Trošan:  Pokop.
585
Ustregel sem tej želji in položil otroka k nji v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem.
»Na peč pojdi!«  dejala je,   »in zaspi! Jaz bodem   tudi zaspala!«
»Prav,« mislil sem si, »pa zlezem na peč, in če bode hotela kaj imeti, pa me že pokliče.« Res zlezem na peč in že sem tam ležal precej časa, ko me pokliče:
»Tine!«
Bliskoma sem bil pri nji. »Tine,« pravi s slabim glasom, »daj mi roko in reci, da nisi več hud name!«
»Nič več, Lenka, nič več!«
Podala sva si roko, in nat6 sem zopet zlezel na peč, Ču dno, pa vender resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoro sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je vzbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje oči. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, predno sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, da je že tako pri kraji No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmiljenemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vender nje mož,  nje pravi zakonski mož.
Vidite, to je povest o mojem zakonu! No dobro!
(Dalje prihodnjič.)
>J4
%
Pokop.
edaj je  videlo oko
Tako  vesel  pokop} . . .
Prijatelje nekdanje vse Nocoj  polagam v grob.
Solze",  ki so rosile mi
Obraz v  nekdanjih dneh  — Globoko  v grob  polaga jih
Nebeški tvoj   nasmeh.
In  tožbe vse,  in  vzdihe  vse Polagam  v grob nocoj   —
Izbriše  nanje mi  spomin Poljub goreči tvoj.
Na grobu  pa   v  objemu jaz Presrečen  ti slonim,
In  gledam ti  v  oči jasne", In ljubim in molčim.
Trošan.