pismaposmopismaposmop Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU 1981 LETO XXV. - ŠTEV. 10 Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70 KAZALO Aleksander Mužina: Božič- na noč 141 Alojz Rebula: Naj se nekaj rodi 142 Saša Martelanc: Zlata očala 144 Marija Rus: Božič 1980 . 145 Drago Štoka: Pred 40 leti so bili ustreljeni . . . 147 Lavo Čermelj: Drugi tržaški proces iz leta 1941 . . 148 Vladimir Kos: Morda mi kdo lahko pove nocoj 151 Alojz Rebula odgovarja na vprašanja o Zelenem iz- gnanstvu 152 Anton Kufolo: In večno šu- mi Nadiža (8) . . . . 153 Pod črto: Slovenska roma- nja v Rim; Brnik - Ajaccio 154 Trideset let skavtizma v za- mejstvu 157 Antena 158 Ocene: ij (Dve knjižici o slo- venistiki); M. Bajc (Člo- vek in čas, 1. del); M. Jevnikar (M. Matičetov: Resia) 160 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh Priloga: Pavle Merku: Slo- venski priimki na zahodni meji (str. 65-68) Zunanja oprema: Evald Crevatin Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Clan UbH (.Zveze ita- lijanskega periodičnega tiska) tisk »graphart«, trst, rossetti 14 ČE GRE SEKRETAR CK ZKS ŠETINC NA POLJSKO Se tam kar dobro počuti. Čeprav je kakšen njegov znanec, seveda partijec, zdaj član Solidarnosti. Včasih se je tam tudi dobro počutil, a bilo je drugače... »...Zdaj Poljaki niso več boječi, ko je treba povedati resnico... Prej so bili vsi za režim, dokler si se z njimi pogovarjal uradno, ko pa so te povabili na zasebni obisk, so mnogi obrnili ploščo in govorili proti tistemu, kar so ti prej povedali v pisarni...« (Delo, 5 .XII.1981]. No, na nekdanjih obiskih o takšnem dvojnem obnašanju Franc Šetinc ni poročal. Nič ne škodi prihraniti kakšno spoznajo za prihodnost, saj po sedmih letih vsako železo prav pride. Kaj železo, celo značka antikomu-nistične Solidarnosti! »Pred odhodom smo morali še v direktorjevo pisarno (gre za tekstilno tovarno "Lenora”, op. ur.) na kavo. Čez čas je potrkal na vrata predsednik Solidarnosti (v tovarni ima 70 odstotkov delavcev, op. ur.) in sramežlji-no vprašal, ali sme Jugoslovanom podariti značke svoje -organizacije...]« Franc Šetinc nič ne reče, da bi bil tisto sumljivo značko odklonil. Torej jo je prinesel s sabo v Ljubljano, če je morda pred prihodom vlaka na mejo ni dal kam pod klop. Vsekakor bo treba Franca Šetinca vprašati, kadar se bo spet strupeno loteval slovenske Cerkve in slovenskih kristjanov: V imenu Solidarnosti, tovariš Šetinc... L. V. OBVEŠČANJE, IMENOVANO MAJHNO Ste že opazili, kako ljubljanska televizija komentira filmske prikaze, v katerih (recimo oddaja o spominih neke Poljakinje, zdaj živeče v Piranu) se na ekranu pojavi cerkev (v tem primeru stolnica): filmski trak teče mimo v prazno, brez komentarja, kakor da je na ekranu najhujši tabu (ali da so gledalci slepi). Ali pa televizijski zapis govori o zgodovini Maribora in poslušamo komentar o vsaki naine-znatnejši sličici, ko pa gre kamera o-krog obsežnega kompleksa mariborske frančiškanske cerkve, spet tabu: SREČEN IN BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ TER ZDRAVO NOVO LETO želi MLADIKA vidimo jo, a komentator medtem ne upa izreči niti besedice »neka stavba«, kaj šele, da gre za cerkev. Čemu? Je v ustavi zapisano, da je morda za časnikarja SRS tako smešno zanikanje nečesa, kar stoji sredi mest (in v kar celo hodi lepo število državljanov) in mimo česar hodijo državljani vsak dan, obvezno? Koga se časnikar boji? Lastne sence? Ko mogoče vsa njegova žlahta hodi v »tisto«? Kako gleda takšno oddajo nekdo, ki živi zunaj meja SRS? Naj spoštuje takšno obveščanje in takšnega časnikarja? Človeka je ob tem — sram! Razočarani gledalec RTV Ljubljana Dalje na 4. strani platnic SLIKA NA PLATNICI: Tone Kralj: jaslice - freska v župnijski cerkvi v Pevmi. REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 200 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali enakovreden znesek v tuji valuti. ALEKSANDER MUŽINA d 117986 Božična noč France Gorše: Angel Ne dolgo tega sem listal po svojih zapiskih in kot se mnogokdaj pripeti, se mi je pogled za dalj časa ustavil ravno na telegrafskih beležkah po preživeti božični noči... Danes je Rojstvo! Za vse! Ali pa za nialo-katere? Božič! Ali ne ostaja pri nas spomin na tradicijo, ki je bila čudovito lepa? Mnogokrat nas je ta spomin spodbujal, ohranil v ravnovesju! Veliko upanje v bodočnost nas je tolažilo. Pogled je uprt v prihodnost. Pričakovanja ni več. Nepopisnega prazničnega veselja in zadovoljstva je kraj! Kako nepopisno tragične so te misli v pri-meri s tistimi, ki sem si jih zabeležil kot kratkohlačnik! Odprimo svoja srca! Prisluhnimo na to sveto noč našim bratom, katerih srca utripajo z našimi! Slišali bomo njih srčno in gorečo molitev. Človeku se zdi, kakor da bi zasijalo nekoliko pomladnega sonca v srcu, toplega in zaželenega sonca, ki ga s tolikim hrepenenjem pričakujemo skozi dolge in puste zimske dni — v božični noči. Človeka objame neko posebno praznično razpoloženje že ob sami misli na to noč, ki nosi že skozi stoletja v svet nekaj trajnega, nadvse lepega, kot neizčrpen vir večne in mehke poezije, ki blaži trda in žalostna srca s svojo nepozabno melodijo... Zunaj narahlo naletava sneg. Mehka bela odeja pokriva hrib in dol; vse je belo, kot bi bil ves svet brez madeža — v božični noči. Vse je tiho. Le nalahno šumijo snežinke. Njihov glas je pritajen in ne moti bajnega miru božične pokrajine. Od daleč prihaja glas zvonov. Čisto posebna je njihova pesem v božični noči. Razlega se v temnem ozračju. Človek čuti, da mu ta glas prihaja do srca in blagodejno vpliva na njegove stotere rane — v božični noči. Božična noč... Stoletja so ji spletla komaj prozorno tančico in jo povila v večno pesem nežnega in toplega razpoloženja. V srcih se nekaj tali kot ob pomladanskem soncu v gori. Z gore prišumlja potoček, v srcu se zbudi nežna misel, ki jo druge dni človek ne pozna. Božična noč... V kotu so jaslice in v sobi diši po svežem, še mokrem mahu. Svečice gorijo, veselo vzplavajoč v malih plamenčkih. V hlev-cu je svetlo, kot bi tam sijal skrivnostni žar, kot bi prihajalo od tam novo življenje za ves svet. Otroci začudeno strmijo v lučke in oči jim žarijo od radostnega veselja. Mala srca čutijo lepoto božične noči; mogoče jo le slutijo in so polna radosti... v božični noči. Božična noč... Vse to je bilo in nam tega ni mogoče več doživeti. Mi smo trudni. Naj lepša čustva v naših srcih zakrivajo bolečine, skrbi, zavist, pehanje za zemskimi dobrinami... Ali za nas ni... res ni več... božične noči? ALOJZ REBULA Naj se nekaj rodi... Avtor, ki smo ga zaprosili za božično misel, nam je postregel s pričujočo pesmijo: naš strpinčeni Kras na poti skozi zgodovino, v pričakovanju nekega kozmičnega božiča. Videl sevi Gviajno v črnem, ruto je imela podvezano, od kakšnih pogrebov je prihajala? Med rešeliko in brinom se je lovil njen psalm. O, kakor kopita čez stoletja od Sixlilianumci navzgor, od tam, kjer je klal Rimljan. In škavna je rekla: Kdo je napojil stepskega konjiča Hunu? In kal, klobuk vode z ločjem, je vprašal: Kdo je odžejal mezge Langobardu? Hrasti, ki jih ni več, so zavpili: Vrni ji njen zeleni plašč, Serenissima, le kako naj gre vsa gola, s samimi grižami in gdbrovjem, le kako naj gre takšna v slovenska stoletja? A Gmajna je šla, izropana, v svoji kameniti ruti je šla po habsburškem klancu navzgor, tja gor, kjer so vse njene divje golobe čakali Petitti di Roreto in Giunta in Rosener. Videla jih je odleteti, jato iz srebrnih mečev, v zaton iz krvi in iz gluhote. In kaj je bilo tedaj. Na zidek nad dolinico z avstr o o grškimi mrtveci je sedla, tiha, neskončno sama, v ruti iz krvavkastega samatorškega marmorja. Ne, ni slišala Rilkejevih angelov v Devinu, zakaj vmes je bila nevihta vseh tisočerih proletarskih dlet iz Kavramane. A tostran je bila tišina, da je čutila v globinah Timavo, ki je nosila svojo noč v morje. In tedaj je iz kamenitih ustnic reklo: Naj nekaj bo! Zavzdihnilo je: Nekaj naj se rodi! Naj se zakotali semle v to beneško požganino, naj vendar blisne semle kakšen odkrušek od onstran, zvezda, ne kakršnakoli, ampak nekaj jedrskega, od česar naj se razsinjijo moje kamenite oči. Nekaj, od česar bodo vzplale borove nozdrvi Lenartu in Bitagonjku. Ne. Nekaj, od česar bo izza zidka v Tomaju, iz dna vseh žrtvovanj, vstal v vršenje šipkov strašen kot angel Srečko. Tako je reklo bolj iz ugaslih oči kakor iz rute. In iz dolinice, izpod vseh tistih čelad. je zboroma zavzdihnilo: Naj se rodi. POJASNILA Sixtilicmum = današnji Sesljan, kjer je prišlo do spopada med Rimljani in tedanjimi prebivalci Huni in Langobardi = dva barbarska naroda, ki sta preko Krasa vdrla v Italijo. Serenissima = naziv za beneško republiko. Habsburški klanec = mišljena je oblast Habsburžanov, ki so si v 15. stoletju prisvojili Tržaško. Petitti di Roreto = italijanski general, ki je 1918. leta zasedel Primorsko. Giunta = požigalec Narodnega doma v Trstu. Rösener = general SS, poveljnik Adriatisches Küstenland. Rilke = nemški pesnik R.M. Rilke, večkrat gost devinskih grofov, začenja svojo prvo Devinsko elegijo z omembo angelov. Kavramana = domač izraz za veliki nabrežinski kamnolom (Cava Romana), kjer je delalo na tisoče slovenskih kamnarjev. Lenart in Bitagonjk = hriba na Tržaškem, na jugoslovanski meji. Samatorški marmor = dz kamnoloma v Samatorci v zgoniški občini. Srečko = Kosovel, pesnik: verz »iz dna vseh žrtvovanj« je njegov, z neznatno varianto. SAŠA MARTELANC ZLATA OČALA Božična večerja je šla h koncu. V veliki jedilnici strica Andreja je bilo svetlo in toplo, še bolj kot ob številnih podobnih priložnostih, ko je gostoljubna miza ponujala izbrane dobrote, v prijetni radodarnosti izobilja, ki mu je bahaštvo tuje. Veselo kramljanje se je mešalo z zvenenjem pribora za zadnje dejanje, nožičev za sadje, kavnih žličk in pepelnikov. Prišel je trenutek, ko miza ne mika več zaradi preostalih dobrot na njej, marveč vse bolj kot posvečeni kraj, na katerem počivajo roke in ob katerem se zbližujejo govorice in pogledi ljudi, ki se imajo radi. Bilo nas je kakih petnajst. Najožji sorodniki treh generacij, božični gostje strica Andreja in tete Marije, veseli drug drugega, veseli tega prijetnega božičnega večera, prvič zbrani v tako velikem številu pet let po koncu vojne. Zunaj je zavijala tržaška burja, tu notri pa je dišalo po pomarančah, na obrazih sta bila mir in nasmeh, prešernost je tu in tam hotela zakriti ganotje, ki je želelo ostati zakrito. Tudi navadne besede so imele nekaj božičnega leska, kretnje so nehote bile bolj svečane kot sicer, misli so bile naravnane na neko milo svetlobo, ki smo jo čutili v sebi in na vseh dragih obrazih okoli mize. Pogovor je začel blago zamirati, pogledi vseh, od najmlajšega do najstarejšega, so se začeli zbirati v kotu, kjer je stalo veliko božično drevo. Teta Marija je začutila, da je napočil njen trenutek. Skoraj obredno je vstala od mize, si nataknila očala in pristopila k drevescu, okrašenemu skoraj kot naša razpoloženja. Zapraske-tala je vžigalica, mirna roka se je počasi pomikala od svečke do svečke, da je ena za drugo zaživela s svojim plamenčkom, dokler se ni smrekica spremenila v eno samo migotanje lu-čic, da je stena za njimi zatrepetala od čarobnih senc, v vseh očeh pa so bila miniaturna drevesca s svojo svetlobno poezijo, kot v majhnih, živih, ganjenih zrcalih. Nekdo je ugasnil luč. Od mize je dahnil pritajeni, srečni »Ooool«. Potem je zavladalo nekaj sekund tišine, ko je v vsakem srcu zatrepetalo kaj nežnega, kaj davnega. Koščki spominov, utrinki otožnosti, drobci sanj, iskre veselja, sekunde čisto navadnega, blaženega božičnega miru. Nihče ni pogledal soseda. Oči so bile sredi razkošja svečic in pisanih okraskov, srca na tajnih poteh v tišini teh blagoslovljenih trenutkov. Teta Marija, je natanko vedela, kdaj je treba prekiniti ta zamaknjeni molk. Z veselim glasom, ki ni mogel docela zakriti tudi lastnega ganotja, je napovedala kot prisrčno neokretni izklicatelj: »In zdaj bomo pogledali, kaj nam je prinesel Jezušček« Spet se je prižgal lestenec, za mizo je zažu-borelo od veselega pričakovanja, prestana zamaknjenost si je dala duška z razposajenimi klici, ki jim ni uspelo izraziti nič drugega kot srčno veselje. Orjaški stric Sergij, nesporno priznani veseljak družbe, si je naglo natočil kozarec črnine. »Da bom lažje čakal na darilo«, je pojasnil, ko je opazil tucli za božič prisotni strogi pogled boljše polovice, in si z mogočno kretnjo obrisal brke. »N ona!« Teta Marija je imela v rokah prvega od neštetih darilnih zavojčkov, zloženih v pravcato skladovnico vseh barv in oblik. Seveda tudi letos ni bilo naključno: je že vedela, kje je darilo za mater, ki mora seveda prva priti na vrsto. Skozi sedem ali osem posredovalnih rok je bil prvi zavojček na cilju in vsi smo gledali, kaj bodo odvile še vedno močne in lepe roke naše babice. Bilo je Lepo, volneno ogrinjalo. Komaj nakazan nasmeh je izrazil zahvalo, medtem pa je ena od vnukinj že odevala rtono z darilom, ki bo seveda ostal na njenih ramenih ves večer. »Andrej!« Jasno, le kdo naj bo takoj zatem na vrsti, če ne zakonski mož! Stric, redkobeseden, impozanten za svojimi zlato obrobljenimi očali, je prevzel drugi zavojček večera z gesto, ki je hotela podčrtati samoumevnost. Za vse na svetu bi ne maral pokazati, da je darila vesel, on, ki je bil vedno tako ponosen na svoj značaj kot iz skale — pa vedno v težavah s srcem, ki je kar kipelo od dobrote. A je šel vendar bežen nasmeh čez granitno obličje, ko je popustila vrvica in je zašumel papir. Bile so cigare, seveda holandske, vsaka posebej v svojem aluminijastem tulcu. Teta Marija je ujela preblisk zadovoljstva nad pozornostjo, zato je bil na- slednji obdarovanec. pozvan s še veselejšim ionom: »Eva!« Hčerka, lepa sestrična, je zajetno darilo odvila z izbranimi kretnjami prirojene plemenitosti. Bila je plesna obleka, lepa in dolga kot pogled hvaležnosti, ki je zaplaval pod drevesce. Tam se je obdarovalni obred ustavil, zakaj teta Marija je zamaknjeno gledala, kako si hčerka pomerja obleko, v kateri bo spet kraljevala s svojo milino. »Prvi ples bo z menoj«, je prešerno napovedal stric Sergij in si znova obrisal košate brke, tokrat že z manjšo bojaznijo, kakšen je nadzorni pogled z drugega konca mize. Zlato obrobljena očala so hotela nekaj izraziti, a so pravočasno zakrila to, kar menda ni bilo zcl javnost. Zato pa je košato puhnilo od pravkar prižgane holandske cigare. »Boris!« Obred je spet stekel in se potem ni več ustavil. Izpod drevesca so romali do mize zavoji in zavojčki, ob vsakem imenu je veselo vzkliknil mlad ali starejši glas. Papir je šele-stel, ob odvitju so švignili kriki veselega presenečenja, začele so ropotati prve igrače, najmlajši so zapuščali omizje in se predajali svojemu veselju po preprogah in naslanjačih. Skladovnica daril se je polagoma nižala. Radoveden sem bil. kaj dobim jaz. Potihem sem računal na žepno busolo, vendar me je malo skrbelo, če sem zadosti jasno namignil na to davno željo, ko je teden dni prej že vladalo vzdušje priprav na božično večerjo in je dobra teta Marija spet v mislih in na lističih sestavljala seznam daril, ki jih mora kupiti za svoje drage povabljence. Kolikor se je clcdo videti od mize, ni bilo pod drevescem nobenega tako majhnega zavojčka, da bi v njem lahko bila busola. Razen, če je mogoče v večji škatlici — to se včasih zgodi. Ali pa je — tamle! »Martin!« Ne, to je zcl bratranca. Majhna budilka. Vsi se zasmejejo, ker velja fant zcl zaspanca. Medtem so nekateri poklicani že drugič. Seveda, pri rodbinskih obdarovanjih prinese kdo na tak večer že tudi kaj s seboj, za najbližje in pa zcl gostitelje. Mali Marko oclvija prav zdaj celo že tretji zavojček. To je vesel avtomobilčka! Tudi jcLz bi ga bil pred nekaj leti, toda zdaj, pri štirinajstih! »N ona!« Bogve, kako se imajo zdaj pri nas doma v Mariboru? Le kako skrivajo otožnost, da sem za tak večer claleč stran, že tretje leto, odkar je zdravnik ugotovil, da me lahko le obmorski zrak reši neustavljivega hiranja? Mama gotovo žubori s svojim neusahljivim optimizmom, sestra je tiLdi vedno vedra, draga, ljuba Alenka! Očeta pa prav zagotovo stiska pri duši, on tega ne zna obvladati. »Tone! —« Aha, vendar! »— ne, oprostite — Tine!« Tetin svak. Vedno sva se šalila, da je med nama čisto majhna razlika. Rokavice. Take jaz že imam. Četudi so, malo žalostni, se gotovo zavedajo, da je bil moj odhod od doma nujno potreben in koristen. Zdaj sem spet zdrav, in pri sorodnikih sem kot doma. Radi me imajo, za vse skrbijo, vsegcL imam v izobilju. Mnogo več kot moji doma, kjer je zdaj precejšnja stiska. Draga mama, draga Alenka, dragi oče — saj veste, cIcl mi je dobro, saj veste, da so vezi med nami take kot prej ali pa še trdnejše, saj veste, da je vse to samo začasno. Srečen božič, kot sem vam že pisal, srečen božič, to vam zdaj pošiljam tudi v mislih. Alenka., si naredila jaslice? Kaj si dobila nocoj pod drevescem? Je kaj snega? Zdaj bo kmalu začelo zvoniti pri Svetem Jerneju. »Dario!« »Ivana!« »Sergij!« MARIJA RUS Božič 1980 Velika, bela, bela poljana, sneg brez odbleskov, sneg mehke tišine, vanjo pogrezam se, sama, ne sama. Skozme struji prosojna omama; želje mi tkejo blago zelenje v votek polmračni sanjske votline, vanjo tonila bi, sama, ne sama. Moram pa dalje, clo konca beline. »Marko!« Mali Marko že četrto darilo! Pravi užitek ga je gledati, kako mu žarijo očke od veselja! Dobrega srca je, pred m.esecem dni mi je na vsak način hotel darovati kuščarja iz alabastra, ki mu ga je bil prinesel oče iz Indije. Nič ni prevzeten, cla je iz tako imenitne družine. »Kaj si dobil, Tone?« Sestrična je za hip prisedla v svoji novi, pravljični plesni obleki. Kako je lepa! Temu dobremu bitju privoščim vse najlepše na svetu. »Še čakam«, se v zadregi zasmejem. »Jaz sem vedno med zadnjimi, saj me poznaš«. Ni vrag, da bom tokrat dosegel rekord, da bom kar zadnji, se pozabavam ob tej misli. Zadnji je včasih isto kot prvi, obakrat je slovesnost na svojem višku. »Pepka!« Res, zadnji sem, saj je bil to predzadnji zavojček. Torej ne bo biLsola, zavoj tamle je pre- velik. Nič hudega, pa kdaj drugič. Le kaj je v zavoju? Knjige? Za oblačilo. je zavoj preoglat. Postal sem zares radoveden, mrzlica pričakovanja je zdaj po pravici dosegla višek. No, takoj bomo videli, teta Marija že sega po zavojčku. Dvignem se istočasno, ko ima zadnjo obdaro-valno gesto tam pod drevescem. »Zadnje darilo! — Marta!« Kako?! Hitro spet sedem, poln čudnega presenečenja, še najprej pa zaskrbljen, da ni kdo opazil, kako sem bil že pokonci. Še enkrat pogledam pod drevesce — ne, ničesar ni več tam. Da je moje darilo padlo na tla? Izključeno, tudi tam ni ničesar. Torej ... ne bo nič. Kaj se je zgodilo? Saj me ima teta vendar rada! Še za Veliko noč mi je kupila novo obleko — ampak to ni važno, tudi brez tiste obleke vem, kako in kaj. V vseh drobnih, vsakdanjih stvareh skrbi zame, kot druga mama, in to šteje, ne darila. Ampak vendar — na božični večer, vpričo vseh, ko ve, da sem danes malo žalosten in malo sam — kako? Kaj je to? Pozabila? V vrvežu predbožičnih nakupov, sredi skrbi za lep uspeh večera ... pozabila? Veseli glasovi žuborijo okrog mene, vse je eno samo odvijanje in obdarovanjska prešer-nost, stric Sergij — dragi stric Sergij! — si brkov niti ne briše več, nona se v svoji sivi blaženosti sladka z neko dobroto, starejša dva bratranca se pritajeno pogovarjata o zali sošolki, iz radijskega sprejemnika se pritajeno oglaša Sveta noč, blažena noč. Daleč nekje, doma, so zdaj prav gotovo že zadoneli polnočni zvonovi. Malo mi je tesno pri srcu. Bogve, če imajo sneg? Potica je gotovo že narezana. Darila so bila najbrž skromna. Kaj bi si želel dobiti, če bi sedel med njimi? Mogoče ... nič, saj ni treba, saj je vseeno lepo, saj je ... tako čudno ... lepo ... saj ... Zlata očala!!! Zlata očala na drugem koncu mize so uprta vame. Stric Andrej je opazil... Hitro, hitro je treba nekaj storiti! Okoli mene je vse polno prazničnega papirja od odvitih daril. Zgrabim prvega, ki mi pride pod roke, pričnem ga mencati, ko da bi nekaj odvijal ali zavijal, sam ne vem, kaj. Svinčnik! Hitro svinčnik iz žepa, zamešam ga med papir, pa imam nekaj za odvijanje, imam darilo, imam ... preden bi tista zlata očala kaj pokvarila. Teta je pozabila, teta ni kriva! Hitro! Prepozno. Na drugi strani mize se je oglasilo kot s Sinaja: »Tone, kaj si pa ti dobil?« Omizje je še kar naprej žuborelo in ni slutilo, kako težak odgovor me čaka. »Tole ... svinčnik ... stric Andrej«. Neumno, nespretno, vse bo pokvarjeno. »!« Zdaj je omizje končno utihnilo, otrplo od nezaslišanega. Stric Andrej je udaril z roko po mizi in zaklel... zaklel na božični večer! Izza zlatih okvirov se je bliskalo od srda, in ko. se je v svoji mogočnosti počasi dvigal od mize, se mi je zazdelo, da bo nevarna skala zgrmela name in na vse božične goste. Vstal je dokončno, počasi prijel za palico, ki mu je služila bolj za možakarsko. nečimrnost kot iz potrebe, in se odpravil proti vratom. Vsi so onemelo čakali, kaj bo še sledilo. »Tone, pridi z menoj!« Vstal sem, bled od groze, da se zaradi mene dogaja nekaj tako težkega, in mu opotekajoče sledil. Šla sva počasi v prvo nadstropje, pred mano skala s palico, jaz pa za njim, s tako težkim srcem, da sem samo čakal, kdaj se bodo sto-pnice vdrle in se bom pogreznil bogve kam globoko, kjer pa bo nazadnje mir, mir po tako čudnem, nenadnem, strašnem dogodku. Prišla sva do njegove sobe. Počasi, kot kip in njegova senca, brez besede, težko, težko. Ustavil se je ob velikem predalu, ga odprl, segel vanj, nato pa se je obrnil k meni, mogočna roka je stiskala v dlani nekaj nejasnega. »Na!« V trdem vzklikTL je bilo več kot pri treh božičnih mašah skupaj. Hotel mi je zaceliti rano manjkajočega božičnega darila, in rana je bila — zdaj to vem — bolj njegova kot moja. Ocenil jo je na deset tisoč lir. Bankovec neznanske vrednosti je zašelestel v moji dlani kot nekaj, kar ni spadalo v sorazmerje štirinajstletnika v Gosvodovem letu 1950. Dvakrat, trikrat sem pogledal, če vidim prav. V roki sem imel več, kot so bila skupaj vredna vsa darila tam spodaj. Toda pri zahvali me je stisnilo v grlu: to je odkupnina za nesrečni spodrsljaj dobre tete Marije, ki ji je zdaj sam Bog ve kako pri srcu doli v pritličju. Za zlatimi očali ni bilo več bliskov. Stric Andrej se je brez besede obrnil, in po istih stopnicah sva se počasi, z nekim čudnim, še ne razčiščenim olajšanjem vrnila počasi med božični-ke. Sprejeli so naju z molkom, ki je bil omehčan od želje, da se je nekaj nejasnega popravilo in da se je ono nezaslišano že izgubilo nekam v milo božično noč. Ko je stric Andrej sedel na staro mesto in si prižgal drugo holandsko cigaro, so vsi razumeli, da je blažena noč spet brez madeža. Moja pot pa ni vodila k mizi. Šel sem po pravo božično členilo k drevescu, kjer je še vedno stala teta Marija, brez hudega namena ponižana, ljuba, draga teta Marija, ki me je tam v kotu poljubila tako, kot še nikoli prej. Mislim, da je imela solze v očeh, toda jaz jih nisem videl, zakaj v tistem kotu, kjer so bile svečke pravkar dogorele, je bil moj pogled malo moten od njihovega poslednjega dima. DRAGO ŠTOKA PRED 40 LETI so bili ustreljeni Svojega pokojnega strica Špangerja, ki je stanoval v bližini openskega strelišča, imam živo v spominu, ko mi je večkrat pripovedoval o grozotah, ki so se dogajale na tem strelišču v vojnem času. Obsojenci drugega tržaškega procesa in talci so bili v zgodnjih jutranjih urah pripeljani na morišče in slišati je bilo presunljive klice in obupen jok ... Nato strele in čez nekaj trenutkov globok in do srca boleč mir. Moj stric je stanoval nekaj korakov stran od žalostnega morišča in je gotovo marsikaj slišal v tistih tragičnih jutrih, ko je bil Kras še odet v temo in je bilo mogoče ujeti le še petje kake ptice. S Kosovelom bi si lahko zamislil brinovko, ki leti v tihi jesenki čas na naš slovenski Kras. Decembrsko jutro leta 1941 je bilo za naših pet junakov prav tako, kakor si ga lahko vsak zamisli. Mrzlo, mračno, brezizhodno. Ko so jih iz tržaških koronejskih zaporov vozili na morišče, so bili naši primorski fantje eno samo srce. Nič več niso bili tovariši ali narodnjaki, komunisti ali konservativci: bili so samo še slovenski fantje, od katerih je slovenski narod, po naključju svetovnih dogodkov in razmer, zahteval največ, kar se lahko zahteva: življenje! In vseh pet je šlo na morišče s človeškim trepetom v prsih, obenem pa z upanjem, da bo njihova žrtev pomemben prispevek za ves naš narod. To bi občutili tudi Lavo Čermelj, Dorče Sardoč in drugi, ki so bili v noči pred usmrtitvijo po-miloščeni, saj je ves proces potekal v jasno izklesanih smernicah. Zato greši zoper zgodovino kdor danes to zamolčuje, minimizira narodnostni moment v tej naši tragediji in išče le ideološke poante. Trditi danes npr., da je to proces proti »Pinku Tomažiču in tovarišem«, je prav tako, kot trditi, da so v NOB sodelovali in bili aktivni le komunisti. Res smo Slovenci večkrat bili v naši zgodovini ozkosrčni, predvsem v političnem merilu, vendar se mi zdi, da je skrajni čas, da se ravnamo po zgledih drugih evropskih narodov, ki znajo svojo zgodovino objektivno presojati. V Italiji npr. težko dobiš zgodovinarja, ki bi ti zanikal odločilno vlogo katoličanov v odporništvu. Zakaj moramo pri nas poudarjati, sicer veliko vlogo, le Pinka Tomažiča? Ker je bil pošten in trdno prepričan komunist? V redu, kaj pa ostali? Niso bili tudi oni trdni in prepričani narodnjaki? Kaj so bili zato kaj manj vredni? Manj vredni od njih smo mi, ki hočemo vedno in povsod gledati skozi ideološka očala in pri tem hote pozabljati na vse naše junake, ki so se kot komunisti ali kot katoličani, kot krščanski socialci borili med fašizmom in med vojno predvsem za svoj narod, ki je in mora biti sestavljen iz vseh teh komponent, če hoče biti zrel, evropsko močan in državniško neranljiv. To sem hotel povedati, ker sem prepričan, da isto kot jaz čuti ogromna večina našega primorskega ljudstva, ki je slovenskemu narodu dala največji davek. V arhivih pokojnega dr. Franeta Tončiča sem pred kratkim našel zapis dr. Lava Čermelja, sedaj tudi že pokojnega, zapis, ki se mi zdi zanimiv in ki dvomim, da je bil kdaj kje objavljen. Uredništvo Mladike naj ga objavi dobesedno, ker je v tem zapisu, ki je nastal najbrž takoj po usmrtitvi petih junakov na openskem strelišču, morda še kaj, kar ni bilo znanega naši slovenski primorski javnosti. Če pa je bil Čermeljev zapis že kje objavljen, ne bo njegova ponovna objava nikomur škodovala. Zaključujem z željo, da bi znali Slovenci v Italiji vsaj v dveh pomembnih obletnicah biti združeni: ko gre za junake, ki so bili leta 1930 ustreljeni na bazoviški gmajni, in ko gre za junake, ki so enajst let zatem padli pod fašističnimi streli na Opčinah. Zakaj morajo drugi, oz. moramo v družbi drugih vselej proslavljati te naše žrtve, ko ni med devetimi ustreljenimi v Bazovici in na Opčinah niti enega, ki ne bi bil Slovenec. Med skoro stotimi obtoženci in obsojenimi na obeh procesih, sta le dva, ki sta bila italijanskega rodu in prepričanja. Trdno verujem, da se bomo prej ali slej znali odzvati klicu naše zemlje, jezika in naroda, tako kot so koroški Slovenci že davno naredili z žrtvami iz Sel, in da bomo znali vsako leto počastiti naše mučence tako, kot to od nas zahteva narodnostni in zgodovinski trenutek. Tudi zaradi resnice, ki jo zgodovina od nas terja. Zaključim naj z besedami, ki jih je ob 30-letnici tega »tragičnega velikega dne« izrekel Frane Tončič, ko je ugotovil naslednje: »Vendar se mi zdi primerno že sedaj poudariti, da je bil ta proces uprizorjen in naperjen proti tedanji slovenski in hrvaški manjšini v mejah Italije predvsem kot nacionalni skupnosti (podčrtal dr. Tončič, opomba pisca], kateri je fašistični režim napovedal nacionalno smrt, ker mu je bila napoti pri izvajanju njegovih dolgoročnih načrtov.« Pa še to! Naše šole so se v teh letih poimenovale po več ali manj zaslužnih možeh in ženskah. Je mogoče, da se ni nobena šola spomnila na prof. Josipa Kosovela, ki je bil na drugem tržaškem procesu obsojen zato, ker »je vodil ilegalno slovensko šolo« in je predvsem zaradi tega prišel na zatožno klop? Skrajni čas bi bil, da Slovenci, ki živimo v Italiji, odložimo ideološka očala in se vse bolj posvetimo naši narodni zgodovini. LAVO ČERMELJ Drugi tržaški proces iz leta 1941 Viktor Bobek Pričujoče sem napisal samo po spominu. Zato je referat silno pomanjkljiv v stvari sami, še posebno pa glede imen. O procesu samem pa 'imamo ohranjenega v Trstu in drugod zelo veliko materiala, tako v izvirniku vse obtožnice (3 različne, vsaka po okoli 50 strani!), dalje prepis vseh zasliševanj pri preiskavi (zelo obsežen material, saj obsegajo samo izjave dr. A. Ščuka preko 200 daikti log raf i rani h strani in staro toliko tudi izjave Viktorja Sosiča), dalje celotna obtožnica, kakor so jo objavili listi; ohranjeni so tudi razni italijanski listi, ki so prinašali poročila o poteku procesa, tržaški »Piccolo« je objavi) v celoti, dasi z nekaterimi napakami, ves govor državnega tožilca Faliaceja, ki je govoril več kot šest ur, glavni zagovornik Bruno Cassi-nili pa je po padcu fašizma objavil svoj govor, ki je trajal štiri ure in ipol, napovedal pa je objavo celotne knjige o tržaškem procesu, obsodba pa je bila nabita po vseh občinah Italije, zato utegne biti ohranjen kak izvod v tedanji ljubljanski pokrajini. Aretacije so se pričele veliko pred izbruhom vojne, namreč že spomladi leta 1940, in sicer nezavisno cd skoro istočasne aretacije raznih oseb v Jugoslaviji, katerih imena se tudi navajajo med obtoženci tržaškega procesa (tako dr. Ivan Marija Čok, Ferdo Kravanja in dr.). Začetek je bil v okolici Milj pri Trstu, in sicer kakor kaže po dvojni vlogi, ki jo je igral neki tamkajšnji gostilničar, čigar imena pa se ne morem spomniti. Imel je zvezo ali bolje tvoril je zvezo med ital. in slov. komunisti. Vse kaže, da je izdal svoje prijatelje, kajti kljub temu, da je bil vsaj toliko obremenjen kakor njegovi ožji tovariši, ni prišel pred proces, z utemeljitvijo, da je bolan in da je bil zato ustavljen nadaljnji postopek proti njemu. Kaj pomeni to spričo sicer neusmiljene fašistične justice, leži na dlani. Število aretirancev, in sicer najprej samo komunističnih, se je razširilo, nato so prišli na vrsto Viktor Bobek in vsa njegova skupina, in postopoma je bila vključena vsa tržaška narodna skupina in velik del enako usmerjenih Goričanov. Od katoliške grupe je bil aretiran samo dr. Stanko Vuk. Aretiranih je bilo več kot 200 oseb; nekatere so bile kmalu izpuščene, toda teh je bilo Sila malo; največ jih je bilo konfiniranih, kolikor namreč niso prišle na proces. MUČENJA Postopanje proti aretirancem je bilo silno kruto. O tem se je veliko govorilo tudi na samem procesu. Tako je na primer ranjki Ivančič izjavil na procesu, da je to ali ono priznal samo pod bičem. Najboljši dokaz pa so števil™ poskušeni samomori. Tako je skušal izvršiti samomor ranjki Pino Tomažič in si je prerezal žile na rokah in prsih. Re- Pinko Tomažič Ivan Vadnal šili so ga In pczneje imeli pod strogim nadzorstvom. Isto je bilo z ranjkim Viktorjem Bobkom. Dejansko podlegel pa je mladi čevljarski pomočnik Škamperle od Sv. Ivana pri Trstu, ki so ga našli obešenega. Zelo verjetno pa je ta bil umorjen pri zasliševanju in nato obešen, da se prikrije umor. Preiskavo so vršili crgani pol. oddelka tržaške kvesture, ki so bili obenem člani OVRA. Načelnik tega oddelka je bil dr. Locastro, ki se je že prej izkazal po svoji surovosti nasproti našim rojakom in ki verjetno ni nedolžen pri smrti pom. kapetana Marijana Čotarja, ki je maja meseca 1934 skočil s tretjega nadstropja trž. kvesture, kjer je prav pol. oddelek, na cesto, in se ubil. Toda zli duh vse preiskave in pravi krvnik je bil dr. Perla, ki se sedaj menda nahaja v višji službi pri kvesturi v Bariju. Po indisikreciji nekega podkupljivega višjega urad niha iz Rima, ki je imel pogled v ves potek preiskave, smo bili dobro poučeni o vseh 'izjavah in namerah. Zato sem tedaj močno pritiskal na naše zunanje ministrstvo, da posreduje v korist aretirancev. Zgodilo se je prvič in obenem tudi zadnjič, da je naše ministrstvo resnično in direktno posredovalo potom svojega poslanika Hrističa pri italijanskem zunanjem ministrstvu v Rimu, toda intervencija je ostala brezuspešna, ker je Ciano v odgovor na intervencijo pokazal na zaplenjeno orožje. ŠP1JONAŽA Očitno pa so imeli -ital. fašisti v jeseni 1940 močno razpredeno s-pionažno mrežo v Sloveniji. Kot dokaz naj omenim, da sem 6. septembra 1940 imel v gozdu pod Podutikom kratko komemoracijo bazoviških žrtev pred manjšim številom članov -društva »Tabor«. (Druge manifestacije oblast ne bi bila dovolila!). Pri tem sem omenil tudi tržaške aretacije in smrt ubogega Škamperleta. Čez dober mesec sem dobil od zunanjega ministrstva ukaz, da moram prenehati z vsakim svojim javnim delovanjem, sicer da bom konfinira-n, obenem m-i je notranje ministrstvo po ljubljanski uprav-i dostavilo podoben pismen fenmao ... Italijansko poslaništvo je namreč zaradi mojega govora vložilo dve noti, v drugi z natančno navedbo mojih besed. Procesu jie predsedoval general milice Antonio Tringafi-Casan-ova, ki je bil -znan tudi že po procesu proti dr. Vra-toviču in tovarišem iz leta 1930 in zlasti še po procesu proti 13 moškim iz Koprivišča pri Kalu iz istega leta, ki so bili -obsojeni celotno na 330 let, dasi je samo sodišče vedelo, da so povsem nedolžni! (Primerjaj v tem pogledu mojo knjigo »La minorité slave en Italie - Les Slovènes et Croates de la Marche Julienne). PROCES Procès sam se je vršil formalno v polnem redu. Incidenti so bili samo s tolmači, ker so kot take kakor običajno skušali uporabiti -sodne sluge. Pri enem se je izkazalo, da slovenščin© sploh ne zna, pri drugem pa, da ne obvlada niti italijanščine, tako da mu je pred sodiščem postalo slabo -in smo mi obtoženci -prevajali 'izjave soobtožencev. Velik formalen pregrešek pa je zakrivil državni tožilec. Kot tak je funkcioniral namestnik dr. tožilca pri posebnem tribunalu komendato-r Fallace. V svojem govoru je nam,reč silno vehementno nastopil proti meni, češ da sem njega in tudi predsednika hudo razžalil v svo-j-i knjigi, -kjer sem opisal razne procese pred posebnim tribunalom. Če se je čuti) namreč prizadetega, bi moral ali molčati ali pa odložiti svoje mesto. To njegovo postopanje mu je naslednji dan očital zagovornik Ca-ssi-nelli. Fallace pa j,e tedaj vstal in se obrnil na predsednika, naj odstrani zagovornika, češ da je znorel. Še na neko juridično nepravilnost bi rad opozoril. Že glede mene, mednarodno ni bilo povsem jasno, al-i me sme soditi posebni tribunal, toda v novem ital. zakoniku je poseben pasus, da odgovarjajo bivši italijanski državljani italijanskim zakonom, tudi za politične prestopke, ki so jih izvršili že kot tuji državljani. Docela nepristojno pa je bilo rimsko sodišče v primeru akademika Borisa Zidariča, ki je bil sicer rojen v Trstu, a -ni bil nikdar italijanski državljan in živel ves čas v Ljubljani. Če je sodišče, kakor rečeno, vsaj na zunaj povsem v redu postopalo, se je za tem vendar skrivala skrajna pristranost -in strogost. Ž-e sam prenos sodišča v Trst je pomenil izrek najmanj ene smrtne obsodbe. Iz tega dejstva izhaja torej, da je bila stvar že prej res judicata! Tudi drugače so bili, kakor so nam zatrjevali zagovorniki, posebno še Cassi-nell-i, sodniki vsi prežeti velikega sovraštva in so bili od vsega začetka pirpravljen-i izreči, najstrožjo kazen, saj je šlo zato, da ustvarijo jasen memento za tedaj ra-zv-ijajoče s-e n-arod-n-o-osvobodil-no gibanje ... Imen sodnikov se ne spominjam, le tolik-o še vem, da so -bili vsi višji častniki milice razen enega, ki je nosil togo. Proces je trajal od 2. do 14. decembra 1941. Zaključil se je v nedeljo o-poldne, da se je smrtna kazen lahko izvršila naslednje jutro (v ponedeljek). ARETIRANCI Aretacije niso bile vsaj v začetku povezane med seboj. Odkrile so se pa -idejne lin osebne zveze med posameznimi aretiranci. Tako so v Trstu obstajale direktne zveze med Pinom Tomažičem i-n drugim komunistom z narodno sku- Žalni obred pred krstami žrtev drugega tržaškega procesa na Velikem trgu v nedeljo, 28. oktobra, 1945 dopoldne. Opravili so ga duhovniki Matija Škabar, Virgil Šček, Božo Milanovič, Bidovec in Lovisato pino, Tomažič je bil v sorodstvu z ranjkim dr. Vukom. Na drugi strani pa so imeli 'komunisti zvezo s tako zvanimi »teroristi« iz Ilirske Bistrioe, tržaški narodni aretiranci pa s »teroristi« na Bovškem in na Cerkljanskem. Kot organizator vsega oboroženega gibanja pa je figuriral Danilo Zelen, ki je že maja 1941 padel v boju s karabinjerji pri Ribnici, kjer je neki domačin izdal njegovo skrivališče. Prvotno so združili obtožence v tri skupine: inteligen-tov, komunistov in teroristov. Ta ločitev pa je bila dokaj samovoljna, kajti marsikateri je po prepričanju in po delovanju spadal v drugo skupino kakor v ono, v katero so ga tako uvrstili. Temu primerno so tudi izstavili tri ločene obtožnice. Splošni del pa je vendar bil identičen in so se obtožnice razlikovale le po konkretnih točkah. Sicer je že splošni del poudarjal skupnost vseh treh skupin. Očitno je v decembru 1941 narodno-osvcbodilno gibanje že zadobilo tako obliko, da je bilo treba prirediti monstre proces, kakršnega še ni videla ne Italija ne Evropa. Dejstvo je, da se je vršil en sam proces proti 60 obtožencem z menoj na čelu. Med obtoženci je bilo tudi nekaj odsotnih. Sledi seznam obtožencev, ki pa je, kakor sem že uvodoma rekel, dokaj nepopoln. OBTOŽENCI Omenim najprej onih pet tovarišev, ki so bili obsojeni na smrt in tudi ustreljeni, in sicer na strelišču na Opčinah, njih trupla pa so peljali nekam v Furlanijo: 1. Pino Tomažič iz Trsta, absolvent trg. visoke šole 2. . . . Ivančič, iz Čezsoče, delavec 3. Simon Kos, iz Nemškega Ruta, kmet 4. Viktor (?) Bobek, iz Ilirske Bistrice, pek 5. . . . Vadnal, iz Matenje vasi, kmet Na smrt obsojeni a nato pomilošoeni na dosmrtno ječo: 6. dr. Lavo Čermelj, iz Trsta, profesor 7. dr. Zorko (Anton) Ščuka iz Trsta, trgovec s poljskimi pridelki in semeni 8. dr. Dorče Sardoč iz Gorice, zobozdravnik 9. Fran Kavs, iz Bovca, absolvent trg. akademije Obsojeni so biti: 10. dr. Fran Tončič iz Flrušice, odvetnik v Trstu 11. dr. Angelo Kukanja iz Trsta, odvetniški pripravnik 12. dr. Slavoj Slavik iz Trsta, odvetniški pripravnik 13. Andrej Čok iz Lonjerja pri Trstu, bivši ravnatelj slovenske šole pri Sv. Jakobu, umrl v ječi, kjer so mu ustavili zdravila 14. Stipe Lovrečič iz Marezig pri Kopru, ravnatelj Tržaške hranilnice-posojilnice (vse kaže, da je bila njegova aretacija in marsikatera druga v zvezi z namenom, da bi se fašisti polastili našega zadnjega denarnega zavoda, kar se je tudi zgodilo!) 15. Josip Kosovel iz Trsta, profesor 16. Viktor Sosič, z Opčin pri Trstu, stud. tehn., obsojen na 24 let 17. dr. Avgust Sfiligoj iz Brd, odvetnik v Gorici, 30 let 18. dr. Tone Danev z Opčin pri Trstu, zdravnik 19. ... Štoka, s Kontovela pri? Trstu, obrtn. izvedenec po povratku iz ječe, padel kot borec part. osvob. vojske 20. dr. Slavko Tuta iz Tolmina, bančni uradnik, 30 let 21. Roman Pahor iz Trsta, abs. trg. univerze 22. Milan Bolčič iz Boršta pri Trstu, bančni uradnik 23. Fran Udovič iz Trsta, trgovec 24. Ludvik Sturm iz Breginja, štud. med. 25. Marija Urbančičeva iz Ilirske Bistrice 26. dr. Stanko Vuk iz Mirna pri Gorici, ko je leta 1943 prišel iz ječe domov, je bil obenem s svojo ženo, sestro ustreljenega Pina Tomažiča, na svojem stanovanju ubit (Črna roka?). 27. Boris Zidarič iz Trsta, štud. ¡ur. v Ljubljani, po vrnitvi v Trst od Nemcev aretiran in odpeljan v kcnfinacijo v Nemčijo. 28. Rudolf Uršič iz Komna (?), štud. teh., 30 let ječe, med procesom znorel, tako da so ga morali odstraniti iz dvorane, umrl v ječi 29. ... Mlekuž (Melussi) iz Bovca, delavec, obs. na 30 let. V zaporu »Regina Coeli« v Rimu so ga pni zasliševanju hudo mučili, tako da so ga na proces pripeljali že umirajočega, pri procesu sploh ni bil prisoten, umrl v zaporu v Trstu, preden so ga utegnili prepeljati v ječo. 30. ... Sernec, iz Slavine, kmet, obs. na 30 let, umrl jetičen na otoku Rianosi pri Elbi 31. Albin Dujc iz Škofelj pri Divači, zoibotehnik, 30 let 32. Josip Ujčič iz Slavine ? , 30 I. 33. ... Gašperčič, kmet, 30 I. 34. ... Vatovec, kmet, 30 I. 35. Srečko Colja iz Sv. Križa pri Trstu, kamnosek, 30 let 36. ... » » , svak prejšnjega 37. Leopold Čopi iz Čezsoče, delavec, 30 let 38. ... Budin iz Zgonika pri Trstu, abs. trg. univerze, 30 I. 39. ... Abram iz Škrbine, biv. v Trstu, mehanik, 30 I 40. ... Stanič z Opčin, zasebni uradnik 41. ... Brovč iz Koritnice pri Grahovem, 30 I. 42. ... Besednjak iz Rihemberka, kmet, po vrnitvi domov je komaj ušel smrti, ko so Nemci sežgali njegovo hišo 43. neki italijanski vojak, obsojen na 1 leto, tako da je ob razsodbi že prestal kazen 44. še neki ital. komunist Oproščeni so bili: 45. Radivoj Bobič iz Mirna pri Gorici, štud. med., po oprostitvi konfiniran 46. Ivan Babič iz Izole, štud. med., po oprostitvi konfiniran, po povratku domov padel v Istri v boju z okupatorjem 47. Josip Kos, brat ustreljenega Simona Kosa iz Nemškega Ruta, menda tudi konfiniran? Od odsotnih se spominjam: 48. dr. Ivan Marija Čok iz Lonjerja pri Trstu, biv. v Beogradu, sedaj v Londonu 49. Albert Rejec z Goriškega, bivajoč v Beogradu, sedaj pri neki 'ital. brigadi v Srbiji 50. Ferdo Kravanja, delavec, novembra padel v boju z okupatorjem na Goriškem 51. ... Godnič 52. dr. Engelbert Besednjak iz Gorice, bivajoč v Beogradu 53. Tone Majnik iz Idrije, učitelj, padel v boju z domobranci v Ribnici 54. Tone Ornaič V zvezi s tržaškim procesom še aretiran dr. Zdravko Miloh iz Plav pri Miljah, a do procesa ni prišlo, ker je ob fašističnem polomu utegnil zbežati iz rimskega zapora. TURK, sovpada z etnonimom, v ti obliki v Tržiču in Li-gnanu Sabbiadoro; Pizzagalli navaja TURCH ob poit. TURCO za Gradež. Priimek TURCO, ki je tu povsod močno razširjen, je lahko izviren it. priimek, poit. oblika izvirnega fr. priimka ali poit. sl. priimek. Prim. tpn. Turki, zaselek v Pridvoru pri Kopru, in priimek Turcutto ipd. TURKIČ, patr. s formantom -ič iz prejšnjega; le v LCI Zuanne Turchigh (v Žumaji?) in Zuanne q(onda)m Dom(eni)co Turchigh d(ett)o Tighello. ZSSP: —. TURKOVIČ, patr. preko prid. oblike na -ov s formantom -ič iz prejšnjega; Pizzagalli ga navaja v zapisu TURCOVICH ob poit. TURCHI za Tržič. Prim. Turcutto ipd. TUTA, Plet. tlita = malobeseden človek, ZSSP: Tolmin, Krško; tu le v zapisu s hiperkorigirano geminato TUTTA (Gorica, ZSSP: GO, LJ, Kamnik, MB), morda tudi TOTA (Gorica, ZSSP: —); TUTTI v Centi (ZSSP: —) je lahko varianta iz Tuta ali hiperkorigi-rana oblika it. priimka Tuti iz atn. Diotaiuti. UDOVIČ, metr. s formantom -ič iz sst. vdova, tu le v poit. UDOVIČI v Tržiču, Gradežu in Lignanu Sabbiadoro ter verjetno UDOVISI v Tržiču. UGOMARI, le v Gorici, je poit. UKMAR. Temno. ULCICH, osamljen v Gorici; patr. s formantom -čič iz temne baze. Verjetno poit. v ULINI v Gorici. Prim. Uljan, Uljanič. ULJAN, osamljen v Gorici v poit. ULLIANI, v zapisu ULIAN v Staranzanu in na Trbižu, ZSSP: II. Bistrica, MB. Temno. Prim. Ulčič, Uljanič, prim. še Uliana in Ulliana v Vidnu. ULJANIČ, izpričuje ga le Pizzagalli v zapisu ULIA-NICH ob poit. OGLIANI za Tržič, ZSSP: —, toda Uljančič: Sežana, II. Bistrica, Krško, Dolnja Lendava. Temno. Prim. Ulcich, Uljan. UMEK, osamljen v Gorici, zelo pogosten v ZSSP. URAN, omenja ga nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 za občino Podbonesec. Zelo razvejena družina priimkov od Uran (ZSSP: od Tolmina do PT) in Vran (ZSSP: od Sežane do ČE) do vseh izvedenih oblik prihaja od zoon. in atn. vran. Prim. Vranič, Vranjac. URBANI, gl. Verbanaz. URBAN, sl. oblika hgn. Urbanus; razširjen na Goriškem, v videnski okolici, v Ampezzu in Arta Terme; poit. URBANI lahko skriva tudi priimek Urbančič ali celo Verbanaz. Prim. Urbance, Urbančič, Urbiha. URBANAC, patr. z narečnim formantom -ac iz hgn. Urbanus; osamljen v poit. grafiji URBANAZ v Je-senjah pri Sv. Lenartu. Prim. tpn. Urbanci, zaselek na Tinjanu pri Dekanih, in priimek Urban ipd. URBANČIČ, patr. s formantom -čič iz hgn. Urbanus; v Nadiških dolinah, Čedadu in Vidnu v zapisu UR- BANCIG, v Povolettu pa v zapisu URBANCIGH. Prim. Urban ipd. URBIHA, patr. s formantom -iha iz hgn. Urbanus; osamljen v poit. URBIČA na Trbižu; ZSSP: Postojna, Logatec. Prim. Urban ipd. URDAN, zapišem ga z rezervo, le v Gorici in Medei, ZSSP: —, utegne biti v sorodu z Urdih. URDII-I, v ti obliki v Sovodnjah ob Soči in Tržiču (ZSSP: GO), v ponem. zapisu URDICH v Tržiču, Staranzanu, Vidnu in Maniagu (ZSSP: LJ), v poit. UR-DINI v Gorici. Temno. URIZZI, gl. Bric URŠIČ, patr. s formantom -ič iz nem. atn. Ulrich ali iz hgn. Ursus, ali metr. iz hgn. Ursula. V zapisu URŠIČ na Goriškem, v Vidnu, Pasian di Prato in Corde-nonsu (PN); URSIG v Špetru in Pasian di Prato; UR-SIGH v Ronchisu (UD); v poit. URSINI v Gorici; Pizzagalli navaja URSIG ob poit. ORSI za Turriaco. Prim. Orsetič. USBE, endemičen na Solbici v Reziji, ZSSP: •— , se tu izgovarja uzbe, bržkone zaradi vpliva zapisa: prvotno Užbe, narečno za Ozbe, hpk. s formantom -e za mlada bitja iz atn. Oswald germanskega porekla. Prim. Ozbat, Ožbot. USTIN, izpričan 1595 v Srednjem, ZSSP: — ; temno. UŠAJ, metonimičen priimek po orodju (Plet. pšaj = der Stampfklotz; der Stampfer; iz gl. phati) v narečni obliki (prim. Ramovš, Konzonantizem, 182); tu v zapisu USSAI s hiperkorekturno geminato v Gorici in morda še kak USAI v Vidnu in okolici: toda Usai je eden najpogostnejših priimkov na Sardiniji (prim. E. De Felice. I cognomi italiani, MI 1980, str. 121-122) Prim. tpn. Ušaji, zaselek na Ravnah. VADNJAL, osamljen v Vidnu v poit. zapisu VADNIAL, pogosten v ZSSP. Temno. VALANTIČ, patr. s formantom -ič iz hgn. Valentinus. Le v Gorici v ti obliki in v zapisu VALANTIG. Prim. Ballig, Baloh, Volčič, Valduga, Valenčič, Valent, Valentinčič, Valentinšič, Valič. VALČIČ, osamljen v Vidnu, morebiti tudi poit. VAL-CINI, osamljen v Vidnu. Patr. s formantom -čič iz hpk. k hgn. Valentinus; ZSSP: — . Prim. Valantič ipd. VALDUGA, osamljen v Vidnu; ZSSP: — . S formantom -uga iz hpk. baze Val- k hgn. Valentinus. Prim. Valantič ipd. VALENT, sl. oblika hgn. Valentinus, v ti obliki v Gorici in Tržiču, poit. VALENTI v Gorici, v zapisu VALENTE v Reziji. Prim. Valantič ipd. VALENTINČIČ, patr. s formantom -čič iz hgn. Valentinus, le v Gorici v ti obliki in v poit. VALENTINI. Prim. Valantič ipd. VALENTINŽIČ, patr. s formantom -šič iz hgn. Valen-tinus, le v Gorici v poit. zapisu VALENTINSIG. Prim. Valantič ipd. VALIČ, navaja ga Pizzagalli v zapisu VALLIG ob poit. VALLI za Gradež; patr. s formantom -ič iz hpk. k hgn. Valentinus. Prim. tpn. Valiči, zaselek v Skriljah pri Ajdovščini, in priimek Valantič ipd. VANZ, osamljen v Vidnu, ZSSP: —, toda prim. Vančo: MB. Temno. Prim. Vancin. VANCIN, le v zapisu VANZIN v Pordenunu, ZSSP: ■—• , toda prim. Vančina. Prim. Vanz. VARDIN, ok. 1400 Stiefin vardin, mio masar di scriglo (G.B. Corgnali, Frammenti di un «Rotolo» di fami-glia cividalese (1413-1420) v: Ce fastu 1965-67, 130-141). Temno. VARLEZ, osamljen v Gorici, ZSSP: — , toda prim. Varl, Varlec, Varles. Temno. VATOVEC, osamljen v Tržiču, po poreklu z Vatovelj pri Vremah. VATRI, le v Vidnu, ZSSP: — . Temno. VAZZAZ, menda v sl. izgovoru Vačac, endemičen v Ti-pani, ZSSP: Vačec: PT; v tem zapisu v Tipani, Centi, Vidnu, S. Vito di Fagagna (UD) in Roveredo in Piano (PN). LCI Val(entin)o di Mattia Vuazzaz di Taipana kaže na germansko poreklo imena. VELČIČ, osamljen v Vidnu v zapisu VELCICH, utegne biti patr. s formantom -ič iz hpk. k atn. Velen oz. iz onomastične baze velij «magnus» (Miklošič, PN 32; ONPN 45); prim. Velenič, Velešič, Velikac, Velikonja, Velišček, Veliščik, Velušček. VELENIČ, neznan v ZSSP, tu osamljen v poit. zapisu s hiperkorekturno geminato VELLENICH v Tržiču, je menda patr. s formantom -ič iz atn. Velen. Prim. Velčič. VELESlC, v poit. zapisu VELESIG v občini Praprotno, VELLESCIG s hiperkorekturno geminato pri Sv. Lenartu. Patr. s formantom -šič (?) iz onomastične baze velij »magnus«; prim. Velčič. VELIKAC, endemičen beneški priimek po fizični značilnosti, substantivizirani prid.; v poit. zapisu VELICAZ v Sovodnjah ob Aborni in Čedadu; morda spada sem tudi VELLICO v Turriacu. Prim. Velčič ipd. VELIKONJA, iz prid. velik z večalnim ali slabšalnim formantom -onja. V ti obliki v Gorici, v poit. zapisu VELICOGNA v Gorici, Vidnu in Pordenunu. Zelo razširjen v ZSSP. Prim. Velčič ipd. VELIŠČEK, v ti obliki v Steverjanu in Vidnu, v poit. zapisu VELISZECH v občini Praprotno, VELISCECK v Gorici; ZSSP: GO, Postojna, LJ, CE, MB. S formantom -šček, ki označuje ožje krajevno obeležje prebivališča, iz onomastične baze velij, gl. dalje Velčič. VELIŠ(Č)IČ, tako ZSSP: GO; v zapisih VELISCIG v Gorici in Krminu, VELISIG v Krminu in S. Giovanni al Natisone, s hiperkorekturno geminato VELLISCIG v Vidnu in Aiellu, verjetno spada sem tudi poit. VEL-LINI v Gorici. Patr. s formantom -ič (?) iz onomastične baze velij preko kakega vmesnega atn. ali (m)tpn. Gl. dalje Velčič. VELLENICH,, gl. Velenič. VELLESCIG, gl. Velešič VELLICO, gl. Velikac VELLINI, VELLISCIG, gl. Veliščič VELUŠČEK, endemičen v Gorici, v ti obliki v Gorici in na Trbižu, v poit. VELUSSI v Gorici; ZSSP: — . S formantom -šček kakor Velišček iz iste onomastične baze preko pridevniške oblike na -ov > u. Prim. Velčič ipd. VENCELJ, osamljen v Vidnu, ZSSP: od Tolmina preko LJ do Dolenjske; sl. hpk. oblika atn. Venceslav. VENETO, le v občini Garmak (KGMD 1956), utegne biti v zvezi z Venetič (ZSSP: NM, Črnomelj). VENTURINI, v Ažli in sicer v špetrski občini, ZSSP: Postojna, LJ, Kočevje, Slovenj Gradec, CE. It. porekla iz hpk. Ventura po atn. Bonaventura. VENUTI v Podcerkvi (Valle di Soffumbergo), ZSSP: MB. It. porekla, je hpk. iz atn. Benvenuto. VERBANAZ, tako v Gradežu, Pizzagalli ga navaja ob poit. URBANI za Tržič, je pisna varianta priimka Urbanac, patr. s formantom -ac k hgn. Urbanus. VERCH, osamljen v Vidnu, je moč brati V(e)rč, V(e)rh ali V(e)rk. VERCON, gl. Vrčon VERGINELLA, ZSSP: Postojna, Verginela: MB; tu o-samljen v Vidnu, pač tudi na Tržaškem in menda v Koprščini. It. porekla? VERH, gl. Vrh VERSIG, ki ga Pizzagalli navaja ob poit. VERSI za S. Canzian dTsonzo, je pisna varianta priimka Uršič. Gl. dalje tam. VERTOVEC, VERTOVESE, gl. Vrtovec VESEL, osamljen v Gorici, razširjen v ZSSP. Prozornega pomena. VESNAVER, v Tržiču, Gradežu, Vidnu in Conegliansu; ZSSP: MB. Temno. VETRIH, v Gorici in Moši, ZSSP: od Gorice in Sežane do MB. Temno. VETTA, VETTACH, gl. Devetak VIČIČ, patr. s formantom -ič ali -čič iz kakega atn.: v poštev pridejo, med drugimi možnostmi, Vid (iz hgn. Vitus), Ludvik ali Lodovico (preko hpk. oblike), manj verjetno kak starosl. sestavljen atn. na -vit. V ti obliki in v zapisu VICICH le v Vidnu, ZSSP: od GO do MB. Prim. tpn. Vičiči, zaselek v Mohorinih pri Novi Gorici. VIDA, osamljen v Gradišču ob Soči, ZSSP: Dolnja Lendava, MS; morda hpk. na -a iz hgn. Vitus? VIDIC, patr. s formantom -ic iz hgn. Vitus; v ti obliki v Gorici in Čedadu, v poit. VIDI v Gorici. Prim. Fajdiga ipd. VIDIČ, osamljen primer v poit. zapisu VIDICFI v Tržiču, patr. s formantom -ič iz hgn. Vitus. ZSSP: GO, Črnomelj, Kočevje, MB. Prim. tpn. Vidiči, zaselek v Šmarjah pri Sežani. VIDMAR, po funkciji: pomeni upravnika cerkvenega posestva; za etimologijo gl. F. Jakopin, Struktura slov. priimkov v statistični osvetlitvi, v: Slavistična revija 1978, op. 92. V Nadiških dolinah (Špeter), Gorici, Tržiču in Avianu (PN); VIDIMAR v poit. VIDI-MARI v Gorici. VIDRIH, v ti obliki v Gorici in Tržiču, VIDRIGH v Tumječu, poit. VIDRI v Gorici, zelo razširjen v ZSSP; iz nem. atn. Friedrich. VILFAN, osamljen na Trbižu; razširjen po ZSSP. Posl. zapis nem. atn. Wolfgang. VILHAR, osamljen v Vidnu; ZSSP: Postojna, LJ, MB; temno. VISINTIN, gl. Vižintin VIVODA, kontrahirano iz praši, vojevoda > sl. vojvoda > narečno vivoda, pogosten v ZSSP, tu le v Vidnu; po dostojanstvu. VIZZUTTI, fr. priimek, ki ga nosijo tudi slov. družine v nemški občini (Černjeja), sicer razširjen v Vidnu, Manzanu, Remanzaccu, Nemah in Torlanu. VIŽINTIN, it. priimek, ki pomeni človeka, po poreklu iz Vicenze. Davni priseljenci v Dolu so bili verjetno iz Villevicentine: KOS 1494 Visentin, Visenntin v Dolu, prim. tpn. Vižintini v Dolu (KOS 1494: Visenntina). Danes v oblikah VIŽINTIN, VIŽINTIN v Doberdobu in v Fogliano-Redipuglia; Pizzagalli navaja VIŽINTIN ob poit. VISINTIN v Doberdobu. VODICE, nekaj primerov v Gorici: ali je istoveten s tpn. Vodice na Vipavskem, ali je poit. za Vodičer, gl. dalje tam. VODIČER, osamljen primer v Gorici, po poreklu iz Vodic na Vipavskem. ZSSP: — , toda Vodičar v GO in drugje. VODOPIVEC, osamljen primer v Gorici; z narečnim -ac VODOPIVAC v Dolini pri Lesah je menda hišno ime (Trinkov koledar 1965); Missio 1599 Arnej uodo-piur in 1600 Pietro uodopiti di sorzento (Sarženta) v Ažli sta menda vzdevka, prvi s furlanskim forman-tom, drugi s piti v infinitivu. Sestavljen priimek, zelo razširjen po vsem slov. ozemlju, v podobni sestavi tudi pri drugih evropskih narodih. Prim. tpn. Vodopivci, zaselek v Kamnjah pri Ajdovščini. VOGRIČ, patr. s formantom -ič iz etnonima (V)oger, ben. narečno Uogar. Missio 1602 Gregorio uugriz, Arnej uogariz, Gregorio uogrig in Martin uogrig v Gar-mku. V ti obliki v Steverjanu, Tržiču in Vidnu, v zapisu VOGRIG po vseh Nadiških dolinah, Furlaniji (Čedad, S. Giovanni al Natisone, Premariacco, Prada-mano, Viden) in Goriški (Gorica, Corno di Rosazzo, Ronke, Tržič), VOGRIGH v Fojdi, v poit. VOGRINI v Gorici. VOLARIČ, po poreklu iz Volarij. V ti obliki v Gorici in Tržiču, v pisni obliki VOLARIČU v Gorici. Prim. Manzini. VOLČ, v ti obliki in v zapisu VOLZ v Gorici, ZSSP: Radovljica, NM, MB. Patr. s formantom -ac iz atn. Volu. VOLK, zoon. in atn., v ti obliki na Goriškem in osamljen v Bertiolu; v zapisu VOUK (Gorica, Viden), v narečni obliki VUK v Gorici, VUCH v Nadiških dolinah (Sovodnje ob Aborni) ter v Videnški okolici, poit. VUCCHI v Gorici. KOS 1499 Sebastian Vollekh v Ustju. Prim. tpn. Vovki, zaselek na Erzeljem pri Vipavi, in priimek Lovo. VONČINA, patr. z večalnim formantom -ina iz hpk. k hgn. Bonifatius; v Gorici, Tržiču in Cervignanu. Verjetno spadata sem tudi zapisa VONČINI v Codroipu in Pavii pri Vidnu ter VONZIN v Codroipu. VRABEC, zoon.; le v zapisu BRABETZ v Vidnu in okolici. Prim. tpn. Vrabče pri Sežani in Vrabci konec, zaselek v Pliskovici. VRAGNAZ, gl. Vranjac VRANIČ, osamljen v Gorici, patr. s formantom -ič iz atn. (zoon.) Vran. Prim. Uran, Vranjac. VRANJAC, osamljen v poit. zapisu VRAGNAZ v Čedadu, ZSSP: — ; patr. s formantom -ac iz atn. (zoon.) Vran preko j-evskega prid. Prim. Uran, Vranič. VRČON, osamljen v Gradežu v zapisu VERCON, ZSSP Vrčon v GO, Verčon od GO do MB. Prim. tpn. Vrčo-nov konec, zaselek v Dobravljah pri Ajdovščini. VRETENAR, edinstven primer v Tržiču, ZSSP: —• , poklicno ime izdelovalca vreten. VRH, lahko istoveten s kakim (m)tpn. (prim. Podvrsček, Podvršič), lahko pisna varianta za atn. Urh iz hgn. Ursus. Osamljen v Gradežu v zapisu VERH. VRIZ, gl. Bric VRŠIČ, patr. s formantom -ič iz atn. Urh po hgn. Ursus, torej le pisna varianta priimka Uršič, ali iz prejšnjega. VRTOVEC, po poreklu iz Vrtove. V ti obliki v Gorici, v starejšem zapisu VERTOVEC v Vidnu, v poit. VER-TOVESE v Tržiču in okolici. VUCH, VUCCHI, VUK, gl. Volk VUGA, zoon.; v Gorici in Lignano Sabbiadoro. w WALTRITSCH, osamljen v Gorici, po poreklu iz Smer-če (Emmersdorf) na Koroškem, ZSSP: — , je videti patr. s formantom -ič iz nem. atn. Walter. WEBER je nem. poklicno ime = tkalec; toda na Slovenskem so pogostoma ponemčili na ta način pri vpisovanju v matične knjige sl. priimek, ki isto pomeni (Tkalec, Tekavec, Tkalčič, Kalc, Kalčič ipd.); ta priimek (Weber, Veber) so v naši deželi nosili prej Slovenci kakor Nemci. Danes le v Ronkah. WINKLER, tu le v Gorici, ZSSP: precej razširjen tudi v pisni obliki Vinkler, je nem. porekla. WIRTISCH, gl. Birtič Z ZABRESČAK, s formantom -ščak (ščak) po prebivališču iz kakega mtpn. *Zabreg; endemičen v dolini Aborne, kjer je prisoten v zapisu ZABRIESZACH, v sovodenj ski občini v poit. zapisu SABRIESZACH, v Tum-ječu ZABRIZACH. ZSSP: Tolmin. ZACCARIA, gl. Caharija ZADEL, osamljen v Tržiču, ZSSP: GO, Sežana, Logatec, LJ, Litija, PT, Zadelj: Sežana, Logatec, Litija. Temno. ZADIG, osamljen v Tržiču, ZSSP: — . Temno. ZADNIK, tu osamljen v Vilešah v zapisu ZADNICH, pogosten v ZSSP; s formantom -rak, ki označuje prebivališče, iz prislova zad, ki je pogostna toponimična baza. ZAFFNIK, osamljen v Montereale Valcellina (PN), ZSSP Cafnik v MB; formant -nik označuje prebivališče; v osnovi morda langobardski sst. Zapfo = birič. ZAJC, zoon.; v ti obliki v Gorici, v ponem. grafiji SEITZ v Vidnu. KOS 1460 Seitz v Selu. Prim. tpn. Zajci, zaselek na Preserjah pri Dornberku. ZALATEO, ZALATEU, ZALATTEU, gl. Zaletel ZALETEL, deležniška oblika iz gl. zaleteti, označuje človeka po značaju; v ti obliki le v Krminu, z narečnim prehodom predtoničnega e > a in zapisom izgovorjenega u za zgodovinski l ZALATEU v Gorici in Vidnu, s hiperkorekturno geminato ZALATTEU v Gorici, z narečnim prehodom sklepnega u > o ZALATEO v Gorici. ZSSP pozna samo oblike z zgodovinskim iz-glasnim -l in hiperkorekturnim -Ij (Zaletel; GO, KR, Dolenjska; Zalatel: GO; Zalatelj: LJ in Dolenjska). ZAMAR, pogosten na Goriškem, ZSSP: GO; temno. Morda spada sem tudi ZAMARO v Tržiču. ZAMPAR, osamljen v Gorici, ZSSP: MS. Temno. ZANIER v Gorenji Mersi, fr. izvora. ZANUTIČ (izgvorajaj Dza-), patr. s formantom -i£ iz fr. hplc. Zanut k atn. Zudn iz hgn. Johannes. ZSSP ga ne pozna, pač pa pozna v Novi Gorici le poit. varianto ZANUTTINI. Tu v zapisu ZANUTTIG v Gorici, Ronkah, S. Giovanni al Natisone; ZANUTTIGH v Gradišču ob Soči, Čedadu, Vidnu in S. Vito al Taglia-mento. Prim. Ivan ipd. ZAPLOTNIK, s formantom -nik po prebivališču iz kakega mtpn. *Zaplot. Le v Tržiču. ZSSP: od LJ do MB. ZAR, gl. Car ZAVADLAL, ZAVADLAV, posebno v drugem zapisu pogosten v Gorici, deležniška oblika iz gl. zavadljdti = zgubljati pri stavi, pri igri. ZSSP: v obeh pisnih oblikah v GO in Sežani, v drugi obliki še v MB. ZAVRTANIK, osamljen v zapisu ZAVERTANI v Gorici, ZSSP: Ljutomer, PT, MB. Iz sst. zavrt = zavinek in formanta -nik za prebivališče. ŽBOGAR, v Gorici, tudi v poit. zapisu SBOGAR, ZSSP: GO, Tolmin, KR. Temno. ZDRAVLJE, Missio 1602 Gregor sdrauglia, Maria sdrau-ua, prim. ZSSP Zdravlje: Tolmin; Zdravje: Tolmin, LJ, NM, Krško. Prim. Zdravljic. ZDRAVL(J)IČ, patr. s formantom -ič iz prejšnjega, endemičen v Nadiških dolinah, ZSSP: — . SDRAULIG v Nadiških dolinah, Čedadu, Vidnu, Corno di Rosaz-zo, Gorici; SDRAULIC v Vidnu; SDRAULICH, SDRAULIGH v Nadiških dolinah, posebno v dolini Kozice. 1725 Zdraulic (Trinkov koledar 1976, 41). ZELCO, gl. Želko ŽELE, gl. Žele ZEMLJAK pomeni kmeta ali zemljiškega posestnika; osamljen v Gorici. ZESSAR, gl. Cesar ZGRBAN, navaja ga v pisni obliki SGARBAN nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 za barsko občino, prim. tpn. Zgar-baniči v Bregu na desnem bregu Tera, ZSSP: —■ . Deležniška oblika gl. zgrbati. Prim. Grbec. ZGUBIN, navaja ga v pisni obliki SCUBIN nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 za občino Prapotno, sicer v pisni obliki SGUBIN v Čedadu, Zagradcu ob Soči, S. Canzian d’I-sonzo, Ronkah in Staranzanu, SGUBINI v Vidnu, ZSSP: —• , je očitno fr. priimek. ZFIIUK, gl. Cuk ZIDAR, v občini Sv. Lenart le v poit. SIDARO, v Pratc Carnico v zapisu SIDAR, po poklicu. Prim. Zidarič. ZIDARIČ, patr. s formantom -ič iz prejšnjega, tu v zapisu ZIDARICH na Goriškem, ZIDERIC v Tržiču, poit. ZIDARI v Gorici; Pizzagalli navaja SIDERICH ob poit. SIDERI za Tržič. ZIMIC, osamljen v Gorici, je težko brati, prim. ZSSP Zime, Zimic, Zimic, Zimic: ker sta le poslednja dva priimka prisotna v GO, spada verjetno k le-tema. Temno. ŽIRI, osamljen v Gorici, ZSSP: GO. Temno. ZIVEZ, gl. Živec ZIZ, osamljen v Gorici, je težko brati; prim. ZSSP Cie, Ciz, Čič; nobena teh oblik ni izpričana v Novi Gorici, na Primorskem le Čič v Postojni; ta priimek je menda etnonim. ZLOBEC, gl. Slobbe ZOFF, osamljen v Fogliano-Redipuglia, istoveten z nem. sst. Zopf = kita, pogosten v ZSSP v posl. zapisu Cof; beseda in priimek sta lahko prešla iz nem. v furlan-ščino brez posredovanja slovenščine. Prim. Zufferli. ZOLIA, ZOLJA, ZOLLIA, gl. Colja ZOMER, osamljen v Gorici, verjetno istoveten z ZSSP Zamar v GO. Temno. ZORN, v Gorici in Lignanu Sabbiadoro. ZORNIK, v Vidnu. ZORZA (izg. Dzordza), fr. priimek po atn. Zbrz iz hgn. Gheorgios; pogosten v Nadiški dolini, posebno v Mar-sinu, osamljen ZORZ v Ronkah. Prim. Jurca ipd. ZORZETTIG (izg. Dzordzetič), patr. s formantom -ič iz hpk. Zorzet, gl. dalje Zorza. Pogosten v Furlaniji (Čedad, S. Giovanni al Natisone, Viden in okolica). Prim. Jurca ipd. ZORZUTTI, poit. oblika fr. hpk. Zorziit iz hgn. Geor-gios; pogosten v Nadiških dolinah, posebno v Gorenji Mersi. Prim. Jurca ipd. ZOTTAR, ZOTTER, ZOTTERI, gl. Čotar ZOTTI, ZOTTICH, gl. Cotič ZUANELLA (izg. Dzuanella), morda sl. hpk. na -a iz fr. arhaičnega hpk. Zuanel k hgn. Johannes; endemičen v Nadiških dolinah, osamljen v Vidnu, kjer predstavlja po vsi verjetnosti emigracijo iz Benečije. Prim. Ivan ipd. ZUANICH (izg. Dzuanič), patr. s formantom -ič iz fr. atn. Zuan k hgn. Johannes. Le v Vidnu in okolici. Nepodpisani avtor članka »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 navaja ZUANICH v občini Fojda in ga izvaja iz sst. zvonik, kar je nemogoče. Prisoten Pod Cerkvo. Prim. Ivan ipd. ZUBER, le v Čedadu v zapisu SUBER, ZSSP: Tolmin, Radovljica. Temno. ZUBIC, po en primer v Gorici in Pordenunu, ZSSP: — , pač Zubčič v Tolminu. Morda je brati Zubič, patr. s formantom -ič iz kakega težko določljivega atn. OKOLIŠČINE Da je bilo toliko oseb aretiranih in obsojenih nista povsem nedolžna soobsojenca (izpuščamo imeni, ker zadeva ni bila nikoli pojasnjena, op. ur.) o čemur sem jaz skupno s tov. Francetom Bevkom in dr. Josipom Ferfoljo že obvestil naše organe na Primorskem, kamor sta se oba pred časom vrinila v našo narodnoosvobodilno vojsko. Jaz osebno bi rad opozoril še na neko okoliščino. Ko sem bil zaslišan v Ljubljani od kapetana karabinjerjev dr. Spaidafuoca mi je ta med drugim očital, da je ranjki Danilo Zelen še v zadnjem tednu pred izbruhom vojne, 'iz Ljubljane, odkoder se je moral že nekaj mesecev prej umakniti, preoblečen telefoniral iz moje sobe našemu vojaškemu informativnemu uradu in da se je nato vršil v mojem stanovanju odnosno v prostorih Manjšinskega inštituta razgovor z majorjem Slekovcem in kapetanom Kranjcem od omenjenega urada. O stvari ni mogel nihče drugi vedeti razen mene, ranjkega Zelena in omenjenih dveh častnikov. Kljub tako konkretnemu očitku sem jaz stvar zanikal, nakar mi je karabinjerski kapetan rekel, da me na mojo željo lahko sooči z imenovanima gospodoma, kar sem jaz odklonil, češ da je mene zanje sram. Pa še na neko zadevo bi rad opozoril. Po obtožnici in še bolj po poteku procesa pada zelo slaba luč na ranjkega Bobeka, kajti izgloda kakor da bi bij dvorezen nož, da je bil namreč za našo stvar, istočasno pa tudi v italijanski službi. Bil je res v ital. službi, in tudi na nekem posebnem tečaju v Rimu, toda vse to sporazumno z Danilom Zelenom in s prejšnjim načelnikom naše vojaške informativne službe v Ljubljani podpolkovnikom Plhakom. V zvezi s procesom pa bi hotel omeniti še ta-le dogodek. Ker sem vedel o aretacijah v Trstu in o izjavah proti meni pa tudi drugače sem moral pričakovati preganjanje s strani Italijanov, sem si sicer preskrbe) listine za beg v inozemstvo in me jie dr. Boris Furlan še tik pred svojim odhodom iz Beograda telefonsko pozval, naj se mu pridružim. Nisem tega hotel storiti, dokler nisem spravil v red vprašanje naših primorskih dobrovoljcev. Zato sem šele na Veliki četrtek 1941 skupno z dr. Dragom Marušičem in še dvema drugima tovarišema zapustil No-vo mesto, odnosno Karlovac, toda že pred večerom nas je v Sljunu ustavil tamkajšnji katoliški župnik Niksač na čelu večje s puškami oborožene tolpe ustašev. Pridržal nas je kot ujetnike, nikakor nas n) hotel pustiti dalje, pač pa nam je na moje posredovanje naslednji dan popoldne dovolil, da se vrnemo v Karlovac, kjer so bili že Nemci. Po večdnevnem skrivanju po Dolenjskem sem se vrnil v Ljubljano, kjer sem bil 25. aprila aretiran, toda ne še na zahtevo posebnega tribunala, temveč na podlagi nekega spisa, ki so ga našli v našem vojnem ministrstvu. France Gorše: Marija z Detetom VLADIMIR KOS MORDA MI KDO LAHKO POVE NOCOJ ... Kaj še letos stara smreka tam stoji? Noseča sneg za park med ribniki in v Sveto noč nalahno trepetaje, kjer mojo sled si mesec ogleduje. Kaj še zmeraj prisluškuje zvonu dalj, ki maje se do streh, srebrni valj, da z nihanji Gospodu pot pripravi? Kjer trnje biva z divjimi bregovi. So krvavi policisti našli Ga? Pod sovinimi krili, v jaslicah? Da, v zadnji bajti da se zlahka najti ljubečemu. Ker Jezušček je Bog. Alojz Rehuía odgovarja na vprašanja o Zelenem izgnanstvu Vprašanje: Kje in kako ste dobili pobudo za roman o Eneju Silviju Piccolominiju, ki se ga menda doslej ni romaneskno lotil niti noben italijanski pisatelj, vsaj tržaški ne? Odgovor: Kaj vem, mogoče me je prvič določneje opozorila nanj razstava, ki je bila prirejena v tržaški občinski palači leta 1964, ob petstoletnici smrti tega tržaškega škofa, poznejšega papeža Pij a II. V tistih letih sem vsak dan hodil tam mimo, na poti v službo in iz službe na slovenski gimnaziji v ulici Starega lazareta. Vpr.: Vas je že tedaj obšla misel o literarni obdelavi tega lika? Odg.: Ne, takrat niti ne vem, če sva si z Enejem Silvijem Piccolominijem sploh dala roko. Videl sem ga namreč v druščini, ki mi ni bila najbolj pri srcu. Nanj sem se spet spomnil kakih deset let pozneje, ko mi je že bil odplul v pozabo roman V Sibilinem vetru. Vpr.: Vas je mogoče kdo opozoril na Picco-lominija? Odg.: Kaj vem, mogoče kraška burja. Vsekakor sem si v Semeniški knjižnici v ulici Be-senghi sposodil zbornik o Eneju Silviju Piicco-lominiju. Pa sem ga vrnil nekako razočaran nad kakšno romaneskno možnostjo. Vpr.: Misel nanj pa vas je zaposlovala, kot kaže. Odg.: Saj, čez kakšno leto se je zgodi-lo, da sem si spet prinesel domov isto knjigo z namenom, da tega možakarja, ki me je mikal s svojo duhovno univerzalnostjo, temeljiteje spoznam. Potem sem si izposodil še druga dela, prebral sem si razpravo o njegovih Commentarii, občudoval latinščino njegove De Germania ... Vpr.: In je bil s tem gredelj za roman že položen? Odg.: Ja, hotelo se mi je malo literarno obljuditi tisto slovensko srednjeveško puščavo, v kateri pa je naš človek le živel, delal in trpel. In ko se je gredelj romanu položil tako rekoč sam, je bilo treba zgraditi še strukturo, zasnovati okolja, like ... Vpr.: Torej po stari klasični romaneskni tehniki, ne po novi, kakršna je v Ljubljani v modi med mlajšimi? Odg.: Absolutno po stari. Tudi zato, ker je po novem pisati lahko, prelahko. Dovolj je, da zlivaš iz sebe, kakor se ti obrne. Vpr.: Je res, kar se govori, da ste namreč pri oblikovanju lika vikarja Tilna imeli pred očmi človeško podobo mladega duhovnika Frančka Križnika? Odg.: Moj edinstveni in nepozabni prijatelj Franček Križnik je mrtev in zato lahko miirno odgovorim: ja. S čimer seveda še zdaleč ni rečeno, da sem v Tilnov lik zajel vso njegovo enkratno značajsko žlahtnost. Vpr.: Pa se vam je zdelo XV. stoletje v Trstu tako zanimivo? Odg.: Zanimivejše bi se mi bilo zdelo recimo XVI. — Trubarjevo — stoletje, pa sem bil zgodovinsko vezan. Vpr.: Ste kaj dosti brskali po zgodovinskem gradivu? Odg.: Ne preveč. Pri romanu naj kraljuje fantazija, seveda kolikor ji to kaj uspe. Še največ sem imel po rokah razpravo Staro božje-potništvo Slovencev v Porenje, ki bi se njegovemu odličnemu avtorju Jožetu Stabeju iz srca rad zahvalil, ko ne bi bil medtem umrl. Pa SzombatheIyjevo kratko študijo o Piccolominiju. Pa Capri,nov II Trecento a Trieste ... Vpr.: Še kaj drugega? Odg.: No, večkrat sem si razgrnil na mizo zemljevid tržaškega ozemlja, ki sta ga pred leti izdali Slovenska Matica in Založništvo tržaškega tiska. Vpr.: Ko gledate na tega novorojenca, se vam zdi, da je izrazil vse, kar ste nameravali izpovedati? Odg.: Seveda ne. Človek pač lovi reko v klobuk, kakor je nekako zapisano v romanu. Vpr.: Ali ste tudi tukaj kot v romanu V Sibi-linem vetru zlagali pokrajino iz različnih koncev? Odg.: Kočijažev vrt je dejansko vrt Menci-novih v Pueblu v Coloradu, pogled na Alpe je dejansko pogled na Skalnato gorovje, Dunajski gozd je dejansko opisan po gozdu pod goro Oljko na Štajerskem itd. Umetniško je to seveda brez pomena. Kar šteje, je rezultat. Anton Kufolo In večno šumi Nadiža Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika 8 28. januarja 1943 HITLER — ROOSEVELT — CHURCHILL Roosevelt in Churchill — z njima vrhovni komandanti angloameriške vojske — sta se skozi 14 dni pogovarjala v Casablanci, v Severni Afriki, ter izdelala podrobne načrte za napad na Evropo. Izjavila sta, da se bo moral »tripartito« brezpogojno predati. Hitler je hitro odgovoril s tem, da je napovedal obsedno stanje v vsej Evropi in mobiliziral vse moške in ženske od 17. do 60 leta, ker »gre za življenje ali smrt!« 27. januarja 1943 80-lETNlCA MONS. IVANA TRINKA Kako naj počastimo najdoličnejšega beneškoslovenskega rojaka, našega pesnika, profesorja, očeta o priliki njegovega 80. leta starosti v teh časih, ko se ne sme javno govoriti o njem, ko si ne upamo v javnost več kot dva domoljuba skupaj? On je tudi tako previden, da bi prav go- tovo odclonil vsako iniciativo, in njegov »ne« je »ne« I In vendar smo mu najzanesljivejši sklenili izkazati naše spoštovanje, čast in hvaležnost — ker ni mogoče drugače — ilegalno, podtalno in brez njegovega dovoljenja, z njegovo navzočnostjo, prav na njegov god, 27. januarja, na praznik sv. Ivana Zlatousta. Za ta dan smo se dogovorili in se znašli v videnskem semenišču že ob devetih vsi zavedni rojaki. Prinesli smo s seboj velike zavoje z vsem potrebnim. Brez zbujanja pozornosti je šel vsak naravnost v prostorno sobo prof. dr. Miha Dorbo-loja(l). V kratkem času je bila soba okrašena, miza pogrnjena. Na mizo smo zložili buteljke finega vina, zabeljen kruh, štruklje, druge domače sladkarije ter veliko in lepo »gubanco«, še večjo in lepšo pa za dar profesorju slavljencu. 1 - Miha Dorbolo, zaveden in zelo izobražen slovenski duhovnik, doktor italijanske književnosti in profesor na semenišču v Vidnu, je umrl nekaj mesecev zatem (20. julija 1943). Vpt.: Kakšen -pa je videti ta rezultat pri kritiki? Odg.: Mojih treh zadnjih publikacij — zbirke novel Snegovi Edena, biografije Duh velikih jezer in eseja Jacques Maritain, človek in mislec — se matična kritika ni dotaknila niti z besedo. Zakaj bi torej tekal prebirat, če kdo kaj napiše? Vpr.: Kako si razlagate oni molk? Odg.: Zadnjo literarno kritiko smo imeli Slovenci pod Karadjordjeviči, tako nekako sem zapisal v knjigi Snegovi Edena. Vpr.: Na kateri strani je tisti stavek? Odg.: Na nobeni, ker ga je morala založba na višji poseg izločiti. Vpr.: Se vam ne zdi, da je za molk tudi neki drug razlog: da je namreč o nekaterih ljudeh v današnjem slovenskem kulturnem prostoru bolj zdravo molčati? Odg.: Posebno če dišijo po križu. Vpr.: Če pa že odpreš kljun, čimbolj šavs-niti, saj boš šavsnil po mehkem? Odg.: Zanesljivo po mehkem. Vpr.: Neki kritik je zapisal, da je vaš roman dolgočasen. Odg.: Menda neki specialist za Jovana Vesela Koseskega. Vpr.: Kako usklajujete to oceno z dejstvom, da naklada 3000 izvodov pohaja dva meseca po izidu? Odg.: In da kakšni »kratkočasni« romani izhajajo v 600 izvodih, pa še tisti obležijo? Vpr.: Ali snujete kaj novega? Odg.: Kakšna misel že obletava človeka, a zaenkrat imam pred sabo obveznost, da prevedem večji del pisem sv. Pavla. Sem namreč v ekipi za nov prevod celotnega Svetega pisana v slovenščino. Vpr.: Iz latinščine? Odg.: Ne, po koncilu je treba prevajati iz grškega izvirnika. Vpr.: Ste se tega dela že lotili? Odg.: Prevedel sem že pismo Filemomu in Efežanom, trenutno pa se ukvarjam s pismom Filipi j anom. Vpr.: Knjige, ki ste jih zadnji čas prebirali? Odg.: Roman Zuckerman unbound Philipa Rotha, Spomini Nadežde Mandelstam, življenjepis duhovnika Giovannija Calabrie, Čudeži Pavleta Zidarja ... Vpr.: Za zaključek še eno vprašanje: kaj pravite k očitku, da sta vaš jezik in slog preveč bleščeča? Odg.: Kolikor vem, v zahodni kulturi to vse do danes ni bil minus. Bilo nas je 13 najbolj trmastih Slovencev. Ko je bilo vse v redu, sem šel in potrkal na monsinjor-jeva vrata. »Oh, ti neprevidnež, kako si upaš v teh časih priti k meni?« »Gospod profesor, prišel sem v Viden po opravkih. In ker sem že tu, sem si drznil Vam priti voščit za Vaš god in 80-letnico, če ne boste jezni.« »Hvala, hvala lepa. Kako je z vami? Ali vas pustijo pri miru?« »Ni hudega, jih že nadlegajo druge skrbi. Prosim, gospod profesor, da bi prišli v sobo prof. Dorboloja, tam Vas čaka neka prav odlična oseba, ki želi govoriti z Vami.« »Kdo je?« »Je ne poznam.« »Zakaj ni prišla naravnost k meni?« »Ja ... iz previdnosti.« Zanesljivo je vstal in šel molče za menoj. Ko sem mu odprl Dorbolojevo sobo in je vstopil, je za trenutek obstal kakor zamaknjen od presenečenja, medtem pa so se navzoči glasno smejali od veselja. Pokazal sem mu zanj pripravljeno stolico, on pa se je nasmehnil in dvignil palico (na katero se je opiral, potem ko si je zlomil nogo), da me lopne: »Ti presneti lump nepoboljšljivi, ali se ima tako za norca stare ljudi?« Usedel se je ves vesel. Nato sem v daljšem nagovoru priklical slavljencu v spomin vse dogodke čez 35 let, odkar mu vsako leto voščimo za god, ter mu ne le v imenu vseh navzočih .. . banditov, ampak v imenu vseh Beneških Slovencev voščil trdnega zdravja vsaj še za dvajset let. Gospod profesor si je brisal solze. Za menoj je govoril oziroma bral gospod iz Trčmuna z najbolj razigranim humorjem o bodočnosti Slovenske Benečije po svetovnem porazu. Zopet sem se oglasil jaz ter prebral poezijo v latinskih heksametrih. Gospodu profesorju se je zdelo, da sanja. Naposled je postal tako dobre volje, da ga še nikoli nisem videl tako veselega. Jedel je in pil in napival Slovenski Benečiji, za katero se napovedujejo boljši časi. Žal mu je, da je tako malo časa, in da že zvoni poldan. Ko smo se dvignili, da se poslovimo od njega ter smo mu izročili krasno »gubanco« kot dar Slovenske Benečije, je bil ganjen do solz. V daljšem govoru se nam je zahvalil za tako presenečenje. Voščil nam je, da bi vsi dočakali boljše čase za mučeniško Benečijo. Vsi navdušeni smo drug za drugim zapustili sobo. Vse je tako lepo uspelo, da niso ne OVRA ne špijoni zvedeli za ta shod! 30. januarja 1943 10-LETNICA HITLERJEVE VLADE Letos Führer ne »kruli« kakor ob minulih obletnicah. Naslovil je nemškemu narodu dolgo poslanico, ki jo je Goebbels prečital v nekem zaklonišču, ker Amerikanci posebno danes sipajo na Berlin peklensko točo. Führer je povedal resnico, ko je rekel, da po tej vojni ne bo ne zmagovalcev ne premagancev — bodo le preživeli. 5. februarja 1943 DUČE ZAPODIL STARE MINISTRE Duče je skregan z zvestimi ministri. Odslovil jih je, tudi zeta Ciana. Najel je nekaj novih in zase obdržal kar pet ministrstev, kar pomeni, da bo jedel za pet, delal za enega. pod črto ■ pod črto Slovenska romanja v Rim Jesen je razkrila Slovencem v Italiji nove poglede na vprašanje zakonske zaščite, ki jo že nekaj let označujejo za globalno v želji, da bi Slovenci v vseh treh pokrajinah vzdolž meje bili deležni enakih pravic in enakega ravnanja. Rekli smo »nove« poglede, toda ti so v svoji protislovnosti predvsem vznemirjujoči. Oktober in november sta bila torej zelo intenzivna meseca kar zadeva slovensko manjšinsko problematiko, saj so našo enotno delegacijo sprejeli po vrsti krščanskodemokratski tajnik Piccoli, zunanji minister Colombo, predsednik vlade Spadolini, komunistični tajnik Berlinguer, min. Colom- bo pa je potem med obiskom v Beogradu večkrat imel priložnost obravnavati naša vprašanja tako z jugoslovanskim predsednikom Kraigherjem kot z zunanjim ministrom Vrhovcem. Pred obiskom se je Colombo izkazal že z gesto, ki je ob potovanju v Jugoslavijo pač razumljiva iz diplomatskih vzrokov, a je za nas vendarle pomenljiva: minister je namreč na vladni seji sprožil vprašanje manjšinske zaščite, očitno z namenom, da bi v Beogradu lahko zavrnil morebitne očitke glede še nerešenih problemov. Dejal je tudi, da bo vlada zadevo začela kmalu reševati. Pred njim je bil še bolj spodbuden Piccoli, toda tržaško srečanje s Spadolinijem je učinkovalo kot hladna prha, saj je predsednik vlade jasno povedal, da je treba manjšinsko zaščito še naprej preučevati, da bo treba to zaščito postopno uresničevati, predvsem pa je odkrito dejal, da ni govor o kaki globalnosti zaščite, češ da so razmere v videmski pokrajini pač drugačne kot na Tržaškem ali Goriškem. Kako naj po Spadolinijevih besedah razumemo Colombove izjave v Beogradu in kakšno vrednost naj pripišemo njegovim in Piccolijevim zagotovilom, da se bojo naši problemi začeli končno reševati? Če držijo Spadolinijeve besede potem res ne vemo, čemu naša skupna in enotna delegacija že celo desetletje roma v Rim, da bi vendarle izposlovala zaščitni zakon. Že lahko razume mo, da je treba kdaj v politiki zameša- 14. februarja 1943 DVA BENEŠKA SLOVENCA UBITA OD PARTIZANOV Na hribu Volnik pri Drežnici sta bila 8. tega meseca opolnoči ubita od partizanov Peter Kja-budin iz Ščigli in Anton Špehonja iz Tarčeta. Prvi oče osmih otrok, drugi petih. Omenjena dva sta bila miličnika ne iz ljubezni do fašizma, ampak samo zato, da sta mogla preživeti številno družino. Sedem starejših miličnikov ni imelo druge naloge kot to, da so varovali neke barake na tem hribu, pili in jedli. Opolnoči so bili nenadoma napadeni; pet jih je bilo ubitih, dva sta zbežala. Danes sta bili njuni trupli prenešeni v Laze oziroma Landar in ob udeležbi veli'ko ljudstva in več hierarhov sta bila pokopana. Za represalijo lovijo miličniki po Kobariškem vse moške od 17. do 50. leta in jih vozijo v taborišča. 9. aprila 1943 RUŠILEC MORALE! Zvedel sem, da sem bil pri strogo zaupni seji OVRE v Podbonescu na. dnevnem redu samo jaz. Konstatirali so, da sem rušilec morale (2) in da moje vedenje in govorjenje vplivata na javno mnenje, ki je od dneva do dneva bolj sovražno do fašizma. Sklenili so predlagati višjim deželnim krogom OVRE, da morajo nekaj ukreniti proti meni oziroma me spraviti od tod. Ta posel si je prevzel tukajšnji politični tajnik G. L. (ima 800 lir mesečne plače). Na zaupnem zborovanju vseh »političnih tajnikov« v Vidnu je predložil 2 - Kufolo uporablja izraz »disfatist«. spomenico proti meni in zahteval takojšnjo odstranitev. Zadevo je prevzel v roke vsemogočni »segretario federale« in obljubil, da bo preštudiral način moje odstranitve. No, jaz pa mirno čakam, kako me bodo odstranili! Vse to sem izvedel od zaupnika, ki je bil navzoč pri zborovanjih in je prav zanesljiv . . . špijon . . . OVRE! 18. aprila 1943 IZ RUSIJE SE VRAČAJO! Po silovitih zmagah na Donu se je mnogo naših fantov vrnilo domov, še več pa jih je za vedno ostalo tam gori. Fašisti bi bili zadovoljni, da bi bili vsi ostali tam gori, ker fantje, razočarani in vsi bolni, javno preklinjajo Dučeja in fašizem in na vso moč hvalijo rusko ljudstvo, češ da je vljudno, dobrega srca, prijazno, gostoljubno itd. Ker tukajšnji politični tajnik ni vedel, kako bi zajezil to propagando, je za danes povabil vse te bivše vojake na ruski fronti — na slavnostno južino v Podbonesec. Pripravil je bogat prigrizek in številne buteljke najboljšega vina ter godca s harmoniko. Dosegel je ravno nasprotno od tega, kar je želel: ko so se fantje najedli in napili, so začeli slaviti ruski narod, prepevati protifašistične pesmi v spremstvu harmonike in preklinjati Mussolinija in Hitlerja. Politični tajnik in sodrugi so prav mirno stali in požirali . . . grenke sline. Ako bi se bili oglasili, bi bili prav gotovo sfrčali v Nadižo. Časi dozorevajo in zrela hruška bo sama padla, dragi politični tajnik. 5. maja 1943 MUSSOLINI NA BALKONU Mussolini je z balkona »Palazzo Venezla« po dolgem molku spet nagovoril črne srajce, ki so pod črto - pod črto ti karte v igri, toda to se nam zdaj, ko se bliža 40-letnica konca vojne, zdi že pravo prevarantstvo. Brnik - Ajaccio Prvega decembra je slovenski narod obnemel ob najhujši nesreči, ki je prizadela mlado slovensko civilno letalstvo. 180 žrtev na jugu Korzike se zdi človeku nedoumljiv davek sodobni tehniki, še posebno spričo tako številčno šibkega narodnega telesa kot je slovensko. Vsa Slovenija je drhtela ob seznamu žrtev, ki ga je na večer nesreče radijski napovedovalec bral neskončno dolgo ob grozljivem zaporednem ponavljanju priimkov in naslovov, ki so pomenili, da so izginile cele družine. Ta vseslo- venska žalost se je potem ponavlja la v dneh po nesreči ob vsaki po drobnosti, ki so jo prinašala poročila o tragičnem poletu proti Ajacciu. Zno va pa je vse zazeblo pri srcu in mor da še bolj prizadelo naša čustva ob povratku žalostnih posmrtnih ostan kov slovenskih bratov v domovino Na ploščadi brniškega letališča se je tedaj znašel idealno združen ves slo venski narod, da potihoma — kot pri čevanje visoke civilizacijske zavest — počasti spomin žrtev. Televizijsk zaslon je prinašal nepozabne slike ža lasti in trpljenja žalnih slovesnosti Brnika in iz Ajaccia, ki so v svoj preprostosti in popolni odsotnosti be sede izzvenelo še bolj pretresljivo Toda ob tem poudarku idealne solidarnosti v bolečini se mora slo venskemu narodu vendarle utrniti tu di kratka kritična misel, ki je potrebna, ob sicer kar se da dolžnem spoštovanju žrtev in žalosti svojcev. Gre namreč za nezadušljiv občutek, da je 180 ljudi umrlo kot nujni davek za neko tehnično-trgovsko miselnost, ki je sicer daleč od vsake špekulacije, a hoče vendarle meriti svojo učinkovitost zgolj s poslovno uspešnostjo. Gre namreč za iracionalnost ponudbe take turistične usluge in tehnične storitve, kot je lahko 1. decembra pomenil enodnevni izlet na jug Korziko. Nihče ne bo mogel očitati pomanjkanje občutljivosti, če bomo ugotovili, da je, ne glede na objektivno krivdo nesreče, šlo za neko nepotrebno izpostavljanje človeških življenj in družbenih sredstev. V slovenskem narodu pa ostaja odprta zevajoča rana. ga morale poslušati: »V Afriko se bomo povrnili« — »Všnceremo«! Ta beseda je zadnje orožje, ki jo je Duče vrgel v obrambo Imperija. Pisana je na zidovih, na kuvertah, na vžigalicah: povsod! 11. maja 1943 ADIJO AFRIKA! Zadnje točke: Biserta, Tunis in tako dalje so padle v roke Angloamerikancem z vsem materialom in ujetniki — le malo jih je preplulo v Sicilijo. 19. maja 1943 O.F. V MARSINU Raznesla se je vest, da so «ribelli« zasedli Marsin. Vsa dolina je zasedena po italijanskem vojaštvu, ki naj bi preprečilo pohod partizanov v Benečijo. Komaj so partizani izginili iz Marsi-na, se je vse to vojaštvo zagnalo tja gor na lov. Res so ujeli dva zaostala partizana, ki sta mirno kosila v neki hiši. Pravijo, da sta italijanske narodnosti. Italijani, ki so napravili »rastrella-mento«, ki so »grabili« po Matajurju, Miji in Voglu, niso našli žive duše: vse čisto in pograbljeno! 11. maja 1943 PARTIZANI ZASEDLI MARSIN IN ČRNI VRH Zopet je prišla vest, da v Marsinu mrgoli slovenskih partizanov (3). Naše oči so uprte v hribe in srečen oni, ki ima daljnogled. Italijanske edi-nice letijo na Log, nekatere v Stupico ojačevat ondotno posadko. Na Logu je stotine pušk in brzostrelk naperjenih proti Marsinu. Vso to obrambo vodi neki polkovnik orožnikov. A nihče ne gre mimo Loga proti Marsinu ali po soteski proti Stupici. Tudi naši ljudje tečejo na Log, da bi videli prizor. Nad Logom se tu pa tam oglasi strel puške izza kakega grma — temu strelu takoj odgovori cel koncert pušk, brzostrelk in malih topičev. Tudi iz Stupice se sliši streljanje, druga patrulja straži ondotno močno italijansko posadko. Ura jetri popoldne. Tudi jaz sem zlezel na hrib, s katerega se vidi vse bojišče od Loga do Stupice, na nasprotnem bregu Nadiže. Zapazil sem, kako se je — medtem ko so posamezni partizani motili Italijane med Logom in Stupico — velika skupina partizanov spuščala po grmičastem žlebu med Logom in Stupico v ozko Na-diško dolino, pri »Minah« prekoračila cesto, prebrodila Nadižo in po nasprotnem žlebu nemoteno izginila v gozd v smeri proti Črnemu vrhu. Medtem so Italijani besno streljali v hrib, kjer ni bilo nobenega partizana. Proti večeru je postalo vse tiho. Vojaki na Logu in Stupici so se bahali, kako so zadržali naval partizanov in jih zapodili nazaj . . . Domačini smo se vračali do- 3 - Tu so odmevi na akcije Gregorčičeve brigade v okviru tako imenovanega prvega pohoda v Benečijo in Rezijo pod vodstvom polkovnika Jaka Avšiča. Cilj pohoda je bil prvenstveno političen. mov in se zabavali nad strahopetnimi vojaki, ki so trepetali od strahu in dopustili, da ob belem dnevu na stotine partizanov prekorači Nadižo tik pred njihovim nosom. Seveda smo vsi občudovali drznost partizanov. Iz svojega opazovali-šča sem mogel ugotoviti, da je bilo med partizani tudi več žensk. Te so res prave amazonke! 17. maja 1943 PARTIZANI V ČRNEM VRHU IN MARSINU Ta nepričakovani pojav partizanov je spravil v alarm vso Furlanijo. Nihče ni te dni govoril o drugem kot o partizanih. Po dolini je vojaštva več kot na fronti. Od Stupice dol do Špetra so jih polne vse vasi ob glavni cesti. Ob strugi Nadiže je vsakih sto metrov vojaški šotor, pod 'katerim je 7 do 8 vojakov, s strojnico naperjeno čez vodo. »Do zob so oboroženi« pehota, bersa-Ijerji, alpinci. Za hrbtom te oborožene linije pa se po cesti gor in dol pomikajo oklopni vozovi. Vse to vojaštvo trepeta pred partizani. Po cesti iz oken in zvonikov štrlijo daljnogledi častnikov, ki opazujejo, ali bi se prikazale kje skupine partizanov. Na desni strani Nadiže si nihče ne upa v senožet ali na polje, ker vsa ta vojska strelja, če zapazi, da se kaj giblje zunaj vasi. Najbolj trepetajo naši fašisti, zlasti politični tajnik, in vsak trenutek pričakujejo, da bodo prišli partizani po nje. Še spat hodijo v Iistnjake, čez dan jih težko srečaš na vasi. Partizani so obkoljeni na desni strani Nadiže, obroč se stiska okoli njih, ker maršira proti njim bataljon za bataljonom iz Čedada, Fojde, Nem, Cente. O njih sem zvedel le te podrobnosti: mnogo jih je ostalo v Marsinu, kjer so večerjali in nemoteno peli in razsajali ob zvokih harmonike. Večina je srečno prebrodila Nadižo in zasedla Črni vrh. Tudi v Črnem vrhu so se vedli, kot da bi bili gospodarji sveta: pili, jedli, vriskali in plesali. Vsaka družina je prenočila štiri partizane. Vse, kar so pojedli, so pošteno plačali. Obnašajo se zelo korektno, nikogar ne nadlegujejo, nič ne vzamejo brez vprašanja. Pozdravljajo s stisnjeno pestjo in z besedami: »Smrt fašizmu — svobodo narodu!« Nekatere skupine so zvečer molile ro-žar (4). Posamezni partizani kažejo po hišah molitvenike ali svete podobice. Ne v Marsinu ne v Črnem vrhu niso vstopili v župnišče ali drugače nadlegovali duhovnike. Nekatere so videli vstopiti v cerkev in moliti. Pri ljudeh so zaenkrat napravili najboljši vtis, zato jih ljudje podpirajo in zagovarjajo. Pravijo, da je njihova edina naloga, zatreti fašizem. 24. maja 1943 PARTIZANI GREDO NAPREJ! Drugi dan so partizani zapustili Črni vrh in čez Ivanac prišli v Čenebolo, kjer so prosili za kosilo po hišah. Ko so jih ljudje opozorili, da prihaja iz Fojde več kamionov alpincev in da so 4 - Rožni venec. že pod vasjo, so se umaknili iz vasi in se poskrili na prehodu Sv. Antona. Alpinci so vdrli za njimi, a so padli v zasedo na prehodu Sv. Antona. Razvnel se je hud boj, pri katerem so alpinci imeli 7 oficirjev in voja>kov mrtvih. To je prestrašilo alpince, da so pustili partizane in zbežali v Čenebolo in nato v dolino — po ranjence so poslali civiliste iz Čenebole. Ni bilo mogoče izvedeti, če so imeli izgube tudi partizani. Samo to sem zvedel, da so v Brezjah naročili sv. mašo za padlega tovariša in so pri njej bili vsi navzoči. Od prehoda Sv. Antona so šli po vrhovih naprej in se odpočili v Su-bidu, kjer so tudi južinali po hišah. Iz Subida so prišli čez hrib Cufine in čez ravnino Bona ■— med Tipano in Plestišči — v Brezje, kjer so večerjali po hišah, razsajali in spali. Tudi naslednji dan so se veselili in plesali. Pravijo, da jih je bilo kakih 700. To število je gotovo pretirano. 30. maja 1943 »RASTRELLAMENTO« Ta teden je minil v znamenju preganjanja partizanov. Po vseh kotih so skriti vojaki, po vseh cestah letajo motorna vozila, ki vozijo alpince tja, kjer se pojavijo partizani. Pohod partizanov po Benečiji se je končal v Brezjah. Od tam so izginili v smeri proti izviru Nadiže. V soboto zvečer se je pojavila v Črnem vrhu patrola partizanov in je naročila v mlekarni 100 litrov mleka. Medtem je bil Črni vrh zaseden od alpincev. Isti večer je bila na Srednjem hribu pod Brezjami velika bitka. Alpinci, ki so prišli čez Tipano in Brezje in oni, ki so prišli pa nasprotni strani iz Breginja, so jih napadli. Ni mogoče izvedeti, kako so se rešili iz obroča. Oddelek kakih 400 partizanov je v četrtek zvečer zasedel Zapotok pri Arbeču. Isti so v petek zvečer večerjali v Ofijanu. Vzdolž Nadiže vojaki neprestano streljajo, morda iz strahu pred partizani. To seveda koristi partizanom, ki iz streljanja izvedo, kod so razvrščeni vojaki. Opolnoči v petek so iz Ofi-jana po hudem dežju čez Tarčet v temi prišli k Nadiži; kljub temu, da je bila voda narasla, so jo prebrodili pod mostom pri Lipi, kakih 100 metrov od vojaške postojanke, ki je besno streljala v temo. Ves sobotni dan so partizani premočeni prebili v gozdu, na levem bregu Nadiže nad Pe-rovco. Tudi od Stupice se je slišalo besno streljanje. Iz omenjenega gozda so ves dan gledali v dolino, kakih 300 metrov od vojaškega kordona, oklopne vozove, ki so patruljirali po glavni cesti in čuvali kordon hrabrih vojakov. Vse to so naši ljudje videli in vedeli, a nihče jih ni izdal. Zvečer so zasedli bližnjo vasico [10 hiš) Mečano, lačni kot psi, in pojedli ves živež, ki je bil v vasi. Partizanov je bilo čez 400. Iz Mečane so izginili neznano kam. Ljudje občudujejo drznost, hrabrost in zvitost partizanov. Pri »rastrellamentu« je zaposlenih čez 20.000 italijanskih vojakov, a nikoli jim ne morejo do živega. Vojaki pridejo v vas šele takrat, ko so partizani na varnem. Ko mislijo, da jih imajo obkoljene, pa se oglasijo za hrbtom v sosednji vasi, zunaj obroča. To jim je mogoče seveda zato, ker jim gredo domačini na roko in jih ne izdajajo. Vse je mobilizirano proti njim, cela armada vojakov jih zasleduje, in vendar je njih največji sovražnik lakota. V majhnih gorskih vasicah ne najdejo dovolj živeža, četudi se ljudem smilijo in jim dajejo do zadnje peščice moke. Tudi v dolino hodijo ženice po hišah prosit živil za partizane. In vendar ni slišati, da bi ropali in delali nasilje: prosijo in vse plačajo, ljudje pa ne sprejemajo denarja. So zelo vljudni. Očividci pravijo, da so sestradani, trudni, raztrgani, neobriti — ni čuda: saj morajo kakor divje zveri živeti po gozdovih in brlogih v dežju, luži, mrazu, in vedno v strahu pred zasledujočim sovražnikom. Pravijo, da so bile med partizani iz Mečane tudi štiri mladenke in ena teh je komandirala partizane. Le to ni všeč našim ljudem! (Se nadaljuje) 30 let skavtizma v zamejstvu V letošnjem delovnem letu praznujejo skavti v Trstu svojo tridesetletnico. Leta 1951 je namreč takratni novo-mašnik, škedenjski kaplan Lojze Zupančič ustanovil prvo skupino slovenskih skavtov v Trstu. Iz te skupinice se je v teh tridesetih letih razvila močna organizacija, ki samo na Tržaškem šteje skoraj štiristo članov. Pozneje so nastale še tržaške skavtinje, goriški skavti in skavtinje ter skavti in skavtinje na Koroškem. Razvila se je torej Slovenska zamejska skavtska organizacija, ki gotovo zavzema med našo mladino zeio odgovorno mesto vzgojne organizacije. Tržaški del slovenskega skavtizma bo svoje letošnje delovanje v veliki meri posvetil tej obletnici. Tako so po- samezni vodi zadolženi, da se zanimajo in pri svojih starejših bratih zberejo čim več podatkov in virov o zgodovini svojega voda, čete, klana, organizacije. Izšla bo tudi posebna brošura, v kateri bo celoten oris zgodovine slovenskega skavtizma od leta 1922, ko je bil tudi po zaslugi primorskih rojakov, ki so živeli v slovenski prestolnici, ustanovljen prvi skavtski vod. Poleg tega namerava organizacija proslaviti svoj jubilej tudi s slovesno proslavo. Proslava bo, kot se sliši, nekakšna lepljenka, seveda na skavtsko tematiko, prireditev pa ima tudi namen, da privabi vse člane k sodelovanju in da v naši javnosti zbudi večje zanimanje za delovanje skavtske organizacije. na® rteimoa ntena® tni©® oantena® mtema an Iz delovanja DSI Prof. Jože Velikonja je v DSI predaval o slovenskih sledovih na zahodu ZDA FINANČNE PODPORE SLOVENSKIM DRUŠTVOM Novi deželni zakon za kulturne dejavnosti, ki je stopil v veljavo z letošnjim letom, ni naklonjen kulturni dejavnosti slovenske narodne skupnosti. Tako bi lahko strnili sodbo v en sam stavek, potem ko smo brali vesti o podporah v letu 1981. Morda pa deželni zakon ni najslabši. Treba bi ga bilo le pravično izvajati. Ostaja pa dejstvo, da so slovenska društva •— predvsem tista, ki nimajo drugih finančnih virov, — v resni nevarnosti, da ne bodo mogla izpeljati svojih rednih kulturnih programov. Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je v okviru ponedeljkovih večerov pripravilo v novembru in decembru sledeča srečanja: 23. novembra je dr. Bernard Špacapan s svojo ekipo predstavil delo, ki ga na Goriškem o-pravljajo z zdravljenjem alkoholikov. Naslednji ponedeljek, 30. novembra, je dr. Rafko Dolhar govoril o drugem tržaškem procesu. 7. decembra je JEZIK SLOVENSKI TONE? Pod tem naslovom poroča ljubljansko Delo 4. decembra letos o razpravi, ki je tekla v svetu za kulturo pri republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva. Člankar povzema misli predsednika sekcije za slovenščino v javnosti dr. Matjaža Kmecla in piše, da smo lahko »resno zaskrbljeni nad rabo slovenščine v javnosti« in da »to ni le strokovno, temveč predvsem politično vprašanje«... »Beseda je bila o funkcionalisti-čnem srbohrvatenju jezika, kakor je to, politično občutljivo vprašanje o-značeno v poročilu«. Pred časom je na problem slovenščine že zelo ostro opozoril Bojan Štih, v članku, ki je izšel v Prešernovem koledarju. t NIKOLAJ OMERZA Prav na svoj 70. rojstni dan je 3. decembra umrl v Ljubljani slikar Nikolaj Omerza. Rodil se je 3. decembra 1911 v Idriji. Njegovo retrospektivno razstavo, ki je slikar ni učakal, so odprli v Ljubljani 22. decembra letos. ■frančiškan pater Filip Rupnik predaval o sv. Frančišku ob njegovi 800-letnici. V ponedeljek, 14. decembra pa je France Dolinar predaval o nadškofu Sedeju in njegovem mestu v zgodovini slovenske Cerkve. Zadnje ponedeljkovo srečanje DSI v letu 1981 je bilo 21. decembra, ko je duhovnik Milan Nemac podal duhovno misel za božične praznike. ŠTEVERJAN V Števerjanu na Goriškem so 5. decembra odprli novo šolo. Svečanosti s kulturnim sporedom so se udeležili vidni predstavniki oblasti. Nova šola stoji na izredno lepem kraju. DR. VALENTIN INZKO ODLIKOVAN Nedavno je dr. Valentin lnzko iz Sveč na Koroškem prejel papeško odlikovanje z imenovanjem za viteza sv. Silvestra. Odlikovanje je prejel predvsem zaradi prizadevanja za dialog med obema narodnostnima skupinama na Koroškem. DOM Verski list DOM izhaja v Benečiji že petnajsto leto. Izhajati je namreč začel decembra leta 1966. List si prizadeva, da bi ohranil beneško kulturno dediščino, domači slovenski jezik in specifično etnično podobo Beneške Slovenije v današnjem času. Slovenski kulturni klub Sezona SKK se nadaljuje z rednimi sobotnimi sestanki in srečanji. 5. decembra je klubovce obiskal sv. Miklavž. Naslednjo soboto pa so se v društvu spomnili 40-letnice II. tržaškega procesa, o katerem je govoril dr Rafko Dolhar. Sestanki so vsako soboto ob 19.00. Dr. Rafko Dolhar je ob 40-letnici govoril o drugem tržaškem procesu. enaaimtODTisiantenaairiteirDaantenaainiiceoiisian Nemirni božič na Poljskem Žalosten božič za Poljake, ki so se kar čez noč znašli pod pritiskom železne vojaške pesti, pod katero naj bi še naprej iskali pot v socializem, kot da 35 let nesvobode in neuspehov naj bi bilo zadosti za dokončno nezaupnico komunističnemu sistemu. Ko je bila ta številka Mladike v tisku, je bil razplet dramatične poljske krize še nejasen in negotov, zato so te vrstice morda že zastarele, vendar pa zapisane v živem upanju, da se ne bi prvi spopadi po proglasitvi obsednega stanja sprevrgli v še večjo tragedijo. Kot povsod, kjer so na oblasti, so tudi na Poljskem bili komunisti nesposobni nadaljevati z dialogom, ki so ga bili začeli pod silo razmer, ne iz dejanskega prepričanja, ker ne morejo trpeti konkurence, ki bi odkrivala njihovo notranjo šibkost. Očitajo se tudi napake Solidarnosti, ki da ni znala postaviti pravih meja svojim zahtevam za civilne in politične pravice v okviru danega stanja, Varšavskega pakta, Jalte in mogočnega sovjetskega sosedstva. Sedanji razvoj dokazuje, da je bilo vse dogovarjanje s Solidarnostjo samo pesek v oči in da je služilo reševanju položaja. Razblinile so se torej sanje, ki so vzcvetele po poletju v Gdansku, kakor je bil prej hladni veter blokovske politike razpihnil praško pomlad in druge poskuse upora proti stalinizmu in sovjetskemu hegemonizmu. SLOVENSKE LJUDSKE PESMI Te dni je v Ljubljani izšla druga knjiga Slovenskih ljudskih pesmi. Knjiga, ki jo je Izdala Slovenska matica, je izšla deset let po prvi. Predvideni pa sta še dve, ki naj bi izšli do leta 1985. »PROCES« NA KOROŠKEM Slovensko stalno gledališče v Trstu je v začetku decembra gostovalo na Koroškem z Mrakovo himnično trilogijo »Proces«. Baje so priprave za gostovanje s tem delom tudi v Sloveniji. PRIZNANJE DR. ANTONU TRSTENJAKU Slovenski znanstvenik in duhovnik dr. Anton Trstenjak je ob izidu najnovejše knjige Psihologije ustvarjalnosti in ob 75-letnici življenja prejel spominsko plaketo mesta Ljubljane. Dr. Trstenjak je na študijskih dnevih Draga predaval leta 1973 o »stari in novi podobi družine«. f TONE FAJFAR V Ljubljani je 12. decembra u-mrl javni in politični delavec Tone Fajfar. Rojen je bil 20. februarja 1913 v Spodnjem Brniku pri Kranju. Pred vojno je bil član krščanskosocialistične sindikalne organizacije Strokovne zveze. Udeležil se je ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte kot zastopnik krščanskih socialistov. Leta 1946 je postal član Komunistične partije Jugoslavije. REVIJE PEVSKIH ZBOROV V soboto 21. novembra in v nedeljo 22. novembra je bila v Katoliškem domu v Gorici tradicionalna revija pevskih zborov Cecilijanka 81. Na o-beh večerih je nastopilo vsega skupaj 22 pevskih skupin. 6. decembra pa je bila v Kulturnem domu v Trstu revija pevskih zborov, ki jo je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem. Na njej je nastopilo dvanajst zborov s Tržaškega. Omenimo naj še Malo Cecilijanko, ki je bila v Katoliškem domu v Gorici. PESMI O TITU V Indiji bo 25. maja prihodnjega leta, na Titov rojstni dan, izšla zbirka pesmi pod naslovom »Zgodovina se klanja Titu«. Deseti literarni natečaj »MLADIKE« 1. Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine. 2. Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1981. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro. 3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 4. Na razpolago so sledeče nagrade: za črtico ali novelo: prva nagrada 100.00 lir druga nagrada 50.000 lir tretja nagrada 30.000 lir za ciklus pesmi: prva nagrada 50.000 lir druga nagrada 30.000 lir tretja nagrada 20.000 lir 5. Izid natečaja, ki je odprl vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1982. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. ene@©eoieoceneœeoieocene©©(Süi(eocene DVE KNJIŽICI O SLOVENISTIČNIH VPRAŠANJIH Združenje za slovenistične študije (Society for Slovene Studies), ki ima sedež v New Yorku, je pred meseci izdalo dve novi publikaciji, ki ju je treba zaradi zanimivosti vsaj kratko predstaviti. O združenju smo že poročali. Nastalo je leta 1973 in predseduje mu prof. Rado Lenček, ki poučuje slavistiko na univerzi Columbia v New Yorku. Združuje slovenske in druge univerzitetne docente iz Združenih držav (nekaj tudi iz drugih krajev), ki jih veže zanimanje za jezikovne, literarne, zgodovinske, zemljepisne, gospodarske in druge raziskave o slovenskem človeku ali prostoru. Ni torej slovensko združenje, temveč strokovna ustanova, ki pospešuje raziskave slovenskih vprašanj. Ker si je z leti pridobila ugled in sodeluje na strokovnih posvetih, izmenjuje publikacije ter jih tiska v angleškem jeziku, opravlja pomembno vlogo pri širjenju zanimanja za Slovence. Od ustanovitve leta 1973 do leta 1978 je združenje izdajalo svoj bilten Society for Slovene Studies Newsletter, ki je dosegel enajst številk na skupnih 238 straneh večjega formata. V letih 1975 do 1978 je izšlo četvero zbornikov z daljšimi razpravami (Papers in Slovene Studies). Z letom 1979 pa so se člani odločili za drugačno obliko objavljanja izsledkov in informacij. Za organizacijska vprašanja izhaja skromnejši bilten Society for Slovene Studies Letter (od 1978 dalje), za razprave in strokovne preglede pa dvakrat na leto izide revija Slovene Studies. Prva letošnja številka tretjega letnika revije Slovene Studies prinaša najprej dve razpravi: Carole Roger piše o Kardelju, Rado Lenček pa o Kopitarjevi korespondenci s Talvjem. Sledita krajša članka. Toussaint Hočevar opozarja na ameriški ogled rudnika živega srebra v Idriji že v letu 1866, Jakov Bačič pa razmišlja o izvoru imena Beljak. Naslednja rubrika prinaša kritike novih publikacij. Rado Lenček obravnava delež slovenske književnosti v novem leksikonu sodobne evropske književnosti kolumbijske univerze. Tu zvemo, da prinaša leksikon poleg prikaza sedmih slovenskih umetnikov splošen pregled slovenske književnosti izpod peresa tržaškega rojaka A-lojza Rebule. Toussaint Hočevar pa objavlja prikaz in nekaj pripomb ob Merkiijevi knjigi Slovenska plemiška pisma. Naslednja rubrika poroča o publicističnih novostih na področjih slovenskega jezikoslovja, literature in kritike, zgodovine in zemljepisa. Prikazi so kratki, vendar polni podatkov. Združenje za slovenistične študije pa poleg tega objavlja zbirko brošur Documentation Series. Doslej je izšlo pet zvezkov. Večinoma gre za daljša predavanja s konferenc, ki jih združenje prireja ali pa se jih organizirano udeležuje. Letošnji peti zvezek nosi naslov Slovensko gospodarstvo v osemdesetih letih. Prof. Toussaint Hočevar razpravlja o gospodarskih spremembah, prof. Frank Oražem pa o vlogi kmetijstva v sodobni Sloveniji. Zraven je še nekaj krajših prispevkov, vse z lanskega posveta Ameriškega združenja za pospeševanje slavističnih študij v Filadelfiji. 'j ČLOVEK IN ČAS - I. DEL Od začetka tega šolskega leta imajo slovenski dijaki na Tržaškem in Goriškem na voljo nekaj novih učbenikov, ki so slovensko šolstvo v Italiji nedvomno obogatili. Eden izmed teh učbenikov je Človek in čas, I. del. To je priročnik za pouk zgodovine in državljanske vzgoje v prvem razredu srednje šole. Učbenik je zasnovan v treh delih. Prvi del obsega snov od najstarejših časov do Karla Velikega, kot jo predpisujejo okvirni ministrski učni načrti za prvi razred srednje šole v Italiji. Knjigo je napisal prof. Ivan Artač, izdal in založil pa Deželni šolski urad za Furlanijo-JuI ijsko Benečijo v Trstu. Vsebinsko je knjiga razdeljena na več enot: od uvoda in prazgodovine, mimo zgodovinskega dogajanja na Bližnjem in Srednjem vzhodu, pregleda grške in rimske zgodovine, tja do razdobja preseljevanja ljudstev. Vsako poglavje je lepo razporejeno v lepem in tekočem jeziku, ki učencev ne odvrača, ampak jih celo priteguje zaradi zanimivo podane snovi. Še več: ob robu so skozi celo knjigo navedene glavne točke, ki nekako povzemajo v sila zgoščeni obliki vsebino posameznih odstavkov. Potem ko bo dijak sledil profesorjevi razlagi in prebral posamezne sestavke, si bo z bežnim pregledom obrobnih navedb v zelo kratkem času priklical v spomin, kar je že slišal in bral. Ob koncu vsakega poglavja je avtor pripravil še vrsto zanimivosti, ki bodo dijakom v veliko o-poro in dopolnitev pri spoznavanju obravnavane dobe. Prav tako koristni so tudi Pogovori in Vaje, ki so deloma v obliki vprašanj, deloma pa nevsiljivo vzbujajo zanimanje pri dijaku, da bo še poglobil in razširil svoje kulturno obzorje. Tudi razlaga nekaterih besed in časovne preglednice so zelo koristne in pomagajo dijaku pri njegovem delu. Ob koncu učnih enot so podatki o obravnavani snovi. Ministrski učni načrt predpisuje, da pri pouku zgodovine profesor obravnava tudi državljansko vzgojo. Avtor je ob koncu posameznih poglavij zelo posrečeno nanizal nekaj bistvenih točk, ki v povezavi z zgodovinskim obravnavanjem postopoma uvajajo mladega človeka v državljansko zavest v širšem smislu besede. Na koncu knjige pa je nekaj posebnih sestavkov, v katerih prikaže avtor človekovo življenje v družbi. Če bo dijak s profesorjevo pomočjo predelal ta učbenik, bo poleg zgodovinskega znanja pridobil še veliko druge splošne izobrazbe, kar je v sedanjih razmerah poplitvenja nekaj res dragocenega. V dandanašnjem času ko mnogi (kino, televizija, časopisi, revije, javno mnenje nasploh) rušijo in izpodkopavajo pri mladini zaupanje in vero v človeka vredni svet, smemo z zadovoljstvom reči, da skuša ta knjiga v mladem človeku graditi boljši svet in ga navajati v dobro. Znano je namreč, da imajo šolski učbeniki velik pomen v umskem in vzgojnem razvoju in oblikovanju mladega človeka. Zato ni vseeno, kakšni so. Menim, da je knjiga zanimiva tudi za širši krog bravcev, zlasti za starše otrok, ki obiskujejo srednjo šolo. Marijan Bajc Q©so@ MILKO MATIČETOV: RESIA Milko Matičetov, ki že od 1940 vsako leto zahaja v Rezijo in jo pozna do zadnjega človeka, je izdal pri E-ditrice Graphik Studio Udine 1981 40 strani debelo knjižico RESIA. Bibliograf la ragionata (1927-1979). Gre za seznam in opis pomembnejših spisov o Reziji od 1927 dalje, ko je Jožef Kramaro izdal prvi obsežnejši tekst v rezijanščini: To kristjanske učilo po rozoanskeh. Rezijsko bibliografijo je priobčil Matičetov v petih nadaljevanjih v rezijanskem župnijskem listu AlTombra del Canin -— Pod Tjanynowo Sinco, v ¡knjigi jo je dopolnil, da šteje 238 e-not. Vsako enoto je opisal, kaj avtor v razpravi trdi ali zagovarja. Tako imamo natančen pregled nad vsem, kar so od 1927 pisali o Reziji. O Reziji m njenih »odkrlvateijih« pa govori obširneje Matičetov tudi v Uvodu, v katerem navaja »legende im fantazije«, 'ki so jih širili razni avtorji o izvoru Rezijanov in njihovega jezika od 1790 dalje, ko je poljski grof Jan Potočki znanstveno odkril Rezije. Od tedaj se je zanimanje za Rezijo zelo razširilo, zlasti iko je dal jeziku znanstveno podlago poljski prof. Baudouin de Courtenay. Samo Matičetov je napisal o Reziji in njenih kulturnih in jezikovnih vprašanjih 65 razprav v različnih jezikih in brez dvoma največ pomagal, da je tudi med italijanske raziskovalce prodrlo pravilno prepričanje o slovenskem poreklu Rezk jenov, njihovega jezika in kulture. Ta knjiga bo utrdila to prepričanje, za vse Ijubltejle Rezije pa je neprecenljiv priročnik, saj o nobeni slovenski pokrajini niso toliko pisali kot o Reziji, tudi toliko zmotnega in prikrojenega političnim razmeram. M. Jevnikar pismapnsm® KJE ŽIVIMO? Ne vem, če ste vsi informirani o tem, da v Italiji po nalogu Ministrstva za vzgojo in šolstvo od dne 23. decembra do dne 2. januarja na vseh državnih šolah in zavodih ni pouka. Morda ste informirani o tem, da se ta čas od nekdaj imenuje božične počitnice. Zdi se mi, da edini slovenski dnevnik v Italiji o tem ni dobro obveščen. O-pazil sem namreč, da je v članku o stavkah dijakov višjih srednjih šol v Trstu poročal, da je dr. Mazzurco obljubil, češ da bodo potrebna dela izvedli v času novoletnih počitnic. Ali se je poročevalec zmotil? Ali ni nekam prekratko tisto obdobje, ki obsega novoletne počitnice, se pravi med prvim in drugim januarjem? (Ali pa se časnikarju zdi, da bi z izrazom »božične« že zanikali svojo »naprednost«?) Isti časopis pa vabi na miklavževanja in prinaša dolge kolone božičnih voščil. Opazovalec EVROŠIRINA Na srečanju KPI z ZK Slovenije je Stojan Spetič, član federacije KPI in uslužbenec na radiu Trst A, predlagal, naj bi tudi ljubljanski radijski časnikarji smeli brez večjega tveganja — kakor si je to privoščil on — vreči v eter novico, kadar jim šef ne dovoli iti na kakšen kongres. Tako bomo drugo leto lahko slišali po ljubljanskem radiu glas kakšnega Frančka Bohanca: »Hotel sem priti v Drago, pa mi šef ni pustil.« Dopoldne: zlogovalne vaje iz goriške strani PRIMORSKEGA DNEVNIKA. Popoldne: kako si brade ne gre smoditi z glavnjo, temveč z britvijo. Katoliški Slovenci na Goriškem, vabljeni! S sabo ni treba nositi kakšnega Špeha in čebule. Na razpolago bo menza z bufetom. Jesti pa bo treba ne na tleh, ampak dostojno sede ob mizah. Pač pa bo moral vsak prinesti s seboj pisalno deščico. Po enem mesecu je predvidena prireditev: »Juriš na alfabetizem«. Ni izključeno, da prideta pesnik Benedetič iz Trsta in kritik Vidmar iz Ljubljane. ANALFABETSKI TEČAJ V GORICI Kulturni dom v Gorici, ki je bil pravkar odprt, razpisuje analfabetski tečaj. Tečaj je namenjen goriškim katoliškim Slovencem, ki so vso povojno dobo jedli surovo meso in hodili okrog v kozjih kožuhih ter spali v votlinah ob Soči, kaj šele, da bi se jim sanjalo o kakšni kulturni dejavnosti. Tečaj bo vodil dr. Primožič in bo razčlenjen v dopoldanski in popoldanski program. Dopoldanski program bo bolj teoretičnega, popoldanski pa praktičnega značaja. Na primer. Dopoldne: pisanje vokalov in konzonantov Popoldne: kako ne smeš prihajati v Kulturni dom z grabljami, vilami in podobnim. Ali. DAN, PRIDEŠ NA DAN? Din, don, dan — kje si, DAN? Tako lep si se prismejal med nas pred leti, tako bogat, pa še v Vidnu tiskan povrhu! Pa z vso matično mejo na široko odprto tja do Djevdjelije! Tak lep par si bil z MLADIKO! Kar že pod roko vaju je gledal ČUK, gor in dol po ulici Sv. Frančiška, tako rekoč ženina in nevesto. Na, pa jo lepo po francosko popihaš, ko je že po ohceti dišalo! Tako imeniten ženin pa take manire! Le kaj te je pregnalo iz te naše prestolnice »de le braghe de tela«? Da bi se bil, ti bogataš, upehal ob beračici MLADIKI? Ali pa se misliš oženiti s kakšno Stabilizacijo? Ej, Dan, se spominjaš? ČUK ti je voščil dober dan, ko si se pokazal med nas. In kaj naj ti reče zdaj? Lahko noč, DAN? No, pa lahko noč. Brez tablet. Saj jih tudi ne bo treba, saj ti je zmeraj šlo bolj na spančkanje, ne? Viš, to pomeni, da si imel dobre živce. MLADIKA pa v svojem ubogem krilcu, vsa bleda in brez ficka, vsa splašena ... Vsekakor: lahko noč, DAN. A vendar: da boš prav res spal spanje petičnega? Din, don, dan — kje si, DAN? wiwtn sl m ism Kmet je v svojem sadovnjaku naletel na mulca, ki je trgal jabolka. »Sem prišel sem gor — je pojasnil deček — ker je tako lepo jabolko padlo na tla, sem ga skušal potisniti nazaj.« Jurček očetu: »Le s kom se boš ti igral, ko bom jaz zrasel?« * * * »Karel, prosim te, vozi ti. Ne vidim več ceste.« »Nič strahu, pusti, jaz vidim dve.« V nedeljo, 10. januarja 1982, ob 16. uri v stolnici sv. Justa v Trstu Vinko Beličič - Ubald Vrabec: BOŽIČNI SIJAJ kantata za mešani in otroški zbor ter instrumentalni kvartet Ljubka Šorli Ubald Vrabec: DVE SKLADBI za otroški zbor in instrumentalni kvartet Vse skladbe so prvič izvajane. Božična misel: Alojz Rebula Počitniški dom »Pri sestrah« vas vabi na Belopeška jezera Naslov: 33010 BELA PEČ - FUSINE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791 Od obrtniških izkušenj POSEBNI POPUSTI !!! v trgovinsko dejavnost OBIŠČITE NAS !!! TRST Prodajalna: Vvw ul. S. Cilino, 38 Anton Koršič telefon 54390 • Serijsko pohištvo Dom in delavnica: • Pohištvo po meri ul. Damiano Chiesa, 91 • Preureditve telefon 571326 Jurček vstopi v knjigarno, ker je opazil v izložbi napis VSE ZA UČENCA. Vstopi in vpraša: »Oprostite, ali imate tudi spričevala s srednjo oceno osem?« * * * »Mama, pri zdravilu je napisano: Meri z merilcem po kapljicah. Kakšen merilec je to?« »Oh, veš, to je tisti merilec, s katerim mi očka daje denar.« Fantek vstopi v trgovino za vino. »Rdeče ali belo?« ga vpraša trgovec. Deček dvigne rame: »To pa je vseeno. Moj stric je slep.« Listnica uprave V pismu, ki ga prilagamo v tej številki, se obračamo na prijatelje naše revije s prošnjo za vsestransko oporo. V njem je opisano finančno stanje MLADIKE in težave, ki jih stroški povzročajo. Prepričani smo, da boste z zavzetostjo prebrali prilogo, ki io naslavljamo na vas, in se nanjo odzvali z radodarnostjo, ki vas odlikuje. Seznam podpornikov se je tokrat podaljšal še za eno ime: Marjetica CIBIC iz Trsta je svojo naročnino povišala na 15.000 Lir. Ob poravnavi naročnine so primaknili po 2.000 Lir: Boris Čok, Benjamin Černič, Marjan Pertot in družina Pelicon. Dodano vsoto beležimo kot prispevek za tiskovni sklad. Za tiskovni sklad MLADIKE so še darovali: H. D. iz Gorice 50.000 Lir, Peter Sluga iz Trsta 20.000 in Gilda Pertot 2.500 Lir. Vsem se iz srca zahvaljujemo. PORAVNAVA NAROČNINE: — Po pošti na tekoči račun 11/7019 - MLADIKA - Donizetti, 3 - Trst. — S čekom na ime MLADIKA - Donizetti, 3 - 34133 Trst. — Pri poverjenikih ali na upravi. Zneski za naročnino 1982 so navedeni v priloženem pismu in od prihod nje številke naprej na dnu druge strani platnic. Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisuj eta VII. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov MLADI ODER Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 1981., Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem -prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije. Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno. Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, víale XX Setiembre 85. CENA 1000.- LIR I! 117986 mfadlSta 34133 TRST-TRIESTE lonizstti 3/l - Tsief. 768189 Trst, Božič 1981 PISMO BRALCEM S to številko se MLADIKA poslavlja od svojega 25.letnika in napoveduje novi, 26.letni k. Prostor na knjižni polici, kjer so zbrani vezani let-niki MLADIKE z rimsko številko od I do XXV na hrbtu, je kar precejšen. Seveda se ne more kosati.s kako enciklopedijo, dolgo tam okoli metra. Pa vendar se takemu obsegu in videzu približuje, vedno bolj., če še pomislimo, koliko novic, podob, misli združuje teh 25 hrbtov in da je vse ali skoraj vse vzklilo' tukaj, moramo ugotoviti, da je za nami veliko. Od svojega početka je MLADIKA dosegla s tem izvodom 127.številko. Odlo čitev, da nadaljujemo, ni samo naša: tako zahtevajo bralci. Da naši bralci cenijo besedo, ki vzklije pri nas, potrjuje troje dejstev: izražena priznanja od vsepovsod, porast števila naročnikov in darovi za tiskovni sklad, ki se povzpenjajo vsako leto više. Tako'je od začetka leta 1981 do polovice decembra kar 82 bralcev zaokrožilo svojo naročnino na 10.000 Lir, 61 bralcev je določilo za svojo naročnino še višje vsote, celd do 50.000 Lir in preko. 55 bralcev je ob raznih priložnostih darovalo denarne vsote za tiskovni sklad te revije. S svojimi podporami in darovi so lajšali primanjkljaj,, ki ga imamo z vsako številko. Cena, ki smo jo določili posameznemu izvodu, 1.000 Lir, namreč ne krije realne cene izvoda. Spet trkamo na vaše dobro srce, spet dražimo vašo radodarnost. Poleg ponovnih podražitev, ki že grozijo, imamo še en razlog za zaskrbljenost. Slovenska prosveta, ki izdaja to revijo, je v. finančnem pogledu šibka, ker ji je deželna uprava odtegnila, podporo. Ne pretiravamo, če rečemo, da je izhajanje MLADIKE tokrat v večji nevarnosti kot kdaj koli prej. Zato se obračamo na bralce, ki jim ni'vseeno, če MLADIKA usahne in umolkne. Zahvaljujemo se jim za že izkazano pomoč. Vnaprej se zahvalju-jemo za bodočo. MLADIKA LETNIK 1982: posamezen izvod: 1.000 Lir - celoletna naročnina: 8.000 Lir Jugoslavija 250 ND, druge države 12 US dol. Poštni tekoči račun: 11/7019 - MLADIKA - Donizetti, 3 - 34133 Trst čeki in medn.nakazi la na naslov: MLADIKA - Donizetti,3 - I 34133 Trst/Ita Urnik uprave v januarju: ponedeljek 16-20 / sobota 18-20