LISTEK. ZSodbe napoleonskei«! vojaka. I Pirmncoski spital Eickmenn-ChatTian; preložil Al. B. 7. nadaljevanje. Ni si biio mogoče misliti kaj gnusnejšega, kakor te od *obačnega dima napolnjene, od svetiljk na črnookajenih »ramovih razsvetljevane beznice, te stare rogovileže in te mladeniče, kako so pili, razgrajali in kot silepci bili po mifcah. Zadaj v temi pa stari točajJd Ana in Marija z lasmi, na tilniku v vozel zvitimi, v katere je bil postrani vtaknjen trieobi glavnik, kako sta gledali to vrvenje, se pri tem gugali v pasu, ali pa junakom na zdravje včasih tudi izpraznili vrček. Za kmečke sinove, poštene in delavne ljudi, je bilo to žalostno življenje. A nikomur se ni ljubilo delati: vsak bi bil dal svoje življenje za dva solda. Vsled neprestanega kričanja, pitja in skrivane žalosti so nazadnje pospali z nosom na mizi. Starci pa so med tem praznili vrče in peli: »La gloire nous appelle!« (Slava nas kliče.) Ko sem gledal vse to, sem hvalil Boga, da mi je v moji nesreči dal poštene ljudi, da dvigajo moj pogum in branijo, da ne pridem v tako družbo. Tako se ie vleklo do 25. januarja .Pred nekaj dnevi je bilo prislo v mesto veliko število novincev, Pjemonterov in Genovčanov. Prvi so bili debeli in rejeni kot z kostanjem pdtani Savojci in glave so jim pokrivali veliki, šiljasti klobuki; razen tega so nosili temnozelene hlače iz grobe volne in inajhne, kot opeka rdeče jope od istega blaga, ki so bUe čez ledja prepasane z usnjatim pasom. Njih čevlji so bili G&a veliki, in tako so posedali ob stari tržnici ter jedli sir fe pesti. Drugi, suhe, ogorele postave, so se tresli od mraza v svojih. dolgih plaščih ob samem pogledu na sneg na etrehah ter so z velikimi, črnimi, žalostnimi oomi opazovali imimoidoce ženske. Vsak dan so jih na paradneni trgu vež- bali v hoji. 'Bili so namreč določeni, da izpolnijo vrste šestega redovnega polka in so za nekaj časa počivali v infanterijski vojašnici. Stotnik novincev, Vidal po imenu, je stanoval nad našo sobo. Bil je čokat, krepak, odločen mož, kljub temu pa dobrosrčen in vljuden. Pri nas je bil dal v popravilo svojo uro. Ko je slišal, da sem potrjen in se bojim, da se ne vrnem, me je hrabril z besedami: »To je sama navada . . . čez pet ali šest mesecev se človek bori in maršira, kot je svojo juho. Mnogi se tako privadiio streljati na ljudi s puškami in^topovi, da se čutijo nesrečne, ako nimajo tega razvedrila.« A njegovi nazori niso bili po mojem okusu in to tem bolj, ker sem opazil na njegovem licu pet ali šest zrn smod- nika, ki so se bili precej globoko zajedli v kožo in so bili, kakor mi je razložil, posledica strela, ki mu ga je bil neki Rirs izprožil skoro pod nos. Tak položaj mi je bil čedalje manj všeč. Ker je bilo preteklo že več dni brez poročil, sem pričel misliti, da so name pozabili, kakor na dolgega Jakoba s Kozjega, o katerem ljudje še zdaj pripovedujejo zaradi njegove izredne sreče. Teta Marjeta je že vsakokrat, kadar sem prišel k njim, rekla: »tilej, glej . . . torej nas bodo pustili pri miru!« — Toda naenkrat 25. januarja, ravno ko sem hotel oditi proti Vier-Windenu, se je gospod Gulden, ki je zamišljen sedel za delovno mizo, s solzami v očeh okrenil in mi rekel: »Cuj, Jože, to noč sem te še pustil mirno spati, zvedeti pa vendarle moraš: sinoči mi je orožniški stražmojster prinesel za tebe povelje za odhod. Marširal boš s Pjemontezi in Genovčani ter s petimi ali šestimi mladeniči iz rnesta: s Klipfelnovim, •Lerigovim, Legerjevim in Gašperjem Cebedejem. Proti Majncu pojdete.« Ko sem to slišal, sem čutil, kako so se zašibile noge pod mano. Sedel sem tu, ne da bi rekel jbesedo. Gospod Gulden je lepo pisano povelje vzel iz predala in ga pričel s počasnim glasom čitati. Samo to se še spominjam, da je bil Jožef Bartha, rojen v Dagsburgu, okolica Pfalcburg, okraj Saarburg, piideljen šestemvi redovnemu polku in da mora 29. januarja priti k svojemu koru v Majnc. Povelje za odhod je napravilo name tako grozen vtis, kakor da prej prev ničesar nisem vedel o tem. Vse se mi je zdelo nekaj novega in nepričakovanega. Ves razjarjen sem bil radi tega. Po kratkem molku je gospod Gulden še pristavil: »Lahi odmarširajo danes okrog enajste ure.« Hipoma sem se vzdramil kakpr iz groznih sanj ter vzkliknil: ^Potem pa IKatarine ne bom videl več?« »Pač, Jože«, je odgovoril s tresočim se glasom gospod Gulden. »Obvestil sem mater Marjeto in iKatarino. Torej prideta in ti ji še lahko objameš, predno odideš.« Videl sem njčgovo žalost in to me je ganilo in potrlo še bolj, t9ko da sem se moral hudo premagovati, da se rusem spustil v jok. Potem je nekaj časa molčal in nadaljeval: »Tebi ni treba za nič skrbeti — vse sem že pripravil in uredil. Ako se vrneš, Jože, in mi Bog da še tako dolgo živeti, najdeš v meni vedno tistega, kot sem bil. Zdaj, ko sem že v letih, bi bila zame največja sreča, ko bi te kot sina mogel obdržati pri sebi, kajti našel sem pri tebi dobro srce in iskrenost poštenjaka. Oddal bi ti kupčijo . . . prav lepo bi živela skupaj . . . Katarina in ti bi bila moja otroka . . . Ker pa so zdaj stvari take, se odpovejmo temu. A samo za kratek čas — prepričan sem, da te odpuste: kmalu izprevidijo, da ne moreš delati dolgih maršev.« Med tem, ko je on govoril, sem bil jaz glavo položil na kolena in tiho plakal. Nazadnje je vstal in vzel iz omare vojaško torbo k kravjega usnja, ter jo jjoložil na mizo. Jaz sem ga pogledal žalosten in potrt: mislil sem samo na nesrečo, da moram proč. »Tu je tvoj tornister«, je dejal. »Vanj sem dejal vse, kar potrebuješ: dve platneni srajci, dve flanelasti jopici in vse drugo. V Majncu dobiš še dve srajci — to je vser česar potrebuješ. Dal pa sem ti tudi narediti čevlje, kajti nifi ni slabšega od čevljev vojnega dojbavitelja; večinoma so iz konjskega usnja, ki noge dela vroče. Saj sploh nimaš dobrih nog, siiomak, zato naj ti bo prihranjena vsaj ta bolerina. Vidiš, tu je vse.« Položil je torbo na mizo in zopet sedel. Zunaj se je čulo tekanje Italijanov, ki so se pripravIjali za odhod. Nad nami je stotnik Vidal dajal povelja. Svojega konja je imel v orožniški vojaSnici. Ukazal je shigi, naj pogleda, če je dobro obdrgnjen in če je že dobil oves. Ves ta hrup in vrvenje je napravilo name čuden vtis. •Še vedno nisem mogel verjeti, da bom moral zapustiti jnesto. Ko sem tu sedel v največjem nemiru in zbeganosti, %o se naenkrat odprla vrata, Katarina me je ihteč objela in teta Marjeta je vpila: »Saj sem ti rekla, da moraš bežati v Švico . . . da te iodo ti lopovi nazadnje vendarle vzeli s sabo . . . saj sem Ai rekla . . . pa rhi nisi hotel verjeti!« »Mati Marjeta<, je odgovoril gospod Gulden, »v vojno iti, izpolnit svojo dolžnost, ni tako hudo, kakor zaničevanemu biti od poštenih ljudi. Namesto da kričite in očitate, kar nič ne pomaga, bi bolje storili, ko bi Jožeta tolažili in bodrili.« »Oh! < je rekla ona; »saj mu nič ne očitam . . . Bog ne prizadeni! . . . strašno je pa vendar, ako človek doživi kaj takega.« Katarina me ni pustila od sebe. Sedela je poleg mene in poljubovala sva se. »Saj se vrneš«, je rekla ter me privila k sebi. »Seveda. . . seveda . . .• , sem tiho odgovoril. »Ti pa boš vedno mislila name . . . ljubila ne boš nobenega drugega!« Ona je ihtela in odgovorila: »O ne. . . samo tebe bom vedno ljubila.« To je trajalo že četrt ure, ko so se vrata odprla in je vstopil stotnik Vidal. Zviti plašč mu je kot lovski rog visel čez ramo. »No., je rekel, »kaj pa naš vojak?« »Tukaj je«, je odgovoril gospod Gulden. »Seveda«, je rekel stotnik, »žalostni ste pred ločitvijo .,. . to ne more biti drugače . . . Poznam to . . . Vsi puščamo doma kogarkoli . . .« In glasno je nadaljeval: »Glavo pokonci, fant, pogum! Za vraga, saj nismo več otrociT« Potem je pogledal 'Katarino in rekei gospodu Guldenu: »Razumem, da ne gre rad v vojsko.« Bobnar je bobnal dol po cesti. Stotnik Vidal je rekel: ^^^   »Dvajset minut imamo še do odhoda.« In ko je bil mene pogledal in gospodu Guldenu stisnil roko, je še pristavil: »Gle|te, da vas ne bo manjkalo pri prvem pozivu.« Nato je odšel. Slišati je bilo, kako je njegov konj pri hišnih vratih hfskal in bil ob tla. Vreme se je izprevrglo. Žalost me je premagovala. Nikakor se nisem mogel odtrgati od Katarine. Naenkrat se je oglasilo drobenje na bobnih, ^si bobnarji so se bili zbrali na trgu. Gospod Gulden je na mizi ležečo torbo prijel za jermena in rekel: »Jože, zdaj nas objemi . . . čas je.« Smrtnobled sem se vzravnal in on mi je torbo dejal čez rame. Katarina je obsedela in jokala, zakrivajoč si obraz s predpasnikom. Teta Marieta je stala tu vzravnana in me gledala s stisnjenimi ustnicami. Še vedno je bilo slišati bobnov drobenje. Naenkrat je prenehalo. »Zdaj bo poziv«, je rekel gospod Gulden in me objel. In nenadoma so ga pren^agala čustva, pričel je jokati, me tiho imenoval svojega otroka in rekel: »Pogum! Pogum!« * Mati Marjeta se je usedla. Ko sem se nagnil k njej, me je z obema rokama prijela za glavo ter rekla poljubivši me: »Vedno sem te rada imela, Jože, še ko si bil otrok . . . zdaj mnraš pa odtod . . . Moj Bog! Moj Bog! Kakšna nesreča!« Jaz nisetn jokal več. Ko me jo bila izpustila teta Marjeta, sem pogledal Kalarino. Nič se ni ganila, stopil sem k njej in jo poljubil na lase. Ni se vzravnala, ko pa sem, ker so me zapuščale moči, naglo stopil nazaj, je vzkliknila s srce trgajočim glasom: »Jože! . . . Jože! . . .« Zdaj sem se okrenil. Padla sva si v naročje ter tako obstala še nekaj minut. Katarina se ni mogla več držati po konci, posadil sem jo v naslonjač ter odhitel, ne da bi se bil ozrl še enkrat. Bil sem že na trgu, sredi Italijanov in množice Ijudi, ¦ki so kričeč in jokajoč spremljevali svoje fante, in še vedno nisem ničesar videl in slišal. "" Ko se je zopet oglasilo bobnanje, sem dvignil oči in vviiddeell,,  ddaa  sseemm  ssttaall  mmeedd  FFiiiirrssttoomm  iinn  KKlliippiieellnnoomm,,  kkii  ssttaa  iimmeettee  oobbaa  ttoorrbbee  nnaa  hhrrbbttuu..  NNjjiihh  ssttaarrššii  nnaa  ttrrgguu  pprreedd  nnaammii  ssoo  ppllaa^^kkaallii  kkaakkoorr  pprrii  ppooggrreebbuu..  NNaa  ddeessnnii  pprrii  mmeessttnnii  hhiiššii  jjee  sseeddccJJ  ssttoottnniikk  VViiddaall  nnaa  ssvvoojjii  mmaallii  ssiivvii  kkoobbiillii  iinn  ggoovvoorriill  zz  ddvveeiinnaa  ččaassttnniikkoommaa  oodd  ppeeššttvvaa..  NNaarreeddnniikkii  ssoo  ččiittaallii  iimmeennaa,,  ččuulloo  ssee  jjee  ooddggoovvoorree..  KKlliiccaallii  ssoo  FFiiiirrssttaa,,  KKHHppsseellnnaa,,  BBeerrtthhaa  iinn  mmii  ssmmoo  ooddggoovvaarrjjaallii  kkoott  ddrruuggii..  PPootteemm  jjee  uukkaazzaall  ssttoottnniikk::  »»SSttooppaajjkk,,  iinn  ppoo  ddvvaa  iinn  ddvvaa  ssmmoo  ooddkkoorraakkaallii  ppiioottii  ffrraannccoosskkiimm  vvrraattoorrrrtt..  NNaa  oogglluu  hhiiššee  ppeekkaa  SSppiittzzaa  jjee  nneekkaa  ssttaarraa  žžeennaa  iizz  pprrvveeggaa  nnaassttrrooppjjaa  zz  zzaadduuššeenniimm  ggllaassoomm  zzaakklliiccaallaa  sskkoozzii  ookknnoo::  »»GGaaššppeerr!!  GGaaššppeerr!!««  BBiillaa  jjee  CCeebbeeddeejjeevvaa  bbaabbiiccaa;;  bbrraaddaa  ssee  jjii  jjee  ttrreessllaa..  CCeebbeeddeejj  jjee  ppoommiiggaall  zz  rrookkoo,,  aa  nnii  nniičč  ooddggoovvoorriill..  TTuuddii  oonn  jjee  bbiill  zzeelloo  žžaalloosstteenn  iinn  jjee  ppoovveeššaall  ggllaavvoo..  JJaazz  ssaamm  ssee  ttrreesseell  žžee  nnaapprreejj,,  ssppoommnniivvššii  ssee,,  ddaa  bboommoo  kkoorraakkaallii  mmiimmoo  nnaaššeeggaa  ssttaannoovvaannjjaa..  KKoo  ssmmoo  pprriiššJJii  ttjjaa,,  ssoo  ssee  mmii  ttrreessllaa  kkoolleennaa..  SSlliiššaall  sseemm,,  ddaa  jjee  nneekkddoo  kklliiccaall  sskkoozzii  ookknnoo,,  aa  oobbrrnniill  sseemm  oobbrraazz  pprroottii  ggoossttiillnnii  »»PPrrii  rrddeeččeemm  vvoolluu..  BBoobbnnaannjjee  jjee  pprreegglluuššeevvaalloo  vvssee  ddrruuggoo..  OOttrrooccii  ssoo  lleetteellii  zzaa  nnaammii  iinn  kkrriiččaallii::  »»ZZddaajj  ooddhhaajjaajjoo  ..  ..  ..  GGlleejj  ..  ..  ..  ttaamm--llee  jjee  KKlliippffeell  ..  ..  ..  ttaamm--llee  ppaa  JJoožžee!!««  SSttrraažžaa  pprrii  ffrraannccoosskkiihh  vvrraattiihh  jjee  ssttaallaa  vv  eennii  vvrrssttii  iinn  nnaass  ss  ppuušškkoo  vv  rrookkii  vviiddeellaa  iittii  mmiimmoo..  MMaarrššiirraallii  ssnnvvoo  sskkoozzii  vvnnaannjjoo  uuttrrddbboo..  PPootteemm  ssoo  uuttiihhnniillii  bboobbnnii  iinn  kkrreenniillii  ssmmoo  nnaa  ddeessnnoo..  SSlliiššaattii  jjee  bbiilloo  ssaammoo  ššee  pplloosskkaannjjee  ččeevvlljjeevv  vv  bbllaattuu,,  kkaajjttii  ssnneegg  jjee  pprriiččeell  kkooppnneettii..  RRaavvnnoo  ssmmoo  ššllii  mmiimmoo  ddvvoorrccaa  GGeerrbbeerrhhooff  iinn  kkoorraakkaallii  ppoo  IIddaannjjccuu  pprreedd  ddoollggiimm  mmoossttoomm,,  kkoo  sseemm  sslliiššaall,,  ddaa  mmee  jjee  nneekkddoo  ooggoovvoorriill..  BBiill  jjee  ssttoottnniikk,,  kkii  mmii  jjee  ss  ssvvoojjeeggaa  kkoonnjjaa  zz&&~~  kklliiccaall::  »»TTaakkoo  jjee  pprraavv,,  ddeeččkkoo!!  ZZaaddoovvoolljjeenn  sseemm  zz  vvaammiill««  NNiisseemm  ssii  mmooggeell  kkaajj,,  ddaa  bbii  pprrii  tteehh  bbeesseeddaahh  nnee  bbiill  zzaajjookkaall,,  iinn  ddoollggii  FFiiiirrsstt  hhiiddii..  JJookkaajjee  ssvvaa  kkoorraakkaallaa  ddaalljjee;;  ddrruuggii  ssoo  bbiillii  vvssii  bblleeddii  iinn  ssoo  mmoollččaallii..  PPrrii  ddoollggeemm  mmoossttuu  jjee  CCeebbeeddeejj  iizzvvlleekkeell  ppiippoo,,  ddaa  bbii  kkaaddiill..  LLaahhii  pprreedd  nnaammii  ssoo  ssee  ppooggoovvaaTTjjaallii  iinn  ssee  ssmmeejjaallii,,  kkeerr  ssoo  bbiillii  žžee  ttrrii  tteeddnnee  nnaavvaajjeennii  tteeggaa  žžiivvlljjeennjjaa..  KKoo  ssmmoo  bbiillii  nnaa  mmeettiinnšškkeemm  KKrriibbuu,,  vveečč  kkoott  eennoo  uurroo  oodd  mmeessttaa,,  iinn  ssmmoo  rraavvnnoo  pprriiččeellii  kkoorraakkaattii  nnaavvzzddooll,,  mmee  jjee  KKlliippffeell  ppoottrrkkaall  ppoo  rraammii  iinn  rreekkeell,,  oozzrrššii  ssee  nnaammee::  »»PPoogglleejj  ttjjaa  ddoollii!!««  jj,,