USTAVNO SODIŠČE KOT SUBJEKT DRUŽBENIH SPREMEMB: PROBLEM TEMELJNIH PRAVIC
Povzetek. V članku je osvetljena vloga ustavnega sodišča v kontekstu normativne zamisli o temeljnih (človekovih) pravicah in v zvezi s tem kaže na nekatere ključne dileme omenjene koncepcije. Tematizirana je (normativno določena) funkcija ustavnega sodišča v demokratičnem političnem sistemu, ki je - vsaj deklarativno - podrejen načelu vladavine prava. Kritizirana je ideja o načelni možnosti zgolj "strokovnega" odločanja o spornih ustavnopravnih vprašanjih. Problem namreč ni v izbiri, ali naj ustavno sodišče (in seveda tudi drugi politični organi) odloča strokovno ali politično, ampak kakšna politična "vizija" je logično in vrednotno vsebovana v (de iure) najvišjem pravu, se pravi v pravu o temeljnih pravicah in svoboščinah. V sklepnem delu je poudarjena teza, da v obstoječih razme-	969
rah ne zadošča vzpostaviti samo mehanizmov za varovanje človekovih pravic, ampak predvsem mehanizme za njihovo omogočanje (zagotavljanje). V tej luči bi kazalo preinterpretirati in prevrednotiti vse osrednje pravne koncepte in institucije.
Ključni pojmi: temeljne pravice in svoboščine, vladavina prava, načelo demokratičnosti, pravno odločanje, pravna interpretacija
Uvodna opazka
Je ustavno sodišče (lahko) dejavnik družbenih sprememb? Vsekakor. Vendar pa so tovrstne spremembe - vsaj v optiki uresničevanja normativne zamisli o človekovih pravicah (in dolžnostih) - razmeroma obrobne, čeravno ne nujno nepomembne (zelo pomembna je bila, na primer, odločitev ustavnega sodišča, ki je preprečila referendum o odvzemu državljanstva neslovenskim Slovencem, se pravi državljanom in državljankam Slovenije, ki ne pripadajo veledružini z imenom "slovenski narod"). Funkcija ustavnega sodišča je namreč predvsem "negativna" (in re-aktivna), na primer razveljavljanje zakonskih predpisov, ki so po njegovi presoji (oziroma po večinski presoji njegovih članov) protiustavni. Ustavno sodišče torej ne more (pravzaprav ne sme) ukrepati "pozitivno" ali "aktivno" (sua
'Pr /.oran KatutuC. Institut za kriminotogifi pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
TEORIJA IN PRAKSA !et 34. 6/1997. str. 969-981
sporne). Ravno zato bi kazalo izhodiščno vprašanje zastaviti širše. Katere družbene spremembe so dopustne (pa tudi mogoče) in zapovedane v okviru veljavnega normativnega - mednarodnega in ustavnega - sistema? Že bežen pogled na ustavno besedilo pokaže, da imajo v njem osrednje mesto "temeljne pravice". Zato bi se morali vprašati, kakšna naj bo ureditev družbe, njena institucionalna mreža, produkcijski aparat in normativna "infrastruktura", da bi v največji možni meri ustrezala normativnim določilom o temeljnih pravicah. To vprašanje je zares bistveno. Odgovor nanj ima "pozitivno" težo, saj zavezuje državne organe (zakonodajalca in vlado) k sprejemanju ukrepov, ki naj zagotovijo vsakomur maksimalne pogoje (v odvisnosti od gospodarskih in kulturnih možnosti) za samodo-ločcno ravnanje (kar je po našem mnenju pomensko in vrednostno "jedro" zamisli o temeljnih človekovih pravicah). Obenem pa daje logično in vrednostno "mrežo", s pomočjo katere bi kazalo pre-interpretirati vse osrednje pravne koncepte in institucije (še posebej lastninsko pravico, ki je slej ko prej najvažnejši pravno-politični pojem).
Danes smo priče zanimivemu paradoksu. Zamisel o temeljnih pravicah - vsaj v poznomodernih družbah - ni (več) utopična, vseeno pa nas želijo prepričati, da zanjo še ni napočil primerni trenutek (treba je še "malo" počakati - predvsem pa vmes pridno delati, vdano čakali na zaposlitev, upati na lastno stanovanje, se samozadovoljevati s poblagovljeno "srečo" kapitalističnih izdelkov, ne podleči preveč radikalnim političnim idejam - in tostranski paradiž "vladavine prava" z vsemi svojimi blagodejnimi pritiklinami najbrž ne bo izostal). In to na različne načine. Na primer z delitvijo človekovih pravic na iztožljive in neiztožljive, prave in neprave, trde in mehke, dejanske ("efektivne") in ("zgolj") priznane (beri: zapisane v različnih normativnih aktih). Osrednji problem je na dlani. Ravno tiste pravice, predvsem socialne, ekonomske in kulturne, ki so najvažnejše za samodoločeno delovanje (in celo-' za uresničevanje formalnih političnih ali državljanskih pravic) ostajajo le "programske".
Nakazani problem seveda ni specifično pravni. Specifična je zgolj njegova - v tem primeru pač pravna (ali natančneje, pravniška) - interpretacija. Možnih družboslovnih interpretacij "istega" problema je pač toliko, kolikor je družboslovih "paradigem" (in njihovih notranjih različic). Družboslovne vede počnejo danes ravno to. Zasuvajo nas s svojimi lastnimi specifičnimi interpretacijami ključnih družbenih problemov (na primer kriminološkimi, sociološkimi, družbenopsiho-loškimi, ekonomskimi, politološkimi in, nenazadnje, pravnimi). Ti pa se zgolj kopičijo: nalagajo se drug na drugega ali drug poleg drugega.» Spisek tovrstnih
' "liberalna teorija na sploino /iredpostavlja to. kar bi bila treba v resnici skrbno raziskan. namreC. ah obstoječa razmerja med moSklml in ženskami. Črnimi In belimi, med delavskimi, srednjimi In zgornjimi razredi ter med različnimi etničnimi skupinami omogočajo dejansko uresničevanje formalno priznanih pravic. Čeprav formalni obstoj določenih pravic ni nepomembnen. ¡m ni vreden toliko, če jilt nI mogoče resnično uživati Svobodo je treba ocenjevali na temeljit stvarnih svoboičin, kijih je mogoče razvrstiti tako v območje države kol civilne družbe Če svoboda nima konkretne vsebine ■ v obliki posameznih svoboičin-potem je komajda mogoče reči. da ima ¡mmembneposledice za vsakdanje življenje" (lleld 1989,24!).
'Prim i>odrobno analizo v Meda 1905,261-26.1.
vprašanj je zares iinpozanten: Kako zagotoviti socialno kohezivnost? Kaj ukreniti s čedalje večjo populacijo, ki je brez najvažnejših družbenih dobrin, ki je izključena iz osrednjih tokov družbenega življenja in ki ne more izvrševati svojih temeljnih pravic? Kakšne in kolikšne neenakosti družba še lahko prenese? Kako se soočiti z grožnjo "dualne" in celo 'balkanizirane" družbe, segmenlirane in getoizirane v čedalje številčnejše (marginalizirane) skupine, ki koeksistirajo v miru ali že kar v nekakšni prikriti državljanski vojni? Kako rešiti v oči bijočo "krizo dela" (Gorz)?' Kako se zoperstaviti zmagoslavni ekonomski (instrumentalno-utiliiarni) racionalnosti (oziroma jo omejiti na minimum), ki arogantno preplavlja vsa osrednja področja družbenega življenja? Na čem utemeljili družbeno vez (ki je danes v precejšnji, vsekakor odločno preveliki meri reducirana na ekonomsko razsežnost in podprta z raznimi iracionalnimi ali kvazi naravnimi konstrukcijami)? Kako preprečili uničevanje naravnega okolja in skrajno zapravljivo upravljanje s človeškimi in naravnimi viri (resottrtes)? Kako naj brez teorije, ki bi nam omogočila misliti družbo kot "realiteto" sitigetieris, legitimiramo uporabo političnih ukrepov za odpravo neenakosti, okrepitev družbene kohezije in "razčaranje dela" (Meda)? In tako naprej.
Ustavno sodišče: moteča izjema od splošnega demokratičnega načela?
Kaj je ustavno sodišče? Odgovorov na to vprašanje je veliko.' Vsaj na prvi pogled se zdi še najmanj vprašljiv tisti, ki ga lahko povzamemo iz prvega člena
'Oznaka -kriza tlela" (Gorz I994.5H-61) se ne nanaša samo na problem brezposelnosti (ali zmanjševanje obsega produktivnega dela) Implicira predvsem to, da delu (v smislu plaCane dejavnosti, ki se opravlja na Javnem prizorišču in ima drutbenn priznano uporabno in menjalno vrednost), ki na zahteva kompleksni ekonomski sistem, ne more ustrezati doživetemu JKunenu avtonomnih aktivnosti (v •sluibi 'samodoločenili - svobotlno /tosiavljenlli ■ ciljevJ. Delitev dela na makrosocialnl - če ne celo na kontinentalni alt globalni - ravni ima za /tosledlco sled tivduklibillle odtujenosti In skrajno ozko funkcionalno specializacijo. Tehnična za/iletenost večine končnih izdelkov in raznolikost tehnologij, ki so v njili ¡¡«vezane. onemogočala izdelovanje hom/ilelnlh končnih produktov v samoorganiziranth delovnih skupinah, ki bi prosto določale svoj način sodelovanja, ritem in mv dela, cilje proizvodnje In odnose s končnimi uporabiiM. Me samrnietermtnacija ne kolektivni nadzor znotraj produkcijskega procesa ne moreta odpraviti dejstva, da so produkcijski cilji dani vnaprej in se nahajajo zunaj moči odločanja ¡Misameznlkov. Neukintjivo lieteronomnega (ali abstraktnega) dela ki danes prevladuje v drutbi, potemtakem nI mogoče ojiisati s ftojml, kakršni so •avtonomna aktivnost' (Selbslbetiligung). 'delo zase' (T.igenarbeit). 'kreativna dejavnost', 'dejavnost, s katero Človeško bilje fiozunanji svoje bivanje in si prilašča predmelnosnovnl stvf (poiesis), 'vitalna aktivnost", 'sredstvo za samo-reallzacljo". pntxis (Oskar NegiJ. *Osvobojeno delo' ali 'proizvajanje neodtujenlli objektov".
' "Juiisdikcija ustavnega sodišča temelji na pnedfKistavkl hierarhično urejenega pravnega sistema, v katerem vetja listata za neposredni izraz volje ljudstva kot nosilca suverenosti. Naloga sodišča je varovati tako v ustavi izrateno voljo ljudstva pred neustavnimi In s leni protipravnimi dejanji (navadnega) zakonodajalca" (Kranjc 1997384) Pisec v tej zvezi meni. da se z vzpostavitvijo ustavnega stališča vsiljuje naslednje temeljno in načelno vprašanje. Kdo ima dejansko zakonodajno oblast: od ljudstva ("nosilca suverenosti') delegirani zakonodajalec aH ustavno stališče (ki lahko v celoti ali delno razveljavi protiustavne zakone).' Vprašanje Ima vrsto nadaljnjih teoretičnih implikacij. Na primer: Je ustavno stališče zunaj treh vej {¡olitlčne oblasti oziroma nad njimi (ali pa je ■ vsekakor [¡omembna ■ sestavina katere od njlh)>
Zakona o ustavnem sodišču: usiavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Že drugi pogled pa pokaže, da je to "pač" samo normativna definicija in kot taka na stežaj "odprta" za zelo različna razumevanja (med katerimi imajo - že zaradi specifične pozicije ustavnega sodišča v hierarhični zgradbi državne oblasti - največjo formalno težo interpretacije in vrednostne ocene članov samega ustavnega sodišča).
Ustavno sodišče je za marsikoga problematična institucija tako na abstraktno-teoretični kakor na konkretno-praktični ravni. Če se omejimo na slovenski prostor, naletimo v tej zvezi pogosto na naslednji stereotipni pomislek: Ali je dopustno, da se organ, ki šteje devet članov (pravnih strokovnjakov, starih najmanj 40 let), postavi nad zakonodajalca, ki ga je izbralo ljudstvo, namreč nosilec suverenosti? Najbrž bi bil kakršen koli odgovor - trdilni ali nikalni - bedast, ker je že samo vprašanje ubesedeno na bedast ali, če uporabimo manj emfatično besedo, ideološki način. In to na več ravneh.
Od kod pravzaprav izhaja ideja, da je ljudstvo "nosilec suverenosti"? V ustavi (na primer v 2. odstavku 3. člena) piše samo to, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo ("oblast" izvršujejo državljani in državljanke neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno). Kaj pomeni "imeti oblast", seveda ni niti najmanj jasno." Še bolj problematičen pa je pojem "suverenost". Zakonodajalec (pa tudi morebitna referendumska večina), denimo, - vsaj de ime -ni suveren. Med drugim ga, v pozitivnem in negativnem pogledu, omejujeta mednarodno pravo (zlasti pravo človekovih pravic) in ustava. To pomeni, da ne more (natančneje: ne sme) sprejeti česarkoli oziroma, da mora - ne glede na svoje demokratično poreklo - v svojem delu zasledovati bolj ali manj natančno določeno "politiko", ki je implicirana v zanj zavezujočih normativnih aktih. Tega pogosto ne more početi predvsem zato, ker ni suveren de faclo. To je danes najbrž jasno vsakomur.7 Prava središča družbene moči se nahajajo v gospodarski - nadnacionalni in nacionalni - sferi. Politika (v širšem in ožjem smislu) je podrejena ekonomiji, "država" pa je podrejena funkcionalnim imperativom kapitalističnega gospodarstva (ali ekonomske racionalnosti). Oiapazon možnih političnih odločitev je zato skrajno omejen, kar je - najbrž - eden izmed ključnih razlogov, zaradi katerih so si politični programi (zlasti v ekonomskih poglavjih), še bolj pa politične prakse najvažnejših (oblastnih) strank tako zelo podobni, celo do te mere, da odločanje
"Če razumemo, denimo, 'oblast" v pomenu 'politične v/tliviiosll', bi se najbrž morali strinjali, tla imajo največ ■ takšne - oblasti stranke oziroma strankarski vrhovi (ali eliiej. Seveda ¡m strankarski mogotci nimajo -suverene' oblasti, saj so pogosto zgolj 'delegati' (ali pooblaščenci) drugih ■praviloma neformalnih - sredtšC družbene (ekonomske, /mlitične ali ideološke) moči. in sicer tujih alt domačih. Zanimivo pri vsem tem je. da ustava strank ■ za razliko od ustavnega sodišča - sploh ne omenja (kljub temu ¡hi se nihče resno ne sprašuje, alt je zdajšnja dominacija strankarskih vlit združljiva z ustavno koncepcijo demokratične državne urejenosti, /mleg lega /m nihče ne razmišlja, kako omejiti obstoječo oblast strankarskih veljakov) Se bolj šokantno je. daje notranja demokratična urejenost strankarskega življenja bolj ali manj farsična fasada. Skoraj nerazložljivo ¡m je. zakaj se politično delovanje strank, kt jim gre že /m definiciji predvsem za ozke interese {¡osamičnlh družbenih skupin, financira (tudi) iz proračunskih sredstev.
'!'rim. /Kidrobno analizo v Keane 1990.159-164.
na volitvah še najbolj spominja na izbiranje med pepsi-kolo in koka-kolo (volilna abstinenca in naraščajoče nezaupanje v osrednje politične subjekte potemtakem ne bi smela presenečati). Vlada (v najširšem pomenu, ki zajame vse oblastne aparate, ki delujejo v imenu "države" - mnogo redkeje pa "kot država", se pravi v interesu vseh državljanov in državljank) je v razmerah globaliziranega pretoka vsakovrstnih informacij zelo omejena tudi pri vodenju samostojne kulturne politike.
Čeprav je v današnjem času zakonodajalec izbran na "demokratičnih" volitvah (te so pravzaprav bistvo državljanove politične vloge - vse ostalo je, bolj ali manj, v rokah poklicnih politikov in vsakovrstnih strokovnjakov," namreč upravljalskih elit, ki na različnih ravneh družbene hierarhije monopolizirajo "sredstva za proizvodnjo sredstev za integracijo"), to ne pomeni, da 011 v svojem delu prevaja večinsko voljo v "splošno" (politično) voljo Zakona. Vsaj pri ključnih političnih vprašanjih ne. Nekaj poučnih zgledov: V knjigi Temeljne pravice navaja Albin Igličar (1997,120-121) nekaj pomenljivih podatkov, ki kažejo na pomembna razhajanja med delovanjem osrednjih državnih organov in "voljo ljudstva" (v nedvomno krhkem in spornem pomenu "javnega mnenja"). Recimo; V Avstriji, Italiji, na Madžarskem, v Veliki Britaniji in Sloveniji se velika večina vprašanih oseb strinja s trditvijo, da bi morala vlada zmanjšati razlike v dohodkih med bogatimi in revnimi.11 Kljub temu se tovrstne razlike ne zmanjšujejo, ampak se celo povečujejo.1" Zanimiva so stališča vprašanih (v nekdanjih "socialističnih" državah) do denacionalizacije in privatizacije: "V vseh navedenih državah je več kot polovica popu-
"\1oga strokovnjaka /¡ostane problematična, če vključuje (ekskluzivisiično) formuliranje družbenih ciljev, ne ¡m zgolj (različnih) [Mi, bi nuj hi vodile do njih.
' V le/ zvezi je vredno omeniti Se /Midalke (Igličar l'J')7,126). hI kažejo na dobrine, zaradi katerih bi bila večina slovenskih ivs/iondentov pri/iravljena tvegali in kaj žrtvovali: začila okolja (66 odstotkov), svetovni mir (76 odstotkov), boj proti revščini (60 odstotkov), svoboda posameznika (51 odstotkov), človekove pravice (7.1 odstotkov)
" Tezo o nnjnosii (ali celo "zaželcnosii") socialnih neenakosti zagovarjajo predvsem družbene elite (največkrat preko svojih s/iecialistov za puhlic ivlallous in Ideolaiko indokliinacljo. ki so sicer /logoslo prve žrtve lastne /iro/mgande in pranja možganov v 'otlprtf družbi, predani pravici do svobotlnega izražanja) Opirajo se na domnevo, da socialne (predvsem ekonomske) razlike s/KulbuJajo 'individualno iniciativo', kar naj bi blagodejno v/tliualo na ekonomsko učinkovitost In - /¡osledično ■ na ekonomski 'napredek" in 'uspeSnosl', Implikacija takih razmišljanj je, da so fiolillčiil na/mri za zmanjševanje socialnih neenakosti ne le dragi (za čedalje revnejSo "državo blaginje"), amfiak jalovi (neproduktivni) in celo konlra/imtluklivnl Zalo bi bilo dozdevno najbolje sprostili ekonomske sile In skrčili državne /kisege na neizogibni (Iredukllbllnl) minimum. Pri leni se /¡ozablja vsaj na dvoje: (!) V obdobju povojnega gos/to-darskega razcveta (od l')54 do 0)74) so se dohodkovne neenakosti v razvitih zahodnih državah zmanjševale, povečevale /¡a so se v obdobju gos/mdarskegtt nazadovanja ali upočasnjene rasli (llagan 1994,62-63). (2) Značilno liberalna teza, da je 'država' (z vsemi svojimi političnimi ukrepi) l>odisi Škodljivi nebotligatreba bodisi nujno zlo. ki bi ga morah omejili na minimum, prezre vlogo, ki jo je politična ublasi odigrala (in jo Se vedno igra) v razvoju Industrijske družbe. In lo na zelo raznovrstnih -vsekakor /¡ti vitalnih -/totiročjih (Tojfler I9H0 H6j. na primer na ravni irans/ioria, komunikacijskih sistemov, pravne regulative, varovanja narodnega gos/iodarsivti, energetskih sistemov, tehnologije (zlasti z naložbami v vojsko), socialnih ubre/mv In Šolanja. To pomeni. tla se slroSki (kapitalistične) produkcije v pretežni meri /Hulružbljajo (in/ali /nelagajo na prihodnje rodove), medlem ko se dobički Cpozitivni' proizvodi) privatizirajo. V tem je torej bistvo 'prostega /lotijelniStva': -komunizem" na strani socializacije stroškov in "ka/iitalizem' na struni privatizacije pmfltov. ie/ta kombinacija.
lacije mnenja, naj bi lastnino podjetij razdelili delavcem oziroma naj bi ostala državna (družbena) lasi. Za vrnitev podjetij prejšnjim lastnikom se je, razen v Češkoslovaški in Estoniji, odločila manj kot četrtina respondentov" (Igličar 1997,121-122).
Ob tem bi se kajpak morali zavedati, da imajo različne interesne skupine v predstavniškem političnem sistemu (ali, bolje, v kvazi predstavniškem sistemu, ki sta ga - čeravno v različnih ideoloških embalažah - sprejela tako kapitalizem kakor "socializem") največji vpliv na fabriciranje vsakovrstnih predpisov. Vsekakor mnogo večjega od vpliva atomiziranih volilcev in volilk, katerih politična funkcija je skrčena na sporadično (in nemalokrat celo farsično) izbiro najmanj antipatične-ga "lika" med kandidati, ki so jih zanje izbrale strankarske elite. Vpliv interesnih skupin - ki so večinoma zastopnice različnih specializiranih elit v gospodarstvu, državnem aparatu, cerkvenih institucijah, športu, kulturi, znanosti itd. - za razliko od vpliva volilnega telesa ni periodičen (in zelo abstrakten), ampak praktično nepretrgan (in konkreten). Aktualizira se skozi raznolike intersubjektivne mreže uradnih (formaliziranih) in - še pogosteje - neuradnih stikov (prim. Toffler 1980,9698).
Vidimo lorej, da ustavno sodišče - v sociološkem oziru - nikakor ni nekakšen tujek, corpits aliemtm, v sicer demokratično urejenem družbenem sistemu. Nasprotno." Ustavno sodišče je po eni strani nujna institucija v državni (politični) strukturi, ki je, vsaj deklarativno, podrejena prvenstveno "vladavini prava", ne pa demokratični volji večine. Vloga ustavnega sodišča je na tej ravni bržkone dovolj očitna: varovanje temeljnih pravic posameznika (in manjšin) v morebitnih kon-fliktnih razmerjih do volje (demokratične) večine, ki je lahko včasih zelo problematična." Obenem pa je treba vedeti, da je demokratični ideal v družbah "realne demokracije" v praksi zelo omejen. Dopuščen je predvsem na ozkem političnem področju (in še to v precej okrnjeni obliki), ključnih družbenih prizorišč pa se ne dotika. To velja še zlasti za ekonomski podsistem. Če se ozremo na kapitalistična delovna razmerja vidimo, da so bistveno totalitarna, utemeljena na hierarhičnih oblastnih strukturah in razvejenih mehanizmih formalnega in neformalnega nad-
" Najvatnejie odločitve za Uvtjenje drntbe in njenih Članov niso sprejete po demokratični jtott Narekujejo jih kapitalska logika, iracionalni (vsaj na daljii rokj institucionalni pritiski in formalna alt neformalna - vsekakor /« nedemokratična ■ srediiča (mednarodne in nacionalne) ekonomskofinančne moči /.lasti za slednje je demokratični Ideal prej zoprna ovira kakor zaielena metoda političnega odločanja.
'■Igličar (1997,124- ¡25) navaja v tej zvezi malone osupljiv podatek, da je v Sloveniji kar 84 odstokov respondentov prepričanih, daje rtl> sodni napaki bolje obsoditi nedolžno osebo kakor Izpustiti krivo osebo Slovenija v tem ¡¡ogledu ni izjema. V Nemčiji je enakega mnenja H5 odstotkov vpralanih, v Veliki Britaniji 77 odstotkov, v ZIM pa 75 odstotkov
zorovanja (prim. Lacalu in Mouffe 1987,70-71)." Zato ima Chomsky" bržkone prav, ko pravi, da je ključna napetost poznomodernih družb v bolečem protislovju med politično demokracijo in ekonomskim fašizmom (ta problem je mogoče, po njegovem mnenju, rešiti zgolj na dva načina: s politično diktaturo ali z razširitvijo demokracije v delovnih okoljih). Osrednji problem sodobnih družb (ki ima kajpak vrsto političnih in pravnih implikacij) je potemtakem v tem, da je pravno-politična (in posledično še družbena) struktura podrejena sistemskim pritiskom logike kapitala, se pravi zahtevam (In interesom) manjšine, ki pa vseeno zelo učinkovito sankcionira morebitne primere politične "neposlušnosti" (na primer z neznosno socialno in ekonomsko krizo"). Njihov politični "kategorični imperativ" je zadovoljiti potrebe bogatih (predvsem investitorjev), medtem ko so potrebe večine šele drugotnega pomena: oblast nad investicijskimi odločitvami zagotavlja oblast nad političnimi (in torej tudi pravnimi) odločitvami (prim. Rai 1995,112-113).
Ustavno sodišče: strokovne ali politične odločitve
V zvezi z ustavnim sodiščem je pogosto zaslediti očitek, da so njegove odločitve v "bistvu" politične (ali ideološke), ne pa strokovne (eden izmed dokazov za to domnevo naj bi bila precejšnja "predvidljivost" odločitev njegovih članov). Očitek ima jasno vrednostno konotacijo. Implicira namreč, da je "strokovno" odločanje dobro (kar lahko pomeni "pravno", predvsem v pomenu "pravnosti" kot atributa pojava sni generis, ki - vsaj v okviru svoje "relativne avtonomnosti" - nadzoruje lastno produkcijo in reprodukcijo, na primer na ravni normativnih materialov, usmerjevalnih in urejevalnih načel, doktrinarnih shem ali specifičnega konceptualnega in predstavnega aparata), "politično" odločanje pa je nekaj slabega (strankarsko kontaminiranega ali, še huje, politikanstkega). Očitek je ubeseden v teoretično precej naivni obliki, saj izhaja iz podmene, da je mogoče pravno (ali "zgolj" strokovno) vrednotenje - v tem primeru o spornih ustavnopravnih zadevah - ne oziraje se na zamisli o ("dobri") družbi, njeni politični organizaciji, produkcijskem aparatu, pravični delitvi družbenega dohodka in človeku.
uSeje. mimogrede. že kdo vprašal s kalem beseda bi poimenovali politični sistem (v ožjem smislu). ki bi bil urejen/ki naCdth. bi danes vladajo ■ kot nekaj najbolj normalnega ali naravnega ■ v ekonomski sferi? Ho!> Hlačk (I9H7. ¡38) odgovarja takole: 'Ponižujoči stotem gospodovanja. ki sem /¡a opisal, vlatla desetletja nad fiolovico budnih ur veČine tensk in velike večine moških skoz večina njihovega življenja. V nekaterih primerih sicer ni preveč zavajajoče, če nai sistem poimenujemo demokracija ali kapitalizem ■ ali še bolje - induslrializem. njegovi pravi imeni ¡tasta tovarniški fašizem in pisarniška oligarhija. Kdor pravi, da so ti ljudje 'svobodni '.Je lažnivec ali neumnež'.
"Povzemamo /m Rai 1995.99.
" 'Dejstvu da če ne tipoitevamo omejitev, kijih f¡vstavlja kapital, res sledi' kriza, nikakor ne dokazuje'. da je nujnost teli omejitev objektivna nujnost ekonomskega življenja ('ne smeš porabili več. kot proizvede!'. iln.J; prej je treba to dojeti kot dokaz privilegiranega jloložaja kapitala v eltoiiomskojmli-ličnem boju. tako kot tedaj, ko ii močnejši grozi, da boš. če boš storil X. kaznovan z Y. in ko ¡totem storiš X. res sledi Yw (Žižek 1997,103).
To velja Se zlasti za temeljne pravice, ki zasedajo eno izmed osrednjih mest v ustavnem besedilu." Te pravice so namreč v ustavi "opredeljene" zelo ohlapno, dvoumno, pomensko porozno'" in celo protislovno. So torej "tvarina", ki naravnost zahteva interpretacijo oziroma podrobnejšo - pomensko in logično - določitev. Predmet interpretacije ni le vsebina posamičnih ustavnih določb (oziroma besed, ki se v njih pojavljajo), ampak žc - ali morda predvsem - njihova (preskriptivna ali deskriptivna) forma. Vzemimo na primer 2. člen ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Predmet interpretacije, nista zgolj atributa "pravna" in "socialna", ki ju je pač mogoče razumeti (in se ju dejansko razumeva) nadvse različno, ampak tudi forma specifične semantične konstelacije, ki je (ali naj bi bila) izražena v omenjenem stavku. Ali gre za jezikovni izraz trditve (ki je torej lahko resnična ali neresnična - v odvisnosti od konotacije pojma "pravna in socialna država"), norme (recimo: "Slovenija mora biti - oziroma naj bo - pravna in socialna drž ava), priporočila ("dobro bi bilo, če bi bila Slovenija pravna in socialna država"), programskega vodila ("vlada v najširšem pomenu si mora prizadevati za to, da bo Slovenija postala pravna in socialna država") ali kaj povsem drugega?
Podobnih zgledov je seveda ogromno. Naj se na tem mestu omejimo samo na nekatere. Recimo: 33. člen ustave zagotavlja pravico do zasebne lastnine (in dedovanja""). Kaj to implicira?Je človek lastnik samega sebe? Kolikšen del njegovega časa (in energije) pripada njemu, koliki en del časa pa pripada družbi, predvsem časa, ki ga je dolžan nameniti heteronomnemu (produktivnemu ali družbeno koristnemu) delu? Je človek lastnik svojega telesa? Ima potemtakem pravico, da sam odloči, katere snovi - recimo marihuano, hašiš, opij, heroin, koko ali kokain - bo vnesel v svoj organizem? Je lastnik svoje seksualnosti? Če je, zakaj mu je, denimo, prepovedano, da bi jo prodajal, kakor lahko sicer razmeroma neovirano prodaja svojo lepoto, telesni videz, modrost, moč, znanje, religioznost,
" V preambuli k ustavnem besedilu so "temeljne človekove pravice in svoboščin«' opredeljene kol eno izmed bistvenih normativnih izhodišč veljavne slovenske ustave.
"Na ta as/iekt ustavnega določanja temeljnih pravic opozarja tudi Marijan ftivčnlk: "/z ustavnih določil n temeljnih pravicah ni mogoče v celoti izluščiti pravnih norm o temeljnih pravicah in njihovih sestavnih delih. Ustava vsebuje le nekatere sestavine temeljnih pravic (bol pravnih norm j: osredotočil se zlasti na primarne dispozicije. ki sporočajo primarni način vedenja In ravnanja , druge sestavine /xi /mvečlnl prepušča zakonu ali pa Jili molče predpostavlja. A tudi primarnih dispozicij ne ureja izčrpno: prej jih nakazuje, kol da bi jih pomensko Izčrpno opredeljevala. Ključno vprašanje je. ali so te načelne opredelitve tolika /mmensko določene, da vsaj kot pravna načela' usmerjajo zakonodajalca In so hkrati razlagalno merilo, ki ga je mogoče uporabili v pravni (tudi v sodni in ustavnosodni) praks! (1997.H9). Ih našem mnenju bi morali na lo vprašanje odgovoriti nihalno. Hesede, s katerimi so izražene temeljne pravice. se namreč nanašajo na predslaiv In (redkeje) pojme, ki so izrazilo sporni In nekousenzualnl. To (med drugim) pomeni, da je boj za človekove pravice v prvi vrsti boj za razumevanje njihovih logično-iKimenskih sestavin
"Pravica do dedovanja nikakor ni logično vsebovana v pravici do zasebne lastnine nad gmotnimi dobrinami (zlasti nad omembe vrednim materialnim bogastvom). Ta povezava je družbeno in zgodovinsko kontingent na t' meri. v kateri pravica do dedovanja velikih količin bogastva onemogoča določenim skupinam ljudi efektivno izvrševanje njihove temeljne pravice do svobode In blaginje, je takšna pravica neupravičena, škodljiva in anahrouisiična To velja še zlasli za primere, v katerih pravica do dedovanja prispeva k izrednim zgostitvam bogastva v rokah manjšine prebivalstva ¡'rim. ¡h,drobno analizo v 1'hillips l<Jxr,.42C*427.
iznajdljivost in druge podobne veščine? Je lastnik svojega življenja? Če je, ali ima pravico prekinili ga na način in v okoliščinah, ki jih sam izbere? .M. člen zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva (in varnosti). Kaj to pomeni? Kako je z "dostojanstvom" in "varnostjo" osebe, ki je brezposelna," odvisna od miloščine "države blaginje" ali pa je primorana pretežni del svoje "svobode"-"" namenjati za heteronomno delo v poniževalnih" delovnih razmerah? Kako je z dostojanstvom osebe, ki je brez stanovanja, brez dohodka, ki bi omogočal spodobno življenje na dani ravni razvoja produkcijskih sil? Kako naj bi v tem sobesediiu razumeli določila, ki so zapisana v 66. členu, 72. členu in 78. členu? Gre namreč za naslednje določbe: (a) država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo;" (b) država skrbi za zdravo življenjsko okolje; (c) država ustvarja možnosti, da si lahko državljani pridobijo primerno stanovanje." Kako naj si v današnjih razmerah mlad človek - ki nima dovolj premožnih in hkrati še darežljivih staršev .- pridobi "primerno stanovanje"? Z delom? Zveni precej cinično (za brezposelnega celo groteskno). Po drugi strani pa država vehementno gradi avtoceste, parkirišča in druge luksuzne nestanovanjske objekte. In to kljub temu, da med temeljnimi pravicami ne najdemo prav nobenega normativnega določila, da je hitra cesta (ali obsežno parkirišče) človekova pravica. So "temeljne pravice" avtomobilistov (lastnikov zasebnih prometnih sredstev) de facto (in mimo oziroma v nasprotju z ustavo) nadrejene človekovim pravicam? Vse kaže, da - na žalost - so.
Zanimivo določilo vsebuje 67. člen usiave, ki v prvem odstavku predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Kako naj bi zagotovili navedene cilje, seveda ni jasno. Jasno je samo to, da se doslej kaj takega ni posrečilo ne kapitaliz-
" Hrezttoselnost je Se toliko hujSa v družbi, kjer je heteronomno tlelo osrednja norma in urejevalno načelo. Delo. bi s svojimi priliklinanil zaseda glavnino budnega življenja zaposlene osetw. nI le socialno razmerje (medij socializacije In družbene kontrole). am/iak iudi sredstvo za distribuiranje bogastva, dohodka, statusov, socialnih /mziclj in varnosti.
" 'NI ivs. da smo v tej družbi svobodni. Svobodni smo le zalo. da vsako jutro vstanemo In gremo na delo.... Ali je to svoboda? lino je, ki omejuje naSo svobodo: delo: in k delu smo v resnici prisiljeni. Stavek, tla delo plemeniti, je iznajdtm kapitalistov' (Oomitato opemio di Porto Margliera l'J85.393).
" 'liberalci in konservativci ter llbertarci. ki se pritožujejo nad totalitarizmom, se sprenevedajo in so hinavci. V vsaki zmerno deslatinizirani diktaturi je več sir,bode kot ¡hi na običajnem ameriškem delovnem mestu. V pisarni ah tovarni najdete isti Up discipline in hierarhije ktikor v zaporu ali samostanu. Kakor so fmkazall Poucaiill in Se nekateri drugi, so za{Kirl In tovarne nastati v istem časti, njihovi upravljate! pa so si tehnike nadzora sposojali drug od drugega. I)elaivc Je honorarni suženj Gospodar mu ukaže, kdaj se mora pojaviti, kdaj (uliti in kaj naj v vmesnem času počne. Ukaže vam. koliko dela morate opravili In kako hllm. Kontrolo lahko svobodno prižene do ponižujočih skrajnosti: če se mu zdi />olrebno, lahko določa obleko, ki Jo morate nosili. In kako pogosto lahko odidete na stranISče. Kazen v izjemnih primerih vas lahko odpusti iz katerkoh razloga ali kar brez razloga" (Hlačk I9H7. 1.18).
"To ustavno določbo je treba razumeti v poveztui s 6. členom Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki določa, da države stranke lega Pakta priznavajo pravico do dela. ki obsega pravico do možnosti zaslužka s svobodno izbranim ali sprejetim delom (in Jo z usteznimi ukrepi varujejo). Prim Se 7 člen omenjenega /Kikta.
" To ustavno določbo je treba razumeti v /mtvzavl zli členom Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki vsakomur priznava pravico do življenjskega standarda, ki zadostuje zanj In za njegovo družino. vStevSi ustrezno hrano, obleko in stanovanje in pravico do stalnega izboljševanja življenjskih razmer.
inu ne "socializmu"." Menedžerji (in njihovi biriči) niso odgovorni družbi, ampak lastnikom: delujejo v korist privilegirane manjšine, ne pa za družbene interese (oznaka "družbeni interesi" učinkuje danes malone kot contradicho in adiecto, saj si nekako ne znamo - ali nemara celo nočemo - predstavljati družbe kot "entitete" snigeneris, se pravi kot "nečesa" s specifičnimi - namreč lastnimi - vrednotami, cilji in zahtevami, ki sicer ne bi suspendirale posameznikovih temeljnih pravic in svoboščin, bi pa gotovo implicirale omejitev določenih njegovih želja). Na drugi strani pa je očitno, da bi ekološko prestrukturiranje (in racionalizacija) gospodarstva pomenilo precejšnje omejitve ekonomske racionalnosti (ki izhaja iz "imperativa", da je treba prodajati za najvišji možni profit največjo možno količino dobrin, proizvedenih z maksimalno učinkovitostjo, kar zahteva maksimalizacijo porabe in inflacijo potrošniških želja). Ekološka racionalnost - ki temelji na idealu družbe, v kateri bi ljudje živeli bolje (z manj dela in trošenja) in kjer bi bile naložbe usmerjene v omejevanje, ne pa v rast ekonomije - namreč implicira zadovoljevanje materialnih potreb na najboljši možni način z najmanjšo možno količino dobrin visoke uporabne in trajne vrednosti (proizvedenih z minimumom dela, kapitala in naravnih virov)."
Z naštevanjem tovrstnih zgledov, ki vsi po vrsti kažejo na pomensko ne-določenost in logično protislovnost jezikovnih oblik, v katerih so izražene ustavne temeljne pravice, bi lahko nadaljevali v nedogled. Poanta je vseeno dovolj nazorna. Ustavnih določb o temeljnih pravicah ni mogoče interpretirati "zgolj strokovno". Sleherna interpretacija nujno predpostavlja - implicitne ali eksplicitne - konkretne zamisli o vsebini človekovega dostojanstva, svobode, dobrin, ki so neogibne za možnost samostojnega (samodoločenega) ravnanja, o vlogi prava in države, predvsem pa zamisli o družbi, znotraj katere bi bilo mogoče vsakomur dejansko in ne le deklarativno (ali ideološko-tolažilno) priznati in de Jacto zagotoviti njegove temeljne pravice in - na kar se prepogosto pozablja - odrediti njegove dolžnosti (v razmerju do družbe) kot nekakšno "ceno", ki jo mora plačati v zameno za efektivnost svojih temeljnih pravic (oziroma, z eno besedo, svobode). Ključno vprašanje v zvezi z odločanjem o spornih ustavnopravnih zadevah potemtakem ni v tem, ali naj bo zgolj strokovno ali predvsem politično. Problem je v tem. kakšna politična vizija naj bo v "ozadju" sodniškega argumentiranja in interpretiranja osrednjih pravnih konceptov. Po našem mnenju je mogoče takšno vizijo "izpeljali" edinole iz zamisli o temeljnih človekovih pravicah, se pravi iz posameznikove pravice do svobode in elementarne blaginje (ki je pač neogibna za samodoločeno delovanje). Se več, prepričani smo, da takšna*' politična vizija ("dobre" družbe) ni združljiva s kapitalizmom oziroma s hegemonijo kapitalske logike na najvažnješih področjih družbenega življenja.
■"/'rim podrobna analizo vMelossi 1990.125I27.
"Prim. /mdrobnejši opis protislovja med ekonomsko in ekološko racionalnostjo t' Gorz 1994,40-42.
"'/M se, daje večinsko staliSče ustavnega sotlišča (zaenkrat Se?) drugačno. Iz Številnih mnenj, intervjujev In sodb jo namreč mogoče razbrati podmeno, da je kapitalistična družba najboljši možni okvir za zagotavlja nje človekove temeljne prtu •ice do svobode in blaginje. Takšna podmena je //o svoji naravi sociološka. /HilitoloSka in psihološka (ne pravno-strokoviia). Pn našem mnenju je ni mogoče podpreti ne z empiričnimi ne s teoretičnimi argumenti.
V tej zvezi se vsiljuje pomembno (politično) vprašanje, kdo in kako naj sodeluje v tej interpretativni igri, katere namen bi bil konkretizirati celostno zamisel o temeljnih pravicah in opredeliti strategijo njihovega uresničevanja v družbeni praksi. Kdo naj opravi to zahtevno nalogo? Pravniki ali laiki? Strokovnjaki ali poklicni politiki (in njihovi propagandisti)? Bogataši, vplivneži in ugledneži ali tudi množica onih, ki jih preganjajo revščina, najrazličnejša pomanjkanja in še kopica drugih družbenopsiholoških problemov?-'7 Vsa ta vprašanja so - namenoma -artikulirana v malone utopični obliki, predvsem zato, da bi bolje začutili cinizem, absurdnost in ironičnost slovesnega sklicevanja na človekove pravice, odkar so se v naših krajih naselili demokracija, otipljivi lastniki, gangsterski kapitalizem in druge svetinje iz orožarne zahodne poznomoderne družbe, po "srečo" pa nam ni več treba laziti v Trst in Celovec, ampak si jo lahko kupujemo - ali pa jo vsaj koprneče opazujemo - že kar v tukajšnjih trgovinah. Ne znamo si namreč predstavljati, da bi lahko v aktualnem kontekstu beseda "navadnega" človeka, ki je brez službe, stanovanja ali spodobnega dohodka, odtehtala več kakor beseda pravnega strokovnjaka, ki učeno razpravlja o "naravi" človekovih pravic v tej ali oni specializirani reviji. Se huje, ne znamo si predstavljati, po kakšnih poteh bi lahko v današnji "odprti", "svobodni" in "demokratični" družbi (politično organizirani v "pravno" in "socialno" državo) interesi marginaliziranih družbenih skupin in seg-metov vstopili v politično-pravni proces.
Sklep: Zagotavljati ali varovati temeljne pravice? Yes, picase.
Ustavno sodišče je normativno opredeljeno kot najvišji sodni organ, ki varuje "človekove pravice in temeljne svoboščine". Nemara je ravno v |>oplavi govorjenja o "varovanju" osrednji paradoks temeljnih pravic. Varujemo (na primer pred samovoljnimi ali protipravnimi posegi) namreč lahko samo nekaj, kar že obstaja (ali velja) kot efektivna, uresničljiva (dejanska) pravica.-'" To pomeni, da lahko - vsaj na ravni temeljnih pravic - varujemo zelo malo, vsekakor ne moremo varovati bistvenih prvin te normativne ideje. Ravno zato, ker ključne človekove pravice še niso zagotovljene, so oblastni mehanizmi njihovega varovanja nujno nezadostni. Potrebni bi bili torej mehanizmi vzpostavljanja realnega uživanja človekovih pravic (in svoboščin). Takšni mehanizmi so seveda onstran-"' kompetenc in funkcionalnega manevrskega prostora ustavnega sodišča.
Ampak, kdo naj bi sploh opravljal fukcijo vzpostavljanja pogojev za kar največji možni obseg samodoločenega delovanja (kar je, mimogrede, vrednostni stožer sicer zelo razvejenega spiska človekovih pravic)? Pravo? Pravo je danes še vedno -
"Prim. analizo v Cotterivll l<m.J7H-179.
" Eno Je. na primer, varni mi pravico do zasebnosti, nekaj povsem drugega /vj /e ustvariti (ali zagotavljanj pogoj» za zasebnost, predvsem lasmi prostor In lastni čas. osvobojen lieleronommli nujnosti in prisil
* Pri m. v tej zivzi analizo ameriškega Vrhovnega sodiSča kot motnega delavnika družbenih sprememb v Cliambliss in Seidman W7l.l76-ltt().
v pretežni meri - pravo najmočnejših: najbogatejših in najvplivnejših"' (v tem pogledu je pravzaprav neke vrste "naravno" pravo). Država? Država je danes politična organizacija državljanov, ki so talci vplivnih interesnih skupin, oziroma organizacija, ki je po drugi strani sama talka - zvečine povsem nevprašljive - hege-monistične ekonomske racionalnosti, utelešene v "normalni" logiki kapitala. In nenazadnje, mar ne bi bilo skrajno naivno pričakovati, da bi ta ali oni državni organ že kar sna spotile sprejel ukrepe za postopno zagotavljanje pravice do samodoločenega (svobodnega) delovanja, ko pa bi to nujno impliciralo nedvomno korenite posege v družbenoekonomsko, politično in ideološko strukturo?
Vidimo torej, da je aktualna problematika temeljnih (človekovih) pravic skrajno resna in kompleksna. Človekove pravice so danes nekakšen ideološko-tolažilni obliž za rane, ki jih na telesih in v dušah posameznikov in družbenih skupnostih povsem neženirano zadaja novoliberalni pozni kapitalizem. Človekove pravice so sanje, ki jih lahko sodobni proletarci (beri: vsi, ki morajo hoditi v službo) sanjajo na poti v službo in nazaj domov, ko štejejo denar za najemnino zasebnemu stanodajalcu, čakajo na redno zaposlitev, dihajo onesnaženi zrak ali z negotovostjo pričakujejo jutrišnje dni. Kakorkoli že, neumno bi si bilo umišljati, da je mogoč -organizirani in kolektivni - boj za človekove pravice (se pravi za večji kos posameznikove svobode in za pravičnejšo družbo), ki ne bi bil usmerjen k omejevanju družbene vloge ekonomije (in instrumentalno-utilitarne ekonomske racionalnosti) oziroma heteronomnega dela." Ravno to pa je - če dobro premislimo - eden izmed ključnih socialističnih ciljev. Skratka: če se strinjamo, da je ideal temeljnih človekovih pravic osrednje usmerjevalno in urejevalno vrednostno in normativno načelo slovenske ustave, moramo priznati, da je celotna socialna struktura, zaznamovana s prevlado kapitalističnih odnosov, v bistvu protiustavno družbeno "dejstvo". Kakšna je torej lahko v danih družbenih razmerah vloga ustavnega sodišča? Naj ponovimo izhodiščno misel. Ta vloga ni nujno nepomembna. Še več, lahko postane zelo pomembna, če se bo ustavno sodišče znalo distancirati od raznih oblastnih klik in skušalo delovati predvsem na ravni normativne ideje o temeljnih Človekovih pravicah. Žalostno pa bi bilo, če bi se ustavno sodišče - po (opravičljivih?) otroških boleznih - spremenilo v še en politikantski organ
"Pomislimo na RimokatotiSko cerkev, ki veiče uporablja svojopolitično In Ideološko moč za *suspenz'
7. člen« ustave, bi določa, da so drtava in verske sbupnosti ločene (in da so verske skupnosti enakopravne, njihovo delovanje pa je svobodno). Prt tem je najbolj ostt[>ljiva zahteva, naj bi se verske dejavnosti (vsaj delomaj financirale iz javmh sredstev. Med drugim je zahteva problematična zato. ker je ivligiozna dejavnost • za razliko, denimo, od gasilstva ■ /ki svoji naravi takšna, da ne /mtrehuje prav nikakršnih denarnih sredstev (moliti, recimo, je mogoče praktično kjer koli). Problematična je tudi zato. ker religiozna dejavnost (še zlasti ¡ki dejavnosti uradne Cerkve) ni obče koristna. Religiozna dejavnost (v strogem pomenu) je lahko koristna ■ če Hog seveda obstaja ■ zgolj za vernika, ki si iell z ustreznim ravnanjem doseči predvsem korist (nagrado) zase. namreč odrešitev v onostranstvu.
" 'Če bi si delavski razred izdrl iz srca razvado, ki mu vlada in ponituje njegovo naravo, In vstal v svoji strašni moči. ¡mi ne, da bi zahteval Človekove pravice, ki so samo pravice kapitalistične eksploataci-je. In ne. da bi zahteval 1'nivico do dela, ki Je samo pravica do bede. temveč zato. da skuje neizpmsen zakon, ki lxi prefiovedoval vsakemu človeku, da bi delal več kol tri ure na dan, bi '/.emlja, stara /.eni l/a zatrepetala od veselja, čutila bi, da je v njej ¡Kiskočilo novo veselje... Toda, kako naj zahtevamo od pro-letariata. ki ga Je pokvarila kapitalistična morala, moško otHočnost'' (Ijtfargue 1985.7.1)
medstrankarskega spopadanja za oblast in za parlikuiarno-kllentelske interese
grupacij, ki preko strankarskih mehanizmov zasledujejo svoje gmotne koristi.
LITERATURA
Black, H. 1987. Ukinitev dela. V: H. Black in G. Tome (ur.), Pozdravi iz Babilona. Ameriška sub-kulturna teoretska scena. K.KT, Ljubljana, str. 135-149.
Comitato operaio di Porto Marghera. 1985. Zavračanje dela. V: T. Kuzmanič et al ( ur.). Boj proti delu. KRT, Ljubljana, str. 389-396.
Chambliss, W.J., Seidman, R.B. 1971. Law, Order, and Power. Addison-Wesley Publishing Company, Heading.
Cotterrell, R. 1989. Politics of Jurisprudence: A Critical Introduction to Legal Philosophy. Buttcrworths, London.
Gor/, A. 1991. Capitalism, Socialism, Hcology. Verso, London.
I laganj. 1994. Crime and Disrepute. Pink Forge Press, Thousand Oaks.
Held, D. 1989. Modeli demokracije. KR T. Ljubljana.
Igličar, A. 1997. Javno mnenje o človekovih pravicah. V: M. Pavčnik et al. (ur.). Temeljne pravice. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 117-128.
Keane, J. 1990. Despotizem in demokracija. KRT, Ljubljana.
Kranjc, J. 1997. Ustavna pritožba kot institut varstva človekovih pravic. V. M. Pavčnik et al. (ur ), Temeljne pravice. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 362-405.
Uclau. H.. Mouffe. C. 1987. Hegemonija in socialistična strategija. Partizanska knjiga, Ljubljana.
I-afargue, P. 1985. Pravica do lenobe. V: T. Kuzmanič et al. (ur). Boj proti delu. KR T, Ljubljana, str. 49-80.
Meda, I). 1995. Le travail: Une valuer en voie de disparition. Aubicr, Paris.
Melossi, D. 1990. The State od Social Control: A Sociological Study of Concepts of State and Social Control in the Making of Democracy. Polity Press, Cambridge.
Pavčnik. M. 1997. Razumevanje temeljnih (človekovih) pravic. V: M. Pavčnik et al. (ur), Temeljne pravice. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 84-116.
Phillips, D. L 19986. Toward a Just Social Order. Princeton University Press, Princeton.
Rai, M. 1995. Chomsky's Politics. Verso, London.
Toffler, A. 1983. Treci talus. Jugoslavija, Beograd.
Žižek, S. 1997. Multikulturalizcm ali kulturna logika multinacionalnega kapitalizma. Razpol, Ljubljana, 5t. 10, str. 95-124.