Pravni zastopnik nčiteljstva. Mnogokrat sc zgodi, da mora ta ali oni član našcga stanu trpeti krivico. Dandanes jc učiteljstvo takoreko. brezpravno, zakaj vsi paragrafi dcž. šol. zakona se dado zasukati tako, da čuti učiteljstvo njibovo moč, paragraf pa, ki govori glasno in odločno za učitcljstvo — § 55! — stoji ponižno v kotu kot zubljau paglavec in nagajivec, in živ krst se ne zmeni zanj. Čemu tudi! Učiteljstvo je lažjc držati na povodcu, čc sc trcse za vsak grižljaj kruha, si mislijo gospodje, če tudi živc v bridki zmoti! Rcs je: tcžko živi učiteljstvo, fizi.ne moči so mu izčrpane, vcselje ubito, vsa notranjost mu kipi in vre, da je trcba samo pravega momenta, in vsepovsod bo glasno zahrumelo, kakor ni Se nikoli — a vzlic vsemu temu se učitcljstvo še vedno zaveda, da niso paragrafi samo zato, da bi jih obračali proti njcmu, nego da se dado zasukati tudi tako, da govore zanje in proti drugirn. V vsakcm stanu je tako, da mislijo nckatcri: Hvojo nioč dokažemo samo s silo in krutostjo. Taki ljudje seveda pozabljajo, da smo pred zakonom vsi euakopravni, da ni zakona tolmačiti s stališča in slučajnega razpoloženja posameznikovega, nego z višjega, dejali bi, splošno človeškega stališča, da je posezati po skrajnih srcdstvih le v skrajnih slu.ajih, da se dosežc z dobrohotnostjo več nego z absolutizmom, ki zbuja premnogokrat najhujši odpor, ki razburja duhove, razvnema sovraštvo in uničuje avtoriteto in — žal — vclikokrat tudi eksistencijo! Kdor je razumen in previden in komur je pri srcu blaginja tistih, v katerih imenu in za katerih pravice mu je tolmačiti zakon, si lepo in lahko utrdi svoje stališče, najde med svojci najzvestejšib zaveznikov in prijateljev. Zaupanje zbuja zaupanje, brezobzirnost brezobzirnost, jeza jezo, sovraštvo sovraštvo. In ker je podložnikov več nego zapovedujočih, ni izključeno, da se morajo umakniti zadnji, ako se dvignejo proti njim združene sile prvih. Da dokažemo svojo trditev, nam je treba opozoriti samo na mnoge zgodovinske dogodkc, kjer ni niti morilno orožje zatrlo valovja splošne nevolje. Vekomaj velja dobrobotno svarilo: Ne kliči vraga! Zaradi napačnega razumevanja in samovoljnega tolmačenja drž. šol. zakona je pretrpelo učiteljstvo že mnogo krivic. Z dolgotrajnim in razburljivim rekuriranjem je končno vendar ta in oni dospel do svojega, priboreč pravici moč in veljavo. Dostikrat pa se zgodi, da nima discipliniranec poguma in moči, da bi nastopil trnjevi pot utokov, resignirano misleč, da se mora nižji v vsakem slučaju in vsakem primeru pokoravati višjemn, ker se mu zdi krivična kazen izmed dvojnega zla boljša nego nova zamera.' Prvim in drugim bi bilo po naših raislib mnogo pomagano, če bi imelo naše učiteljstvo svojega pravncga zastopnika, izkušcnega advokata, ki bi se zavzel za nas, kadarkoli pridc do konflikta med pravico in krivico. Imeli smo žc priliko, razgovarjati sc s tovariši o tej novi izpopolnitvi svoje stanovskc organizacije, in predlog, ki meri na to, da si pridobi neiteljstvo čiin prcj svojcga pravnega zastopnika, ni nikakor tcžko izvedljiv. To stvar doženctno lahko sami, še lažjc pa jo doženc naša ,,Zaveza". Vsak, kdor bi reflcktoval na pomoc pravnega zastopnika u.itcljstva, bi plačeval na leto kaj malega (recimo 1 K) in potem bi imcl pravico, v vsakem slu.aju obrniti se na odvetnika, ki bi prevzel ta posel. Tako bi bilo nam samim zagovarjanjc pravic popolnoma olajšano, a tako — rccimo — strokovnjaško zagovarjanjc bi imelo ne samo vcč ugleda, ncgo gotovo tudi v vsakem slučaju boljši izid. Naše učiteljstvo ima med slovcnskini razumništvom, torcj tudi med slovenskimi odretniki, mnogo prijateljev, zatorej bi nam ne bilo tcžko, dobiti izvrstncga pravnega zastopnika, ki bi se z vncmo in vso rcsnostjo potezal za tlačene naše pravice. Ker pa se naše pravice mnogokrat in prcmnogokrat tlačijo, zato se nam zdi ta stvar nujna, in z vsemi močmi se moramo takoj pobrigati, da dobimo čim prej s v ojega pravnega zastopnika!