Leto XIV V.b.b. Dunaj, dne 21. marca 1954 Šl. 12 MB» Naroča se pod naslovom: .KOROŠKI SLOVENEC". Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: PolitRno in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. _J.ist za politiko, gospodarstvo in prosveto Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev. Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.— Na poti v stanovsko državo. (Nadaljevanje.) Po stari poti ne gre več, to uvidi vsak Nove poti je treba. To novo pot je pokazal sv. oče v svoji pomembni okrožnici „Quadra-gesimo anno“. Dve reči sta predvsem potrebni: sprememba razmer in zboljšanje nravnosti v krščanskem duhu. Razmere naj se spremenijo tako, da se razbremeni država, ki sedaj skoraj vse sama urejuje. Kar zamorejo posamezni in posamezne skupine same urediti, v to naj se država ne umešuje. Ta naj si pridrži samo vrhovno nadzorstvo. Vse podrobno delo naj oskrbijo stanovi sami. Državljani naj se delijo po svojih poklicih v stanove. Vsak stan naj urernje svoje stanovske zadeve sam. Razmerje med stanovi pa naj vodita: socialna pravica in socialna ljubezen. Nravnost naj se zboljša v tem smislu, da se pobija duh sebičnosti in da človeštvo spet spozna, da svetne dobrine niso končni cilj človekov, ampak samo pripomoček, da človek doseže svoj večni cilj. — Ker nočemo učene razprave, smo iz okrožnice le kratko navedli par glavnih misli. Po celem svetu se sedaj razpravlja o novi poti, ki jo je človeštvu pokazal sv. oče. Par držav se že pripravlja, dav svoje gospodarstvo uredi v tem novem smislu. Cisto v duhu okrožnice pa hoče urediti državo naša vlada. Do velikonočnih praznikov že dobimo postave, ki pomenijo začetek nove ureditve. Kako se misli urediti? Izginejo deželni zbori in državni zbor, ki sta dosedaj dajala postave. Zanaprej naj se vodijo stanovi sami in država samo nadzoruje in izravnava nesoglasja med stanovi. Gospodarske zadeve bodo urejevale stanovske zbornice, kulturne pa kulturne zbornice. Nova ustava bo predvidevala sedem stanov: kmetijstvo in gozdarstvo, industrijo, obrt, trgovino in promet, denarne in kreditne zavode, proste poklice (zdravniki, advokati i. dr.), uradništvo javne uprave. V vseh teh stanovih se bo združilo delodajalce in delojemalce, izvzet bo le stan uradništva javne uprave. Najprej se misli izpeljati kmetijsko in obrtno zbornico, ker je pri teh že dana podlaga. Kmetje imajo že v vsaki deželi svojo kmetijsko zbornico. Treba je samo še razširiti delokrog zbornice in združiti vse deželske v državno kmetijsko zbornico. Obrtniki imajo že svoje obrtne zbornice. Več predpriprav potrebuje še trgovinska in prometna zbornica, najdaljši pa je pot do stanovske ureditve industrije. V kmetijski zbornici bodo združeni vsi kmetje in vsi posli, ker spadajo oboji v kmečki stan. Urejeval bo svoje zadeve sapi, sam si dajal svoje postave, urejeval pridelovanje po potrebi in ne več na ponudbo, omejeval konkurenco tujih pridelkov i. dr. V obrtni zbornici bodo združeni vsi obrtniki in vsi obrtniški delavci. V prometni zbornici pa bodo združeni pošta, telefon, avtomobili za zplošen prevoz in ker bo tej zbornici priključena tudi trgovina, bodo uključeni še vsi trgovci in trgovski nastavljene!. Iz vsega tega se vidi, da postane ena sedanjih ustanov odveč: delavska zbornica. Delavci se pridelijo stanovom, v katerih so zaposleni. Kakor delata skupaj kmet in posel, obrtnik pomočnik in vajenec, tovarnar, njegovo urad-ništvo in delavstvo, tako naj bodo tudi vsi skupno • zastopani v stanu primernih zbornicah. Vsa nesoglasja med delodajalci in delojemalci naj se izravnajo v okvirju stanov. Socialno-politične zadeve preidejo od državnega zbora v stanovske zbornice. Vse stanovske zbornice bo družila končno državna gospodarska zbornica kot najvišja gospodarska ustanova za vse stanove' ki bo urejevala vprašanja medsebojnih zadev med gospodarskimi stanovi. Kulturne zadeve bodo urejevale posebne kikltinne fthm-nir.e Najvažnejša bo za nas pač proSxefnawanNfhkor se bo že imenovala, ker bo ta zastopati stariše in učiteljstvo in bo tedaj odločevala glede šolstva. Ne bo lahko delo, da se vse to uredi. Zato se bo red v državi spreminjal le polagoma. Predpogoji pa so danes že dani vsi; največji nasprotnik stanovske ureditve, ki je socialdemokracija, je izginil, ljudstvo pričakuje in si želi nove ureditve, zato ne bo odpora nikjer. Sadovi se seve ne bodo mogli pokazati takoj, a pot bo začeta, da se prepreči največje gospodarsko zlo sedanjega časa: divja medsebojna konkurenca. Drug sili pred drugega s svojim blagom, kdor ceneje prideluje, izhaja, drugi pa pridejo na boben. Medsebojnih ozirov ni, ni družabne pravice in ne ljubezni. Sama neusmiljena sebičnost vlada. Tako je v kmetijstvu, obrti in industriji. Novi Z mrzlično naglico se razvijajo dogodki v državi. Izgleda, kot bi življenje avstrijskega ljudstva s pospešenim razvojem hotelo popraviti desetletno mrtvilo parlamentarnih prepirov in strankarske igre. Pred mesecem še se je ugibalo o uspehu ali neuspehu načrta samostojne Avstrije, včeraj še so se slišali glasovi o heimwehrovskem pofašistenju države. Več razgleda je danes: hitlerjanska propaganda je potihnila, zle slutnje se razblinjajo, ostaja le še ena, kanclerjeva smer. Veselo je gledati ob tem, kako se razne nemške nacionalne stranke preusmerjajo,, kako se ti in oni politični trgovci trudijo, da znosijo v novo države vse boro premoženje kratkovidnih ciljev in temnih naklepov liki kramarjem, ki se pripravljajo za novi sejem. Za slab denar veljajo danes krilatice o priključitvi k rajhu in razna druga nemško-nacionalna gesla minule dobe, vrednotena je nekoč tako čvrsta socialistična valuta. Lahko je vesel mali kancler tolikega uspeha, in z njim vsak, ki je dobre volje. Ta veliki razvoj v državi motijo dogodki v deželi in ni čuda, da hoče ob njih segati malodušje tudi v naše vrste. V deželi, ki je bila do slednjega znana kot torišče nacionalnega liberalizma in socializma, novemu razvoju ne morejo biti kos niti najmočnejši. Sicer bi se ne moglo dogajati vse to ribarjenje v kalnem: v občinske pisarne prihajajo novi komisarji dvomljive preteklosti, zadnjo sredo je štelo učiteljstvo ponekod po navodilu nekega ozko-srčneža „Kdor za Dollfussa, ta Nemec", mrzlično se išče v deželi novopečenih pristašev Heimwehra za razna nova mesta in fronte, v deželnem zboru končno nameravata graditi novo deželo z lieimwehrom in krščanskimi so-cialci vred še liberalni Schumy in protestan-tovski velenemec dr. Angerer. Tudi za deželo velja le ena sama ugotovitev: politični kramarji nosijo svoje staro blago tudi na novi sejem in ga kričaje ponujajo. Ljudstvo pa bo V Rimu. Minuli teden so se sestali Mussolini, Gom-bos in avstrijski kancler dr. Dollfuss. Sestanek je dovedel do sporazuma: Italija, Avstrija in Madžarska bodo sklenile medsebojno carinsko pogodbo, ki bo predvidevala olajšavo trgovinskega prometa, Avstrija dobi prosto luko v Trstu, Ogrska na Reki. Države se nadalje zavežejo, da bodo tudi politično enotno postopale v smislu Mussolinijevega podonavskega načrta, ki predvsem predvideva samostojnost red hoče to odpraviti in pridelovanje blaga urediti po potrebi. Ko se enkrat to doseže, izgine sebična konkurenca. Drugi sad nove ureditve gospodarstva hoče biti, da si more vsak pridelati svoj kruh z lastnimi močmi, to se pravi, da dobi vsak, kdor dela, za svoje delo toliko, da more obstati in izhajati. Iz vsega povedanega sledi tudi, da bodo politične stranke postale nepotrebne. Vse delo političnih strank se razdeli in prenese na posamezne stanove. Vsi ljudje se bodo, v kolikor še niso, organizirali po stanovih in le v okvirju svojih stanov bodo prišli do besede. Za nas postaja zato od dne do dne važnejša naša „Kmečka zveza". Kakor ta združuje naše kmete, tako naj bi se organizirali tudi drugi naši stanovi, da pridejo v svojih zbornicah do besede in zamorejo zastopati svoje težnje. dobro vedelo razločevati staro, ponošeno šaro od pristnega blaga. Državo gradijo le ideje in ne ljudje. Nove Avstrije ne gradi liberalizem vojnih let in ne socializem minulega desetletja in nikak fašizem rajhovskega ali italijanskega muštra. Kancler imenuje svojo idejo: krščanski socializem; ta naj postane danes država. Nova država bo nemška in ne internacionalna, ker je Nemec kancler in nemški ostali nositelji krščanskega socializma v državi. Vendar nemška tako, da bo priznavala tudi drugim narodom njihov narodni značaj in pravico narodne samobiti. Zakaj bi dvomili o iskrenosti kanclerjevih besed koroškim Slovencem v Beljaku in burgenlandskim Hrvatom na Dunaju! V teh, za državo in njene narode velepomembnih dneh kličemo našim rojakom širom koroške slovenske zemlje: Dvignite glave! Proč s kratkovidno kritiko in morečim malodušjem! Strnite vrste in sezite po najglobljim prepričanjem vaših duš! Preprosto ljudstvo smo in pretežni naš del služi kruh in življenje z žuljevo roko. Preprosto, pošteno življenje je odvračalo od nas zmotne nazore in slepa gledanja. Naš program je krščanski in slovenski: Boga častimo kot Očeta, narodnost svojo ohranjamo kot svoj dragi biser, državi dajemo, kar od nas zahteva. To je naša ravna linija izza stoletij do Slomška in Einspielerja in do danes in naprej. Naj nas ne motijo dogodki ob desni in levi, kot nas ni motilo, da nam je država celo dosedanje desetletje ostajala le pisana mati. Cela leta smo ji ostajali zvesti državljani in to v dobi, ko jo je večina avstrijskega ljudstva motrila prezirajoče in s pogledom, uhajajočim v rajh. Če hoče država danes od nas poleg zvestobe še našo ljubezen, naj jo ima za spoštovanje naših idealov: Boga in naroda! Avstrije in Ogrske. Ostale države se bo povabilo, da sodelujejo pri tem načrtu. — Sestanek je vzbudil v evropskem svetu mnogo pozornosti. V zvezi z njim se je govorilo o pred-stoječem zbližanju med Avstrijo in Nemčijo, ki naj bi ga posredovala Italija. To je tem verjetnejše, ker bi Italija nedvomno rada zabranila zbližanje Nemčije in Jugoslavije, o katerem politična jasnost mnogo razpravlja in ga je razbrati predvsem iz rajhovskih listov. iimmmti Ljubezen za spoštovanje! Kancler med burgenlandskimi Hrvati. Dunajski Hrvati iz Burgenlanda so minuli teden priredili slavje štiristoletnice prihoda iz domovine na jugu. Slavje sta posetila tudi dunajski kardinal dr. Innitzer in kancler dr. Dollfuss, ki je imel na zbrane sledeči nagovor: Hrvaški možje in žene! Tudi zame kanclerja je ta trenutek poln veselja. Hvala vam za iskreni „Ži-vijo“, za obljubo zvestobe Avstriji. Če bi bil šef vlade od vsake narodne manjšine tako sprejet, bi manjšinsko vprašanje bilo rešeno. Avstrijo hočemo izgraditi v nemškem smislu na katoliški podlagi. To ne pomeni zapostavljanja hrvaških interesov. Nemški Avstrijec dobro razume, da ljudje, ki govore drug jezik, svoj jezik in svojo posebnost ravno tako ljubijo kot on svoj jezik. Zato spoštuje nacionalne potrebe in posebnost drugih narodov, ki v malem številu bivajo na nemški zemlji. Nobeno drugo pleme nemškega kulturnega kroga si v razvoju stoletij ni pridobilo lastnosti spoštovanja lastne in samobitnosti drugih narodov v toliki meri kot avstrijsko pleme. Mala Avstrija hoče postati most med narodi. Kot se čuva nemško samobit, se bo ščitilo in čuvalo tudi posebnost hrvaškega naroda. Avstrija hoče dajati vzgled, kako se rešuje sporna vprašanja manjšin. Kancler je zaključil z besedami: Zvestobo za zvestobo. — „Hrvatske novine“, glasilo hrvaške manjšine na Gradiščanskem, imenujejo ta dan znamenit dan v zgodovini gradiščanskih Hrvatov, ki jim ostane za vedno v spominu. Nemške manjšine se branijo Dunaja. Na Dunaju je bilo nedavno ustanovljeno Društvo za nemške manjšine z namenom, da izloči izrabljanje nemških manjšin po Berlinu za propagando narodnega socializma. Ta ustanovitev je vznemirila Zvezo nemških manjšin, ki stoji pod vplivom Berlina in v kateri so učlanjene nemške manjšine na Danskem, Estonskem, Litvi, Poljski, Rumuniji, Rusiji, Jugoslaviji, Italiji in Čehoslovaški. Zveza je novo društvo odklonila z zanikanjem nar. soc. vplivov na manjšine in s povdarjanjem, da obstoja samo en nemški narod, čeprav je razdeljen z raznimi mejami. — Odklonitev ni iznenadila, ker pač gre za dvojno gledanje nemške skupnosti. Jugoslovanska zunanja politika. Evropski listi mnogo razpravljajo o nedavnem zunanje- ! političnem govoru ministra dr. Jevtiča, ki je med drugim izvajal: Jugoslavija ostane zvesta ideji miru in Društva narodov. Zanj delamo v srednji Evropi in na Balkanu, iz istega stremljenja bomo sklenili tudi pogodbo o nenapadanju z Rusijo. Jugoslavija bo nadaljevala politiko, ki ni naperjena proti nikomur. Obno- M PODLISTEK M Pustna za post. Nekje v deželi je majhen trg. Do imena nam ni. V tem trgu je pred leti živel gospodar, ki je s svojo krčmo in z majhno kupčijo pošteno redil sebe in svojce. Nekega poletnega dne se mu primeri, da pride v hišo tujec Nemec v gosposki suknji ter ukaže prinesti jela in pila. Priljudni krčmar nosi na mizo, kar zmoreta klet in kuhinja, in streže gospodu, kakor je sploh imel navado, bodisi gost tak ali tak. Ko si je gospod dušo že dobro privezal, se krčmarica spomni, da ima v kleti še nekaj lepih rakov. .Vidiš, kako sem pozabljiva !u se obrne k možu. „V kleti imam še nekaj rakov v koprivah, pa ne, da bi se bila prej zmislila na nje. Ponudi jih gospodu H .Rak, rak!“ ponavlja gospodar počasi in si otira razorano čelo. „Kako se neki ta žival imenuje po nemško ?“ govori mož bolj sam sebi nego svoji zakonski družici, o kateri je vedel, da mu v tej stvari ne more pomagati. „Ti vsaj moraš vedeti, saj si malo manj nego pol večnosti nosil vojaško suknjo in sem te morala tako dolgo čakati, da sem malone ostarela. Toliko si se menda v dolgih letih naučil nemščine, da boš znal gostu raka ponuditi.“ Mož ni dalje poslušal. Šel je iz kuhinje in je razmišljal svoje misli. Pri vojakih se je pač nemškovalo na vse pretege in ujela se je marsi-kaka beseda, ki je potem dobro služila pri tej ali oni priliki. Ali sedaj se je že mnogo tega izkadilo iz sive glave in kdaj je živ krst pri vojakih slišal kaj o rakih? Nikdar nič! vitve habsburške monarhije ne smatramo za politiko miru in je zato ne bomo podpirali. Glede rimskega sestanka državnikov Madžarske, Avstrije in Italije hočemo počakati. Glede samostojnosti Avstrije stojimo na stališču, da se je ne sme zajamčiti samo po eni sili, marveč le iz pogleda trajnega miru in konsolidacije mednarodnih odnošajev. Kako urejujejo v Nemčiji. Najbistvenejša razlika med stanovsko in fašistično državo je v tem, da se v fašistični državi zastopnike gospodarskih stanov imenuje, dočim jih v čisti stanovski državi ljudstvo voli. Organizacija stanov je v obeh državah slična. Nemški trgovinski minister je nedavno navedel, kako namerava v bodoče organizirati nemško gospodarstvo: razdeljeno bo na 12 različnih panog ali korporacij, od katerih tvori samo industrija, h kateri prištevajo tudi kmetijstvo, sedem korporacij, ostale pet tvorijo rokodelstvo, trgovina, banke in kredit, zavarovanje, promet. Minister bo imenoval voditelja celotne gospodarske organizacije in vodje posameznih korporacij, katerim bo dodan svet strokovnjakov. To reformo smatra minister za pripravo v stanovsko državo. O hitlerjanskih voditeljih. — Adolf Hitler je v Nemčiji nedvomno izredno popularen in to vsled svoje skromnosti in preprostosti. Ne kadi, ne pije, oblači se skromno. Na velika zborovanja ali v nemška mesta prihaja, sedeč v prvem avtomobilu na desni poleg svojega šoferja in navadno je brez klobuka. V zmago svoje ideje je trdno uverjen in tod je skrivnost njegovega uspeha. Ima pa eno veliko, ja, usodno napako: gospodar samega sebe in ljudske množice, ni gospodar svojih najbližjih sotrud-nikov. O Goringu pripovedujejo, da je surov in trd. Najbolj ga grize strast, da bi nastopal kot neomejen vladar, kot turški paša. Mož je naravnost hudoben in njegovih surovih izrazov ne upa ponatisniti niti nemško časopisje. Sposoben za vse je v ljudstvu zasovražen. Dr. Gòbbels je enako radikalen, vendar neprimerno prebrisanejši in previdnejši od Gòringa. Od svojih dijaških let je ohranil strast za denar in je soudeležen pri vrsti podjetij. Voditelj nemške mladine je 26 letni Baldur von Schi-rach. Mlad in neizkušen dela hitlerjanski vladi največje težave. Njegovo geslo je: Jaz nisem ne protestant in ne katoličan, jaz verujem samo v Nemčijo. Še je vrsta hitlerjanskih voditeljev v nemških provincah: revolucija jih je napravila iz prej neznanih ljudi za voditelje. Nek pekovski pomočnik je državni namestnik s sijajno uniformo, nek pismonoša je župan ve- Mož stopi za hišo, si pomakne »klobuk na čelo, položi roke na hrbet in koraka zamišljen gori in doli, kakor je imel navado vselej, kadar je premišljal kaj posebnega. Za nekaj časa si popravi klobuk in nekako zadovoljneje gre zopet v hišo k tujcu, se upre z obema rokama ob mizo ter vrže gostu v obraz besede: „Noh bos binčens?" Tujec ga nato vpraša, kaj bi mu še mogel dati. „Befelens zer šene rake?" „Was ist denn das?" „Rake zajn klajne fiher, hat file, file fusen, rote mondur, šnajdermajster. curukmarširt." Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina je to, ali resnica je, da ga je popadel grozen smeh. Mož se je smejal in smejal, držeč se z obema rokama za trebuh, da so mn solze zalivale oči. Našemu krčmarju izprva ta objestni smeh ni bil nič pogodu. Malo je manjkalo, da ni bradača, ki se mu je tako nespodobno režal v zobe, zgrabil za vrat ter ga vrgel pod hišni kap. Toda o pravem času se je še spomnil svojega stanu in neplačanega računa. Zdajci se začne tudi sam smejati, ne ve se, ali sebi ali svoji nemščini, ali smejavemu gostu ali slanemu računu, ki mu ga bo naredil. In smejala sta se oba tako od srca, da je prišla gospodinja iz kuhinje na prag gledat, kaj imata. Mahoma pa zablisne nekaj na krčmarjevem obrazu in mož si s kazalcem desne roke potrka na čelo v znamenje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro se obrne, skoči v klet in prinese v vsaki roki lepega raka. Nato iznova smeh, ki se mu je sedaj pridružila še žena. Tujec pa si je od samega smeha privoščil še to čudno jed šnajdermajster curukmarširt. likega nemškega mesta, navaden vojaški duhovnik je vrhovni škof vsega nemškega protestantizma. In to odbija nemško ljudstvo, ki je bilo doslej navajeno na dostojanstvo poklicnega uradništva in ga je obdajalo s sijajem državnega predstavnika. A ni glasne pritožbe, samo gleda se in sodi. Pogum, bral In sestra! „Ti sinko majhnega, mehkega naroda ... se izvestno bojiš, da se tvoj narod stisne in izpodrine ob splošnem napredovanju večjih narodov, ki mu ne bodo dopuščali posebnega razvijanja; bojiš se, da se potopi v drugih narodih kakor tvoja Drava v tuji Donavi! Tvoja bojazen ni upravičena ne pred Bogom in ne pred človeško zgodovino. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je podaril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel pravic, podeljenih drugim narodom. Božjo pravico torej imaš do življerlja, kakor krožijo okoli sonca po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni planetoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil še noben versko in nravstveno krepek narod, kakršen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nravnost, ti svoji najvišji blaginji.*1 (Dr. Janez Mencinger.) 1 DOMAČE NOVICE ffl Neme žrtve. Prosto po J. Likoviču. Pravijo mi pšenica, sladka pšenica! Blagrujejo me kot kraljico žit. Toda sedaj čepim v vlažni zemlji, vsa ponižana in pozabljena. Hrepeneče čakam sonca in pomladanskega vetra. S svojo edino bilko sem se že prekljuvala skozi mrzlo grudo, da se odzovem klicu Stvarnika in postanem deležna blagoslova, ki bo rosil z njegovih dobrotnih dlani. Bela, snežena plan- Nikaka podražitev Kathreinerja! Z ozirom na novo deželno postavo bi se moralKathreiner podražiti za 6g pri kilogramu. Kakor pa se nam poroča, se je Kathreiner d. d. priznalno izrekla pripravljeno, da bo ta davek sama plačevala. % kilograma Kathreinerja bo stal tudi zanaprej 80 grošev. To je tem razveselivejše, ker je Kathreiner splošno znan kot dobra in zdrava kavna pijača. 35 »»Pojdite" — »»Pojdimo!" Bogat posestnik je imel veliko zemljišče, ki so mu ga obdelovali njegovi hlapci in najemniki. Ali neprestano se mu je krčilo premoženje. Namesto dobička je imel izgubo in celo zadolžiti se je moral. Prodal je torej polovico svojega posestva, da je plačal dolgove. Ko je osprevidel, da od svojega obdelovanja ne more živeti, je oddal drugo polovico posestva v najem za deset let. Po preteku desetih let pa pride zakupnik k lastniku zemljišča in ga zaprosi, naj mu ga proda. Posestnik ga je čudoma vprašal: „Povej mi, kako si mogel pridobiti toliko denarja, da zamoreš odkupiti lo zemljišče? Imel sem vendar še enkrat toliko posestvo kot ti sedaj, pa nikomur nisem plačeval najemnine, vendar pa nisem mogel napredovati, nasprotno, lezel sem v dolgove! Ti si plačal toliko najemnine, pa vendar hočeš zdaj to zemljišče šo odkupiti. Kako si delal? Za Boga, povej mi!u „Prav preprosto", mu je odvrnil najemnik. „Razlika v tvojem in mojem delu je le v besedah „Pojdite“ in „Pojdimo!“ Ti si veleval svojim hlapcem in delavcem: „Pojdite na delo!", sam pa si ostajal doma, jaz pa sem pravil svojim ljudem; „Pojdimo na delo!" in sem sam z njimi delal ves dan. Zaklad modrosti. (A. M. S1 o in š e k.) Človek ima štiri visoke šole, po katerih se izšola in olika za življenje: Občevanje z ljudmi, lastna izkušnja, knjige in božja beseda. Kdor išče tovarišev pri poštenih ljudeh, obrne v dobro, kar si poizkusi, bere le poštene knjige, dni in noči premišljuje božjo besedo, si nabere zaklad modrosti, ki mu ga nihče ne bo odvzel. java, ki nas je blagodejno varovala kakor topel prt, je začela giniti in kopneti. V toplem popoldnevu je poledenela skorja nekoliko odstopila od zemlje, skozi razmočene razpoke so se začeli krasti prameni zlate svetlobe, ki je oživljajoče proniknila tudi k meni. Spočela sem se bila sredi neizmernega stvarstva kot neznaten drobec, v katerega je vdahnil Bog posebno življenje in dopadenje. Bila sem negovana od sonca, rose in mehkega vetra. Rekli so mi pšenično zrno. Sejalec je hodil od jamelča do nasprotnega konca in nas skrbno razsipal. Pri slehernem zamahu se je nekoliko priklonil, blažen usmev se mu je nabiral okoli ostarelih ustnic, ki so gotovo okusile marsikatero kapljo bridkosti. Ko je končal z delom, je obstal koncem njive; ozrl se je v nebo, kakor da sledi med oblaki trohico blagoslova, ki je odbran tamkaj tudi za njegovo setev. Snel je klobuk, veter se je poigraval s sivimi lasmi in blažil kmetove skrbi. Naslednje jutro so šli železni zobje preko nas ter nas zagrebli v grudo ; nekaj dni sem mirovala in prisluškovala. Grobna tišina! Kamor bi se ganila, povsod bi naletela na tesnobo in temo. Hotela sem se prižeti k razrahljani grudi, toda njene prsi so bile zame tedaj še tako mrzle, skoraj strupene. Postalo mi je težko, vlaga me je začela razjedati, moje drobno, krhko telesce je bilo premalo zavarovano proti težavam. Kako bi mogla kljubovati! Začela sem hirati, spomini so ugašali, neopaženo in tiho, kakor se potajijo rdeče jesenske zarje in zgubi zlata sled med nevšečnimi oblaki, ki ne morejo skriti ostarelih lic, s katerimi so pričakali zimo... Še sem trohnela in propadala, slednjič sem obnemogla in umrla, da obrodim tisočeri sad. Dolgo sem ostala vklenjena v temačni košček stvarstva, da se popolnoma prerodim in doprinesem poslednjo žrtev. Bodrilen klic pa me je vnovič zdramil iz smrtnega sna in me navdal s krepko voljo, da moram preživeti temo in puščobo. Zares! Nisem bila zaman poklicana in obujena. Žalost je minula, potrtost me je zapustila. Prevzela meje skrivnostna moč, drhtenje se je polastilo mojega srca, iz katerega je začela poganjati nežna, zelena klica. Iskra upanja se je raznetila; veseli hihot oračev, ki je nepričakovano jeknil preko njiv in travnikov, me je potrdil v ponižni nadi. S slehernim korakom, ki se je oglasil vrh zemlje, se je prebujalo življenje, južni veter je zrahljal poslednje ledene grebene, zvrtinčil poslednje suho listje in se končno umaknil soncu, da zaceli rane... Tudi moje sestrice so se zdramile; vedno bolj čutim njihove kali, s katerimi nalahno odrivajo grudo in poganjajo svežo rast. Podajamo si roke in se zapredamo v belo staničevje. Vse željno čakamo na zvonove, ki bodo oznanili pomlad in vstajenje tudi nam, nemim žrtvam. Tedaj se bomo odele v svetlo zelenino, pomladni veter se bo igral z nami, sonce in rosa nas bosta prerodila in nam vrnila novo življenje, polno lepših obetov in zlatega glasja. Tedaj postanem s sestricami vred tudi jaz mla-