CL2   179   L?L>                                  ^^^^^^^^B
Pot v cerkev.
(K sliki.)
/jfi5kG|va dogodka iz mojih otroških let sta mi posebno živo ostala v ^lftfin/ spominu. Še kot tnajhen deček sem moral pasti ovce na oddalje-jKSrj nem pašniku. To opravilo ni posebno prijetno; pa v delavnik se Ci==^R5 je že še izhajalo, toda v nedeljo in o praznikih se mi je zdelo čestokrat silno žalostno in bridkostno. Gledal sem oddaleč, kako so ljudje v dolgih vrstah veselo speli proti cerkvi k službi božji, jaz — ubogi pastirček — pa nisem mogel,  nisem smel,  ker mi je bila čreda v varstvo izročena!
Drugi dogodek je bil pa vesel. Ko sem v dobi svojega šoianja v Ljubljani prvikrat hodil v šenklavško cerkev k adventni svečanosti, se kar nisem mogel dovelj načuditi obilni razsvetljavi: lučca pri lučci na velikem lestencu v sredi cerkve in na lestencih ob velikem oltarju in druga obilna svečava — kako je to vzradostilo moje mlado srce! Dokaz je to, ker se mi še zdaj ponavlja v spominu, ko je že minilo več kot pol stoletja. Enako čarobno lepo se mi je zdelo v frančiškanski cerkvi pri večernih šmarnicah.
Zato se mi še zdaj posebno prikupni zdč oni ljudje, ki radi hodijo v cerkev ter se dostojno in modro vedejo v svetišču Oospodovem. In z veseljem zasledujem v zgodovini, kako so se odnekdaj najboljši ljudje od-likovali v tem, da so veselo hiteli v svetišče božje in tu prebili najlepše trenotku v življenju. Bogoljubni Izraelci, n. pr. so bili v pregnanstvu na tujem zato najbolj žalostni, ker niso mogli hoditi v tempelj. Ko so bili pa doma, so z veselim srcem potovali proti Jeruzalemu k običajnim svečanostim, dasi so nekateri imeli več dni hoda. Kakor v imenu vsega naroda je pobožni kralj David pelvpsaimih: .Veselim se tega, ker mi pravijo: v Oospo-dovo hišo pojdemo .. . Služite Gospodu v veselju; prihajajte pred nje-govo obličje z radostjo!" — Saj je Zveličarju samemu bilo tako poto-vanje v veliko radost. Saj je to skoro edina reč, ki nam jo sv. evangelij sporoča in natančneje opisuje v njegovem življenju do tridesetega leta: kako je radostno potoval kot dvanajstletni deček o velikonočnih praznikih v Jeruzalem ter je še tam ostal, ko so že vsi romarji odšli, in se tam tako nebeško modro vedel, da so se mu morali čuditi vsi učitelji v templju. Torej pot v hišo božjo je Zveličar najbolj počastil in proslavil izmed vseh mladostnih potov. Svoje javno delovanje v Jeruzalemu je pa tudi pričel s tem, da je s svetim ogorčenjem razgnal onečaičevalce svetega kraja. S tem je pokazal, da mu je nad vse drago lepo vedenje v svetišču Gospodovem.
Tudi še sedaj je ravno vedcnje v cerkvi ločilno znamenje dobrih in slabih kristjanov. Pri mladini je pa to še posebno odločilno za vse pri-hodnje življenje ter se že naprej z neko gotovostjo lahko sklepa, ali bo dobro ali slabo, srečno ali nesrečno. Veliko zgledov bi vam lahko navedel v dokaz te resnice; a naj zadostuje le eden.
Sveti Anžgar, hamburški nadškof je nekoč prišel v samostan Turholt. Pod oknotn stoječ je neko jutro opazoval tamošnje učence,   ki so po šoli
Pot v cerkev.
CS2    181   L5>
šli v cerkev. Med mladinskim krdelom je bil deček, po imenu Rembert, škofu prav posebno všeč zaradi modrega, tihcga in vzornega vedenja po poti v cerkev. Sveti škof je šel za otroki tudi v hišo božjo. Tu vidi, kako gre Rembert pobožno pred veliki oltar in pozdravi poln spoštovanja naj-svetejši Zakrament; kako se nato zopet mirno vrne na svoj prostor ter pobožno opravlja svoje molitve in ima vedno oči uprte v mašnika pri oltarju. Vsledtega vzame sveti škoi malega dečka k sebi in ga vzgoji za mašnika. Po smrti sv. Anžgarja je bil Rembert radi obilne učenosli in Iepih čednosti izvoljen za nadškofa v Hamburgu.