38'2                                              Slovenski glasnik.
mich zu einer doppelten Pflichterfiillung aufgefordert; ich folge ihr nicht nur, um als Solin des Landes, dessen Volkssprache der vaterliindische Sangei* bereichert und veredelt hat, meinen Obolus fiir diesen Todten beizusteuern, sondern ich mochte auch vor Ihnen, meine Herren, noch ein anderes Todtenopfer in dieses Grab senken, namlich das des warmsten, unausloschlichen Dankes, den ein Schiiler dem einstigen Lehrer seiner Jugendtage schuldet. Wenn jemals der in der Knabenbrust schlummernde Funke zur edleren Flamme. der unentvvickelte Keim zur Bliithe wurde, so danke ich es ihm vor Allen ! Der Mann, dessen odysseeischer Geist
„Vieler Mensohen Stiidte geselien und Sitten gelernt liat"
ftililte es gar wohl, dass eine gebildcte Volkssprache der \vohlthatige Strom sei, der in seinen Tiefen die Goldkorner jener hohern Gesittung- fuhre, \velche allein die in Knimpfen liegende Welt endlich zu beruliigen und neuzugestalten vermag.
In diesem Sinne hat der Verewigte in seinen Schriften eines der kost-barsten Vermachtnisse fiir sein Volk hinterlassen.
Thurn am Hart am 2. Mai 1849.
Anton Alex. Auersperg m. p."
Ako pa g. pl. Radič v tej razpravi znano dogodbo, da je Dagarin požgal literarno ostalino Preširnovo, imenuje ,,Marchen", zdi se nam ta trditev jako predrzna, dokler je ne more podpreti z boljšimi dokazi nego je ta, da se je jeden mesec pozneje ta ostalina nahajala v rokah znanega patrijota (dr. Blei-weisa). S čim hoče gospod Radič dokazati, da je Dagarin Bleiweisu res izročil vso literarno zapuščino Preširnovo? Dokler tedaj ne bodemo culi boljših dokazov, ostanemo te misli, da je Dagarin res požgal literarno ostalino Preširnovo, kakor je pisatelj teh vrstic opiraje se na poročila kovača Gogale, zdravnika Pirca in trgovca Killerja dokazati skušal v Stritarjevem ,Zvonua (V, 5, 66—68.). Ave sancta chrisma! Bilo je Veliki četrtek med 1 1803—1806., kadar so se v stolni zakristiji zbirali duhovniki, da pojdejo po škofa in mu strežejo pri posvečevanji krizme, krstnega in bolniškega olja; kar se približa ranjki Valentin Vodnik, tedaj profesor v latinskih šolah, nekemu tovarišu (morebiti celo M. Ravnikarju, vsaj on je to pozneje pripovedoval), češ, danes pa le pazi, da ne zapoješ: A ve sancta (nam. s a ne t um) chrisma! — Med posvečevanjem pride vrsta na Vodnika, kar jo on sam, učeni latinec, zapoje: A ve sancta chrisma! — Nadškof, bil je tedaj Mihael Brigido — se pomuza, pričujoči se zavzamejo. Vodnik pa kot zid obledi ter se za ušesom popraska. Po dokončanem opravilu ga v zakristiji tovariši s smehom obsujejo: ,,Tine, Tine, danes si jo pa zakrožil!" On pa, pohleven in šaljiv, kakor je bil, pravi jim:
,,Nam stari pregovor resnico pove:
Kdor mlati po družili, ostane sam cep.
Bil jaz sem dans cep; — Bog pa že ve,
Kateri lisici  da stopi na rep."                          (Slov. X. 39.)
Čehi se vedno bolj brigajo za naše socijalne in literarne razmere. Nedavno je po Slovenskem potoval g. E. Jelinek, urednik „Slovanskemu zborniku^, ki je svojemu listu nabiral kulturno-zgodovinskih črtic. — Praški ,.Svetozor::
Slovenski glasnik.
383
je v svoji 16. št t. 1. prinesel na češki jezik preloženega Tavčarjevega ,,Tr-žačana" (iz 1. št. letošnjega ^Ljubljanskega Zvona") in v svoji 18. št. Kersnikovega ,,Ponkereevega očeta", ki je bil natisnen tudi v 1. št. našega lista. Oba spisa je krasno preložil g. Josip Penižek, vrli literarni posredovatelj med Cehi in Slovenci. Isti gospod pisatelj je na češki jezik preložil našega Pre-širna, kakor pripovedujemo ria drugem mestu, in v kratkem izide pri Se lina lu v Jičinu tudi Jurčičev „Tugomer" v njegovem prevodu.
Iz Zagreba sredi maja. Veselih novic mi je danes dokaj poročati iz lepe Hrvatske. Najprej govoril bodem o lepi literaturi. — Matica Hrvatska razpošilja svojim članom knjige za leto 1881. Katere knjige je društvo izdalo, povedano je že v letošnjem „Ljublj. Zvonu" na strani 189. — Gospod Bude Budi-savljevič izdal bode prelepe lirske proizvode umršega Vukeliča. To je bil pravi pesnik! G. Franu Cirakiju, clobroznanemu pesniku in prof. Petru Marko-viču gre hvala, da sta to izdajo omogočila. Knjiga veljala bode 1 gld. -- Almanah „Hrvatska za godinu 1881" ki jo je izdala ,. hrvatska mladež stranke prava" izšla je nedavno. Dodana je slika Vjekoslava Bacha. str. XXI i 257. — Naravna je stvar, da vsi tu natisneni proizvodi niso Bog si zna kolike vrednosti, ali priznavati mi je, da sem menj pričakoval nego sem našel. Knjiga je jako elegantna in velja 1 gld. 20 kr. — Prof. dr. Izidor Kršnjavi dal je iz „ Narodnih Novin" ponatisniti svoje, za poznavanje hrvatske tekstdne obrtnosti uprav znamenite „ Liste iz Slavonije." Cena GO kr. — Vijenac gorskog i pitomog cviječa hrvatsko-srbska. Pjesmarica, uredio J. A. Kaznačič. Drugo umnoženo izdanje. Cena 60 kr. — ..Grad Petrinja" zove se zgodovinska črtica Nikole Kosa. Za Petrinjanca je to delce vsakako vrlo zanimivo. — „Hrvat,ske Vile" prekrasnega tega lista izšel je 3. in 4. zvezek, oba polna interesantnega gradiva in z lepimi večinoma izvirnimi slikami. Hrvatom moramo čestitati, da imajo takšen list; da pa ,,Svjetlo" ne bode izhajalo, to je pametno. — Kroatische Revne. Heraus-gegeben von Dr. Ivan von Boj ničič. št. II. Zadržaj: Friedrich Pesty iiber Kro-atiens Verhaltniss zu Ungarn. (To so članki, ki jih je slavnoznani dr. Fr. Rački spisal v ,,Pozoru". od koder so potem preloženi in sem natisneni.) — Das Vvechsel-gesetz vom Jahre 1876, von Dr. Wilhelm Winter. — Zur geistigen Kultur in Bosnicn, von S. Singer. Poleg družili neznatnih poročil natisnene so tudi tri nemške pesni Petra Preradoviča in odgovor prof. J. S uma na na zlovoljno oceno njegove knjige ,,Die Slovencu". Hrvatje g. Sumann ne morejo pozabiti, da je Kajkavce imenoval — Slovence. Gospod Šuman poživijo se tu na dela Miklošičeva, Jagičeva, Kopitarjeva, Fikerjeva, Diimmlerjeva in tudi na „Ljubljanski Zvon" I. pag $±-{-771, a uredništvo imenuje vse te knjige ,,kroatenfeindlich':.— Kaj ne, tak odgovor je temeljit!
Hram modrosti — jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij! — naj tudi kaj o njej poročim. Žalostna vest je to, da te 25. aprila umrl pravi član akademije in predsednik matematično prirodoslovnega odseka, dr. Josip Šloser vitez Klekovski, rodom Moravče. Pokojnik prišel je 1. 1838, na Hrvatsko kot zdravnik, a na polji prirodinih znanostij bil je najplodovitejši pisatelj hrvatski. Njegovi spisi — deloma tiskani, deloma še v rokopisu — prava so zakladnica hrvatske flore in faune. Vječnaja mu pamjat! — V javni seji filologično-zgodo-vinskoga odseka jugoslov. akademije, v 19. dan aprila meseca čital je vseučiliški