Sodobna črnogorska poezija Aleksandar Bečanović Vsa skrbnost Če se kdo napoti po široki stezi, ki vodi do morja tam ob vznožju, bo lahko opazoval valove, kako zgubljajo svojo silo ter postajajo le odblesk sonca in pena, ki se širi po pesku. Torej nič drugega kot običajen prizor: tisto, kar se vidi stokrat, se hitro spremeni v razočaranje. Pa vendar mora nadzornik iti dol, saj se zaveda, da se je čustvu treba ogniti. Tako misli tudi tisti, ki preverja svoja napotila: vsa skrbnost ne more ničesar spremeniti. Kakor bi bila konfiguracija zapečatena: karkoli bi počeli, bi prispeli na isto mesto. Tisti srečnejši ga lahko imenujejo Itaka, drugi v tem ne morejo prepoznati rodnega kraja, tretji čutijo, da bo tudi naslednje jutro pred odhodom hladno. Takrat se izvije dah, listje je steptano v zemljo, naliv lahko zabriše stopinje. Carmilla: Gotska pesem Po hodnikih, ki jih osvetljujejo sveče, neovirano, odločno stopa nočna prikazen. Mesec naznanja: grofica je sama. Hladno je, kakor da bi bilo obdobje mraza. Kakor da je v grobu. Giblje se, visoka, kot da je ovalno ogledalo ne pozna. (Ni večje skrivnosti od tistega, kar se izmika pogledu). Valujoča postava, ki se ne kesa ob starih portretih in kamnitih zidovih: za njo ostajata megla in krik obupa. Grad dolgo odmeva od smrtnih glasov: rdeči črvi se vabijo na novo gostijo. Na njenem bledem obrazu igra nasmešek: čez razžarjena usta mezi tanka sled krvi. Sodobnost 2003 I 935 Sodobna črnogorska poezija Pessoa: Na štirih naslovih Torej, potegnil sem črto. Z ostro potezo. Kakor zmeraj je belina čakala. Lahko sem začutil, kako mi noge neizprosno drevenijo: večer se je prikradel skoz veje bližnjega drevesa. Pretegnem se in vstanem: vse mora k počitku, vse mora biti tako daleč, da bi se lahko persona končno oddahnila. V sobi, ko preneham s pisanjem, nastane dolgotrajen mir. Stvari potem dajejo vtis družinskosti. V prostoru me ni več: moj rokopis je kratka črta umika. Arhitektura srca je ista kot arhitektura mesta: malo je poti, ki vodijo noter, veliko tistih, ki peljejo ven. Sicer pa je ulična svetloba v Lizboni hladna. Subjekt je mali uradnik, umirajoča instanca, osebnost iz nuje: za njim potem ostajajo pisane sledi. Potem si te lahko tudi zamislim, kako kje v mestnem središču, blizu križišča, kjer so avtomobili bolj bučni kot drugače, s skrbnim gibom roke spustiš dobro zapečateno pismo v poštni nabiralnik. AH Apologies: Bog, blagoslovi Ameriko! Bog, blagoslovi Ameriko, njene pašnike v Montani,; utrujene starce na Jugu, ki se še vedno spominjajo velikih posestev, na katerih so se zvijali delavci, medtem ko se je sonce dvigalo za hrbti, njena filmska platna, ki še edina radostno zaobjemajo ves svet, Johna Carpenterja, kije prvi deskal v vesolju, njene bajke, ki so pripovedna uteha za opešane trope, visoke Sierre, katere se v somraku čudno spotegujejo pred tujcem, ki jih Sodobnost 2003 I 936 Sodobna črnogorska poezija opazuje kot Odisej Itako, Johna Wayna, ki je njeno preimenovanje v Človeku, kije ubil Liberty Valance, kajti: svoboda je najčistejše nasilje, vse mirne svete večere ob družinski mizi, snežna polja v Connecticutu, njene knjige, ki so videle malega človeka kot bitje, ki čustva vedno zadržuje v sebi, ker je tako najteže, Edgarja Allana Poeja, ker mije bilo jasno, da ni večje metafizike od grozljivke, njene romantične komedije, ki so edina preostala različica izražanja Platonovih naukov in zato ganljiv dokaz, da se ni zgubil pojem o ljubezni - vse drugo je spolnost, The Byrds, ki so prevzele besede Pridigarja, Walta Whitmana, ki je o novi deželi pel v bibličnem stihu, mlade skavte, pevce countrvja, ki skupaj jezdijo k somraku, ker vejo, da je tam bistvo Zahoda, njene pašnike v Wisconsinu, Johnnvja Casha, samotarja, krščanske fundamentaliste, kajti to so poslednji časi, njene pogrebne koračnice in sprevode, trupla, ovita v zastave, ivhite trash, ker si bo v njihovih hišicah skoz bol in trpljenje oznanilo resnično odrešenje, se nekega dne odkrila prava skesanost, prava vera, Kristin Hersh, edino izmed velikih muz, Niagarske slapove, ki si jih ogledujejo ljudje iz zakonskih postelj kot svetovno čudo, čeprav je razgled samo malo neobičajen, Paula Schraderja, saj je prešel čudežno pot, da bi dospel do filma, njene ladje, ki so dovajale potnike iz umirajoče Evrope, Sodobnost 2003 I 937 Sodobna črnogorska poezija priseljence, ki so slutili, da se bo v tej deželi odvijala bitka za ohranitev moči skupnosti, Chisholmsko stezo, ker je bilo treba ogromno zemljo nahraniti, Frances Farmer in Marilvn Monroe, ker je njuna žalost bila večja od njune lepote, mesto Goshen v Indiani, kajti: "V najboljšem delu dežele naseli očeta in brate! Naj prebivajo v gošenski deželi!" (Geneza, 47, 6), Howarda Hawksa, ker je Amerika zjedrena v njegovih filmih, kar pomeni, da ne bo nikoli izgubljena, Hawksove profesionalce, ki so spoznali, daje posel pomembnejši od čustev, Leigh Brackett, ker je pisala dobro kot moški, njene beline Aljaske, Ezra Pounda, ki je odšel v Italijo, da bi ostal Američan, obvaroval ameriško ustavo in ustvaril Cante (in prav je bilo, da človeško zgodovino napiše pesnik, poslednji iz rodu), njene podeželske cerkve, kjer se ljudje zbirajo kot Božji otroci, blagi glas pridigarja pa se vzdiguje kot sveža sapa nad reko v poletnem predvečerju, ' Ravmonda Carverja, ki je slutil, da je smisel v skorajda nevidnih pomenih, njene navedke, ker nafedek je edina resničnost, Monument Vallev, Willa Oldhama, njegovo zvočno žalostinko iz teme, motele, ki nudijo osvežitev v prahu, naključnemu prehodnemu gostu vlivajo novo moč, vse nespečne v Baltimoru, vse nespečne v Seattlu, ker ljubezen je usodnostni načrt, Sodobnost 2003 I 938 Sodobna črnogorska poezija Seattle, mesto v katerem je grunge nastal kot bes, na koncu pa se vrača k izročilu, generala Leeja, ker je vedel, kako velik je njegov poraz, holandske kalviniste, čeprav branijo otrokom, da bi gledali filme, Thomasa Pinchona, ki je zamotal svoje besedilo samo zato, da bi ostal neznan in tako dokazal, da pisanje ni znanje, ampak igra skrivanja v že tako ogromnem blodnjaku, Williama Petra Blattvja, ki ni čakal na zasebno objavo na vrhu Empire State Buildinga, ampak se je napotil naravnost v Marvland, njene pašnike v Alabami, koruzna polja v Michiganu, Brucea Springsteena, ker po vsakem hudem dnevu najde razlog, da veruje, zaledenele reke blizu Bostona, Residente, ki bi bili Beatli, če liverpoolska četverica ne bi že določila, kaj pomeni popglasba, njene farmerje, ki prihajajo zvečer domov z oteženimi koraki in s prstjo v škornjih, Roberta Lowella, ki je odklonil, da bi bombardiral Evropo, njene delavce na bencinskih črpalkah in v bankah, ker jih slejkoprej kdo oropa, Franka Capra, ke#je vedel, daje to najboljši od vseh mogočih svetov, njene voznike rešilcev, ki gledajo smrti v oči, čeprav niso za kaj takega izučeni, Kurta Cobaina, čigar bolečina v želodcu je bila nevzdržna, prav taka kakor pri župniku iz Bressonovega filma; kajti, karkoli že je: vse je milost Božja. Sodobnost 2003 I 939 Sodobna črnogorska poezija Obred Globoka je beseda pridigarja ob mrtvaškem odru. Predolgo je trajal obred jemanja in dajanja: svečanost življenja in svečanost smrti. Na vetru dobivajo cerkveni zidovi novo barvo. Sklicani zbor se poglablja v tisto, kar je preostalo od nujne miloščine. Sprevod, gledan od zgoraj, se giblje v razporedu trpljenja, kar je drugo ime za izročilo; in sok začne teči skoz korenine in liste, razvejana menjava. V kamniti vdolbini se nabere zadosti deževnice, v rokah zadosti znoja. Morski tokovi tirajo valove v visoke pečine. Ladja se pojavi, njena jadra so razpeta. Na obrobju se nabira sneg Pogled z okna je vedno pustolovščina. Steklo lovi odboj sonca kakor krotilec odvrača leva v kletko. Še malo pa bodo sence utonile v pozabo. Vprašanje je, ali bo roka lahko karkdli občutila, kakorkoli se bo že odločila. Gotovo je tako bolje. Le prvi hip odtujenja jeilahko videti strašen. Potem prihajarolagoslovitev: vse je globlje, ko se izgovori. Relief bodo presekale višave in doline. Ko pride noč in se mesec prebije skoz drevje, se zima zavleče tudi v najbolj skrite kotičke hiš: na obrobju se nabira sneg. Mete brez zvoka, podvojeno belo. Sodobnost 2003 I 940 Sodobna črnogorska poezija Prva stran Led na jezeru je enako gladek, kolikor je nebogljen. Drsalci delajo prave piruete, smejijo se in se navdušujejo. Nad njimi redke veje mečejo sence na beli marmor. Kmalu bo tudi ta začel pokati, najprej po sredini pa na okrajkih. Mesec bo veliko kasneje zapustil naravo nerazjašnjeno, kakor se palimpsest brani, da bi določil svoj izvor. Zadah iz ust zarisuje občutenja, ki nimajo prihodnosti. Tisto, kar je ostalo v njih, ne zadostuje za kakršenkoli epistemon. Pokrajina zimske bajke. V sobi z zavesami: pogled tava in se dotika preostalega. Odpiraš prvo stran in zapisuješ z ljubeznijo vsa znamenja lastne smrti v toku. Prevedel Andrej Arko Aleksandar Bečanović (1971) je pesnik, pripovednik, književni in filmski kritik ter prevajalec. Objavil je štiri pesniške zbirke. Je dobitnik književne nagrade Risto Ratkovič. Je urednik kulturnih strani pri neodvisnem tedniku Monitor. Preveden je v nekaj evropskih jezikov, sam pa prevaja iz angleščine. Sodobnost 2003 I 941