mati nad vami jezi, ker ste me s
svojimi grehi umorili, ampak vedite, da sem jo vam dal
ko ljubeznjivo, usmiljeno, mogočno Mater; k nji bežite,
njo prosite, da naj vam izprosi pravega spokornega duha,
in zadobili boste odpuščenje pa pravico otrok Božjih, in
večno nebeško dedšino; pa skazujte ji odsihmal ko zvesti
otroci tudi dolžno ljubezen, spoštovanje in pokorščino. —
To je kaj draga določba oporoke, ki jo je umirajoči Go¬
spod za nas naredil. Svojo Mater pa je Gospod ob enem
navdal z usmiljeno ljubeznijo, ki je tako velika, da lahko

— 282  —

ooseže vse grešnike celega sveta na vse veke. Marija je
tudi nemudoma pričela opravljati svojo sveto nalogo. Vse
svoje terpljenje in molitve, zlasti pa dela, molitve, ter-
pljenje in kervavenje svojega umirajočega Sina je darovala
Božji pravici za vse grešnike celega sveta, zlasti pa za
tiste, ki so grešili posebno zoper njo in njenega Božjega
Sina. In še tisti večer je doživela veselje, da so se ne-
kteri taki grešniki k Božjemu usmiljenju vernili, kakor
n. pr. vojak, ki je s sulico prebodel Gospodovo stran, pa
je spoznal, da je Jezus resnično Sin Božji in Odrešenik
sveta. Tudi se je spreobernilo mnogo Judov, ki so Go¬
spoda na križu zasmehovali, potem ga pa umirati vidili,
kakor pripoveduje evangelij: „In vsi ljudje, kteri so se
bili sošli to gledat, kadar so vidili, kar se je zgodilo, so
terkali na svoje persi in so se vernili" v mesto s spokor¬
nimi serci. ',)

Kakor pa k spreobernjenju ne zadostuje, da imamo
tako usmiljenega Odrešenika, tako tudi ne zadostuje, da
imamo tako ljubeznjivo Mater in srednico; veliko se jih
vendar le pogubi. Usmiljenje Božje in ljubezen Marijina
je sicer za vse dovolj velika, pa grešniki niso vsi voljni
in odkritoserčni, da bi sprejeli vabilo Božje in Marijino.
To se je pokazalo že tisti dan, ko je Gospod umeri, pri
dveh aposteljnih, ki sta bila grešila, in pri dveh razboj¬
nikih. Za vse je tekla Gospodova kri, in Marija je za vse
molila; pa le en razbojnik se je na križu spreobernib
eden pa se je v nespokorni oterpnjenosti še tisti dan po¬
greznil v pekel; in tudi od aposteljnov se je le eden spre-
obernil, namreč Peter, eden pa, Judež, se je še tisti dan
pogreznil v brezdno. Grešniki se namreč ločijo v dve jako

3 J Luk. 23, 48.

— 283  -

različni versti: Eni so v takih okoliščinah, kakor sužnj
pod krivičnim trinogom, ki ga sovražijo, in ki noč in dan
samo na to preže, da bi mu ušli. Grešniki te verste tudi
k Mariji povzdigujejo roke in serce, da bi jim pomagala;,
in Marija jim gotovo pomaga, ker še nikdar nobenega ni
zapustila. Eni pa so kakor strežaji, ki prostovoljno osta¬
nejo in z nekakim ponosom nosijo grešno obleko ter te
službe nikakor popustiti ne mislijo. Toda dokler jih te
misli navdajajo, jim celo Bog ne more pomagati; ker pri
taki nespokornosti je odpuščenje nemogoče. Grešniki, ki
se na Marijino priprošnjo zanašajo, da jih bo ona varovala,
da v grešnem stanu ne bodo umerli, in prederzno grehe
nadaljujejo, se hočejo iz Boga norčevati, in Marijo sprav¬
ljajo v naj veči sramoto, kakor da bi namreč greh prikri¬
vala in se ga z njimi vred tako rekoč vdeleževala. Marija
ne more in noče varovati nobenega grešnika, da bi še
dalje greh delal, ampak da bi se spreobernil, in zato bi
bil priimek „pribežališče spokornikov 1 ' bolj primeren kakor
priimek „pribežališče grešnikov". Vendar pa je priimek
„pribežališče grešnikov" popolnoma resničen, ker Marija
ne pomaga še le tedaj, ko je kdo iz grešnika postal spo¬
kornik, ampak ko še globoko v grehu tiči, ako se hoče le
precej spreoberniti, ne pa še dalje v grehu ostati.

V življenju velikega spreobračevavca grešnikov, očeta
Nikolaja Zuchia v Rimu, nahajamo mnogo spreobernjenj,
ki so se zgodile vsled Marijine prošnje. Nekdaj je prišel
k njemu mladeneč, ki je bil že dolgo grehu nečistosti
vdan; sprejel ga je z naj veči ljubeznijo in naj bolj oče¬
tovskim usmiljenjem, ter mu prigovarjal k spreobernjenju
in mu naložil, da naj nekoliko časa vsaki dan zjutraj in
zvečer moli eno „češčeno Marijo" in kratko darovanje
samega sebe, kteri molitvici so pozneje papež Pij IX. po-

— 284 —

delili 100 dni odpustka, in ki se glasi: „0 moja Gospa in
Mati Marija, tebi se popolnoma darujem, in v dokaz, da
sem se tvoji službi izročil, darujem in posvetim ti danes
svoje oči in ušesa, svoje usta in svoje serce ter samega
sebe popolnoma. Ker sem tedaj tvoj, o dobra Mati, brani
me, varuj me, brani me ko svojo lastnino." Ne dolgo po¬
tem pride mladeneč po slovo, ker se je hotel podati na
daljni pot. Apostoljski mož mu gorko priporoča, da naj
omenjeno molitvico vsaki dan moli. čez delj časa mla¬
deneč zopet pride, pa je bil že nekaj časa sim čist, za
kar se je imel zlasti zahvaliti varstvu presvete Device
Marije, kteri se je vsaki dan z omenjeno molitvico pripo¬
ročal. Bal se je še kdaj v greh obračati svoje moči in
svoje ude, ki jih je bil Mariji daroval, in se je vsled tega
vrednega storil pomoči Marijine. Iz hvaležnosti do Marije
je mladeneč misijonarja prosil, da naj tega v svojih pri¬
digah očitno omeni. Neki stotnik,  ki je že delj časa v
bližnji priložnosti živel, in se skoraj vsaki dan zoper či¬
stost pregrešil, je to slišal ter je tudi poskusil ta pripo¬
moček. Kmalo se je začel bližnje priložnosti ogibati in
ne dolgo potem je opravil dolgo spoved in se popolnoma
spreobernil. Ko je pa že pol leta čisto živci, mu pride
na misel obiskati osebo, s ktero je prej v grehu živel, da
bi vidil, če se je tudi ona spokorila, in da bi jo k do¬
bremu opominjal. Ko pa pride do hišnih vrat, ga nevidna
moč potegne nazaj, in hiša kmalo zgine spred njegovih
oči; zdaj je spoznal, da bi se bil v bližnji priložnosti go¬
tovo zopet pogubil. V bližnji priložnosti prostovoljno ostati
ali se v njo podajati se pravi prederzno na milost Božjo
grešiti, in v takih okoliščinah Marija ne more pomagati,
ko bi morebiti grešnik tudi mislil, da se ni iz grešnega
namena podal v bližnjo priložnost.

285  —

V nekem italijanskem mestu, čigar ime pa ni pove¬
dano, so trije mladenči  pregrešno živeli. Ko so ponoči
v hudobni hiši neke jako temne ulice iskali priložnosti k
grehu, jim ugasne luč v svetilnici, s ktero so si svetili.
„Počakajte malo, reče eden med njimi, da grem tje-le k
Marijini podobi luč prižgat.' 4  Ko pa k svetilnici pride, luč
nenadoma ugasne. Verne se toraj k svojim tovaršem, ko
se pa nazaj ozre, je svetilnica zopet svetlo gorela; vnovič
gre tedaj nazaj, da bi luč prižgal, pa svetilnica v trenutku
zopet ugasne. Toda v sercu ubozega mladenča se zasveti;
silno se prestraši, da je od Matere Božje tako rekoč za¬
hteval, naj mu ona sveti, ko je v temi iskal prilike, da bi
s smertnim grehom žalil njenega Božjega Sina. Njegova
serce se vsled milostljive pomoči Marijine omeči, on gre
v se in se spreoberne. Tako tedaj Marija večkrat cele
čudovito zaderžuje grešnika na potu pogubljenja. Kadar
se pa grešnik k Bogu poverne, Marija nič več ne gleda
na to, kolikokrat ji je Božje Dete iztergal ter umoril, in
njeno serce samo zbritkim mečem presunil, ampak občuti
le ljubezen naj boljši Matere do ubozega, bolnega greš¬
nega otroka in veselje dobrega Pastirja, ki je našel zgub¬
ljeno ovčico.

Očak Jakop  je imel veliko sinov. Jožefa je naj bolj
ljubil, in mu je v znamnje svoje ljubezni napravil pisana
obleko. Njegovi bratje pa so ga iz nevošljivosti v sužnost
prodali; da bi pa očeta premotili, so zaklali kozliča, so
njegovo suknjo v kri pomočili in jo poslali očetu. „Ko jo
je oče spoznal, je rekel: „Suknja je mojega sina, silno
huda zver ga je snedla, zverina je Jožefa požerla." In je
v žalosti pretergal svoje oblačila, se oblekel v žimovnik
in je obžaloval svojega sina dolgo časa, ter se ni dal uto-

— 286  -

lažiti.“ ') To je v mnogem oziru podoba naše lastne zgo¬
dovine. Tudi mi smo prejeli predrago obleko kerstne ne¬
dolžnosti, ktere milijoni v nejeverstvu rojenih ljudi niso
prejeli; toda potem smo šli v puščavo grešnega življenja
ter se podali v nevarnosti in skušnjave, v kterik je bila
obleka naše nedolžnosti okervavljena s kervjo Jagnjeta
Božjega, mi pa izročeni v sužnost peklenskega trinoga.
Naša Mati Marija je vsled tega po pravici tožila: O dobro
poznam to kervavo obleko! to je omadežana obleka ne¬
dolžnosti mojega v grehe zabredlega otroka; tudi kri na
nji dobro poznam, ker je to kri mojega Božjega, s smertnim
grehom umorjenega Sina. — O Marija, kako dojgo že ža¬
luješ za nami! Ti vidiš, da smo bili mi sami tista huda
zver, ki je Tvojega Božjega Sina raztergala, ali se ne boš
tedaj nad nami hudovala? ali nam boš še odpustila? ali
nas boš pred Božjo pravico še zagovarjala?

Marija nam celo tedaj še pomaga, ko usmiljenje
Božje že poteče in se ne da več lahko omečiti, če se le
res hočemo spreoberniti. To priča neki dogodek, ki nam
lepo kaže, kako goreče in skoraj nedležno Marija pri Je¬
zusu za nas prosi. Evangelij pripoveduje: „In glej, ka-
nanejska žena  je prišla iz tistih krajev in je vpila za
njim, rekoč: Usmili se me, Gospod, Sin Davidov, moja
hči veliko terpi od hudiča! On pa ji ni besede odgovoril.
In njegovi učenci so pristopili in ga prosili, rekoč: Od¬
pravi jo (in usliši jo), ker za nami vpije. On pa je odgo¬
voril in rekel: Nisim poslan, kakor le k zgubljenim ovcam
Izraelove hiše. Ona pa je prišla in ga je molila, rekoč:
Gospod, pomagaj mi! On pa je odgovoril in rekel: Ni
prav jemati kruh otrokom, in ga psom metati. Ona pa
je rekla: Kaj pa da, Gospod, saj tudi psički jedo drobtine,

*) I. Mojz. 37, 33—36.

- 287

ktere padajo od mize njih gospodov. Tedaj je Jezus od¬
govoril in rekel: O žena, velika je tvoja vera! Zgodi se
ti, kakor hočeš. In njena hči je bila zdrava od tiste
ure“. ') To je zares čudovita prigodba! Ta žena je po¬
polnoma zdrava, pa njena hči veliko terpi od hudiča, in
vendar prosi: Gospod, usmili se mene,  pomagaj mi.
Britkost svojega otroka čuti kakor svojo lastno britkost
in akoravno ne ume, da se je Gospod le zato delal tako
terdoserčnega, ker jo je hotel skušati in uslišanja vredno
storiti, vendar serčnosti ni zgubila, ampak je le še goreč-
nejše prosila. Tako dela tudi Marija za nas, svoje otroke.
Akoravno bi Gospod na njeno prošnjo po pravici smel od¬
govoriti: Ti grešniki nobene gnade več niso vredni, —
vendar ona prosi: usmili se tedaj mene  in pomagaj
meni!  In Gospod, ki je uslišal kananejsko ženo, nikdar
svoje Matere ne odpravi, da bi je ne uslišal, in ne podelil
usmiljenje vsem, ki se hočejo sedaj spreoberniti.

Marija ti prav gotovo sprosi odpuščenje, ko bi bila
sodba Božja nad teboj že sklenjena, če se le precej spre¬
oberniti hočeš. To kaj lepo pojasnuje neki dogodek, ki se
je že zdavnej prigodil v Boloniji. Neki človek prijezdi po
cesti, ko so ravno otroci svojo igračo imeli; ker so bili
od njega nekoliko moteni, mu neki deček to jako hudo
oponaša, kar jezdeca tako razserdi, da zgrabi za meč in
dečka ubije. Pa precej se zave svoje velike krivice, in ko
ljudje skupaj dero, da bi morivca prijeli, pobegne v bližnjo
hišo in že po stopnicah kliče: „Usmilite se me, nekega
otroka sem ubil; beriči hitijo za menoj, skrite me.“ Hišna
gospodinja, plemenita in bogata udova, ki ga je slišala,
je bila v velikem strahu in skerbi, da bi ne bil morebiti
ubil njenega otroka, ki se je pred hišo igral. Pa vendar ne-

‘j Mat. 15, 21-28.  Mark. 7, 29.

— 288  —

mudoma skrije morivca, iz ljubezni do Boga, ker se ji je
zdelo, da je ubogi grešnik k nji pribežal kakor k usmi¬
ljenju Božjemu. Precej potem pa žalibog res prineso truplo
njenega edinega otroka. Kaj pa stori mati? Iz kerščan-
skega usmiljenja ubozega grešnika ne izda in beriči ga
zastonj iščejo. Pa tudi skrivaj ga ne odpravi, ker bi ga
bili skoraj gotovo vjeli in ušmertili; ampak ona gre k go¬
sposki, mu izprosi popolno odpuščenje zaslužene kazni in
ga naposled še naredi za dediča vsega svojega premoženja.
O kako hvaležen je bil proti njej in kako vreden njene
materne ljubezni! — Kje bi našli lepši podobo veliko¬
dušnosti in ljubezni Božje Matere Marije? Grešnik umori
njeno Božje Dete, pa ona ga ne toži pri Božji pravici;
tudi to ji ni dovolj, da mu iz serca odpusti in ne zader-
žuje sodbe; ampak ona ga pred Božjo šibo tako rekoč
skrije, potem mu sprosi pravo spokornost in odpuščenje
večne kazni; pa tudi to njeni čudoviti ljubezni še ne za¬
dostuje, ampak ona hoče biti celo njegova Mati ter ga
sprejme za svojega otroka in si na vso moč prizadeva, da
bi mu za dedšino preskerbela večne zaklade. In kadar koli
to pri kakem ubogem grešniku doseže, je tako vesela, ka¬
kor da bi bila sama sebi napravila naj veči srečo, če je
morebiti grešnik tudi s tisučerimi grehi njo in njenega
Sina terpinčil. Tako se nad Marijo spolnujejo besede sv.
pisma: ..Redila sem jih (svoje sinove in hčere) z veseljem
(ko so v sv. Cerkvi čisto in v gnadi Božji živeli); pa spu¬
stila sem jih z jokam in z žalostjo, (ko so v greh za¬
bredli); pa pripeljal vas mi bo Gospod z veseljem in z
radostjo na vekomaj!“ *)

Ker Božjega Odrešenika kaj radi primerjamo z dobrim
pastirjem, se ni čuditi, da verniki v svoji pobožnosti in

’) Baruh. 4, 11. 23.

— 289 —

ljubezni tudi Marijo kaj radi imenujejo dobro pa¬
st erico. Ta priimek je Marija najprej dobila na Španj-
skem. Od 1. 1742 se je možno razširjal po Neapolitanskem
zlasti vsled prizadevanja sv. Frančiške od peterih ran.
Papež pa so ga popravili v naslov: ,,Marija, Mati Božjega
Pastirja", ter so sestavili posebne cerkvene molitve (offieium)
in mašo, kjer se nahajajo te-le molitve: „Vsi smo zašli,
kakor zgubljene ovce. O Mati Božjega Pastirja, ozri sena
nas in pelji nas na pravo pot. Dodeli nam, o Bog, da nas
bodo prošnje Marijine, ki nas skerbno pase, pred sovraž¬
niki branile, in varno v nebeško domačijo pripeljale. Do¬
deli nam, da pod varstvom presvete Device Marije posta¬
nemo ovčice, ki se od mesenih sladnost in posvetnega ve¬
selja obračajo in z vednim hrepenenjem večnega veselja
iščejo." J )

Ko pomočnica dobrega Pastirja Jezusa ima pa Marija
dvojno nalogo: nas braniti, pasti, varovati pred zgubo
in pred napadi peklenskih volkov,. to je pred notranjimi
in vnanjimi skušnjavami, da se ne pogubimo; — če smo
pa po grehu vendar le zašli, nas zopet išče in si priza¬
deva nas s pravim spreobernjenjem k dobremu Pastirju
nazaj pripeljati. O tem prizadevanju Marijinem smo do-
sedaj govorili, naj povemo pa tudi en zgled o njeni pervi
nalogi.

Prej imenovana svetnica, Frančiška od peterih ran
(rojena v Neapeljnu 1. 1715, umerla 1. 1791, za svetnico
razglašena 1. 18G7, družabnica tretjega reda sv. Frančiška),
je ko dorastla devica vsled svoje popolne čistosti postala
še ljubeznjivši; vendar pa pogled te bogoljubne device ni

') Primeri: Richard, Leben der heil. Mutter Franziska v. d.

5 W., Mainz, Kirchheim 1868, str. 199—210.

19

— 290 —

zbujal skušnjav, ampak je ljudi spodbujal k čednosti. En¬
krat pa pride vendar neki prav silen skušnjavec v njeno
sobo z izgovorom, da ima nekaj prav potrebnega ž njo
govoriti, ter ji kmalo razodene svoje nepoštene namene.
Najpred jo skuša v greh zapeljati s prošnjami in prilizo¬
vanjem, potem z obljubami in naposled z zlatimi denarji,
ker je bila devica revna. Frančiška je vsa prestrašena
čutila, da so ji moči zginile, da ni mogla bežati; pa še
njen glas je bil zamolkel, da ni mogla na glas upiti; njene
prošnje in solze pa pri strastnem človeku niso nič zdale,
marveč je hotel sedaj s silo doseči svoj namen. V tej ne¬
varnosti se Frančiška iz celega serca oberne k Mariji, dobri
pasterici; njene moči se povernejo, izterga se mu iz rok
in pobegne na ulice med ljudi. Toda zdaj jo je začelo
skerbeti, da je morebiti vendar le Boga razžalila, in hu¬
dobni duh jo je strašil, da je gnado Božjo zgubila. Vsa
objokana teče k podobi dobre pasterice Marije, se je do¬
takne s čelom in goreče moli za pomoč. Vsled bolehnosti,
bedenja in terpljenja je bila tako slaba, da bi bila kmalo
umerla. Naposled zaspi; v sanjah pa se ji prikaže dobra
pasterica, neizrekljivo prijazna, ji razodene, da je popol¬
noma zmagala, in da je bil strah, kakor da bi bila grešila,
le goljufija hudobnega duha; nečiste skušnjave je odsihmal
nikdar več ne bodo nadlegovale, ker ji je Gospod dal po¬
sebno milost, da je meseno poželjenje v njej ugasnilo. Ker
se je nasledek s to obljubo res natančno vjemal, je raz¬
vidno, da to niso bile same sanje, ampak resničen pri-
godek. ’)

Ta čudovita ljubezen in mogočna pomoč, ktero Marija
skazujc vsem grešnikom, ki se hočejo resnično spreoberniti,

x )  Primeri: Richard, Leben der heil. Mutter Franziska v. d.
5 W., Maina, Kircbheira 1868, str. 320-322. 206.

— 291 -

je posebno krepko vabilo k pokori in spreobernjenju. Pa
Gospod nam je dal še drugih pomočnikov.

II. Sveti angel ji se močno vesele, da nam k
spreobernjenju pomagajo.

Nihče ne dvomi, da nam angelji varhi radi pomagajo
varovati se hudega in dobro delati, dokler njih navdiho¬
vanje poslušamo in čisti ostanemo, če pa hudobnega duha
bolj ubogamo, kakor pa nje, če s smertnim grehom zgu¬
bimo vso lepoto gnade Božje, in vse zasluženja, če ko kri-
žavci Jezusa Kristusa in sovražniki Božji nimamo nobene
druge pravice več, kakor pekel, bi pač težko verjeli, ko
bi nas sv. vera tega ne učila, da nas sveti angelji tudi
zdaj še ljubijo in varujejo, ker niso nad seboj skusili no¬
bene človeško slabosti in revščine, ki bi jih morebiti k
usmiljenju nagibale. Božji Odrešenik pa celo še terdi:
„Povem vam, da tako bo v nebesih veči veselje nad enim
grešnikom, kteri se spokori, kakor nad devet in devetde-
seterimi pravičnimi, kteri ne potrebujejo pokore.“ ’) Od
kod pač izvira to veselje angeljev? Od tod, ker poznajo
usmiljenje Božje, ker vedo, kaj je Jezus iz ljubezni do nas
terpel, da nas je odrešil, ker vidijo kri Jezusovo, ki se na
vsaki duši lesketa, in ker vidijo veselje dobrega Pastirja,
Jezusa samega, ki je bil sicer hudo razžaljen, pa vendar
v svoji neskončni ljubezni hiti za zgubljeno ovco, in kadar
jo najde, jo zadene vesel na svoje rame; in ko pride domu,
pokliče prijatle in sosede, in jim reče : „Veselite se z menoj,
ker sem našel svojo zgubljeno ovco.“ Tudi angelj varh je
dober pastir, in ti si njegova ovčica; ko hudo grešiš, se

J ) Luk. 15, 7.

19 *

292 —

mu zgubiš; pa on te gre iskat, in je močno vesel, ko te
zopet najde. —

Kako pa sveti angelj varil išče svojo zgubljeno ov¬
čico? kaj pa stori, da svojega varovanca k spreobernjenju
pripelje? Z zbujevanjem vesti in svetim navdihovanjem
grešnika napeljuje k spoznanju strašne nevarnosti, v ktero
ga je smertni greh pripravil, ko se more vsaki trenutek
pogrezniti v pekel. On v njem zbuja željo, se sužnosti
hudobnega duha odpovedati in zopet otrok Božji postati.
On mu kaže čudovitno usmiljenje Božje in ljubeznjivo pomoč
Marije Device; on ga opominja, kako lahko se gnada Božja
v zakramentu sv. pokore zopet zadobi; on ga spodbuja,
da naj se novih grehov varuje, stare pa resnično obžaluje
in terdno sklene svoje življenje poboljšati; on mu daje
serčnost, da naj prazni strah pred odkritoserčno spovedjo
velikodušno in v duhu spokornosti premaga; on odvrača
napade hudobnega duha, ki ga hoče v nove grehe zape¬
ljati; on v njem zmanjšuje moč pregrešnega nagnjenja in
slabih navad, ki ga tolikanj laglje zopet v greh zapeljejo,
kolikor bolj ga že storjeni grehi še teže. Vse to pa angelj
varh opravlja z naj veči ljubeznijo in neutrudljivo skerbjo.

Med egiptovskimi puščavniki zlasti slovi Mojzes,
ki je bil prej suženj. Ker se je pa zavoljo svojih obilnih
pregreškov zaslužene kazni zbal, je od svojega gospoda
pobegnil ter je postal tolovaj. Kmalo se mu pridružijo še
drugi razbojniki, ki ga zavoljo njegovega poguma in veli¬
kanske postave izvolijo za svojega glavarja. V tem pre¬
grešnem stanu je živel od svojega 25. do 40. leta. Kar ga
prešine gnada Božja; on posluša notranji glas svoje vesti
in poišče nekega duhovna, Izidorja po imenu, ki ga ljubez¬
njivo sprejme in za dolgo spoved pripravi, v kteri so po¬
polnoma očisti, potem pa pri puščavnikih ostane. Odslej

- 293  -

pa se je imel vojskovati z nenavadnimi skušnjavami, ki
jih je s silnim prizadevanjem res tudi premagal. Čisto sam
je živel v neki oddaljeni celici, pa je pogostoma prihajal
k duhovniku Izidorju, ki ga je prijazno tolažil, podučeval
in vodil. Ker so pa skušnjave čedalje hujši in nevarnejši
prihajale, začela ga je samota skerbeti, zato je želel pri
Izidorju ostati, da bi se zopet v greh ne povernil. Du¬
hovnik pa mu reče: „Le pogumno se verni domu in nikar
ne misli, da se v svojih bojih sam vojskuješ; ozri se le
okoli sebe!“ Ko svoje oči proti vzhodu povzdigne, zagleda
polne trume angeljev, pred kterimi je celo solnce obledelo,
in ki so bili vsi pripravljeni mu v boju pomagati; proti
solnčnemu zahodu pa vidi množico hudobnih duhov, temnih
in zbeganih, ki so ga prej skušali, sedaj pa so od njega
bežali. In duhovnik mu reče: „Glej, ta černa druhal se
sicer vojskuje zoper nas, pa una svitla, veličastna vojska
je številnejši in mogočnejši, ter od Boga poslana, da vedno
pri nas ostane in se za nas vojskuje; torej se nikar ne boj!“
Potreba neprenehoma čuti in se vedno vojskovati ni
nobena nesreča; ako smo le zvesti, je to za nas vir ved-
nega zasluženja, in sveti angelji nam veselo pomagajo.
Hudobni duhovi, ki so Mojzesa skušali, so bili že zmešani
in so bežali; glavni del vojske je bil tedaj že slavno končan,
in le manjši in lahkejši opravek mu je bil še ostal. Sploh
pa je maloserčnost ena naj nevarnejših skušnjav. Neki
ml a d en e č je dolgo razuzdano živel in v pozabljivosti
Božji greh za grehom delal. Pa naposled se njegova vest
zbudi, in ga začne hudo peči; spoznal je, da se je hudo
pregrešil, ter je želel se spreoberniti; res je to večkrat po¬
skusil, pa ne dolgo potem se je v prejšnje grehe zopet
povernil. Vsled tega mu je serce upadlo, in nemogoče se
mu je zdelo, da bi se še kdaj popolnoma spreobernil; zopet

— 294  -

je toraj opustil molitev in spoved tersejeudal prejšnjemu
pregrešnemu življenju, čez nekaj časa pa se mu njegovo
nečisto življenje vnovič pristudi in kmalo mu začno celo
samomorne misli rojiti po glavi. Kar se mu enkrat sanja,
da je vidil strašnega velikana, ki je bil tako velik, močen,
silen in tako strašno oborožen, da se je pred njim ves
tresel. Pa angelj varh boječemu mladenču prigovarja, da
naj velikana serčno zgrabi in premaga. ,,Kako bi mogel jaz,
ki sem tako majben in slab, silnega velikana pač pre¬
magati? odgovori mladeneč. Z eno roko me lahko zdrobi.“
Angelj pa mu odgovori: „Le serčno ga primi, ker ti nisi
sam, ampak ti jaz pomagam." Mladeneč se toraj začne ž
njim boriti, in kmalo zapazi, da ga užuguje, naposled pa
je bil velikan s pomočjo angelja popolnoma premagan;
ves poten, pa zavoljo pridobljene zmage jako vesel se pre¬
budi. Angelj varh pa mu z notranjim navdihovanjem raz¬
loži pomen njegovih sanj; vnovič in prav resno se prične
zoper greh vojskovati in ne dolgo potem je svoje prejšnje
nečiste grehe popolnoma premagal in opustil.

Ljubeznjiva in mogočna pomoč angelja varha, ki noč
in dan za nas čuje in nam spreobernjenje jako polajšuje,
je tedaj nov in spodbudljiv klic k pokori in spreobernjenju.
Pa imamo še drugih pomočnikov.

III. Svetniki in pobožni kristjani nam veliko
in obilno pomagajo pri spreobernjenji.

Svetniki so nekdaj živeli ravno v takih razmerah, v
kakoršnih smo sedaj mi. Skusili in terpeli so vse nevar¬
nosti, težave in skušnjave, kakoršne mi. Mnogi so bili tudi
v grehe zabredli, pa so se s stanovitno pokoro zopet po¬
svetili; zdaj žive pri Bogu in serčno hrepene, da bi tudi

- 295  -

nas, svoje brate in sestre, k Bogu pripeljali, da bi tudi mi
deležni postali ravno tistega večnega veselja, ktero oni
uživajo, da bi bili na ta način Bogu za nekdaj prejete
gnade hvaležni ter pripomogli k temu, da bi kri Gospo¬
dova dušam kaj koristila, in naposled, da bi veselje delali
Bogu, ki nič bolj ne hrepeni, kakor da bi mogel vse ljudi
zveličati. Pa le iz neskončnega usmiljenja Božjega izvira
vsa pomoč, ktero Marija, vsi svetniki, angeljiin celo ljudje
na zemlji ubogim grešnikom k spreobernjenju skazujejo.

O svetnikih, ki se že pri Bogu vesele, tukaj nočem
obširneje govoriti, ker sem jih že prej večkrat omenjal.
Ti nam prav mnogo pomagajo; med njimi so najprej oni,
ki so posebno nedolžno živeli, kakor Marija, Jožef, Janez
in vse device obojega spola; potem so sv. spokorniki, ki
so nekdaj sami v grehu živeli, pa se spreobernili, kakor
Magdalena, Marjeta Kortonska in mnogi drugi znani in
neznani; naposled vsi, ki so z nami v posebni zvezi, kakor
sveti patroni in svetniki iz rodovin in krajev, ki so nam
pri sercu. — Nekoliko obširneje hočemo le o njih govoriti
ki sojna tem svetu v veliki svetosti živeli in si po svojih
močeh prizadevali grešnikom pomagati k spreobernjenju
po kterem Bog tolikanj hrepeni.

V življenju svetnikov, ki so bili tako srečni, da se
jim je Gospod prikazoval, bila je to ena naj glavnejših
naloga, da so za spreobernjenje ubogih grešnikov molili,
terpeli in vse svoje dela Bogu darovali, kar jim je pa de¬
lalo posebno veselje, ker so s tem odrešenje Jezusa Kri¬
stusa drugim v korist obračali. Sv. Mehtilda  sama pri¬
poveduje, kako jo je Gospod enkrat učil za razne verste
grešnikov moliti. Neko nedeljo, ko so v cerkvi peli: „As-
perges me Domine 11  — poškropi me, Gospod — jo Meh¬
tilda rekla Gospodu: „Gospod, s čim pa hočeš moje serce

296

umiti in očistiti ?“ Gospod se z neizrekljivo ljubeznijo k
nji nagne, jo kakor mati svojega sina objame in ji reče:
»Pogledati te hočem z ljubeznijo svojega Božjega Serca."
Odpre ji tedaj vrata svojega presladkega Serca in Božjega
zaklada, kamor je ona vstopila kakor v neki vinograd, in
kjer je vidila studenec žive vode od vzhoda do zahoda,
okoli studenca pa dvanajst dreves; to so dvanajstere čed¬
nosti, ktere sv. Pavel v svojem listu našteva: Ljubezen,
veselje, mir, poterpežljivost, miloserčnost, dobrotljivost,
prizanesljivost, krotkost, zvestoba, zmernost, zderžnost, či¬
stost. ‘)  Vodi pa se je reklo »studenec miru". Duša je šla
tje in je bila očiščena vseh madežev. — V vinogradu pa
so bile zasajene vinske terte, ene na kviško vzdignjene,
ene pa k tlam pripognjene. Na kviško vzdignjene terte so
pomenile nje, ki so svet in njegovo veselje zaničevali ter
svoje serce le k nebesom povzdigovali. Pripognjene terte
pa so reveži, ki se v pozemeljskem prahu in v grehih va¬
ljajo. Gospod je v podobi vertnarja okopaval zemljo. Na
nekterih krajih je bila zemlja terda, na nekterih pa mehka.
Terda zemlja je pomenila serca, ki so v grehu oterpnile
in jih nobeno opominovanje, pa tudi Tiobena kazen ne po¬
boljša. Mehka zemlja pa je pomenila serca, ktere so solze
in pravi kes omečili. In Gospod je rekel: „Ta vinograd je
kerščanska Cerkev, v kteri sem se 33 let pri obilnem delu
potil; v tem vinogradu mi pomagaj delati!" Mehtilda reče:
„Kako?" On pa odgovori: »Polivaj ga." Hitro teče k stu¬
dencu, napolni posodo z vodo in jo zadene na svoje rame.
Ker je jako težko nesla, pride Gospod, ji pomaga nesti in
breme je bilo lahko; Jezus pa ji reče: »Kadarljudem dam
svojo gnado, jim je lahko in sladko vse, kar zavoljo mene

’) Gal. 5 ,  22.

297  -

delajo ali terpe.“ Okoli tert je vidila mnogo angeljev zidu
enako postavljenih, ker angelji med nami in okoli nas
bivajo in Cerkev Božjo varujejo. Preljubeznjivi učenik jo
je potem učil moliti psalm „Miserere“. ’) — Ta psalm ima
dvajset verstie, ktere naj deli v štiri dele po pet in pet
verstie z antifono ali predrekom: „0 blažena, hvaljena in
častita sv. Trojica, Oče, Sin in sveti Duh, usmili, usmili,
usmili se nas.“ Pervih pet verstie velja za grešnike, ki so
v grehu oterpnjeni in se nočejo k Bogu poverniti, da bi
jih s svojo britko sinertjo milostljivo poklical k pravi po¬
kori. Drugih pet verstie velja za spokornike, da bi zadobili
zaželjeno odpuščenje in se nikdar več v greh ne povernili.
Tretjih pet verstie velja za pravične, ki v dobrih delih in
čednostih rastejo, da bi v njih ostali stanovitni. Četertih
pet verstie pa velja za vse duše v vicah, ki vedo, da bodo
kmalo v nebeškem kraljestvu pile iz studenca žive vode
ter s Kristusom na vekomaj vladale, in hitrejši očiščene
s Kristusom tudi večno veselje uživale. ' l )

Ko je bil prej imenovani puščavnik Mojzes  že zelo
star postal, napadejo neko noč štirje tolovaji njegovo celico
in ga hočejo umoriti. Pa velikan vse premaga, jih skupaj
poveže in prinese v cerkev, kjer so se puščavniki zbirali.
Tam jih položi na tla in reče predstojniku: „Jaz teh tolo¬
vajev ne smem kaznovati, ker sem bil sam razbojnik, pa
sem pri Bogu milost našel. Zapovej tedaj ti, kaj naj se ž
njimi zgodi"! Sklenili so, jih zopet izpustiti. Onipasterme
poprašujejo, če je bil ta velikanski puščavnik nekdaj res
tudi tolovaj? In ko jim vsi to poterdijo, odgovore: „Če se
je celo takemu velikanu zdelo potrebno se spreoberniti, se

') To je 50. psalm, med 7 spokornimi psalmi četerti.

,J ) Bueh der geistlichen Guaden. Regensburg, Manz 1857,
str. 233—237.

— 298  -

moramo pač tudi mi slabejši poboljšati. Puščavniki jih
ljubeznjivo sprejmo in jim pripomorejo k popolnemu spre-
obernjenju in poboljšanju.

V Neapeljnu je bila neka deklica zabredla v velike
grehe zoper čistost. Bala se je greha, pa bala se je tudi
odkritoserčne obtožbe pri spovedi. Vendar pa sklene k
spovedi iti; toda skušnjava jo premoti in ona zamolči svoj
naj veči greh; storila je torej nov greh, božji rop. (Oh,
ko bi vsi, ki se kakošnega greha težko obtožijo, spoved¬
niku vsaj rekli: Še nekaj me teži, pa si ne upam povedati,
spovednik bi jim ljubeznjivo pomagal in spoved polajšal.)
Takrat je v Neapeljnu živela sv. Frančiška  od peterih
ran, kteri je bil ali angelj varh ali pa morda Marija, dobra
pasterica, razodela žalostni stan uboge deklice. Nemudoma
gre k nji in ji z naj veči ljubeznijo in sočutjem prigovarja,
da naj s čisto spovedjo vse poravna, kar deklica res tudi
z velikim kesom stori. Blagor nji, ker še tisti dan je
umerla in bi bila sicer gotovo zaveržena. ’)

Ko je šla sv. Frančiška  enkrat v cerkev, jo med
potjo nek poželjiv hudobnež napade. V pervem trenutku
se silno prestraši, pa kmalo postane serčnejši, se mu iz-
terga iz rok in beži v cerkev. Malopridnež teče za njo:
toda naenkrat oterpnje in tako terdno obstoji, da se ne
more z mesta premakniti. Začel jo je tedaj klicati in prositi:
»Služabnica Božja, moli za me, da bodem mogel zopet prosto
hoditi, in da mi Gospod odpusti grehe, ki sem jih s pre-
derznim napadom na te storil; spoznam velikost svoje hu¬
dobije in se hočem spovedati in spokoriti." Devica je res
zanj molila; zopet se je ozdravil in spreobernil. * 2 )

') Richard, Leben der heil. Franziska. Maiuz, Kirchheiin 1868,
str. 252.

2 ) Ravno tam str. 320.

— 299

Egiptovski puščavnik Serapion Sindonit je pa gotovo
naj bolj pokazal, kako je treba grešnike iz ljubezni do Boga
ljubiti. Ko si je bil v puščavi pridobil že veliko svetost,
mu je dal Bog na misel, da naj sedaj ubogim grešnikom
pomaga; tovarši pa so mu z dobro vestjo dovolili se zopet
med svet poverniti, ker so se na njegovo svetost terdno
zanesli. „Prišel je v Korint, kjer so še zmerom živeli lah-
komišljeni ljudje, čeravno jim je bil sv. apostelj Pavel
pisal dva lista. Neki nejeverni igralec, ki je s svojo dru¬
žino napravljal očitne igre, se je Serapionu v serce usmilil.
Ker se drugače tem nesrečnim ljudem ni mogel približati,
se proda za sužnja in stopi v njihovo službo, da bi jih s
svojim življenjem in svojo ljubeznijo pridobil za sv. evan¬
gelij. Kupnino 20 gld. zapečati in shrani. Za divje, nemirno,
razuzdano življenje omenjene družine, ki bi bilo za manj
svetega človeka smertno britko, se Serapion prav nič ne
zmeni. Natanko je opravljal naj manjši dela, prinašal vodo,
svojemu gospodu umival noge, ter pri tem delu ni bil
nikdar truden, nikdar nezadovoljen; malo je spal, pa se
mnogo postil. Skoraj zmerom je molčal in nebeške reči
premišljeval; kadar je pa govoril, je iz njegovih ust pri¬
hajala nadčloveška modrost, ki je ubozega igralca navda¬
jala najprej s stermenjem, potem z občudovanjem in napo¬
sled z ljubeznijo. Spoštljivo je ravnal s svojim nenavadnim
služabnikom, čedalje bolj in bolj poslušal njegove opomi-
novanja, ga popraševal za svet, naposled pa se odpove
svojemu prejšnjemu opravilu in postane kristjan z vso svojo
družino vred. Sedaj so svojega sužnja vse drugači sodili,
in kolikanj pobožnejši so prihajali, tolikanj bolj so
ga spoštovali. Naposled reče gospod Serapionu: „Ljubi
brat, ker si nas rešil iz sramotne sužnosti nejeverstva,
sveta in greha, hočem tudi jaz tebe rešiti iz sužnosti, in

=~ 300  —

ti prostost podeliti, da boš živel, kjer in kakor boš hotel.“
Serapion pa odgovori: „Ker vam je dal Bog gnado spo¬
znanja, in ste to gnado tudi v svoje zveličanje obernili ter
ste sedaj na pravem potu, vas smem potolažen zapustiti,
da bodem skusil rešiti še druge duše.“ In povedal jim je,
da je egiptovsk puščavnik in svoboden mož, da je pa iz
ljubezni do njihovih duš prostovoljno njih suženj postal
po zgledu Božjega Sina, ki je podobo hlapca na se vzel,
da bi svet od sužnosti greha odrešil. Solze jih polijo in
za Božjo voljo ga prosijo, da naj ko njih gospod in oče
pri njih ostane. Pa nič več ga niso mogli prideržati. Ko
jim pa Serapion da še kupnino nazaj, prosijo jokaje: „Ob-
derži denar, ki nam je k zveličanju pomagal, ali ga pa
razdeli med uboge." „Vaš je, odgovori Serapion, jaz sem
le ubog puščavnik, ki denarja ne sme imeti, in ga toraj
tudi drugim ne more podariti." Ljubeznjivo se od njih po¬
slovi. Božja previdnost ga pelje v Lacedemon k neki udovi,
ki ni imela otrok, pa je bila bolna in silno revna. Kako
ji pomagati? Ali jo je pač smel v taki revščini pustiti?
Slišal je, da nek imeniten mestjan, ki je bil manihejski
veri udan, sicer pa prav pošten mož, dobrega hlapca išče.
Serapion se nemudoma poda k njemu, se mu za sužnja
proda, denar nese ubogi udovi, in po dveletnem prizade¬
vanju doseže, da se njegov gospod z vso svojo družino in
z vsemi posli zopet poverne v katoliško Cerkev. Tudi ta
gospod iz hvaležnosti svojemu bogoljubnemu sužnju da svo¬
bodo ter mu podari dobro suknjo in plajšč, in po verliu
še evangelijske bukve. Serapion veselo odide, tako dobre
obleke še nikdar ni imel. Pa je tudi nikdar ni bil tolikanj
potreben kakor ravno sedaj; ker v Lacedemonskih gorah
je bila huda zima. Ko je pa šel po potu mirno pričakovaje,
kam ga bode Bog peljal, ga sreča reven, na pol nag mož.

— 301  —

Serapion nevtegoma sleče plajšč in ga da beraču, ki se
radostno vanj zavije. Serapion gre naprej in najde nekega
na pol zmerznjenega starčka na potu ležati; precej sleče
suknjo, pokrije ž njo starega moža in gre v svoji platneni
obleki dalje. Ko ga zvečer usmiljeni ljudje, pri kterih je
prenočil, vprašajo, kdo ga je tako oropal, Serapion pokaže
evangelijske bukve in reče: „Te bukve so to storile." Pa
tudi bukev ni dolgo imel; prodal jih je v bližnjem mestu
na korist neke družine, ki je bila prišla v revščino. Neki
duhoven jih je kupil in Serapionu mehko očital, da se tako
drage reči znebi. Pa ponižno odgovori: „Mi li verjameš,
oče, da mi je bilo pri sercu, kakor da bi mi evangelij
vedno govoril: Pojdi, prodaj, kar imaš in razdeli med revne.
Te bukve so bile edino, kar sem imel, zato sem jih prodal."
Pozneje je prišel v Rim; njegovo pervo opravilo je bilo,
da je pobožno obiskal grobe sv. aposteljnov Petra in Pavla
pa sv. marternikov. Njegova druga skerb pa je bila bliž¬
njemu pomagati, in sicer po zgledu, ki se ga je od Bož¬
jega Odrešenika samega naučil: postal je hlapec, da bi
duše rešil. Še dvakrat je to junaško dobro delo opravil,
še dvakrat je postal suženj takim ljudem, ki bi jih drugi
vsled njihovega življenja zaničevali in od sebe odganjali,
ktere je pa Serapion ljubil, ker jih je sodil po naukih svete
vere ter je nad njimi našel podobo Božjo, po kteri so bili
vstvarjeni. In Bog, ki je služabnik grešnega človeškega
rodu postal, da ga je odrešil, je s svojo gnado podpiral
Serapiona, da je dvakrat spreobernil in rešil ljudi, ki so
bili že zapadli večnemu pogubljenju. — Taki zvestobi, taki
darovavnosti, taki ponižnosti, taki pokorščini, taki ljubezni
se niso mogli ustavljati. Serapion je trideset let opravljal
to svojo službo, ravno toliko časa namreč, kolikor je Sin
Božji pred svojim očitnim življenjem živel na svetu. Potem

— 302  —

pa Se je povernil v svojo domačijo, v puščavo, kjer je
kmalo potem umeri, in za kratko hlapčevstvo je prejel
večno zveličano svobodo. 4 ' ') Umeri je v Egiptu, 60 let
star, okoli leta 388 po Kristusu.

Duh darovati se za spreobernjenje ubogih grešnikov
pa iz sv. Cerkve ni zginil in še zdaj razodeva čudovitne
dela, ki so Bogu znane, ljudje pa jih ne vidijo. Marsikaj
pa tudi ljudje zvedo. Pri misijonih n. pr. vidimo pogostoma
goreče kristjane, in včasih tudi nje, ki so bili prej hudi
nasprotniki misijonov, od ljubezni in usmiljenja do ubogih
grešnikov tako vnete, da za prihodnje čase napravljajo
vstanove in nakladajo denarje, kterih obresti so namenjene
za to, da se po preteku kakih 10 let zopet more napraviti
misijon. In kolikanj težavniši je nabiranje teh denarjev,
tolikanj veči je zasluženje in tolikanj veselejši upanje na
srečen vspeh. V Alzasiji je pred nekimi leti neki mla-
deneč  silno želel za vse čase vstanoviti tak misijon. Ker
pa ni imel nobenega premoženja, je goreče Boga prosil in
pridno premišljeval, kako bi to pač izpeljal. Naposled je
mislil, da je pravo zadel. Ker ni imel denarjev, ki bi jih
bil v ta namen daroval, je pa daroval samega sebe zavoljo
Jezusa, ki se je tudi daroval za odrešenje grešnikov. Kako
pa je to storil? Ni se mogel učiti in misijonar biti, ker je
bil že prestar in tudi glave za to ni imel. Vpisal se je pa
med vojake namesto nekega druzega, ter je za misijonsko
vstanovo naložil denar, ki ga je za to dobil. To je bil zares
nenavaden dar iz ljubezni do ubogih grešnikov! Pač ni
pretežko se v pervi navdušenosti kaj takega spomniti in
storiti; ali se pa pozneje, ko je mogel ko vojak več let

Hahn-Hahn. Die Vatel’ dor Wiiste, Mainz, Kirclibeim 1857,
2. Bd, str, 206—210,

— soa —

prenašati mnogo nevarnost, britkost in pomanjkanja, mo¬
rebiti ni stokrat in stokrat zavoljo tega kesal? Okoliščina,
da se je po prestanik pervih letih v drugič in še v tretjič
prostovoljno za vojaka vpisal in vse denarje obernil za
misijonske vstanove, najbolje priča, da se tega nikdar ni
kesal, in da je v svojem junaškem sklepu stanoviten ostal.
Temu ubogemu vojaku se zares spodobi častno mesto med
velikimi aposteljni, in ko je prišel v večnost, mu je gotovo
mnogo nebeških prebivavcev naproti prišlo in se mu za¬
hvalilo, da jih je po svoji misijonski vstanovi obvaroval
gotovega pogubljenja. In čez stoletja bodo še vedno v ne¬
besa prihajale duše, ki ga bodo ko svojega rešitelja po¬
zdravljale.

če premišljujemo življenje svetnikov, zlasti svetih du¬
hovnikov in redovnikov obojega spola, jih med njimi najdemo
mnogo, ki so opravljali naj čudovitnejši in za posvetne
ljudi naj neverjetnejši dela in daritve, da bi grešnike spre-
obernili in dobremu Pastirju Božjemu pomagali zgubljene
ovčice zopet najditi. Ubogi grešnik, ne boj se tedaj, in več
ne odlašaj spreobernjenja; tvoja nadloga te k temu pri¬
ganja, usmiljenje Božje ti naproti pride, Marija, angelji
in svetniki ti ljubeznjivo pomagajo, milijoni dobrih krist¬
janov na zemlji pa vedno za te molijo in se Božjemu us¬
miljenju darujejo, da bi ti za to potrebno gnado izprosili.
Verjemi mi, da ti s to vsestransko pomočjo ne bo težko
opravljati reči, ki so za pravo spreobernjenje potrebne.

Drugi oddelek.

Izverševanje spreobernjenja.

Pervi pogoj za pravo spreobernjenje je spoznanje greha
in lastnega zadolženja; brez tega odpuščenje ni mogoče;
dalje odkritoserčna želja grehu se odpovedati in zopet
otrok Božji postati, sklenjena z zaupanjem na Božje us¬
miljenje in s terdnim sklepom, vse storiti, kar je k spre-
obernjenju potrebno. To je daljna  priprava k spreober-
njenju, in vse dozdaj rečeno je imelo namen grešniku k
temu pomagati. Sedaj pa hočemo še nekoliko omeniti naj¬
prej o bližnji  pripravi in potem o sprcobernjenju samem
v zakramentu sv. pokore.

A. Bližnja priprava k spreokernjenju

je izpraševanje vesti, resnično čeznatorno kesanje in
terdni sklep, se vseh grehov odkritoserčno spovedati iu vse
storiti, kar je potrebno, da se v prejšnje grehe nazaj ne
povernemo, ter po svoji moči popraviti tudi že storjeno
škodo. Obširneje sem o tej reči govoril v neki prejšnji
knjižici; ’) temu hočem tukaj še nekaj dostaviti.

I. Izpraševanje vesti.

Velik gospod je bil svojemu oskerbniku izročil jako
drage reči; pa on je silno krivično opravljal svojo službo;
zapravljal je premoženje in delal je poštenemu imenu svo¬
jega gospoda veliko nečast, naposled je celo njegove otroke

*) „Die Schatze des romisch-katholisehen Ckristen“, Graz,

Vercinsbuehdruckerei 1874, str. 85—102,

305  —

umoril. Sedaj ga gospod pred se pokliče in mu reče: „Vse
tvoje hudobije so mi znane; ti sam moraš spoznati, da si
smert zaslužil; beriči te že iščejo, da te odpeljejo v ječo.
Pa še ti hočem pomagati. Če nemudoma vse svoje hudo¬
bije resnično obžaluješ, se jih odkritoserčno obtožiš in
terdno skleneš se jih odslej ogibati, ti hočem vse odpustiti.
Da ti pa to še polajšam, ti dovolim, da se smeš samo ust¬
meno obtožiti, in da se v sodnijskih pismih o tej reči ne
bo nič zapisalo in hranilo; tudi ti hočem dovoliti, da se
sme ta obtožba goditi prav na tihem, da nobeden človek
ne bo o tem nič slišal ali zvedel; naposled ti še to do¬
volim, da si smeš med mojimi uradniki sam izbrati enega,
do kterega imaš naj več zaupanja, in ki se ti zdi naj bolj
ljubeznjiv in usmiljen, ko bi te tudi morebiti ne poznal in
te v prihodnje nikdar več ne bo videl; in celo s prisego ga
hočem zavezati ter mu naj hujši kazni zažugati, da ne sme
nikdar nobenemu človeku povedati, kar mu boš razodel,
če boš to storil, ti bom odpustil, če pa tega nočeš storiti,
sodbe ne bom zaderževal; sodnik te bo vergel v ječo, te
bo prisilil obstati vse svoje hudobije, ktere se vse lahko
dokažejo, vse se ho zapisalo in hranilo, očitno boš osra-
moten ko velik hudodelnik, in ti ne boš dobil nobenega
odpuščenja, ampak k smerti boš obsojen in umorjen.

Ljubi čitatelj, dobro veš, da med ljudmi ni tako do¬
brega gospoda in ga nikdar ni bilo; veš pa tudi, da Bog
je ta Gospod, neskončno usmiljen proti grešnikom, ki so
s smertnim grehom zapravili njegove milostljive darove,
njegovo sveto ime onečastili, njegove otroke, t. j. druge
ljudi s pohujšanjem umorili. Gotovo bi imel Bog pravico
jih obsoditi, kakor je nekdaj zažugal po preroku: „Zdaj
bode tebe konec, ter bom izpustil svoj serd nad te, in te
bom sodil po tvojih delih, in pred te bom položil vse tvoje

20

— 306 —

gnjusobe. Moje oko ti ne bo zaneslo, in se ne bom usmilil,
ampak tvoja dela ti bom naložil. . . Nadloga, glej, nadloga
pride." *) Pa Bog nam v svojem usmiljenju sam pokaže,
kako moramo obsodbi njegove pravice ubežati. Natančno
izprašaj svojo vest, odkritoserčno obžaluj svoje grebe, spo¬
vej se jih popolnoma, resnično se poboljšaj, in odpustil ti
bom, kakor resnično živim, govori Gospod. „Ako bi sami
sebe presodili, bi ne bili sojeni" -)  in ne zaverženi od Boga,
pravi sv. Duh. V ta namen mora tedaj grešnik najpred
preiskovati, kaj je hudega storil, in natanko pregledati,
koliko grehov se je nakopičilo v tempeljnu njegovega serca,
ki je bil le za službo in čast Božjo odločen in posvečen.
Tako je Bog nekdaj preroka peljal k jeruzalemskemu tem¬
peljnu, ter mu ukazal pozvediti, ktere hudobije so ljudje
tam doprinašali in kako so ga spremenili v malikovavski
tempelj. In ko se je prerok že pri pervem pogledu zavzel
ter mislil, da je naj hujši reč že vidil, mu Bog zapove,
da naj gre še dalje, in mu pokaže čedalje veči gnjusobo.
„Sin človekov, mu reče, povzdigni svoje oči in poglej ve¬
like gnjusobe, ki jih Izraelova hiša tukaj dela; . . in če
se oberneš, boš vidil še veči gnjusobe. . , Prederi zid . .
stopi noter in poglej prehudobne gnjusobe, ktere tukaj de¬
lajo. In ko sem bil noter stopil, sem vidil, in glej, bile so
mnogotere podobe laznin in žival, in vse mališke ostud¬
nosti Izraelove hiše povsod okoli po zidu namalane. In
Gospod mi je rekel: Če se dalje oberneš, boš vidil še veči
gnjusobe, ktere ti počenjajo." 3 ) In tako ga je Gospod
peljal v vse oddelke tempeljnove ter mu je pokazal povsod
grehe in hudobijo. Enako mora tudi grešnik svojo vest
pregledovati in izpraševati, se mora ozirati in še natanč-

') Eceh. 7, 3-5. 2 ) I. Kor. 11, 31. 3 ) Eceh. 8, 5—13.

— 307

neje ogledovati, mora steno svojega serca predreti in vse
njegove koto preiskovati. Če sam svoje grehe zbere in jih
prinese pred sodbo usmiljenja Božjega v zakramentu svete
pokore, jih Gospod pozneje več ne bo na dan spravljal in
grešnika ne več klical pred sodbo svoje pravice. Izpraše¬
vanje vesti je eno najvažnejših opravil za zveličanje; zato
bi bilo gotovo prav, ko bi bil Bog za to reč tirjal naj
veči  skerb. Pa tudi v tem oziru ravna po svojem usmi¬
ljenju, in zahteva le takošno skerb, kakoršno moramo tudi
pri drugih imenitnih rečeh imeti. — Kdor tedaj kerščansko
živi in sv. zakramente večkrat prejme, ima le kratek čas
svojega življenja preiskovati, in to opravilo je lahko ter
kmalo opravljeno; drugi čas naj oberne na obudenje pra¬
vega kesa in sklepa, da bode imel od zakramenta sv. po¬
kore pravo korist. Kdor pa le redkokrat k spovedi hodi in
med tem raznotere velike grehe dela, ali kdor mora celo
prejšnje nevredne spovedi popraviti, temu posebno velja
prej omenjeno opominovanje Božje: premišljevati in gledati,
se ozirati in izpraševati, steno predreti in preiskovati, če
tedaj nekteri grešniki le redkokrat k spovedi prihajajo, pa
vendar s farizejem govorijo, da niso nič grešili, to pač ne
izhaja iz njihovega pobožnega življenja, ampak iz njih ve¬
likega oslepljenja in kazni vredne zanikernosti, po kteri
njih oslepljenje čedalje veči prihaja. Se ve da, če druzega
nimajo za greh kakor krasti in moriti, če se jim samo
vnanje dejanje dozdeva napačno, se pa ne zmenijo za pre¬
grešne misli, želje, poglede, besede in zamude, potem pač
naglo opravijo izpraševanje vesti in spoved. Pa to se ne
pravi pokoro delati, ampak se Božjemu usmiljenju posme¬
hovati in svete zakramente nevredno prejemati. „Nikar se
ne motite; Bog se ne pusti zasmehovati ! 11  ') Kdor pa od-

>) Gal, 6, 7,

20 *

- 308

kritoserčno usmiljenje Božje išče, ga laliko in obilno tudi
najde.

Z izpraševanjem vesti pa se ne sme samo naš spomin
pečati, kakor dela n. pr. popotnik, ki si v spomin kliče
vse stroške zadnjega mesca in jih zapiše; ampak če hoče iz¬
praševanje vesti svet sad obroditi, mora biti čeznatorno
spokorno delo. Zato je treba najpred svetega Duha prositi
za njegovo gnado in pomoč, brez ktere nič pred Bogom
zaslužljivega ne premoremo; potem je dobro nekoliko pre¬
mišljevati neskončno dobrotljivost Božjo, ki nam je še
vedno skazovala brezštevilne dobrote, ko smo bili Boga
že razžalili, da bi s tem svoje serce hvaležno ginili in ga
pripravili prositi odpuščenja, ko premišljujemo svojo pre-
grešnost. Potem še le ima spomin opraviti, ki preiskuje
vse storjene grehe, da jih še serčnejši in še posebej ob¬
žalujemo, potem pa potrebne sklepe deloma, ter se jih pri
spovedi skesano in popolnoma obtožimo.

II. O odkritoserčnem spokornem duhu  pri
spovedi.

Ta odkritoserčni spokorni duh je čeznatorno kesanje
nad grehi, sklenjeno s terdnim sklepom, vseh velikih gre¬
hov se skerbno varovati, vestno spolniti vse dolžnosti, ki
so vsled storjenih grehov nastale, ter se teh grehov pri
spovedi pred namestnikom Božjim odkritoserčno obtožiti.
Ta spokorni duh je tako važen, da ga nobena reč ne more
nadomestovati, in da nam brez njega Bog ne more in noče
odpustiti. Pač pa ta spokorni duh, sklenjen z ljubeznijo
do Boga v sili nadomestuje druge k odpuščenju potrebne
reči, kakor n. pr. pri umirajočem človeku, ki ne more svoje
vesti natanko izprašati in se svojih grehov ne več spo-

- 309 -

vedati, ali pa morebiti celo nobenega spovednika ne dobi,
pa ima resnično voljo se spovedati, prej ko mu bo mogoče.
Ta spokorni duh je namreč prav za prav čednost čezna-
torne spokornosti, ki pri Bogu usmiljenje najde, pomanj¬
kanje tega duha pa je nespokornost, t. j. edini greh, kte-
rega Bog ne more odpustiti, dokler ta nespokornost terpi.
Zato pa je spokornost tudi najpotrebnejši in naj imenit-
nejši gnada Božja za človeka, ki se v smertnem grehu na¬
haja. Vse dosedaj v tej knjižici omenjeno, zlasti kar smo
rekli o gerdobiji in hudobiji greha, o pravici in usmiljenji
Božjem, o čudovitni ljubezni Jezusa Kristusa, in o pomoči,
ktero nam Marija, angelji in svetniki pri spreobernjenju
skazujejo, ima posebni namen v nas zbujati tega spokor¬
nega duha. Naj pa o tej reči omenimo šenekterih izrekov
Gospodovih v sv. pismu.

V nekem psalmu moli spokorna duša: „Spreoberni
nas, o Bog, naš zveličar in odverni od nas svojo jezo. . •
Pokaži nam Gospod, svojo milost, in dodeli nam svoje
zveličanje.'* In potem duša vidi ginljivo in zelo tolažljivo
prikazen: „Milost in resnica se srečate; pravica in mir se
objameta." s ) Poglejmo to podobo natančneje. Misli si člo¬
veka, ki je ravnokar smerten greh storil; vsak smerten
greh pa je napad na Boga, uporno upitje zoper Gospoda,
kakor se nekteri grehi zares imenujejo v nebo upijoči grehi,
in draženje Božje pravice. Zato se pa Božja pravica tudi
nevtegoma vzdigne, ter se pomika proti prederznemu upor¬
niku, da bi ga krotila. Pa greh, ki Gospoda sili k straho¬
vanju, ima tudi še ta nasledek, da podobo Božjo v človeku
rani, kakor morivci popotnika smertno ranijo in oropajo.
To skrunenje podobe Božje kliče na pomoč in usmiljenje

’) Ps. 84, 5. 8. 11.

— 310

Božje sliši ta klic in Boga nagne, da ubogemu grešniku
na pomoč hiti, kakor napadenemu človeku, ki se nahaja
v naj veči sili. Tako si gresta tedaj pravica in usmiljenje
Božje naproti ter se pri grešniku snideta in srečata; pra¬
vica hoče hudodelnika pogubiti, usmiljenje pa nesrečnemu
grešniku ponuja odpuščenje. Kaj se bo tedaj zgodilo ? Pra¬
vica je očitno na dobičku, ker človek s smertnim grehom
gotovo ni zaslužil milosti, ampak kazen. Vendar pa usmi¬
ljenje grešnika noče zapustiti, in tako pravica in usmiljenje
med seboj skleneta mir in se v poterjenje objameta. Kaj
pa določuje ta mir? Določuje samo dve reči, kterih je
zlasti perva prečudna in čudovitna. Glasi se namreč:
„Pravica za sedaj odjenja in grešnika prepusti popolnoma
usmiljenju Božjemu; pa usmiljenje Božje mora pravico
popolnoma odškodovati s kervjo Jezusa Kristusa.* 1  Zapomni
si toraj, ubogi grešnik, da te more po smertnem grehu
nagle smerti in pogubljenja le to rešiti, ako Jezus svojo
kri in svoje življenje za te daruje. In Gospod je priprav¬
ljen za te to poplačati; saj je sam včlovečeno usmiljenje
Božje, ki je ta mir s pravico Božjo sklenilo. Hiti tedaj)
da si usmiljenje Božje s pravim popolnim spreobernjenjem
pridobiš, in da ti bode Gospodova kri pomagala v zakra¬
mentu svete pokore, v kterem tvojo dušo v tistem tre¬
nutku očisti in posveti, ko vredno prejmeš sveto odvezo.
Druga določba tega miru pa se glasi: „V trenutku pa, ko
bo človek umeri, bo usmiljenje Božje odstopilo, in ga po¬
polnoma prepustilo pravici Božji.** Blagor tebi, če bode
usmiljenje Božje sedaj poplačalo vse tvoje dolgove in se
več v greh ne boš povernil; pravica Božja bo po tvoji
smerti našla le tvoje dobre dela in ti podelila 'večno zve¬
ličanje.

Ko je imel sv. Non, škof edeški, z drugimi škofi v

- 311 —

Antiohiji okoli 1. 453 neko posvetovanje o cerkvenih rečeh,
je mimo hrumeča množica ljudi motila zborovanje; med
množico je bila namreč silno nališpana igralka, ki so jo
zavoljo njene lepote imenovali Margarito, t. j. biser. Pred
nekaj časom se je bila oglasila za sv. kerst, pa je zanj
potrebni poduk kmalo zopet popustila, samotnemu življenju
slovo dala in svoje razveseljevanje iskala pri nejevernem
gledišču ter je bila vzrok brezštevilnih smertnih grehov. Sv.
škof globoko zdihne zavoljo dušne reve te uboge grešnice
in jo priporoči Božjemu usmiljenju. Drugo noč se mu je
sanjalo, da je opravljal daritev svete maše in da je pri¬
letel v cerkev bel golob, ki mu je vedno okoli glave fer-
fetal; naposled goloba vjame, in ker je bil ves umazan in
ostuden, ga vefže v veliki krppilni kamen. Ko se je po¬
polnoma očistil, je zletel na kviško in se povzdignil tako
visoko, da ga ni več videl. Spoznal je, da ta umazani
golob pomenja imenovano igralko, ki je hudobnemu duhu
v mestu in okolici služila za pregrešno mrežo. Drugi dan
res pride v cerkev k njegovi pridigi o sodbi, nebesih in
peklu, zlasti pa o usmiljenju in pravici Božji. To jo pre¬
trese, gine, spreoberne; od sebe verže vse bogate zaklade,
ki jih je bila s pregrešnim življenjem pridobila, se da
kerstiti, potem pa ze poda v Jeruzalem, kjer je na Oljski
gori v čudoviti spokornosti živela in srečno umerla. Ko
po njeni smerti pride Božja pravica, nad spokornico nič
kazni vrednega ne najde, pač pa najde obilne zaklade nje¬
nega svetega spokornega življenja, za ktere že skozi veliko
sto let uživa zveličanje. Ta spokornica je sveta Pelagija.

B. Sprava z Bogom v zakramentu svete pokore,

Ker sem tudi o tej reči v prej omenjeni knjižici obšir¬
neje govoril, naj tukaj omenjam samo nekterih reči greš-

— 312

nikom v spodbudo, da naj vredno prejemajo zakrament
svete pokore.

I. Prelepa podoba o sadu vredne spovedi.

Odkar sta perva človeka v raju grešila, usmiljenje
Božje neprenehoma skerbi za zveličanje posameznih greš¬
nikov, večkrat v splošnji meri, kakor o posebnih milost¬
ljivih prilikah, n. pr. v svetem letu za ves svet, ali o mi¬
sijonih za cele fare. Pri preroku Ecehielu nahajamo pre¬
lepo podobo o “Splošnji nesreči grešnika in o nasledkih
usmiljenja Božjega. Prerok pripoveduje: ,,Gospodova roka
je bila nad menoj, in me je peljala v duhu Gospodovem,
in me je spustila na sredi polja, ki je bilo polno kosti. In
me je peljala skozi nje povsod okrog; bilo jih je pa silno
veliko na polji in so bile močno suhe.“ To je podoba ljudi,
kterih večina živi v smertnem grehu, in je v grehu celo
že oterpnila in zgnjila. In prerok dalje pripoveduje: „In
(Bog) mi je rekel: Sin človekov, meniš li, da bodo te kosti
oživele? In sem odgovoril: Gospod Bog, ti veš! In mi je
rekel: Prerokuj od teh kosti, in jim reci: Suhe kosti, po¬
slušajte Gospodovo besedo! To govori Gospod tem kostem:
Glejte, jaz bom duha v vas poslal, ter boste oživele. Z
žilami vas bom obdal, in meso bom dal na vas izrasti, in
kožo bom čez vas raztegnil, in duha vam bom dal, in boste
oživele. . . In sem prerokoval, kakor mi je bil ukazal; ko
sem pa prerokoval, je šum vstal, in glej gibanje; in kosti
so šle k kostem, sleherna k svojemu sklepu. In sem gledal,
in glej, žile in meso so šle na nje; in koža se je razpela
čez nje po verhu; duha pa še niso imele (niso bile še
žive).“ Nekaj enakega se godi pri vredni pripravi za spo¬
ved: Bog, Cerkev in grešnik imajo pri njej opraviti. Bog
spreobernjenje zbudi in da gnado, se s čeznatornim pri-

313

zadevanjem k temu pripravljati; Cerkev v imenu Gospo¬
dovem govori, uči in napeljuje, kako naj grešnik, to stori,
grešnik pa to doverši z izpraševanjem vesti, s kesom,
terdnim sklepom in spovedjo ; iz raztresenih in stroknjelih
kosti je tako rekoč zopet postalo človeško telo; pa čez-
natornega življenja, gnade Božje, še manjka, greh še ni
pregnan iz človeka in sveti Duh še ne prebiva v njem. Toda
Bog dalje govori preroku: „Prerokuj duhu, prerokuj, sin
človekov, in govori duhu: To pravi Gospod Bog: Pridi,
duh, in dihni v te pobite, da oživijo." To klicanje živega
duha je podoba mašnikove odveze pri grešnikih, ki se po
vredni pripravi svojih grehov spovedo. Kaj pa dela ta od¬
veza? Prerok nadaljuje: „In prerokoval sem, kakor mi je
bil zapovedal, in duh je šel vanje, in so oživele, in stopile
na svoje noge, — prav silno velika truma. In (Gospod) mi
je rekel: Sin človekov, vse te kosti so Izraelova hiša. . .
Zato prerokuj in jim reci: To pravi Gospod Bog: Glejte,..
jaz bom odperl vaše grobe, in vas bom izpeljal iz vaših
jam, in djal bom v vas svojega duha, da boste živeli; in
zvedili boste, da jaz, Gospod, sem govoril." ') Velika truma
grešnikov, ki so bili pogubljenju zapadli, pa po usmiljenju
Božjem v zakramentu svete pokore od grešne smerti zopet
obujeni, naj bodo odslej velika, pogumna in zvesta vojska,
pervič, v boju zoper vse prihodnje nevarnosti, da zopet v
smertni greh ne padejo, drugič, v boju za korist svete
Cerkve in za zveličanje bližnjega, da na ta način usmi¬
ljenju Božjemu razodevajo svojo hvaležuost in se v dobrem
čedalje bolj uterjujejo.

II. Svarjenje pred nevredno spovedjo.

Grešnik nevredno in božjeropno prejme zakrament

')  Eceh. 37, 1—14.

314  —

svete pokore, kadar koli iz lastnega zadolženja kako po¬
trebno reč opusti, to je: pervič,  če si pri izpraševanju
vesti tako malo prizadeva, da pride v očitno nevarnost
smertne grehe pozabiti, ki bi se jih bil pri pravi skerbi
gotovo spomnil; — drugič,  če še nepopolnoma čezna-
tornega kesa nima; zato je treba pridno premišljevati čez-
natorne vzroke, zavoljo kterih je treba grebe obžalovati;
naj bolj gotovo bodemo pravi kes v svojem sercu obudili,
če premišljujemo terpljenje Odrešenikovo ; zato smo prej
v tej knjigi tudi omenjali raznih dogodkov iz terpljenja
Jezusa Kristusa; — tretjič,  če nima pravega, terdnega
sklepa, se odslej vseh smertnib grehov ogibati in rabiti
vse pripomočke, ki so za odpuščenje že storjenih grehov
in za poboljšanje potrebni; — četertič,  če vedoma pri
spovedi zamolči reči, ki bi jih, kolikor so mu znane, moral
povedati, kakor število in versto smertnih grehov, pa oko¬
liščine, ki greh spremene; —■ petič,  če bi ne imel volje
naloženo pokoro opraviti, (to pa ne velja, ko bi spoved¬
niku razodel, da tega ali unega spokornega dela ne more
lahko opraviti, in prosi, da naj mu ga spremeni v drugo
dobro delo). V tem primerljeju bi mu manjkalo pravega
spokornega duha, brez kterega pa odpuščenje ni mogoče.

Ker je nečistost naj gerši greh, se peklenskemu skuš-
njavcu prepogostoma posreči, da ubozega grešnika še pri
spovedi ogoljufa in ga pripravi, da iz strahu ali sramež¬
ljivosti ali grehe, ali pa potrebne okoliščine vedoma za¬
molči. To je silno velika nesreča, veliko veči, kakor ko bi
človek ne bil šel k spovedi, ker se z zakramentom ne po¬
sveti, ampak se z božjim ropom le še hujši pregreši. Ne¬
beško zdravilo Odrešenikove kervi, ktero mu Jezus ponuja,
spremeni v smerten strup, in si sam nakoplje naj veči
škodo, da ne govorim o tem, da onečasti tudi Boga. On si

- 315  -

namreč odvzame milostljivo priliko oberniti se k usmiljenju
Božjemu, ko ga hoče pravica Božja obsoditi in kaznovati;
oropa se sreče iz rok razserjenega Boga ubežati in pri¬
bežati v naročje usmiljenega Odrešenika; namesto odveze
zasluži obsodbo pogubljenja, ker se odtegne rokam pri¬
zanesljivega  sodnika, t. j. spovednika, in pade v roke
o b s o j e v a 1 n e g a Sodnika, o kterem pa sveti Duh govori :
„Strašno je pasti v roke živega Boga.“ ') — Pri vredni
spovedi bi mu bili odpuščeni vsi smertni grehi in vse z
njimi zaslužene večne kazni, ter tudi del časnih kazen, ki
bi jih mogel ali tukaj ali pa v vicah terpeti. Če pa kaj
zamolči, mu ni bilo nič odpuščenega, ampak njegovi grehi
in kazni so se še pomnožili. Razun tega taka bogoropna
spoved lahko človeka tudi še pripravi v strašno nespokor-
nost, v ktero bode skoraj gotovo padel, če si ne prizadeva
za popolno spreobernjenje. Zato sveti Duh pogostoma in
živo priporoča: „Sin, čas prav obračaj, in varuj se hu¬
dega. Zavoljo svojega življenja se ne sramuj govoriti resnice.
Je namreč sramežljivost, ktera pelje v greh. . . Ne sramuj
se spoznati svojih grehov. . . Za pravico se poteguj z vso
močjo in do smerti se bojuj za resnico, in Bog se bo za
te vojskoval zoper tvoje sovražnike. 11  *)

Usmiljenje Božje ima pa vendar zdravilo tudi za greš¬
nike, ki so zakrament svete pokore z bogoropnim zamol¬
čanjem smertnega greha oskrunili, ako se le hočejo od-
kritoserčno in brez odlašanja spreoberniti. Pa razun na¬
vadnih za spoved potrebnih reči mora biti obtožba samega
sebe tolikanj bolj popolnoma. Taki grešniki morajo namreč
povedati: 1. vse prej zamolčane grehe; 2. tudi vse druge
velike grehe, ki so jih po zadnji vredni  spovedi storili,

>) Hebr. 10, 31. 2 ) Sirah. 4, 23-25. 31. 33.

- 316 -

akoravno so se jih pri nevrednih spovedih že obtožili;
3. morajo tudi povedati, pri kolikih spovedih so omenjeni
greh zamolčali, in so li morebiti med tem prejeli tudi kak
drug zakrament, n. pr. zakrament sv. Rešnjega Telesa, sv.
birme, sv. poslednjega olja, sv. zakona, ker so bili to samo
božji ropi; 4. morajo povedati, kolikokrat je odtlej prešel
velikonočni čas, ker so prelomili tudi zapoved, vsako leto
vsaj o velikonočnem času vredno  prejeti zakrament sv-
Rešnjega Telesa.

Spoved, pri kteri človek zopet poravna vse prejšnje
spovedi, ki so bile po zadolženju grešnikovem bogoropne
ali zavoljo bistvenih pomanjkljivost nevredne, ali sploh
spoved, v kteri se človek spove grehov celega svojega živ¬
ljenja ali vsaj daljšega časa, se imenuje dolga ali velika
spoved. Ta spoved je pač skoraj vsem potrebna, ki so
dolgo v nečistih grehih živeli, pa se hočejo resnično spre-
oberniti. O koliko jih je, ki že dolgo čutijo, da jim je ve¬
lika spoved potrebna, pa se ne morejo odločiti, da bi jo
delali; mnogi se pa celo že ustrašijo, ko jo slišijo imeno¬
vati. Zakaj pa? ali je mar velika spoved kaj tako težkega?
Večina strašnih težav je zgolj domišljija vsled goljufije hu¬
dobnega duha, ki ve, da bi se sicer duša po dobri veliki
spovedi njegovi oblasti iztergala, kar se pri mnogih
res vsaki dan tudi zgodi. Mervico pravih težav pa ljubez-
njivo prizadevanje dobrega spovednika tako zelo polajša,
da se ravno oni, ki so se prej velike spovedi naj bolj bali,
na zadnje ne morejo dovolj načuditi, da je bila tako lahka
in da jim je napravila tako obilno notranje veselje.

Prej imenovana sveta Marjeta Kortonska  je več
let s plemenitim gospodom Montepulcianom v vedni grešni
priložnosti živela. Ko je bila 27 let stara, se prigodi, da
se omenjeni ^gospod od nekega manjšega popotovanja več

— 317  -

ne poverne; samo njegov psiček je pritekel domu in je
Marjeto toliko časa vlekel za obleko, da je naposled spo¬
znala, da jo hoče nekam peljati. Precej se ji je dozdevalo,
da se je gospodu kaka nesreča primerila. S težkim sercem
je tedaj šla s psičkom, ki je začel okoli kupa tam blizo
nakopičenih derv berskati. Ko mu pomaga iskati, najde
tam skrito truplo svojega zapeljivca, kterega je bil neki
sovražnik ubil in skril. Sedaj je pobegnila v Kortono, kjer
je pričela svoje spokorno življenje z veliko spovedjo, ki ji
je bila se ve da potrebna. Neizmerno je bila vesela, ko
je premišljevala, da ji je Gospod njene grehe odpustil in
jo zopet sprejel za svojega otroka. S strahom se je spo¬
minjala svojega zapeljivca, ter je spoznala neskončni raz¬
loček med veliko spovedjo, ktero je ona,  in ktero je on
opravil. Ker tudi on je opravil veliko spoved, in sicer še
veliko natančneji kakor ona, pa kje in kako? če je bil v
svojih grehih nenadoma umorjen, je to spoved opravil v
trenutku po svoji smerti  pred strašnim Sodnikom sa¬
mim. Marjeto je k veliki spovedi pripravilo usmiljenje Božje
in njen angelj varh jo je tje spremljal. Zapeljivec -pa je
mogel iti pred ostro sodbo pravice Božje, in hudobni
duhovi so šli ko tožniki tje za njim. Marjeta je svojo spo¬
ved opravila pred namestnikom Kristusovim, ki more le
sodbo usmiljenja izreči, on pa pred strašnim Sodnikom in
kaznovavcem, ko je bil čas milosti že potekel. Marjeti je
bila naložena pokora, ki se ji je dozdevala veliko pre¬
majhna, prekratka, prelahka, premalovredna; njemu pa so
bile naložene vse muke peklenskega ognja skoz celo več¬
nost. Marjeto je njena pokora pripeljala v nebesa, zape¬
ljivca pa je njegova nespokornost spravila v večno obupanje.
Njena sodba je bila izrečena z besedami svete odveze: Od¬
vežem te od tvojih grehov, pojdi v miru;  njegova obsodba

. _ 318  —

pa se je glasila: Poberi se,zaverženi, spred mene v večni
ogenj. Zvežite mu roke in noge ter ga verzite v vnanjo
temo, kjer červ ne umerje in peklenski ogenj ne ugasne,
kjer bo jok in škripanje z zobmi! — To naj resno
in brez odlašanja premišljujejo oni, kterim je velika spo¬
ved potrebna, pa jo vedno odlašajo. Zdaj je za veliko spoved
in za odvezo v zakramentu svete pokore še čas, sicer bodo
nenadoma prisiljeni delati veliko spoved pred sodbo Božjo
v večno pogubljenje.

III. Sad vredne spovedi in resničnega s p r e-
ob ernjenj  a.

Bog je preroku Cahariju pokazal spokornega greš¬
nika, ki zadobi odpuščenje. Vidil ga je pred Gospodom
stati, poleg njega pa je stal hudobni duh, da bi ga tožil
in večno pogubljenje zanj tirjal. Gospod pa satana zaverne,
rekoč: Pač je zaslužil večni ogenj, pa kakor ogorek sem
ga potegnil iz ognja. Grešnik je stal pred Gospodom v
umazanih oblačilih, ki so pomenile njegove grehe. Gospod
pa je v svojem usmiljenju rekel: Vzemite umazane obla¬
čila z njega . . in denite mu čisto ovijačo na glavo. . .
Grešniku pa je rekel: Glej, odvzel sem ti tvojo hudobijo,
in sem te oblekel v praznične oblačila. ‘) To je podoba
spremembe, ki se po spreobernjenju v grešniku zgodi: vsled
pravice Božje bi mogel že v peklenskem ognju goreti, pa
usmiljenje Božje ga je otelo in v sercu iz velikega liudo-
delnika spremenilo, v prijatla in celo otroka Božjega,
ktero spremembo pomenja nova obleka. To je obleka spo¬
korne nedolžnosti, krasna in predraga v očeh Božjih, ne¬
izmerno veselje za angelje in svetnike, velika tolažba za

l )  Cah. 3, 1-5.

- 319

sveto Cerkev, za vse pobožne kristjane pa prelep vzrok
se Gospodu priserčno zahvaliti. Kerstne nedolžnosti se ve
da grešnik ne more več nazaj dobiti; enkrat zgubljena je
za vselej zgubljena, če se pa spokornik z gnado Božjo
trudi, lahko v obleki spokorne nedolžnosti Bogu še bolj
dopadljiv postane, kakor v obleki kerstne nedolžnosti, če
je namreč prej, dasiravno nedolžen, pa le mlačno si pri¬
zadeval za čednosti, zdaj pa, ko je grešnemu življenju
slovo dal, v čednostih razodeva veliko gorečnost. Sveto
pismo nam to kaže v nekterih podobah. Prekrasni Sala¬
monov tempelj je bil 1. 588 pred Kristusovim rojstvom raz¬
dejan; 53 let pozneje so pa začeli Judje po velikanski
slovesnosti zidati novi tempelj. Pri tej priliki se je na eni
strani razodevalo neizmerno veselje, na eni pa britka ža¬
lost. Mlajši ljudje, ki krasnega starega tempeljna niso
vidili, so se veselili nad lepoto novega tempeljna „in so
peli častne in hvalne pesmi Gospodu, da je dober, da ve¬
komaj terpi njegovo usmiljenje nad Izraelom. In vse ljud¬
stvo je upilo z velikim glasom in je hvalilo Gospoda, ker
je bil tempelj Gospodov vložen. 11  Starejši ljudje pa, kteri
so se živo spominjali neizmerne krasote poprejšnjega raz¬
dejanega tempeljna, ki so ga še vidili, „so se na glas jo¬
kali; . . in nihče ni mogel razločiti glasu veselega upitja
in glasu joka med ljudstvom; zakaj ljudstvo je zmešano
kričalo z velikim upitjem, in glas se je daleč razlegal. 11  ’)
Bog pa je poslal preroka Hageja, ki je v njegovem imenu
govoril k ljudstvu: „Kdo je izmed vas, kteri je vidil to
hišo v njenem pervem veličastvu? in kakošno vidite zdaj?
ali ni taka, kakor da bi je ne bilo pred vašimi očmi? Ven¬
dar zdaj bodi serčno, govori Gospod, bodi serčno vse ljud¬
stvo v deželi in spolnujte (dodelajte tempelj), ker jaz sem
iJTTEzdr. 3 ,  11-13.

— S20 -

z vami, govori Gospod vojskinih trum. . . Veči bo veli¬
častvo te poslednje hiše kakor perve, pravi Gospod voj¬
skinih trum; in na tem kraji bom dal mir, pravi Gospod
vojskinih trum,“ ’) na tem kraji bo učil on, ki bo sklenil
mir med Bogom in ljudmi, Božji Odrešenik Jezus Kristus.
Pravi tempelj Božji na zemlji pa je kerščanska duša, pre¬
krasen tempelj, ki je v lepoti kerstne nedolžnosti še lepši,
kakor je bil Salomonov tempelj v Jeruzalemu. Smertnigreh pa
ta tempelj do tal razdene, in pokonča vse prednosti in le-
potije, kterih duša nikdar več nazaj dobiti ne more. S pravim
spreobernjenjem se pa ta razdejani tempelj Božji zopet
lepo in krasno sozida; in dasi mu manjkajo nektere pred¬
nosti pervega tempeljna, ki ga je zaljšala kerstna nedolž¬
nost, se vendar novi tempelj s pridobljenimi zakladi tako
zelo lahko ozaljša, da njegova bistvena lepota sploh še
preseže lepoto kerstne nedolžnosti, to se pravi, spokornik,
ki si z gnado Božjo prizadeva kerščansko živeti, postane
s spokorno nedolžnostjo po grehu še svetejši in Bogu bolj
dopadljiv, kakor je bil pred grehom s kerstno nedolžnostjo.
Ako se le v kerščanskih čednostih bolj marljivo vadi, ka¬
kor prej, je že v boljšem stanu. K temu pa ga priganjajo
že njegove razmere same. Ker je namreč prej tolikanj
grešil, mora zdaj biti ponižnejši, mora razodevati veči lju¬
bezen in hvaležnost do Boga, veči zatajevanje, gorečnejši
molitev, več ljubezni in usmiljenja do bližnjega, ter si
mora iz ljubezni do Gospoda prizadevati za natančno spol-
novanje svojih dolžnost. Njegovo serce potem postane sve¬
tejši in Bogu dopadljivši tempelj Božji kakor pred grehom,
ko je sicer še imel kerstno nedolžnost, pa se za omenjene
čednosti ni marljivo trudil.

') Hagej. 2, 4. 5. 10,

321  -

Spokorno življenje, bo kdo rekel, je pa vendar le ža¬
lostno in neveselo. To bi bilo le res, ko bi imeli za veselje
le veselje nespokornih grešnikov in brezumnih žival; ako
pa imamo pred očmi veselje, ki se pravemu kristjanu spo¬
dobi, ga nam ravno spokorno življenje v obilnosti napravlja,
Pervo veselje spokorniku zbuja prepričanje: Moji grehi so
mi odpuščeni; Bog me nima več za hudodelnika, kterega
hoče kaznovati, ampak za otroka, kterega hoče ljubiti. Ta
misel, živo prevdarjeua, je pravi predokus nebeškega ve¬
selja! Misli si jetnika, kije  že dolgo dolgo zapert; sim
ter tje odpeljejo kakega druzega jetnika k smerti. Njegov
gospod je nad njim silno razseljen; on ne ve, kdaj bodo
ponj prišli, in kako grozovito ga umorili. Pa poslušaj, več
ljudi gre po jetnišničnih mostovžih in se čedalje bolj pri¬
bližuje njegovi ječi, zdaj jo odpro, stopijo vanjo, in izmed
vseh jetnikov ravno njega izbero in odpeljejo, kam?  To
že veš, ko ti povem, da ta jetnik je egiptovski Jožef: pe¬
ljejo ga pred kralja, kralj pa ga izvoli za svojega namest¬
nika ter ga povzdigne k kraljevi časti in oblasti, in ves
Egipt ga veselo preslavlja in pred njim kolena pripoguje.
Kakošno je bilo pač to čutilo! Pričakoval je grozovito
smert, pa se vidi povzdignjenega na kraljevi prestol! Pa
še veliko bolj veselo čutilo prešinja grešnika, kisejespreo-
bernil. Ker ječa, ki jo je zaslužil, je pekel, trinogi in ra-
beljni so hudobni duhovi, njegovo terpljenje bo vekomaj
terpelo, Gospod, ki ga je k temu terpljenju obsodil, pa je
Bog sam. Ako se pa s pravim spreobernjenjem k'Bogu
poverne, mu Gospod podeli pravico do večnega nebeškega
prestola, mu sleče umazano jetniško obleko in podeli obleko
otroka Božjega, ter zbere angelje, da bi se ž njim nad
srečnim spreobernjenjem ljubega spokornika veselili. Ali
ne bo vse to dušo spokornikovo z neizmernim veseljem

21

— 322 -

navdajalo? In kolikanj večije njegova spokornost, tolikanj
veči je blaženo veselje, ktero Gospod pomiloščenemu greš¬
niku za to daje. Kdo se je bolj ostro pokoril in zatajeval,
kakor sv. Marj  et  a Ko  r t o n ska  ? In vendar sama pri¬
poveduje: „V svojem terpljenji in britkostih uživam tako
rajsko sladkost, da je nobeni reči na zemlji ne morem pri¬
merjati. Že samo zavoljo njene prijetnosti bi vesela in pre-
pevaje prevzela vse britkosti, ki si jih je mogoče izmisliti.
Mislim, da bi ne čutila nobenih bolečin, ko bi me celo v
ognju žgali ali z mečem zbadali. Veselje, ki mi ga Bog
daje, spreminja vse grenkosti v tako velike sladkosti, da
bi z veselim hrepenenjem skočila v raztopljen svinec, vrelo
olje in v gorečo peč.“ Tako obilnega notranjega veselja
se ve da ne zadobe vsi, ki se resnično spreobernejo, ker
jih tudi le malo razodeva tako veliko spokornost, kakor
omenjena sveta spokornica; pa vsem Bog daje toliko no¬
tranje sladkosti, kakor je njihovemu terpljenju in prizade¬
vanju primerno. Kjer se pa včasih kaže, kakor da bi se
bil Gospod skril, skušnjava nikdar predolgo ne terpi; Go¬
spod je vedno pričujoč ter jim pomaga, jih varuje in pod¬
pira, samo da jim tega ne da vselej čutiti, da pomnoži
njihovo zasluženje.

Pred več ko 20 leti (1854) sem prišel po želji svojih
prednikov v neko hišo, da bi razlagal katekizem, imel
postne pridige in naposled s pomočjo nekega prav izverst-
nega redovnika pobožnost sklenil s svetim misijonom. Imel
sem samo 160 in sicer prav posebnih poslušavcev, namreč
v težko ječo obsojenih jetnikov, vklenjenih in starih od 16
do 70 let. V kerščanskem nauku in v dušnih rečeh so bili
večidel silno nevedni; čudovito pa je, kakošno moč so pri
mnogih teh ubogih ljudeh imele verske resnice, ko so bili
v njih dobro podučeni, in kakošno veselje, kakošua radost

— 323 —

in priserčna zadovoljnost jih je prešinjala, ko so bili po
misijonu posvečeni; zdelo se je, kakor da bi bili tudi te¬
lesno pomlajeni in prerojeni, in še njihovo obličje je bilo
veselo spremenjeno; tako moč je razodevalo notranje ve¬
selje. Vse nadloge, njih žalostni stan v ječi, njih hrana,
njih opravki, težko železje itd. se jim ni več zdelo samo
prenosljivo in lahko, ampak mnogim celo ljubo in prijetno.
„Tako sem srečen zavoljo svojih vezi, tako sem srečen,
da jih želim do svoje smerti nositi; in kadar čas mojega
zapora preteče, bom sodnika prosil, da mi jih podari ali
proda, in če bom smel, jih bom nosil, dokler ne umerjeni."
Tako je rekel eden teh ljudi, okoli 40 let star jetnik, in
sicer s tako priserčnostjo, da se ne da povedati. In da to
ni bilo veselje le enega trenutka vsled radostnega čutila,
da je po zakramentu sv. pokore zopet postal otrok Božji,
sem se prepričal nekoliko mescev pozneje, ko sem ravno
tistega človeka našel v ječi na smertni postelji. Dasiravno
mu je že smert pretila in so ga stiskale vse bolečine, sem
ga vendar našel tako neizrekljivo veselega, kakor po sklepu
svetega misijona, in ko se je nekoliko premaknil, sem
slišal verige spod odeje zarožljati. Že zdavnej in večkrat
so mu hotli železje odpeti, pa prosil je tako priserčno, da
naj mu ljubih spon ne vzemo, da so mu jih do solz ginjeni
pustili, dokler ni umeri. S tem hočem povedati, da pravo
spokorno življenje ima notranje veselje, kakoršnega se člo¬
vek ne nadeja, in kterega Bog ni le dajal v prejšnjih časih,
ampak ga tudi zdaj še podeluje vsem pravim spokornikom
ko nekak predokus nebeškega veselja in ko delež tistega
veselja, ktero dobri Pastir in angelji nad pravim spreober-
njenjem grešnikovim občutijo!

Veliko več kakor vse to pa je vredna posvečujoča
guada Božja, s svojimi čudovitnimi nasledki, ktero spo-

21 *

— 324

kornik po pravem spreobernjenju zadobi. Ona izbriše vse
njegove smertne grebe, mu zopet podeli ljubezen Božjo,
ter vterdi njegovo vero in njegovo upanje; tudi natorne
čednosti zopet zadobijo svojo pravo vrednost in svoje čez-
natorno zasluženje; ona mu nazaj da vse prej pridobljeno
zasluženje, ki ga je bil po smertnem grebu zgubil, ter mu
še podeli sedmere darove in dvanajsteri sad svetega Duha^
posvečujoča gnada Božja njegovim dobrim delom, ki jib
začne sedaj opravljati, daje tako neizmerno zasluženje, da
si more z njimi zaslužiti večno zveličanje in že sedaj do-
stati nekoliko časnih kazen, ki bi jih mogel v vicah ter-
peti; ona ga deležnega stori vsega zasluženja svetnikov,
preblažene Device Marije in Jezusa Kristusa samega; po
tiji vreden postane posebnega varstva Božje previdnosti,
njegova duša pa zadobi posebno nebeško lepoto; ona ga
spremeni v tempelj presvete Trojice ter povzdigne njegovo
dušo v čast otroka Božjega in celo neveste Kristusove
in jo stori deležno njegove Božje natore; ona mu na¬
posled podeli, Boga samega in večno zveličanje uživati.
Sreča spokornikova je tedaj veči, kakor si jo more človek
misliti, vendar pa mora dobro gledati, da je s povernitvijo
v greh zopet ne zgubi, ampak se v nji marveč čedalje
bolj vterduje in v stanovitnosti do konca raste.

Tretji oddelek.

Stanovitnost v spreobernjenji.

Po spreobernjenji se odpravi in zaduši greh, ki je
v človeku bival iu gospodoval, podoba Božja pa, ki je bila
v njem že zaterta, je kakor Kristus vstala k novemu živ-

325

Ijenju. Kaj je tedaj dalje potreba? „Ker smo grehu od-
merli, pravi sveti Pavel, kako bi hotli dalje v ujem ži¬
veti? . . Kakor je Kristus vstal od mertvih, tako tudi mi
v novem življenji hodimo. . . Greh naj torej ne gospoduje
v našem umerljivem telesu, da bi služili njegovemu pože-
ljenju. Pa tudi svojih udov ne dajajte grehu kakor orožje
hudobije, temuč dajte se Bogu kakor taki, ki so iz mertvih
oživeli, in (dajte) svoje ude Bogu kakor orožje pravič¬
nosti. .. Kakor ste namreč dali svoje ude služiti nečistosti,
in krivici v hudobijo, tako dajte sedaj svoje ude služit’
pravici v posvečenje." ‘) Ko bi se nam pa težko zdelo sveto
živeti, mislimo na bližnjo smert, in pa na to, kako tolaž-
Ijivo smemo pričakovati sodbo, če stanovitni ostanemo.
„Kdo bo (namreč tam) tožil izvoljene Božje? (alimar Bog*?)
(pa) Bog je, kteri (jih) opraviči, (ko jim grehe odpusti).
(In) kdo jih bo obsodil? (ali mar Kristus?) Kristus Jezus
je, kteri je umeri, kteri je tudi vstal, kteri je na desnici
Božji, kteri tudi prosi za nas.“ Zatorej terdno sklenimo,
da nas nobena reč ne bo odvernila od službe Božje. „KdG
nas bo tedaj ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali
stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali prega¬
njanje? ali meč? . . Pri vsem tem pa premagamo zavoljo
njega, (s pomočjo Božjo in Odrešenikovo), kteri nas jo
ljubil. Zvest sem si namreč, da ne smert ne življenje, no
angelji ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne pri¬
hodnje, ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga stvar
nas ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ktera je v Kri¬
stusu Jezusu, Gospodu našem." 2 ) Potem bomo pač s Pavlom
veseli zaklicali: „čas moje razveze nastaja. Dobro sem se
vojskoval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihra-

») Rimlj. 6, 2. 4. 12. 13.19. 2 ) Bimlj. 8, 33-39.

- 326 —

njena krona pravice, ktero mi bo dal Gospod pravični
sodnik, tisti dan.“ ‘)

Da bi tedaj Gospod spreobernjenca obranil v stano¬
vitnosti, ga opominja na kratkost človeškega življenja ter
govori: „Glej, kmalo pridem (k sodbi); derži, kar imaš
(namreč posvečujočo gnado Božjo in dobre sklepe), da ti
nihče (tebi odločene) Krone ne vzame 11 , 4 ) kakor jo je zgubil
Judež, ktero je pa mesto njega prejel sveti apostelj Matija,
ker Judež v dobrem ni stanoviten ostal.

Nevarnosti, ki jih povernitev v greh ima, so res ve¬
liko veči, kakor si jih človek v svoji lahkomišljenosti misli.
Grešnike, ki se v greh povračajo, je pa treba ločiti v dve
versti. Nekteri pridno spolnujejo spovednikove nauke, od
njega priporočane pripomočke k poboljšanju skerbno rabijo,
se nevarnih priložnost ogibljejo in v skušnjavah serčno
vojskujejo; če ti vsled človeške slabosti vendar le zopet
padejo in grešijo, pa v grehu ne ostanejo, ampak svoje
grehe nevtegoma zopet obžalujejo, se jih obtožijo ter se
čedalje bolj zoper nje vojskujejo, se o njih prav za prav ne
more reči, da so se v greh povernili, ker spokornega duha
in odkritoserčnega prizadevanja poboljšati se niso popustili,
in se niso v prejšnje stare navade povernili, ampak so le
ta ali um greh iz slabosti storili. Kmalo pa bodo greh
popolnoma zapustili; z gnado Božjo namreč so od dne do
dne močnejši, nagnjenje k grehu pa je slabejši, duhovni
pripomočki so zmerom krepkejši, in Božji zdravnik Jezus
im čedalje bolj pomaga. Nekteri grešniki pa, ki se v prejš¬
nje grehe povračajo, za poboljšanje potrebnih pripomočkov
ali čisto nič ne rabijo, ali pa ne dovolj skerbno, ter si
odkritoserčno ne prizadevajo se poboljšati. Ti prav za prav

') II. Tim. 4, 6- 8. 2 ) Razod. 3, 11.

327  -

greh ponavljajo, ker ne padejo v ta ali uni greh iz sla¬
bosti, ampak se iz lahkomišljenosti, ali pa celo iz prave
hudobije vračajo v prejšnji grešni stan. Po taki povcrnitvi
je grešnik čedalje slabeji, njegov dušni stan čedalje huji,
dušni pripomočki imajo čedalje manj moči, Zdravnik Božji
pa je za nje čedalje manj radodaren, ker ga taki grešniki
neprenehoma in prav zlobno žalijo. O njih veljajo besede
Gospodove: „Kadar je pa nečisti duh vun šel iz človeka,
tedaj pravi: Vernil se bom v svojo hišo, iz ktere sem šel.
In kadar pride, jo najde prazno, pometeno in osnaženo.
Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših kakor
on, in gredo vanjo in ondi prebivajo, in poslednje tega
človeka je hujši kakor pervo.“ ') Tudi je drugo spreober-
njenje težji, kakor je bilo pervo, kakor tudi jetnišničar po¬
beglega hudodelnika ostreje varuje in hujši zapre, kadar
ga zopet vjamejo. Memo tega je povernitev v greh tudi
gerda nehvaležnost do Boga; saj je ravno tako, kakor
da bi od Kristusa čudovitno k življenju obujen človek Go¬
spodu po življenji stregel in naposled sam sebe zopet
umoril. „Ako se namreč tisti, pravi sv. Peter, ki so bili
ubežali posvetnim nagnjusnostim po spoznanji našega Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, zopet vanje zapletejo
in so premagani, je njih poslednja hujši ko perva. Zakaj
boljši bi bilo za nje, pota pravice ne spoznati, kakor po
spoznanji zopet odstopiti od svete zapovedi, ktera jim je
bila izročena.** 2 ) Še strašneje pa Bog žuga po aposteljnu
Pavlu, kar se ve da najprej velja njim, ki so odpadli od
sv. vere, potem pa tudi vsem tistim, ki se v nespokornost
povemejo. Pravi namreč: „Zakaj kteri so enkrat razsvet¬
ljeni bili, tudi okusili nebeški dar, in se udeležili svetega

•) Mat. 12, 43—45. -)  II. Pet. 2, 20. 21.

— 328  —

Duha, okusili pa tudi dobro Božjo besedo in moči prihod¬
njega sveta, in so odpadli: takim je nemogoče (dokler v
nespokornosti ostanejo), da bi se zopet ponovili k spre-
obernjenju, oni, kteri zopet križajo sami sebi Sinu Božjega
in zasramujejo. . . Zemlja namreč, ktera ternje in osat
rodi, je malopridna in blizo prekletstva, njen konec je
požganje. Upamo pa od vas, preljubi, kaj boljšega in kar
zveličanje prinese." ') O nekem plemenitažu v Burgundu
blizo Dijona se pripoveduje strašna dogodba. Že dolgo je
živel v svojih navaduih grehih brez pravega spokornega
duha in brez resnične volje se poboljšati. Kar zboli, ter
na pregrinjalu pri postelji zagleda besede sv. pisma: „Iščite
Gospoda, ko se lahko najde." 2 ) Hudo se razserdi nad svo¬
jim gospodom fajmoštrom, ker je mislil, da je on te besede
na pregrinjalo zapisal in ga z njimi hotel opomniti, da naj se
spove. Pa fajmošter tega ni bil storil, in kdo drug tudi
ne; ker razun njega omenjenih besed še nihče videl ni.
Da bi ga pomirili, snamejo pregrinjalo in drugo obesijo;
pa na novem pregrinjalu se prikažejo zopet druge besede
svetega pisma, ki jih je nekdaj Kristus govoril: „Iskali
me boste, in me ne boste našli." 3 ) To ga še huje razkači;
rekel je, da ga hočejo s takimi strašili k spreobernjenju
siliti, ter je pregrinjalo odtergal. Pa na tretjem pregri¬
njalu so zopet njemu samemu prikažejo besede: „In v

svojem grehu boste umerli." 4 ) Res umerje v tako strašni
divjosti in obupnosti, da se vsi silno prestrašijo. Njegova
vdova in njegovi otroci pa se svetu odpovedo in stopijo v
oster cerkven red. Ta mož je tedaj vslcd vednega povra-
čanja v greh naposled tako oterpnil, da je še prečudno

J ) Hebr. 6, 4—8. Primeri tudi 10, 23—38. 2 ) Iz. 55, 6.

3 ) Jan . 7, 34. 4 ) Jan. ‘8, 21.

— 329  —

usmiljenje, ktero mu je Bog z omenjenimi besedami razo¬
deval, v njem zbudilo le serd in veliko otcrpnjenost, v
kteri je poginil.

Nevarnosti, ki žugajo stanovitnosti v spreobernjenju,
prihajajo deloma od lastnega mesa, deloma od sveta, de¬
loma pa od hudobnega duha, in so sploh ravno tiste, o
kterih smo govorili že v drugem delu te knjige kot o ne¬
varnostih zoper čistost; zato zoper te nevarnosti služijo
tudi tam našteti pripomočki, ktere je treba prav marljivo
rabiti. Vendar je pa dobro nekterih reči tukaj še posebno
omeniti.

A. Nevarnosti iz lastnega mesa in nasprotni pripomočki.

1. Bog mnogokrat sprdobernjencem v začetku daje
veliko notranjo sladkost, ki je podobna božanju, s kterim
dobri Pastir zgubljeno, pa zopet srečno najdeno ovčico
gladi, ali ljubeznjivemu objemanju, s kterim je dobri oče
svojega zgubljenega, pa nazaj prišlega sina sprejel. Tudi
spolnovanje storjenih sklepov iu prenašanje raznih zatajc-
vauj jim je kaj lahko in ljubo, akoravno se jim je prej
težko in skoraj nemogoče dozdevalo. Velika sveta goreč¬
nost jih dela zmožne, da se hudega ložej varujejo in dobro
delajo. To je ravno čas, ko jih dobri Pastir na ramah
nazaj nese.

Zelo bi se pa motili, ko bi mislili, da je hudo za nje
zgubilo vso mikavnost in da so v dobrem že vterjeui. O
ne, ni je čednosti, ki bi nič truda ne prizadevala, ni ga
dobrega dela za Božje kraljestvo, ki bi sile ne terpelo.
Sladkost in gorečnost kmalo minete, mikavnost hudega se
začne zopet kazati, in spolnovanje dobrih sklepov brez
truda ni mogoče. Dobri Pastir je ovčico s svojih ramen

- 330

postavil na zemljo, da naj zopet sama hodi; veselo gosto¬
vanje, ktero je bil ljubi oče pri povernitvi zgubljenega
sina napravil, je minulo. Ako spreobernjenec to že naprej
ve, se mu bo zdelo prav in umevno in mu ne bo serč-
nosti jemalo, kadar bode omenjena sladkost ponehala in
se mu bode zopet treba bojevati. Še ko bi ovčica nikdar
ne bila pobegnila, bi ne mogla zahtevati, da naj jo pastir
vedno nosi; in ko bi sin tudi ne bil nikdar zapravljal in
nesramnih grehov delal, bi vendar ne smel pričakovati, da
bi se vedno gostil. Ce mu tedaj oče reče, da naj sedaj
vstane in kot hvaležen in zvest sin gre na delo, to se
pravi, če Bog spreobernjeneu perve sladkosti vzame ter
pripusti, da se mora v dušni siihoti zoper hudo in za
spolnovanje svojih dobrih sklepov vojskovati, naj vendar
zavoljo tega ne žaluje, naj še temu ne čudi, naj serčnosti
ne zgublja, ter naj ne sklepa, da ga je Bog zapustil, in
naj ne misli, da je bil čas duhovne sladkosti veliko bolj
zaslužljiv, čas boja pa da nima nobene vrednosti; zlasti
pa naj nikar ne misli, da mu Bog sedaj noče več dati
svoje gnade. Gospod je pri njem, ga gleda, podpira in
nikdar ne pripusti težave ali skušnjave, da bi mu prej ne
podelil tudi gnade k zmagovitemu vojskovanju. Kdo bi
verjel, da je oče zgubljenemu pa zopet najdenemu sinu po
pervem gostovanju naložil le delo in terpljenje, pa mu ne
tudi privoščil hrane in potrebnega miru in počitka?

2. Pri drugih spreobernjencih te sladkosti ni, mar¬
več občutijo precej v začetku veliko slabost in strah
pred vojskovanjem z hudim in pred izverševanjem dobrega,
ktero so delati sklenili. Vendar pa naj nikar ne mislijo,
da jim Gospod noče pomagati, ampak prepričani naj bodo,
da jim gnada Božja nikdar ne bode manjkala, ako ga bodo
le zaupljivo za njo prosili in pridno za njo delali. Gospod

- 331

se ne skriva iz mlačnosti ali pomanjkanja ljubezni, ampak
skrije se jim iz očetovsko-ljubeznjivih namenov le nekoliko
časa, pa je pri njih pričujoč, ter jim pomaga in jih varuje,
samo da za sedaj še skrit ostane. Veselega serca naj tedaj
bodo, akoravno bi jim spolnovanje storjenih sklepov sim
ter tje silno veliko truda prizadevalo; eno samo junaško
premagovanje v duhovnem življenju več velja, kakor ve¬
liko majhnih brez prizadevanja opravljenih del. Tudi pomisli,
da bi ne bilo prav, ko bi ti Bog po samih dušnih slad¬
kostih podaril  nebesa, ktere je mogel Jezus s tolikim
terpljenjem kupiti,  ako bi tudi vedno živel brez greha
in v veliki svetosti. Kako bi tedaj mogel še le sedaj po
tolikih grehih to tirjati?

3. Nevaren sovražnik za spreobernjenje je zložuost,
tožljivost pri prejemanju svetih zakramentov, ki imajo svojo
moč iz križa in terpljenja Jezusa Kristusa, in strah pred
zatajevanjem samega sebe. Pa pomisli: se moreš li bla¬
grovati ali blagorovan biti brez križa? Blagoslov prihaja
le od križa! Koliko terpiš, da si na tem svetu kaj zaslu¬
žiš ! Noč in dan se trudiš, delaš, si priterguješ, in ako
nimaš dela, ga marljivo iščeš, ter si vesel, če ga najdeš,
iu nesrečen, če ga ne dobiš. Za nebesa pa naj bi si nič
ne prizadevali? In kaj vse voljno prenašaš, da telesno
zdravje zopet pridobiš? Zoperuc zdravila, dolgo mučenje,
hudo pomanjkanje prenašaš, in za to še veliko denarja
izdaš. Zveličanje tvoje duše iu večno veselje pa naj bi ne
bilo toliko vredno, da bi se zanj trudil in premagoval?

4.  Zaničevanje malih reči je za spreobernjence
silno nevarno, pa tudi za vse kristjane sploh bodi si v
dobrem ali slabem. Kdor iz zaničevanja ali lahkomišljc-
nosti malenkosti opušča ali prestopa, bode kmalo v veliko
škodo zabredel. Kaj je manjšega, kakor pogledati sad, ki

— 332 —

ga človek ne sme jesti? Pa s to malenkostjo se je pogub¬
ljenje sveta pričelo. Kaj je manjši, kakor ognjena iskrica?
In vendar zamore naj veči mesta požgati in sto tisuč ljudi
nesrečnih storiti. V dobrem oziru pa kaj je slabejši kakor
pšenično zerno? Če ga pavseješ, pervo leto obrodi 50 zern,
drugo leto že 2500, in tretje leto celo 125.000 zern. Zato
svari sv. Duh: „Kdor majhno zametuje, bo sčasoma padel“ ')
v veliko zanikernost in velike grehe. Zato si tudi hudobni
duh tolikanj prizadeva, da bi nas zapeljal vsaj v majhno
nezvestobo in v male grehe, ker skoz veke in veke na ta
način vsaki dan veliko duš vjame. Ni se ti sicer
treba bati, tudi ne presilovati in malih grehov za velike
imeti; neskončno resnični Bog resnice noče presiliti in
neresnica more le očetu laži koristiti. Vediti in premišlje¬
vati pa moraš resnico,  da se v zaničevanju malenkost
razodeva malomarnost volje, ki čedalje veči prihaja in člo¬
veka nevidoma v veliko nesrečo pripravi.

5. Veliko zlo, ki izvira iz zaničevanja malih reči,
je mlačnost volje; imamo namreč tudi merzloto čutil, ki
v tem obstoji, da človek nad dobrim ne občuti nobene no¬
tranje sladkosti, in da se mu spolnovanje dobrih sklepov
dozdeva težavno, če pa pri vsem tem dobrega ne opušča,
ne skerčuje, ne odklada, poveršno ne opravlja, ampak si
prizadeva, vse prav storiti, je pač jasno, da ima gorečo,
od mlačnosti ne prizadeto voljo,  in da ta mlačnost ni
prostovoljna ter seje  polastila samo njegovih čutil; tak
dušen stan kristjanu ni tolikanj nevaren, Bogu ne zopern
in pravemu pobožnemu življenju ne nasproten. Silno škod¬
ljiva in Bogu zoperna pa je mlačnost volje, pri kteri člo¬
vek dobro opušča, ali poveršno opravlja, ali odklada, ali

') Sirah. 19, 1.

333  —

pa skerčuje. Tukaj velja beseda Gospodova o hlapcih, ki
so se čudili, od kod je plevel prišel na njivo, ktero je bil
z dobrim semenom obsejal? „Kadar so ljudje spali, je rekel,
je prišel njegov sovražnik in je prisejal ljulike med pše-
nico.“ ’) Naše serce je po prizadevanju Božjem dobra
njiva, in kerščanske resnice in dobri sklepi so dobro seine
na tej njivi; pa že po izvirnem grehu je bil na to njivo
plevel zasejan, radovoljne skušnjave pa so nove strupene
semena. Take skušnjave pa se naj raje zbujajo, kadar
ljudje v mlačnosti volje spijo. Zato je treba Gospoda ne¬
prenehoma prositi za gnado kerščanske gorečnosti, pa le
prave gorečnosti,  ki je vterjena v človeški volji, ne
pa v čutilih, in se razodeva v tem, da si človek zvesto
prizadeva vse storiti in rabiti, kar je za spolnovanje ker-
ščanskih sklepov potrebno, dasiravno mu veliko truda pri¬
zadeva in nobene sladkosti ne daje.

B. Nevarnosti, ki nam prihajajo od sveta, in nasprotni
pripomočki.

Svet, to se pravi šege tega sveta in ljudje, ki po njih
žive, so za vse silno nevarni, zlasti pa za spreobernjence,
pervič, ker so ti začetniki v dobrem še slabi, drugič pa,
ker so po svojem dosedanjem življenju veliko tesneji s
svetom sklenjeni in na vse strani navezani. Svet pa ško¬
duje po slabih zgledih, s slabim govorjenjem in nevarno
prijaznostjo.

1. Slabi zgledi tega sveta spreobernjencem tudi
tedaj sploh silno škodujejo, ko nimajo namena jih zape¬
ljevati. Marsikteri se izgovarja: če bodem kaj delal, kar

')  Mat. 13, 25.

— 334 -

sem dosedaj opuščal, ali če bom mogel marsikaj opustiti,
kar sem dosedaj delal, se bodo ljudje zgledovali, ki tako
ne ravnajo, pa vendar hočejo zveličani biti. Ker to ali uno
samo na sebi ni pregrešno, bom tudi jaz z drugimi vred
to delal, na to bom pa že gledal, da ne bom grešil. Kaj
hočemo k temu reči? Posvetno dejanje in nehanje, ki ni
pregrešno in v greh ne napeljuje, smeš pač posnemati; ne
smeš pa teh reči razsojevati po pravilih tega sveta, ampak
po pravilih, po kterih bo Božji sodnik tebe in tvoje dela po
smerti sodil. Po teh pravilih pa je marsikaj pregrešno in sicer
še prav zelo pregrešno, kar svet nima za greh, ampak se mu
morebiti še hvale vredno zdi. Marsikaj druzega pa, ki samo
na sebi ni pregrešno, vendar kmalo v greh zapelje, kakor n. pr.
tudi pes jelena ne vstreli sam, ampak ga lovcu nažene,
da ga njegova krogla zadene. Izgovor, da hočejo posvet-
njaki tudi zveličani biti, bi pač le veljal, ako bi bili samo
oni v pekel zaverženi, ki nikakor nočejo v nebesa iti, in
ako bi bili vsi v nebesih, ki želijo tje priti, dasiravno si
za to prav nič ne prizadevajo. In misliš li, da je to dobro
znamnje, ako hočeš tako delati, kakor večina drugih
ravna? Ali mar ne veš, kaj Gospod o večini ljudi govori?
„Pojdi notri skoz ozke vrata; zakaj široke so vrata in
prostorna je pot, ktera pelje v pogubljenje, in veliko jih
je, kteri po nji notri hodijo. 1 * ‘)

2. Nevarni govori sveta so zlasti tedaj močno
škodljivi, kadar nasprotujejo naukom Jezusa
Kristusa,  ter nepripuščeno razglašajo za pripuščeno ali
celo za dobro, o zapovedanem pa uče, da je prenapeto ali
celo nepotrebno; že kača v raju je tako govorila ter s
tem človeški rod pripravila v neizmerno nesrečo. Za spre-

Mat. 7, 13

— 335 —

obernjence je zelo nevarno tudi tisto norčevanje, pri kte-
rem se mu zavoljo spreobernjenja posmehujejo. Toda po¬
misli: Kdo so pač ti zasmehovavci ? Velikokrat so ljudje,
ki je za človeka veči čast od njih zasmehovanemu, kakor
pa hvaljenemu biti. Pa naj bodo, kdor koli hočejo, ako po
šegah sveta živijo in umerjejo, med tem ko ti sveti veri
zvest ostaneš, bo prišel čas, ko se bodo pred celim svetom
sami za neumneže, tebe pa za pametnega in modrega okli¬
cali, kakor sv. Duh zagotavlja: „Mi neumni, bodo rekli,
smo njih življenje imeli za nespamet in njih konec za ne-
čast. Glej, kako so zdaj šteti med otroke Božje, in njih
del je med svetniki. Mi tedaj smo zgrešili pot resnice, in
luč pravice nam ni svetila, in solnce spoznanja nam ni
vzhajalo. Utrudili smo se na potu hudobije in pogub¬
ljenja. . . Tako grešniki govore v peklu.“ ') „Če te imajo
posvetnjaki za nespametneža, jih smeš s tem veči pravico
imeti za neumneže 11 , pravi sv. Frančišek Salezij. — Po¬
misli dalje: Kaj ti škoduje malovredna norčija? Saj te ne
rani in ti noge ne zlomi; saj je le nekako brenčanje sit¬
nega merčesa, ki te more k večemu malo vščipniti, pa te
ne proti tvoji volji ostrupiti. Varuj se toraj, da ne padeš
v levnjak smertnega greha, ko se hočeš tem nadležnim
muham umakniti in od sveta zasmehovano reč opustiti.
Saj to zasmehovanje ne terpi dolgo, kakor nad pobožnimi
ljudmi lahko vidiš: v začetku so se jim nekoliko posme¬
hovali, ko so pa vidili, da so v svojih sklepih zvesti in
stanovitni ter se za hvalo in grajo sveta ne zmenijo, so
jih v miru pustili. Za govorjenje tega sveta tedaj kaj malo
ali pa celo nič ne maraj, če te pa vendarle nekoliko boli,
voljno terpi in daruj to Gospodu ko malo spokorno delo.

') Modrost, 5, 4 — 7. 14,

336 —■

Če si se pa prej morebiti sam iz pobožnih ljudi norčeval,
si pa dolžan delati veliko pokoro.

3. Nevarne prijaznosti sveta pa še več škodujejo.
Nekteri mislijo, da so res najboljši prijatli in da prav sve¬
tujejo, se ve da po napačnih pravilih sveta, pa ne pomi¬
slijo, da bi njihov dobri svet človeka spravil v neskončno
nesrečo, ko ga hočejo iz majhne sitnosti rešiti. Leta 1535
je bil angleški deržavni kancelar Tomaž Mor v Londonu
veržen v ječo med morivce, ker ni hotel odpasti od kato¬
liške Cerkve, in je hotel kralja pač za kralja, ne pa tudi
za papeža spoznati. Že je bil k smerti obsojen in vsaki
trenutek je imel rabelj ponj priti, da bi ga na morišče od¬
peljal. Kar se slišijo stopinje po mostovžu, pa tihe in rahle;
stopinje rabeljnove to ne morejo biti! Vrata se odpro, in
v ječo stopi lepa gospa z objokanimi očmi; otročiček, ki
ga je pestovala, je tudi jokal, ne da bi bil še vedel, zakaj.
Dva nekoliko veči otroka pa stečeta k vjetemu mučencu
in mu v solze vtopljena poljubujeta roke. Tudi Tomaž je
britko jokal in svoje vklenjene roke, kolikor je mogel,
razpel, ter objel svojo ljubo družino. Naposled se žena
oglasi: „Ljubi moj mož, nikar teh svojih otrok ne naredi
za sirote in mene ne za vdovo; spolni voljo kraljevo!
Že danes ali jutri te bodo ob glavo djali.“ Tomaž pa, ki
je bil takrat 55 let star, jo mirno vpraša: „Kako dolgo
pa morem še živeti?" „0 dolgo, dolgo, odgovori žena, go¬
tovo še čez 20 let!“ „Ljuba žena, pravi na to jetnik, vem,
da me preserčno ljubiš, pa nikar mi svoje ljubezni ne skazuj
s tem, da mi tako slabo menjo svetuješ! Kaj je teh 20
let? Silno negotove so in nadaljujejo le žalostno popoto¬
vanje skoz to solzno dolino, in za nje naj dam večnost, v
kteri imam Boga uživati in se v nebesih veseliti? Po verhu
pa naj še dobim večnost peklenskega terpljenja?" Dva

- 3S7 —

dni pozneje je bil ta veliki mučenec ob glavo dejan; nje¬
govo plačilo v nebesih je neskončno; ko bi bil pa poslušal
svet svoje žene, kje bi bil že nekaj stoletij sim za vso
večnost! Tako tudi ti odgovarjaj, kadar ti bo kdo svetoval
v tej ali uni grešni priložnosti ostati, svoje znanje nada¬
ljevati, češ, da s tem lahko svojo srečo vterdiš za vse svoje
življenje; „še veliko laglje pa vterdim svojo nesrečo za
vso večnost", reci in beži. „Ali ne veste, pravi namreč
sv. Jakop, da je prijatelstvo tega sveta sovraštvo do Boga?
Kdor koli tedaj hoče biti prijatel tega sveta, postane Božji
sovražnik." ‘j

C. Nevarnosti , ki 'prihajajo od hudobnega duha, in na¬
sprotni pripomočki.

Cerkev v neki molitvi k Bogu moli: „0 Gospod, daj
svojemu ljudstvu gnado, se pred okuženjem hudobnega
duha obvarovati." "j  Hudič se tedaj v tej molitvi primerja
steklemu psu, ki se okoli potepa in s svojim strupenim
popadora ostrupi nje, ki se ga skerbno ne varujejo. Sv.
Duh .toraj po modrem Sirahu svari: „Kako družbo ima
svet človek s psom?" 3 ) ter dušo uči moliti: „Reši meča,
Bog, mojo dušo in iz pasje roke mojo edino." 4 ) Premiš¬
ljujmo tedaj dva najnevarnejši napada hudobnega duha,
da se ju moremo skerbno varovati.

1. Pervi je prederznost, to je prederzno zaupanje
na lastne moči in zvestobo, ali na pomoč Božjo v nevar¬
nostih, priložnostih in skušnjavah, v ktere se človek pro¬
stovoljno podaja, ali se pa vsaj prostovoljno v njih mudi,

') Jak. 4, 4. 2 ) Orat. Domin. 17. post. Pent. 3 ) Sirah 13, 22

4 )  Ps. 21, 21.

\

22

— 338  —

namesto da bi bežal. Prederznost je bila pervo omadeževanje
hudobnega duha in je v njem ravno tako nastala, kakor
po nauku zdravnikov steklost nastane pri psih, namreč vsled
nečiste hrane in nenasitene poželjivosti. Satanova hrana je
bila samoljubnost, prevzetnost, v kteri je Bogu odrekel
čast, moljenje in pokorščino ter hotel samega sebe moliti;
njegova nenasitena poželjivost pa je bila želja in uporno
hrepenenje Bogu enak, ne pa mu podložen biti. Vsled tega
so prejšnji angelji postali hudiči, popadljivi peklenski psi.
In odtistihmal je hudobni duh že mnogo duš okužil s pre-
derznostjo in jih naglo pripravil v greh.

Ta prederznost se pa zlasti v treh prilikah razodeva:
pervič, če se človek prostovoljno podaja v nevarnosti in
skušnjave, ter se pri tem zanaša na svoje lastne moči, ali
pa na posebno gnado Božjo. Pa kdor se v skušnjave po¬
daja, nima tiste moči in zvestobe v dobrih sklepih, kakor
si domišljuje, kakor n. pr. železna krogla sama iz sebe
nima moči, da bi se kviško vzdignila. Tudi od Boga ne
dobijo posebne pomoči in vterjenja v nevarnostih, v ktere
se prederzno podajajo, marveč se še navadnih gnad ne¬
vredne storijo; ker „Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim
pa daje gnado.“ *)

Kadar se človek spreoberne, pa ne sme biti še zado¬
voljen, da se je smertnega greha znebil in da se ga hoče
v prihodnje ogibati; treba se je ogibati tudi manjših gre¬
hov in priložnosti v greh, ter se vojskovati in polagoma
zatirati tudi vse hude nagnjenja, ki človeka sicer ne za¬
peljejo precej, pač pa počasi v smertne grehe. In to je
druga versta prederznosti, pri kteri namreč človek mis li,
da se bode zoper take nagnjenja zmerom zmagovito voj-

') Jak. 4. 6.

339  —

skoval, akoravno jih pri miru pušča. Tako je bil Bog Iz¬
raelcem zapovedal, da naj po prihodu v obljubljeno deželo
pokončajo vse malikovavce, ki so bili vsled naj gerših ne¬
čistih pregreh za pokončanje že zreli. „Ako pa ne boste
hotli pomoriti prebivavcev dežele, vam bodo oni, ki bodo
ostali, ko ternje v očeh in ko sulice v straneh, in vam
bodo nasprotovali v deželi vašega prebivanja. 1 * V maliko¬
vanje in nečistost vas bodo zapeljali, in kar koli sem mislil
njim storiti, bom potem vam storil. ') To se je žalibog res
velikokrat zgodilo; pa bi se bilo lahko odvernilo, ko bi
bili Izraelci zapovedi Božje spolnovali. Ravno tako se tudi
grešniku godi, ki je po spreobernjenju prišel iz puščave
grešnega življenja v sveto deželo gnade Božje, pa je v
svoji prederznosti zadovoljen, se samo zoper poglavitno
nagnjenje k grehu vojskovati, druge pa v nemar pušča.

> Pa one ga kmalo zopet zapeljejo v smertni greh.

Tretja versta prederznosti se razodeva pri njih, ki se
lahko v greh povernejo, ker vidijo, da se lahko zopet spo¬
vedo, ali ki se po storjenem grehu ne bojijo ga večkrat
ponavljati, ker se deset grehov ravno tako hitro obtožijo,
kakor enega samega. Pa to je tako velika nespamet, kakor
ko bi kdo rekel: „Najpred bom strup pil, potem pa svoje
dejanje obžaloval; roko si bom odsekal, potem pa to ob¬
žaloval; hišo bom zažgal, potem pa se kesal 11 . Dalje je to
strašanska prederznost, ker taki ljudje ne pomislijo, da z vsa¬
kim smertnim grehom mero grehov lahko prenapolnijo, in z
vsakim napačnim obračanjem gnade Božje mero goad lahko
izpraznejo. Ako se pa to zgodi, umerjejo, ne da bi se
mogli prej vredno spovedati. Tudi je to velika nevednost,
ker tako ravnajo, kakor da bi bila po njihovi misli glavna
reč pri dobri spovedi naštevanje grehov in njihovega šte-
■“ijTvT Mojz. 33, 51-56.

22 *

— 340  -

vila, med tem ko je glavna reč pravo spreobernjenje duha,
dasi je tudi uno potrebno; če pa kdo greh dela, ker se
zanaša, da se bo zopet lahko spovedal, s tem pač jasno
kaže, da njegov duh še ni spreobernjen, in da serce še ni
ozdravljeno nagnjenja k grehu.

2. Še veči škodo pa dela drugo okuženje hudobnega
duha, nezaupnost na Boga. To okuženje se v hudobnem
duhu, odkar je grešil in je bil pahnjen iz nebes, razodeva
kot obupanje, kterega se vekomaj ne bo znebil; tudi spre-
obernjence hoče ž njim okužiti, ter v ta namen povikšuje
težave pri ogibanju greha in pri spolnovanju dobrih del,
in pomnožuje strah zavoljo povernitve v greh po spre-
obernjenju.

Ko je bil Mojzes po izhodu iz Egipta Izraelsko ljud¬
stvo pripeljal do mej obljubljene dežele, je poslal ogledo-
vavce v deželo, da bi jo ogledali, prebivavce spoznali in
mu o vsem tem poročali. Ko so se vernili, so močno
hvalili lepoto dežele, pa rekli so, da bode silno nevarno,
ali celo nemogoče jo v last dobiti: „Odrezali so mladiko
z njegovim grozdom, ktero sta nosila dva moža na kolu.
Tudi so vzeli margaranovih jabelk in fig tistega kraja . .
ter so pripovedovali, rekoč: Prišli smo v deželo, v ktero
si nas poslal, in zares se cedi mleko in med po nji, ka¬
kor se da spoznati po tem sadji; toda ima silno močne
prebivavce in velike in ozidane mesta. . . Nikakor ne mo¬
remo iti nad to ljudstvo; zakaj močnejši je kakor mi. . .
Dežela, ki smo jo prehodili, požera svoje prebivavce, in
ljudstvo, ki smo ga vidili, je silno velike postave; . . v
primeri z njimi smo se vidili kakor kobilice. Vsa množica
je tedaj vpila in jokala tisto noč, in godernjali so vsi zo¬
per Mojzesa in Arona, rekoč: O da bi bili pomerli v Egiptu,
in da bi bili poginili v ti veliki puščavi! . . Ali ni bolje

341  —

verniti se v Egipt? . . Zvolimo si vojvoda, in vernimo se
v Egipt.“ ') To je natančna podoba, kako hudobni duh s
spreobernjenci ravna! Ker spokornikom ne more vtajiti,
da je sveta dežela kerščanskega in pobožnega življenja
silno lepa in da dober sad rodi, jih pa straši, da je silno
težavno in skoraj nemogoče to deželo doseči in obderžati.
In ker je oče laži, mu ni mar za resnico, in se laži ne
sramuje. In tako je že brez števila spreobernjencev od
stanovitnega prizadevanja za kerščansko življenje odvernil,
kakor so se hotli tudi Izraelci precej verniti v deželo
prejšnje sužnosti, ne da bi bili prevdarjali, je li res, kar
so ogledovavci povedali, ali ne, in akoravno se jim ne bi
bilo treba prav nič bati, ko bi bilo tudi vse res, kar so
pripovodovali o terdnjavah in velikanih v deželi. Saj jih
je Gospod vodil in raji deset čudežev storil, kakor da bi
jih bil zapustil; tudi v prihodnje je bil pripravljen jih s
svojo mogočno roko varovati, ako bi le nanj zaupali in
njegove zapovedi spolnovali. Se ve da je res, če spokornik
govori: moje moči so silno majhne, moč skušnjave pa je
velikanska, jaz sem kakor kobilica proti velikanu in z
lastno močjo ne morem zmagati; pa to nič ne de! zakaj
ne? Ker Bog od njega ne tirja in še nikoli od nobenega
človeka ni tirjal, da mora iz lastnih moči  hudo opu¬
ščati in dobro delati; tega tudi svetniki niso mogli. Pa
Bog človeku v vsakem trenutku tako obilne gnade daje,
da od začetka sveta še nikdar nihče zato ni v greh padel,
ker bi mu bila potrebna gnada primanjkovala. Dasiravno
smo iz lastnih moči tako slabi, da dobrega še odkrito-
serčno hoteti  ne moremo, vendar z gnado Božjo posta¬
nemo tako močni, da vse premoremo, kar Bog od nas tirja.

i) IV. Mojz. 13, 24 —14, 4.

342 —

Kralj S e n ali er ib je bil nekdaj s silno vojsko proti
Jeruzalemu priderl in mesto od vseh strani oblegel. Po¬
tem pa je poslal svoje poslance v mesto, ki so prebivavcem
sporočili: „Sami vidite, da se zoper mojo silo ne morete
braniti; vdajte setoraj, sicer vas bom vse pokončal." Ljud¬
stvo je sprevidilo, da se mu iz lastnih moči res ne bode
moglo v bran postaviti, in bi se bilo brez pomislika ptuj-
cem udalo v sužnost. Pa prerok Izaija in pobožni kralj
Ecehija se nista ozirala samo na silno število sovražnika
in na slabost ljudstva, ampak ozirala sta se tudi na vse-
gamogočnost Božjo in sta v goreči in zaupljivi molitvi
Boga klicala na pomoč. In kaj se zgodi? „Zgodilo se je
tisto noč, prišel je angelj Gospodov in jih je pobil v asir¬
skem šotorišču 185.000 (mož). In ko je bil zjutraj (sovražni
kralj) vstal, je vidil vse trupla merličev, in je odrinil in
šel“ v Ninive, kjer je bil od svojih lastnih sinov umor¬
jen. ’) Kaj ti tedaj škoduje, o kristjan, če so tv je lastne
moči tako slabe? Ako le Božjo voljo zvesto spolnuješ, in
zaupljivo k Bogu moliš, te bo Bog s svojo gnado tako po-
terdil, da boš vse skušnjave lahko premagal.

Ko se je sirski kralj zoper Izraelce bojeval, je kmalo
spoznal, dasiravno je bil nejevernik, da edini prerok Elizej
za obrambo izraelskega ljudstva več stori, kakor kralj z
vso svojo vojsko. Zato je odposlal celo vojsko, da bi pre¬
roka vjel; ponoči se priplazijo in mesto obdajo. „Ko je pa
ob zoru, vstal strežnik moža Božjega, je šel vun, ter je
vidil trumo okrog in okrog mesta, in konje in vozove, in
oznanil mu je, rekoč: Oh, oh, oh, moj gospod! kaj bomo
počeli? On pa je odgovoril: Nikar se ne boj; zakaj več
jih je z nami, kakor z njimi. . . In ko je Elizej molil, je

*) IV. Kraljev 19, 35-37. II. Kron, 32.

— 343  —

Gospod odperl hlapcu oči, iu je vidil; in glej gora (na
kteri je mesto stalo) je bila polna ognjenih konj in vozov,
krog in krog Elizeja.“ ’) Nobenemu prebivavcu v mestu se
ni nič zgodilo, sovražniki pa so bili vsi vjeti. Tako Bog
pomaga s svojo gnado, in kadar so naši sovražniki močni
in silni, nam Bog pošlje pomoč, ki je še močnejši in sil-
nejši, če le svoje storimo in na Boga zaupamo.

K sv. Bernardu  je prišel nekdaj mladeneč, kije
dolgo v nečistosti živel, potem se spreobernil, pa se v greh
zopet povernil; zdaj pa je bil prav maloserčen, ker je
mislil, da mu je čisto nemogoče se popolnoma spreoberniti,
ker ne enega dne ne more biti brez greha. Svetnik ga z
veliko ljubeznijo in prijaznostjo sprejme, ga tolaži, za sv.
spoved pripravi, potem mu pa naloži, da naj se iz spošto¬
vanja do presvete Trojice prihodnje tri dni greha zderžuje>
potem pa naj zopet pride. Mladeneč to obljubi, in ostane
mož beseda. Svetnik mu že na obrazu bere veselje ter mil
naloži, da naj se še tri dni zderžuje greha iz spoštovanja
do preblažene Device Marije, ki je pribežališče grešnikov,
in brez ktere priprošnje bi bil morebiti že zdavnej v grehu
umeri, čez tri dni mladeneč zopet pride in ni bil grešil.
Tudi naprej mu je še večkrat naložil priti čez tri dni, in
tako se je celi mesec greha zderžal. Naposled mladeneč
reče: »častitljivi oče! ne tri dni, ne tri tedne, ne tri mesce,
ampak obljubim pred Bogom, da se hočem vse svoje živ¬
ljenje tega greha zderžati; ker prepričal sem se, da je
bila le goljufija hudobnega duha, ki me je slepil, da še en
dan brez smertnega greha ne morem biti; sedaj pa vidim,
da me gnada Božja krepko podpira, odkar ste me učili,
kako da naj si s to gnado Božjo prizadevam." Mladeneč je

')  IV. Kralj. 6, 15—17.

- 344

bil tedaj rešen od pogubljive nezaupljivosti, v kteri je prej
vsaki dan greb delal.

Iz dosedaj rečenega lahko spoznaš, kako ti je treba
ravnati, če hočeš po spreobernjenju svoje sklepe
zvesto spolnovati. Dvojni sklep ti je potreben, namreč
pervič, hudega se varovati in dobro delati, in drugič, hitro
zopet vstati, ko bi vendar le padel.

V celem drugem delu te knjige se ti je razlagalo, kako
se hudega varuj in v spolnovanji dobrega vterjuj. Iz svojega
prejšnjega pregrešnega življenja pa boš spoznal in tudi spo¬
vednik ti bo povedal, česar si moraš posebno  in z naj
veči marljivostjo varovati in kaj imaš zlasti spolnovati.
Naj navadnejši in naj glavnejši pripomočki so ogibanje
raznih prilik k grehu, goreča molitev in večkratno vredno
prejemanje svetih zakramentov.

Pri vsem tem se pa vendar le utegne primeriti, da
boš grešil; zato je razun tega potreben tudi še sklep, precej
zopet vstati, to se pravi, se padca ne vstrašiti, serčnosti
ne zgubiti, ampak se z odkritoserčnim kesom in terdnim'
zaupanjem na Boga grehu zopet odpovedati in v čednostih
napredovati. Ako se kdo ptujega jezika uči, pa mnogo
napak naredi, iz strahu pred napakami ne bode učenja
popustil, marveč ga napake spodbujajo, da se jih v pri¬
hodnje čedalje bolj ogiblje. Ko se otrok uči hoditi, si pri¬
zadeva, da ne pade; ako pa pade, si ne sme misliti: zdaj
bom pa raje ležal, ker bom sicer zopet padel; ampak
precej vstane in dalje gre. Se ve da, ko bi grešnik v grehu
obležal, kar bi pomenilo nespokornega duha, bi hitel v
pogubljenje, ker v takem stanu nima volje se spreoberniti
in usmiljenje Božje od sebe odganja; če se pa sim ter tje
bolj iz človeške slabosti pregreši, pa si nevtegoma priza¬
deva zopet vstati, s tem bolj zbuja dobrotljivo pomilovanje

345  -

kakor pa jezo Božjo, ker se grešnik nespokornosti brani
in si za pravo pokoro prizadeva. Usmiljenje Božje je v
tem primerljeju podobno materi, ki otroka hoditi uči:
skerbno pazi na to, da ne pade; ako pa pade, ga skuša
že med padcem vjeti; in če je padel, ga ne zmerja in ne
tepe, ampak ga ljubeznjivo vzdigne ter mu prigovarja, da
naj le dalje teka; tako se otrok prav kmalo nauči dobro
in varno hoditi. Taki materi Bog samega sebe v psalmih
primerja: „Gospod vodi človeku stopinje; in njegova pot
mu dopade. Če pade, šene pobije; ker mu Gospod pod¬
takne svojo roko. .. Vsak dan se usmili. Ogibaj se (tedaj)
hudega, in delaj dobro.“ ') V nekem drugem psalmu pa
bogoljubna duša preslavlja Gospoda in govori: „Gospod
me vodi, in nič mi ne bo manjkalo; na pašnik (besede
Božje in sv. zakramentov) tje me je postavil; pri vodi, ki
poživlja, me je zredil; mojo dušo je spreobernil, na pot
pravice me je peljal zavoljo svojega imena. Torej, ako bi
ravno po smertni senci hodil, se ne bom bal hudega, ker
si ti (o Gospod) z menoj; tvoja šiba in tvoja palica ste
me tolažile (ko si me meni v zveličanje strahoval).
Mizo (sv. obhajila) si napravil pred mojim obličjem, njim
(skušnjavam) nasproti, ki me nadlegovajo. . . In tvoja mi¬
lost me spremlja vse dni mojega življenja, da stanujem v
hiši Gospodovi dolgo časa.“ Tako dober je Gospod.

Ako se tedaj po spreobernjenju zopet poverneš v greh,
ne delaj kakor Adam in Eva, ki sta pred Bogom pobeg¬
nila in se skrila, in še potem, ko ju je našel in izpraševal,
svoj greh s praznimi izgovori zakrivala, namesto da bi ga
bila ponižno spoznala; ne delaj kakor Kajn, ki je nad ve¬
likostjo svojega greha obupal in pred Gospodom pobegnil.

»j Ps. 36, 23-27. 2 ) Ps. 22, 1-7.

34(j —

Kakor hitro zapaziš, da si se z grehom od Gospoda obernil,
verni se nevtegoma in pojdi ga zopet iskat, ter v molitvi
kliči k njemu, dobremu Pastirju, ki se je v svojem usmi¬
ljenju že vzdignil in te gre iskat. Pri spovedi te bo zopet
našel, tam mu s pravim kesanjem spoznaj svoj greli, pa
te bo zopet ozdravil in še bolj poterdil kakor prej.

Vendar se pa moraš po storjenem grehu precej k Go¬
spodu poverniti in tega ne smeš odlašati do kakega večega
praznika ali pa morebiti celo do velikonočnega časa. Ko
bi strup pil, pa bi v tistem trenutku kdo zakričal: „Stoj,
to je strup!“ ali ne boš pijače precej iz ust pljunil? kar
si je pa že požerl, ali si ne boš na vso moč prizadeval,
jo zopet iz sebe spraviti ? Boš mar odgovoril: „Čez nekaj
tednov grem brez tega v mesto in bom kakega zdravnika
za svet vprašal ?“ Kdor bi tako ravnal, bi za strupom
kmalo umeri. Tudi grešnemu strupu za trenutek ne dovoli,
da bi v tvoji duši ostal, ampak precej ga izpljuni, ko te
tvoja vest nanj opomni: brez odlašanja obudi popolnoma
kes nad grehom s terdnim sklepom, pri pervi priliki in ne
še le pozneje k spovedi iti. To priliko pa boš morebiti
imel že prihodnjo nedeljo, ali še prej, ali vsaj kmalo. Med
tem pa vsaki dan obujaj popolnoma kes in goreče prosi
„pribežališče grešnikov", Marijo, da bi prej v grehu ne
umeri in vnovič ne grešil. Glej, po naj novejšem računu
živi na zemlji okoli 1370 milijonov ljudi, in vsak dan jih
umerje okoli sto tisuč. Ko bi bili vsi ti v smertnem grehu
in bi imeli terdni sklep se spreoberniti, pa ne sedaj, am¬
pak pojutranjem, bi bilo vseh sto tisuč pogubljenih, ker
pojutranjem nobeden izmed njih več živel ne bo. Kdo ti
pove, da ti nisi izmed teh sto tisuč? Tvoje zdravje? Pa
mnogo jih nenadoma umerje, ki so še bolj terdnega zdravja,
kakor ti. Ali tvoja mladost? Pa smert jih je pobrala na

347 -

tisuče, ki so bili še mlaji od tebe. Le euo te more rešiti,
in to je: če se nemudoma spreoberneš.

Kaj pa ti je storiti, ako potem v drugič padeš? Ta>
kar stori otrok, ko se uči hoditi, pa vnovič pade: on zopet
vstane in dalje teka. Obljubi tedaj Bogu, in vsak dan
skleni, si toliko časa za pobožno življenje prizadevati, do¬
kler v nebesa ne prideš. Če ti večkrat spodleti, zmerom
z novega začni: kjer ni vojske, ni zmage! V 14. stoletji
je neki mlad knez sklenil ves svet podjarmiti. Nabral je
tedaj trumo vojakov in pervega nasprotnika napadel, po¬
tem pa je hotel še druge po versti premagati. Pa glej, že
pri perVem napadu je bil tepen, njegova vojska razkrop¬
ljena, in komaj je otel svoje življenje. Ker ni mogel dovolj
hitro ubežati, zleze v neko staro zidovje in se tam pred
sovražniki skrije, ki ga po vseh kotih iščejo. Serce mu je
bilo vpadlo in samega sebe se je sramoval, ker je mislil
ves svet podjarmiti. Ko je pa mirno tam sedel, je vidil
neko mravljo, ki je po zidu kviško lezla iu zernice nesla,
ki je bilo veči kakor ona sama. Pa na verhu je neki ka¬
men iz zida molil; na vso moč si je trudila, da bi zerno
čez kamen spravila, pa ni mogla in je z zernom vred padla
na tla. Nekoliko časa kakor omamljena se kmalo zopet
vzdigne, pobere zerno in leze ž njim na zid; pa pri ome¬
njenem kamnu zopet pade na tla. Mož je gledal mravljo
in naštel, da je 69 krat z zida padla; pa vendar poguma
ni zgubila; sedemdeseti krat popade zerno ter ga nese
kviško, iu res srečno čez kamen verh zidu spleza. To je
mož premišljeval in mislil je sam pri sebi: „Jaz sem še le
enkrat poskušal, pa sem ves pobit in maloserčen, ker sem
bil premagan; mravlja je poskušala 69 krat, in je vedno
padla, pa se ni dala ostrašiti in naposled je vendar le do¬
segla, kar je kotla. Ne, nočem obupati, zopet hočem začeti,

— 348

in ko bi bil tudi večkrat tepen, bom vendar zopet po¬
skusil, ker enkrat mora obveljati, jaz hočem svet pod¬
jarmiti!" — Res so se mu velike reči posrečile, kakor občna
povestnica pripoveduje; ta mož namreč je bil Timur  ali
Tam  eri  a n (od 1. 1336 do 1405).

Ali naj ta nejevernik nas kristjane osramoti? Tudi
mi hrepenimo po kraljestvu, in že pri svetem kerstu smo
obljubili, da si hočemo nebeško kraljestvo pridobiti. Pa
težave naj nas od tega sklepa tako lahko odvernejo ? Od
mravlje se je nejevernik učil marljivosti in stanovitnosti;
on je ta nauk razumel, po njem ravnal in si največi del
sveta skoraj popolnoma podvergel. Tudi nas Bog pošilja k
mravlji, da bi se od nje učili, rekoč: „Pojdi k mravlji, o
lenuh, in ogleduj njene pota, ter se uči modrosti. 1 ' ‘) Ne
uči se od nje delo le enkrat serčno pričeti, ampak deset¬
krat, stokrat, sploh tolikokrat, dokler ne začneš kerščansko,
čisto in pobožno živeti, in si s tem obljubljene nebeške
krone ne pridobiš. Pa porečeš: ,, Ali ne bo Gospod naposled
že zgubil poterpežljivosti, če se bom zopet in zopet v greh
povernil? Saj z vsakim grehom Boga vnovič žalim!" —

Ako tako ravnaš, kakor sem ti prej povedal, poslušaj;
če si namreč prizadevaš svoje sklepe spolnovati, prilož¬
nosti k grehu se varovati, pobožno moliti in večkrat svete
zakramente prejemati, nikakor ne boš zopet in zopet v
greh zabredel, ampak se boš v dobrem polagoma tako
vterdil, da ti kmalo ne bo več težko, potem pa že lahko,
in naposled ljubo in prijetno. Z vsakim novim grehom
sicer res Boga vnovič žališ, pa če tako delaš, kakor sem
rekel, ti bo Gospod milostljivo pomagal, da boš njegov
dober in zvest otrok postal, ti pa si boš prizadeval mu

*) Preg. 6, 6.

— 349  -

za to hvaležen biti. V neki stari knjigi sem našel podobo,
na kteri pa druzega ni bilo, kakor verč, kakoršne rabijo
lekarničarji (apotekarji). In kakor je na teh verčih zapi¬
sano, kakošno zdravilo je v njem, bile so tudi na omenje¬
nem verču zapisane besede: „Medicina optima“, to je, naj
boljši zdravilo. Ktero pa je bilo to zdravilo? Ker je bila
podoba sestavljena iz dveh listkov, se je verhni listek od-
gernil, kakor da bi se v verč vidilo. Od znotraj pa je bila
podoba Božjega Odrešenika z odpertim Sercem, pod po¬
dobo pa je stala beseda: „Patientia“, to je, poterpežljivost.
To je tedaj naj boljši zdravilo, sostavljeno iz dveh reči,
namreč iz neskončne ljubezni in usmiljenja Božjega Odre¬
šenika, ki nam je dal vso svojo kri, da bi nas očistil naših
grehov in zacelil naše rane, ter ima v svojem Sercu za nas
pripravljene tudi vse gnade in pripomočke zoper vsako
skušnjavo in greh; druga reč v tem zdravilu pa je naša
lastna poterpežljivost, s ktero se hudega varujemo, dobro
delamo, potrebne pripomočke rabimo, in če smo padli, si
na vso moč precej vstati prizadevamo. Saj tudi Gospod z
nami poterpi, ali bi bili tedaj mi sami nepoterpežljivi in
maloserčni? „Ker si ohranil besedo moje poterpežljivost]',
pravi Gospod, bom tudi jaz tebe obvaroval une skušnjave,
ktera ima priti nad ves svet." ‘) „Kdor pa je stanoviten do
konca, bo zveličan." '-) Bodi tedaj stanoviten , zlasti tudi v
pobožnem česčenji in klicanji Marije, Matere milosti Božje,
pa boS zveličan.

>) Raz. 3, 10. "-) Mat. 10, 22.

KAZALO

I. Del.

Stran.

Čednost čistosti in pregreha nečistosti. 1

Pervi oddelek:

čednost čistosti... 2

A. Kerščanska čednost sploh. 3

B. čednost čistosti posebej. 5

I. čistost v deviškem stanu do prejeme zakramenta

svetega zakona. 6

II. čistost v kerščanskem zakonskem stanu ... 14

III. čistost v vdovskem stanu.20

IV. Popolna čistost v deviškem stanu .....  23

C. Imenitne prednosti čednosti čistosti.37

I, Spoštovanje čistosti tudi pri nejevernikih . . 37

II. Marija, naj popolnejši zgled in perva učenlea

deviške čistosti.40

III. Koliko ljubi Kristus deviško dušo in kako drago

jo je odkupil. 41

IV. Koliko je Sin Božji že naprej hvalil deviško dušo 43

1. Lilija (ternje, roža). 44

2. Kadilni steber.47

3. Sestra, prijatlica, nevesta.49

4. Pečat na sercu in na roki.52

5. Tempelj presvete Trojice ......  55

6. Posebno plačilo v nebesih.57

Drugi oddelek:

Pregreha nečistosti.  59

A. Smertni greh sploh.  59

- 351  -

Stran.

I. Kaj dela smertni greh proti Bogu ....  60

1. Zaničevanje Božje.60

2. Upor zoper Boga.62

3. Zasramovanje presvete Trojice ....  63

4. Prelomljenje zvestobe do Boga ....  66

5. Grozovitost do Božjega Odrešenika ... 68

6. Pokončanje sadu Kristusovega odrešenja . 70

II. Kaj dela Bog zoper smertni greh.71

1. Svetost Božja sovraži smertni greh ... 72

2. Pravičnost Božja tepe smertni greh ... 73

3. Usmiljenje Božje se utrudi nad smertnim

grehom.75

4. Pravičnost in usmiljenje Božje naj huje tepe

smertni greh celo nad Kristusom ....  76

III. Kaj dela smertni greh zoper grešnika ... 83

divja zoper njega kakor naj huji zver ... 83

B. Greh nečistosti posebej.84

I. Notranji grehi zoper čistost.86

1. Misli.86

2. Želje {'dvojno ustavljanje, sanje) ....  88

II. Vnanji grehi zoper čistost.. . 94

1. z očmi'.94

2. z ušesi.96

3. z jezikom ..96

4. z vedenjem .97

5. popolnoma storjeni greh.97

C. Velikost in ostudnost nečistega greha.97

I. Nečistost je naj gerši pregreha.100

II. Nečistost je naj nevarniši pregreha . . . . 102

1. napeljuje k drugim grehom brez števila . 102

2. razdira vse dobro v duši in zunaj duše . 103

3. v zlo rabi Božje dobrote v njegovo žaljenje 104

4. prinaša sabo vse druge grehe.105

5. vzročuje naj veči revščino ljudem in ljud¬
stvom .  108

- 352  —

Stran #

ITI. Nečistost je pregreha, ki jo Bog naj bolj sovraži 109

IV. Nečistost je pregreha, ki jo Bog naj huje tepe 110

1. Bog tepe nečistost na tem svetu . . . . 110

a) posebne kazni (vesoljni potop, Sodoma,

Izrael v puščavi, hudobneži Gabaonski,
postavna smertna kazen zoper nečistnike) 110

b) natorna kazni (slepota, terdovratnost, od¬

pad od vere, bolezni, nespravljivost, ne-
spoznanje kazni kakor kazni) ....  113

2. Bog tepe nečistost na unem svetu . . . 117

II. Del.

Nevarnosti za čistost in pomočki k njeni ohranitvi . . 120

Pervi oddelek:

Splošnje nevarnosti za čistost in splošnji pomočki k njeni

ohranitvi ..121

A, Splošnje nevarnosti (grešno poželjonje).121

B. Splošnji nasprotni pomočki.12G

1. Prirojena sramežljivost.l‘-7

2. Ponižnost.127

3. Molitev. 128

4. Prejema svetih zakramentov.128

5. Premišljevanje Kristusovega terpljenja . . 129

G. Češčenje svetega angelja varha ....  131

7. Češčenje svetega kerstnega patrona . . 132

8. češčenje svetega Alojzija.1'2

9. Češčenje svetega Jožefa.133

10. Češčenje prečiste Device Marije . . . 134

11. Hoja v Božji pričujočnosti.137

12. Spomin na štiri poslednje reči ....  139

13. Zatajevanje.141

14. Serčnost in terdnost v vojskovanji . . . 143

Drugi o<l«lol<Gv s

Posebne nevarnosti za čistost in posebni nasprotni pomočki 144

Stran.

A. Posebne nevarnosti, ki so v človeku samem; nasprotni

pomočki. . . 145

1. Radovednost oči (slabe bukve podobe gle¬
dišče) ...145

2. Nezmernost, zlasti v pijači.148

3. Nečimurna ali še celo nespodobna obleka . 150

4. Ples.154

B. Posebne nevarnosti, ki od družili ljudi prihajajo; na¬

sprotni pomočki .  162

1. od lastne družine.163

2. od prilizovavcev.173

3. od znanj .   178

4. od shodov in druščin.181

5. od pohujšljiveev.184

6. od nalaščnih zapeljivcev.188

7. od bližnjih grešnih priložnost .....  189

8. od očitnega posilstva.200

III. Del.

Spreobernjenje po padu  .211

Pervi oddelek s

Vabilo k spreobernjenju ..213

A. Nesreča, ki je v grehu, sama priganja grešnika k

spreobernjenju.214

I. Žalostni stan, ki ga vanj smertni greh postavi , 215

II. Strašna zadeva, ki vanjo pride po smertnem grehu 217

III. Naj veči nevarnost zarad nespokornosti in več¬
nega pogubljenja.220

1. Zato je nespametno, le en dan ostati v smert¬
nem grehu.220

2. Še nespametnejše je, spreobernjenje dolgo

čaBa odlašati.221

3. Naj nespametnejše in naj nevarnejše pa je,

še le na smertni postelji se hoteti spre-
oberniti ...... ..227

23

Stran.

Nasproti pa:

1. ti je Bog gotovo usmiljen, ako se sedaj spre-

oberneš.233

2. Pa se moraš sedaj apreoberniti, da ti bode

Bog gotovo usmiljen.235

B. Ljubezen in usmiljenje Jezusa Kristusa vabi grešnika

k spreobernjenju in mu milost odkupi ....  237

I. Gospod priganja k pokori s strahom (nerodovitni

smokvi žuga, jo objokuje, preklinja, v ogenj

obsodi).240

II. Še močneje vabi Gospod z ljubeznijo . . . 243

1. S prilikami, ki v njih popisuje svojo ljubezen

do grešnikov: zgubljena ovca; zgubljeni de¬
nar ; zgubljeni sin.244

2, S pomilostovanji, ki ž njimi kaže svojo lju¬

bezen do grešnikov: prešestnica, Samarijanka,
sveta Magdalena.247

III. Gospod odkupi grešniku milost spreobernjenja

s svojo sveto kervjo.255

1. Jezus na Oljski gori.257

2. Jezus bičan pri stebru.258

3. Jezus s ternjem kronan.260

4. Jezus nese težki križ.262

5. Jezus na križ pribijan.263

6. Jezus križan; sedem besedi'.265

7. Jezusovo Serce, daritev svete maše, zakra¬
ment svetega Rešnjega Telesa . . . . 272

8. Jezus v nebesih prosi za nas usmiljenja . 273

C. Prečista Devica Marija, angelji in svetniki nam po¬
magajo k spreobernjenju.279

I. Za Jezusom nam je Marija naj mogočnejši in naj-

ljubeznjivši pomočnica k spreobernjenju . . . 279

II. Angelji imajo veliko veselje v tem, da nam pri

spreobernjenji pomagajo.291

III. Svetniki in pobožni kristjani nam veliko in obilno

pomagajo pri spreobernjenji 294

— 355 —

Stran.

Drugi oddelek:

Izverševanje spreobernjenja.. . 304

I. O izpraševanji vesti'.304

II. O spokornem duhu pri spovedi.308

B, Sprava z Bogom v zakramentu svete pokore . . . 311

I. Prelepa podoba o sadu vredne spovedi . . . 312

II. Svarjenje zoper nevredno spoved.313

III. Sad vredne spovedi in resničnega spreobernjenja 318

Tretji oddelek:

Stanovitnost v spreobernjenji.324

A. Nevarnosti iz lastnega mesa in nasprotni pripomočki 329

1. Huda suhota.329

2. Velika slabost in boječnost .330

3. Zložnost.331

4. Zaničevanje malih reči .......  331

5. Mlačnost volje.332

B. Nevarnosti, ki nam prihajajo od sveta, in nasprotni

pripomočki..333

1. Slabi izgledi.333

2. Nevarni govori.334

3. Nevarne prijaznosti.336

C. Nevarnosti, ki prihajajo od hudobnega duha, in na¬

sprotni pripomočki.337

1. Prederznost.337

2- Nezaupnost .   340

Sklep: Pravo obnašanje, akojekdo vendarle zopet padel. . 344

r0 -O#O-^