Josip Dobrovsky, slavni učenjak češki. (Spisal Fr. Kovačič.) L J osip Dobrovsky, očak slovanskega jezikoslovja, kakor ga zove sam Kopitar, rodil se je dne 17. ve), srpana leta 1753. v Dermetu blizu Rabe na Ogerskem, kjer je takrat njegov oče prebival kot dragonski desetnik. Njegovi stariši so bili iz Solnice pri Kraljevem Gradcu na Češkem, kjer še tudi dandanes živi rodbina Do-brovskih. Izvirni priimek njegove rodovine je Doubravskv, in tako se je v mladosti naš *š\ učenjak tudi sam pod- , pisaval. Duhovnik pa, . , ki ga je krstil, ni umeval češki in je v krstno ^-SpflP knjigo zapisal „ Do-brovsky; to ime se je , pozneje sprejelo splošno. Ko mu je bilo šele sest tednov, zapustil |jB je njegov oče vojaško službo in se preselil na Češko v Horšuv-Tyn (Bischofteinitz). ' »^ ' • W' ' Tukaj je Dobrovsky preživel svoja otročja leta. Vzredili so ga popolnoma v nemškem Josip Dobfovsky. duhu; češkega jezika se je naučil šele pozneje v Nemškem Brodu. Katehet na domaČi ljudski šoli je kmalu spoznal njegovo izvrstno nadarjenost in je nagovarjal očeta, naj ga da v višje šole. Ker je pa očetu včasih trdo šlo za denar, ni se mogel za to odločiti. Na srečo je imel v Nemškem Brodu dolžnika, od katerega nikakor ni mogel dobiti posojenega denarja; zatorej pošlje svojega sina tje, naj ga dolžnik preskrbuje za oni denar. Ko „DOM in SVET8 1895, št. 3. je Dobrovsky prišel v Nemški Brod, bil je trd Nemec, zatorej so mu njegovi sošolci — skoro sami Čehi — mnogo prizadeli in večkrat, so se celo stepli. V Nemškem Brodu je dovršil nižje gimnazijske razrede, a ker je njegov oče imel tudi v Klatovem dolžnika, ki je bil pozabiPsvojo dolžnost, šel je tje v višje razrede. V celi gimnaziji je bil Dobrovsky vzornega vedenja, a poleg tega je izvrstno napredoval v naukih. V 15. letu je dovršil gimnazijo in potem je šel v modroslovne nauke (filozofijo) v Prago. Čeprav si je tukaj sam moral služiti kruha, vendar ni zaostajal v naukih, marveč je kmalu prekosil vse svoje součence. V 18. letu je prvi med svojimi so-učenci postal učitelj modroslovja. Kmalu pa stopi v praško bo-goslovnico in čez nekaj časa prestopi v družbo Jezusovo v Brnu. Kakor poprej, tako je tudi sedaj lepo napredoval, zlasti se je mnogo pečal z jutrovskimi jeziki in s staro češko zgodovino. Mnogo je na njega vplival Durich (1. 1738.— 1802.) iz pavlinskega reda, glasovit poznavalec vshodnih jezikov in slovanskih staro-žitnostij. Glavno njegovo delo je: „Bibliotheca slavica antiquissimae dialecti communis et eccle-siasticae universae Slavorum gentis" 1793. Učeč se vshodnih jezikov, napisal je Dobro vsky nekoliko člankov o tem predmetu v „Orientalische Bibliothek". (Narisal Jos. Germ.J 66 Fr. Kovačič: Josip Dobrovskv, slavni učenjak češki. Ko je bila 1. 1773. družba Jezusova razpu-ščena, vrnil se je Dobrovsky v Prago in je postal domači učitelj v hiši grofa Fr. Ant. Nostiza. Od-gojo mladih grofov je nadziral Martin Pelzl (1734—1801), pijarist in zaslužen rodoljub. Pisal je o zgodovini in jeziku češkem. Ta je Dobrovskemu, ki je bil nekoliko let mlajši, vzbudil posebno ljubezen do Češkega slovstva in zgodovine. L. 1786. je bil Dobrovsky posvečen v mašnika in leta 1787. je že postal podvodja, a pozneje vodja semenišča v Olo-mucu. Ko so pa odpravili to semenišče, šel je v pokoj ter je kot dobrodošel gost in domaČ prijatelj živel največ na dvorih grofov Nostizov in Černinov, deloma v Pragi, a deloma na deželi. Odtodi je potoval po raznih deželah evropskih in zbiral tvarino za svoja zgodovinska dela. II. Proti koncu 18. stoletja je grenka časa češkemu narodu prikipela do vrha. Zdelo se je, da ni daleč čas, ko bodeta češki jezik in narodnost pala v grob, iz katerega nikdar več ne vstaneta. Češke knjige so bile takrat bele vrane; nove niso izhajale, a starejše so bile večinoma uničene. Višji sloji Češkega naroda so bili po-ptujČeni, a prosto ljudstvo v nevarnem duševnem spanju, v neznanju in nezavednosti. Prišel je odločilni Čas za Češko narodnost, ko je cesar Jožef II. jel izvajati svoje preosnove. Udarec njegov je imel ali popolnoma uničiti živelj češkega naroda, ali pa ga vzdramiti iz smrtnega sna. Zgodilo se je poslednje. Srce narodovo je bilo še zdravo, iskra je tlela pod pepelom ; Jožefove reforme so jo vzbudile, vsplam-tela je, rastla bolj in bolj ter naposled razsvetila duševno temo Češkega naroda. Same Jožefove naredbe so podale sredstva za boj proti splošnemu ponemčevanju. Čudno pa je, da prvi bu-ditelji narodne zavesti pri Cehih niso bili pesniki, politiki in pisatelji v navadnem pomenu besede, marveč učenjaki. Slovence je budil pesnik Vodnik, Hrvate Gaj s svojo „Još Hrvatska . . ." in njegovi tovariši, ki so narod navduševali s svojimi davorijami: Cehi pa imajo prve budi-telje Pelzla, Voigta, Duricha in zlasti Dobrov-skega — slavne zgodovinarje in jezikoslovce. „Vse poznejše delovanje čeških rodoljubov in buditeljev se osniva na znanstvenih delih učenjakov iz dobe Jožefove, med katerimi gre prvo mesto Dobrovskemu." *) Dobrovsky je že kot bogoslovec napisal nekoliko Člankov, večinoma zgodovinskih. V mlajših letih se je sploh največ pečal s češko zgodovino, šele pozneje je prestopil na polje jezikoslovja, kjer si je pridobil častni priimek— „očak slovanske vede". Kot zgodovinar je Dobrovsky utemeljil znanstveno zgodovinsko kritiko v češkem slovstvu. Zgodovinsko kritiko je pričel že Dobner, toda utrdil, izpopolnil in dovršil jo je Dobrovsky. Predmet za svoje zgodovinske razprave je jemal največ iz najstarejše Češke zgodovine. Kot ud „Češke společnosti nauk" je napisal nekoliko razprav, ki segajo v cerkveno zgodovino, n. pr. o razširjanju krščanstva na Češkem, o starem češkem prevodu sv. pisma itd. Znamenita je tudi njegova razprava : Ueber den Ursprung des Namens C^ech, katera je izšla v Pelzlovi „ Kurzgefasste Geschichte der Bohmen" 1. 1782. Za slovstveno zgodovino so važni spisi, katere je priobčil v posameznih zvezkih pod raznimi naslovi odi. 1779.— 1787.: I- Bohmische Litteratur auf das Jahr 1779; II.— III. Bohmische und mdhrische Litteratur; IV. Littera-risches Maga^in von Bohmen und Mdhren 1786—1787. Dobrovsky je pri tem imel velike sitnobe z dvorsko cenzuro, katera mu je naposled tudi zabranila dalj nje izdavanje. V teh zvezkih obdeluje slovstvo svoje dobe bolj knjigo-pisno kakor kritično; včasih posega tudi v starejše čase in se ozira na vse kulturno življenje svojega naroda. Najobširneje razklada zgodovinska in jezikoslovna dela. Najprej govori o knjigah, ki so bil^ pisane latinski, potem o nemških in naposled o Čeških. V slovstveno zgodovino spada tudi spis : Geschichte der bohmischen Sprache, tiskan 1. 1792. v „Neuere Abhandlungen der bohmischen Ge-sellschaft"; a še istega leta ga je predelal in izdal pod naslovom: Geschichte der bohmischen Sprache und Litteratur. Prvotna razprava je segala od najstarejših Časov do njegove dobe, ') Pypin in Spasovič: »Geschichte der slaw. IJtte-raturen" str. 188., II. 2. Fr. Kovačii: .losip Dobrovsky, slavni učenjak češki. 67 a predelana samo do L 1526. V narodopisnem oziru so znamenite njegove razprave o običajih raznih slovanskih plemen. Toliko o Dobrovskem kot zgodovinarju. Največje zasluge pa si je pridobil na polju jezikoslovja. Do našega stoletja je bilo jezikoslovje sploh na slabih nogah, zlasti slovansko; primerjajoče jezikoslovje pa je dete našega veka. Slovanskemu jezikoslovju je postavil Dobrovsky prvi temelj, na katerem so njegovi slavni nasledniki gradili dalje. Marsikaj se je sicer od onega Časa pre-menilo, marsikatero mnenje so poznejši učenjaki zavrgli ali popravili, v celoti pa imajo vendar dela Dobrovskega neminljivo vrednost. Najprej je raziskoval oblikoslovje in skladnjo češkega jezika, marsikatero krivo misel prejšnjih slo viličarjev je podrl ter postavil tako natančna in trdna pravila, da sloni ves poznejši razvoj češkega jezikoslovja na njegovi podlagi. Potem je primerjal med seboj besede in oblike raznih slovanskih narečij, zlasti s staroslovenščino, katere ustrojstvo je njegovo bistro oko pregledalo do dna. Prvikrat je priobčil plod svojega jezikoslovnega raziskovanja v predgovoru latinskega, nemškega in češkega besednjaka 1. 1791. in potem v Češki slovnici 1. 1793- Sest let pozneje, namreč leta 1799-, je izdal učeno delo pod naslovom: Die Bildsamkeit der slau>. Sprachen an der Bildung der Substantive und Adjective in der bohmischen Sprache dargestellt. Tukaj je na podlagi ČešČine ustanovil zakone, po katerih se dalje razvija ves nauk o slovanskem slovotvorju. „Tega dela nikdar dosti ne prebere, kdor hoče ali mora tvoriti nove besede", pravi Josip Jung-mann o tem delu. L. 1809. se je začelo prijateljstvo med Do-brovskim in našim Kopitarjem, kar je mnogo koristilo njima samima in slovanski vedi sploh. Dobrovsky je 1. 18 to. v Časopisu: „Annalen der Litteratur und Kunst" presodil Kopitarjevo slovensko slovnico, izdano 1. 1808. Pisal je o sklad-nji, da je prepovršna, in o nauku o pravopisu, da je preobširen. Trdil je dalje, da se je naš jezik Čudno izpremenil v poslednjih tristo letih od Trubarja sem, česar mu Kopitar vendar ni pritrdil. Živi jeziki se sicer izpreminjajo, ali te premembe se opažajo samo po tisočletjih. Do- brovsky je izpoČetka govoril o slovenščini nekako zaničljivo in je sploh v marsičem krivo sodil o slovenskem jeziku in slovstvu, to pa zato, ker je slovenščino poznaval samo iz nespretnih spisov Trubarjevih in Pohlinovih. Šele, ko se je seznanil s Kopitarjem, dobil je jasnejše pojme o slovenščini. Mnogo je pripomogla Kopitarjeva slovnica, a nekoliko ga je Kopitar sam poučil v svojih dopisih. Zatorej je poštenjak Dobrovsky v pismu na Kopitarja preklical vse, kar je kdaj krivega izrekel ali napisal o slovenščini: „Prosim odpuščanja zaradi krivice, storjene Vašemu narečju; sedaj je bolje cenim iz Vaše slovnice in iz nove prestave svetega pisma (Japljevega)." ') Nasprotno pa je tudi Kopitar ocenil Dobrovskega češko slovnico : „Ausfuhr-liches Gebaude der bohmischen Sprache. Prag 1809." Ta slovnica je služila poznejšim slovničarjem kot vzorec ali nauk, kako se imajo sestavljati slovanske slovnice. Po njej je tudi naš Metelko 1. 1825. sestavil slovensko slovnico: „Lehrge-baude der slow. Sprache . . .", katera je po besedah o. Ladislava Hrovata „podlaga vsem poznejšim slovnicam". L. 1810. je Kopitar ocenil „Slavina", nemški časopis za slovansko književnost, katerega je urejeval Dobrovsky, a ko je ta nehal izhajati, prišla je za njim 1. 1814. „Slovanka". V teh Časopisih so dragoceni zakladi za vsakega slovanskega jezikoslovca. — Kakor Kopitar in mnogi drugi slovanski učenjaki, tako je tudi Dobrovsky pisal večinoma nemški in latinski, le nekaj malega češki, kar je izdal nekaj Časa pred smrtjo. Pisal je samo za učenjake, katerim je bil češki jezik neznan; Češki jezik je bil takrat popolnoma izginil iz omikanih družin, le v bornih kmečkih kočah je še imel zavetišče in tamkaj je Čakal, dokler se mu ne povrne prejšnja čast in veljava. Ravno zaradi tega pa je Češki jezik bil takrat malo olikan za učene razprave. Razven tega ne smemo pozabiti še neke stvari, ki je posebno značilna za takratno stanje češkega jezika in Češke narodnosti. Ko je namreč ') Ich bitte Ihrem Dialekt jedes Unrecht ab und schatze ihn nun hoher aus ihrer Grammatik und der neuen Bibeliibersetzung. (Kopitarjeva spomenica str. 103.) 68 Anton Medved: Sanje. Dobrovsky videl, kako je češki jezik popolnoma izginil iz javnega življenja, kako je njegov obseg vedno ožji, ker so bili celo v ljudske šole že vrinili nemščino, mislil je, da Češki jezik že res izmira, da ga kmalu ne bo več slišati, in zatorej mu hoče s svojimi deli postaviti vsaj nekak spomenik. Dobrovsky je bil bistroumen mož, katerega niso slepile strasti ali predsodki, in je vendar tako neugodno mislil o usodi češkega jezika. V kaki nevarnosti je bil pač tedaj narodni živel j! V predgovoru „Geschichte der bohmischen Sprache" 1. 1792. priznava sicer, da se mnogi uče češkega jezika, kateri mislijo služiti med narodom, ki šteje nad pet milijonov duš v avstrijskem cesarstvu'), priznava tudi, da število izdanih čeških knjig raste in da si mnogi rodoljubi prizadevajo, da otmo češki jezik poginu, vendar je napisal te-le besede: „Jako dvomim, da bi se dal češki jezik povzdigniti do res in *) Leta 1774. je izdal grof Kinsky delo, v katerem dokazuje potrebo znanja češkega jezika. Jezuit Balbin je sestavil obrambni spis za češki jezik. Kmalu je tudi vlada izprevidela potrebo češkega jezika in ga uvedla kot učni predmet v Terezijanumu, na zemljemerski akademiji v Dunajskem Novem mestu in na vseučilišču na Dunaju. Safafik: „Geschichte der slavv. Sprache und Litteratur" str- 357 — 358- Sa iVadar zvečer sem legel Pred leti mlad, vesel, Z zaveso čarno je prepregel Dremotni sen in svet mi vzel. In v snu sem videl grade Na zelenih vrheh In lepe vrte, zlate sade, In slišal radost, petje, smeh. In sredi bitij bajnih Prevzemal me je čar, V dvoranah hodil sem sijajnih, Dvoran, in bitij gospodar. znatno višje stopinje popolnosti, kakor je bil pod vlado Rudolfa, t. j. v zlati dobi, zlasti zato, ker je to odvisno od mnogih slučajnih okoliščin, ki niso v naši oblasti." ') Tudi s svojimi prijatelji je dopisoval nemški, dasiravno je od njih dobival češka pisma. Iz tega ne smemo sklepati, da mu ni bilo mar za narod in da ni imel srca zanj. Nikdar ni niti z besedo, niti z dejanjem tajil svojega naroda, niti oviral njegovega razvoja in napredka v političnem in kulturnem življenju. Prav on je mnogo pripomogel, da se je prebudil Češki narod. Njegove jezikoslovne in zgodovinske razprave o češkem jeziku in slovstvu so navdušile srca čitateljev, užgale jim ljubezen do krasnega materinskega jezika, katerega je tako lepo obdelal; brez njegovih del ne bi nikdar delovanje zaslužnih buditeljev češkega naroda rodilo tako lepega sadu. Pospešil je učenje materinskega jezika, razkril njegovo moč in lepoto, postavil trdna slovniška pravila, kar je v vsakem slovstvu potrebno. (Dalje.) ')„... so zweifle ich doch sehr, dass die bohmische Sprache im ganzen zu einem wirklich und merklich grossern Grade der Vollkommenheit gebracht werden konne, als sie unter Kaiser Rudolfs Regierung d. i. in dem goldenen Zeitalter war, zumal da diess von so vielen zufalligen Umstanden abhangt, die nicht in unsrer Gewalt stehen." je. Auch die Fraume sind ein Tratim (Goethe.) A zdaj bedim po noči In željno čakam dne, In znoj na sraga lice moči In glasno polje mi srce. Za trudom v urah poznih Obstre me polu-sen; Po krajih tavam čudnih, groznih, Dokle% se ne vzbudim plašen. „Vse mine, kakor sanja", Oznanja svet tožeč; Moj duh še tožneje oznanja, Da tudi lepih sanj ni več. Anton Medved.