junaški  proti  vzhodnemu   brezbožju postali ste za njo.   In vaša dela, zapisana v povestnici zahoda: ,Predstraža vere. ..' bodo v vek živela in bodo sveto jamstvo, da usoda vas  ljudstev-preidnikov  ne  bo  zadela, ker ste s krvjo že spričali Gospoda!«
»Vse dobro,  toda kot sem rekel:   Vero, ki uči pravičnost, bodo pozabili in  vsepovsod  navdušeno  učili, naj človek vsak in ljudstvo naj vsaktero do!ločeno le v Moči vidi mero obstanka . . .  Nauk  ta bodo izrabili tako, da malim narodom se vsili jeklenotrd  dilemma  na  izbero:
,Vklonite nam se, če želite biti, se nam ne vklonite, železna moč vam  naša  brezobzirno  da  čutiti
samozavestne volje žgoč  obroč,
iz kterega ne bo vam moči priti!
Ah, ne življenje, rod naš čaka noč! —«
»Noč, temna noč — a v jutro se prelije in v velik dan veselega življenja, po dolgem času težkega trpljenja svobode svetle solnce vam posije!«
»Toliko, da oblak ga lahko skrije
in bo zaman klic hrepenenja,
ki bo — prevaran — čakal  odrešenja,
iz samrodržne,  tuje tiranije .. .«
»A narod, narod vaš pa le ostane! V zavesti, da stoletja kljuboval je in prebolel vse velike rane,   . ki bile so krvavo dosihmal krivično mu tolikokrat zadane, mogočno rastel bo sred rodnih  tal!«
OSAMLJENA DEVA.
Ko bi ti prišel, vse rože bi dobil, — do zadnje vse.
Povila v kito bi ti jih lepo, z rdečim trakom bi
ti jih ovila.
Pa zdaj — čemu sem se trudila?
Čemu zalivala sem jih skrbno,
da bo se sleherna  mi posušila?
Ti si odšel! — brez mojega poljuba,
brez cvetja sam tja v tuji svet.
Ni bilo mar ti priti po  slovo,
še enkrat seči ljubici v roko.
Ti si odšel — a kdaj se vrneš spet,
da ti natrgam cvetja z vrta mojega?
Vida  Taufer.
POPOTNA PESEM.
Od tope vročine do bolečine sem truden. Da bil bi maj! O večeri, v zarji gaj . ,. Na oknih deklice, nekdo jim igra piščal. Na oknih deklice, nekdo z violino jih tiho vodi v mesečino ...       , O veter, veter, mehki, tožni val!
V vročini govorica je kričanje.
Ah, hreščanje voz,
kako mi trgaš moje tihe sanje'
Da bi bila zima! Spet bi naše sobe bile bele, tihe . . ,
še besede bile bi vse tišje . . .
Stopinje v snegu mehke so, kot da je popotnik bos . . .
Anton   Vodnik.
BEDA.
Rad bi jokal,
j>a so solze kakor kamen, nočejo iz oči, rad bi klel, pa je beseda trda ost, ki v grlu obtiči.
Vendar so vse štiri strani sveta odprte, in vsekrižem k veliki maši pozvanja, kadar se gladnemu o kruhu sanja.
Ivan Albreht.
143