|22| Planinski vestnik | sePteMBeR 2012 N avsezgodaj sem z motornim kolesom zdrvel proti Lju- bljani namesto v gore, kot bi se spodobilo za sončno, v naravo vabečo soboto po napornem delov- nem tednu. Organizatorjem simpozi- ja družinskih zdravnikov in njihovih sodelavcev sem bil že pred časom obljubil predavanje. S strokovno in še kakšno drugo motivacijo mi ni bilo težko, seveda le začasno, odmisliti gorskih prelesti. Srečanja s kolegi in kolegicami iz družinske medicine, pa tudi s strokovnjaki drugih področij, ki prispevajo k širjenju in poglablja- nju naših medicinskih obzorij, so vedno prijetna in dragocena, tako v strokovnem kot v drugih smislih. Prijetno in koristno je izmenjavati strokovne izkušnje, blagodejno je deliti zadovoljstvo, pa tudi stiske ali nezadovoljstvo, česar žal ne manjka v našem vse bolj zbirokratiziranem in odtujenem delovnem okolju v zdravstvu. V veselje mi je bilo odpredavati zgoščen prikaz svojega doktorata, še posebej, ko sem začutil veliko zanimanja poslušalcev, čeprav je za večino helikopterska nujna medicinska pomoč, še posebej tista v gorah, predvsem eksotika. Ki pa pogosto pride zelo prav, celo rešuje življenja. Navsezadnje je večina Slovencev, vključno z zdravstvenimi delavci, vsaj občasnih planincev, večina družinskih zdravnikov in njihovih sodelavcev pa skrbi za nujno medicinsko pomoč tudi na območjih, ki jih ne dosežejo z reševalnimi vozili. In takrat pridemo gorski reševalci peš ali s helikop - terjem ter po najboljših močeh opravimo svoje. Že celo stoletje, če štejemo še enako motivirana početja naših prednikov. Ogromen je razkorak od prvih, pogosto več dni trajajočih "rešilnih ekspedicij" s pri- mitivno opremo in skoraj nikakršno medicinsko oskrbo do današnjega sožitja vrhunske tehnike v obliki helikopterjev in druge sodobne opreme ter odlično usposobljenih reševalcev, vključno z zdravniki. Najprej vzpon na Storžič Zanimivost naslednjih tem je prema- gala skušnjavo, da bi takoj po svojem predavanju zdrvel nazaj na Gorenj - sko. Sredi dopoldneva pa je le zmagal klic gora, predvsem zaradi dejstva, da me je naslednji dan čakalo nedeljsko 24-urno dežurstvo v zdravstvenem domu. Kot že mnogokrat doslej sem pobegnil iz Močvirja v pravljične kraje. Zajahal sem težkega BMW-ja, ga v domači vasi pod Kriško goro zamenjal za manjšega, razdrapanim gorskim cestam in kolovozom primernejšega "samo" 650-kubič- nega bratca, in v oblaku prahu z nahrbtnikom na ramenih zdrvel do ZDRAVNIK REŠEVALEC V AKCIJI Majska sobota 24 ur, ki zaznamujejo človeka Besedilo: Iztok Tomazin Pogled na domačo vas izpod padala Foto: Iztok Tomazin |23| Doma pod Storžičem. Do vznožja severne stene svoje domače gore sem se ravno dobro ogrel, seveda z obveznim postankom in trenutki tihe umaknjenosti v spomine in koščke praznine, ki so jo pustili nekateri nosilci imen, vklesanih v spominsko ploščo na veliki skali, ki se je v sredo gozda bogvekdaj privalila iz storžiške stene. Znanci, prijatelji, gorniški uči- telji, soplezalci; nešteto preizkušenj, zahtevnih in predvsem lepih skupnih doživetij ostaja, čeprav so odšli. Pravzaprav so ostali tam, od koder se še živeči v doline vračamo tudi zato, da bomo lahko spet odhajali nazaj. V Himalajo, v Alpe, v domače gore … Vzpon v severni steni Storžiča je bil užitek, zabeljen s hitrim globokim dihanjem, popolno koordinacijo telesa in hkratnim intenzivnim doživljanjem okolja. Plezanje ni bilo težko, še posebej ob dejstvu, da sem poznal skoraj vsak stop in oprimek. A zavest, da ne smeš zdrsniti ali celo pasti, kljub domačnosti vedno poskrbi za primeren odnos. Grožnja napovedanih neviht se ni uresni - čila. Gobasto napihnjeni kumulusi v bližnji in daljni okolici so ostali dovolj visoko na nebu, pretežno beli in suhi, pa tudi sončne žarke so pogosto spustili do zemlje. Na vrhu Storžiča sem ostal le nekaj intenziv- nih, samotnih trenutkov, ko se je spet zdelo, da čas ni merilo količine in intenzivnosti doživetja. Ure in ure ždenja na vrhu, razgledovanja in razmišljanja, kadar imaš čas, se lahko zgostijo v intenzivne trenutke, morda minute, kadar nimaš časa, ko le zajameš poln požirek vsega, vsrkaš in sprejmeš, potem pa se moraš, nerad in z željo ostati, obrniti in sestopiti. Za prihodnost tudi ob takem hitenju ostane veliko neprecenljivega. Tudi sestopil sem po severni steni, kot že mnogokrat. Hitreje in zanimiveje je kot hoja po markirani poti, plezanje navzdol zahteva še več zbranosti in še boljšo koordinacijo telesa. Skoraj obvezen je bil postanek na Prestolu, najlepšem, z mehkimi travami in cvetličnim vrtom okraše- nem prostorčku visoko v steni, na izpostavljenem pomolu med prepadi, s čudovitim razgledom na Julijce in osrednje Karavanke na zahodu, na gozdna prostranstva tržiške občine spodaj, na mogočni greben Košute, ki zapira severno obzorje, na še marsikaj. Pogosto tudi nase, kadar je dovolj časa za odklop v miru in tišini. V grapi Kramarjeve smeri je bilo še veliko snega, zato sem si privoščil vratolomno "smučanje" po zlizanih podplatih pohodnih čevljev. Bilo je v nasprotju z vsem, kar učimo obisko- valce gora, tudi cepina nisem imel, ampak v gorah je še pomembneje od upoštevanja varnostnih pravil, da odlično poznaš svoje zmožnosti in omejitve, da znaš preceniti vse okoliščine in da si popolnoma zbran na tukaj in zdaj ter seveda da v popolnosti obvladaš gibanje. Kon- trolirana divja vožnja je bila posledica desetletij smučanja, od mladostnih tekmovanj do kasnejših alpinističnih in ekstremnih smukov, desetletij podobnega početja na sne žiščih in v grapah in zato seveda polna užitka. Tudi na Bivaku sredi stene je bil postanek skoraj obvezen, vsaj za bežen stik s še vedno mogočnim razgledom in z množico spominov na ta, za tržiške alpiniste posvečeni kraj. Koliko mladostnih norčij, divjih neviht, čarobnih večerov v samoti ali v dvoje, koliko bežnih ali vseživljenj - skih zgodb se je napletlo v tej leseni hišici sredi prepadov! V tihem, mogočnem gorskem gozdu pod Storžičem sem se ustavil, umiril, zajahal motor. Med vožnjo navzdol sem se spet naužil prijazne lepote Lomske doline in kar prehitro iz gorskega doma pripeljal v svoj uradni dom. Sredi popoldneva sem se prelevil v kuharja in takoj nato v požeruha, ki je na domači terasi s čudovitim pogledom na Julijce obilno nadomeščal v Storžiču pora- bljene kalorije, skoraj prepričan, da bo preostanek dneva minil v sprošče- nem uživanju. In sprva je res kazalo tako. Joga nidra, v približku prevoda jogijski spanec, katerega ena ura naj bi nadomestila, v marsičem pa prese- gla več ur običajnega spanca, me je približala večeru. Takrat je s svojega izobraževanja prišla žena in mi takoj, kar ji v takih primerih ni težko, spre- menila načrte. Bi šel še enkrat v hrib? Seveda, z njo vsekakor, še posebej ob dejstvu, da bom tokrat s seboj nesel jadralno padalo. In tako sva odrinila v pobočja Kriške gore, jaz oprtan z velikim nahrbtnikom. Prijetna storži- ška utrujenost je nenadoma izginila, hipno prebujena motivacija za turo v dragoceni družbi in nadaljevanje v zraku sta jo odpihnila. Uživanje nad gozdovi Kriške gore Foto: Iztok Tomazin |24| Planinski vestnik | sePteMBeR 2012 Potem uživanje v gorskem padalstvu Po šestnajstih letih premora, ko mi je bil edini stik z jadralnim padalstvom reševanje ponesrečenih padalcev in občasno obujanje spominov na izjemna letalska doživetja, sem letos spet začel leteti. Brez tekmovalnih in drugih ambicij, a z velikim nav - dušenjem po ponovnem uživanju v najlepšem gibanju, po raziskovanju čudno domačega mi medija in moje malenkosti v njem. Seveda predvsem v gorskem okolju. In tako sem pred nekaj meseci postal nekakšen čuden zelo izkušen začetnik, ki je v pol- drugem desetletju marsikaj pozabil in mora obnoviti ali pa se naučiti na novo, hkrati pa se še spominja časov, ko je bil državni prvak in državni rekorder v zmajarstvu in jadralnem padalstvu pa prvi Slovenec z zmajem in padalom v Himalaji ter še marsikaj. Iz globin zavestne, načrtovane, dol- gotrajne pozabe se počasi prebujajo letalski refleksi, izkušnje in znanje, do nekdanje suverenosti v zraku je še dolga, morda predolga pot. Zato je bil polet z vzletišča v Gozdu, ko sem ravno še ujel zadnje zdihljaje z večerom pojemajočega vzgornika, tudi začetniško vznemirljiv. Kratek, šest intenzivnih minut, a sladek. Nič se ne more primerjati s prostim letenjem. Sledi težavno reševanje v Grintovcih Ko sva se vrnila domov, se je sobota dokončno prevesila v večer. Dan je bil lep in intenziven, mozaik marsičesa, kar mi izpolnjuje, osmišlja ali vsaj olepšuje življenje. Potem pa je zazvonil telefon: "Nesreča visoko v Kamniških, hudo poškodovan planinec med Grintovcem in Skuto, Kamničani nimajo svojega zdravnika, tudi nihče drug se ne javi …" Seveda, dežurstva helikopterske ekipe za gorsko reševanje na Brniku se bodo začela šele čez nekaj dni, do takrat v primeru nesreče iščejo prostega zdravnika letalca po pozivnikih in te- lefonih. Če se nihče ne oglasi, sem na udaru med prvimi. V trenutku se je vse spremenilo, konec je bilo komaj dobro začetega sproščenega večera v dvoje, stekel sem v terenca, ki je vedno poln medicinske in reševalne opreme, se zapeljal do travnika na robu vasi in bil zadovoljen, da sem bil pripravljen na akcijo, ovešen in oprtan z vso opremo, še pred prihodom vojaškega helikopterja. Tuhtal sem, kaj bomo s helikopterjem sploh lahko naredili, saj se bo kmalu stemnilo. Ko smo leteli proti Kamniku pobirat reševalce, je bilo razlogov za napetost in skrbi več kot dovolj. Mračilo se je in lahko se bo zgodilo, da zaradi teme sploh ne bomo mogli izpeljati helikopterskega reševa- nja. Alternativa bo celonočno klasično reševanje. Ga bo hudo poškodovani planinec sploh preživel? Tudi lokacija ponesrečenca ni bila čisto jasna. Za zdravnika je teža stanja ponesrečenca seveda med največjimi negotovostmi pri vsakem gorskem reševanju. Zbuja usodna vprašanja: kaj bo potrebno in kaj nujno storiti? Kaj bo sploh možno storiti na kraju samem? Koliko bo potrebno tvegati … in tako naprej. Že v polmraku smo na travniku pred Kamnikom pobrali dva domača reševalca. Vesel sem ugotovil, da je eden od njiju Primož, izkušen zdravnik gorski reševalec, sicer kirurg, ki se je "našel" med tem, ko me je helikopter letel iskat v Križe. Kadar gre za hude poškodbe v zahtevnem terenu, je dovolj ali preveč dela tudi za dva zdravnika. Zdravstveni tehniki in drugi medicinsko visoko usposobljeni reševalci, katerih pomoči smo vajeni iz vsakodnevnega dela v nujni medicin- ski pomoči v urbanih krajih, so med gorskimi reševalci letalci žal zelo redki. Praviloma je zdravnik na intervenciji v gorah edini medicinec. Zato in zaradi drugih zahtevnih okoliščin je oskrba bolnikov in poškodovancev v gorah pogosto mnogo zahtevnejša kot v urbanem dolinskem okolju. V polmraku smo poleteli proti že skoraj črni gmoti Kamniških. Znane silhuete Grintovca, Štruce, Skute in drugih dvatisočakov so pred nami počasi rasle kot ogromen razbrazdan val in se stapljale z brezoblačno gladino ugašajočega neba. Lep, a v obetih bližnje prihodnosti kar malo grozljiv prizor. Kup izzivov je bil pred nami, pri vsakem bi se lahko kaj zalomilo, veriga vseh bo vplivala na uspeh, lahko tudi na preživetje. Ponesrečenca je treba najti, nato priti do njega, ga oskrbeti, dvigniti v lebdeči helikopter, skrbeti zanj med poletom do predaje kolegom v bol- nišnici. Poznavanje terena se nam je tudi tokrat obrestovalo, saj smo kljub mraku po nekaj minutah zoprnega obletavanja grebenov in ostenij našli skupino z domnevnim ponesrečen - cem. Seveda so bili temno oblečeni, da jih je bilo iz zraka še težje zagledati. Močan veter je onemogočal varen dolet helikopterja, saj je ponesrečenec ležal v zaprtem žlebu. Nad njim stena, pod njim stena. Premalo vzgona, premalo prostora za takojšnji umik helikopterja v primeru težav. Nismo se mogli približati mestu nesreče, po več poskusih pa je pilot uspel zalebdeti visoko nad dnom žleba, ki se je iztekal v prepad. Z reševalcem Jernejem sva se pripela na jeklenico. Sledil je zoprno dolg spust, zabeljen z nihanjem in vrtenjem. Kar trajal je in trajal, preden sva se lahko oprijela rušja v strmini, se odpela z jeklenice in se pognala navkreber. Sto višinskih metrov strmine s težko opremo na ramenih naju je dodobra upehalo. V poltemi sva prisopihala do skupine Čehov. Njihova negotovost, strah in upanje so bili skoraj otipljivi. Kratek orientacijski pregled v skromni sve- tlobi čelne svetilke mi ni dal dosti od - govorov. Nobenih vidnih zlomov ali drugih poškodb, komunikacija je bila zaradi njihovega skromnega znanja angleščine težavna. Splošen vtis in občutek pa sta bila slaba, mladenič je bil zelo prizadet. Medtem se je stemni- lo, bili smo v žlebu, več kot dva tisoč metrov visoko. Pilot naju z reševalcem pred dobre četrt ure, ko se je vsaj še kaj videlo, ni uspel spustiti do pone- srečenca, pač pa sto metrov nižje. Kako šele bo v temi pobiral mene in Severna stena Storžiča Foto: Iztok Tomazin |25| ponesrečenca z mesta nesreče, sem se spraševal. Klasično reševanje bi trajalo celo noč in vprašanje je, če bi nesreč - nik to preživel. V zgoščeni obliki sem to po radijski zvezi povedal pilotu z upanjem, da bomo našli skupno rešitev. Jasno je bilo, da štejejo minute in da nimam nobenega časa karkoli delati s ponesrečencem – razen osnovne priprave za dvig v helikopter. Pilot se je odločil, da bo Primoža z vso ne nujno opremo odložil v Kamniški Bistrici, saj lažji helikopter pomeni lažje manevriranje. Potem se bo vrnil in poskusil zalebdeti nad nami. Kot slabo okrašena, bobneča novoletna jelka z nekaj utripajočimi lučkami se je približeval iz doline. Vznemirjenje je naraščalo. Če ga ne bomo uspeli se ga bom oprijel in naju zvlekel na krov. V Kamniški Bistrici smo pobrali še Primoža z vso medicinsko opremo in odleteli proti Ljubljani. Naslednji dan se konča tragično Ob desetih zvečer, seveda že v nepre- dirni temi, me je helikopter odložil na kriškem polju. Ko sem doma uredil medicinsko in reševalno opremo ter nato z meditacijo za silo še sebe, se je iztekla zadnja sobota letošnjega maja. Preostanek noči bo kratek. Jutri zgodaj zjutraj bom začel 24-urno dežurstvo v zdravstvenem domu v Tržiču. V nedeljo, ko večina počiva. Po tako intenzivni soboti in napor - nem delovnem tednu pred njo bi tudi jaz potreboval počitek. V nedeljo, ki staršev postali preveliki, so klicali gorske reševalce, stekla je iskalna akcija. Tržiški gorski reševalci peš, midva z Robijem Kraljem s helikopter- jem. Vsi z bremenom skrbi in usodnim, še neodgovorjenim vprašanjem: kaj je z našim Jankom, zakaj se še ni vrnil, zakaj se ne oglaša na telefon? Prvi ga bom zagledal in po skoku iz lebdečega helikopterja bom prvi pri njem. Ležal bo med kamenjem na dnu strmega snežišča, sredi stene, kjer se bodo še poznale moje včerajšnje sledi smučanja po čevljih. Le lučaj proč od našega Bivaka. Ko bo helikopter še bobnel nad mano, se ga bom klečeč in nizko sklonjen, da me siloviti piš vetra ne bi odpihnil v prepad, dotaknil z upanjem, da se bo zganil. Ko se bo dvigniti v helikopter, se bo ponesre- čencu slabo pisalo. Najbrž kar naj- slabše. Mojstrsko, najbrž tudi tvegano letenje je končno privedlo do tega, da so naju pobrali z mesta nesreče, seveda s pripadajočim nihanjem, vrtenjem in drugo zoprnijo skoraj do konca iztegnjene jeklenice. Ko sva bingljala v zraku, prepadov pod nama zaradi teme nisem več videl, le rohneči stroj z utripajočimi lučkami je postajal vse večji in zelo težko sem čakal, kdaj si jo bom poleg "običajnih" dežurnih obremenitev v zdravstvenem domu in na terenu zapomnil predvsem po tem, da se bom moral pozno popoldne, v veliki stiski, negotovosti in skrbi spet vkrcati v reševalni helikopter. Odleteli bomo v severno steno Storžiča, kjer sem plezal dan pred tem. Tam bodo pogrešali mojega dolgoletnega sople- zalca in prijatelja Janka Megliča. Ob napovedanem času se ni vrnil, in ko sta po nekaj urah stiska in negotovost helikopter umaknil, bom v moreči tišini ugotovil, da je tako kot pred nekaj leti Filip in Janez pred nekaj urami odšel tudi Janko. Tretjič v zadnjih nekaj letih, v isti steni, v isti plezalni smeri, bom kljub vsej zdravniški opremi in znanju nemočen ob truplu tržiškega alpinista. Tudi z Jankom ne bova nikoli več skupaj plezala ali si delila česar koli drugega. V skromno uteho mi bo le novica, da je dan prej hudo poškodova - ni češki planinec preživel. m