¦ . - -. - ¦ w ¦ STRITARJEVA ANTOLOGIJA UREDIL IN UVOD NAPISAL DR. IVAN PRIJATELJ V LJUBLJANI 1919 IZDALA IN ZALOŽILA „TISKOVNA ZADRUGA" 6690 i G^X>A3^rfS NATISNILA .NARODNA TISKARNA- V LJUBLJANI Vsebina. Josip Stritar 1. V življenju — boju............... 2 2. V pesmi.................... 64 Izbrane pesmi Prirodi......................... 89 V zimi pomlad..................... 89 Pred tabo na kolenih.................. 90 Srca sem tebe, draga, prosil............... 90 Oblaček........................ 90 Vse to, kar si mi zdaj naštela . . ............ 91 Kaj bi neki ž njim začela......".......... 91 ^ Po smrti........................ 92 Srcu.......................... 92 Pri oknu........................ 93 Cuj, v vrtni seči prepeva kos............... 94 'Popotne pesmi 1—18.................. 94 Hrepenenje po pomladi................. 105 Svet mladeniču..................... 105 Pomladnja noč..................... 106 Lastovki........................ 107 Žalost......................... 107 -^Pesnik......................... 108 Jesenska sreča ..................... 108 Črez morje!...................... 109 ''Mojemu narodu..................... 110 Mladini........................ 111 Konju......................... 112 Bravcu......................... 113 Turki na Slevici .................... 115 Nočna sodba...................... 117 -Izgubljeni sin ..................... 120 Orest......................... 123 - Solncu in mesecu.................... 125 Solncu......................... 125 Mesecu ........................ 126 ' Preširnova pisma iz Elizije 1—III............. 126 Dunajski soneti I—XLVII................ 134 Slovo......................... 157 Prijatelju........................ 165 Samotar........................ 167 y ; Na Jenkovem grobu................... 176 [«mutj, t»»*y*** Prešernova oporoka................... 177 pKu, -* ' Sreča, poezija in Prešeren................ 179 * Dunajske elegije I—XII................. 184 ' .Raja' 1. Gost..................... 197 2. Vdova.................... 199 3. Begun.................... 200 4. Prisega.................... 202 5. Na meji................... 202 6. Bojna pesem................. 204 7. Junak in dete................. 205 8. Poslanec................... 206 9. Junak in lastovka............... 208 10. Otroku.................... 210- Pesem brez imena ................... 2U ^vvvjw Delavcu........................ 212 "^-Y • Postopačeva modrovanja................. 214 »»•iGiwifcfc«) Nosan.............,,........... 215 &*Ut|«. * Pisarjev sin ...................... 221 ""**' Glavan ................¦........ 226 Drobiž......................... 230 Rojakom........................234 Dodatek iz poslednjih pesmi Nazaj......................... 239 Po starih potih..................... 240 Doma 1—13...................... 241 Želja......................... 247 Le solnce, solnce! ................... 247 Josip Stritar. * "^tritar je centralna postava slovenske literature, t. j. *¦¦* one kulturne naprave, ki lepo knjigo redno in stalno producira ter redno in stalno konsumira, ki agira in reagira; z eno besedo: one trajne in tesne zveze med pisateljem in čitateljem, ki je pred njim ni bilo in za njim nikdar več tako osredotočene ob eni osebi. Šeie s Stritarjem sta si postala pri Slovencih ta dva važna činitelja narodne prosvete bližnja in potrebna. Stritar je nekaj desetletij držal v rokah vse niti, ki se ovijajo najrazličnejših panog leposlovja: lirike, epike, dramatike, književne, umetniške, socialne, politične kritike, niti, ki se predejo v vse sloje naroda od bravca do bravca, budeč vprašanja in povzročajoč odgovore. Stritar je veliki mojster in patriarh našega slovstva, ki ga je vcepil narodni kulturi kot neobhodno sestavino njeno. V to ga je usposobil njegov krotki in blagi značaj, prav posebno pa njegov izredni vzgojiteljski dar. A omogočila mu je ta njegov veliki poklic svetovnoširoka podlaga njegove izobrazbe. Stritar je eden najizobraženejših naših ljudi. Širokost njegovega duha daleč presega globokost njegovega talenta. In tudi ta okoliščina je prišla v prid njegovi kulturni misiji v mladem, šele nastajajočem narodu. Iz njegovih ust so nam preprosto, »po domače« govorili največji duhovi izobražene, zlasti zapadne Evrope. S študijem Stritarja se še dobro baviti nismo začeli, ker se še nismo polotili važne naloge, da bi si razložili sestavine duha naših očetov, še manj pa smo si stavili vprašanje: odkod imamo svoje privzgojeno čuvstvovanje in mišljenje mi, njih otroci. — V tej knjigi izhaja izbor Stritarjevih pesmi, one umotvorne oblike, ki ne predstavlja njegovega najmočnejšega izraza, pač pa njemu i 2 najmilejšo duševno deco, ki jo je negoval in pestoval od mladih nog do pozne starosti s posebno ljubeznijo, Za uvod te antologije mislim, da bi bilo na mestu, ako bi se izpregovorile kake dve - tri besede o vprašanju: kako je zrastla iz podlage kraja in goščave časa v boju in trudu njegova lastna posebnost, ki je postala del individualnosti naroda, čigar član je; posebno pa, kako je prišlo do tega, da se je pokrila ne samo z mogočnim vejevjem in zelenjem, ampak tudi z bogatim cvetjem ta najkošatejša lipa slovenska. 1. V življenju — boju. Stritar*) se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah, torej na klasičnih tleh Trubarjevih in Levstikovih, s to razliko, da sta zastavni »Rašičar« in oblastni »Retinski gospod« doma na planem ob deželni ljubljansko-ribniško-kočevski, takrat zelo živahni cesti, Stritar pa v idilični, holmčasti dolinici, kakršnih se snuje in vijuga več v pohlevno brdje in gričevje proti jugu ter zapadu od Lašč. Zagledal je luč sveta dne 6. marca 1836 v kmetiški hiši št. 2, kjer sta gospodarila oče Andrej in mati Uršula s šestimi otroki, dvema sinoma in štirimi hčerami. Sina * Literatura: Jos. Stritarja Zbrani spisi. — Jož. Stritar, Lešniki. — F. Cel est in, »Jos. Stritar«, Slovan 1887. — Slovan 1887 str. 93. — G laser, Zgodovina slov. slovstva, IV. — Jos. T o m i n š e k, »Jos. Stritar, analiza njegovega življenja in delovanja.« Lj. zvon 1906. — A. Žigo n, Donesek o razmerju med Janežičem in Levstikom, časopis za zgod. in narodop. i907. — A. Zigon, Prijateljska zgodba iz Levstikovega življenja. Slovan 1916. — Iv. Prijatelj: Naši zapiski 1907 (kritika Tominškovega spisa). — Iv. Prijatelj, Istorija najnovije* slovenačke književnosti, Letopis Matice Srpske 1907. — Iv. Prijatelj: Janko Kersnik. — Iv. Grafenauer, Opazke k Levstikovemu življenjepisu. Bleiweisov zbornik. — Iv. Grafenauer, Med »Glasnikom« in »Zvonom«. D. in S. 1918. — A. M a h-n i č, Dvanajst večerov. — A. M a h n i č, Rimski katolik I. — Spisy F. X. Saldy svaz. II. 3 sta oba študirala. Najstarejši je bil Andrej, poznejši duhovnik, Jožek je bil peti. »Qlavan« se ga spominja v svojem monologu z značilnimi besedami: »V sosednji vasi bil je neki Jože, šibak, mehak je bil, razvajen malo, da ni mu sile, se mu je poznalo.« Deček je hodil v šolo v Lašče k staremu »šolmaštru« Tekavcu (Stritar mi sporoča, da se je pisal Juvanec), po šoli pa se je igral s pastirji na vaški paši sredi svoje rodne pokrajine, ki jo je v »Zorinu« takole popisal: »Trata, nagnjena proti poldnevu, zadaj breg z gostim grmovjem, izmed katerega se dvigujejo tupatam ter se prijazno svetijo bela brezova debla; na levi podolgovat hrib, na grebenu mu gleda bela cerkvica izmed temnega smrečja; ob robu njegovem naznanja jelševje potok, ki teče po globokem jarku med gozdom in trato; proti jugu gledaš pred sabo dobravo z redkim leščevjem, brinjem in trnjem. Poglej proti večeru! Gorica se vrsti za gorico, in daleč, daleč zad stoje ter zapirajo svet velikanske planine!« To življenje in drugovanje z dečki in deklicami, pasočimi živinico svojih očetov, je zapustilo v Stritarju najgloblje sledove: živejših spominov od teh s slovenskih tal nima v svojih spisih. V poslednjih spominskih pesmicah z mehkim domotožjem opisuje igre na paši, kako je s pastirčki lovil rake in ribe, kako je pod bukvo v travi našel prvo ptičje gnezdo, kako je z očetom oral na Brezju, pri čemer je on poganjal vole. Tu na njegovi »trati« sta z Glavanom »med praprotjo na mahu sedela, pa lepe pogovore imela«; Glavan mu je »delal malinčke, piščali, iz lesa, lubja rezal mu živali«, Stritar, »dobra duša«, mu je kruha nosil. Zvečer sta »kurila in krompir pekla in zraven marsikako modro rekla«. Nekdaj sta tu v večernem hladu sedela, ko so v jesenskih grmih peli strnadi — Stritarju jako ljubi ptiči zaradi njih »milih, otožnih glasov« — žerjavica je počasi gasnila, na nebu je migljala večernica. In v tem občutju je premagala žalost Glavana, da je Stritarju potožil, kako ga živa duša i* 4 nima rada na svetu. In mali »šibki, mehki« Jožck mu je »položil roko krog vratu, zaihtel in naglas zajokal«. (Podobno je to pripoved ponovil Stritar otrokom v »Lešnikih«.) Na tej »trati« je Stritar prijateljeval in sanjaril z deklico, o kateri bi se moglo reči, da je osrednja ženska postava vsega njegovega pesniškega delovanja, središče, ki se je krog njega gibalo vse njegovo čuvstvovanje, skrivnostni ženski ideal, ki ga je dvignil pesnik na visoki piedestal svojih sanj. To je bila sosedova — Rejenka. V prvih svojih »Pesmih« ji je posvetil romanco; ko je nekaj let pozneje izdajal nekatere svoje pesmi v nemškem prevodu, je v njih z ozirom na Nemce marsikaj izpre-minjal, a »Rejenka« je ostala v naslovu romance tudi v nemščini brez prevoda. To ime mu je bilo zlasti v mladosti nedotakljivo (samo v Mohorjevih otroških knjigah je napravil iž nje »mlajšo sestrico«). To deklico si je izbral Stritar za junakinjo svojega romana »Zorina« in jo obdal z vsem žarom svoje čuvstvenosti. In še kot sedemdesetletni starec se v svojem fingiranem posetu rojstnega kraja (»Doma«) v spominu najdalje mudi ob — Rejenki. To je bil čudovit otrok, prava »Madchen aus der Fremde«, nesrečno tržaško dete, najdenka, prepuščena najprej sebi, svojim mislim in sanjarijam, ki jih je potem razodevala tudi svojemu mlademu prijatelju,. »šibkemu, mehkemu« Jožku: Zakaj je bolečina na svetu? Ali bi človek in žival ne mogla živeti, da bi ju nič ne bolelo? — O ko bi ne bilo hudobnih ljudi na svetu! — Uboga žival, kako se mi smili, ona trpi kakor mi, pa naj trpi še tako voljno, vendar ne pride v nebesa! ¦— Bog je vsegaveden, in vendar je ustvaril ljudi, katerih pride toliko v pekel! — Tako in enako mu je modrovalo zagonetno tržaško dete, pravilo mu pravljice, pelo domače pesmi, »tiste sladke, otožne pesmi, ki z besedo in melodijo tako mehko božajo srce«, kakor pravi pisatelj »Zorina«. Izmed Rejenkinih pesmi mu je ostala vse žive dni zlasti ena v spominu. »Čudna pesem!« pravi Stritar. »Ne vem, kaj ji porečeš, ali meni je imela že takrat in ima še zdaj nekaj posebnega, nekaj nepopisljivega v sebi. Ne smehljaj se, saj veš, da kake so reči v resnici, same 5 na sebi, ne vemo; nam so le take, kakršne se nam vidijo, ali meni se zdi in nekaj enakega sem slutil že otrok, da v tej preprosti pesmi, dejal bi, odmeva jek splošnega pozemeljskega trpljenja: ,Sijaj, sijaj, solnce — oj ti solnce rumeno!'___« Ta devojka je bila Stritarjeva Egerija. In če pravi sam, da se njemu ni prikazala Muza (»Čemu Muza? Muza je starim pomenila nekaj, našemu narodu ne pomeni nič!« mi je rekel Stritar ob priliki otvoritve Prešernovega spomenika!), moramo reči, da je bila to njegova Muza. Glede na vpliv, ki ga je imela ta skrivnostna deklica na njegov, morebiti baš zaradi tega nekoliko ženski značaj, so pomenljive njegove lastne besede: »Kaj je človek sam na sebi, kako moč imajo do njega okolnosti, kdo se more odtegniti njihovi oblasti? Kak bi bil neki jaz, ko bi ne bil našel v prvi mladosti tega čudnega otroka? Kar se vsadi v tem času v otroško srce, to se pač trdno vkorenini. Um se razvija po svojih postavah od dne do dne, izpreminja ga vsaka prikazen; srce pa rado ohrani svojo prvo podobo, le utrjuje se bolj in bolj in le prerado nazadnje popolnoma otrdi.« Od nje, pravi, da ima svoj »nesrečni, nepoboljšljivi idealizem, to bolno dete, neozdravljivo, ker se brani zdravila«. A značilno pristavlja, da bi bilo nespametno reči, kakor da bi mu ona zavdala s to boleznijo, »saj jo imajo tudi drugi in za Boga! ne najslabši možje! Vendar pa, to čutim, da bi se ne bila brez nje tako silno razvila in se polastila vseh mojih moči«. Brat Andrej, poznejši duhovnik, ki je takrat študiral v Ljubljani, je potegnil njega za seboj v ljubljanske šole, kjer je dokončavši tretji razred ljudske šole (pod tršatim, strogim, a pravičnim Belokranjcem Ivanetičem) stopil v znamenitem letu 1848. v prvi gimnazijski razred, ki ga je dovršil z odliko. Sploh je v gimnaziji napredoval zelo dobro. K njegovim odličnim redom so pristavljali profesorji besede, značilne za poznejše njegovo pisateljsko delovanje: »kraftig, sehr griindlich, lebendige Einsicht, klare biindige Darlegung, ernste Auffassung, sehr gut geordnete Ideen, zierlicher Stil«. V gimnaziji se je učil tudi italijansko in francosko. Poslednji jezik mu je dobro 6 služil pri njegovih instrukcijah na Dunaju in mu pozneje naravnal pogled na Francosko, kjer je našel njegov duh sebi primerna tla. Kot izvrsten dijak je bil sprejet v drugi šoli v Alojzijevišče, stoječe takrat pod vodstvom visokoumnega Zlatousta Pogačarja. »Tisti čas je vladal«, pripoveduje Stritar, »v Alojzijevišču neki duh, kakršen ni navaden, po enakih zavodih. Tu ni bilo tiste duhomorne tesno-prsnosti, tistega samostanskega somraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko blagodejno solnce je sijalo nad nami ter z gorkoto in svetlobo svojo budilo veselo mlado življenje. Lepo so skrbeli za naš dušni in telesni razvoj, jn prostost se nam ni omejevala po nepotrebnem. Še tega niso pisano gledali, če se je kdo, tudi brezplačno odgojen v Alojzijevišču, napotil na Dunaj, a ne v semenišče.« — Največjega pomena pa je bilo za Stritarja, da se je tu pobližje sešel s svojim ožjim rojakom, na katerega je poprej doma gledal s takim spoštovanjem, a ta nanj od odzgoraj dol — Levstikom. Levstik je bil za par šol pred Stritarjem. V Alojzijevišču je gospodoval neomejeno, bil je »prava glava, vodja in poveljnik« vseh gojencev. »Vsa hiša je bila njegova... od samega vodje noter dol do hišnega hlapca... oba je spravil na oder. V četrti ali peti šoli je spisal prizor, v katerem sta bila ta dva moža glavni osebi. Ko se sluge ni upa! igrati noben gojenec, ga je predstavljal Levstik sam «Stritar trdi, da je zložil Levstik v tem zavodu nekaj svojih najlepših pesmi, ki so prišle seveda tudi Stritarju v roke. Najbrž pod tem vplivom se je tudi Stritar poizkusil v verzih; zložil je kot četrto-šolec tri dosti gladke, a skromne pesmice za domači dijaški list »Daničico«. V šesti šoli je objavil v »Zgodnji danici« štiri nabožne sonete, v katerih je opeval luno, danico, zoro in Marijo. Leta 1854. je sprejel Stritarju-sedmošolcu dr. Bleiweis v »Novice« žalostinko na pesnico Josipino Turnogradsko. V osmi šoli ni bil Stritar več Alojznik; spoznavši da nima poklica za duhovnika, je hotel izstopiti že koncem šeste šole iz zavoda, a vodja ga je pridržal še eno leto. Živeč torej v zadnjem razredu gimnazije na 7 svobodi, se je mogel družiti s svojimi sošolci in drugimi dijaki. Levstika ni bilo takrat več v Ljubljani. Dokončavši leta 1853. gimnazijo na svojo največjo nesrečo ni napravil mature in se zatekel v semenišče nemškega viteškega reda v Olomucu. A tudi v njegovi odsotnosti je plaval njegov duh nad ljubljansko dijaško mladino, ki se je družila v znamenju Levstika. Posrednik je bil Stritar, ki si je Levstik ž njim dopisoval, proseč ga raznih, zlasti literarnih uslug, češ: »Ker si ti v Ljubljani edini, ki se na-Te morem zanesti, se ne razhudi, da se predrzne Tvoj, toliko milj od domačije vrženi prijatelj in rojak, Ti nakladati posla in dela, kakor bi mu bil Ti sluga.« Stritar je poročal prijatelju v Olomuc zlasti o »uporu«, ki so ga bile povzročile na ljubljanski gimnaziji baš takrat (1854) izišle Levstikove »Pesmi«. Dobra slovenska pesem je bila v oni dobi pozabljenega Prešerna, v dobi noviškega koristnega kosesko-vanja, rokodelja in kmetovanja, v dobi Jeranovega pobožnjaštva in Umck-Bilc-Krekovega okornega, prisiljenega in po Prešernu ponarejenega diletantizma — bela vrana! Hlastno je segla mladina po sveži, ljubke pred-metnosti, diskretne čuvstvenosti, zdravega veselja in neposredne šegavosti polnih Levstikovih prvencih. Vsak dijak je imel svojega Levstika in ga deklamoval ob slovenskih urah tudi v šoli, zlasti potem, ko je bil novi učitelj slovenščine duhovnik Jelene uvedel knjigo za šolsko pomožno štivo. Takrat je stopil v akcijo Levstiku osebno gorki zelot gimnazijski katehet Globočnik. Nagovoril je ravnatelja Nečaska, moža »suhega života in suhe duše«, da ie diiakom na zviiačen način izvabil rožnate knjižice Levstikovih pesmic iz rok ter jih konfisciral. Tudi zalogo pri Blasniku so dejali nestrpneži pod ključ. Doseglo se je seveda ravno nasprotno: Levstik je postal dijaštvu tem zanimivejši in tem ljubši. Stritar mu je o vsem tem poročal in prejemal od njega dopise, katerih prejemnik ni bil sam on, »ampak vsak je hotel biti in je tudi bil vsakega lista deležen«. »Kadar je prišlo pismo iz Olomuca,« pripoveduje Stritar, »sem moral gor na kateder, kakor hitro je bila prilika, in ga glasno brati vsemu razredu. Tako pozornega poslušavstva ni imel nobeden 8 učitelj, tudi ne učitelj verozakonski.« Neki dan ob takem branju je bil katehet Globočnik baš v sosednjem fizikalnem kabinetu in je prisluškoval. Stritarja je mrzli, ker ga ni mogel niti izlepa niti izgrda, povabivši ga na svoje stanovanje, pridobiti za bogoslovnico. Sedaj 'je hotel udariti oba Laščana: šel je od tovariša do tovariša v profesorskem zboru in jemal od vsakega besedo, da bo glasoval za to, da se Stritar izključi. A profesor latinščine in grščine Nemec Kari Reichel je preprečil to nakano in na enak način od osebe do osebe agitiral zanj ter ga rešil. Zgodilo se mu ni nič drugega, nego da so ga potisnili s prvega na četrto mesto med odličnjaki. Kot ablturijent je preživel Stritar počitnice kakor po navadi doma v tesni družbi z Levstikom, ki je bival po izključitvi iz olomuškega samostana (vsled denuncija-cije ljubljanskih ozkosrčnežev!) pri »sosedu Iliju« v Spodnjih Retjah. »Mnogo lepega sem užil v mlajših letih svojih, ali morda ničesar se ne spominjam tako rad, s takim čistim veseljem, kakor tistega zlatega časa, ki sem ga... o počitnicah z Levstikom preživel v ljubem svojem rojstnem kraju!... Kadar je bilo vreme količkaj ugodno, sem se napotil po južini k njemu.. Pridno je pisal, pa pušil iz lončene pipe z ono dolgo cevjo! Kadar ni bilo delo 5e končano, mi je molče pokazal z roko... stol, njemu nasproti, naj sedem, in pa hleb črnega kruha, naj si ga urežem z velikim nožem... Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da sem bil posebno prijatelj tistemu črnemu kruhu, vendar se ga nisem smel braniti, če nisem hotel, da bi me, kakor je imel navado, pital z aristo-k r a t o m ... Za druščino sem imel samo veverico, ki je smela, koder je hotela, skakati po sobi... Tudi, ko je bilo njegovo delo končano, ni bilo kakega posebno živega pogovora med nama.« Potem popisuje Stritar, kako sta hodila v bližnji gozdič krompir peč, kako je Lestik kresal ogenj brez užigalic, po staroslovansko, kako umetno je pekel krompir, kako sta pod večer zahajala v gostilno k stari Drakslerici, kjer sta se pogosto sama razgovarjala, kjer je imel Stritar priliko občudovati »zdrave, poštene misli« in »krepko, določno jasno besedo« Levstika, ki je »znal biti vesel, šaljiv, dovtipen, po otroško naiven in 9 zabavljiv«. Govorila sta največ »o jezikoslovju, o slovenščini stari in novi, o slovstvu, o pesništvu tujem in domačem. Kako je on umel svojega Shakespearja, Goetheja, Prešerna, kako zlasti srbske narodne pesmi! Te so mu bile že celo prava svetinja«. V družbi z Levstikom je občeval Stritar s kmetiškimi originali, zlasti z . »generalom kranjskih beračev« — Pikinim Jožkom, z \ laškimi kmetiškimi fanti, med katerimi je Levstik rad posedal v kotu za mizo »široko in oblastno kakor vojvoda med svojim ljudstvom«. Stritar se še spominja, kako je neki večer prilomastil Levstik v posebno sobo, kjer je sedel Stritar med trško gospodo, ga zgrabil, potegnil izza mize, ga porinil v veliko izbo ter posadil v kmetiško druščino, govoreč: »Kaj boš tam? Semle sedi, duša, da boš videl, kaj je Laščan!« V tej gostilni sta nekoč celo vprizorila pravo pravcato burko »Juntez«, ki jo ic spisal in glavno vlogo igral Levstik. Levstik je najbrž že v zgodnji jeseni odšel h grofu Pacetu za vzgojitelja in Stritar v začetku šolskega leta na dunajsko vseučilišče. Oba mlada moža sta se ločila za nekaj let, a sledovi, ki jih je bilo zapustilo to Levstikovo mentorstvo sredi domače okolice, v kopelji bogatega vrelca pristne laške govorice in šegavih ljudskih nravov v dovzetni, mehki duši Stritarjevi, so bili neizbrisni. Ti sledovi so se pojavljali najprej v neizmernem spoštovanju do Levstika — Stritarjevi »prvi in zadnji, žal. nesrečni ljubezni« — in v njegovem zmislu za narodni govor, za oni jasni, široko-lagodni, preprosti in slikoviti jezik, ki ga je prenesel Stritar lepo požlahnjenega v slovensko slovstvo in ustvaril slovenski inteligenci omikano govorico. Obenem pa se je začela rahlo in v značilni smeri oddeljevati Stritarjeva individualnost od Levstikove, kar se je pokazalo že v gori omenjeni sceni v posebni sobici trške gostilne ... Škof Wolf je hotel poslati Stritarja v orientalsko akademijo, a on se je rajši odločil, da gre študirat klasično filologijo. Redna, čeprav skromna sredstva, mu je zagotovil duhovnik brat Andrej. V jeseni 1855 se je Stritar vpisal na univerzo in je posebno marljivo poslušal klasičnega filologa Bonitza. V »Slovanu« 1837 se pripo- 10 veduje, kako se je seznanil s svojim profesorjem: Nekoč je baje čital Bonitz z dijaki v seminarju »Elektro«; kar se mu pretrga nit predavanja, da ni mogel dalje. Nato začne Stritar, sedeč nekje v zadnjih klopeh, potihem nadaljevati, kar bi imel povedati Bonitz. Profesor: »Wie heissen Sie dort, der Sie mehr wissen als ich?« Od takrat sta si postala prijatelja in sta skupaj čitala klasike. Bonitz da mu je tudi preskrbel državno ustanovo 400 gld. — Meni je Stritar pripovedoval pred enajstimi leti o tem naslednje: »Ko sem sedel prvo leto v Bonitzevem seminarju kot gost s prijateljem Val. Mandelcem, me je mož takoj izteknil. Včasih namreč nisem mogel molčati, ko se je prerešetavalo to ali ono vprašanje. Postajal sem nemiren in sem šepetal svoje mnenje tovarišu Mandelcu. Bonitz je to zapazil in zahteval, da glasno povem, kaj mislim. Bil je po navadi mojih odgovorov zelo vesel. Proti koncu prvega leta mi reče: ,Pripravite tudi Vi seminarsko delo!' Jaz sem mu ugovarjal, da v prvem letu še ne morem predavati, ker še nisem redni član seminarja. A on je vztrajal pri svoji zahtevi. Napisal sem mu predavanje o svojem in njegovem ljubljencu Sofoklu. Prihodnjič je prišel v seminar z mojim konvolutom v roki, visoko vihteč moje delce: ,Das ist einmal eine Arbeit, die mir Freude macht!' je rekel. ,Der Mann er-zahlt nicht nur das nach, was andere gesagt haben, sondern sagt auch aus dem eigenen etwas!' Ko sem predaval o onem mestu v Sofoklu, kjer Elektra, ki je bila ves čas nadčloveška junakinja, zve, da je padel njen brat Orest, in postane naenkrat čisto pasivna, tako da dejanje skoraj zamre, sem izrazil svojo misel, da Sofoklej tu retardira dejanje in dela prejšnjo junakinjo pasivno, ,weil er uns Elektra menschlich naher bringen will'. Pristavil sem, da Sofoklej ni bil samo velik dramatik, ampak tudi globoko čuteč človek. — Tu se je Bonitz zamislil in rekel odvažno: ,Daruber ist jede Debatte uberfliissig, die Frage ist fiir mich gelost!' Pozneje sem se vedno živahno udeleževal kritik in debat v seminarju. Kdor je predaval, je moral svoje delo poprej izročiti določenemu oponentu. Nekoč je imel predavati mali, zelo marljivi Reinisch. Bonitz mu določi mene za oponenta. It In pri prihodnji seminarski vaji sem ga sijajno raztrgal. Kot oponenta se me je takrat vse balo. Bonitz me je ljubil; zahajati sem smel v njegovo hišo, kar mi je zelo koristilo.« Tako je študiral Stritar na Dunaju klasično filo-logijo; in ko je dobil po štirih letih absolutorij, ni mislil, da bi se takoj vklenil v državno službo. Pomanjkanja itak ni trpel: nekaj mu je pošiljal brat Andrej, nekaj pa si je prislužil sam s podučevanjem v bogatih hišah. Bil je inštruktor najprej pri fabrikantu Sieglu, pozneje pri Kanitzu. bratrancu znanega poznavatelja Balkana. Učil je otroke latinsko in grško pa francosko in italijansko. Ko sva se pred enajstimi leti ž njim shajala v Gersthofu na večerni pogovor v neki tamkajšnji gostilni, sem ga nekoč spomnil, da ga je dr. Bleiweis 1. 1872. imenoval »večnega študenta«. Stritar se je zasmejal in rekel: »V tem pa je nekaj resnice. Jaz sem bil namreč človek, ki ni hotel hoditi po ravni, izvoženi cesti do ljubega kruhka. Na bodočnost sploh nisem mislil nikoli. Vrhutega so me neprestano vabili v dobre hiše za vzgojitelja, kjer se mi je godilo nenavadno dobro. Pri tovarnarju Kanitzu v Vo-slavi sem imel glavno besedo v hiši. Ne morem vam dopovedati, kako sta me ljubila sina, kako gospod. Z gospo pa sva se imela naravnost rada. Seveda napačnega ni bilo pri tem nič. Kanitz mi je neprestano poviševal plačo, me izpraševal ob Novem letu in praznikih, kaj hočem za dar, jaz pa sem mu po navadi vse odklanjal. Nekoč pred Božičem mi prinese pokazat lepo blago za obleko in me vpraša, kako mi dopade. Pekel sem mu, da je lepo. »Ne veste, kako bi mi ustregli, ko bi si hoteli dati iz tega blaga napraviti obleko!« mi je dejal. Tistikrat sem ponujeno darilo sprejel, in mož je bil tega nad vse vesel. Pri odhodu iž njegove hiše sem dobil 4000 K odpravnine.« O počitnicah Stritar po navadi ni hodil domov, ampak je popotoval s prisluženim denarjem po širokem svetu. Videl je Bavarsko, Porenje, Švico, bival nekaj časa v Parizu, kjer je bil obolel, in se vračal s popotovanja preko zgornje Italije. Občeval je prva leta dunajskega življenja s tovarišem Valentinom Mandelcem, ki je pisal novele, prevajal 12 Goethejevega »Fausta« in pozneje služil za profesorja na Hrvaškem. A zanimivo je naslednje dejstvo: medtem ko je Mandelc takoj ob ustanovitvi »Glasnika« 1858 nastopil v tem v obilni meri literarnem listu kot novelist, J se ni Stritar nad deset let dunajskega dijakovanja niti ^enkrat oglasil v slovenski javnosti. V svojih spominih na Aumanna pravi, da »se mu ni ljubilo pisati«. Nekaj malega ima vendar iz te dobe, namreč »veselo tragedijo« v enem dejanju: »Dijak v peklu ali hudič ni tako črn, kakor ga slikajo«. V tem delcu, pisanem v nemškem jeziku, popisuje Stritar v pristno stritarskem široko-lagodnem, ironično in satirično podslikanem tonu usodo slovenskega dijaka na Dunaju. Pred očmi mu je prezgodaj umrli Joža Šavs, ki ga poznamo iz pisateljevih spominov. »Tragedija« predstavlja pravzaprav dolg dialog med Belcebubom in dijakom Wimmrom (Šavsom), ki se je na zemlji ustrelil, prišel v pekel, postal čitatelj kralja hudičev, kateremu pripoveduje svojo usodo, s čimer ga končno tako gane, da nakloni v loteriji srečo njegovi revni nezakonski materi. Na ovitku te »tragedije« čitam naslednjo slovensko pesem z datumom »3. aprila 1864« (zložena je torej nekaj mesecev pred Mandelčevirn odhodom v Karlovec). Postavljam jo sem v točnem prepisu (medtem ko so ostali citati v tem ¦eseju prirejeni po sedanji pisavi): . »3. Aprila 1864. Si fraetus illabatur orbis, Impavidnm ferient ruinae. Kdor kakor misli vedno tud govori, Človeka se ne, vraga se ne boji Ta je moj mož, ki ga ne moti Strah ne obeti na pravi poti. Prišel peklenski bo ti enkrat agent: Poklekni in moli naš februarpatent In boš direktor v Ljubljani Al pa do smerti kar si ostani. Zdaj na rudečem traku ti primiglja Srebrni križec al pa celo iz zlata: Glej to ovčicam je plačilo, Kozlom pa bo se slabo godilo. 13 In spet skušnjavec pride ter govori: Govori kar ti bomo veleli mi V ministerstvu je prazno mesto ., Plače na leto je tisuč šest sto. Ti pa boš djal mu: Apage satanas Poberi se spred mene dokler je čas In vzemi limance, ker nanje M a n d e 1 c a vjeti so prazne sanje. Za luč, svobodo in za slovenski dom S kervjo, peresom hrabro boril se bom, Zastonj vaš strah, zastonj obeti Prost Slovan čem živet' in vmreti. Zato prijatel, dragi slovenski brat, Pozdravljam te, napijam ti zadnjikrat: Bog živi te in nam ohrani, Kakor do zdaj si bil — tak ostani!« Medtem ko je tragedija o dijaku pisana v gladki, brezhibni nemščini, nam kaže ta slovenska pesem poznejšega reformatorja slovenske prozodije še jako okornega v izrazu in stihotvorstvu. Zlasti razblinjeno in prozaično delujejo številni postranski stavki. A nekaj drugega nam stopa iz teh neukretnih verzov jasno pred oči: poznejši svobodomiselni Slovenec in Slovan ter nesebični sovražnik vsakega klečeplastva pred avstrijskimi nemškimi vladami. — Mogoče bi vsekakor bilo, da se je poizkušal Stritar v teh letih obenem z Mandelcem tudi v povesti; neko Jurčičevo pismo Levstiku iz dobe »Mladike« pravi, da je »Svetinova Metka« Stritarjevo mladostno, zgodnje delce. Pisna slovenščina je delala dolgoletnemu dunajskemu študentu težave pač zatos ker je dajal tako dolg počitek svojemu peresu, baveč se bolj kot uživatelj z zapadnimi literaturami in likajoč se po velikih vzorih sebi v naslado in slovenskemu dijaštvu, družečemu se ž njim, v korist. Sploh je užival med dunajskimi študenti očarujoč ugled, ne samo zato, ker je ž njimi delil ves preostajajoči mu denar, ne da bi gledal na povračilo, ampak dijaštvo ga je cenilo zlasti kot literarno avtoriteto. Dvorni svet. Jagič mi je pogosto pravil, da se mu on kot 14 dijak sicer ni upal približati, a da je neprestano čul slovensko in hrvaško dijaštvo izgovarjati Stritarjevo ime s posebnim občudovanjem. — Zanimivo bi bilo vedeti, ali je tudi Stritar čital s takim pridom znamenite Levstikove sestavke iz 1. 1858—9., kakor Jurčič, katerega so navdušili za pisateljevanje in postali vobče temelj vse novoslovenske literature. Ko je po dolgoletnem presledku Stritar 1. 1866. obnovil svoje stike z Levstikom, seveda samo pismene, mu je pisal pismo, iz katerega se vidi, koliko se je imel zahvaliti piscu »Napak« in slovenske nemško pisane slovnice, zlasti pa genijalnemu avtorju »Potovanja iz Litije do Čateža«. V tem pismu z dne 12. IV. 1866 piše Stritar svojemu učitelju: »Kaj si Ti že koristil slovenski pisavi, nihče ne spoznava boljše od mene; ali jaz sem Ti veliko bolj hvaležen za novi, edino pravi duh, ki si ga uvedel, kakor pa za črke. Vsakemu pridigujem, kdor me hoče poslušati, da nihče ne zna pisati po slovensko, t. j. v slovenskem narodnem duhu, in zraven pa pametno, zdravo, logično, karakteristično, humoristično, pošteno itd., kakor Ti, najbolje za Tabo pa tisti, ki se Tebi najbolj bliža. In ta hvala Ti mora nekaj veljati, ker prvič sem pameten človek (dobro blago se samo hvali), drugič pa ne hvalim rad, mislim celo, da prerad grajam in zabavljam; marsikdo mi to že sedaj pomni, pa mi bo — če Bog da — še marsikdo pomnil.« — Levstik je kvitiral to hvalo svojega učenca z vso skromnostjo velikega moža in je odgovoril Stritarju dne 13. IV. 1866, da mu je Stritarjevo priznanje dobro delo: »Vendar pa moram precej opomniti, da me [Tvoj list] ni razveselil zato, ker me tako kadiš. Da sem morda neko^ liko vendarle koristil slovenski pisavi, upam tudi sam, toda nisem delal sam. Dr. Miklosich, Cigale, Svetec in drugi so se trudili bolj od mene; zlasti Miklosichu se imamo zahvaliti za vse, kar vemo o slovenskem jeziku. Jaz bi bil storil mnogo več, ako bi se mi ne bilo vedno boriti.« V jeseni 1. 1865. — Stritar je šel že v trideseto leto — je prišel Jurčič na Dunaj. Bil je šele abiturient ljubljanske gimnazije, a je stal že z obema nogama v slovenski literaturi, pisal v »Novice«, v Mohorjeve knjige, 15 v »Glasnik«, »Cvetje«, izdal kot osmošolec s Fr. Marnom almanah »Slovensko vilo« in se začel v literarnih pismih v »Glasniku« teoretično baviti z organizacijo slovenskega leposlovja, zahtevajoč najprej kritike, ki ne bo »rešetala in godla samo slovnico in oblike«, ampak razkazovala »razvrstitev in skladbo snovi, ureditev misli, pravo lepoto«. Da bi ne bil mislil Levstik, njegov učitelj ne samo v pisavi, ampak tudi v pisanju, da nastopa zoper njegovo slovničarenje, je z značilnimi besedami pozval bas njega na to delo: »Mislil bi jaz, da bi bil g. Levstik dober za to zares težavno delo. Zakaj škoda, velika škoda je za naš narodni jezik, da ta gospod, ki je spoznal značaj slovenskega jezika bolj nego nekateri, ki samo-tržno pesti slovenščino in misli o sebi bogvekaj, pusti rjaveti svoje pero, zlasti kar se kritike tiče.« Dalje govori Jurčič o namenu leposlovja in poudarja, da se mora slovenski pisatelj učiti od naroda. »Ko bomo globoko in zares premislili narodov značaj, se učimo spoznavati druge, da nam bo tako razlika, ki jo najdemo med nami in onimi, novo pojasnilo, nov poduk o tisti reči, po kateri stremimo: poznavanju naroda in tako samega sebe.« — A tudi praktične organizacije literarne produkcije se je nemudoma polotil sveži, neposredni in realni Jurčič. Mislim namreč, da je bilo njegove iniciative dete literarno društvo na Dunaju in da je bil njegov dopis o tem društvu v »Glasniku« 1866, datiran z dne 20. XII. 1865: »Slovensko literarno društvo... se je ustanovilo ravno te dni... Društvo ima tedenske shode. Vsak član se je z lastnoročnim podpisom zavezal... da bo prinašal vsakopot (kolikor moči) kak izviren spis; iz teh doneskov se bodo pozneje izdali tisti, ki jih potrdi celota. Kakor je videti, bodo spisi večjidel leposlovni, kar nas mora veseliti tolikanj bolj, ker manjka dozdaj Slovencem še najbolj leposlovnih pisateljev. Saj imamo skoraj samo nekaj prestavljačev!« V ostalem govori Jurčič v teh dopisih o vseslovanskem društvu »Slavija«, ki se je bilo tudi ustanovilo v takratni dobi živahnega dijaškega pokreta med dunajskim dijaštvom, da »oživotvori lepo Kollarjevo idejo slovanske vzajemnosti«. 16 Na Dunaju sta se sešla Stritar in Jurčič! Prvi prihajajoč iz velikih zapadnih kultur, eleganten naslajavec nad umetnostjo in življenjem — n. pr. ženskam se je hitro in jako prikupljal, kakor piše Levcc nekoč svoji nevesti — dovtipen, fin, duhovit kozer, mehkih kontur, z visokim čelom, krasno brado, ležerno počesanimi dolgimi lasmi, velikimi, modrimi, sanjavimi očmi, zasenčenimi včasih s tanjčico evropskega »spleena«, s polnimi, lepo urezanimi ustnicami, na katerih je igral sedaj vzvišen smehljaj dobrodušnega humorja, sedaj sled diskretne ironije, mlad mož, bližajoč se mladi slovenski inteligenci, da ji da v izbrani zgovornosti slutiti lepoto velikih kultur; drugi še ves dišeč po domači grudi, prihajajoč iz družbe muljavskih in šentvidskih originalov, očanccv, fantov, polharjev, tihotapcev in beračev, oprtan s torbo narodnih pesmi, povesti in pravljic, vraž, bajk in rekel, z zavihanimi rokaijii pišoč za vse tedanje literarne organe, ne pomišljajoč se, prijemajoč za delo, kakor je bil skočan dečko s polno osnutkov in načrtov v glavi, suhljat, trdih kosti v obrazu, gladko počesan, fantovskega, energičnega pogleda, pogumno instinktivno korakajoč iz domovine v svet, da se v tujini še bolj zave svojega in lastnega. Gotovo je, da sta si bila že na prvi pogled simpatična, da je morala Stritarju dobro deti Jurčičeva neposredna svežost in da je Jurčiču imponirala Stritarjeva elegantna svetskost. A zanimivo je, da sta se vikala svoj živ dan. Drugače Levstik in Stritar, ki sta se tikala že izza dijaških let; in vendar je šele sredi maja 1866 ponudil Stritar Levstiku prijateljstvo, ki ga je ta tudi sprejel. Antipoda sta si bila Stritar in Jurčič, a v znamenju in v imenu dveh največjih genijev našega rodu sta se našla in združila v plodovito zvezo. Prvi genij je bil on, ki globoko temelječ v naši grudi seza v evropsko ozračje — Prešeren; drugi je bil veliki organizator našega naroda, genijalni naš pesnik-občan, kritik našega jezika, slovstva in političnih ciljev naroda — Levstik. Prešeren jima je bil podlaga in Levstik opora. Komaj sta bila nekaj mesecev skupaj, že je pisal (19. II. 1866) Jurčič »Glas- 17 liiku«: »Prešerna, svojega največjega moža na literarnem polju, menim, da Slovenci premalo slavimo, še bolj pa nemara beremo in se iž njega učimo. Kakor so nam pokazali možje drugih narodov šele pravo ceno njegovo, tako bo menda kmalu drugod bolj znan ko doma, kjer se vse premalo bavimo ž njim in že toliko let zastonj čakamo njegovega življenjepisa.« Takrat, ko je poslal Jurčič ta dopis v Celovec, sta se bila s Stritarjem gotovo že domenila, da začneta izdajati »Klasje« in kot prvi zvezek— Prešerna s Stritarjevim uvodom. Moramo si misliti, sovo besedo .gladko teče' — to sem že zdavnaj vedel in 7 io si dokazal tudi zdaj s prestavo Petrarkovih verzov.« v Znamenita je ta Levstikova poslanica Stritarju; v j, nji čutimo, kakor da bi si izbiral plemenski genij naroda '. svojega naslednika, kakor da bi kralj duha izročal en del svojih opravkov in časti svojemu doraslemu sinu. Levstik je bil v svojih pesmih - ne posnemovavec, ampak 2* . 20 - enakoroden Prešernov potomec. A on ni živel več v Prešernovi predmarčni dobi, ko je narod še molčal in životaril, ampak po 1. 1848., ko se je narod že organiziral, potrebujoč gibčnega, omikanega, izrazljivega jezika, globoko ozmišljene literature preteklosti in kritično preve-jane književne produkcije sedanjosti; posebno nujno pa jasno očrtanih političnih ciljev. In Levstik ni bil samo pesnik, ampak tudi občan in je na vseh teh poljih napravil v zemljo temeljne vbode, a vsemu ni mogel kaj, posebno zato, ker je bilo ovir in bojev toliko, a kruha tako malo. Z veseljem je torej pozdravil moža, ki ga je po prvem podanem poizkusu obetal razbremeniti najprej na estetičnem, pozneje brezdvomno tudi na kritičnem literarnem polju. »Epohalno« je imenoval Stritarjevo razpravo o Prešernu. In to je bila v pravem pomenu besede. V nji je našel v vsakdanje, praktične skrbi pogreznjeni Slovenec zopet stik z genijem svojega plemena, materiji se je zopet pridružil duh, nebogljeni narodni orel se je operil in okrilil. In to vse s tem, da je bil narodu zopet odkrit Prešeren. To je ena največjih zaslug Stritarjevih, to je bil prvi njegov kulturni čin. Pokazati Prešerna v čarobnem njegovem sijaju bi v resnici ne bil takrat nihče tako zmožen kakor Stritar, niti Levstik ne. Levstik je Prešerna v vsem njegovem blesku čutil, na zapadu izšolani Stritar ga je doumel in z zgovorno besedo razložil, gustiral je pesem za pesmijo, lepoto za lepoto. (Levstik je pripravljal vse življenje znanstvenega Prešerna s filološkim aparatom.) Splošno-literarno pa se je po vsej pravici čutil Stritar Levstikovega učenca tudi tukaj. Od »Potovanja iz Litije do Čateža« gre pot naravnost k temu »uvodu« v Prešerna — k drugi glavni podlagi mladoslovenskega slovstva. Samo da je tam, kjer je bil Levstik ostal bolj pri tvarin!, Stritar nadaljeval z idejo, s pojmovno lepoto. — In baš v tej nadtvarinski višini je legla s tem Stritarjevim spisom v osnovo novoslovenske literature nota, Stritarjeva lastna idejna nota, ki je pozneje prevzela vse mladoslovensko leposlovje. Da je napisal ta »uvod« Levstik ali Jurčič, bi ne bili dobili Slovenci tako nazorno-razloženega, tako elegantno predstavljenega Prešerna, a 21 ne bili bi dobili tudi na čelo svojega prvega, visoko individualnega pesnika in v album poznejše svoje v veliki meri na tem »uvodu« temelječe lepe knjige vžgane one Stritarjeve note, onega programa in one naloge p e s n i k u , ki sta jo najprej neljubo začutila v Stritarju Levstik in Jurčič in ki je povzročala kesneje slovenski literaturi precejšnje bolečine. Ta Stritarjeva doktrina, izrečena tukaj kot navidezen posnetek iz pesnika v navodilo za pesnike, se je glasila: »Lastna priroda in okol-nosti ustvarijo nekaterega pesnika tako, da je posebno občutljiv za žalost in trpljenje, katerega je obilo razlitega po tej .solzni dolini'. Kakor čebela iz slednje cvetlice med, srce on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni ... Tak pesnik je pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame nase vse naše gorje, prepevaje ga v sladkih pesmih, ki nam tope otrpla srca — on trpi, da se mi veselimo. Tak pesnik je Prešeren!* — V resnici pa je imel postati tak pesnik Stritar in na podlagi te nove doktrine, tega novega programa v našem leposlovju tudi drugi pesniki mladoslovenski. Programatično s v c t o ž a 1 j e se je vcepljalo slovenski literaturi v teh mladih njenih dneh, ne da bi bil kdo kaj rekel k temu. Edini oponent Stritarjev Bleiweis je bil literaren banavz. ki je obžaloval, da se v Stritarjevem »uvodu« - »ignorira mojster, ki je bil vrstnik Prešernov — Koseški, kateremu je svet izvedencev že davno ves navdušen priznal slavo, da je p r v i v pesništvu odprl nam pred njim neznane, čudapolne zaklade jezika slovenskega, njegovo neizmerno krepost in veličanstvo«, na ta način krčevito zagovarjajoč svoj kulturni zločin zatemnitev Prešerna pred narodom. In dalje je prikrito očital Prešernu »kranjstvo«, akcente, nasprot-stvo do slovensko-hrvaškega jezikovnega zbližanja, apo-strofe, »o katerih sploh Koseški trdi, da so večjidel le lenoba pesnikarska«, da je največ le »zaljubljene« pel, da je bil slab v distihu itd. — vse samo o Prešernu, o Stritarju a učil se od njega! Naj bo! post mortem nulla voluptas!... Ne morem Ti dopovedati, kako neznano bi me veseiiio. ko bi se mogel enkrat s Tabo pošteno pogovoriti in pomeniti ----- rad bi vedel, kakšen rezultat si našel Ti, kaj misliš o svetu, o življenju, o človeku in o babi ter enakih rečeh; 23 rad bi primerjal svojo ,rajtengo' s Tvojo. Ti ne veš, ) kako prijetno se je pogovarjati s človekom, ki nas ume. Pa ni veliko pametnih ljudi na svetu, še manj pa poštenih.*) Če jih veš kaj več, pošlji mi njihovo adreso! Najljubše ' pa mi seveda bo, če prideš sam! Prijetno pa je tudi, če more človek ,v božjem strahu' norce uganjati, tako da se Bog ne žali in se greh ne dela. Kdo zna to bolje ko Ti. Dulce est dissipere in loco (t. j. loco: Retje!), ali se še kdaj spominjaš tistega časa? Jaz postajam skoraj sentimentalen, če se ga spominjam! Morda se Ti bo malo čudno zdelo, kar Ti bom rekel zdaj, pa nič ne de: Izkusil sem nekoliko sveta in izgubil sem precej vse iluzije — vendar pa mislim, da dva poštena človeka bi se imela združiti in sprijazniti — in marsikaj bi jima bilo mogoče. Nikomur še nisem ponujal svojega prijateljstva, ki mi je še zmerom ostalo sveto, neoskrunjeno ime! Ponujam ga Tebi - v resnici! — če mi hočeš biti prijatelj. Izkazal mi boš svojo prijaznost najbolje s tem, da boš z mano popolnoma odkritosrčen v vsaki reči in jaz bom s Tabo. Kajenja pa naj bo konec! Češ? « Levstik je v pismu, pisanem Stritarju sredi maja 1866, Stritarjevo prijateljstvo sprejel, izrazil tudi od svoje strani željo, da bi se s svojim učencem in častivcem rad pogovoril o raznih življenskih vprašanjih in mu zatrdil: »Tvojemu spisu nisem preveč kadil, ampak o njem le povedal svoje misli, in menim, da sem pogodil, posebno pa še, kar se tiče tistih besed, ki so Ti prerokovale .žigeljstanj'. Noviški Jupiter je že zagrmel, kakor namreč Aristofan popisuje grmenje v ,Meglah'. Svoje misli o tej kritiki sem obširneje pisal gosp. Jurčiču; Tebi le pristavljam, da se mi čudno zdi, kako Ti more himno očitati Bleiweis, ki še nikdar ni zinil o Koseškem, da bi ne bil poprej trikrat pokadil oltarja njegove nazovislave. Da v epigramih ni treba Prešerna posnemati! O kako so oče ! zvit mož! Epigrama torej ne? Zakaj ne? Zato ker je mogoče, da bi bil kateri morda kdaj tako predrzen, da bi tudi očetu založil katero. Kdo pa je delal dozdaj boljše epigrame, če niso Prešernovi nič vredni? Meni pač ni znano, da bi bi! Bleiweis kdaj katerega naredil, in če ni 24 Prešerna prekosil on, ki je vseprvak, kdo bi ga potlej mogel prekositi?« 0 Bleiweisovi kritiki »Klasja« je bil pisal Jurčič takoj pod njenim neposrednim vtiskom (nekako po 10. maju 1866) Levstiku precej maloupno z ozirom na uspeh in prospevanje novega tako važnega in s takimi nadarni započetega podjetja: »Kaj pravite o kritiki očeta modrijarha [Bleiweisa] in ribniškega panju [Lesarja]? Mene marsikaj je, to pa me veseli, da se Stritar vsemu le — smeje. ... Samo tega se bojiva, da ne bi ravno zaradi te hudobne, čeravno površne kritike odpadali naročniki. Vem, da se Wagner že kesa, da je dal to reč .fantalinom v roke' (kakor se je baje dejalo v čitalnici v Kranju in v neki družbi v Ljubljani). Zato sem mu danes v Stritarjevem in svojem imenu pisal, da odstopiva, če more in hoče dobiti drugega izdajatelja. Meni bi se prav ustreglo, ker ta očančev vik gotovo ni bil zadnji. Saj ste brali, kaj pravi o Koseškem! In ravno otodi sem dobil poročilo, da 50 naročnikov v Celju — največ mladih ljudi - - želi, da bi se zbrala tudi .izvrstnega prvaka Koseškega' vsa dela. Veste, pa moramo soditi Koseškega. — Človek piše za publiko, ne sam zase; žalostno je ravno, da je nimamo. Ce bo [Wagner] že dobil koga, poprej ga gotovo ne dobi, preden ne izidejo Vaše reči. Zato Vas prosim, izkušajte kaj brž poslati svoje reči... če se otreseva ,Klasja', izleže koj ,Pavliha' na dan, in za .literarno društvo' se bomo kaj bolj pečali. Stritar piše zdaj tragedijo. Če bova pa še dalje ostala uklenjena — kar bo menda najbrž — bova menda vozila ,Klasje z domačega polja' kakor bo mogoče, zlasti če boste Vi pomagali izpeljavati.« — Preseneča nas ta maloupnost pogumnih mladenicev, a nam je obenem dokaz, kako težka je bila borba proti Bleiweisovi vsegamogočnosti in od njega pokvarjenemu vkusu, izražajočemu se v oboževanju Koseškega. Slabiči bi bili obtipavali nad takim občinstvom, a Jurčič in Stritar sta mislila samo na publiko, nič nase! Če ne bi delovali klasiki, stažetakrat snovala nov organ za buditev umetniškega vkusa in kulturne zavesti - - satiričnega in humo-rističnega šaljivca »Pavliha«. Zraven sta mislila na to, 25 da bi od osebe do osebe intenzivneje vzgajala naraščaj v svojem dunajskem semenišču. Na ta Jurčičev dopis je odgovoril Levstik započet-niku »Klasja« z obširnim pismom, katerega prvi del je našel dr. Žigon na ljubljanski »stari krami«: »Nikdar se nisem nadejal ugodnejše kritike o ,Klasju' iz dr. Bleiwei-sovega peresa, zakaj mož mi je znan od vrha do tal. Kako more samodržec, despot ugodno pisati o stvari, katere ni on sprožil; katera se je rodila brez njega in torej glasno priča, da ni povsod njega treba; katera slovenskemu svetu kaže, da se tudi brez njega lehko kaj stori? Ali menite, da je temu možu mari za slovenskega naroda napredek? Ni malo ni dosti ne. On se le trudi zase in za svojo duševno in telesno korist. On dela, kakor ga vidimo delati, to je le zato, ker zdaj več ne more drugače in ker mu pridujc. Kdor brez njega kaj počenja, ta je njegov sovražnik. Zato je osnoval trojico: Bleiweis-Costa-Svetec, da bi se jim ne mogel nihče bližati. Jezi ga, da mladina izpodrasta, ker se stolček zaradi tega čitndalje-bolj maje pod njim; ni mu po godu. da se kdo kaj uči, ker mu iz tega preti nevarnost, da utegno vstati ljudje, ki bodo tako predrzni, da si bodo upali drugače soditi, druge reči zatirati, druge može čislati, nego on in njegova drhal! — Kar se tiče njegove kritike, Vas ni treba nič jesti, le posnemajte Stritarja, ki se vsemu smeje, pa dalje delajte. Meni se ne zdi primerno, da bi zaradi tega od .Klasja' odstopila Vi in Stritar; ampak odgovor moramo spisati in poizkusiti, ali n e p r e m e n j e n e g a ,SIovenec' vzame, ali ne... Ce mislite pisati odgovor Bleiweisovi kritiki, pri kateri je imel menda Svetec parklje — ne panj — če se ne motim... menim, da najbolj kaže, da naredita vidva odgovor: Vi in g. Stritar; če bo trajal boj dalje časa, potlej mislim že tudi jaz dregniti v osir, prej verujte, da ne utegnem; toda odgovoriti se pa mora. Iz tega namena Vam podajam drobnejše svoje misli o ,noviškem' spisu«. — Nato slede Levstikovi podatki za odgovor Bleiwcisu, materijal za prvi poizkus, oceniti škodljivi vpliv ostarelega, amuzičnega Bleiweisa na literarnem polju, ožigosati zlasti njegovo zatemnjevanje Prešerna s Koseškega skrpucano laterno. 26 Tudi o Koseškem jima pošilja par kritičnih podatkov,. češ: »Prešeren je odkril lepoto, bogastvo in ugibičnost slovenskega jezika, ne Koseški, ki je germanistično prestavljal, germanistično konstruiral, iz slovarjev nukat slabe in spakedrane besede; Prešeren je bil poet, ki je zajemal iz sebe, ne Koseški, ki je tuje blago prodajal za svoje.« Ako Bleiweis pravi, da Koseški nima elizij, se mu mora povedati, da jih nima zato, ker izpušča aposirofe in piše scer, vene itd. Dalje se zagovarja Levstik za to, da je Prešernu popravljal oblike in pravopis, češ: »Pri nas nimamo nič pravopisa v nemškem zmislu, ampak same oblike, ki izvirajo iz globokega dna jezikovnih pravil.« Popravljati pa sme samo človek, ki se je jezika temeljito učil, seveda ne Bleiweis. ¦ (Od Bleiweisovih časov do danes se vzdržuje obsodba Levstika, da je v ljudski izdaji moderniziral Prešernov jezik; jaz mislim, da pač po krivici in pod prevelikim vpiivom nemške iilologije. Slovenci Še danes ne znajo ločiti kritične izdaje od poljudne.) Jurčič je odgovoril Levstiku dne 25. V. 1866: »Ko sem prejel Vaše pismo, ki v njem naju opominjate, da bi pisala antikritiko Bleiweisu, sem bil ves Vaših misli in že sem bil nekaj zase napisal, zlasti ker so me moji vrstniki vedno drezali, da nikar tako ne pusti. Ali dva dni potem pride moj Mentor — Stritar na Dunaj, prebere svoje in moje pismo od Vas in mi podere vse, češ da bi s tem svoji reči več škodovala nego pridovala. Zakaj7 objektivno pisati bi bilo nama skoro čisto nemogoče, nehote bi moral človek osebno zgrabiti Bleiweisa, in pomisliti je, ali bi bilo potlej za ,Klasje' bolje ali slabeje.. Tudi zaradi Koseškega je ravno tako dejal, kakor Vi v svojem poslednjem pismu [neohraujenem], da bi [Koseški] vrstice ne dal tiskati [v .Klasju'], če ga prevredi' primemo. Stritar se je čudil, da imate o Bleiweisu ravnotake in tiste misli, kakor on, ki je že toliko let daleč od njega in se več časa ni pečal ž njim.* — Zmagal je torej spravljivi Stritar proti bojaželjnemu" Levstiku. Obračun z Bleiweisom in Koseškim na lite-ranem polju že takrat žal ni prišel tudi iz vzroka, ker je štajerska mladina v Celju in Mariboru zahtevala, da 27 izide v »Klasju« tudi Koseški. Jurčič in Stritar sta hotela vzdržati »Klasje«, ki naj bi bilo v drugem zvezku prineslo izbrane spise Levstikove. A izdaja je potem z založnikom vred propadla. Pa ne samo v svrho ozmišljevanja in cenitve slovenskega leposlovja prošlosti sta se tu na Dunaju združila Stritar in Jurčič v znamenju Levstika, ampak še eno drugo važno idejo Levstikovo sta bila namenjena povzeti, udejstviti in razviti: kritiko sodobne lepe knjige. Tam, kjer je bil prenehal Levstik leta 1859.. zaklicavši: »Bog živi kritiko!«, sta hotela nadaljevati. Jurčič je bil že napisal v »Glasniku« 1865—6 tri gori omenjene članke, v katerih je prišel do zaključka (čisto Levstikovega!), da naj se pisatelj uči od naroda. V februarju 1866 je izšel njegov zadnji sestavek, v aprilu pa sta naznanila »Klasje«. In že povodom »Klasja« je namignil Stritar. dopisujoč si z drjem. Vošnjakom, na svoje prihodnje, t. j. kritično delovanje, katero mu je na Dunaju na srce polaga! najbrž tudi Jurčič. Stritar je pisal Vošiijaku 13. IV. 1866: »Po dosedanji poti se ne pride nikamor, vsaj tja ne, kamor želi v resnici omikan, domo-roden in pošten človek ... Berite naše časnike! Kaj se v njih hvali? Vse vprek! Zrno in pleve, klasje in slama! Posebno pa je izvrstno, kar se piše in govori pod mogočno egido naših prvakov. Velik, slaven domorodec in pisavec je, kdor je v njih bratovščino zapisan. Zunaj te bratovščine, te cerkve in občine svetnikov ni zveličanja. — To trnjevo ograjo prodreti, po novi boljši poti naravnost se bližati svojemu namenu — izobraževati narod po zahtevah sedanjega časa, po načelu prave omike, prave liberalnosti — brez vseh stranskih, samopridnih namenov, pokazati narodu, kaj je dozdaj storil na literarnem polju, dokazati mu, kaj je dobro, kaj slabo, in zakaj - to je vkratkem namen našega novega podjetja.« Ta drugi, kritični namen se je v »uvodu« čutil samo posredno. V začetku prihodnjega (1867.) leta pa se je polotil Stritar v »Glasniku« neposrednega rešetanja takratne slovenske poezije v članku »Česa je posebno treba našim pesnika m«. Prvi sestavek \ 28 je govoril o kritiki sploh, drugi je opredeljeval pesnika kot takega. Nekateri stavki v začetku so se slišali naravnost kakor odmev Levstikovih ironičnih treskov iz ¦časa boja za kritiko: »Z eno besedo, dragi moj!... treba nam je kritike, kritike na vse strani pravične in ostre; pisanje, ki ne druži teh dveh lastnosti, ni vredno tega imena. Ali kritike se naši ljudje boje kakor živega ognja. Če le slišijo to strašno ime, jih že spreleti kurja polt! Kritika, kri. krivica, kriminal in druge take so jim sorodne, grozne besede... Velika zmota je misliti, da kritika koga ustraši. Bog hotel, da bi imela toliko moč. Ali nima je! Pravi, dokazuj pevčetu še tako jasno, da njegove pesmi niso nič prida; še rajši jih bo imel sovražil pa bo tebe.« To bi bil lehko zapisal tudi Levstik, podpisal tudi Jurčič. Ravnotako tudi besede: »Gorje mu, kdor bi se predrznil tudi tukaj povzdigniti glas, glas vpijočega v puščavi: Bratje, iz te moke ne bo kruha! Postaviti bo treba nanovo kvas. Zarezali se bodo nad njim: Kdo pa si ti in kaj si? Ti nisi zapisan v našo zlato pratiko.« Zato je Stritar po vsej pravici pisal 1. 1876.: »Kdo ie prvi začel kaliti mir na slovstvenem polju?... Kako rad bi odgovoril na to: Jaz! jaz sem prvi skalil vam žalostni, duho-morni mir, jaz sem prvi začel .rešetati' pri nas, ločiti zrnje od plev... Vsakemu svoje! Vsega tega nisem jaz začel, vse to je začel mož, katerega visoko čislam — z veseljem se imenujem njegovega učenca... Levstik je začel koristno, potrebno delo; ker ga je on popustil, poizkušal sem ga nadaljevati jaz.« Za zgoraj navedenim utemeljevanjem potrebe kritike, pisanim čisto v Levstikovem duhu in tonu, pa je takoj nato sledila kakor v »uvodu« k Prešernu tudi tukaj Stritarjeva lastna, prav tako programatična nota: : »Vpraša se, ali hočemo Slovenci imeti svojo literaturo |po vzgledu drugih narodov, ali ne. Ce jo nočemo — nam je treba kritike; komur bi se moralo to šele dokazovati — temu so zastonj vsi dokazi!« Levstik in Jurčič bi se bila vprašala malo dnigače: Ali hočemo literaturo po vzgledu našega naroda, ali potrebujemo pesnikov, ki so se učili neposredno od naroda? 29 S to Stritarjevo noto je dobil vstop v naše slovstvo svetovnoliterarni vzor, ki se je v poznejši Stritarjevi beletristiki izkazal naravnost kot vzorec... Stritar je napisal 1. 1867. v »Glasniku« samo dve estetični pismi kot uvod v započeto kritiko sodobne slovenske poezije. Imenoval ni bil še nobenega imena; imel je torej pred sabo še dolgo pot na tej trnjevi ledini. Kot vzrok, da vso drugo polovico tega leta ni teh pisem nadaljeval, je navedel prihodnje (1868.) leto v začetku tretjega pisma to, da piše on o takih rečeh le, kadar je ravno pri volji; to pa da je pri njem »le o velikih praznikih«. Tem živahnejše delovanje pa je razvijal v dunajskem Jurčičevem »slovenskem literarnem društvu«, ki je postajalo polagoma docela Stritarjevo društvo. Jurčič ni bil ustvarjen za literarnega pedagogaT" tudi je odhajal prepogosto z Dunaja. Stritar pa se je po svojih popotovanjih stalno zasidral na Dunaju in začel tu organizirati pravcati literarni seminar. Društvo je bilo tako zasnovano, da je prejemalo literarne prispevke tudi od zunaj in jih presojalo. Sodnik je bil Stritar, ki je pisal napr. osmošolcu Levcu dne 26. I. 1867 v Ljubljano: .»Slovensko literarno društvo dunajsko mi je izročilo Vaše pesmi v pregled. V njegovem imenu torej Vam poročam obkratkem svoje misli o poslanem donesku ... Literarno društvo je ta Vaš donesek z veseljem prejelo in Vas vabi, da kmalu zopet in če je mogoče redno pošiljate drugih enakih doneskov ... Berite, če Vas je volja, tiste spise, ki sem jih začel pisati o naši liriki v .Glasnik'.« — V jeseni tega leta je prišel Leveč sam na Dunaj in bil sprejet v Stritarjevo literarno vzgajališče. Iž njegovih pisem nam odseva ves oni čarobni vpliv, ki ga je imel Stritar na mladino, družečo se ž njim na tujih tleh. Dne 4. XII. 1867 je pisal Leveč Janku Kersniku: »Dru- i štvo ima samo 5 udov, ti so: Stritar, Jurčič, Celestin, Jože Ogrinec in - - moja malenkost. Čudil se boš morda in me nevoljno vprašal: Kaj ne zna nihče drugi izmed dunajskih Slovencev pisati kakor Vas pet? Jaz ti ne vem na to odgovoriti drugega, kakor da je Stritar tako hotel. Njegovim besedam pa bolj verujem ko Mojzesovemu Pentatevhu. Ta človek je vreden zlatega denarja;: 30 pozna vse literature na svetu, ima estetiko popolnoma v glavi in vrhutega veliko zdrave pameti, bistrega uma, čutečega srca in neko posebno moč jezika. Umetnik je od nog do glave. Ko bi se tukaj ne naučil nič drugega, kakor to, kar slišim od njega, bi moral vedno hvaležen biti usodi, da me je pripeljala na Dunaj. Shajamo se vsako drugo nedeljo pri Celestinu; vsak čita, kar je med tem časom spisal, in potem sodimo sestavek. Janežiču smo pisali, da se mu zavežemo, da mu pošljemo za vsak .Glasnikov' list dosti gradiva, ako se zaveže tudi on nam, da ne vzame v ,Glasnik' nobenega sestavka, ki bi ga mi prej ne prerešetali. Tako misli Stritar ,Glasnik' malo izčistiti in napraviti iž njega sčasoma dober, bolj liberalen list. Zdaj je pa res tako pust in suhoparen, kakor bi že pojemal. Radoveden sem, kaj nam Janežič odgovori.« — A svoji nevesti je pisal isti Leveč dne 23. XII. 1867 naslednje: »V literarnem društvu je prav prijetno, posebno Stritarja se človek ne more naslišati, bodisi da kaj čita, bodisi da kaj kritikuje. Snoči je bral sestavek ,Vino', govor med prijateljsko družbo. Kaj takega še nimamo, in nihče bi ne mogel kaj takega spisati kakor Stritar. Poslal bo Janežiču; če se ne bo ,Glasnik' farjev. bal. mislim, da natisne.« - Tudi na svoj dom je vabil Stritar mlado literarno četo in jo duševno in telesno gostil. Primeri, kaj piše Leveč svoji nevesti dne 30. XII. 1867: »Na sveti dan popoldne smo bili v slovanski kavarni prav dobre volje Stritar, Jurčič, Knaflič in jaz. Ob 8. smo šli k Stritarju na dom, kjer smo krompir pekli in pivo pili. Stritar nam je igral na klavir, potem pa naglas bral Levstika, Lermontova in Mirza Schaffy-ja (perzijskega pesnika). Oh to ti je ženij! Od njega se človek več nauči ko od vseh knjig, kar jih je po dunajskih bibliotekah. Škoda, da Janežič neče ,Glasnika' njemu dati v roke. Pisal bo pa vendar ietos bolj pridno vanj, ko lani.« | — V tej Stritarjevi organizaciji so zoreli plodovi in za-1 htevali svojega organa v podobi letnega almanaha. Dne 5. II. 1868 je o tem pisal Leveč svoji nevesti: »Stritar menda po svojem instinktu ve, kako se nama godi z Jurčičem, zatorej naju vabi vsako nedeljo večer, da prihajava k njemu na večerjo in pivo. Seveda imajo po- 31 menki o literaturi, čtivo itd. pri takih shodih tudi važno mesto in tako edinimo z dobrim koristno in sladko. Ko bi Stritarja, Jurčiča in Celestina tukaj ne bilo, pa bi res ne bilo obstati. Tako sem pa vsaj v nedeljo popoldne vesel, ko se v slovanski kavarni snidemo in pogovarjamo, in pa zvečer. Stritar je tudi tako dober, da naju z Jurčičem francosko uči pri Kosu... Spomladi morda J izdamo Jurčič, Stritar in jaz slovenski almanah, kakor je .Vila', da bomo farje malo pošegečkali.« Kar se je porajalo literarno vrednega v tem društvu mladine, je izhajalo sicer v »Glasniku« in tarn preraščalo od dne do dne produkcijo starih. A naraščalo je tako bujno, da je klicalo že po svojem lastnem, mladem in etiorodnem glasilu. Idejo almanaha je sprožil zopet oni podjetni Jurčič, ki je bil že kot osmošolec izdal »Slo- • vensko vilo«. Podjetje in celo ime je nosil več ko leto \ dni pod srcem. Že dne 2. II. 1867 je bil pisal osmošolcu Leveu: »Le kmalu kaj pošlji za .Mladiko'.« In koncem leta 1867. je bil še vedno pri tem načrtu, kakor piše Leveč svoji nevesti (23. XII. 1867): »Jurčičevega novega romana [,Cvet in sadil začetek sem že bral, meni bolj dopade ko .Deseti brat'... Zdaj namerava izdati slovenski almanah. Stritar mu je že obljubil, da mu bo pomagal...« Sedaj v februarju 1868 pa sta vzela Jurčič in Stritar izdajo »Mladike« definitivno v roko. Kakor pri »Klasju« sta prosila tudi sedaj svojega učitelja Levstika blagoslova ter literarne in tehnične pomoči. Ko je stopala mlada četa v boj, naj bi ne manjkal na njenem čelu on, v čigar imenu in duhu se je zbirala in vežbala. Levstik je bil sicer ves pogreznjen v drugo delo: bil je prejšnje leto duša odseka za ustanovitev političnega lista, letos je imel polne roke dela z ustanavljanjem dramatičnega društva in presnavljanjem »Sokola«, zlasti pa z urejanjem Wolfovega slovenskega slovarja. Vendar se je živo zainteresiral za Jurčič-Stritarjev almanah. Dal je Jurčiču na razpolago šopek svojih pesmi. Z naslovom »Mladika« je bil zadovoljen zlasti zato, ker se je iž njega čutilo geslo boja med očeti in sinovi. Obenem pa je želel, da bi se v tem glasilu mladine v vso njegovo klavrno luč postavil eksponent literature starih — Jovan Vesel- 32 Koseški, čigar zadnje delo — prevod Byronovega »Ma-zepe« — so bile malo prej »Novice« prinesle za prilogo kot »krasen dar prvaka našega slovenskega slovstva« ter pisale: »Gosp. Koseški, kateri po 1848. letu ni nobenega plodu divne svoje muze več na svetlo dal, stopi zopet s to pesmijo pred slovanski svet.« Levstik je pisal I Jurčiču dne 27. II. 1868: »Namesto »Mladika« mi nič pripravnega ne pade na um, ker mi je to ime po godu, zakaj malo skrito vendarle kaže protivnost ,S t a r o Slovencem'. Če hočeta še jasneje govoriti, imenujta almanah .Šibo' ali .Palico' ali ,Staromlat'... (Dalje našteva nad sedemdeset podobnih naslovov)... Ali bi vidva sprejela v almanah od mene kritiko o ,Mazepi' Koseškega? Zadnje ,Novice' to robo jako hvalijo, in treba se je oglasiti, da ne bi ptiči .mladokljuni' zopet začeli prepevati po Koseškem.« Drugi dan je pisal o tem tudi Stritarju: »...če vzameta od mene v almanah kritiko o JViazepi' Koseškega? Ta mož piše, kakor je pisal. Slovanski nikoli ni znal misliti, a še manj pisati. Bati se je, da ne bi nepremišljena mladina krenila zopet za njim. 2e iz tega vidiš, da ga mislim malo raztrgati.« Koseškega je imel Stritar sam na programu svojih kritičnih pisem, ki jih je začel v »Glasniku« z Novim letom 1868. nadaljevati. Saj je bil baš Koseški z vso svojo noviško zaslombo imenovavec one skupne nazadnjaške vsote, svetnik one »cerkve in občine«, glavni leposlovni steber one »trnjeve ograje«, ki jo je bil sklenil Stritar (glasom svojega citiranega pisma drju. Vošnjaku) prodreti, ker je stala na potu »zahtevam sedanjega časa, načelom prave omike, prave liberalnosti«, po katerih je hotela trojica Levstik - Jurčič - Stritar, da se izobražuje tudi slovenski narod. Kar je napovedoval Leveč, je bilo res: Stritar Je j 1. 1868. pisal bolj pridno v »Glasnik« nego prejšnje leto. Pisal je s svojim krogom vanj toliko, da je postal Jane-) žičev list skoraj njegovo glasilo. Takoj v januarski številki } je priobčil tretje »pismo mlademu prijatelju« pod prejšnjim I naslovom »Česa je posebno treba našim pesnikom«, ' govoreč o tem, »kaj naj se poje«. Pri tem je prihajal do zaključka: »Poj, česar ti srce kipi, sili se pa ne nikdar.« 33 Tu je postajal že določnejši in je udaril po onih »pesnikih« tedanje domoljubne dobe narodnega gibanja, ki jih je pesmotvorstvo veselilo tako »na zunaj«, a ki jih ni k njemu ničesar nagibalo od znotraj, po onih primitivnih verzifikatorjih, ki so za narodni okrasek iz stare pesniške krame v kitice spletali razne zunanje rekvizite pesnikov: cvetlice, tiče, potočke, venčke, solzice, zvezde, luno, srce... Mi bi danes imenovali to opravilo diletantstvo. i Stritar ga je takrat krstil za sentimentalnost in ga ime-1 noval »smrt vse poezije«. »Kakor rja ali slana zeleno' zelišče, zatre in zamori ta kužna bolezen vsako zdravo misel, vsak krepki čut. Tako ubogo pevce nima srca ne za žalost, ne za veselje, dremaje se ziblje med enim in drugim, da zaspi — in ž njim milovanja vredni bravec!« S tem je bila že udarjena vsa noviška poezija, zakaj baš Bleiweisu je bilo vse pesmarenje več ali manj mladini lastna igrača. A Stritar je postal še določnejši r in je na koncu pisma naravnost s prstom kazal na pa-'j trona teh poetov in na tarčo začetih bojev — Bleiweisa. \ Priložil je pismu tri satirične sonete »Solncu in mesecu«; v prvem je narisal Bleiweisa kot učitelja pesnikov, v drugem je ožigosal sebično, sleparsko politikovanje prvakov, v tretjem karikiral diletantske pesnikovačke. Janežič je odlašal ž njih priobčenjem, boječ se pravde*__- zaradi ostrega tona drugega soneta! — CeJrJo._nismft je izšlo v marcu pod novim naslovom »KTitična pisma«. V njem je Stritar najprej pozval mladino s političnega na literarno polje — važen poziv! — in ji odsvetoval metati se samo v politični vrtinec, kjer ni bilo takrat pričakovati trdnih tal za narodno kulturo; potem je razpravljal o obliki poezije, poudarjajoč, da prava pesem mora biti rojena, ne narejena. V Eetem_pismu, izišlem v »Glasniku« dne 1. aprila 1868, v isti številki, v kateri je Janežič končno priobčil i na prvem mestu tudi imenovane tri sonete, je prišel \ Stritarjev obračun z Bleiweisom zaradi »uvoda« h J »Klasju« ali pravzaprav zaradi Koseškega. Potem, ko se je v prvi polovici pisma pobavil z Marnom kot profesorjem slovenščine na ljubljanski gimnaziji, je prešel h Koseškemu, katerega je deloma primeril s Klopstockom, 8 34 ker je, podobno kakor ta na Nemškem, »prvi udaril na veliki zvon, da je dal mogočen glas, ki se je razlegal daleč okrog po slovenski domovini in iz spanja budil marsikaterega zaspanca.« A Klopstock je bil vsaj izviren, Koseškega dela pa, »kar jih je izvirnih, se prebero v času, kar ga je treba, da se jajce v mehko skuha«. Bolj po pravici bi se dal primerjati prevajatelju Vossu. A kar se tiče »Mazepe*, zadnje njegove pesnitve, pravi Stritar, da se je »prestrašil, ko je bral najnovejše delo njegove ,divne muze'.« »Po dolgem ugibanju in ukrepanju, z mnogoterimi kombinacijami, konjekturami in raznimi filološkimi zvijačami« sta s prijateljem nekoliko šele ugenila, kaj hoče reči. Pravi, da bi nihče ne bil tako vesel kakor on, »ko bi imeli veliko, veliko takih pesnikov, za kakršnega delajo Koseškega; pa kaj nam pomaga, če se slepimo! To več škodi, nego koristi. Če bomo ravnali tako, bomo legli zvečer moško na namišljeni lavor, ko pa posije dan, se bomo vzbudili na bobovki.« Stritarjeva kritika je pomenila odrešitev od dolgoletne more, osvoboditev slovenske literature iz spon lepe f laži. Zadela je v črno. Y_jJ*k>vicah« mu je odgovoril Cigale »nagle krvi« in »pod nekim vtriivom« (lčakor je pozneje sam pisal Stritarju) in rekel, da ga je srce zabolelo, ko je čital Stritarjev »zarobljen nalet na zasluženo slavo našega Koseškega«. »Naj poizkusi Stritar posloveniti en sam tak odstavek.« Icnia v_»D_anici« pa je poizkušal še enkrat zavreti napredno in kritično kolo časa: »K majhnemu kupcu zrnja slovenskega prihiteva dokaj pevcev, da bi ga premetavali iz kota v kot ter po njem iskali plev in resic z očali in drobnogledi.« Stritar in njegovi »bolj vestno gledajo in pazijo, da ne grešijo zoper načela posvetnih šolskih naukov; manj natanki in manj vestni pa so v oziru na verska načela in pravila.« — Stritar se z »Danico« ni prerekal, zavedajoč se, du gre tu za dva svetovna nepomirljiva nazora, ki moreta v slednjem izobraženem narodu samo tekmovati, a spraviti se nikoli. »Novicam« pa je ročno poslal 230 ver-[ zov svojega prevoda »Mazepe« s »kratkim, pohlevnim in j gladkim odgovorom«, ki ga je pa Bleiweis vrgel v kos / z jalovim izgovorom, da ne prinese replike, ker Stritar 35 »tega prepira ni v .Novicah' začela, kakor je sam rekel Levstiku. Kaj je bilo njemu do stvari, do poezije, njemu je šlo za politično gospodstvo starih, ki ga je bilo treba krčevito braniti pred nastopajočo mladino na vseh poljih. Stritar je potem napisal podrobno kritiko Koseškega prevoda, ji dodal 281 stihov svoje preloge in poslal vse skupaj v Janežičev »Glasnik«. Janežič se je nekaj časa obotavljal, končno je priobčil Stritarjev odgovor s Ciga-letovim in Jeranovim člankom vred — v zadnji številki >>Glasnika«, ki ga je ustavil, ker ga je bil že prej ponudil Stritarju in Jurčiču, da ga izdajata dalje. Na svoj strogo književni list sta Jurčič in Stritar že sama mislila, a takoj ni šlo. Za enkrat sta imela polne roke dela z »Mladiko«, za katero je bil pridobljen — kakor smo videli — tudi njun učitelj Levstik. Ker knjige nista mogla tiskati na Dunaju, sta naprosila Levstika, da bi jo tiskal podobno kakor »Klasje« v Ljubljani in sam vodi! tisek. »Nerad te obkladam s temi sitnostmi,« mu je pisal Jurčič 20. IV. 1868, »pa ker vem, da si dober mož, upam, da dobri reči na ljubo ne odrečeš... Izdajo naše ,Mladike' sem začel pripravljati najbolj zaradi tega, da bi malo bolj priklenil in privabil Stritarja v naše ubogo literarstvo, in ta namen sem dosegel, zakaj mož je napravil blaga za več kot pol prostora... Lehko si potem misliš, kako me je prijelo, ko sem bral v zadnjih .Novicah' Cigaletovo nepoštenost. Stritar sicer pravi, da ga ne zadeva to čisto nič, pravi, da je celo dobro zanj, ker je zdaj prisiljen odgovarjati in dokazovati, da ni tak .ničevedec (know-nothing)', kakor pravijo stari s svojega viška. Vendar se jaz bojim, da bi ne jel misliti kakor Mojzes v puščavi: JDokler bo ta rod živ, ne pridemo v obljubljeno deželo', in tako zopet odložil pero. Ne vem še, ali bo Janežič hotel jemati v ,Glasnik' Stritarjeve odgovore in dokazovanja. Zatorej sva sklenila s Stritarjem, da ustanoviva takoj v oktobru nov literaren list. Ker so se študentje tako radi naročali na .Mladiko', upam, da bodo podpirali tudi list. .Glasnika' ne morimo radi, toda — saj veš, da mora biti... Želim, da kadar Stritarju pišeš, ga s poročilom vzpodbudiš, da ima vsaj mlade Slovence za seboj.« — Mladino je bil Stritar užgal. a« 36 To sta on in Jurčič vedela, če ne od drugod, pa iz pisma, ki ga je pisal Jurčiču na velikonočne počitnice odišli Leveč 14. IV. 1868: »Kamor sem prišel med študente, nt bilo vprašanj ne konca ne kraja. Kdaj pride almanah na 1 svetlo, in pa če bo tudi Stritar kaj pisal v njem. Stritar j je postal letos študentom najljubši in najveljavnejši slovenski pisatelj. Pravili so mi, da ko bi bili vedeli, da bo v letošnjem .Glasniku' toliko Stritarjevih spisov, bi se bilo veliko več naročilo nanj. Samo to se boje, da bi naenkrat spet ne jenjal pisati kakor lansko leto. Posebno zadnje pismo v ,Glasniku' [zoper Marna in Koseškega] jim je napisano iz srca.« Jurčič, ki je že dobro poznal Stritarjevo tegobno občutljivost, je taka poročila z veseljem dajal citat Stritarju. Tudi Levstik je Jurčiču v tem oziru ustregel. Pisal je dne 23. IV. 1868 Stritarju: »Cigale te je zgrabil samo zato, ker je med staro gardo in torej čuti tudi sebe udarjenega. Mladina stoji vsa za Teboj!... .Mladika' se je začela pri Egru tiskati.« Istega dne je pisal tudi Jurčiču in ga vzbujal k izdaji književnega lista: »Da bi le bilo res, da izdasta s Stritarjem lepoznanski časopis ... .Mladiko' bo tiskal Eger, da pride morda že 'koncem majnika gotova iz peči ter pojde kakor strupen sad med slovensko mladino! Vsaj Jeran morda utegne ¦tako reči.« — A tisek almanaha se je zavlekel do pozne jeseni, ker je Jurčič, vstopivši medtem v Mariboru v uredništvo »Naroda«, šele koncem oktobra dovršil svojega »Sosedovega sina«, ki je zaključeval »Mladiko«. j Stritarjevi leposlovni prispevki: pesmi, »Svetinova | Metka«, »Evelina« (odlomek iz »Zorina«) in mal filo-i zofski esejček »Ako bi človek vse videl in vedel«, so bili že vsi dotiskaui dne 11. VI. 1868, ko mu je Levstik pisal o njih naslednje zanimive vrstice: »Moja sodba o Tvojih pesmih je: kakršne so, take morajo ostati, ker so čisti, naravni odsvit čutečega, nežno in prav čutečega srca! Ti si originalen, kakor za Prešernom nihče! Naj premišljam, kakor hočem, drugače ne morem soditi. Duhovniki morda poieko, da si blaziran, pa jaz ne podpišem te sodbe, četudi se res vidi, da si živel med večjo izobraženo družbo velikih mest... Jaz se Ti čudim, da 37 si dozdaj molčal, ko imaš take bisere svojega duha na papirju! Hiti, da pridejo kmalu na svetlo! Kar se tiče notranjega ustroja, Ti ne morem svetovati o nobeni pesmi nič! Ti pišeš, kadar moreš in kakor moreš; pa kakor pišeš, tako je prav! Jaz vse drugače delam in čutim nego Ti. Ne morem Ti povedati, kako sem vseh Tvojih spisov zelo vesel, in furore bo, ko pride .Mladika' na dan, o tem ni dvombe.« — V začetku istega pisma mu še piše Levstik: »Da si Ti ubil ,Qlasnik', tega ne verujem. Menim, da bi bil umrl tudi brez Tvojih spisov. Ali ga ne mislita Vidva z Jurčičem zopet odko-pati slovenskega Lazarja?« Naslednji dan je pisal Lev-&tik podobno tudi Jurčiču: »Mladika« bo delala furore. Stritarja nagovarjaj, da izda ,pesmi'! On je za Prešernom prvi pesnik na Slovenskem. Ali prevzameta s ! Stritarjem Vidva .Glasnik'? To bi bilo vendar sramota, da ne bi mogli Slovenci krmiti enega leposlovnega lista!« Kakor smo videli gori iz Jurčičevega pisma Lev-" stiku z dne 20. IV. 1868, sta bila Jurčič in Stritar že spomladi namenjena »ustanoviti takoj v oktobru nov i literaren list«, torej takoj potem, ko bi bila »Mladika« j utrdila Stritarju tudi pripovedni in pesniški sloves. Kri- , tičnega je že imel. Ako je takrat govoril Jurčič o tem, da nerada morita »Glasnik«, je bilo to nepotrebno. Zakaj imel je že tedaj v rokah JanežiCevo lastnoročno pismo z dne 7. III. 1868, s katerim jima je začasni voditelj slovenske literarne produkcije prostovoljno odstopal svoje mesto. V tem važnem pismu prosi Janežič najprej za svoj »Cvetnik« »kaj krasoslovnega iz gosp. Stritarjevega peresa«, ki mu po njegovih mislih »še Levstikovo ni kos«. »Tako krepke proze« — pravi — »še nisem bral pri nobenem slov. pisatelju.« Svoj list končuje z naslednjo ponudbo: »H koncu še eno vprašanje Vam in gosp. Stritarju, katero pa naj ostane zazdaj med nami tremi. To sami veste, da sem jaz, kar se tiče leposlovja, prava ničla. .Glasnik' sem osnoval in ga ohranil pri življenju kljub mnogoterim nezgodam, ker ga ni bilo, da bi bil hotel biti podpornik naši zapuščeni beletristiki. Obračam se k Vam in g. Stritarju, ali bi ne hoteli pri-3>odnje leto Vi in on v roke vzeti uredništvo .Glasni- 38 kovo'. Dobiček bi delili med seboj; kar se tiče izgube, pa bi že jaz hotel biti porok vsaj za pol leta, samo da se večji ne sme osnovati. Za družnike sv. Mohorja in sploh za prosto ljudstvo se utegne osnovati beletri-stičen in podučen polmesečnik; in če bi se to zgodilo, bi bilo po mojih mislih najboljše, da izhaja .Glasnik' kot četrtletnik ali še boljše kot polletnik, kakor se mi je nasvetovalo že od več strani. To za zdaj nakratkem s prošnjo, da ostane med nami, dokler se v tej zadevi kaj določnega ne sklene... Pošljite mi Vaše in gosp. Stritarjeve nasvete!« Kaj sta Jurčič in Stritar v marcu odgovorila Jane-žiču, ne vemo. Ko pa je v juniju po prenehanju »Glasnika« ta stvar postala akutna in je — kakor smo gori videli — tudi pokrovitelj mladih, Levstik, pričakoval od svojih dveh najnadarjenejših učencev, da bosta list nadaljevala, ko je dopisnik »od Savinje« v »Narodu« rotil inteligenco, uaj »Glasnik« vzdrži, takrat je odgovoril Jurčič sredi junija 1868 Levstiku samo kratko med drugim tekstom: »Koseškega bomo žagali drugo leto, ko bova imela s Stritarjem svoj časopis.« Jurčič je bil takrat že odločen, da vstopi v Mariboru k »Narodu«, ne za politiko, ampak za podlistek, kakor je mogel poročati Levstik Stritarju po Jurčičevem in Tomšičevem obvestilu. Odšel je z Dunaja nekako koncem junija, ker je pisal Leveč svoji nevesti 25. VI. 1868: »Jurčič se odpravlja zdaj v Maribor, kjer bo nekaj časa pomagal Tomšiču pri ,Narodu'.« Umevno je, da je Janežič, ki je bil svoj list že ustavil, hotel priti na jasno, kaj bo s Stritar-Jurčičevim nadaljevanjem. Pisal je Jurčiču dne 13. VI. 1868, torej ko je bil Jurčič še na Dunaju: »Danes sem dal na pošto list g. Stritarju v Voslau v zadevi ,Glasnikovi\ da se določno pogovori z Vami in ta reč dokončno uravna. Bodite tako dobri, izkusite brž brž priti do njega, ker se da stvar ustno lažje spraviti v red. Če bi pa nikakor ne utegnili, pišite mi brž, naj Vam naznani, kaj in kako, da vem potem potrebno oznanilo poslati med Slovence.« Iz pisem ne vemo, da bi se bil Jurčič s Stritarjem kaj dogovarjal. Primeri, kaj piše Stritar sam Levstiku iz Voslaua dne 26. VI. 1868: »Janežič mi piše, naj začneva 39 koj izdajati .Glasnik'. Vpraša! sem Jurčiča, kaj misli — pa ni odgovora! Prosim Te, če ga vidiš kje, reci mu, naj mi piše, vsaj kje je.« Ta Jurčičev molk v tako skrajni minuti tako važne zadeve je Stritarja vznevoljil in pognal za hip z javnega vidika v ozadje, kamor ga je vedno iznova vleklo, kadar j je bil vedno iznova postavljen na vidno mesto. Bil je • lehko in hitro razočaran ter užaljen. V takih položajih se je osamljeval. Iz podobne situacije je pisal Levstiku 12. Vil. 1868: »Ce hoče kaj iz mene biti, moram koncentrirati svoje moči — predmetov in planov imam polno glavo (vmes tudi poštenih), tako da jih ne izvršim vseh, če živim sto let... Tako tudi nisem za izdajo .Glas-nikovo'. Janežič me prav bombardira z dopisi. Od Jurčiča še zdaj ni nič odgovora...« Torej resignacija in opustitev misli na novi list, kljub temu, da je Janežič v * Narodu« dne 19. VI in pozneje 16. VII. 1868 že priporočal občinstvu novi »Glasnik«, ki ga bo urejala »zmož-nejša roka« Jurčičeva in Stritarjeva kot »specifično literaren list«. Med Stritarja in Jurčiča, oba glavna delavca novega literarnega pokreta, je padla neka senca. Odkod in zakaj, še danes dodobrega ne vemo. Jaz sem včasih mislil, da se je že tu oglasila v Jurčiču ona realistična averzija proti idealistični polituri, ki je Levstiku že gori pocedila v pero »duhovniški« očitek blaziranosti na Stritarjevo adreso. A v Jurčičevem pismu iz začetka decembra 1868, pisanem Levstiku, ni niti sledu o kakšni taki averziji nasproti Stritarju: »Pišeš Tomšiču«, sporoča Jurčič Levstiku, »da dela »Mladika' furore. Hudiča! Jaz sem bil za istino vesel ,Mladike' zaradi Tvojih in Stritarjevih pesmi. In po pravici Ti povem, vesel sem bil, da sem Stritarja s težavo pridobil za to, da se je genil v slovensko literatovanje, še najbolj; zakaj Tebe smo že imeli, njega še ne. Mislil sem, vsak kdor je človek in ni slep, mora videti tu pravega poeta in umetnika in mora biti vesel.« Dne 17. XII. 1868 pa je Jurčič v »Narodu« naznanil, da bo z januarjem 1S69 sam izdajal »Glasnik«, »literaren list v ožjem pomenu besede«. A kaj je delal Stritar na Dunaju? Leveč ga slika v pismu 40 na Janka Kersnika z dne 13. XII. 1868: »Stritar se je letos tako posamotaril, da je prav žalostno; in največ je tega kriva Jurčičeva lenoba. Ne hodi v nobeno društvo ne v druščino, nobeno krčmo ne v kavarno, stanuje pa v taki luknji, da ne morejo lehko sedeti trije ljudje okrog mize, eden mora stati ali pa ležati na postelji. Vsako nedeljo zvečer ga obiščeva s Simonettijem. Stari humor ga še ni minul, pa to mi nič ne dopade, da tako rad o Ameriki govori. Ko bi bil Jurčič prišel na Dunaj, da bi bil tukaj začel izdajati ,Glasnik\ morda bi bil spet oživel, in ž njim bi bilo vstalo literarno društvo, tako pa ne bo iz vsega nič. Morda ga malo poščegače .Mladika', če bo videl, da dopada. Na to še upam.« Ko je izšlo Jurčičevo naznanilo, da bo sam nadaljeval Jane-žičev list, je sporočil Leveč svoji nevesti z Dunaja: »Jurčič je naznanil, da ob Novem letu začne izdajati .Glasnik', pa na Dunaju še nihče o tem ne ve. Meni na 4 ali 5 pisem nič ne odgovarja. Tudi prav!« Jurčič je fzdal prvo in edino številko svojega »Glasnika« šele 16. febr. 1869. Teden dni pozneje je pisal Leveč svoli nevesti: »,Glasnik' je izšel, pa ga nismo nič veseli. . Stritar ne bo pisal vanj zaradi Jurčičevega čud-! nega vedenja, katerega pa tukaj ne smem razkladati... Na Dunaj nikomur nič ne piše, menda misli ves ,Glasnik' sam sestavljati. Tudi prav!« Vzrok je bilo torej »čudno vedenje« Jurčičevo! A kakšno je bilo to vedenje? Dne 31. I. 1907 na večernem sestanku v gersthofski gostilni mi je Stritar pravil o tem naslednje: ^Spominjam se, kako sva hodila z Jurčičem z Janežičevo ponudbo v rokah po nekem dunajskem parki; in se živahno razgrevala. »Počakajte, jaz bom stvar premislil,« sem mu dejal. Doma sem se odločil. Sklenil sem najeti skupno stanovanje zase in za Jurčiča, in ker Jurčič ni znal dobro gospodariti in ravnati z denarjem, sem hotel vzeti vso ekspedicijo, kratko vse gospodarstvo lista v svoje roke, skuDaj stanovati z Jurčičem, skupaj delati. Kako me je ta ideja vsega prevzela in navdušila! A glejte, kaj se zgodi! To ni bilo lepo ChI Jurčiča. Mož pride nekoč k meni in mi pove, sla ga prijatelji vabijo v Maribor k .Narodu', vprašujoč 41 me, kaj naj stori. Jaz: Ako me vprašujete, je to znamenje, da ste se natihem že odločili, da greste. Ali povem Vam, da se bojim za Vas, žurnalistika Vas za stalno potegne v svoje kremplje. Res je šel, in moje besede so se izpolnile. Koncem prvega polleta Janežič ustavi ,GIasnik'. S prihodnjim letom pa naznani Jurčič v .Narodu', da bo sam izdajal ,Qlasnik' v Mariboru. Mene še obvestil ni o tem, nikar da bi me povabil k sodelovanju.« Jurčič je bil Stritarju ušel k žurnalistiki, odkionivši njegovo velikodušno ponudbo, Levstik je Stritarja poleti 1868vLjubIjani, ko sta se po »desetih in več letih« osebno sešla (glej 14. *popotno« pesem) raztreseno sprejel — izgubil je ravno delo pri Wolfovem slovarju — samo nekaj dijakov je na Dunaju še ostalo ob njem, čigar prispevki so mladini tako ugajali v »Mladiki« — vse ;o je povzročilo, da Stritar zaenkrat ni več mislil na publicistično delo, ampak se je omejil na izdajo svojih »Pesmic. ki so izšle koncem oktobra 1869 in mu dale med mlado inteligenco naiglavnejše ime, posebno odkar Jurčič ni bil uspel s svojim »Glasnikom«. Postal je edino zaupanje mladine, ki se je začela na Dunaju zopet zbirati okrog njega, ga pregovarjati in siliti, naj začne izdajati on lepo-znanski list slovenski. »Jaz nisem bil nikoli za taka podjetja«, pripoveduje sam, » a tisti čas so bile razmere moje tudi take. da nisem imel dovolj časa in moči za tako težko nalogo. Vendar sem se naposled odločil...« Sklenil je izdajati rZvon«. Leveč je o tem pripravljanju Stritarjevega lista poročal Kersniku 21. XII. 1869: »Središče vsega našega duševnega življenja je Stritar. Dasi-ravno on nikdar očitno ne govori, se vendar zbira okolo njega vse, kar ima kaj želje po pravi omiki... Vsako nedeljo popoldne v kavarni in zvečer pri pivu imamo svoje pogovore. Midva pa zahajava skoraj vsak večer skupaj... Stritarja smo zdaj priklenili, pisal bo, da bo veselje. Pa malo je manjkalo, da se ,Zvon' ni ubil, preden je še zapel. Zdaj bo pa izhajal eno leto gotovo... Jaz ti nisem vstanu povedati, kako se veselim lega lista. Vide! boš, da bo delal veliko senzacijo, zlasti Stritarjevi spisi. Da ne bo manjkalo ljudi, ki nas bodo kamenjali, to že 42 naprej vemo. Farjem bomo prenečisti, Bleiwei-sovcem nepraktični, filistrom sanjači in d o k -tr inar j i...« Ob Novem letu 1870. je izšel na Dunaju Stritarjev »Zvon«. »V lastni hiši! Komu bi se prsi ne širile pri teh besedah!« je vzkliknil Stritar. »V lastni hiši!« bi bili mogli triumfirati: svobodni svetovni nazor, svobodna umetnost vobče, posebej pa še njih trije glavni pionirji na Slovenskem: Levstik, Jurčič, Stritar. Njihov literarni Benjamin je ovenčal z zastavo vrh njihovih stremljenj in teženj. Sedaj je nastopil čas uvrstiti se poleg njega, ramo ob rami, in napraviti iz zavojevane pozicije nepremagljivo kulturno trdnjavo. Jurčič je prišel takoj, poražen od velikodušnosti Stritarja, ki se je zavezal zastonj pošiljati svoj list vsem, ki so bili Jurčiču plačali njegov »Glasnik«. Potem se je urednik oprezno približal k njemu, na čigar pomoči mu je bilo kakor vedno največ ležeče — Levstiku. Povabiti ga je dal po členu svojega seminarja, Levcu. Levstik, zapuščen v Ljubljani ko kamen na cesti, se mu je ginjen odzval in mu poslal cikel pesmi, šopek jarkega, zrelo-dišečega cvetja z oaze, ozelenele sredi občanskih puščav, med filologijo, narodno organizacijo in politiko. Imena mu ni dal na razpolago za v »Vabilo«, da ne kompromitira nje, ki je bila izvabila te cvetke iz toliko teptanih leh njegovega srca. Iz hrvaškega, svobodnejšega Zagreba, sta se javila Erjavec in Valjavec, iz Ljubljane nihče; seminaristi Celestin, Levee, Ogrinec so mu stali trdno ob boku. »Vem, kakih napadov se mi je nadejati in odkod,« je pisal Stritar takoj v prvi številki. Leveč jih je bil nazval Kersniku s pravim imenom: dogmatizem v svetovnem nazoru, primitivizem v umetnosti in filistrska brezbrižnost napram vsem idealnejšim stremljenjem na mladoslovenski strani. »Ce se bo govorilo z menoj omikano, če se bo videlo, da ima mož ravno tisti blagi namen, da ga misli pa doseči po drugi poti: tedaj bom odgovarjal.« Ze te besede kažejo, da je pričakoval napadov na eksponirano pozicijo. Vendar bi bil rajši imel, 43 da bi šel ta kelih mimo njega, ki je bil mehak ko iagnje. Poslal je v deže(|sla s pismom: »Sloga imenuj se zvon, mir naj poje prvi don!« In v »Vabilu« je razložil to, o čemer je mislil, da bi moglo tvoriti skupno podlago mirnega in složnega sožitja: slovstveno delovanje potrebuje središča, »kjer se zbirajo in spoznavajo, vzbujajo in vadijo mlade moči«, organa nad strankami in osebami, temelječega samo na »večnih zakonih resnice in lepote«. Slovenci se nimamo ponašati z ničemer pred slovanskimi brati; razvijmo torej vsaj umetnost, »cvet človeške omike«, da nam ne bo treba stopiti s praznimi rokami prednje, »ko pride enkrat združenja dan«. Torej: sloga, mir, ena čreda, en pastir! S temi gesli se je pričela tragična krivda Stritarja in ž njim vred vsega Mladoslovenstva. V čem je ležala tragičnost te krivde? V naslednjem: (da se je) Stritar določno izpovedal svojega svetovnega nazora,. domačega takrat pri nas v glavah le neznatne peščice, povrh še raztresene po svetu, bi se mu bila javaljne odprla vrata trdno za dogmatičnimi zapahi zaklenjene domovine. Bila je pač še ena pot napraviti z odprtim vizirjem pohod v domovino, in Stritarju se je že bilo-zasvetilo pravo vodilo take ekspedicije, ko je rekel: »ravno tisti blagi namen po drugi poti«. Kako blizu je tu bil, da bi bil formuliral edino opravičeno geslo vsakega razvitega naroda: tekmovanje različnih sil, vsake na svoji poti proti enemu cilju! Bil bi s tem odkril stari plemenski, psihološko najglobočji ideal Slovanstva, ki ga je razvil tri leta prej dr. Rieger v Moskvi: raznoterost v harmoniji! Toda bogve, če so bili Slovenci takrat zreli za to zrelo geslo !... Stritar je volil maskirano stilizacijo in je zapisaf na zastavo »slogo, držečo se večnih zakonov resnice in lepote«. S to zastavo v roki je preskočil meje dogmatizma, prinutivizma ter filistrstva jn tako proniknil 44 .v domovino. Ne brez protesta, ne brez obstreljavanja! Prvi se je oglasil proti njemu v cerkveni »Zgodnji danici« dr. teologije Jožef Ulaga in proti Stritarjevi neizrazni zastavi razvil jasno in določno dogmatični svoj prapor. Govoril je ž njim docela omikano, proseč ga, naj kritike, »ki se naslanja na čvrst princip, ne šteje med ,napade', temveč prepričanje tudi pri njem spoštuje«. List bi moral imeti »jasen in resničen pojem o tem, kaj je pravzaprav lepo«. Slovenci smo krščani. S krščan- (skega stališča »se bo lepo imenovalo to, kar se strinja z božjo idejo«. »Zvonov« princip pa se menda glasi: »Lepo je vse, kar odgovarja ideji, katero kdo ima o kakšni stvari.« »Lep, popoln organizem je res po božji ideji, zato nam je všeč. Odkar pa sta se greh in odpad od božje ideje vtepla v človeštvo, more isti človeški organizem, bodi on še tako umetno posnet, biti Bogu naspioten in takrat ni več lep, ker je podoba grešnosti in postane dobremu vkusu naravnost ostuden, če kali v srcu poštenost... To je krščansko stališče pri sodbi, . kaj je lepo in kaj ne.« Ker je današnji vek materijalen, J zato mora tudi poltnost v lepi obliki imeti svojo pravico. If Poltna pa je bila Ulagi vsa erotika v listu. In v tem je K imel s svojega stališča prav. Erotika je katoličanu dovo-| ijena samo v zakonu v svrho ploditve človeškega rodu, ' kakor je stvar pozneje določno formuliral dr. Mahnič. Razume se, da drju Lilagi posebno »Zorin« ni mogel ugajati. Njegovo veroizpovedanje je imenoval »čudno zmes iz poganizma in židovstva«. Ta moderni sentimentalni junak mu je bil »pomilovanja vreden novošegni brezvernik, ki pred poganskimi maliki priklanja kolena«, brezupnež, ki miru ne najde bolnemu srcu, ker ne pozna nebeških milosti odrešenja. Zorinova in Stritarjeva vera se glasi: »Še se nam smeje življenje; kliče in vabi nas — uživajmo ga — post mortem nulla voluptas!« (Citat i "iz »Zorina«.) Glede vzgoje piše Stritar v prvi številki, da ne gre mladini prikrivati resnice, ampak dati se ji mora priložnost, da izkuša sama ločiti dobro od slabega, ¦da tako krepča svoje moralne moči. Nato Ulaga: Bog je svaril, naj se človek ne izkuša šele po grehu prepričati, da človek ni Iiog. Adam je grešil, ker je izkušal 45. sam ločiti dobro od zla. — Stritar je zavrnil dogmatika spretno: da mu ne gre v glavo, kako more kdo govoriti o poganskem in krščanskem znanstvu, katoliški astronomiji, protestantski geografiji, judovski matematiki. Tega, kaj je lepo, pravi, da ne bosta onadva dognala, »za zdaj se bo že še treba ravnati po tem, kar za pravo spoznava ves v resnici izobraženi svet.« Glede morale v umetnosti pravi, da se povsem sklada z nasprotnikom, scmo da on trdi, da^prava umetnost .sploh ne more biti nemoralna, ker lepote" si~ ne'rrforemo misliti brez harmo-mJeT~»fIelTioralnost pa je sama na sebi razpor.« Vendar pripominja, da stoji on, kar se tiče umetnosti, na čisto drugem stališču, nego njegov oponent. On da gleda Pra-ksitelovo Afrodito »s tistim mirnim in čistim veseljem, ki ga uživamo ravno pri umetnosti«; o svojem nasprot-1 niku pa pravi: »Ce se je pohujševal, ga milujem, ker sem prepričan, da ni vse v njem, kakor bi imelo biti.„ 1 % Čistemu je vse čisto!... Kdor se stavi na dr. Ulagovo ' stališče, bi moral dosledno požgati vse galerije, opraskati stene najlepših cerkva — začeti pa v Rimu.« — Efektno je odgovoril Stritar drju. Ulagi, a to, kar je hotel njegov nasprotnik zvedeti od njega, to je zamolčal: svojega svetovnega nazora, različnega od katoliškega, se ni izpovedal Vendar je imel to leto poslej mir od strani dogmatizma. Prinašal je svoje, Levstikove, Gregorčičeve pesmi, svojega »Zorina«, povesti Jurčičeve, Ogrinčeve (z njegovimi »Obrazi iz prirode«), Šukljetovo razpravo o vzrokih francoske revolucije, Celestinova »pisma iz Rusije« in najpriljubljenejšo, najmočnejšo svojo in »Zvo-novo* rubriko: literarne pogovore — izkratka: Stritarjev. »Zvon« je bil prvi svobodomiselni, čisto književni list,; brez drugorodnih mašil in pritiklin, stoječ na stališču, ki ga je zopet poudaril Stritar napram drju. Ulagi: »Čel hočemo Slovenci imeti umetnost, literaturo, potem se! nam bo pač treba učili od drugih narodov; posnemati,] kar je spoznal s\et za lepo, večno veljavno.« In naročala se je na list posvetna in duhovska inteligenca, brez; ozira na stranke in svetovni nazor, zlasti pa v obilni." meri dijaška mladina. ~~~ 46 Takrat je prišel Levstik na Dunaj. Stritar ga je vabil k sebi, mu ponujal svoj list, da ga urejuje magari z »glavo« na koncu in »listnico uredništva« na čelu» Pisal mu je, da ravnajo ž njim, kakor bi bil vseh hlapec... »prav rad bi ga izročil komu, vse je v najlepšem rediu. — on da ni za take reči* — njemu je »treba miru in pokoja«. Levstik je res prišel na Dunaj, a književni list je pusti! Stritarju, da s svojim vzgojiteljskim talentom še nadalje izkuša obiti »trnjevo ograjo«, on sam jo je po svoji bojni naturi nameraval »prodreti« tam, kjer sta jo siražila drugi in tretji sovražnik — pri-mitivizem Bleiweisovih praktičnih prvakov in kompro-misarskih mladoslovenskih komodnih filistrov. Nekaj denarja mu je poslal Stritar, nekaj malega mu je posodil njegov bivši učenec kranjski deželni predsednik baron Conrad - Levstikova tragična krivda! — s tem je plačal i potne stroške in ustanovil na Dunaju satirični list »Pav-liho«. Začel je treskati nemškutarje, a še bolj prvake in r nazadnje tudi mladoslovenske iilistre. Pri poslednjih mu je pa škodil napad na drja. Zamika. Prvaki pa so privlekli v »Triglavu.; na dan njegov obisk pri Conradu, denar, dispozicijski zaklad. Conrad je v »Laibachenci« pojasnil stvar, da je šlo samo za posojilo, ki mu ga je Levstik že vrnil. A vse ni nič pomagalo -- Levstik je bil moralno ubit. Obležal je pred »trnjevo ograjo« združenih dveh sovražnikov. Ob ta dva sovražnika je trčil tudi Stritar. Povod mu je dala slovenska dramatika, za katero je bil razpisal deželni odbor kranjski nekaj daril, ki naj jih dobe igre iz slovenske ali obče slovanske zgodovine. Stritar ni odobraval tega razpisa, češ: »Umetnost mora biti prosta ua vse strani, da se more razvijati po svojih lastnih postavah, drugih ne pozna. Umetnost je gospa, ne dekla; če hoče takorekoč enkrat prostovoljno služiti kaki ideji, tem bolje, siliti se pa nikdar ne sme.« Zvest svojemu načelu, da vedno prikrivanje in polepšanje samo škodi, je konstatiral, da ima diletantsko gledališče ljubljanskih prvakov dosedaj »domalega same smeti«. To kritiko je zlorabil »Laibacher Tagblatt« proti slovenskim kulturnim aspiracijam sploh. Takrat je padel nemško pisani organ 47 prvakov »Triglav« po Stritarju in Levstiku: Dramatično društvo je res šele v povojih in ne more še imeti samih mojstrskih del. Saj jih nima niti nemška dramatika. A društvo se razvija, »namentlich seit der Ausscheidung jener Elemente, welche den Ruin desselben herbeizu-fiihren auf dem besten Wege waren<{mišljen je ustanovitelj društva Levstik)... Famozni dunajski kritiki govore o smeteh. Kritika teh zgolj razdiralnih elementov bi se mogla pustiti v nemar, ko bi je sovražniki ne izrabljali kot avtentično. »Allein diesen sind die Urteile des literarischen Gerichtshofes in Wien Wasser auf ihre Slo-venen mahlende Miihle.« Dežman tepe s palico iz slovenskega grma vse Slovence... Ta napad se je potem ponovil zlasti zoper Stritarja v praški »Politiki«. Stritar je na to javil koncem prvega polletja: »Do konca tega leta bo »Zvon« izhajal, če ga imam sam pisati in citati. Kar sem obljubil, to storim. Potem pa naj poizkusi kdo drugi svojo srečo. Jaz se nikomur ne vrivam. Meni ni *reba literarnega lista, in listu ni treba mene.« In odslej so se začele v »listnici« bridke Stritarjeve pritožbe zoper mladoslovenske tilistre, zoper tretjega sovražnika, ki bi mu bil moral biti pravzaprav prijatelj. Fili-strom je bil strogo književni list premalo praktičen. Ni zastonj rekel Leveč: »Filistrom bomo sanjači in doktri-«iarji«! Njih sedež je bil v Mariboru in sicer v neposredni bližini »Naroda«. Omnibus »Glasnik« so mu stavili v zgled. Pišče naj bi bilo zlezlo po njih mnenju v jajce nazaj. Stritar ž njimi ni barantal, ampak odločno izjavil, da niti za las ne popusti od svojega programa. »Očita se našemu listu, da je premalo praktičen. Ali, gospoda moja, umetnost, poezija (v širšem obsegu) je sama na .sebi nepraktična, ne polni ni mošnje ni želodca... Ni koristiti ni razveseljevati neče pravi pesnik. Kaj pa hoče cvetlica na travniku z vso svojo lepoto? Kaj hoče slavec v dobravi s svojim petjem? Baš to je svojstvo prave umetnosti, da ima sama v sebi namen... to je »petitio principii«!« Tako je pisal Stritar kljub temu, da je videl, kako odpadajo naročniki iz filistrskih in celo dijaških vrst. 48 Se odločnejši, a agresivnejši pa je postal nasproti literarnim banavzom, prvakom. Levstik ga je potegnil za seboj, prijateljevo stvar je sprejel za svojo. Druga polovica letnika — skoraj sama satira! — bi se mogla imenovati pravi pravcati kondenzator strel, namer jenih v prvake. Najhujše batine so vsebovali Stritarjevi, v svetopisemskem svečanolapidarnem slogu napisani »Pasji pogovori«, pa »Triglavan s Posavja«, v katerega je vpletal avtor napr. tudi kos neke svoje stare pesmi zoper Bleiweisa in Costo, ki mu jo je 1. 1868. sam Levstik odsvetoval natisniti. Prvaki so se branili — po svoje. Iz-teknili so na Dunaju nekega študenta Davorina Boleta, ki je objavil v »Novicah« strupene napade na Stritarja in Levstika, sloneče na zavitih gostilniških pogovorih s Stritarjem. »Rodoljubni ,Zvon' — je pisal Bole v »Zabavnem berilu« »Novic« — od pol do pol meseca otožneje poje balade o nesrečni usodi resnice, vednosti, omike, poštenosti in drugih čednosti med sirovimi Slovenci; človeku, ki te žalostne glasove sliši, se kar srce topi bridkosti in toge*,... Bilo je okolo srede meseca marca t. 1. — nadaljuje Bole — ko pride Stritar k meni v gostilno Zlamal in se začne z menoj razgovarjati o politiki. Ti razgovori so se ponavljali večer za večerom. Pri njih je zabavljal na Cehe, na njih fevdalizem in ultramonta-nizem, ki se neče podati liberalizmu Giskre, najboljšega državnika in pravega demokrata.--* Iz Levstikovih ust navaja izrek: »Mi liberalni Slovenci smo pripravljeni paktirati z Dežmanom, s Tomanom nikdar*Svoje »Črtice o Pavliha-Zvonovcih« završuje Bole z besedami: »Bodi ,moralično prepričan', da je bog oče Darvin rodil boga sina človeka iz pinča, ki se je naredil iz atomov sam od sebe od vekomaj; zakaj to stoji v vseh šestih govorih proroka Vogta; navadi se na pamet zapovedi vserazsvet-ljujočega boga duha Rousseauja; teh svetinj ,sirovemu' narodu ne imenuj z imenom, da ti jih ne oskruni... zvari tudi nekoliko verzov brez apostrofa; stopi na visoko goro, nastavi legat ter vpij naglas: moje pesmi so brez apostrofa... (potem sledi napad na Levstika in tale konec:) Sirove lažnike, nesramne tihotapce in perfidne hinavce si bo narod vse zapisal v knjigo svoje zgodo- 49 vine, kakor si je zapisal grški narod svojega Efialta.« — Stritar je odgovoril Boletu kratko v .»listnici =<: »Unde tu. Saule, inter prophetas? Iz poštenjaka ogleduh, sikofant in ... agent provokater ... Jaz sem pripravljen odgovor dajati za vsako besedo, ki sem jo pisal -- ali "govoril] tudU v privatnem pogovoru — a za podtaknjene, za prjnare-jene, za perfidno zavite ne morem!« Koncem leta se je poslovil od naročnikov v pagovoru, ki ima za moto: »Diem perdidi, amici!« V njem pravi: »Svoj Ust sem zagovarjal, a sebe ne. Meni je vodilo zlasti rek: ,tout comprendre c' est tout pardonner: ako človek vse razmeri, ničesar ne zameri... Sveto služimo sveti domovini ...« Končno izreka zahvalo sotrudnikom in pristavlja: »pozna jih slovenski svet in upam, da jih ne zapiše, ker so se udeležili preklicanega lista, kakor je zapisal mene, med slovenske — Efialte.« Obžalovala je propad lista pravzaprav samo mla- .L dina. Mariborski gimnazijci so Stritarju pisali: »Kdor Lj šteje Vas med slovenske Efialte. naj prišteva tudi nas in 1 mislimo vso slovensko mladino, in mi bomo ponosni na II ta priimek/'1 Bridko so obžalovali propad »Zvona« tudi \ celjski gimnazijci. Triumfirali so dogmatiki in prvaki. ' Mladoslovenski iilistri pa so si čehljali zatilnik in rekli, da listu pravzaprav »ni bilo sile prenehati*. Dali so v »Narodu« besedo' svojemu suhoparnemu filozofu doktorju Pajku, ki je Stritarjev list sicer hvalil, a mu očital čisto nepotrebno razne reči, bolj upravičeno pa »premehko, prenežno pesniško žilo«, na ta način kot prvi javno nastopajoč zoper Stritarjev sentimentalizem, žal, da s pre-hrapavo besedo, ki se ni mogla meriti s Stritarjevim elegantnim slogom. Stritar je zapadel za nekaj časa svoji tegobi. Njegov dunajski seminar je to čutil zlasti na Silvestrov večer 1870, ki ga je opisal Leveč svoji nevesti dne 11. I. 1871 kot »strašno pustega«, nadaljujoč: »Stritar je zadnji čas neizrečeno pust. Vedno pravi, da se ga ogibljemo, da se ga posebno jaz ogibljem, ko vendar noben človek ni imel za ,Zvon' toliko interesa in dobre volje, razen Stritarja, kakor jaz ... Stritar misli, da vsi sovražimo ,Zvon' in zaničujemo njegovo tendenco in njegove spise 4 50 ter se vjemamo z Boletovimi napadi in odobrujemo njegove laži! Jaz sem mu zagotavljal enekrati, da temu ni tako, ali ker se ne da prepričati in ker je posebno molčeč, če sem jaz zraven mize, sem zdaj sklenil, se ga res ogibati.« — Jurčič je bival prvo polovico leta 1871. v Sisku. Levstik je bil še na Dunaju, kjer mu je Stritar odstopil svojo službo kontrolnega uradnika pri državnem zakoniku s 360 gld. plače. Razume se, da s temi soldi na Dunaju ni živel sijajno. Leveč opisuje svoji nevesti dne 22. VI. 1871 njegovo^ dunajsko mizerijo takole: »Letošnje leto se mu je večkrat zelo slabo godilo. Hafner mu je velikokrat velikokrat pomagal, da lehko rečem, da brez njega bi bil Levstik lakote umrl. To je strašno čuden človek. Ko bi tri dni nič ne jedel, bi nobenemu ne rekel za 1 krajcar, vse moramo iž njega izvleči.« Imel je dopisovati v »Narod« in pri Tomšiču odsluževati predujme. A moral je pisati same indiferentne stvari in posebno prizanašati prvakom, ki so se bili »v Mariboru na kolodvoru« spravili s filistri in odstopili drju. Zamiku trebanjski mandat. In še to, kar je pisal, mu je urednik skubel. Antikritike zoper Pajka seveda ni smel napisati. Levstik se je nahajal »v brezupni zadregi«, kakor je pisal Tomšiču dne 12. JI. 1871. Kako rad bi bil pokazal napr. Koseškega, izdavšega bas takrat svoje zbrane spise pri »Matici«, v vsej njegovi klavrni svetlobi! A ni se smel dotekniti literarne korifeje prvakov, kaj šele njih samih. Dne 17. II. 1871 je poslal Tomšiču sestavek o »Bohinjski Bistrici« Vodnikovi, v katerem se je Koseškega samo osmuknil. »Prosim Te, kar Te koli morem, pusti mi v njem Koseškega, ki tako nedolžno stoji na svojem mestu. Vsaj za šalo mi ga včasih privošči, da se tutertam kaj mož ,obrne urnih krač', kolikor mu dade njegove stare kosti!... Ti se motiš, ako misliš, da hočem jaz y Koseškem šibati ljubljanske očete!« — »Narodovci« v Mariboru so snovali leposlovni list »Pripovednik« namesto »Zvona«, ki so ga bili pomagali ubiti. Levstik je bil pripravljen delati tudi za ta list, o uredniku bivšega »Zvona« pa je pisal Tomšiču v istem pismu: »O Stritarju ne vem. Bilo bi ga treba prijeti ob ugodni volji, sicer vem, da bi odrekel.« 51 Minilo je bilo komaj dobro leto po propadu »Zvona«. V tem času so se pod vplivom avstrijskih notranjepolitičnih razmer stvari razvile tako, da mlado-slovenski filister ni mogel več živeti od samih kompromisov z vedno odločnimi in doslednimi dogmatiki ter z navzgor cincavimi, navzdol zlobno avtokratskimi prvaki. »Slovenski narod« je začel odkrit boj zoper staro-slovensko »trnjevo ograjo«. Levstiku se je v »Narodu« ¦ ' razvezal jezik. Ko se je o priliki Bleiweis v »Novicah« ponorčeval iz Jurčiča in Stritarja, vprašujoč, če sta imela »iz onega.sveta pooblastilo« od Prešerna, da sta ga v »Klasju« pisala Preširen, je odgovoril v »Narodu« dejanski urednik te izdaje Levstik s članki »Prešern, Pre-šerin ali Preširen«, polnimi jedkega sarkazma. V enem teh člankov se je potegnil tudi za Stritarja, pišoč: »Možu, kakršen je urednik klepetavih ,Novic' slabo pristoji, poizkušati smešiti gosp. Stritarja samo zato, ker je genijalen mož, ki se jim ni še nikoli uklanjal in ki, če nima za slovstvo dragih zaslug, ima vsaj to, da je prvi slovenski pesnik sedanje dcbe ter da je njegov lepoznanski časopis ,Zvon' bil tak, da samo ene številke tega časopisa ne bi spisala vsa ,noviška' mrgolazen, če se do razpoka napne.« Zadnje besede bi bil mogel Levstik nasloviti tudi na mladoslovenske filistre, ki so pokazali svoje muzično uboštvo še tisto leto, ko so pričeli izdajati Trstenjak-Pajkovo »Zoro«. Levstik svojih člankov v »Narodu« sicer ni bil podpisal, a Bleiweis je takoj spoznal levjo šapo in tudi poizkušal odgovoriti na pravo adreso. Seveda zopet — po svoje in topot celo nič novega. Opozoril je čitatelje »Novic« zopet na Boletov članek, o katerem pravi, da »je moral biti zelo resničen, zakaj prizadetim je vso sapo zaprl«. »Prešernovo pooblastilo« in »sapo zaprl« — ta dva izraza sta kakor dve čarovni besedi dvignili Stritarja, da je vzel v roko svoje ostro satirično pero in napisal tri »Prešernova pisma iz Elizije« in izdal zaporedoma tri zvezčiče »Dunajskih sonetov«. Ves zvrhan srd, vsa prekipevajoča bolest, vsa ogorčena opazovanja domačih razmer, vsi poteptani njegovi ideali pod težko, mračno domačo atmosfero, vse to je šinilo iž njegovega 4* 52 stisnjenega srca v sijajnem brizgu na dan. Vsi oziri so» bili sedaj zanj padli. Z vzklikom: »Naprej, pa naj si sam razbijem čelo!« je planil nad »trnjevo ograjo« in se prvič pogumno izpovedal: »Slovenec liberalen sem -- metajte!« Prvak in filister sta ostrmela pred tem srčnim vodometom. Dogmatik je molčal. Filister v »Narodu« je po-besil roke in je sonete pogoltnil: »Mahajo na vse strani po naših slovenskih slabostih, in tudi mi smo dobili svojo, kali.« Mladina pa je namah pokupila te knjižice in jih vkratkem vse znala na pamet. Sedaj niti to ni bilo več pregreha, da jih je nekdo nekaj prinesel v »N. i. Presse« v slabem nemškem prevodu. Za Stritarjem so šli nato iilistri v tem in prihodnjem (1873.) letu sami v boj proti »trnjevi ograji«. Inscenirali so prvi pravi pravcati kulturni boj na Slovenskem. A kako se je razločeval ta njihov boj od dosedanjega boja zvezane trojice Levstik-Stritar-Jurčič! Medtem ko so ti trije medseboj trdno zvezani podarili Slovencem v petih letih štiri prekrasne knjige: »Klasje«. »Mladiko«, Stritarjeve »Pesmi« in »Zvon 1870«. štiri bleščeče dokumente napredne kulture, so takrat filistri prvič polili strani slovenskega časnika s »skandalno kroniko«. A to ni trajalo dolgo. Prišla je čisto drugačna doba. Centralistični pritisk nemškonacionalne vlade je prekinil slovenski kulturni boj. Dunaj je bil zopet enkrat nastavil sekiro na korenine slovenske lipice. Vejice so vzdrhtele in zašepetale: Sestrice, sovražnik je tu, mir in sprava! Kako mehko so se odzvale te besede globoko notri v naturi goloba — Stritarja, ki je dozdai že dokaj let obletaval svoje ljubljeno drevo, misleč, da ga to naposled vendar sprejme v svojo senčnico. A lipi je rastlo »trnje« in golobu so rastli »kremplji«. »Mir in sprava!« Samo te dve besedi sta zadoneli in golob je bil zopet golob — Stritar je postal pristni Stritar. Ponižno je pisal svojemu nekdanjemu seminarist« Levcu v Ljubljano dne 9. XF. 1875: »Ste li tudi Vi te misli, da bi se začel izdajati .Zvon' in kak prognostikon mu stavite?... Je li Vam znano, kako misli naše občinstvo o tej stvari; inteligenca, duhovstvo, dijaštvo itd. Ali bi mi obljubili svojo podporo Vi in Vaši znanci in prijatelji, zlasti prejšnji so- 53 delavci .Zvonovi1?« Kaj mu je Leveč odgovoril, nam ni znano, ker je Stritar vsa literarna pisma že pred daljšim časom sežgal. Levcu se je zahvalil za odgovor dne 18. XI. 1875 z naslednjim pismom: »Kar mi pravite o duhov-ništvu, ni posebno tolažljivo, saj veste, da je bilo duhov-ništvo nekdaj ,Zvonu' krepka podpora. Da gospod Levstik nima bogve koliko zaupanja v moje moči, to mi je dobro znano; in sam le predobro čutim, kako pravična je sodba njegova... Kaj menite o ,Vabilu'? Jaz mislim, da bi se pisalo in razpošiljalo... Med dunajskim slovenstvom je veliko navdušenje, kakor slišim in vidim. Vse se mi ponuja za razna dela, da je pravo veselje.« — Zanimivi sta v tem pismu zlasti dve mesti: o duhovništvu in o Levstiku. Kranjsko duhovništvo je vladal takrat škof Pogačar, ki je bil izdal dne 6. IX. istega leta pastirski list, o katerem je »Narod« trdil, da se na njega podlagi naprednjaki takoj spravijo s katoličani. A »Slovenec« in »Danica« sta ta škofov list zamolčevala... Leta 1870. je izkušal Stritar — kakor smo videli — dogmatike res obiti, pustiti na strani. Ker ni bil pri volji, stopati ž njimi v boj aii tekmovanje, tudi ni postavil svojega svetovnega nazora njihovemu nasproti. A naravnost vabil jih tudi ni pod svojo streho. Sedaj bi jih bil rad videl v svojem . domu. Levstik, njegova vedna in večna ljubezen, njegov ideal, ~ pa se je bil v treh letih, odkar je bil odšel od njega z Dunaja v Ljubljano za skriptorja na licejko. odločno odvrnil od njega. Ali so bile tu tudi kakšne osebne razmere krive, nam do danes še ni pojasnjeno. Vemo' pa, da nastopa Levstik odslej energično zoper smer, ton in način vsega Stritarjevega pisanja.' Dosedaj smo bili vajeni slišati iz vseh Levstikovih izjav o Stritarju samo hvalo, razen one skrite opombice o »blaziranosti«. Pa še eno podobno, majhno bolj odkrito mesto kritike se nahaja v Levstikovem pismu z dne 5. I. 1870 po prejemu prve številke »Zvona«, ki se glasi: »,Zvonu' je samo to očitati, da je preveč Tvojega v njem, ker je zaradi tega, kakor je krasno, vendar vse pre-enakolično, tudi presenti mentalno, če ne zameriš.« Stritar že takrat ni mirno prenesel te v vljudnost .zavite bodice. Odgovoril je Levstiku dne 19. I. 1870: 54 »Kako so jasne, kako so zdrave, kako večno mlade so Tvoje nove pesmi! Ti se mi lehko posmehuješ, da sem .sentimentalen' — ali, dragi moj, to ni lepo, da zdravi bolnega zasmehuje. Tvoje zdravje, Tvoja veselost, Tvoja ,večna' mladost je dar božji, nikdar se ž njim preveč ne ponašaj!« Ves čas, ko smo zasledovali skupno delo velike kulturne trojice slovenske, Levstika-Jurčiča-Stritarja, smo čutili tenak, komaj občuten prekat med idealističnim, po izvestnem preračunanem programu, po vzorih in vzorcih zapadnih slovstev delujočim Stritarjem in med realistoma Levstikom ter Jurčičem, stoječima globoko v narodu, neposredno, instinktivno in brez predolgega pre-udarjanja gradečima vse iz sebe in (ker sta prihajala naravnost iz ljudstva) iz naroda za narod. Sedaj je iz te papirnate stene zlasti med Levstikom in Stritarjem na- '. stal zid. Stritar sam pripoveduje o tem preobratu svojega vzornika naslednje: »Pisava moja, katero je prej tako povzdigoval, mu je bila sedaj mehkužna, neslo-vanska! Spisov, pesmi mojih prej ni mogel prehvaliti; ko je zapustil Dunaj, se je preobrnilo mahoma vse na slabo. Kaj je slovansko? To vprašanje mu je rojilo vedno po glavi. Pravega slovanstva je iskal povsod, v jeziku, v poeziji, v mišljenju in dejanju.« A izpremembe so se vršile tudi s Stritarjem. L. 1873. je postal srečen zakonski mož in dne 1. avg. 1875 gimna- 1 zijski profesor na Dunaju. Družina in vzgoja! To sta tudi bili oni betlehemski zvezdi, ki sta zableščali nad zibelko obnavljajočega se »Zvona«. Na to osnovno noto je bilo uglasbeno že »Vabilo« na novi »Zvon«. Stritar je v njem poudarjal zlasti dve točki: »Srečen, kdor more pravice svojega naroda braniti pred svetom, trikrat srečen, kdor je poklican, da v domači deželi mladino uči, blaži. Vse to ni meni dano. Zato moram iskati drugega pota. Sursum corda! Gorje narodu, ki zanemarja vzorne, idealne cilje. Socialno vprašanje, trka na vrata. Kdo bo svetu rešitelj? Usmiljeni, mehki Slovan! Nesrečnega bi me storil, kdor bi mi dokazal, da so to moje prazne sanje. Naša politika ni imela uspeha. Narod je zatiran. Učimo ga, izobražujmo ga. Zato pa se učimo 55 najprej sami: posnemajmo, prisvajajmo si, kar vidimo i dobrega, koristnega in lepega pri drugih. Ustvarimo si j narodno slovstvo, ki je cvet omike. Če nam preženo naš S materin govor iz šol in uradov, v naših d r u ž i n a h mu j' bodi varno zavetje. V tem duhu bo urejevan novi list: blag duh, mir in sprava in med brati ljubezen!« Kako so se bile izpremenile sedaj vloge! V »Narodu«, kjer so doslej Stritarjevo delovanje in bojevanje, če ne naravnost ovirali, pa vsaj s prekrižanimi rokami gledali mladoslovenski filistri, se je zdaj oglasil dr. Ivan Tavčar in dvignil Stritarja na literarni bojni ščit. V prvi vrsti zaradi Tavčarjevega proti dogmatikom in prvakom nasršenega pozdrava »Zvonu« je nato Marn v »Slovencu« ozkosrčno opisal dosedanje Stritarjevo slovstvovanje, češ da njegova črka in pisava res oživlja, ker je vzorna, a duh njegov da mori. Grajal je zlasti njegovo erotiko in svetožalje. Drju. Tavčarju se je pridružil Janko Kers-1fc"k in nastopil v »Narodu« zoper Marna podobno, kakor nekdaj Stritar sam v Janežičevem »Glasniku«. Stritar pa je bil sedaj ves drugi človek. Pomenil se je z Marnom v »literarnih pogovorih« takole: Zadel sem Vas nekdaj z nekim »dunajskim sonetom«; bodite mi prepričani, da mi je res žal, ako Vas je bolelo. Odpustiva si, blagi gospod! Skleniva mir! Delajva za narod, Vi po svoje in jaz pc svoje. Najina načela niso morebiti tako različna, kakor bi kdo mislil; različna sta samo najina pota. Boj je bil potreben ob svojem času, sedaj je treba miru. Nekaj l Slovencev menda vendar hrepeni po berilu blagega, nepokvarjenega čuta, zdravega, izobraženega vkusa. Pri takem premišljevanju sem mislil tudi na naše duhovni-štvo. Ne zlagajo se sicer moji nazori povsem ž njegovimi: jaz sem svobodomiseln, nikoli nisem tajil, a to nič ne de. Jaz priznavam in spoštujem vsako prepričanje, da je le , pošteno, ne ponarejeno. Naše duhovništvo je narodno, izobraženo. Rado bere kaj slovenskega in plemenitega, zato mi bo pri delu za ljudstvo dober zaveznik. Jaz pa hočem skrbeti, da v listu ne bo nič žalilo duhovništva. — Iste nazore je razvijal v vzporedno izhajajočih »Dunajskih elegijah« v vezani besedi. —¦ Ni zastonj zapisal na čelo prvega »literarnega pogovora« v obnovljenem > 56 i »Zvonu« besed: »... izpremenil sem se gotovo tudi jaz.« Izprcmenil je Stritar na tak način svojo taktiko najprej napram dogmatikom. Podobno je revidiral prihodnje leto svoje estetične nazore napram potomcem nekdanjih praktičnih »novičarjev«. Ako je prej nepremično stal na stališču avtonomije umetnosti in trdil, da je umetnost »gospa, ne dekla«, je začel sedaj pod psevdonimom Ne-goda učiti, da bodi umetnost »zvesta tovarišica človeku in tolažnica; nositi naj mu pomaga težko breme življenja ... naj briše pot z vročega čela... da bo prava voditeljica in odgojiteljica, tolažnica in pomočnica človeštvu ... pustimo že tisto abstraktno, akademično literaturo!« V tem zmislu je poslej tudi urejeval »Zvon«. Vzor mu niso bili več strogo književni listi drugih narodov, ampak družinski časopisi, kakor jih imajo zlasti Nemci obilo. Dne 5. XI. 1876 je pisal Levcu: »Rad bi ga ustvaril tako nekako, kakor je ,Gartenlaube'.« Nekaj takega je potem tudi naredil jž njega, pridodavši rnu še podobe. Slovenci pa so bili takrat ob »Zvonu«, »Zori« in »Besedniku« pravzaprav brez književnega lista ... S prejšnjimi svojimi tremi sovražniki ni ves čas obnovljenega »Zvona« nikoli več trčil skupaj, ne idejno, ne osebno. Pisal je v tem blagem idealističnem in vzgojnem duhu romane: »Gospoda Mirodolskcga«, »Rosano«, »Sodnikove«, množico prizornih spisov, spremljal s toplo simpatijo in plemenitim patosom osvoboditeljne boje balkanskih Slovanov v »Dunajskih elegijah« in v »Raji«, ubiral prve tone socialne poezije... Včasih je polnil strani lista skoraj sam. Zakaj samo nekaj časa so mu pomagali Jurčič, Erjavec, Leveč, Šuklje, Tavčar, Kersnik in drugi... potem pa so začeli odpadati od njegove blago-vesti k impulzivnemu, realističnemu evangeliju Levstikovemu, ki ga je ta širil v zasebnih krogih ljubljanskih. Stritar se je boril odslej proti novemu svojemu sovražniku realizmu, ki ga je krepkeje imenoval materijalizem. Leta 1878. je pisal: »Po ,materijalizmu', da rabim to besedo, po ,realizmu' vpije vse tudi v pisavi. Ne boj se, dragi bravec, tu ne bom zopet ,pridigoval' in ropotal proti tej nesrečni prikazni... vse moje delovanje in pisateljevanje meri na to pošast — meni vsaj je pošast! Borim / 57 se ž njo, pobijam jo v raznih oblikah, z raznim orožjem ... škodoval bi ji rad, oviral njeno razširjenje, kolikor morem ... Moji nasprotniki se množijo, prijatelji moji se umičejo. Po osebi moji se več ne bije... tem bolj pa se nasprotuje rrjojemu listu... pisavi njegovi... Samo dreza in pika, zabavlja se pridno po časnikih in društvih.« Po časnikih je samo dr. Slane o priliki zahteval od slovenskih pesnikov malo več »dura« namesto njih večnega »mola«, in pa Leveč je 1. 1878. v svoji brošuri »Pravda o slov. šeštomeru« mimogrede poudaril nasprotje med Levstikom in Stritarjem, pišoč: »Levstika, od nog do glave slovanskega realista, in Stritarja, z dušo in telesom l francoski omikanega idealista« more samo Pajk metati v en koš! Levstik pa se je res - seveda privatno — posluževal močnejših izrazov pri navduševanju ljubljanskih literatov za pisavo, krepkejšo, realističnejšo od Stritarjeve. V tem položaju je Stritar sicer prosil, moledoval in pisal napr. Levcu dne 15. X. 1878: »česar mi ni bilo potreba v mladosti, to moram zdaj na stare dni: klanjati se in beračiti. Verjemite mi, da mi to ni lehko, ali pri Vas mi je še tolikanj težavnejc, ker ste, kakor se mi je sporočilo, čisto izpremenili svoje mnenje o meni.« Ali nekaj je pri tem zanimivo: medtem ko so ga bile izprcmcnjene razmere v položaju domovine z lehkoto nagnile, da Je odnehal od boja s tremi sovražniki onih načel, ki jih je zastopal v družbi z Levstikom in Jurčičem, ni hotel, in maral sedaj niti za las popustiti od svojega občanskega literarnega programa. Iz tega se jasno vidi, da so mu bile one ideje bolj privzgojene, občanski leposlovni program , pa je tvoril bistvo njegove pedagoške nature. Ustavil je ' svoj list šele potem, ko »so se ljubljanski literati zarotili, da ne bodo več pisali vanj« (kakor mi je sam rekel); a storil je to z energičnim priznanjem: »Vaša pota in moja gredo narazen!« Nov rod je prihajal na površje in h krmilu, rod, ki ga je bil poleg časa vzgojil brez organa, kar tako s tja vrženimi, osornimi opazkami zopet oni stari, »večno mladi« lev -•- - Levstik, kateri je bil nekdaj zredil vitorogega ovna tudi iž njega, ki Je bil po svoji naravi pravzaprav — jagnje. • 58 človek bi mislil, da je bila sedaj Stritarjeva vloga. med Slovenci pri kraju. A motil bi se. Takšna delovna sila ni mogla dolgo mirovati, in tako Izobraženega,. širokoobzornega duha Slovenci niso mogli stalno pogrešati. Res, dal je iz rok gospodarstvo in šel - kakor pravijo naši kmetje — »na kot«, a postal .le sedaj modri starec, ki so ga še dolgih šestnajst let literarni in politični' delavci hodili izpraševat za svet. Leta 1881. so začeli Jurčič, Kersnik, Leveč in Tavčar izdajati »Ljubljanski zvon«. Neki svež, pogumen, neposredno z dobo dihajoč zračni val je zaplal ž njegovim donom po Slovenskem. Ni zastonj stal za novimi zvonarji — Levstik in prvo leto tudi krepko vlekel za vrv. A takrat je dobival mož že patološke muhe. Preveč so Slovenci teptali po njem, da bi ne bil trpel njegov dušni in fizični organizem. Težko in vedno težje se je-dalo izhajati ž njim; koncem prvega leta se je usrdil. Vrhutega je kruta smrt že v prvi polovici leta razbila najvernejšo čašo Levstikovih idej, ki je tako bogato in" krepčalno pojila Slovence — Jurčiča. In nazadnje se je skujal glavni pesnik dunajskega »Zvona«, mehki »goriški slavec« Gregorčič med drugim tudi zato, ker se je-urednik Leveč nagibal v politiki bolj k Stritarjevemu-»molu« nego k Levstikovemu »duru«. In tako je prišlo, da je bil prvi, ki je šel vprašat modrega dunajskega starca za svet, njegov nekdanji seminarist Leveč. Napravil je ta korak preko Janka Kersnika. Vprašanje se je glasilo, bi li hotel Stritar priskočiti na pomoč mlademu »Ljubljanskemu zvonu« v krizi, ki je nastala vsled trojne izgube. Stritar je odgovoril Kersniku¦ dne 27. XII. 1881: »,Zvon'I Jaz nisem vedel, da je srce moje tako navezano nanj! Dragi gospod! Kaj porečete, ako Vam povem, da mi vselej nekaj presune srce, ko» čujem to ime? Zato ga tudi v roko ne vzamem! Gospod, ne sodite me, kakor druge ljudi, jaz sem poseben človek, in to je moja nesreča. ,Zvon' je bil moj, in ,Zvon' ni več moj!... Jaz ne morem pisariti za tuje liste, biti ne-morem za gosta v hiši, ki je bila nekdaj, dasi ne tako-okrašena, kakor je sedaj — moja! Sedaj pride! — Nikoli: v svojem življenju se nisem še nikomur ponujal — a 59- sedaj, v taki starosti se tako ponižujem, da se Vam ponujam! Za kaj? Za — solastnika ,Zvonovega'! — — Dixi! - - Solastnik bi Vam hotel biti, aequa conditione; ne vtikati se v stvari, ki jih ne umejem, pisati bi hotel, samo pisati in misliti bi si mogel, da je ,Zvon' vendar nekoliko tudi moj!... Še nekaj! Kdor se komu za kaj ponuja, ga tudi zagotavlja, da je res ,za kaj'. Tega ravno jaz ne bom, vendar nekaj moram reči. Meni se zdi, da bi jaz listu ne bil na kvar. Ljudje menda menijo, da sem opešal, da sem se ,izpisal'; meni pa se zdi, da še prav začel nisem pisati. Mogoče, da se tudi tu motim, a misel mi noče iz glave, da sem zmožen kaj poštenega, kaj zrelega spisati in to zlasti na — dramatičnem polju. Motivov, planov... imam vse polno v glavi, a tudi drugih stvari — embarras de richeses! Sedaj sem popolnoma prost — in z veseljem bi šel na delo. Nameraval sem izdajati neko .Mladiko' po 4 zvezke na leto s svojimi in drugimi dobrimi spisi. Pri takem podjetju odpadejo tiste materi-ialne sitnosti in nadležnosti, ki so me utrudile pri mojem listu. Sicer pa moram tu pristaviti, da je bil ,Zvon' poleg vseh slabosti vedno dobro aktiven.« Stritar je postal solastnik in je odkraja le nekaj malega sodeloval pri Levčevem »Zvonu«. Levstik je privatno hudo kritiziral njegove prispevke. Pričel je bil , pisati »Pogovore«, ki 'pa niso bili po volji ne Levcu ne Kersniku, ker so se premalo bavili z neposredno domačimi stvarmi. Zato je Kersnik tozadevno Stritarju nekaj pisal. Ta je odgovoril Levcu 13. VIII. 1882: »Tisto pismo gospoda Janka Kersnika, ki mi ga je pisal v Vašem imenu ali dogovorno z Vami, me je tako oplašilo in zbegalo, da sem izgubil vse pisateljsko samosvestje, vse zaupanje vase. In v takem stanju jaz ne morem čisto nič pisati... Meni je hudo, ako vidim, da s svojim pisanjem ne ustrezam in ne ugajam občinstvu, za katero vendarle pišem, ne zase. In vendar se mi zdi, da moja namera s. tistimi Pogovori' ni bila slaba. Govoriti sem hotel v teh spisih de omnibus rebus et quibusdam aliis: o socialnem življenju dunajskem, o literaturi, glasbi, slikarstvu itd. Govoriti sem hotel o E. Zoli, o Vereščaglnu, R. Wag-nerju itd.« O vsem tem, zlasti pa zoper francoski natu- 60 ralizem, je smel govoriti Stritar v »Zvonu« potem 1. 1885., ko se je v novi seriji »Pogovorov« kratko zagovarjal proti drju. Mahniču, ki ga je bil v »Dvanajstih večerih« napadel zaradi njegovega Schopenhauerjevega pesimizma, očitajoč mu, da je poveličeval Prešernovo ljubezensko poezijo in da je uvedel v slovensko slovstvo panteistični idealizem. (Še huje ga je napadel dr. Mahnič v svojem »Rimskem katoliku« potem, ko Je bil Stritar leta 1887. začel izdajati svoje »Zbrane spise« - - odrekajoč mu vsako izvirnost in dolžeč ga, da Je uvedel med Slovence katoličanstvu nevarni krščanski liberalizem in gospodstvo fraze.) Stritar je po kratkem odgovoru »bogoznancu« prešel na svoj dnevni red in zaključil »Pogovore« s svojo kulturno izpovedjo, ki je izzvenela v trojno geslo: socialstvo, krščanstvo, slovanstvo. Kot glasnika teh treh idealov, ga je stavila prihodnje leto dunajska »Slovenija« ob priliki njegove petdesetletnice, »Matica« pa je odklonila njegove spise, ker je bil predsednik Marn še vedno prijatelj njegove »črke« in sovražnik njegovega »duha« ... Drugi, ki je potrkal na vrata »dunajskega samotarja« — kakor se je Stritar odslej rad imenoval — je bil Šuklje, ko je urejeval »Ljubljanski list«, glasilo vlade | in zmerne stranke v Winklerjevih časih. Kakor pri »Ljubljanskem zvonu« Kersnik za Levca, tako je tukaj za Šukljeta posredoval Leveč. Stritar je odločno obsojal preostro opozicijo radikalcev zoper Winklerja, izhajajoč s stališča, ki ga je označil Levcu v pismu z dne 8. II. 1S84: »Do komolca naj Boga hvalijo, na božjo pot naj gredo po nagih kolenih k devici Mariji na sv. Višarje ali pa k sv. Jožefu v Ricmanje, da je Bog v svoji neskončni milosti naši ubogi deželici podelil dar, katerega vsaj njeni prebivavci niso zaslužili! Meni je Winklerjeva oseba lanski sneg, ali to moram reči, kakor jaz vidim stvari, z rovnico na čelu puščati vsakemu, kdor dela zoper njega.« — Danes v dobi demokracije, ko pcseza narod po samoodločbi, ki mu po prirodnem pravu gre, se čudno slišijo taki nazori; a iž njih nam zveni dokaz, kako je bilo hlapčevstvo prepojilo naš narod od zadnjega kmetica do najrazsvetleneiših glav. — »Kakor jaz vidim 6t stvari,« je pisal literat Stritar Levcu, in iz tega vidnega kota so bila tudi pisana »Dunajska pisma«, ki so začela nato izhajati v Šukljetovem listu. Vsebovala so veliko modrih naukov izkušenega kulturnega delavca, a njih politični vidni kot je pokazal, da Stritar ni bil politik. Vrhutega se je razvneti, od domovine oddaljeni domoljub in človekoljub parkrat zarekel (ko je imenoval v vladnem listu neodvisne politike sebičneže) in zatekel (trdeč, da nam je naša narodnost zagotovljena). Pozneje je nekaj teh izrazov brisal ali izpremenil: v »Zbranih spisih« so izšla ta pisma v milejši obliki. Polemika, ki je nato sledila, mu je vsekala eno najglobočjih ran, ki je še danes ni prebolel. Njegovo osebno poštenje seveda pri tem ni bilo tangirano. Bil pa je to zadnji spopad, v katerem je trčilo jagnjc ob leva. Ne sicer neposredno, pač pa posredno: radikalci so bili sinovi — Levstikovi. A z Levstikom samim je imel baš takrat Stritar čisto privaten, pa ginljiv in za Levstika značilen pome-nek. »Ko sem se ga najmanj nadejal,« pripoveduje Stritar, »pride od njega pismo [z dne 29. I. 1884] in ž njim tristo goldinarjev... To pismo! Ves Levstik je bil v tem pismu. Boga hvali s konca, da mu je dal doživeti to tre-notje [»Hvala Bogu, da sem dočakal tega dne, po katerem sem vedno tako hrepenel! Veruj mi, da sem željno prosil Boga, naj mi ne pošlje smrti, preden ne poplačam vseh dolgov.«] ... Crez dve leti [28. XII. 1885] je prišlo drugo pismo, zdaj je bilo priloženih 100 gkl.« Dne 30. XII. 1886 mu je poslal še 100 gld. s pismom: »Dolgo si bil prisiljen čakati, preden je izkapalo iz mene! Prisrčna hvala Ti, ker si bil tako potrpežljiv z menoj!... Tvoj hvaležni prijatelj Levstik.« Stritar pristavlja k temu (v mojem izvodu spominov na Levstika): »Tu moram še posebno poudariti, da sem mu bil tistih petsto po malem podaril v potrebi, ne pa morebiti posodil. Kdor pozna svet, bo vedel, kaj je to; j a z v em.« Tretja, ki se je zatekla na Dunaj k modremu starcu, ki je bil kot pravi pedagog od nekdaj velik prijatelj otrok,. je bila »Mohorjeva družba«, proseč ga, naj ji spiše knjižico »šolskih pesmi«, ki bi jih ona izdala s podobami. Tako je izšla pri »Družbi« 1. 1895. mladinska knjižica 62 »Pod lipo«, kateri so sledile še tri, zadnja pod naslovom »Lešniki« 1. 1906. Završuje jo košček pisateljevih »Spominov« iz mladih let. Stritar je pod Levcem in Funtkom bolj po malem sodeloval pri »Ljubljanskem zvonu« zlasti s pripovednimi pesmimi, povečini socialnega značaja. Funtkov naslednik Viktor Bežek je bil četrti, ki je prosil starca blagoslova novemu pravcu. Bežek je bil urednik »Ljubljanskega zvona« v dobi novostrujarjev, mlade izrazito naturalistične čete, ki je bila pod vodstvom Frana Gove-karja zamenila prejšnje idealistične realiste. Stritar se je pomlajal v njihovi družbi in se jim izkušal prilagoditi: »hvalil je, kar je imela dobrega nova šola — in tega ni bilo malo! — ali njene izrastke je zametaval«, kakor pripoveduje sam. Spis o »Plagiatorstvu« v »Zvonu« 1897, kjer se je govorilo tudi o njegovem posnemanju, ga je pognal iz slovenskih literarnih glasil. V »Slovenskem listu« z dne 11. XII. 1897 je izšla njegova izjava: »Vse moje pesmi so moje, vse doživljeno, vse nekaka očitna izpoved v olajšanje srca. ,Zorin' sem jaz sam, ali sem •bil jaz v prvi dobi svojega razvoja, tako kakor gospod Mirodolski ni nihče drugi, nego jaz v poznejši dobi. Moja ,estetika' ni ne Aristotelova, ne Lessingova, ne Vischer-jeva ali ne vem še čigava, moja je vsa, sad mojega opazovanja in razmišljanja, mojega življenja sad. Vsi moji spisi so takorekoč posamezni kosi mojega bitja.« Eno-dušno pa je Stritarja slavila Slovenija 1906 ob njegovi sedemdesetletnici. L. 1901. je stopil Stritar v pokoj kot gimnazijski profesor. Odslej je živel deloma na svojem domu v Gersthofu, deloma v Aspangu na Nižjem Avstrijskem, 'kjer živi še sedaj s svojo ženico prirodi — bil je do zadnjega časa izboren pešec — in — pesmi. Še dne 4. I. 1918 mi je pisal: »Verzi se mi delajo in pleto kar sami.« Pezo visoke starosti čuti šele zadnje mesece, ko so mu opešale oči. Jaz ga poznam šele, odkar živi v pokoju. O njegovi osebnosti kot starcu izpregovorim morebiti o priliki kje drugod. V dobi, ko je bil njegov vpliv na našo javnost ¦največji in njegovo delo stalne vrednosti za Slovence, 63 ga je karakteriziral Fr. Leveč svoji nevesti v pismu z dne 11. II. 1871 takole: »Stritar! Ali ga hočem imenovati svojega prijatelja? To je moj učitelj! Deset let starejši po rojstvu, sto let starejši po sodbi svoli od mene. Blaga duša, kakor nihče drugi; kavalir! ,Če človek vse razmeri, nič ne zameri', je njegovo geslo, po katerem se vedno ravna. Duhovit, dovtipen, da mu ga ni para, občutljiv ko malokdo, občutljiv t. j. rahločuten. Kaj hočem govoriti o njegovem geniju? Slovenija nima takega. Noben človek name ni imel takega vpliva ko on, od nobenega se nisem toliko naučil ko od njega. Vsi moji nazori o svetu, državi, veri, ljudeh, poeziji itd. itd. vsi so od "Stritarja. On ima čudno moč nad človekom in morda nad nobenim tako kakor nad menoj. Če me hoče kdo v sveto jezo spraviti, Stritarju naj vpričo mene zabavlja. Jaz ne poznam človeka, ki bi bil tako spoštovanja, či-slanja in gorke ljubezni vreden kakor on. Pri vsem svojem grdogledem pesimizmu je vendar strašan idealist. Ž njim občevati se pravi učiti se. Koliko misli vzbudi v človeku, koliko novih nazorov! Jurčič in Levstik sta oba realista, njima nasproti Stritar — idealist! Levstik je bolj ,domač\ rekel bi ,kmetiški', nego gosposki Stritar. Talent je Levstik morda še večji, nego Stritar, vsaj ved-¦nostno je bolj izobražen — učil se je več. Stritar je pa več mislil. Toda človeka spodbuditi, novih idej mu vcepiti, tega Levstik nikdar ne zna tako kakor Stritar. V •pošteni družbi je Levstik golorok, vesel in smeje se, da "se vse trese, Stritar pa nikdar rokavic ne sleče. Jaz ga imam najrajši, če sva sama pri — tretjem poliču; Stritarja, če sva doma skupaj ali v krčmi pri — tretjem ma-selcu piva. Levstik nikdar ni tako čmeren. kakor včasih Stritar. Ali ni čudno, da, akoravno je Levstik morda 15 let starejši od mene, bi mu lažje tožil svoje križe in težave, nego Stritarju. Oba pa sta moža, od katerih sem se jaz več naučil, nego iz vseh knjig.« Levstik in Stritar! Oba sta temelja, na katerih stoji današnja svobodomiselna in povečini tudi drugomiselna Slovenija. 64 2. V pesmi. Od prirode je Stritar človek, ki se nagiblje k mirnemu uživanju, naslajanju, sprejemanju. V izbrani duševni in kolikor vzmore slovenski študent tudi telesni nasladi preživlja mladost in vse svoje življenje do pozne starosti vedno iznova hrepeni po »miru in pokoju«. Stritar je bolj premišljujoča, pasivna, nego delujoča, aktivna natura. Odtod se razlaga, da je stopil v literaturo razmeroma tako pozno. Iz te pasivne, naslajalne konstitucije njegovega duha je treba tudi umeti njegovo večkratno poudarjanje »lenobe« in opombo, da »se mu ni ljubilo pisati«. Iz te sebi zadovoljujoče, iz mladih let in z očetnih skritih pašnikov s seboj prinesene sanjavosti ga potegne agilni, bodri Jurčič v slovensko javnost in hodi ž njim z roko v roki dotlej, da angažira njegov ponos, izpostavi javnosti njegovo rahločutnost, ono občutno membrano, v kateri se pojavi in razvalovi njegov t e m p e r a m e n t, ki doseže svoje najsilnejše, najučinkovitejše tresljaje v dveh dobah takozvanega Stritarjevega «ogorčenja«: v ciobi mladostne lirike in moške satire. Tako se porodi iz enega največjih naših umetniških sladkosnedežev, poetičnih uživateljev umetniški proizvajatelj, pesnik. In ko se pridruži k tej najmočnejši njegovi notranji vzmeti pozneje še eno, vnanje gibalo — priznanje (njegovi ob-čutnosti zelo potrebno: dne 7. III. 1887 piše Levcu: »Samo nekoliko vzpodbuje mi je treba«), deluje poslej ta za mirno sprejemanje disponirani organizem krepko1 oddajalno, ne da bi kdaj mogel zadobiti oni »mir in pokoj«, iz katerega je izšel in kamor ga v redni zapo-vrstnosti vedno iznova vleče. Iz pesniškega konsiimenta postane eden naših najplodoviteiših poetičnih produ-centov. — Pesnik je prav poseben človek, in nekaj čisto izrednega je funkcija njegova. Poezija je stopnjevanje (znanost razširjanje), intenzivnejše domnevanje in izražanje življenja od strani človeka, ki sprejema vse, kar vidi, sliši in kar potem čuti ter misli, za svojo osebno zadevo. Pesnik je človek, ki sam doživlja, o čemer 65 navadni človek samo referira, ki reagira kot osebnost za svet. Pesniški talent je stalni temperament, je najaktivnejša narava, nahajajoča se v neprestanem vibriranju. Na tisoč in tisoč vprašanj, nadlegujočih človeštvo, odgovarja, kakor da bi bil on vprašan, odgovarja seveda zase. In šele iz odgovorov se spozna, da je odgovarjal tudi za človeštvo. — Stritar se je v dobi k umetniškemu uživanju nagnjene mladosti veliko pečal s pesniki, se opajal in naslajal ž njihovimi umotvori, jih izbiral in razbiral. Odtod njegov fini čut za pravo umetnino, njegovo estetično oko in uho, ki ga nima para med Slovenci, odtod najmočnejši izrazi njegovega življenskega dela — »kritična pisma« in »literarni pogovori«. Tudi njegova definicija pesnika je še danes neoporečna: »Prva in poglavitna lastnost pesni- . kova je, da čuti in sicer živeje čuti, nego drugi ljudje... Druga rav«no tako imenitna lastnost pesniku pa je ta, da more in zna dati svojim čuvstvom pripravno podobo. Ta lastnost je kakor prva poseben nebeški dar; kdor ga ni preje! pri svojem rojstvu — njemu je zastonj vse prizadevanje in hrepenenje — ostal bo večno nem.« Dva pesnika sta bila, ki sta v visoki meri slavila Stritarjevo mladost: v gimnazijskih letih »Retinski gospod« — Levstik, takrat že oče rdečelične, živahne, razposajene, šegave, v prirodi rajajoče poetične dece, v prvih visokošolskih letih nemški olimpijec Goethe, čigar zdravočutna lirika je objemala mladeniča kakor devojka grli svojega ljubimca. Goethe je pesnik lastnih instinktov, krepke individualne čutnosti, sočne ljubezeni in jakega sovraštva. Goethe ne transponira stvari na ljubo kakim teoremom, ampak jo jemlje in izraža kot tako, pa naj je to njegova čuvstvena emocija ali prizor iz prirode; eden ko drugi motiv razvije brez ozira na druge. Njegov^ lirična pesem zrcali samo njegov občutek, epičn^za-okroženo sliko, kakor jo vidi njegov mirni, svetli, proni-cavi pogled, ves potopljen v samo predmetno resničnost in pristnost. Iz Levstikovih in Goethejevih pesmi je vdihaval mladenič Stritar vase sveži vonj ter opojnost,» s pomočjo njunih melodij se je raznihaval ritem njegove duševnosti, ob njih je zvenela njegova duša. 5 66 A takrat je živel med Slovenci en sam Levstik, izdal je bil eno samo drobno knjižico, in še ta je bila nad deset let pod zaporom. Vse drugo --- če izvzamemo še Jenka, ki se je malo tiskal —, ki je okrog njega v potu svojega obraza garalo na poetični njivi, krpalo verze, vse to drugo je odlagalo v naših listih blago, ki je zveri-ženo škripalo in cvililo kakor zbita telega po klancih. Takrat je prvič »ogorčenje« vzvalovilo in vzpodbodlo Stritarjev temperament, takrat je tudi prvič izrekel Juve-nalov verz: »Si natura negat, iacit indignatio versus« ... Leta 1870. je sicer šaljivo pripovedoval, da so ga v tako stanje spravili apostrofi naših takratnih pesnikovačev, podčrtujoč eno samo gibalo svoje ogorčenosti, imenujoč tako »pars pro toto«. Ta šaljivi opis Stritarjev o njegovem vstopu med slovenske pesnike, ki ga je zaletel - Bole vzel dobesedno resno, vendar jasno namiguje na vir, ki je iž njega potekla Stritarjeva poezija — na »ogorčenje«. Vsled ogorčenosti vzbujeni temperament pesniško visoko izobraženega človeka je pesnil. Pesnik je. zveneh ubran od vseh uglasiteljev, Levstika in GoethejaV pesnil v dobi lepe, živim in nadzemskim Muzam posvečene mladosti. In nastala je Stritarjeva mladostna pesem, zvonka In zapeljivo lepa, polna tega, kar imenuje Francoz »la be-aute du diable«. Ljubezen do devojke ubira njene strune, mu pričaruje »v zimi pomlad«, v rajskem smehu in sladkih solzah izpira mladega moža »pregrehe«, pooseblja v krasni serenadi oblaček v »ovčico belo«, se ljubo in poredno igra z »roko in srcem«, odganja od srca tegobo -svetožalja«, zedinja v en ljubezenski akord vso »zemljo mlado« in slavi svoje zmagoslavje v krepko čutni mlade-niški poročni noči, dostojni Goetheja in čarobni kakor scena iz »Romea in Julije«. Polne teh lepot so tudi »Popotne pesmi«. ' Tak je bil Stritar, ko je stopil v poznejših visokošolskih letih v fizično in dušno bližino Francije — zdrav, vesel slovenski fant z vzbujenim pesniškim temperamentom. Za časa njegovega bivanja na Francoskem, med .poglabljanjem njegovim v to staro zapadno kulturo pa so se naenkrat začutile druge srčne zveze: v njegovi tiuši je vzplaval na površje oni »šibki, mehki« deček, ki 67 je posedal z zagonetno tržaško Rejenko na podsmreški »trati«, premišljeval, tuhtal in sanjaril. In ta je sedaj kakor vcša k luči zletel k — Jeanu Jacquesu Rousseauju: »Veš, dragi moj, da dolgo že posebno ljubim Rousseauja. Vse svoje bitje, ne zameri mi te besede, čutim nekako sorodno njegovemu; kakor on bolj mislim s srcem, če se sme tako govoriti, nego z glavo, in kar je bolelo njega, to boli tudi mene!« Te besede je tiskal Stritar že v »Mladiki«. In v resnici ga je odslej ta montmorensiški samotar duševno tako prepojil in preobrazil, da zrelega Stritarja brez Rousseauja prosto umeti ni mogoče. Zato si moramo malo pobliže ogledati deblo, ki se je nanj vcepila slovenska mladika. Rousseau, večni popotnik, neumoren pešec se zateče 1756 iz bučnega Pariza v svojo eremitažo v Mont-morencyju. Ta samota — njegova znamenita »la solitude« — mu je nekako regeneracijsko sredstvo za vse, s čimer ga je ranila človeka gneča, nekaka duševna kopelj za vse, s čimer ga je umazalo življenje. Zdravega, mladega, krepko čutnega življenja itak ni poznal nikoli. Sedaj pri 44. letih začne po njem šele hrepeneti. Njegovi doživljaji so revni vsled strogosti matere in dušne ter telesne zanemarjenosti žene njegove. V nadomestilo si izsanja dve ženski po svojih želj podobni: Julijo in Klaro, prvo kot ljubico, drugo kot prijateljico »in še malo več«. Stvora iz sanj in koprnenja plavata v megli. Da bi ju približal življenju in vstvaril, ju podčrtava, kiti in obdaja s pa-tosom. Podeljuje jima silo in moč, ki je nima sam. Julija je, ki dela junaka Saint-Preuxa. V nji je Rousseau ustvaril tip za vse romantike: junakinjo nad junakom, ob njem in v njem delujočo — vzor mladega Goetheja, Cha-teaubrianda, Shellcya, Musseta, Flauberta, Turgenjeva... Prvi je ustvaril to človeško bitje polnega srca Rousseau, da si napolni svoje prazno srce. Sploh se pri njem neprestano govori o srcu, in čuvstvo mu je kakor oni studenec, v katerem se je ogledaval grški mitološki Narclz. Občutje, zazibavanje v čuvstva, kult čuvstva — sentimentalno s.t, plemenita, programatična in predpisana, ni več slučajni okrasek, ampak jedro in namen te umetnosti. V bistvu to ni bilo nič drugega kakor večni 5* 68 romantični sunek iz racionalistične sfere hladnega razuma v toplo čuvstvenost, revolucionaren protest, taka krajnost, kakor vse vrednote revolucij. Tak romantični poriv je vedno potreben, kadar ni mogoče priti preko mrtve točke, v katero pride prej ali slej vsaka kulturna struja. — Razen čuvstvenosti je prinesel Rousseau še nekaj v francosko literaturo. Pred njim je bila poezija in lepa knjiga sploh samo za »boljšo družbo«, za njo in iž nje. Voltaire je gledal na prosto ljudstvo daleč dol in ga je tudi hotel pustiti tam v topi veri in pokornosti. Rausseau je storil važen socialni čin v družboslovju, a v leposlovju povečal in razširil snov in obseg s tem, da je uvedel v poezijo prosti ljud, družinsko življenje njegovo, življenje sredi prirode, na vasi ali v malem trgu. Ta njegov korak je bil v zvezi ž njegovo čuvstvenostjo in njegovim stremljenjem po enostavnosti, prvotnosti: proč s hladnih, bučnih kompliciranih višin razuma v toplo, tiho, enostavno čuvstveno prvotnost. Rousseau hoče biti naiven duh, ki hrepeni po celotnem, polnem in zdravem življenju, slu-žečem mu za merilo vseh postopkov namesto destilirane razumnosti in abstrakcij njegovih predhodnikov. Ta njegov zmisel za potopljenost v celotno, konkretno bistvo mu je dal njegov kult samote. Samota je važen pojem v njegovem duševnem življenju. Iz oči v oči pri-rodi, daleč od mest in kulturnih ljudi je prihajal do najvišjega stopnjevanja svoje duševne ekspanzivnosti, do popolnega razvitka in izliva svojega bistva. Odtod njegova hvala samote, ki jo priporoča kot zdravilno sredstvo svojim degeneriranim vrstnikom. Samota mu je pot k ¦življenjski neposrednosti in polnoti. Njen propovednik ni ljudomržen, ker kot optimist ljubi ljudi — daleč od njih — in jim je celo tako dober, da žrtvuje božjo vsegamo-gočnost neskončni božji dobroti, trdeč, da Bog ni vsega-mogočen, ker bi kot tak in vsegavedcn ne bil mogel ustvariti nesrečnih in hudobnih ljudi. Rousseau je odkril protislovje med naturo in kulturo. A če tudi povzdiguje naturo nad vse, ne zametuje kulture. Njegov nasvet se glasi: živi od samotne meditacije, ako si bolj pasivni raz-mišljavec; ali pa pojdi v družbo in lajšaj zlo, če si človek čina. V »Emilu« polaga sicer največjo važnost na to, 69 da sloni človek na prvotnih elementih duše: na instinktu, čuvstvu in primitivni zavesti, a hoče, da se nad temi tremi funkcijami duše boči tudi razum. On nastopa samo zoper odtrgano razumarstvo, dovtipkarstvo in skepso svojih vrstnikov, ko pridiguje naivni, neposredni življen-ski entuziazem, sloneč na srcu in instinktu. Tako prihaja do svojega novega človeka, do tipa »belle-ame«, nekakega sladkega, blagega otroka, ki naj stopi na mesto do tedaj običnega »belle-esprit«-a. To je kulturna filozofija Rousseaujeva. Ljubezen do človeka kot takega, živečega sredi prirode, neiztrganega iž nje in iz srede drugih sebi podobnih — »1'amour de soi«, sebeljubav namesto s pomočjo- razuma izolirane samoljubavi — »1' amour propre«. Iz prve poteka sočutje, iz druge sebičnost. — Srce, čuv-stvo mu je nekaj prvotnejšega, silnejšega, nego razum, zato polaga težišče svojega hotenja v srce. Z razumom, pravi, se človek oddaljuje od človeka, ker je razum njegovo lastno razmerje do predmetov; čuvstvo mu je rezultat prirodnih zakonov sožitja vsega stvarstva, razum pa samo rezultat političnih zakonov sožitja človeka s človekom. Razum mu ustvarja »les hommes d' esprit«, čuvstvo pa »les hommes de gčnie«. Namen njegov je bil, doseči novo harmonijo življenja nad disonancami, ki jih je prinesla človeštvu kultura, ko je razdvojila srce z razumom, hrepenenje s strastjo, sanje s čutnostjo, ideal z resničnostjo; z eno besedo: Rousseau je hotel spraviti kulturo z naturo. — Od njega poteka tudi romantična estetika. Rousseaujevi junaki si radi pišejo. Forma pisem-je tipična za romantiko kot sredstvo zaupljivosti, izlivanja čuvstev, samoanalize. Začenši od njega prepušča predmet, pojem, očesni in logični dojem svoje mesto melodičnemu, čuvstvenemu, besednemu popisu. Pred njim se je slikalo optično, z očmi in razumom, po njem se slika akustično, muzikalno, s srcem. Obrisi se umikajo barvi, ki je boljši odblesk trpeče in hrepeneče duše. Kdor pozna Stritarjevo življenje in delo, takoj spozna, da so vsa ta Rousseaujeva gesla padla pri niem na roripvifnp tla- kult samote, kult junakinje ženske (Dele) ^iad slabičem junakom (Zorinom), poudarjanje srca proti razumu, življenje na vasi, družina, patos, gostobesedni 70 popis. Zorin pravi naravnost: »Jaz nisem slikar; s srcem bolj gledam kakor z očmi.« Slovencem se ta cepitev francoske mladike ni prilegla. Zakaj ne? Zato ker je nastopil francoski sentiment pri Francozih prirodno kot protest proti hladnemu psev-doklasicizmu, prišedšemu v zagato, na mrtvo točko. Pri nas pa je prišel protest na primitivnost, katere naravni razvoj bi bil neposredni izbruh brez vsake stilizacije. Levstik je bil tak izbruh kakor povsod tudi v pesmi. On je bil tudi dovolj močan, da ni podlegel Stritarjevemu vplivu. On mu je pisal: »Jaz vse drugače delam in čutim nego Ti.« Tudi Jurčič je bil priroden izbruh naše primitivnosti. Njega je Stritar že dlje gnetel v stil (doba »Cvetu in sadu«), dokler se ni izvil iž njegove hipnoze. Popolnoma Stritarjevo dete je samo Gregorčič in pa vsi »dii minorum gentium« sedemdesetih in osemdesetih let, ki so se ubijali v svojih preprostih glavah s Stritarjevimi idejami velike stare kulture. Stritar je dal slovenski poeziji evropsko formo, a vpraša se, če ni napravil iz divjega vrta — versaillski park ... Drugi francoski pesnik, ki je po mojem mnenju mogočno vplival na Stritarja, je Viktor-Hugo; glavni glasnik francoskega ideala: socialnega ldiarfema, sočutja I k milijonom bitij, poet pozitivistične vere v večni progres J človeške družbe v zameno za srednjeveško vero, ki stavi plačilo in kazen v oni svet. Hugo je v najvišji meri obdarjen z govorniškim talentom, ono mogočno, pristno francosko verbalno retoriko, ki jo nosita muzika in patos. Hugo ne gleda na stvari kot človek, ampak kot sočlovek, ne individualno, ampak socialno. A Francozu je socialnost druga individualnost, on je ves svoj na foru. kjer pledira in protestira, ravnotako kakor Nemec v svoji »Stube«, kjer pestuje svoje čuvstvo ali še rajši ostri in brusi svojo misel. Slovan se izgublja in nahaja v prirodi pod velikim Bogom, kjer se muči in ubija, spravljajoč v soglasje sebe in vsemir ... Hugo gleda na pesnika ne samo kot na voditelja, glasnika naroda, ampak kot na vedeža, proroka, ki išče za druge odrešilne besede. V zbirki »Les rayons et les ombres« (1840) pravi, da »pesnik v neusmiljenih, krutih časih pripravlja lepše i 71 dneve; kot človek utopij stoji z nogami med nami, z očmi uprtimi drugam«. Dvigajoč se nad vrstnike, meče podoben proroku bakljo v bodočnost. V zbirki »Les Contemplations« se nahaja pesem »Les Mages«, v kateri pripisuje Hugo pesniku naravnost vlogo apokaliptično vznesenega svečenika, nekakega Rousseaujevi romantiki prilagojenega naslednika cerkvenemu duhovniku, ki novemu človeku ne zadostuje več. — Tudi Stritar je iz pesnika naredil proroka (glej njegov »uvod« k Prešernu in vse pesmi njemu v čast, »Prešernova oporoka« bi se mogla imenovati naravnost »Stritarjeva oporoka«). Tudi on je večkrat poudarjal, da uči isto, kar uče duhovniki, seveda v drugi obliki in za drugačne sloje. Najbolj pa je Stritarja prepojila Hugojeva in sploh francoska ideja socialnega idealizma in sočutja in mu zelo zgodaj značilno pobarvala njegov nazor o pesnikovem poklicu, da se po tej primerjalni digresiji vrnem zopet k njemu. Ko je Stritar čisto pravilno opredelil pesnika, mu , naravnost predpiše kot direktivo in program: socialno vlogo,.zlasti pa lajšanje svetovnega gorja. Že takrat piše: »Občutljiv mora biti pesnik za vse, karkoli zadeva človeštvo, za njegovo KeVo in njegovo veselje, za njegove želje in njegovo hrepenenje... Komur ne poka srce, ko sliši otroka zapuščenega ihteti in se jokati na materinem grobu — ta naj pusti petje...« In poslej ni trajalo dolgo, da je njegov mladostni individualni pesniški temperament povsem vtonil v tem nanovo odkritem, njegovi blagi pedagoški naturi itak že odnekdaj bolje odgovarjajočem — socialnem programu. Iz Stritarja mladeniča in pesnika je postal Stritar mož in socialni kulturni delavec v vezani in nevezani besedi. Ta dva občinstvo nerazvitih pojmov pogosto zamenjuje, a zamenjati ju ne more, kdor si je na jasnem, da je živelj pesnikov individualno, vnaprej nedoločljivo doživetje, delujoče na čitatelja ko skrivno razodetje, živelj socialnega delavca pa je začrtano delo po izvestnem trdnem programu, ki krepča, razvija in potrjuje njega pristaše na njihovem idejnem potu. Prišla je doba, ko se je Stritar individualnemu življu izrecno odpovedal in se zapisal 72 socialnemu. To je bilo takrat, ko je položil na jezik »Poeziji« besede, da jih govori mlademu Prešernu: »Sebe mora pozabiti, vse gorje sveta nositi, kogar moj zadene žar.« Približno takrat je tudi izvršil revizijo svojega este-tičnega nazora, o kateri sem govoril že spredaj: odpovedal se je »gospe umetnosti«, da služi umetnosti kot »voditeljici, odgojiteljici, tolažnici in pomočnici človeštva«. Medtem, ko je bil v dobi mladostnega pesniškega temperamenta čisto pesniško mnogoličen, sedaj »himmel-hoch jauchzend«, sedaj »zum Tode betriibt«, je postal kot socialni delavec programno enoten. Bil je sicer že takrat pri svojem vstopu v slovensko literaturo razložil t Prešerna čisto socialnoidealistično, ga takorekoč navil ' na gramofon programskega svetožalja, a sam še ni pel samo po tej prednacrtani plošči. V razpoloženju »Po smrti« pravi res enkrat o svojem srcu: » ... dokler moglo, ti nosilo človeštva vsega si gorje.« Takoj nato pa se ga polasti drugo razpoloženje: »Nemogoča je pomoč, pusti drugih bolečine; glej, mladost ti zlata gine, skoro pride dolga noč!« In v kako presenetljivo, docela individualno občutje izzveni krasna prva »Popotna«: »Kdo tolaži mi srce, ko tolažbe milo prosi? Kakor svoje jaz gorje, vsak gorje naj svoje nosi!« 73 Domovino svojo ljubi nadvse; v neki pesmi pravi svoji ljubici, da bi ji porinil takoj nož v prsi, ako bi vedel, da more domovino osrečiti njena kri. A v drugi pesmi pravi svoji izvoljenki, da je ona njegova domovina. S tem se ni prav nič pregrešil zoper svojo trajno domovinsko ljubezen, ko je s silnim, hipnim izlivom obžaril svojo ljubav do devojke. V dobi mladostnega temperamenta torej še ni bilo govora o kakem programu. Celo majhno prej, preden je za vselej zapustil svobodne poezije cvetoče livade, neprekrižane od kolovozov, kažipotov in pregraj, že tik pred vhodom v narodno, socialno in humanitarno delavnico, mu je še enkrat krasno »ogorčenje« razvnelo njegov pesniški temperament, in slovenska poezija je dobila v dar njegove »Dunajske sonete«: individualne, v našem slovstvu čisto brezprimerne puščice, potopljene sicer že precej v socialni patos prihodnjega njegovega poklica, a kljub temu tako jasne, določne in silne v svoji obliki ter tako sigurne v svoji smeri, da ima človek ob njih občutek: te svetle strelice niso mogle zleteti z občinskega loka, ampak prožiti jih je mogla samo individualna tetiva — v svoji najgloblji lastitosti zažeto in prizadeto srce... O njihovem postanku referira pesnik sam v IV. »Dunajski elegiji«, navajajoč drugič za povod svojih pesmi znani Juvenalov verz. L. 1876. zajadra Stritar v slovensko slovstvo »ku-kcr eniga kupca barka«, obložena z vsakovrstnim, kul-turnin^ blagom, lepo sortiranim, izdelanim v čisto gotove altruistične, samaritanske in prosvetne svrhe. Kulturni delavec, ki je videl široki svet, razklada svoje darove pred svojimi rojaki. Kaj nam prinaša za večne in časne potrebe ta največji naš občan? Pobožni Slovenec se bo najprej vprašal: ali ima kaj božjih podob? Res, ali veruje Stritar v osebnega Boga? Njegov razvitek pada v dobo triumfa racionalističnega, pozitivističnega znanstva, iz mladeniča postaja mož sredi najvišjih valov dunajskega meščanskega liberalizma — 74 samih ¦ tuzemskih idealov, ki niso imeli prosto nikakc-potrebe po zagrobni nadstavbi. Tudi Stritar pravi napiv o »Zvonu 1870«, da ne bo vabil v cerkev, »za to so drugi zvonovi«, v »Dunajskih sonetih« se imenuje »liberalnega«, »svobodoljubnega« in proglaša tu za svoje geslo:. »Za dom, svobodo in resnico!« Če slečemo znani Boletov paskvil animoznosti, nam najbrž vseeno ostane iž njega dejstvo, da je Stritar s simpatijo poslušal glasovita predavanja Karla Vogta', ki so koncem novembra in v začetku decembra 1. 1869. vzdignila na Dunaju veliko prahu, Vogt je bil darwinist in dosleden materijalist, ki je sklenil svoje šesto predavanje »o prazgodovini človeka« s trditvijo, da sta se človek in opica razvila iz neke skupne,. sedaj že propadle vrste. Človek se je še dalje razvijal, opica ne. »In da se človek razvija, da zapuščamo starši otrokom razvitejše možgane, je veliko bolj tolažilno,. nego je bila zgodba o padcu v popolnem stanju ustvarjenega človeka v greh, odkoder se rešuje kakor ,Kljukec\ ko je samega sebe za lase vlekel iz jame.« S temi besedami je Vogt zaključil svoja predavanja. — »Na svet človeka pahne temna roka,« pravi Stritar. Da bi bil imel posebno nagnenje pojasnjevati si to roko, ne vidimo iž-njegovih spisov. Niti z vprašanjem, ali je ta roka Bog ali »priroda«, stvarnica, na katero se obrača v invokacijl k svojim pesmim, se podrobneje ne bavi. Eno pa mu ,je-jasno: da ljubezen pripisovati morejo tem močem satrKv sanjači: »Temne moči so nam življenje dale! + Da vodi svet ljubezni rahla roka, lepe so sanje zgodaj mi zbežale.« Stritar je liberalec šestdesetih in sedemdesetih let, ki upira svoje oči v srečo in blagor na zemlji. Pri tem ni niti izključeno, da veruje v Boga, morebiti celo v osebnega Boga; a ta mu kraljuje nekje daleč v megleni daljavi, realno življenje, »solzna dolina«, pa je blizu in v nji-toliko dela za človekoljuba, za občana. 75 O veri se izraža dokaj določno v eni svojih najzanimivejših pesnitev, v »Samotarju«. Ta Stritarjeva pesem spada v ono v osemdesetih in devetdesetih letih glasno kategorijo, katere najlepša umetnina je pač Jacob-senov »Niels Lyhne«. Niels je prototip svobodomiselca te dobe, medtem ko predstavlja mlado devojče Gerda ženski del te generacije, ljubečo ženico, ki se oklene svobodnjaka, govoreč mu, kakor nekdaj moabitska žena: tvoje ljudstvo je moje ljudstvo, tvoj bog je moj bog. Gerda prodira v Nielsovo mišljenje, si prisvaja njegove nazore, sili vanj, kaj misli o Bogu. Končno ji Niels pove, da »je vera v osebnega Boga, ki tamkaj dobro plačuje in hudo kaznuje, samo beg iz trde realnosti, onemogli poizkus, izdreti želo žalostni resničnosti bistvovanja«. Gerda se oklepa novih naukov in prehiteva celo Nielsa v njegovih mislih. Nenadoma zboli in začuti prihajati smrt. »Ne morem!« pravi. Niels ve, za kaj gre. »Hočeš duhovnika?« Molk. Potem povzdignjen pogled k njemu: »Ko bi šel ti z menoj!« In Gerda umrje izpovedana v sanjah o nebesih in angelcih v belih oblačilih. Ko pa pride vrsta nanj, na Nielsa, se zapre sam v svojo sobo in opravi sam s sabo te stvari. »In naposled je umrl smrti, težke smrti...« Konec: Melanholija večnosti samotnega, samostojnega moža, ki se je odločil od občestva in šel sam svojo pot. Podoben svobodomiselc je Stritarjev »samotar«. Ko ga je prevarilo življenje, obrezdedinila usoda, vzela mu otroka in ženo, vzklikne vržen na samoten otok: »O sladka vera, polna tolažila: .Človeška duša je neumrjoča!' Ljubezen sama tebe je rodila, po dragi duši duša žalujoča. Telesa prost zamakne se ji duh visoko nad pozemeljske prostore. Strmeč sijajne ogleduje dvore, kjer sam telesno biva stvarnik-oče.« 76 1 A on, svobodomiselc, ne more več v ta raj nazaj. On more samo blagrovati druge, ki so še zmožni take vere: »Iz želje vera nam rodi se rada; tako je svet zadobil čut najblažji! Oj srečna duša ti, ki sladka nada v življenja vseh bridkostih te tolaži!------- Zdravilo je, hladilo vsaki rani.« Stritarjev »Samotar« je izšel tri leta pred romanom velikega Danca Jacobsena. A 41 let prej je izšel poem z isto idejo, ravno tako ves potopljen v »melanholijo večnosti« svobodomiselca, s posvetilom dragi duši, iz katerega se zdi naravnost vzet zadnji verz zgoraj — Prešernov »Krst pri Savici«. Ista otožnost je razlita po njem, isto blagrovanje zveni zlasti iz verzov: »Ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek ljubezni stari rani — — srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani.« A za njega, svobodomiselca, sredine devetnajstega stoletja, ni te tolažbe, njemu je usojeno, da sam živi in sam umira »smrti, težke smrti«. In isto pogumno priznanje o nemožnosti povratka k veri v zagrobnost, ista »melanholija večnosti« zveni tudi iz Prešernovih verzov: »Srce veselo iii bolno, trpeče - vpokoj'le bodo groba globočine.« To priznanje v Stritarju manjka. Njegov »Samotar« se konča samo z blagrovanjem vernikov. — Po izidu Jacob-senovega romana je nastalo v vrstah svobodomiselcev živahno gibanje in iskanje individualne vere, v lastnem delu pridobljive in modernemu duhu primerne zagrobne nadstavbe, ki bi pregnala brezupno »melanholijo večnosti« z osrečujočo »nadejo večnosti«. Ali se je Stritar udeležil tega individualnoverskega gibanja, ali se je vrnil 77 k veri svojih skromnih očetov, kakor radi delajo naši starci — o tem ni sledu v tukaj v poštev prihajajočih pesmih njegovih. Realizem je našel pozneje nadomestilo za vero v svojem delu »sub specie aeternitatis«: »V delih svojih živel sam boš večno!« (Aškerc.) Tudi o tej veri ni sledu v Stritarjevih pesmih. S strokovno filozofijo se Stritar ni pobližje ukvarjal. V čuvstvo,ne v razum je polagal težišče svojega dejanja in nehanja, sledeč na ta način ne samo svoji pri-rodi, ampak tudi Rousseauju in — Levstiku, ki pravi: »Nepokojni vi ljudje, v daljnjo, strmo visočino, v brezden temnih globočino vam uhajajo želje. Eno je potrebno le: skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, in sodnik naj bo srce.« Vendar se nahajajo med njegovimi spisi raztreseni stavki, ki pričajo, da je imel vpogled v takozvano nemško »idejno« filozofijo. Tak njegov stavek je napr. naslednji: -»Človeško oko še ni videlo stvari, kakršna je sama na sebi. Mi vidimo stvari, ne kakršne so, nego kakor se nam vidijo.« Edini strokovni filozof, katerega je vsekakor mnogo in s simpatijo čital, je Schopenhauer. Sam se ga semtertja spominja v svojih spisih. Vrhutega oblači svojo ljubezen do živali (zlasti do psa), svojo obsodbo ljudi, posebno pa svoje pojme o pesniški ljubezni kot »fikciji« naravnost v Schopenhauerjeve izraze. Da mu je moral biti ta temnogledi nemški filozof posebno po srcu, se razlaga iž njegovega pogleda na življenje. Stritarjevo naziranje o življenju je odločno pesimistično: Kar obseva solnce sveta, sama bol in beda... sleherna stvar trpi... brat mori brata, sin očeta, zvestost žene, dekleta skopni kakor sneg v solncu... nad grobom matere plaka zapuščeno dete... svet je solzna dolina, polna bridkega trpljenja brez pregreh In 78 plačila... najboljši človek krene v stran, najboljši sin se materi »izgubi« in ko se vrne, jo najde v grobu, nad katerim mu pride spoznanje: »Ti ne poznaš, o mati sveta; sovraštvo, laž in strast povsod! V trpljenje zemlja je zakleta, v gorje zaklet človeški rod. Da smo rojeni, to nesreča, to greh, pokora je največja. Brat kakor zver tu brata goni, ljubezni tu domovja ni; oh, jokajo se milijoni, da eden sam se veseli...« Kako vrednost ima torej življenje, ta »neprošeni dar temne veljave»? Nikake. Doslednost torej zahteva, da' se vrže stran. In to tudi stori »izgubljeni sin«. Tu je Stritar j konsekventen pesimist. Svoj višek je dosegel Stritarjev [pesimistični pogled na življenje v njegovem »sonetnem, vencu«: Trpi ves svet... kedar živeti, on trpeti jame... 'človeški rod ni bratovska družina, trpljenja zemlja je In :solz dolina, ljubezni ni ne na nebu ne na zemlji... z veseljem bi vrgel življenje stran za kak višji cilj, žrtvoval bi ga za domovino ... a življenja domovina ne zahteva... Tolažbe si iščem v prirodi, a tudi v prirodi ni pomoči srčni rani: sovraštva vse je polno in prepira, žival močnejša slabejšo zatira... povsod pravica iz moči izvira... brez čuta je, brez srca je narava... niti ljubezen do ženske ni stalna ljubezen, pride in mine, po čigavi krivdi? ... po njeni i n njegovi... nobeden ne zasluži Žale besede ... mora tako priti... kdor je obupal, ta se več ne brani. — Dosledni pesimizem vodi tudi tukaj Stritarja v obup, ki ga moško in pogumno izpoveduje. Z veliko izpremembo v sredini sedemdesetih let se .začne preobraževati tudi njegov življenski nazor. Njegov pesimistični pogled dobiva modifikacijo, pri kateri sicer trpi miselna, logična doslednost, a prihaja čuvstvo do -svoje veljave. Preokret pomeni pesem »Prijatelju«. Njena 79 osnovna nota se glasi sicer še vedno: Vse nično! A nad njo igrajo že zgornji toni: sočutje, ljubezen, žrtvovanje za človeštvo. Torej ista idejna pot kakor pri Tolstem: egoistično življenje nima zmisla, vede dosledno k obupu in samomoru, samo altruizem opravičuje življenje, delo I za bližnjega. Iz pesnika postane občan, učitelj svojega naroda, kateremu ve povedati toliko! Njegove pesmi postanejo •gostobesedne. »Dunajske elegije« so naravnost z elanom in zgovornostjo pisani publicistični članki. »Raja« je plemenit propagandni spis. Občan potrebuje predvsem solidne etike. Praktičen, kakor je sedaj, si ne ubija šele glave za kakšno novo svojo etiko. Jemlje si za podlago krščansko, ki popolnoma odgovarja njegovemu sedanjemu življen-skemu nazoru, kakor je odgovarjalo tudi njegovemu vzorniku Rousseauju. V tem oziru je bil Stritar v polemiki z Mahničem popolnoma upravičen reči: »Kar učite vi, duhovniki, na leči in v izpovednici, isto učim jaz, samo z drugo besedo, v svojih spisih.« Kot občan je obdržal Stritar iz pesimizma za svoj praktični postopek edino željo po samoti modrega moža, »gospoda Mirodolskega«, »gospoda z Griča«, a še ta samota naj je tako kakor pri Rousseauju obdana od žive 'prirode in zlasti od nepokvarjenega, pouka potrebnega prostega naroda. Modri mož postaja pedagog, narodni vzgojitelj. Prejšnji pesimist odkrije kot učitelj zlasti v mladini klice za svoj optimizem. Najprej inteligentni mladini: »Ti mladi rod! Oči zaupajoče, v te vpirajo pogled poslednji svoj.« Pozneje se docela posveti kmetiški mladini. Za najmočnejše vzgojno sredstvo smatra umetnost. In pesnik mu je ono popolno bitje božje, ki je uglasivšl v sebi disonance prirode, poklican s prirojeno močno besedo razširjati ljubezen, harmonijo med ljudmi in pripravljati prihod raja na zemlji. Pri tem delu bodo po njegovem mnenju posebno važno vlogo igrali Slovani. Glede na slovansko vprašanje je Stritar na- 80 ravnost mesijanist. Ne od orožja in sile, od slovanskega prirojenega usmiljenja pričakuje zmage za Slovane, ki bo sreča za vse človeštvo: »Ti rod moj, mili rod, ti hudobije sovraštva razdejal boš carstvo kleto. Komu pač v prsih srce blažje bije, komu za bratov srečo bolj je vneto. Ti boš pomiril smrtne razprtije, prinesel ljudstvom bratoljubje sveto; tvoj bode venec zmage nekrvave: Naprej moj rod — ,Naprej zastava Slave!'« V svoji občanski misiji začne Stritar prvi pri nas opozarjati na socialno vprašanje. Približa se delavcu; možu »zamazanemu, zašitemu« se ne ženira podati roko in sesti k njemu. O belem dnevu, pravi, bi ga ne bilo sram hoditi ž njim po mestu. Nezadostno se mu zdi, ako gospoda z dobrodelnimi prireditvami rešuje socialno vprašanje. Z dolgimi monologi pusti nastopati pred gosposkim občinstvom socialne ponesrečence, ne da ravno protestirajo, ampak da vsaj ganejo srečnejše soljudi za svojo usodo. A tudi v socialnem vprašanju pričakuje Stritar rešitve od Slovanov, ker je prepričan, da »ne ,kri in jeklo', srce svet premaga, — srce naj-blažje ima slavski rod«. On, ki je začel kot pesimist, končuje kot zavzet navdušen optimist, čuteč, da »človeštvu velika pomlad prihaja«: »Na dan, Slovan! Slovanska ti mladina, najlepše delo čaka te, na dan! Gospoda več ne bodi, ne trpina, človeštvo ena bode naj družina, rešitelj svetu bode naj Slovan!« O procesu pesniškega ustvarjanja govori Stritar pogosto v svojih »literarnih pogovorih«. O načinu, kako se je pri njem porajala pesem, mi je pripovedoval sam na sestanku dne 28. I. 1907 naslednje: »Izvestni dogodek v vnanjem svetu vzbudi v meni afekt, zapusti v moji 81 zavesti zarodek. Zarodek, to je prava beseda, kakor se da sploh pesnenje primerjati telesnemu porodu. Ženska spočne, sprejme vase seme. In to se razvija v njenem naročju samo od sebe. Ko dozori, pride na dan dovršeno živo bitje. Ako vprašate mater, kako je prišla do njenega lepega otroka, vam poreče: Ne vem, porodilo se je. Isto vam odgovori pesnik, ako ga vprašate, odkod ima tako lepo pesem. Kar se mene tiče, sem nosil zarodek vedno dlje časa s seboj. In ko je plod dozorel, mi je privrel do najmanjše podrobnosti dokončan iz prsi. Jaz ne vem, kaj se pravi popravljati verze, iskati rim, izraza; vse to pride pri meni samo ob sebi in se porodi skupaj s pesmijo, tako tudi ritem in ce!6 število kitic ali stihov. Izpreminjati verz pozneje, dodajati pesmi še kakšno kitico ali črtati katero, je bilo meni vedno nemogoče... Recimo: jaz grem po cesti. Iz lekarne prihaja deklica s steklenico zdravil, in takoj se v meni v rahlih obrisih zarodi slika: bolno mater ima doma; domišljija obdaja sliko s podrobnostmi, zapleta in razpleta dogodke ob tem zarodku. Ta osnutek se .potem dolgo presnavlja po meni, me muči, duševno teži. Ko se izoblikuje in izlije v pesem, mi odleže. Zarodek me prestane vznemirjati. Nekdaj sem rad zahajal v Prater, in ko sem tam gledal ljudstvo, kako se hipno veseli ter zabava, sem zraven mislil na njega vsakdanjo bedo. In ko sem zraven teh bednih, trenotno se razveseljujočih ljudi videl krasne ekipaže, me je to vselej navdajalo s tako težkimi, otožnimi mislimi, da sem prihajal pogosto do samomorilnih namenov. Ko sem dal tem motivom, afektom duška v pesmi, mi je vselej odleglo. Večina mojih prvih pesmic je nastala na izpre-hodih v Neuwaldeggu na enak način... Tudi »popotnih« pesmi nisem nikoli skladal med popotovanjem, ampak vedno šele doma. A po vsakem popotovanju sem natanko vedel, koliko pesmi sem prinesel s seboj domov.« Ta samoanaliza pesniškega ustvarjanja nam daje v roko dobrodošel ključ k umevanju ustroja njegovih pesmi. Nazornost, konkretnost, realnost daje njegovim tvorom samo zarodek, potem je njih navzočnost pri na-daljnem postajanju pesmi pri kraju, potem jemlje zarodek v naročje domišljija, čuvstvo, misel, ki ga zavijajo v 6 82 svoje abstraktne atribute, čutni votek domalega tone v abstraktni obleki. Odtod prihaja čuvstvenost, idejnost njegovih pesnitev, dokaj oddaljenih od neposredne realnosti. Odtod se tudi razlaga, da ima Stritar tako malo epike. V njegovih kasnih pripovednih pesmih (»Nosanu«, »Glavanu«, »Pisarjevem sinu« itd.) se dejanje razvija tako počasi 'in tako prepleta z rezoniranjem, razmišlju-jočimi medklici, da se ti zdijo ti medklici, te digresije važnejše nego dogodki sami. Odsotnost epičnega zmisla se vidi tudi v pomanjkanju konkretnih podrobnosti in | raznoličnosti pri opisu enega in istega prirodnega pojava. Stritarjeva pomlad ima skoraj vedno iste atribute: pe- ; vajoči kos v seči, kukavica med bukovjem, prepelica v žitu, valeča penica v grmu, pastir na pašniku. Še celo 1 tečaj njegove poezije: svetožalje ima stalni klišč, ki se variira samo v nekaterih izrazih, ne pa v predstavah. Njega shema je: »jokajo se milijoni, da eden sam se veseli«. To je, kar Stritarja tako približuje k Rousseauju: kakor Francoz tudi on gleda bolj s srcem nego z očesom, je bolj akustičen nego optičen pesnik, prej romantik, nego realist. — V mladostnih pesmih povija realne za-• rodke povečini samo v čuvstva, pogosto dokaj individualna, odgovarjajoča njegovemu hipnemu razpoloženju, doživetju. Iz te dobe ima nekaj krasnih, čisto liričnih pesmi. V pretežno najdaljši dobi pa pestuje zarodke njegovih dojmov misel, vlita v izvestne smeri, uravnana naravnost v sklenjen in podrobno izdelan življenski program, ki odslej docela določno opredeljuje njegovo pesem in dela iž njega izrazitega didaktika. Stritar ni didaktik, kakor on razume to besedo: utilitarist, ki bi učil, »kak prideluje se krompir najboljši«, ampak v višjem , zmislu, ki ga je sam označil z besedami: »Mladino pouče-I vati in izobraževati, srce ji blažiti sem si prizadeval v I vezani in nevezani besedi. Ta je bil poglavtni smoter vsega mojega pisateljevanja.« — Osnovna nota njegove misli je žalost. Žalost ima Stritar v krvi. Iž njegovega življenja vemo, kako se ga je pogosto skoraj brez vzroka lotevala tegoba. Ima jo pa tudi v svojem pesniškem programu. »Kaj ima večjo moč v sebi, kaj je, rekel bi, boli poetično, veselje ali žalost, na to vprašanje je po mojem o lehko najti odgovor. Tisto, kar je krepkejše, kar bolj pretrese človeško dušo... Človek nikoli ne more biti tako srečen, kakor je lehko nesrečen; veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost.« To so njegove lastne besede. Zato Stritar zavestno podslikava svoje umotvore s temno barvo, izhajajoč s programskega stališča, da je pesnik nositelj in izražatelj svetovnega gorja, pri čemer je lehko v svojem lastnem življenju najsrečnejši človek. Mladim pesnikom dopušča Stritar peti ljubezen, zlasti ako jim je ta čut izraz »temnega svetovnega nazora«. V tolikoi, v kolikor Stritar svojo in svetovno žalost izraža, razvija pred čitateljem, ne zgoščujoč je v protest, ampak v samo tožbo, ne kažoč na njenega povzročitelja, ampak samo na njen pojav, ga ne moremo imenovati socialističnega, ampak elegičnega pesnika. — "^rdno začrtan smoter, odobren kulturni program mu daje hrbtenico in mozeg. Opozicija proti tej smeri, potem ko jo je logično podprl in evidentno utemeljil, vzbuja v njegovi sicer dokaj pasivni, elegični duši »ogorčenje«, iz katerega potekajo njegove najtemperamentnejše pesmi, polne pa-tosa in domislic, kreposti in duhovitosti, njegove znamenite satire. Kakor je bil že v mladosti sijajen debater, pozneje spreten polemik, tako je postal pred nastopom svoje občanske dobe največji slovenski satirik. Kot prehodni mladostni lirik in izzvani moški satirik je do-sezal tako individualno kondenziranost čuvstva in misli, da je dobival v onih hipih njegov pesniški temperament značaj močnega pesniškega talenta. Formalni del Stritarjevih pesmi vsebuje ogromno, intenzivno in skrbno delo. Postajo med zarodkom in končano pesmijo pri opisanem njegovem procesu pesniške tvorbe je izpolnjevala brez dvombe najdalje formalna stran njegovih umotvorov. V oblikovnem oziru Je Stritarju lastna zlasti neka lagodnost, Rousseaujeva enostavnost, jasnost in prirodnost. Moderna kompliciranost oblike, bujnost, pisanost ali nakičenost izraza mu je tuja. Zato so mu tudi tujke naravnost barbarizmi. Rajši ne pove tako precizno, samo da je povedano po domače. Vzor mu je narodni požlahtnjeni govor. Kakor tudi sovraži s ceste pobrano, prerealistično besedo kot nesa- • Ionsko, vendar se ne obotavlja zapisati jo (zlasti v satirah), ako se nahaja v zvezi kakega krepkega, točnega narodnega rekla, napr. delati s kom »kakor svinja z mehom«. Idealna privzdignjenost njegove tvoritve pušča pod sabo prerealno nazornost, pogosto tudi predmetno dramatičnost. Vse se pri njem dogaja v primerni višini. Njegovi samostalniki pomenjajo povečini pojme, redke]e konkretne predmete; a njih število zaostaja za številom glagolov, ki nosijo opisni ritem njegove zgovornosti, retorike. Iz njegovega privatnega življenja vemo, kako čudovito moč besede je imel Stritar v osebnem razgovoru. Tu je tudi težišče njegove pisane besede. Tako pripovedovati, tako postaviti besedo kakor Stritar, zna malokdo na Slovenskem. Retorika je ona lastnost, ki diči v prvi vrsti Romane; njim se ima zanjo zahvaliti najbrž tudi Stritar, slovenska literatura pa njemu. Ako on zatoči besedo, zraven posluša, kako zveni; dalje tudi hoče, da se stvar pove preprosto, jasno za,vsakogar. V ta namen ponazorja pojme, dela izraze ekspresivnejše s pomočjo figur, prilaga k samostalnikom rad enostavne prilastke, se poslužuje (zlasti v sonetih po stari italijanski navadi) paralel, a vedno se varuje predrznih skokov, presmelih , simbolizirani ali preobloženih figur in preoddaljentti j tropov. Najljubše so mu podobe, ki jih je v jeziku naredil že narod: oko se pase, sever brije itd. Najmočnejše ' vtiske hrani še vedno z domačih selških tal. Kakor večina slovenskih pesnikov jemlje snov za svoje prispodobe rajši iz nature nego iz kulture in civilizacije. Iz tehnike jih skorajda nima. Medtem ko so doživljaji naših ! i pesnikov izvečine lokalizirani ozko, je Stritar sicer doma j! v zelo širokem svetu, a vendar ga zlasti pod starost vleče S1 vedno bolj v domačo vas, ne sicer v dejansko, ampak jj'1 v takšno, kakršna je v njegovi domišljiji. Realnost ga odbija. Zato je 1. 1906. samo v mislih obiskal svoj rojstni kraj. - - Njegova retorika, ki je pa tudi naslonjena na narodno zgovornost, ga dela raztegnjenega, učinkujo-čega polagoma, ne hipno, bolj prirodno ekstenzivno, nego nepričakovano, umetniško intenzivno. Ta način ga usposablja tudi bolj za pedagoga, razvijajočega, pojasnjujo- 85 čega blaga, izkušena, načela, nego za pesnika, odgrinja-jočega nepoznane individualne propasti in višine. Tudi verzifikacija Stritarjeva je poosebljena enostavnost. Najrajši ima strofične stihe, jambske ali tro-hejske. Spretno obvladuje tudi stalne oblike, zlasti sonet, in je mojster in klasik slovenskega distiha. Pri verzu pazi strogo na korektnost, poetično »licenco« je on sam malodane pregnal iz slovenske poezije, tako tudi elizijo ali njeno vidno znamenje — .ioostrof. Edino v naglasu si dovoljuje pri kopi besedi izvestno nestalnost. Kot učenec Romanov ljubi samoglasnike in polnoglasje nad vse. Zato se je dolgo držal črke e pred zlogotvornim r-om. In »črez« se je branil pisati, dokler mu ni Levstik rekel, da imajo tudi Nemci besede a la »schroff« itd. Tako polnozvočne, koiigruentnc in čiste rime ima pri nas malokdo kakor Stritar. Vpliv Stritarja-pesnika na slovenske poete je bil ogromen. Od njegovega svetožalja do apostrofa, cela dolga skala njegovih nevsiljivo prednašanih naziranskih idej in krepko podčrtavanih pesniških vrednot — zlasti formalnih — je našla rodovitna tla v dušah naših pesnikov sedemdesetih in osemdesetih let. Kakor slovenska literarna zgodovina tako beleži še posebej tudi zgodovina slovenskega pesništva po vsej pravici njegovo lastno — Stritarjevo dobo, v kateri je on centralna postava, zakonodajatelj in vzornik. In naj je tudi moderna v marsikaterem oziru šla naravno preko njega in naj je tudi pred novejšo umetniško sodbo otemnel ta ali oni njegov pesniški čar, Stritarjeva borba za slovensko kul--turo bo vedno draga njegovim potomcem, in dokler se bo glasila slovenska pesem, bodo vedno v nji odklikall tudi odmevi Stritarjeve Muze. Na Dunaju, dne 31. julija 1918. Dr. Ivan Prijatelj. • i IZBRANE PESMI. Prirodi. Glas slavcu, oj priroda blagotvora, ti dala si, da v sladke melodije ljubezen, hrepenenje svoje lije, ko tiho v spanju diha dol in gora. Ko beli dan privede mlada zora, škrjanec gostole se kvišku vije v pomladnje sinje nebo, da se skrije v daljavi neizmernega prostora. — In jaz! Srce zdaj žalost mi zaliva in zdaj ga sladko širi mi veselje — srce prepolno duška ne dobiva. Oj stvarnica, usliši moje želje: srce mi drugo v prsi mlade ustvari če ne, pa petja sladki dar podari! V zimi pomlad. Cuj, oster sever po polju brije, snežene oblake pod nebom drvi; pomlad in solnce v srcu mi sije, vse klije mi v srcu in zeleni. Ni čudo! Ljubezni lice mi zorno v srce posijalo, v zimski je svet: ljubezni gospoji vse je pokorno: življenje, zelenje in pisani cvet. 90 Pred tabo na kolenih. Pred tabo na kolenih v prahu ponižan jokal sem glasno; ti pa od mene sladko svoje obračala si stran oko. »Zastonj ti jok in žalovanje, zastonj lijo grenke solze; Zastonj! Pregrehe črne tvoje ne spere bridkih solz morji"! Srce nedolžno sem ti dala, ti goljufal si me grdo; izpred oči mi, nehvaležni, če poči mi srce zato.« To komaj si izgovorila, solze vlijo ti iz oči; jaz kvišku planem, te objamein in — nisi mi branila ti. Zedinjene solze so lile, ki sva jokala jih oba; zedinjene lehko so sprale, pregreho mojega srca! — Srca sem tebe, draga, prosil. Srca sem tebe, draga, prosil, na vrh mi daješ še roko; za roko, dekle, lepo hvalo, srce mi bo dovolj samo! — Oblaček. Za gore solnce mi zahaja, na zemljo pada rosni hlad; sladak spomin mi v prsih vstaja ljubo me hodi pozdravljat. DI Oblaček ti, ovčica bela, po nebu plavaj mi naprti; pogledi, kaj mi draga dela, da jo pozdravljam, ji povej. Ce misli name, bodi zdrava, poljub ji nesi moj gredoi; naj mirno mi in sladko spava, prijazne sanje, lahko noč! — Vse to, kar si mi zdaj naštela. Vse to, kar si mi zdaj naštela, vse to sem in še več grešil; kako bi v lica zardela, ko bi odkritosrčen bil! O kaj so si prizadejale jezične starke redkih zob. da so ti toliko nabrale pregreškov mojih in grdob. Kako za vsakega deklica, za staro in mlado, gorim; da malo maram za hudiča. da njih celo se ne bojim! Kako bi jaz bil jezen nanje. tako lepo zame skrbe! Bog plati dobro jim dejanje, če jim ga sama nisi že. Kaj bi neki ž njim začela. Kaj bi neki ž njim začela, ko bi res ti dal srce? Saj še meni sitnost dela, ki sem bolj mu vajen že. 92 Srce moje ni medeno, kakor se v sejmu dobo; nagizdano z zlato peno in zakroženo lepo. Srce moje ni gredica, kjer »cvetličice cveto«; kjer »šumlja hladna vodica, drobne tičice pojo«. Temno brezdno — huda kača zvita mu na dnu leži; tako je — to ni igrača za dekleta kakor ti. Torej, dekle ljubezniva, pusti v nemar te reči; kakor prej, se še ljubiva, srca k temu treba ni. Po smrti. Ni kamena ne bo, ni križa na grobu, v katerem bodem spal; nihče se usmiljen ne približa, da bi pomolil in dejal: Pod hladno, mirno to gomilo počivaj trudno ti srce; saj, dokler moglo ti nosilo človeštva vsega si gorje! — Srcu. Srce moje, kaj bo to? Kar si koli poželelo, dal sem ti, da bi veselo enkrat bilo mi samo! Kaj gorje ti tuje mar? Da, kar solnce ga obseva, bol in beda svet zadeva, sleherna trpi tu stvar! Kaj boli te, da mori brata brat in sin očeta, da zvestost žene, dekleta kakor v solncu sneg skopni! Kaj si mi tako težk6, kadar čuješ kje otroka, da za materjo se joka, ko mu v zemljo jo neso? — Nemogoča je pomoč, pusti drugih bolečine; glej, mladost ti zlata gifle, skoraj pride dolga ncč! Pri oknu. Pri oknu sva molče slonela, sladko je kos v goščavi pel; sladko je v cvetju seč dehtela, kp mrak jo tihi je objel. Na polje hladna rosa pada, po nebu vnema zvezd se žar; ljubezen diha zemlja mlada, ljubezen diha vsaka stvar. Molče ozre se ona name, molče ozrem se jaz na nji); oko z očesom tu se vjame in z usti usta se vjemo. 94 Čuj, v vrtni seči prepeva kos. »Čuj, v vrtni seči prepeva kos, na nebu že zarja dan naznanja; po ulicah zgodnji ropoče voz, izbuja se mesto iz kratkega spanja.« »»Oj tiho, saj še ne žvrgoli škrjanec vrte se v sinjo višavo; še malo zatisni, moj ljubi, oči, na prsi nasloni mi trudno glavo. Zagrnem okna, da beli dan ne drami sladkega nama pokoja; sladk6 mi je truden život in zaspan, ljubezni je trudna duša moja. Na prsih zadremlji mi, Ijubček moj, v naročju ti bodem jaz zadremala; ti, kos, pa v seči cvetoči poj, da bodeva dalje in slaje spala!«« Popotne pesmi. 1. Kannstadt poleg Nekarja. Danes tukaj, jutri tam, druge gore, druga mesta! Če mi všeč ni tu, drugam urno me odvede cesta. Kakor tica, ki leti črez gore in črez ravnine, kraje gledam in ljudi, kaj mi mar njih bolečine? Kdo tolaži mi srce, ko tolažbe milo prosi? Kakor svoje jaz gorje, vsak gorje naj svoje nosi! 95 Nisem Nemec, dekle lepo. nisem Rus, Italijan; nisem Turek, nisem Španec, tudi pust ne Anglican. Kaj ti to, če imenujem narod svoj in rojstni kraj: ve Francozinje se v šolah ne učite bogvekaj. Malo veste, kje dežela ona ali ta leži; vendar to pa bolje znate, kaj življenje nam sladi. Glej, tam doli, daleč, daleč. dve sto, tri sto ur hoda, tam deželica je mala, notri tam sem jaz doma! Čuden govor, čudna noša, drugo je življenje tam; ali srce nam v ljubezni vroče bije kakor vam. Glej, tako okolo pasa mi pokladamo roko; in na usta mi dekletom usta stiskamo — tako i 3. Nad Fontainebleau. Kaj gledaš skrivaj me od strani pol usmiljeno, pol radovedno. popotnika, ki se pri vas mndi, ti dekle ljubezni vredno! % Le bliže sem, bati se, dete, ne smeš, nasproti semkaj mi sedi; kako mi dobro dejo, ne veš, prisrčni tvoji pogledi. Ko mati mi tvoja pripravlja jedi, ti polni mi čašo prazno, in lepe svoje črne oči daj gledati mi prijazno. O da pri vas ostati ne smem, kjer živel bi v srečni samoti; odtegnil bi vsem se posvetnim ljudem in njihovi bedi in zmoti. Pozabil bi svet in njegovo gorje pozabil bi svoje nesreče; počilo bi tukaj si trudno srce, hladilo si rane skeleče. A kaj se ti jasne kale oči? Od usmiljenja so ti vnete; oh slednjič bi me še ljubila ti, — ti zlato, presrčno dete! Le hitro spet v roko popotni les, pa dalje, dokler ni prekasno! Obriši solze si, dekle, iz očes, ko prej naj ti gledajo jasno! 4. Montmorency. Milo se mi srce topi, ko te gledam, deklica ti! Komaj imaš prav štirinajst let, pa že zahajaš sama med svet. Pesmi prodajaš popotnim ljudem, zlasti jih mladim ponujaš možem! Drago ne zdi se mi tvoje blago, kupec po vrhu še smehljaj dobo. 97 Lepe so tvoje črne oči, dolgo v nje gledati dobro ni; krasno obličje, šibka rast vsaki gospe bi bila v čast. Pesmi ponujaš posebno možem, česar bojim se, naravnost povem: Če še ne zdaj, pa dolgo ne bo — pa boš prodajala lastno telo! — 5. Na Boulogne poleg morja. Pozdrav moj čuješ, zlata domovina, poslan iz daljne ti dežele tuje, kjer sladki glas se tvoj nikdar ne čuje? — Atlantskega se morja tam širina, tu Pikardije spenja se ravnina; srce, oko pa meni ne miruje, obrača v stran se, kjer Triglav kraljuje, krog njega nižjih, znanih gor družina. O zdrava bodi, nate božja roka izlije sreče mero naj obilo in skoro s tabo združi naj otroka, ki srčno ti pošilja pozdravilo, ki, koder hodi, za teboj se joka ko dete, ki je mater izgubilo. 6. Koblenz. Rena voda, lepa voda, oj tako se ne smehljaj tujcu, ki ga je usoda v rajski tvoj zanesla kraj. 7 Tujcu, ki po svetu roma, v srcu roma ž njim gorje. zvesto ga spremljaje z doma črez doline, črez gore. Črez gore in črez doline, pa do tvojih sem bregov, kjer najhujše bolečine teši bistrih šum valov.------ Le šumljajte, le skakljajte, vi valovi krog čolna! Mehke sapice pihljajte, polne sladkega duha! Jasne ob straneh gorice, petje krog po njih doni! Še mladost mi žari lice, gorka vre mi v žilah kri. 2alost in skrbi, v globoko potopite se vod6; ti pa, dekle črnooko, belo mi podaj roko! Po valovih, ladja moja, lahno, rahlo plavaj ti. da iz sladkega pokoja srce se mi ne zbudi. 7. Ktera voda, Rena voda, tebi je izmed vseh enaka, kar se v morje jih iztaka. od izhoda do zahoda? Od izvira do iztoka srečen rod ob tebi biva; malo tu se solz preliva, malo tu se čuje joka. Kaj je skrb in kaj je beda, tvoje ne vedo gorice; sreče žarno, jasno lice v bistri tvoji tu se gleda. Kaj mi solza v oko sili, ko te gledam, lepa voda? Oh, spominjam se naroda, ki se tu še bolj mi smili! — 8. Kaj sloniš, ti lepa žena, bledih lic, solznih oči, sama v žalost vsa vtopljena, ko ves svet se veseli! Bistra voda med gorami v lahki ladji nosi nas; smeje se nebo nad nami. smeje vsak se tu obraz. Ženina ti ugrabila nagla smrt je, pravijo; take rane brez zdravila lahko se ozdravijo. Ne povešaj v tla očesa; glej, kaj zate jih gori! Skoda lepega telesa, ki ti v solzah se topi. Oh, odpusti tem besedam, srce zanje nič ne ve; srce pravi mi, da gledam vzor ljubezni tu zveste. Tu ljubezen, tu zvestobo gledam z vernimi očmi, — žalujočo to podobo . pomnil bom do konca dni. 9. Dolgopeta ti prikazen, Kaj si zopet tu, Anglež? Tvoj pogled mi ni prijazen. kakor strah za mano greš Usta tvoja so okorna, kakor žrd stojiš molčeč: oh, zato pa je zgovorna žena tvoja še preveč! Kaj jaz vem, kako krtini tej in oni je ime; oni luži, tej škrbini kako pravijo ljudje. Malo mene vse to briga, kar je vam Angležem mar; a rdeča tvoja knjiga dobro ve za vsako stvar. Ona kaže ti nadrobno. kam se tod, kam tam se gre; kaj je tu, kaj tam spodobno, kje se roastbeef dober je! — 10. Lepa res si, zlata Praga, Rim slovanski Praga ti; a kaj vse mi to pomaga? Trudne moje so oči. Vse zastonj lepota tvoja! Dosti videl sem lepot; duh si moj želi pokoja, truden ves mi je život. — 11. Domov iz tujega si kraja želim in vedno želel bom; a vendar — žalost me obhaja, ko mislim nate. mili dom! Vse grme tvoje, vsa drevesa kot znanec sem poznal nekdaj; solza mi sili iz očesa zdaj, ko se vračam v rojstni kraj. Grmovje, ki je redko stalo, košato bo zdaj in gosto; in šibko prej drevesce malo lepo visoko bo drevo. Poznal doma sem otročeta. poznal odrasle sem ljudi; mož deček, žene so dekleta, kje ta, kje oni? - V grobu spi! Zato, ko rojstnega se kraja spominjam iz nekdanjih dni, strah me in žalost me obhaja — srce se mi domov boji! 12. Reichenau. V večernem žaru se gora blešči. mrak tihi v dolini logove zagrinja; ni čuti glasu — le meni doni po gozdu samotnem samotna stopinja. Po svetu popotujem, sam ne vem kam, tako sam, tako sam! O da sem zapustil te, drago srce! Pregrešno me gnalo je poželjenje; sedaj se mi vzbujajo v srcu želje po tebi se vzbuja mi hrepenenje; kaj ti si mi bila, zdaj šele znam — tako sam, tako sam! 102 Oj pridi, da ti položim glavo na prsi zveste, na srce ljubeče; srce mi je trudno in bolno, po tebi vzdihuje mi hrepeneče; za tovarišico le žalost imam — tako sam, tako sam! Po gozdu se moja stopinja glasi, ti daleč od mene si, duša moja! Tam doli me vabi luč iz vasi, ki dala mi bode nocoj pokoja. Čas, da se v počitek truden podam — tako sam, tako sam! 13. Ljubljana. Pozdravi Bog te, belo mesto, nad tabo sivi, stari grad: iz daljnje sem dežele zvesto prišel te pozno obiskat. Ti pač si mene pozabilo; let mnogo je preteklo že, kar sem zapustil tvoje krilo, zapustil tvoje sem gore. Gore spet gledam zaželjene, veselje mi rosi oko; oh! bo še kdo se spomnil mene? saj sem spremenil se močno. Obličje se mi spremenilo, ostalo kakor prej srce; ljubezen verno ohranilo do mile rojstne je zemlje. 14. Oko te moje spoznalo je koj. ko si po cesti urno korakal; ne bodi preprost, prijatelj moj. kako bi bil hud. da me nisi čakal? 103 Hvaležen sem ti v resnici za to, da k mojemu si se prihodu potrudil; navzkriž po nesreči ure gredo, zato si za pet minut me zamudil. Preteklo deset in več je že let, kar nisem te videl in s tabo govoril; hrepenil sem vedno te videti spet, gorečo željo mi je čas dozoril. Prinesel sem s sabo polno srce, izsuti sem želel ga tebi v naročje; pa čudno, iz ust mi beseda ne gre, saj tebi bi zdelo se preotročje! 15. Ne vprašaj, prijatelj, kaj me je užalilo, da prej, ko sem rekel, nazaj že grem; premalo sem videl in — preobilo — kaj srce mi žali, težko ti povem. Dežela je lepa, kje pa so zvesti sinovi ljubeči jo iz srca? Oh, v daljnji deželi, v tujem mesti — tam pravo je rodoljubje doma! 16. Lepo hvalo, dekle zalo, da si se tako ljubo z okenca mi nasmejalo tujcu, ki gre tod mimo! 17. Bled. Bog sprimi svetlo te jezero, iz srca kličem ti vesel; minolo leto je nektero, kar sem slovo od tebe vzel! Sveta obhodil sem ne malo in lepih videl sem jezčr; oči so jim dajale hvalo, srce ostalo ni nikjer. V spominu tebe je imelo, želelo k tebi je nazaj; v najlepših krajih hrepenelo enkrat te gledati še vsaj! Spolnile so se vroče želje, spet zrejo srečne te oči; a kaj ni čisto mi veselje, kaj bridka kaplja ga greni? Lepo si kakor prejšnje čase, lepo in vedno si mlado; obličje tvoje mi smehlja se, kakor se nekdaj je ljubo. Srce je moje bilo tako, ko zadnjič sem pri tebi bil; srce ni moje več enako, spoznanja grenki vir sem pil. Spolnile so se moje želje, spet zrejo srečne te oči; a čisto moje ni veselje — spomin ga bridki mi kali. 18. Po jezeru mirno se voziš, labod, lepo se, mehko se vrat ti kroži; ko dih ti večerni razpenja perot, podoben si beli, povodnji roži. Ti, če me ne moti sluteče srce, žaluješ sam po družici zgubljeni; enake gojiva v prsih želje, i tebi po ljubi se toži i meni. 105 A ti, labod, ti večno si nem, jaz v pesmi iščem si tolažila; ko ona začuje to pesem, vem, solza se ji bode v očesu vtrnila! Hrepenenje po pomladi. Le enkrat daj še, majnik zlati, da gledam zorni tvoj obraz; ne branim se potem zaspati, noč pridi mi in večni mraz. Kad čul bi tiče kukavice med bukovjem zelenim glas; enkrat še petje prepelice med žitom, ki hiti že v klas. Rad gledal čredo bi po griču, pastirja, ki med njo sedi; in v gnezdu gledal na grmiču rad penico, kako vali. Ko klilo bode vse in raslo, rodil se bo iz roda rod: ko bo lepote se napaslo oko mi — pojdem rad odtod! Svet mladeniču. Kaj samec pohajaš, mladenič bled! Glej, jasno nebo se nad tabo razpenja; pomladi, novega se življenja raduje okrog vesoljni svet. — Po tratah glej vesele ljudi! Komu je tu mari nadloga in reva? Sladko v goščavi slavec prepeva, v višavi škrjanec glasno gostoli. — 106 Za parom par se vrsti vesel, za roko je ljubi ljubo prijel, sprehaja se ž njo po zeleni travi, sladke besede ji v uho pravi, v cvetoče grmovje se zgublja ž njo. Kaj mokro za njima ti zre oko? — Zastonj tu stojiš, zastonj boš stal, da kdo bi prijazno besedo ti dal, da kdo na veselje bi vzel te s sebo! — — Za svojim le vsak veseljem hodi, ti samec vesel, ti žalosten bodi, zakaj? nihče te vprašal ne bo. — Za zimo vrsti se zelena pomlad, cvet pride iz popka, iz cveta sad; ti vživaj, ne vživaj sad in cvet — po svojem krogu vrti se svet! — Zatorej razvedri si temni obraz, zgubančeno čelo, mladenič, si ugladi; veseli hvaležen se zlate pomladi ter vživaj mladost, dokler je čas! — Pomladnja noč. Oh mehka noč, pomladnja noč, kako me vabiš prilizljivo! Mladost, ljubezen dihajoč, objema maj me ljubeznivo. Psi lajajo, prijazen glas, pozdravljal si me v mnogi noči, ko sem hodeval k ljubi v vas v prijazni beli samski koči. L etike noge, Iehko srce, iz prsih mladih pesem glasna! Tako k dekletu v vas se gre, tako mladost se vživa jasna. Mlade noči, lepe" noči, kje ste ljubezni ve nebesa! Ti mesec, za oblak se skrij, ne glej mi mokrega očesa! Ne! Sveti, komur še cvete mladost, ljubezen, sreča dvojna; samotna postelj čaka me, miruj mi. duša nepokojna! Lastovki. > Visoko črez gore in črez planjave tja v južne kraje poneso te krila; ko mene tu drži sovražna sila, slovenskih gor boš zrla znane glave! Tedaj postoj, pozdravi mi z višave moj dom, poroči srčna mu voščila: da srečo bi nebesa mu rosila in dar miru in med sinovi sprave. Otrok njegov po širnem svetu tava, za tujo mizo tujec s tujci seda, pod tujo streho naj popotnik spava. Ne ve, kaj slast je srčnega pogleda, prijaznega iz ljubih ust pozdrava — domača mu je tuja že beseda! Žalost. Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost! Noč in dan si zvesto z mano, tiha žalost! Z mano greš, ko tih črez polje grem zeleno, z rožicami obsejano, tiha žalost! Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, mesto mirno ti je znano, tiha žalost! • 108 Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu Krem v veselo družbo zbrano, tiha žalost! Pozno ti pri vzglavju mi sede zatisneš rahlo mi oko zaspano, tiha žalost! Iz nemirnega me zopet vzbujaš spanja z mehko ti ročico rano, tiha žalost! Zapustila bodeš me, ko trudno moje truplo bode v grob dejano, tiha žalost! Pesnik. Visoko pravega pevca častimo, njegovo ni kakor je drugih srce; v njem nosi človeštva neskončno gorje; on za nas trpi, da se mi veselimo! Jesenska sreča. (ilej, drevje po gozdu rumeni, pero za peresom na zemljo pada; iz redkega grma se pesem glasi, otožna pesem samca strnada. In meni in tebi gine mladost, ne pride več ura zamujena; izpijva ljubezni zadnjo sladkost, ljubiva, ljubiva se, lepa žena! V naročje naj ti naslonim glavo. Otožnost v srce srečno mi sili; ko mene in tebe več ne bo, tu bodo se drugi srečni ljubili. — Oh. konec kratke sreče je že! Za goro se urno solnce pomiče; smeh, kriki veseli iz doline done vesela družba k odhodu kjiee! 109- Črez morje! Podaj mi roko, če imaš srce, ta puhli, izpačeni svet zapustiva; črez sinje, prostorno morje bežč vetrovom, valovom se izročiva! Tam sredi morja zeleni otok, s prijaznim grmovjem obrastla je skala; dolg bode za dva dovolj in širok, tam bova si novo selo izbrala. Nad tabo nebo. krog tebe ravan brez konca mokra se razprostira; penečih valov tu šum glasan ob steno bije, pojema, umira. Sovraštvo in laž ni tukaj doma. ne rjove tu vojska med brati srdita; po trati nedolžna si srna igra, na skali grlica mlade pita. Preteklih časov bridki spomin v globoko morje potopiva vesela; življenje novo brez skrbi, bolečin tam bodeva mirno skupaj živela. — A kaj se nazaj oziraš plaho, kaj noga se ti pomišlja, ustavlja? Nazaj ti obrnjeno mokro oko priljubljene kraje molče pozdravlja. Ostani! — Usmiljenje s tabo imam. ne boj se, ne boš se odtod ločila; na vsem širokem svetu sem sam, saj ti me nisi nikdar ljubila! — Mojemu narodu. Narodi boje bijejo krvave, oblastno z mečem zemljo si delijo; narodom z jeklom pišejo postave, ki v sužnjih sponah žalostno medlijo; krvavi lavor si vijo krog glave, pridobljen z jokom vdov in s podrtijo; brat z bratovo krvjo si piše dela, da slava njih na veke bi živela! In ti, moj rod? — Kjer sodijo usode narodov se, tam glas se tvoj ne čuje; trobojna tvoja kdaj zastava bode vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje? Kdaj ti ponosno vodil boš narode, kdaj pride doba, da Slovan kraljuje? — Oj tiho, če ti zdaj je sreča kriva, Slovana slava čaka nevenljiva! Po svetu koder se oko ozira, razsaja maščevanje, srd, krivica; mogočni brata slabjega zatira, trpi človeštva večja polovica. Sovraštva svet je poln in poln prepira, v temo zavita sveta je resnica: kdo v bran se stavil bode sili jezni, kdo luč prinesel bratovske ljubezni? Ti rod moj, mili rod, ti hudobije, sovraštva razdejal boš carstvo kleto. Komu pač v prsih blažje srce bije, komu za bratov srečo bolj je vneto? Ti boš pomiril smrtne razprtije, prinesel ljudstvom bratoljubje sveto; Tvoj bode venec zmage nekrvave: Naprej moj rod — »Naprej zastava Slave!* HI Mladini. Na tujem, zgodaj ločen že od doma, živim med glasnim hrupom tihe dni; a duh mi brez miru po svetu roma, pretekle in sedanje zre stvari; človeška gleda trudapolna pota, povsod trpljenje, siromaštvo, zmota! Golobu trudnemu enak, pokoja, tolažbe žejen vrača se domu; a lice tvoje, domovina moja, tolažbe mu ne daje in miru. Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo! A kdo mu kaže pot do sreče pravo? O naj molčim, kaj srce tu mi čuti, da huje ne razvnamem starih ran; obup zagrinja v temne me peruti: kedaj zašije nam rešenja dan! V tej žalosti me glas tolažit hodi, sladak, dobrikav glas: Ti miren bodi! O tebi govori mi, oj mladina, da tebe ni okužil smrtni strup; obupati ne sme še domovina, ti cvet si njen, ti sladki njen si up; za vse, kar lepo, blago je in sveto, za dragi dom srce je tvoje vneto. Cuj milo prošnjo brata v tuji zemlji, dasi neznan, po rodu brat sem tvoj; nikar mi upa zadnjega ne jemlji, ko vse se maje, ti mi trdno stoj! Da ti ne vgasne v prsih ogenj sveti, o hrani, brani ga, skrbno ga neti! Um bistri si, srce si blaži — v čisli srce ti bodi vedno in povsod; ko ljubiš domovino svojo, misli: človeku brat je človek, rodu rod; preganjanja se varuj in razpora, sovraštvu v srcu ne dajaj prostora! Pot ravna, vedi, prava je edina, nje v vsem dejanju drži se zvesto; hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, ni sebi se, ni drugim se ne laži. V katerikoli kdaj se ti podobi približa izkušnjava, trdno stoj! Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi! To prošnja moja je, to nauk moj. Dokler ji bodeš zvesta ti, mladina,. ničesar ne boji se domovina. Konju. Kaj si pa neki ti pregrešila, ti nesrečna, trpinčena stvar, da je tebi usoda nemila same udarce podarila v dar? Mnogo te biča, malo te piče trudne sirote čaka doma; komaj se ti še noga premice, vendar sirovež miru ti ne da. Vpije in kolne, grozi se nate, pridno bič nad tabo vihti! Kožo imaš že kakor podplate, mesta ti išče, kjer še te skeli. Koliko bolje vendar je zame! Kruha brez palice dosti dobim. potlej pa čaka me onkraj jame večno plačilo, če voljno trpim. Kdo pa bo tebi, uboga para, vdarce povrnil in glad in trud? Zate nihče v nebesih ne mara, kadar te zgrudi na cesti mrtvud. Saj vaš Adam ni iz vojnice stopil, kakor je nam naš prvi očak; da ga je stvarnik iz raja lopil v solzno dolino polno napak. Svet mi uganka je brez rešenja, tebi pa tudi, kaj ne, moj konj? Poln je bridkega svet trpljenja vprašam, zakaj? a vprašam zastonj! Bravcu. Ni »muza« meni se prikazala, smehljaje se ni mi »lire« podala, nobene, ni zlate, niti lesene! Pa tudi domača »vila« ni v sanjah me izvolila, da naj budim zaspane Slovence iz goste mrtvaške sence. — .laz pojem le kar tako (če pesem je žvrgolenje to), ko tica na veji poje, vesele in žalostne vmes, preproste pesmi zares, a — s.voje! Krilatega konja ne jaham. nevarna zdi se mi ježa taka; prijatelj od nekdaj sem peš-koraka, s tem rad se pobaham. Ne spušča se pesem moja v oblake, a tudi ne v mlake. Po polju cvetočem najrajša hodi, zahaja pa tudi v temno hosto, zgovarja se s tiči pogosto; po blatu pa nikdar ne brodi. — Časti ne iščem in slave, ni ponarejene, ni prave; pošteno mi mar je, ne slavno ime. Zato se nikoli peti ne silim, ne »kujem« pesmi, kovanih ne »pilim«. Jaz pojem samo, da si lajšam srce, to pričajo, menim, pesmi same. — »Zakaj pa jih daješ med ljudi, če vrednost tako je njihova nizka?« — »»Zato ker drug se nihče ne potrudi, da spet se enkrat kaj slovenskega tiska.«* To pravim pa vendar, kar sem pel, iz svojega srca naravnost sem vzel; iz srca in ne od drugod. Če najde pa pesem do srca pot, ne vem; ko bi to se zgodilo ne pravim, da me ne bo veselilo. Če kdo morebiti se kje dobi (pri nas se godijo čudne reči), da pesem ga moja pohujšuje, prehudo naj se ne togotuje: res ni za otroke pesem moja, izlezle iz zibelke in povoja, in ne za hinavce plešoglave... Godne si bravce želim in zdrave. Pomisli naj vsak prislovico tisto, ki pravi: Čistemu vse je čisto. Le to še samo, da dlje ne mudim in da se spodobno priporočim: prevzetno pokonci glave ne nosim, a milostne sodbe tudi ne prosim: če pesmi ti moje niso po godi, ostro jih sodi, le hud mi, prosim te, bravec, ne bodi! — 11 Turki na Slevici. »Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga! Privrel je Turek, koder gre, rohni, mori. požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam večni Bog! Če on se nas ne usmili, ni nam pomoči v sili. Kakor črez polje vodni val divja ob hudi uri, rohneča se vali druhal, ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke sablje bliskajo; zdaj zdaj bo truma cela v vasico prihrumela.« Križ starček je se stene snel. podobo' smrti božje. »Kaj boš s sekiro, sin, začel? Križ nam je zdaj orožje. Le urno, urno za meno k Mariji gori na goro, tam bo devica mila v nadlogi nas branila.« Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; kako se, glej, na smeh drži, a zdaj ni časa spati! In hčerko prime za roko sin krila se drži plaho, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame Iz smrečja temnega blešči zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji. v naročju Jezusa drži; pozdravljena kraljica. kristjanom pomočnica! 2e begajočih je ljudi vsa polna Slevska gora; cerkvica, oh, velika ni, ne bode vsem prostora. Otroci, starčki in žene v hram božji plahi se drve, pred vrata se cerkvena mož trdna vstavi stena. Tako se stiskajo ovce, ko gladni volk jih straši; tako golobje koprne, kadar jih jastreb plaši. »V oltarju, mati, tu stojiš, v naročju Jezusa držiš; o sliši nas uboge ter reši nas nadloge!« »Čuj, bliže se drvi drhal, po krvi naši vriska; kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata že pritiska!« Sekire s sabljami zvenče, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi! Crez prag na konju prirohni, gorje, sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ura vaša! 117 A — Čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga. Marija - - kdo se stavi v bran! — grozečo roko dviga; glej, iz oči - pogled strašan! — ognjen plamen ji šviga. Plašan spusti se paša v beg, za njim neverniki vsi vprek. Oteti so kristjani; -- Marija svoje brani. Se dandanašnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno kopito. V oltarju mati tam stoji, v naročju Jezusa drži; češčena ti, kraljica, kristjanom pomočnica! Nočna sodba. I. »Hej, vina na mizo! Jaz za njim na vrsti sem zdaj, da govorim. Kaj hočete vi, jaz dekle imam, za vaše vse skupaj, je same ne dam. Lepo ji Manica je ime, ljubezni je polno njeno srce. Bel ima obraz pa črne oči, mehko se na njenih prsih sloni; pa usta so njena ko med sladke, ko ogenj poljubi njeni gore. Na koncu vasi nje hiša stoji, kjer meni cveto presladke noči. Ko zvezde na nebu zablešče, zvesto me že čaka na pragu stoje. Objema ljubo me z belo roko pa vodi me v tihi hram s sebo. Poljublja mi usta, obraz in oči, zaljubljeno kara me, govori: Kako so ti mrzli poljubi nocoj! O ljubi me, ljubi, ti ljubček moj! Ko zjutraj na nebu zvezde blede, domov šele truden se vračam od nje. Vzemite, prijatelji, kupo v rok6 jn pijte na njeno zdravje z meno. Bog živi dekleta, Bog živi žene, ki nam v ljubezni življenje sladč.------ Kaj v kotu samoten, tujec ti, srpo v kozarec upiraš oči? Saj tebi še sije zlata mladost; pomakni se k nam ter bodi naš gost. Karkoli teži te, iz glave si izbij, glej, smeje se vince, z nami ga pij! Na zdravje pij vseh lepih deklet in Manice, ki vseh ljubic je cvet.« — — »»Nesramni bahač, ubij te grom! Vrag pije naj s tabo, jaz pa ne bom!«« Strašno se oko mu bliska temno, kozarec zgrabi v srdito roko, ob tla ga trešči, da zazvenči, na sto se drobnih koscev zdrobi. 119 — »Za pokopališčem o polnoči » s krvjo mi boš plačal te laži.« - — »Za pokopališčem o polnoči jaz tebe bom vbil, če ne mene ti.«« II. »Kam greva, povej mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me le enkrat. Zakaj ti pogled je teman in strašan ? Saj nisem te videla leto in dan. Črez leto in dan si prišel domu, pa nisi objel me okrog vratu. Cuj, eno bije črez polnoči, strašno na uho mi voda šumi.« — : »Končana je tukaj najina pot; poklekni, dekle, saj ne pojdeš odtod.«« — ¦— »Kaj čejo, moj brat, besede strašne, saj vendar ne boš moril sestrč?« — — »»Vlačuga meni sestra ne bo, zato te bom vmoril z lastno roko. Poklekni pa skleni nečiste roke ter spravi z Bogom grešno srce!«« — — »Oh, stara sem komaj sedemnajst let, pa naj zapustim že beli svet! Kaj ne, moj bratec, da to ne bo, kaj v stran od mene obračaš oko? Oh spomni se jih, ki v grobu leže, očeta in matere, trdo srce!« — — »»Da oče in mati mi v grobu leži, tega si kriva nesramnica ti!«« — 120 — »O spomni se lepih otročjih dni, kako sem ljubila te, ljubil me ti! O rešena sem, solzi mu oko; saj vedela sem, da me straši samo!« -: »»Pri Bogu je milost, pri meni je ni! Smrt bova storila jaz in ti.«« — — »Počakaj le malo, sodnik strašan, da gledam vsaj enkrat še beli dan. O glej, moj ljubi, kaj se mi godi!« — — »»Za pokopališčem ti v krvi leži!«« — »Tedaj se pa usmili me večni Bog! Nikar mi tako ne davi rok!« 2e zgrabil jo je za bele roke, pa vleče jo tja do globoke vode. Visoko jo dvigne, zažene v vod6, ko jo je zagnal, sam plane za njo. Ko zarja pripelje beli dan, končana je sodba, sodnik končan.------ Izgubljeni sin. »Kam vodi te ponočna hoja, oj urni potnik mladi ti? čas je iskati si pokoja, ko že počiva, kar živi; povsod so že zaprte duri, čas polnočni se bliža uri.< — — »»Iz daljnega potujem mesta domov sirota brez miru; umirajoča mati zvesta vzdihuje, kliče me sinu. Glej kočo belo v mesečini, tam mati hrepeni po sini.«s — 121 — »Tedaj pa dalje mi ne hodi, ustavi se, zgubljeni sin! Bog večni milosten ti bodi, njej konec dal je bolečin. Glej grob med grobi, kjer še trava ne raste — tam ti mati spava.« — * * * »»O mati, mati, zlata mati, glej tu zgubljeni sem otrok! Oh, ti ne slišiš me jokati, zagrnil grob te je globok. Srca, ki spava v mrzli jami, otrokov jok ga ne predrami. Pač vzdihovala si po meni. prostirala blede roke: »Oj pridi, pridi, sin zgubljeni, da te pritisnem na srce!<: Zver bi se bila omečila, otroka si zastonj vabila! O! - - puste, prazne veselice mamile sinu so srce, ko tebi, mati, bledo lice mrtvaški pot je močil že. Zastonj sedaj lase iz glave roke mi rujejo krvave. O, da zapustil tvoje krilo, po svetu šel sem mladolet! Ko srce mi je vroče bilo v ljubezni za vesoljni svet! Bolno in trudno, mati moja, pri tebi išče zdaj pokoja. Ti ne poznaš, o mati, sveta; sovraštvo*, laž in strast povsod! V trpljenje zemlja je zakleta, v gorje zaklet človeški rod. Da smo rojeni, to nesreča, to greh, pokora je največja. Brat kakor zver tu brata goni, ljubezni tu domovja ni; oh, jokajo se milijoni, da eden sam se veseli. Od rojstva vedno tja do groba človeka spremlja zlega zloba! Mrači se mi, mraz me spreleta, svet mi je tuj — domu, domu! Le ti si dobra, čista, sveta, pri tebi bom našel miru; srce na srce, glavo h glavi. to bolečine vse ozdravi. Le skozi temne smrti vrata do tebe vodi mene pot; odpusti torej, mati zlata, če grešno ločim se odtod: sprejmi zgubljenega me sina, za mano solzna je dolina!« Nož v svitu mesečnem zašije, iz prsi vre rdeča kri; iz srca sinu gorka lije do matere, ki v grobu spi. — Česar mu svet ni mogel dati. tolažbo, mir mu ti daj, mati! 12a Orest. (Plane iz kraljevega dvora s krvavim mečem). Ubit je vrag, zaklan v krvi leži, s petami gad na cesti poteptan! Nemirni duh očetov, hiti zdaj, pij, srebaj, liži gorko kri sovragovo! Dovolj ti bo krvi! Preveč! — Nikar! Kri materna je vmes, kri materna, ki jo prelil je sin! (Meč mu pade iz roke). Ne poči, glava, ne zavrite mi možgani, dokler si ne preslepim z zvijačami srca, da prav sem storil. Očeta mi je umorila mati — jaz sem umoril mater, kri za kri! Nedolžen sem, ne čujete, sodniki? Kaj stresate glave, kaj v stran oči obračate, kaj groza zdriza vas? Strah vas je sina, ki je umoril mater, Gorje mi, zakon večni sem podrl, prirodi z mečem sem srce presunil, da ostra izpreleti jo bolečina! — In vendar biti moglo ni drugače. Zakaj si, mati, mi storila to? Otročje bi ljubezni bil uzor Orest ljudem, po pesmih in pravljicah slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus odrastlim bom, otrokom strah; sinu z imenom mojim klela bode mati! — Kako sem, mati, jaz zaslužil to? V nedolžnosti sem živel, kakor drug otrok, pod tujo streho, a vesel in srečen; željo eno sem gojil: da gledal matere obličje bi enkrat! — Po noči v sanjah sem igra] v naročju nje, z roko ji gladil lice. Kakor Diane čista luč na nebu sijala materna mi je podoba. 124 Zakaj, o sestra, razodela si strašno skrivnost z nemilo mi roko? Tedaj pa morala si umreti, mati, preveč te, mati, ljubil je Orest! — O svet, o svet, česa naj se držim, kaj sveto naj mi bo, kam naj oko obračam verno, ko mi črn oblak zakriva svetlo materno ime? — O da bi ga ne bila vsaj branila, ko sem zavihtel nanj pravični meč, ko ležal v krvi je na tleh. Kdo ve, morda bi srečno ti ubežal bil s čist6 rok6? — Tako pa si zastonj klečala pred menoj, zastonj me zvala presrčno dete, oh, zastonj z roko kazala prsi: Prizanesi tem T Tu si počival, sin, tu se redil! Zastonj! Zvrti se svet mi pred očmi! In, oh, iz prsi tok krvav se vlije! Hu, hu, strašan pogled! (Elektri, ki ga tolaži.) Nazaj pošast, ne sestra ti! Ti si vodila mi roko naravnost materi v srce. Peklenska ti Erinija! Glej, glej: pekel zija, iž njega se vali debela, črna trna, za njo — pošast se plazi, pazi, voha sled - še ena! Iz žrela roj jih vre. --• Strašne žene! Krog glav — grozni lasje! - - se gadi jim vijo, pleto, z jeziki sikajo! Iz kač spleten jim v rokah žvižga bič! V mč lačne upirajo oči — in zad — gorje, gorje, stoji krvava mati, kot gladne pse jih ščuje v me! Crn se mi dela svet — rnoj meč, moj meč! (Omedlevši se zgrudi Piladu v naročje.) I Solncu in mesecu. Kaj ne da, znanca, zdi se vama čudno, da vaju motim zdaj na stara leta! Ne rad! — Ukaz »grmečega Očeta« veli, ki mi dejal je nepriljudno: Ne poj ljubezni, to nam je ostudno; vsak ve, kako se ljubijo dekleta; glej soince, mesec, to sta ti »predmeta«, visoka, čista — ta nam poj nevtrudno. A vredno peti vaju je težavno, posebno soince, ti si kaj prevzetno, ker si med zvezdami najbolj veljavno. Pa »saj se ne taji pero mi spretno!« Pel vsakemu bom eno — ravnopravno, ne več, da voljo le storim očetno. Splncu. Ti, ki razsvitljaš najtemnejša kota, nar6da našega razsvetli »glave«, da bodo nam kazali iz puščave v obljubljeno deželo boljša pota. Še težja bode druga ti dobrota: Vžgi v srcih ogenj jim ljubezni prave do naroda, ne pa do puhle slave, če ti zadosti močna je gorkota. Ce pa ti to storiti ni mogoče, razsvetli ljudstvo, da začne umeti, kam ta in oni ga voditi hoče. Vžgi jezo mu in dobro jo podneti, da vendar enkrat malo zaropoče in tem »voditeljem« domov posveti! 126 Mesecu. Poetov mjavkanje in mačkov petje preglavice ti mnogo prizadeva, ki srce jih hudo boli in čreva v nočeh, ko diha toplo mladoletje. Najhujši naši mladi so poetje; tak »nadepolni« v te ponoči zeva. vzdihuje, stoka, pesem kuje reva, da brž jo v »Glasnik« pošlje ali v »Cvetje«. A jaz ne bodem delal ti nadloge, prevečkrat mačkino ženitovanje iz spanja me je spravilo na noge. In pevčetov neslano blebetanje trpinčilo mi živce je uboge, da kakor ti sem ves razkačen nanje. Preširnova pisma iz Elizije. I. Zdaj, ko je že vama voda do grla, ki vama bo kmalu »sapo zaprla«, zdaj kličeta me, da vama pomagam, ne vprašata, ali z vama se zlagam! Zakaj si pa ne pomagata sama? Kako se hlače tresejo vama! Kaj nista vedela, kaj so »Novice«? Gorje, ko velo zgubančijo lice, ko strela zabliska jim izpod čela — potrese se vsa slovenska dežela. Prokleto! — Bog ti greh mi odpusti! — dobile so vaju v stare čeljusti. Ker imenovala sta me »brezobzirna« brez mojega pooblastila »Preširna«. Prej niso mnogo po meni vprašale, se skopo roko dajale mi hvale in s kislim obrazom, ker tej gospodi Preširen ni bil nikdar prav po godi. Kaj prišlo na misel je ljubi ženi, da staro srce naklanja meni? Z mladostnim ognjem se zame poteza, kako ljubo ji pristoji jeza! Res pozno sem nje ljubezni deležen, a vendar sem ji iz srca hvaležen. Ko duša enkrat od telesa se loči, človeku ni več braniti se moči; vse mu je trpeti, vse voljno prestati, če oreh s kostmi se njegovimi klati! Ravnala sta z mano »ko svinja z mehom«, zdaj dam naj odpustek vajinim grehom. Na svetlo dala sta moje pesmi, storila veliko krivico zares mi. Kjer pisal sem am, tam om sta pisala, povsod apostrofov mi nametala, z gorenjskega vse na dolenjsko zavila, pred »eri« poštene e populila, tako da človeka bole ušesa, — zato ne prideta nikdar v nebesa! — In ti, ki si moje življenje popisal, kako si ti vse po vrhu narisal! Kdaj ribniške si preiskal periohe in druge take važne epohe? Ne praviš jim, kakšno suknjo sem nosil, ne kje in kaj sem opoludne kosil; in kar je najhuje, tri sto hudičev! — po koliko pU zvečer sem poličev. Ti češ »ničevedec«, mi pesmi soditi? Učiti se treba je prej, učiti! — Samo po svetu ne išči omike, domače spoštuj, posnemaj svetnike. Kar drugim resnica, to nam je zmota. grdoba pri nas, kar drugod je lepota. Po svetu pogled je mladini nevaren, to beri. kar Lesar piše in Marn; da duša tvoja ne bode na škodi, naj Praprotnik sam v učenosti te vodi. Sploh, da se ogneš vsaj zmoti, napaki, stopinje pobiraj zvest6 za prvaki; v politiki zvezda naj bo ti Costa. in da ne prelomiš dušnega posta, »Tovariš« naj bode ti dušna paša. Posebno pa, taka je sodba naša, zvesto prebiraj, premišljaj »Novice«, začetek in konec vsake resnice; in če ti je njih podoba odurna, nocturna versa manu, diurna! A zlasti beri jih po večerji, da sladko spanje objame te v perji. Studenec modrosti iž njih ti teče, prisezaj na vse, kar »Nezmotnik« reče, le njega poslušaj, če ne — gorje ti, gorje na tem in na onem sveti! Črn dolgo oblak nad vama je visel, ker svojo enkrat imela sta misel; zdaj treščilo je — prav vama godi se, kedor ne posluša, naj pokori se! A tu porečeta gotovo: »Vraga! Kaj nama pridiga tvoja pomaga? Prej naju potegni iz strašne muke, potem, če hočeš, dajaj nauke.« — Saj rad bi pomagal, a to je težavno! Zdaj »pooblastilo« ni več veljavno; prej bilo je čas dovoljenja iskati. kaj hočem ga zdaj »post factum« dajati! Storiti pa čem, kar storiti se more; dovolj sta, siroti, trpela pokore, pozabljeno bodi, kar sta grešila; vem, slaba ni vaju volja vodila. Kdo ve? En čas bi se kujal in kisal, nazadnje jaz sam enako bi pisal, Če to potolaži »Noviško« jezo, za grehe vama dajem odvezo. Tako! Zdaj zbogom hodita mirna, >Novicam« pozdrav Franceta Preširna. 129 Dostave k. Če kdaj se zgodi, da se zdolgočasim, mogoče, da se zopet oglasim. II. Zdaj vem, da sem in ostanem Preširen; dokazano je — svet bodi miren! čigav je spis v »Slovenskem narodi«? »Nespretno« mož peresa ne vodi. Tako smo v prijateljski družbi ugibali. kjer zbiramo se zvečer pri bokali. — »E! Jurčičev ni, zastavim glavo!« oglasi se Čop, »poglejte pisavo«. Njegove misli je tudi Kopitar. — »Kaj menite, ko bi vendar bil Stritar? Saj on je tudi zadet- - >-Nikoli!« zavpije Metelko, »pri meni je v šoli več let sedel malopazen učenec, nikdar ni bil poseben ,Slovenec'. Ta mož brez jezikoslovske modrosti, kaj ve, kaj so korenin kreposti! In stara slovenščina ? - Z jeri in jori sirota živi vam v večnem razpori. Jaz pravim, to je spis filologa, poštenega, trdnega pasja noga! Kako privošči mož korenik si, kako se igra s prefiksi, sufiksi! (Meden glas jezikoslovskim ušesom!) Mož orje globoko z ostrim peresom. Kedor ga o prvem pogledu ne ugane. stopinje mu levove niso znane.« — — »Kak bode na to ,Noviški' odgovor?« — — »Osebnosti koš, sirovosti tovor!« — — »A d rem odgovarjati ni mogoče.« — — »Ne spušča se v pravde nezmotni Oče.« — — »Nezvest je, izdajica svojemu domu, pred svetom nas sramoti,« poreko mu. — »Takisto pri nas literarni so boji; s hvalimo Boga, da smo tu v pokoji.« — — »Jaz vem, na Rusko bo pisal Boletu: Pomagaj, sin, v zadregi očetu! V gnojnico pero globoko pomoči, kar žolča imaš, v ,odgovor' iztoči.« — — »In ako ni pomočka nobenega, na Dunaj pošlje ,prvorojenega', da ,noto' dobo tam od policije, kako živi, kaj je in kaj pije, kako in kakega kruha si služi, kam hodi zvečer in s kom se druži. Kar more, naj tam nagrabi lažnjivega, ni zlodej! pride se mu do živega. Ogleda naj vse, natanko naj pazi, da zver v nastavljeno zanko zagazi. Kak skriven pogovor naj vjeti izkuša, po krčmah z dolgim ušesom posluša, mogoče, da vendar kje kaj pobere, da želo se temu sršenu izdere. Kar čul je, naj nam zakrivljeno pokaže, in česar ni čul, pa naj se izlaže. Pogine naj pes! dejal je Oče. — Hudobnež želje ne izpolni mu vroče.« Tako je sestavek v družbi bil sojen. Jaz nisem za filologa rojen; a vendar sodim po svoji glavi: Resnica je vse gotova, kar pravi; o tem ni dvombe. Samo da mož je vzel v roko preveliko orožje; z gorjačo nihče mušice ne goni, in zajci ne streljajo se s kanoni. Lev s tigri bori se naj, ne z mušicami; kaj trga in ruje se mož z »Novicami«? Kakovo čast prinese mu zmaga? »Kako sem ga treščil!« — Lepa snaga! Dorastlega naj si nasprotnika vzame, ne takega, ki mu ne seže do rame. čemu vso to učenosti potrato? Gredoč se sune paglavec v blato. Drugam naj obrne svoje kreposti, kjer res potreba je učenosti. Kaj drugi bi pisal s takim peresom! A mož ga nosi rad za ušesom. Če more pri njem kaj tvoja beseda. govori z možem — zlepa seveda — in reci, da naša družba vesoljna 1u doli ž njim ni nič zadovoljna. Kaj smo pričakovali od njega! A čudna res je moževa šega. Doklej bo sedel še ter gledal v miri, kako se nesramna puhlost šopiri, sleparsko prodaja blago se na sejmu? Vse to mu reci in tudi povej mu: Pusti naj te abecedne tepeže, po višjem naj, imenitnejšem seže; deli se naj delo, da bo kaj prida; drug kamen naj lomi, on naj zida. Kaj dela njegova pevska žila? Menda se je čisto že posušila. Zato mu pa tudi pridno zabavljamo. "Nazadnje sporoči, da ga pozdravljamo; naj reče si sam: »Maiora canamus«, in vsi mu bodemo peli: Laudamus! Preširen. III. Ko zlila je žena sladko dišavo Gospodu na noge, brado rjavo majal je Iskariot; ropotaje mrmrali učenci so, glave majaje: Čemu ta potrata? Za drago mazilo denarja bi bilo se mnogo skupilo! — Zametal ni dišečega dara človekov sin; učence pokara: Pustite ženo, kjer bo se to bralo, žene se ime bo imenovalo. — Od nekdaj na zemlji živi idealnost in njeno nasprotje: materijalnost, recimo: proza in poezija; tu Juda in Marta, tam Krist in Marija. Glej jasno nebeško podobo Krista, podoba poeta, idealista! Učenci z Iskariotom možaki realni so, praktični, pravi prvaki. Kar tožiš, da ni poeziji prijazen prvak, to nam je že stara prikazen. Takrat, ko sem jaz po svetu še hodil, enak je bil zarod, enako je sodil. Boril sem se z rovtarji, Abderiti, a s tako zalego ni govoriti. Kaj slast je ljubezni, govori evnuhu, vse misli, želje tiče mu v trebuhu! Ta rod za umeteljnost ni ti ustvarjen, lepote ne zna, se slepoto udarjen. Le krt po zemlji rije za hrano, pogledati kvišku ni mu dano. Kar kaže dobiček, to mu je pravo, samo to ima pri njem veljavo. Kaj gracij trojica, kaj muz mu zbor je? Melpčmena pleve naj, pegaz naj orje! Po cvetnem, pisanem polju ga vodi, kaj bode sena, po glavi mu hodi; pomladnji ko gledata gozd v zelenjavi, deske se in hlodi vale mu po glavi; ko solnce zamaknjen zreš padajoče, vzdihuje ti: Jutri bo spet prav vroče! To ljudstvo od gracij in muz zapuščeno, umeje in zna na svetu le eno: vse misli vrte se jim v želodci, kupci so dobri, a »slabi godci«; poskusi, opiši jim dramo, tragedijo, po večnoveljavnih zakonih naredi jo; človeštva trpljenja, gorje jim kaži, ki nič na svetu ga ne utolaži; srca odkrivaj skrivne globočine. razsvitljaj želja, naklepov temine, življenja podobo pred oči jim stavi: čemu to? reko, kaj to onegavi? In pesem — kaka poskočna, okrogla edina gospodi goditi bi mogla. Umeteljnost jim je ljuba in draga samo, če jim prebavljati pomaga. O da bi spoznali v svoji neukretnosii. kaj narod je brez poezije, umetnosti! To, kar pomlad bi bila brez cveta, kar brez ljubezni mladosti leta, kar brez mladosti življenje naše. Kaj srcu podaja naj sladke paše, ko joka, z mehkim ga glasom tolaži? Kaj naj mladost navdušuje in blaži? Ko duh se v materiji tesnega čuti, kaj lahke naj mu podaja peruti, da iz meglene dvigne nižine krepk6 se v neba jasne višine, kjer glasno škrjanec zibaje se peva: o ti poezija, nebeška deva! Človeškega ti ne zapusti roda, ki solze so del mu, mnoga nezgoda; po trudnih, temotnih potih brodi. ti spremljevalka zvesta mi bodi. Ti hladi, cčli mu rane pekoče, otiraj mu pot in solze vroče; ti mati mu bodi, ljubo skrbeča tolažba mu bodi, upanje, — sreča! — Nazaj! i- Začela sva govor s prvaki; ne toži, ne žali se, da so taki, umetnosti da ne znajo pomembe; pri njih ni upati več premembe. Kaj mladi zarod? — Je li kaj upa? Ni že se navzel samopridnosti strupa? Če kakor stari pojejo mladi, slovo nam zadnji dati je nadi! — Kaj Boris Miran? ,— Če pesem ne laže, nič prav zadovoljnega mož se ne kaže. Verjamem mu rad; življenje prijetno ne more mu biti pod vlado »očetno«! Ne zdi se mi ustvarjen za tako službo. Sem doli naj pride v našo družbo; (spodobnim, ne silnim potom seveda!) 134 Tu najde se mož, poštena beseda ter mir in pokoj po hrupu in trudi; nam, njemu bo prav in »Očetu« - tudi! Preširen. Dunajski soneti. / I. Ne bo še konca? Zdaj mi je zadosti! Do vrha jeza mi je prikipela. Quos ego! da bi vse vas grom in strela? Posluh! jaz eno hočem vam zagosti. O da imel bi človek roki prosti! Gorjača bi okrog ušes vam pela; doklej, druhal ti črna, boš norela? Dovolj je sleparije in norosti. Sramota, sveta jeza me pretresa; Slovenci smo potrpežljivi osli, ne pride se prehitro nam do mesa. A zdaj počivajo naj drugi posli, zagosti čem v kosmata vam ušesa, potem razbijem vam ob glave gosli. H. Človekov sin je bil pač duša zlata; on križ za nas je vzel na svete rame; toda ko skrunila mu božje hrame menjavcev, kupcev je druhal nosata, in kar jih sploh živi o krvi brata — srd, sveta jeza v prsih se mu vname. bič v svojo blago, krotko roko vzame, in zdajci, glej, preozka so jim vrata! Oj pridi, rešenik, druhal razpodi nesveto nam, ki se redi in pase, a ljudstvo po puščavi lačno vodi. 135 Kaj bo trpelo to vse večne čase? Gorje! ubogi narod je na škodi, po vrhu pa še svet mu krohota se. IIT. Vsak svoje zakrament ima kreposti: ta množi milost, ta nam vliva nove, zakonske možu lajša ta okove, ta zopet mašniku pomaga v posti. Drugod je sedem jih ljudem zadosti, pri nas še osmi, nove je osnove, ki »sveto poprvačenje« se zove; obilost v njem prejema se modrosti. Oj blagor njemu, ki je med prvake, ki v bratovščino je sprejet izbrano. med strice, zete, kume te in svake! Kakor bi trenil, vse je njemu znano, omite v hipu vse so mu napake, preskrbljen z dušno je, telesno hrano. IV. Vse zna prvak, ume in ve, kar hoče; poet besedne korenine puka, na plesu, odru z gracijo se suka, komedijant s koturnom nam klopoče. Na glavo polože roke mu Oče, in Platon je Andrej, in Kant je Luka; kaj truda treba njemu je in uka, ko je prvak, vse njemu je mogoče! Apostoli možje so bili prosti, dokler jih sveti duh ne predrugači; po tem pa vsega vedeli so dosti. 136 Ti, v glavo učenosti si ne tlači; obilost podeli se ti modrosti, v Ljubljano pojdi ter se — poprvači. V. Oj ljudstvo ti slovensko zlata vredno! Pošteno, umno, kakršnih je malo; kako si tem sleparjem v roke palo, ki te v pogubo vodijo dosledno? Pred svetom sramote, grde te vedno, in ti za vse jim to še daješ hvalo; s častjo poprej si se imenovalo, zdaj si ne upaš v družbo več sosedno. Kako ti z blagom tvojim gospodari ta zarod, samopriden in nesramen, ki prid le in dobiček mu je mari! Ti prosiš kruha — on ti daje kamen; kaj ti še dosti dolgo ne slepari? Bog te odreši tega zlega — amen! VI. »Naučni slovnik« hočete izdati, kakoršne drugi imajo narodi; prvaki, kaj se vam po glavi blodi? i Od strehe hišo jamete zidati? Kedo ga hoče izmed vas pisati? Pomagali si bodete s prevodi; a moje ni, kar sosed mi posodi, na svojih nogah, mož, poskušaj stati. Drugod nikjer ne bere maš cerkovnik, pri nas pa mora vse narobe biti, tako da se nam smeje sam Germovnik. Veliko mora sam se prej učiti, kdor hoče pisati »naučni slovnik«; oj slavni vi slovenski Abderiti! VII. Ab Jove! - S tabo začnem, sveti »Oče!« Se strehe vrabec nam na tla ne pade, brez tebe, v zbor nihče se ne prikrade; vse vidiš ti, nič ni ti nemogoče. Oblast od Drave tvoja je do Soče, v te" stavijo Slovenci svoje nade; ti milosti deliš jim, ti »nagrade«, do tebe vsak pošilja prošnje vroče. Ti nam grmiš, ti delaš dež in jasno, ti pišeš veliko in malo »pratko«; Slovenija te moli enoglasno. Kar hočeš, vse se ti izteče gladko, četudi včasi zdi se nam počasno; češčeno tvoje nam ime presladko! VIII. Ti jeze bog si, nisi bog ljubezni; gorje mu, kdor v nemilost tvojo pade. ker pozabiti nimaš ti navade, ti maščevanja bog. neskončno jezni! Strašni ukazi tvoji so železni; ti v strahu stare vse imaš in mlade, in duše verne molijo ti rade: V nevolji svoji ti nas ne pogrezni! Začetek vse modrosti je »bojazen«; otrokom šiba poje novo mašo, zato si mladim malo ti prijazen. Izvoljenim le hraniš sladko kašo; a kogar vdari roke tvoje kazen, zapreš telesno mu in dušno pašo! IX. »Sinu« puščica tretja naj zadene. Ti, ki ime ti je italijansko in v žilah sokrvco imaš germansko, kaj tebe je prineslo med Slovene? Med Nemci nisi našel svoje cene, zato blago vse svoje pravdoznansko prenesel sem v deželo si slovansko, češ, dete veseli se zlate pene. Neumen nisi, to se mora reči; oh! le predobro si Slovence sodil, ti znaš očitno »več ko hruške peči«. Prej z blagom si okrog po hišah hodil, zdaj jeli vsi sami so k tebi teči; kako še dolgo boš za nos jih vodil! X. »Zet!« tudi ti si na kurulskem stoli. Kedor otrok je »priden«, vse doseže; ti mirno prvakuješ brezi teže, zboruješ, kakor da sedel bi v šoli. Ne vbrišeš se, če se ti ne dovoli, v besedne ti ne vrivaš se tepeže; če ti jezika »Oče« ne razveže, molče sediš, ne šepetaš nikoli. Ročico kvišku pomoliš, učenček. ko hočeš ven, ter tiho greš iz klopi, izvoljeni očetov ti rejenček! 139 v Očetu hvalo poj in ženski jopi; pokonci moško nosi svoj grebenček, ter vsako leto v višji razred stopi! XI. TI med slovenske štet si literate, ker v knjigi nas učiš, kako se kuha, peko se piščeta, soli se juha, kak6 se razne mešajo salate. Ti znaš najbolje peči karbonate. ni čudo, ako nisi brez napuha, okusa tebi trčba ni in duha, da le jedila ga imajo zate. Visoke misli svoje in globoke in vzore, ki rode se v tvoji glavi, zavil si nam v paštete svoje roke. Ne bom zabavljal; pater, oh, peccavi! kaj dč, da nam le delaš dobre cmoke, če cmok si sam. ki se težko prebavil Xn. Bog plati vam nauke literarne, v podlistku razložene mi »Naroda«; kaj je novela, kdaj je pesem oda, in več modrosti take suhoparne. Kazali pote meni ste nevarne; vaš nauk, upam, ni mi bil brez ploda: privrela z njim na mlin mi spet je voda, ter zavrtila kamene nemarne. Lepo sem pesem hotel vam zapeti za hvalo, ki iz srca mi izvira; zdaj vidim, prave nisem znal zadeti. Kar rekel sem, vse pesem ta podira. končano skoraj kam je treba šteti? Ne vem, je oda ali je — satira! XIII. »Dolina solzna«, če mi ni po godi, naj grem iz ne, velevate mi, spešno! Tak svet mi dajete? — to je pregrešno. oj, vi kristjan pobožni, sram vas bodi! > Dolina solzna« -- sama cerkev sodi tako — in vam, gospod, se zdi to smešno? Sveta gorje tajite neutešno, ki vsi pod njim zdihujejo narodi! Vam dobro se godi — lepo! jaz tudi potrebne ravno ne pogrešam hrane; kaj de, če drug se pčleg naju trudi! Kragulja, ki človeštvu kljuje rane, gospod profesor! — ne bodite hudi — ne preženejo »šalice« neslane. XIV. Oj učenik slovenskega jezika, kako ti lepa je naloga dana! Mladina, za vse lepo, blago vžgana, očeta naj te ljubi in vodnika. A če nikogar tvoj poduk ne mika, če učenost je tvoja vsa neslana, mladini pusta, neprebavna hrana: tedaj ti nisi vzor nam učenika. Kdor vedno »ribo« le in »raka« skianja, temne skrivnosti jorove razklada, komur je slovnica vrhunec znanja, Abuna Solimaii je Ilijada, on od slovenščine mladost odganja, mladost, ki nam tolažba je in nada! XV. Vrti. spreminja čas se brez prestanka! Prej časa, novcev bilo je izguba, zdaj rodoljubje pase rodoljuba; skrbi za svoje, kakor mati, stranka. Temu se grošna v zakon da meščanka, tam onemu je »sinekura« ljuba; in tega uda narodnega »kluba*: J ravnatelja izvoli nova »banka«. Ko vrže vlada kako jim »koncesijo«, huj! zbirajo okolo nje se kavke, ter tiho v lepi zložnosti dele si jo. In ljudstvo, kake imaš ti opravke? Ti stradaš, moliš, hodiš za procesijo, ti vpiješ: Slava! — ter plačuješ davke! XVI. Kedfir je rodoljub, ne ker je »moda«, črti prepire prazne in razpore, storiti iz srca želi, kar more, v razvoj in srečo dragega naroda; A zraven sveta mu je luč, svoboda, goji visoke v prsih, jasne vzore, pogled mu čez domače seza gore: Kam tak naj ide? vprašam vas, gospoda? 'Dve1 stranki imate sedaj v Ljubljani — ker tretja noče se še prav roditi — ni mesta mu na tej, ne oni strani. 142 Tam narod svoj bi moral zatajiti, a k vam svobodoljubje njemu brani; ' težko človeku je Slovencu biti! XVII. Hinavstvo, zavijanje, lumparija, prekanjenost lisičja, zvitost kače, politika se zde vam vse zvijače; klin s klinom, z lumpom lump naj se pobija! Krivi naj se pravica in zavija; poštenost, plemenitost so igrače! Obrekovanje, laž, če ni drugače — dovoljena je vsaka grdobija. Slabo ne more dobrega roditi, noč z dnevom, laž z resnico se ne druži; kaj moglo bi iz take zveze priti? Pred mašo mašnik ne brazda po luži; poštenemu je rodoljubu biti, svet bodi sam, kdor sveti stvari služi! ' XVIII. Pisatelji, slovenski, časnikarji, kako sirovi ste, neotesani; bosi, nevmiti in nepočesani, po govoru, vedenju ste drvarji! S peresi ne, vi pišete z loparji! Če v mislih ste, v jeziku telebani, vi menite, da pravi ste Slovani; kje plemenitost v vašem je slovarji? V psovanju svojem strašno ste zgovorni; z »nemčurji«, »mavtarji«, »liberaluhi« nam pridno bogatite jezik vborni. 143 A kakor goba ste v humorju suhi, v sal6nu, kakor v coklah kmet, okorni; za vso lepoto slepi ste in gluhi. XIX. »Boriš se vedno ti samo s prvaki, vse nanje tvoje letajo puščice, le njih napake vidiš in krivice; glej, kaki so nemškutarji!« -— »Enaki!« »Zakaj ne mahaš njih?« »Prijatelj, čaki! Lepo po vrsti vse! - Najprej resnice pri sebi mi iščimo in pravice; sami najprej bodimo poštenjaki! Ti Schreyi, Schafferji, in kar gospode enake je, kaj meni ti? — Sramoto ko v naši krvi čutim, ta me bode. Napako tujo vidim pač in zmoto, a iz domače dvakrat več je škode; ta peče me, ta vnema mi togoto!« XX. Puščice prožil z lahkega sem loka v prvaško neprijazno mi krdelo; lehko jih nekaj je mimo letelo, preveč se v jezi mi je tresla roka. Zdaj molči jeza! — Žalost mi globoka v prijazne svojcev vrste vodi strelo; potrebno, vidim, vendar bridko delo! Kaj čem? — Ljubezen pokori otroka. Ne! strel ne bodem streljal. — Morebiti krivico, nehote, komu bi storil, hudo bi bilo mi koga žaliti. Iz srca bodem v srce jim govoril; o da bi mogel z upom se tešiti, da izmed vseh en sam se je spokoril! XXI. Ko tožil sem o žalostni usodi dežele naše, ki jo sini plenijo, najboljši sini, kakor sami mčnijo — mi vemo, da jih samopašnost vodi — Tešili so me znanci: »Miren bodi! Glej nado našo, mlado glej Slovenijo; bod6čnost njena je, visoko cdni jo! Rešitev pride nam po mladem rodi. Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori, nesramnost z njim in samopridnost pade; z njim vsi domači minejo razpori. Krmilo pride v čile roke mlade, nove moči, visoki, blagi vzori«------ O kje ste, sladke moje srčne nade! XXII. »Kje mlada je Slovenija, oj kje je? Popotniku, prijatelj, mi naznani! Priromal sem iz daljne, tuje strani, da srce se doma pri njej ogreje. Kje so možje, za vzvišene ideje, za dom, človeštvo in resnico vžgani?« — »Slovenija! - Tu ena je v Ljubljani! A mlada? — Ne! — Ideje?« — Mož se smeje! Odgovorilo se mi je dvoumno, ko v Mariboru bil sem pri »Narodi«; »Primorec« rajni gledal me je sumno. »Tu ali tam odgovor jasen škodi!« Novin ščipanje vseh je nepogumno; kam, vraga, naj še človek vprašat hodi? XXIII. »Možjč, zakaj sedimo tu pokojno? Pred nami laž šopiri se, krivica, nesramnost ne zagrinja dnevu lica, grdob krdelo širi se nebrojno! In ti, zastavo dvigni nam trobojno, orožje svetlo suče naj desnica; dom kliče nas, svoboda in resnica, naprej! in zmaga venca sveto vojno! — Kako? Kaj vidim? — Nikdo se ne gane? Sovražno plaši vas, možje, krdelo? Preveč moči nasproti vam je zbrane? Borili se ne boste za deželo? Za svojo mater strašijo vas rane? — Naprej! pa naj si sam razbijem čelo!« XXIV. Ko je na Dunaju, — oj duša blaga! kako ze vsem, kar je lepo, se strinja; kako prvake iz srca preklinja! Človeka ne boji se tu, ne vraga. Nad vse resnica sveta mu je draga, nikoli misli on ne jzpreminja; poštena vsaka njega je stopinja, nobena izkušnjava ga ne zmaga. Odide, — mine leto, — že se kisa; mož druge vere, drugega je duha, poštene ni besede več, ne spisa. Vrte se misli mu okrog trebuha, prijatelj gnilega je »kompromisa;;, na narodnem drevesu veja suha. XXV. Slovenija, dežela ti ubožna, neimeniten krajček si Evrope, a literatov imaš cele kope; ti v pisariji silno si premožna. Vseh vrst pisavcev družba tu je množna: tu Goethe, tu Shakespeare je, Dante, Lope, Cervantes, Heine, Swift, Jean Paul in Pope; posvetna so peresa in pobožna! Premogel ni težave še slovniške, napoti mož že peš se k Hipokreni, popiše iz Ljubljane pot do Šiške. Ta »Servus-Petelinčka« posloveni, »Dopis« v predale pošlje ta Noviške: pisatelj je — in lavor je po ceni! XXVI. Če k suknji »gumb« privežem si za silo, ne štejem se zato še med krojače, ki suknje, plašče delajo in hlače, zakaj? — Saj jih je že tako obilo! Kedor steknil pri nas je »bilo« z »milo« enkrat po sreči, od veselja skače; vrsti se med parnaske postopače. in teto imenuje pevsko Vilo! Otroci smo si hišice gradili, za kratek čas, ne na ogled, ne v rabo; če kdo prišel je, že smo jih razbili. Igrati z rimami ni ravno slabo; kar spišeš, kaži, čitaj svoji »mili«, potem zakuri peč — in mir bo s tabo. XXVII. Komur je gracija se nasmijala, vse sme; postavi se lehko na glavo, porčden, grob je - vse mu vpije »bravo!« vse pristoji, resnoba mu in šala. Beseda drzna — njemu prav je pala! Igra z jezikom, zvija ga šegavo, vsi elegantno mu slave pisavo; kar on počne - gotova mu je hvala. Andrejčkov Jože, s škornjami čez ramo, mehur za pasom čez pisarsko polje korakaš peš, ponujaš svojo »kramo«. Za mizo pri kozarcu dobre volje poslušamo te radi — eno samo tobak tvoj, Jože, ne diši najbolje! XXVIII. Gospod, despot slovenskega jezika. pred nami ti, za tabo mi korakamo; po trnju, čez krtine pot pretakamo, preširnega nam bog je dal vodnika! Porednost tvoja z nami je velika: zdaj skočiš brez potrebe, mi vsi skakamo; ko se ti ljubi, sedeš, — zopet čakamo; pokorščina ovčic te silno mika. Od truda in od žeje skoraj sahnemo, kakor pod kapom pot nam s čela kapa; post6j en čas, da malo se oddahnemo! 10* Častiti družbi vsej uhaja sapa; počakaj, da si grlo malo splahnemo — jaz stežka še dohajam Haderlapa! XXIX. Slovensko zgodovino literarno učiš; iz tebe naj modrost zajema mladina ter navdušenje si vnema, ki ne vgasi življenje ga viharno. Učenje tvoje strdšno je nemarno: »Prešerna pesnik ta — in ta posnema Koseškega«. — Prekrasna res sistema! Kaj hočeš s to modrostjo suhoparno? »Prešernovič je, kdor ljubezen peva; ljubezen dalje čut je subjektiven: med subjektivne ergo naj se deva! Kedor ne ljubi. — ta je objektiven!« — To dan na dan mladini se premleva; nam zdi se nauk ta strašno — naiven! XXX. Ti hočeš zabavljati mi, sirota? Ti, srakoper, ki še za staro skaka? Med perjem še cvetč ti »mišja dlaka«, perot dolgosti nima še života! Potrebna ti je gnezda še gorkota, prezgodaj si iz njega palo, spaka! če vsuje dež se nate iz oblaka. perot bi starke bila ti dobrota! Prehitro nje popustil si zavetje. Ko repka ti za palca pol poganja. že čivkanje se tvoje zdi ti petje. Tvoj kljunček ni še vajen prav zobanja, in vendar jezno — smešno mi početje, v me, kosa trdokljuna se zaganja! XXXI. ( V zelenju pišem »dunajske sonete«. Ze cveti jablanam se obletevajo, marjetice, zlatice razcvetevajo, in rože so uže na pol razpete. Veselje v krilu je narave svete: metulj se ziblje, sladko ptice pevajo; stvari vse radost svojo razodevajo, v preblaženi ljubezni mladi vnete In jaz? — Ko cvetje, petje me obdaja, ko ljubi vse, kaj hočem jaz početi? Srd, jeza, čutim, v prsih se mi taja. Prvak naj pride, hočem ga objeti! Velika moč cvetočega je maja. Mirujte zabavljivi zdaj »soneti«! XXXII. »Na vse strani mahati brez ozira, puščice, s črnim žolčem napojene, v može prožiti, čislane, poštene: to veseli ga — strast mu je satira«. Oj ne! — Mirti željan sem, ne prepira, zavist ne vodi in sovraštvo mene; častil bi rad, ljubiti strast me žene, v moža se radostno oko mi vpira. Kjer morem, jaz spoštujem rad visoko; pokažite mej sabo mi junaka, odkrijem se, priklonim mu globoko. 150 Pokažite mej sabo mi - Deaka — oh, radosten možu poljubim roke. in oda bo potem mi pesem vsak;'.. XXXIII. Dopisi mi pošiljajo se gosti, ' nevoljni, da med mojimi soneti ® najslabši tebi merjen je, deveti, € ker v srce nisem prav te znal zabosti.. Vele mi, če imam kaj mozga v kosti, *¦ da mi od konca delo je začeti, svoj prožni lok še enkrat mi napeti klečeplaz, v te, da bode ti zadosti. Ko vse naštel bi, kar jih vem, historije: kak »narodni molitvar« trdovratni v katoliškem je društvu, kakšen v zboru je,. kak v »klubu« on in v družbi je privatni, in kakovšen v Čitalničnem prostoru je: »zaprl bi sapo« zgagi tej zagatni! XXXIV. Hinavca, pismouka, farizeja če božji sin ni mogel sam trpeti, kako bi jaz ga mogel rad imeti. jaz, na človeštva deblu šibka veja? Ljubezen me navdaja najgorkeja do vseh ljudi, kar jih živi na sveti; ne morem za hinavca se ogreti, naj sili me zapoved najostreja. Soneti moji, menim, dosti pričajo: s prvaki nisem bog ve kaj priljuden; njih grehe in sleparstvo pridno bičajo. A jaz jih bičati ne bodem truden, dokler slepiti se ne naveličajo; nad vse pa mi hinavec je ostuden! XXXV. Posebne so kreposti škapulirja, ki, čujem, nosiš ga na golem vrati, ti najpobožnejši med advokati! Kar svčtega je svčta, k tebi dirja. Vse tercijalke z Vodmata do Mirja bose do tebe romajo po blati; če drug noben, ti moreš pomagati, samo ne brez petičnega mehirja. Sancta simplicitas! — Ti iz pobožnosti, smeje se, kuješ trde rumenjake, sram ni, poklekar, te v debelokožnosti. Drugje ti prilike ne najdeš take; da z bogom si in vragom v lepi zložnosti, za to, pobožnik, šel si mej prvake. XXXVI. Lepo čemrljem v gorkem je poletju: Obilo paše jim po polju, v resi je, povsod cveto medene jim koncesije; brenčeč letevajo okrog po cvetju. Obnožje, strd, zalego v prizadetju množe si vednem, vzeti ne dade si je; strupenim želom, ki jim zad v telesi je, bore se hrabro v rnahovem zavStju. A ko jesen je, o kako medlevajo! Od dne do dne bolj redki siromaki život z životom zmrzli si ogrevajo. 152 Srtinci, ostrozbadni prej junaki, zamolklo zdaj, otožno pobrenčevajo. — Kaj pravite podobi tej, prvaki? XXXVII. Oj vi politiki visoki, slavni, kako izborno. posel svoj umejete! V sklepavanju na prsih gombe štejete: Pojmo,- ne p6jmo,- pojmo v zbor državni! V Beč silna moč vas vleče starodavni, modro tam klop širokoplatni grejete; zakaj, to veste vi, a nam se smejete, ker mislimo, da dedci ste veljavni. Modrost, možje, globoka vaša taka je: Drago je vse, drag živež, draga mrva, težavno zdaj življenje siromaka je. Prislužka treba je za sol, za drva, ker gaslo pravo pravega prvaka je: »Za vero, carja, dom« -- a ta je prva! XXXVIII. Ni sram, prvaki, strašne vas ubožnosti? Vi, ki sami se stavite najviše, povejte mi, kedo iz vaše hiše zasvetil nam se je v posebni zmožnosti? In vendar imate dovolj priložnosti; poskusi eden naj, do danes ni še: pošteno pesem, v prozi naj kaj spiše; ne kazite se vedno v bosonožnosti! Iz svojega nam dajte kaj peresa, kaj takega, da bode sad kreposti; do zdaj še nismo videli ničesa: Ni dela, kjer potreba je modrosti; ni vgrza, ki ne žalil bi ušesa, ni spisa strokovnjaške učenosti! XXXIX. Bolezen nova, grdo oportunstvo! Močvir, ki že topiš nam v kali nade, ki v te zagazil je Sloven do brade: kako naj ti po naše rečem? — Kljunstvo! Ti paznouho zajčje trepetunstvo! Beseda krepka ti iz ust ne pade, predevaš sklepe, kakor mačka mlade; prokleto ti vsestransko omahunstvo! »Ta stvar je lepa, dobra res v principi, a zdaj ne gre, nevgodne so razmere; to je grdo, a dobro v tem je hipi.« — Prvaki, sploh možaki stare vere, v tej novi vedi že ste prototipi, dognani strokovnjaki polne mere. XL. ¦Srce mi krvavi, plamti mi jeza; v fevdalstvo, hlapčevstvo in zagorjanstvo vklenili nam pošteno ste slovanstvo; nečastna družba mi, ostudna zveza! Da vedno delj okrog po sveti seza to žalostno o nas, Slovanih, znanstvo, storilo vaše je neotesanstvo. ki nas v sramoto vedno bolj pogreza. Svet čuje naj moj glas: Mi nismo taki! Sovražniki ideje nismo nove! Svobodomorci, hlapci in mračnjaki! Ked6 je kriv, da svet tako nas zove? Oj ti, moj rod slovanski, blagi, jaki, razbij sramotne skoraj že okove! XLI. T Prijazni, oj prvaki, niste meni, prizadejal sem mnogo vam preglavice. na teme zbral nekoliko žerjavice; od jeze, slišim, bili ste zeleni. Sonete moje hvali svet pošteni; dajali so prijetne vam »zastavice«. v družini in v čitalnici zabavice; zdaj maščevanju čas je zaželjgni! Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi iz srca vdan sem, — mirno poslušajte! v politiki poštenje mene vodi; temo sovražim, kamen pobirajte! za mir gorim in spravo med narodi: Slovenec liberalen sem, — metajte! XLII. Saj čutiš sama že, prvaška stranka, stebri da tvoje se maj6 oblasti; ti veš, da skoraj ima vse razpasti: kedaj? ne zdi se težka mi uganka. Kar si stvarila, nima nič obstanka, nič noče več ti vzhajati in rasti; vsak dan si manjša. — kdo te ima v časti? Več ne pomore ti nobena »banka«. Nekoliko se časa gospodari z ležjo, zvijačami in sleparijo; nazadnje vsak lažnik se sam pokvari. Otroci pen se zlatih veselijo, odrasli človek vmiče se prevari: torej zapri že svojo »kramarijo!<; XLIII. Nerodovitna, kakor tla na Krasi, Slovenija je naša mati skopa, pritlikav rod po njej, neslaven stopa; kjer mož kaj vreden zdaj se nam oglasi: Nekdaj so, bratje, bili drugi časi: Prešerna smo imeli, Cojza, Čopa, Kopitarja poznala je Evropa; še pomnijo jih starci sivolasi. Iz srca mater svojo so ljubili, preblage duše, za vse lepo vžgane, brez prida sebi, zanjo se trudili! Na slabje vedno svet se preobrača; kdor zdaj pri nas za dom z mazincem gane moli že roko, da se trud mu plača. XLIV. Vi hočete mi biti kristijani? — Ne strinja s kristijanstvom se prvaštvo: Ljubezen Krist učil je, — vi sovraštvo; on luč je ljubi!. — vi temi ste vdani. Krotak, usmiljen on. — vi ste tirani; bogastvo ljubite on siromaštvo; sovražil laž je. — vam je laž junaštvo; po kteri ste podobni vi mu strani? Preganjan bil je on. -oznanjal mir je, — hinavstvo je črtil. - -- a vi preganjate; boj vi mej narodi; — vi se mu klanjate. Fanatiki ste vi, — on milo sodi; on križ je nosil, — vsi se nanj nasldnjate: O pojte iz svetišča, sram vas bodi! XLV. Materijalnost, neozdravna kuga! Če krivo mi skrbno ok6 ne sodi, na mladem tudi že se kažeš rodi; mladina bila nekedaj je druga! Ko mislim to, srce mi tare tuga; pomočka jaz ne vidim taki škodi; za upom zrem, ki plava mi po vodi; prvak, poglej, to tvoja je zasluga! Vse še bi pretrpela domovina, kar je grešilo se; to je najhuje, če upanja ne kaže več mladina. Plevel razširjen težko se izruje, ne zmaga plemenita ga rastlina; — gorje mu, kdor mladino pohujšuje! XLVI. Molčanje lepo res je, modro delo. ki misli: kar ne peče te, ne gasi! Z njim človek sitnosti ne nakopa si, celo koristi svoje bo imelo. A vendar, bratje, meni bi se zdelo: molčali smo dovolj, — prišli so časi, da jasna, krepka se beseda zglasi, ki reče: To je črno, to je belo! Ha vse nam gre narobe, kaj je krivo? Povedati je treba to med brati: Molčanje naše prepotrpežljivo. 157 čas je, da že prestanemo mižati; pomislite, vam priporočam živo: Tuj greh na grehe drugih je molčati. XLVII. Ker, kakor vi, pobijam jaz prvake, ne mislite, da sem na vaši strani! Poštenje mi hoditi z vami brani; vesel pomoči, družbe nisem take. Brezvestne stranke šibam jaz napake, a materi zvest6st srce mi hrani; vi tuji domovini ste udani, torej ločimo skoraj že korake! In vi, soneti! po deželi idite; če vas prvak preklinja, to ne škodi; sa vi mu tudi mnogokaj izpridite, ie prestavljaček milosten vam bodi! Nikomur se podobni mi ne vidite, ko v strašnem nemškem gledam vas prevodi! Slovo. 1. Slovo ti solzna pesem moja peva; ko cula glase boš sladko ubrane, ni čudo, če srce ti kteri gane — iž njih ljubezen moja vsa odmeva. Ljubezen, ki sama le zanjo veva. kako so kratke, oh, ji ure dane! A solza iz očesa mi ne kane, ¦ dasi mi v žalosti srce medleva. 158 Solze bi te morda genile vroče, kar sem izgubil, več mi ne bi dale: ljubezni izprositi ni mogoče! Zato ne bodem prosil — dni ostale spomin mi bo hladil gorje pekoče: oči so tvoje kratko mi sijale. 2. Oči so tvoje kratko mi sijale: ko mavra se prikaže sedmobojna, oblakov čreda umika se nebrojna, ki strele so iž njih se prej kresale; morje upokoji grozeče vale, pod jasnim nebom ziblje se postojna: tako so v prša burnonepokojna oči mi tvoje sladki mir vlivale. Po sreči ni srce mi hrepenelo, strasti nevihte ž njim so se igrale, ti temno pomirila si krdelo. Zdaj so njih sile zopet me napale. Srce mi več ne bo miru imelo: besede vendar ti ne rečem zale. 3. Besede vendar ti ne rečem zale; kaj potrpljenja si imela z mano! Trpela kakor angel z voljo vdano, ko v meni so Erinije divjale! Solze so zorno lice tvoje prale skrivaj, da nama le je bilo znano. da bi genila mi srce zdivjano; zastonj! prej omečila drob bi skale! Prepozno zdaj mi grenko je kesanje; ne obude ljubezni, ki mineva, solze in prošnje, bridko vzdihovanje. Dasi bežale so pred svitom dneva, za kratke, blagodejne, sladke sanje srce ti hvalo peti mi veleva. 4. Srce ti hvalo peti mi veleva; bolnik, ki spavati vso noč ne more, kako težko rumene čaka zore ter lene ure vzdihujoč prešteva. A ko za zvezdo zvezda obledeva, ko v zlatem svitu vrh žari se gore, ko luč in radost polni vse prostore: tedaj se up budi mu, da okreva. Bolnik sem jaz, — ti blagega zdravila, ki v srcu up in novo moč vzbudeva, z ljubeznijo si v srce moje lila. Srce brez upa zopet mi boleva, ker ti si brez tolažbe ga pustila; kar sem trpel, naj pesem razodeva. 5. Kar sem trpel, naj pesem razodeva: krvavo križ težak mi žuli rame, puščice vse lete strupene name, kar vbogi rod človeški jih zadeva. Trpi ves svet, kar solnce ga obseva: kedor živeti, on trpeti jame; da zemlja spet ga v krilo svoje vzame, spremljavka zvesta je človeku reva. Gorje mu, kdor ima sred otroka! Solze mu bodo cesto lice prale, kedor se z vsakim jokajočim joka. Temne moči so nam življenje dale! Da vodi svet ljubezni rahla roka, lepe so sanje zgodaj mi zbežale. 6. Lepe so sanje zgodaj mi zbežale, ko zemlja je človekova lastnina veselja se mi zdela domovina, sladke so nade srce mi zibale. Prezgodaj so izkušnje mi kazale: človeški rod ni bratovska družina. trpljenja zemlja je in solz dolina! Mladosti sladke sanje so lagale! Ljubezni ni med brati in narftdi; vsak sebi išče prida le in hvale, vsak milo sebe, ostro brata sodi. Nebeških zvezd, ki so mi prej sijale, rešilna luč me v noči več ne vodi; teme po potih mojih so nastale. 7. Teme po potih mojih so nastale; o blagor, komur nade luč še sije, moči mu nove v trudne ude lije! A meni nade vse slovo so dale. Vir, brez imena dete divje skale, od kamena do kamena se bije; tako brez rodovine domačije po svetu tavam jaz brez graje, hvale. 162 In ti, srce, bi se ne radovalo na lepi zemlji, nam v veselje dani'.- Ljudi pozabi in kar si prestalo! Slovo sem družbi dal, predobro znani, v samoto šel sem, a spoznal sem kmalo: v prirodi ni pomoči srčni rani! * Kn sua' 10. V prirodi ni pomoči srčni rani; sovraštva vse je polno in prepira; žival močnejša slabeišo zatira, in kakor more vsaka stvar se brani. In kakor more vsaka stvar se hrani; povsod pravica iz moči izvira, kar čas sezida, zopet čas podira, ljubezni tu zakoni so neznani. Sovraštvo, vojska tu divja krvava, brez milosti tu vlada kruta sila; brez čuta je, brez srca je narava! Tedaj iz trne si ti mi prisvetila; oj sladka zvezda, sladka izkušnjava. ti mogla si mi dati tolažila! 11. Ti mogla si mi dati tolažila! Sin izgubljen po širnem svetu tava, srce mu ranjeno je, bolna glava, obupa noč mu dušo je zavila. A zvezd mu ena, glej, še ni utonila. Podoba sladka pred očmi mu plava: doma ga mati čaka, vsa težava v zavetju mine maternega krila. Tako sem ranjen iz življenja boja približal k tebi jaz, na tvoji strani zdravila upal najti in pokoja, tolažbe, ne veselja, ki upijani. — Motila me je zadnja nada moja: vsi upi zdaj so meni pokopani. 12. Vsi upi zdaj so meni pokopani. Ko jesen pride, listje drevju vene, mrjo cvetice od slanč strupene, mrtvo je vse po gozdu in poljani. Škrjanec vmika se hripavi vrani, nad poljem sape brijejo ledene; ko mraz v okove uklepa vse jeklene, zastonj srce otožnosti se brani. Življenja vendar si zato ne greni! Škrjanca pesem bo se spet glasila, logovi, gozdi bodo spet zeleni. Kdor je nesrečen, upa vsak tešila; pomlad in sreča se ne vrne meni, s teboj se zadnja mi je zvezda skrila. 13. S teboj se zadnja mi je zvezda skrila. Ko z vetrom val bori se, ladja stoka, srce mornarju ne upade, roka rešilnega ne izpusti krmila. Ko ladja ranjena vodo je pila, oko ne vidi zemlje, ne otoka: Bogu izroča ženo in otroka, pusti krmilo — ^zbogom, koča mila!« Boril sem se, dokler je bilo moč': umikam se nevihti razbrzdani, solzi nihče za mano naj ne toči: Kdor je obupal, ta se več ne brani: umaknem se, in če srce mi poči: roko podaj ter zdrava mi ostani! 14. Roko podaj ter zdrava mi ostani! V besede te se žalost vsa mi zliva. Oj zbogom, blaga deva ljubezniva! Zastonj: solza se mi oko ne ubrani. In če so upi vsi mi razdejani, saj nisi ti nesreče moje kriva, oj duša angelsko potrpežljiva, spomin ti večen srce moje hrani. Vso srečo naj ti podele nebesa, kar čutim, v srcu naj ti ne odmeva, naj ne premaga te bridkost slovesa. Ti greš na desno, moja pot je leva, ti solznega ne vidiš mi očesa, slovo ti solzna pesem moja peva. Slovo ti solzna pesem moja peva;, oči so tvoje kratko mi sijale, besede vendar ti ne rečem Žale, srce ti hvalo peti mi veleva. Kar sem trpel, mi pesem razodeva. Lepe so sanje zgodaj mi zbežale, teme po potih mojih so nastale, od vseh strani praznota vame zeva. 165 V prirode krilu sem iskal zdravila, (h-mawj1 v prirodi ni pomoči srčni rani, ----.......... ti mogla si mi dati tolažila. Vsi upi zdaj so meni pokopani. -S teboj se zadnja mi je zvezda skrila — roko podaj ter zdrava mi ostani! Prijatelju. Na svet človeka pahne temna roka v sovražne mu prirode krilo tuje; tako na breg samotnega otoka nesrečnega mornarja val izbljuje: pred njim leži morja ravan široka, strmo za njim gorovje se dviguje; vse mu požrla je morja globina, življenje golo mu je last edina! Življenje golo - "calostna dobrota! Neznan, neprošen dar temne veljave; posuta s trnjem so življenja pota, bridkosti, truda polna in težave; po njih človeška ubija se sirota, dokler ne odreko noge krvave, dokler resnica smrt ji ne odvzame bremena, ki krvavo žuli rame. Glej, zemlja večno živa je in mlada,, z neba jo vedno mlado solnce greje; v jeseni velo listje z drevja pada, pomlad ozeleni mu zopet veje; človeku, ko mu je zbežala, nada mladosti zlate več se ne prismeje. Sirota, človek ti, ne mati prava, brez srca mačeha ti je narava! Trpljenja morje krije vse prostore, v bregovih tesnih je veselja reka; oh koliko trpljenja užiti more, a malo radosti srce človeka! Grešiti ni mu dano brez pokore, brez greha kazen rada ga doteka: kedor v tej solzni je dolini rojen, gotov trpljenja del mu je prisojen. Čemu ves trud, vse solze? Kaj nam zanje življenje daje? Slava? - Prazna pena! Ljubezen? — O mladosti zlate sanje, ti paša srcu mlademu medena! Ti mineš kakor cvetje pomladanje! Zvestost? - Beseda lepa brez pomenaf Vse mine kakor senca nam, edina zvesto povsod nas spremlja bolečina! Vse nično! - Bolečina je resnica. edine nje tajiti ni mogoče! če ni zadela njena te puščica, v trepetu čakaj ure ti bodoče! Ti, ki veselje zdaj ti žari lica, pretakal skoro solze bodeš vroče; če ne trpiš, a vidiš vsaj trpeti, kako pač mirno mogel bi živeti! Prometej je človeštvo, prikovano na strmo peč z jeklenimi okovi; v oblast krvavemu kragulju dano, ki nanj se spušča z ostrimi nohtovi; srce mu kljuje, trga, pozno, rano — a z neba mirno gledajo bogovi! Nikdar se gladni kragulj ne napase,, srce človeštvu, glad kragulju rase. Prijatelj! Tebi polna je do roba odmerjena trpljenja bila kupa; življenja ti je znana vsa grenkoba. ti pil obilnost bridkega si strupa. Po udih bolečin divja ti zloba, a srce vendar naj ti ne obupa: ko ti prepolna je trpljenja mera, tolaži naj te sladka moja vera: Nebo, če se ne motim, se odpira; poglej, dani se, potolažen bodi! Tema beži, nje sad sovraštvo umira, ljubezen, dneva hči, ki slepca vodi, siroto brani, solze ji otira, med brati se oživlja in narodi: ljubezen sveta med narodi, brati človeštvu sama more pomagati! Narava zveri je, da zver sovraži, stvari so neprijazne si in tuje; ljubezen, človek ti, človeku kaži, nad vse stvari ljubezen te dviguje! Kdor bratom um bistri, srce jim blaži, človeku težko on gorje zlajšuje; posvetil bratom si duha kreposti, ti miren bodi, storil si zadosti/ Samotar. 1. Za mano, vse za mano, kar je bilo! Veselje, bolečine, strah in nade — izginilo je vse mi — zatonilo, enako solncu, ki za gore pade-, preteklost krije zastor mi teman, življenje novo zdaj se mi začenja. les Nebo se novo nad menoj razpenja, in nova mi je zemlja pod nogami; s seboj prinesel nisem hrepenenja, želja srce nemirnih ne pozna mi: srce je prosto, prazno mi, lehko kakor otroku, ki leži v zibeli. Pustivši stari, v novi svet hiteli smo po morja nestanovitnem potu; tovariši po sreči so hlepeli, po miru jaz v samotnem, tihem kotu: vihar je vstal, razbil je ladjo nam, ( potopil moža, ženo in otroka! — Z menoj na kraj samotnega otoka valovi krotki so se priigrali! — Vi, ki zadela vas usode roka, blagrujem vas, pot svojo ste končali: četudi sreče svoje niste - mir našli ste, ki ga je iskati meni. — Otok prijazni, biser ti zeleni! Ti domovina zdiš se mi pokoja; bo v tvojem tihem krilu zaželjeni. hladilni pokoj našla duša moja? Ti pribežišče, dom ti zdaj si moj, ti zadnji daj počitek trudnim udom! Žemljica srečna ti! - Človeška noga pred mano nikdar nate ni stopila; neznan je tebi človek, stvar uboga, solza in kri še tebe ni močila; človeškega ne vidim tu sledu. ti bodi torej last mi in zavetje! Valov in drevja šum in tičev petje edini glas je, ki se tukaj čuje; tu na drevesu sad, tam vidim cvetje, jesen s pomladjo družno tod kraljuje. T: raj si moj, otrok, jaz tvoj Adam naj bodem, kar mi je še dni ostalo. 169 Drevo nedolžne hrane bo dajalo, studenec tam gasil mi bode žejo; sladko se bo mi v mehki travi spalo, noč krila bode s temno me odejo. Skrbem v deželo tiho brani pot morja okolo nje ravan široka. Kako sem sam! Iz grma črnooka zvedavo srna v me poglede upira: živalica, ne boj se, moja roka krvi ne toči, sreče ne razdira; .z mladičem se mi bližaš brez strahu — človeškega še nisi zrla lica! In tukaj, glej, po travi prepelica svoj mladi drobni rod na pašo vodi: Domača mi v deželi tuji tica, z družinico pozdravljena mi bodi! Kako se nič me ne boje! Nogo, nezr^ano stvar, mi kljuje najsrčneji. Pa v gnezdu tam čepi na nizki veji. glej, penica, in on jo kratkočasi, veselo poje pesmice sladke ji; prijazen mi pogled, oj sladki glasi! Spomin se vzbuja mi iz mladih let. ki dolgo spal je v srca globočini! 3. Spomin, spomin! - Za mano, vse za mano! Spomina iznebiti ni se moči; s teboj kot senca hodi neprestano, do groba se od tebe on ne loči: na ladjo je bil šel skrivaj z menoj, otel se iz nevihte je grozeče. Pogled ga vzbudil tiče je valeče; podobe žive pred oči mi vodi. ¦Oj leta ve otročja, leta sreče, edine, ki človeku se prisodi! A preden se zave, izgine mu -zavest nesreči pot odpre široko! Nič ni nam previsoko, pregloboko, človeku vse mogoče je doseči; samo gorje mu, če predrzno roko steguje hrepeneč po zorni sreči: a dvakrat mu gorje, če meni slep, da je objel jo z željnimi rokami! Strašan z višine pad ga v brezdnu vzdrami» iz sanj vzbudi se s krvavečo glavo; prepozno z grenkimi spozna solzami človeštva neprestopno mu postavo; da je po sreči hrepeneti greh, ki zanj se človek pokoriti mora. Jaz tudi sem pregrešil se; -- pokora za grehom brez pomude je sledila; da ni na zemlji srečnemu prostora. izkušnja bridka me je izučila. Preostra meni se pokora zdi, predrago bilo pravo je spoznanje! Da srečo že držim, dejal sem: — sanje! Iž njih me z viška je vzbudila strela; v spominu še me stresa trepetanje. in spet mi rana je zakrvavela. Nazaj, nazaj obrača se oko, in solze mi rosijo lica vela! — 4. Izkusil mlad življenja sem bridkosti, ničesar nisem več dolžan usodi: prepozno sem izučil se modrosti, ki sama prav nas po življenju vodi: na svetu živi, kakor da si sam, vse pusti, kakor je, in misli nase! Poglej: žival živi, rastlina rase, za sebe vsaka, drugo ji je tuje; pretekle glej in glej sedanje čase, vse zlati nauk ta ti oznanjuje: gorje ti, če zastonj! Stal v kotu boš berač, za mizo društvo bo sedelo! 171 Srce mi za človeštvo je gorelo, človeštvo mi je bila rodovina; gorje vesoljno mene bo bolelo, vseh bolečin najhujša bolečina! Dom svoj sem ljubil, zvest sem bil mu sin, posvetil njemu vse moči sem svoje. Z močmi, ki ga morč, začel sem boje, svobode prorok, luči in pravice; pošteno bilo je orožje moje — strupene v me letele so puščice: zapustil boj sem, rane celil si, težko se rane celijo strupene! O blagor mu, ki sreča ga zadene, da pridobi prijatelja si, brata; z jeklenimi vezmi naj ž njim se sklene, ne zlatimi - pogubna moč je zlata: mogočno je, pokorno mu je vse — zvestobe zanj ne moreš si kupiti! Prijatelja če hočeš izgubiti, žrtvuj se, gladi mu življenja pota; vse odpusti, dobrot ne odpusti ti, neznosno težko breme je dobrota: kedor ne ve, kaj pravim, blagor mu. do groba spremlja srečna ga slepota! 5. Ko pomlad pride, gozd ozeleneva, kos zimski mraz in glad in trud pozabi; življenja novega vesel prepeva, da pevajoč družico si privabi; v zatišju skritem gnezdo znaša ž njo, zarodu mlademu mehko zavetje. Prišlo je tudi meni mladoletje, ko glava že mi skoraj je sivela; družico sem našel — zelenje, cvetje, ljubezen se je v srcu mi razcvela. Družico, zlato dušo sem našel, nje se je zveselila duša moja! 172 V zatišje sva iz hrupnega se roja v svoj skromni umeknila dom vesela; prelepih, brez skrbi in nepokoja, dni vrsta nama se je zdaj začela. Imel sem eno samo še željo, da mi teko trenotja bolj počasi. In pride dan, in kaj se mi oglasi? Najslajši glas očetu, glas otročji! In hčerki modrooki, zlatolasi nasmejem se, ležeči mi v naročji. Tedaj sem se pregrešil, govoreč: »Ce to ni sreča, kaj bi sreča bila? Prcsrčno dete, sladka moja Mila! Oj rasti, cveti in imej me rada; ti stare boš korake mi vodila, ti materi tolažba boš in nada: podobna bodi, hčerka, nji sarno, in žena boš najboljša ti na sveti! Jn jaz? Kaj morem jaz si še želeti? Srca je hrepenenje mi zaspalo; za vse, kar moral sem kedaj trpeti, plačilo se obilno mi je dalo!« — Spomin, spomin! Jeli vse bilo to resnica, ali se mi je sanjalo? - — 6. Pri posteljci molče je stala mati, ko sem zvečer domov se vrnil z dela; pogleda me - ni treba vpraševati, predobro sva molče se razumela! Oh, v bolečinah hčerka se krivi: s pestjo nemilo smrt ji - grlo davi! Pogleda me - in ta pogled mi pravi: trpim, zakaj mi ne pomagaš, oče! — Oh, dete, eden te lahko ozdravi, on vidi te, a pomagati noče! Jaz srčno kri prelil bi zate rad, saj zate vsaka žila v meni bije. In trpka mi bridkost srce zalije, obup in srd se mene polastita; užaljena mi duša v nebo vpije. pregrešni človek stvarniku očitt>: »Ti oče? - - jaz sem oče, gledati ne morem jaz trpečega otroka! Ne čuješ li, kako vzdihuje, stoka V Nedolžni glas v nebo ne najde pota? Ti mirno gledaš, meni srce pok;;: kako je razžalilo te sirota? -Ne! ne poslušaj mene, ženo glej, kleče te moli, grenke solze toči.< — Zdravnik mi je dejal: V človeški moči rešenja ni; jaz nič ne rečem ženi. — Enajsta ura bila je ponoči, otrpel slonel sem, tu plane k meni: Otrok umira: - Skočim, zgrabim ga, pogleda, dahne še enkrat ir — mine. Bolest mi kakor blisk sreč prešine, ko nagne glavico cvetlica vela; potem nisem čutil več bolečine, s seboj mi je bolest in radost vzel;;! — In vse je bilo zopet kakor prej, a midva nisva bila več vesela! — Z mladičem svojim gledaš me zvedavo, prijazna ti srnica, jasnooka; ohrani Bog ti ljubo dete zdravo, ne udari težka te njegova roka. Življenja kratkega raduj se ž njim. neznana bodi ti bolest največja! A ko bi res zadela te nesreča - v oblast si tudi ti usodi dana — tako globoka in tako skeleča nikdar ne more biti tvoja rana: izgine, mine vsa bolest srca črez noč vam, kakor sled stopinje v travi. Stvarem, kar stvarnik jih na svet postavi, odmerjen vsaki svoj je del trpljenja; življenje je bolezen, nje ozdravi smrt sama nas, ni drugega rešenja! Nesreča je življenje vsem stvarem, nad vse je človek vreden milovanja. Žival bolest boli samo sedanja, a nas prihodnja straši bolečina; trenotje kratko mirnega vživanja bridkost greni nesrečnega spomina: gorje nam, da je srcu dan spomin, da v tesni zvezi ž njim je, neprestani! Spomin izgubo vedno živo hrani, skrbi, da ni je pozabiti moči; da ne zaspi nam bolečina, brani skrban čuvaj podnevi in ponoči. Spomin, nesrečni dar človeku ti, jaz sem izkusil, kaka moč je tvoja! — — Medlela je družica zvesta moja, na videz mirna, v božjo voljo vdana; pogled otroka ni ji dal pokoja, iznova ji je krvavela rana — lepo, cvetlica blaga, si cvela, dokler te ni zadela z neba slana! — 8. Težko sva gorke čakala pomladi, bolnik si vsak želi jo doživeti; oko mu hrepeni po zelenjadi, rad penico bi čul v goščavi peti. Prišla je pozno, vendar je prišla, sirota ni zastonj mi hrepenela. 2e bukev, breza že je zelenela, vijolice so dvigale glavice; iz ula je bučela izletela, veselo so po vrtu pele tiče. Iz postelje pod milo nebo vun, na vrt želela bolna je sirota. Oklenem se ji šibkega života, v naročju nesem jo - prelahko breme! kako je dobro dela ji toplota, pomladnjejasno, mirnomehko vreme! Rdeti bleda lica ji začno, iznova se ji vnema žar očesa. »Glej, jablana razvija že peresa, iz popkov cvetje pisano prodira; mušice v solncu vesele se plesa, po cvetju prvi med bučela zbira: kako je lepa zemlja, dragi moj, kako še lepše mora gori biti!« Nič nisem mogel jaz odgovoriti, molče ji stisnem — mrzlopotno r6ko, od nje sem v stran se moral obrniti, solze so grenke silile mi v oko; tolažbe nisem vedel sebi, nji — obup mi je divjal po vroči glavi! Vijolico zagleda, prvo, v travi; pripogne se — iz dna srca zastoka •---pogleda me — srce se mi ustavi — otrpnila je v moji njena roka. -Na zemlji človek je uničen stal, veselo je škrjanec pel v višavi! — 9. O sladka vera, polna tolažila: »človeška duša je neumrjoča!« Ljubezen sama tebe je rodila, po dragi duši duša žalujoča. Ločitve si ne more misliti brez združenja ljubezen pregloboka. Edinega so materi otroka iz hiše nesli v hladno zemlje krilo; ko zadremala trudna je od joka, prikazen ji prinese tolažilo; telesa prost zamakne se ji duh visoko nad pozemeljske prostore. 176 Strmeč sijajne ogleduje dvore, kjer sam telesno biva stvarnik-oče; duhov ima okrog krilatih zbore, med nimi dete nje jeli mogoče! V naročje dete materi zleti, okrog vratu ročice ji poklada. — Iz želje vera nam rodi se rada; tako je svet zadobil čut najblažji! Oj srečna duša ti, ki sladka nada v življenja vseh bridkostih te tolaži! Ti biser, dragocen imaš zaklad, da ga ne izgubiš, zvesto ga hrani. Zdravilo je, hladilo vsaki rani, podpora ti, ko tare te krivica; obupa, groznega te zmaja, brani. v poslednji uri pot ti briše z lica. Prijazno te tolaži: Trpi tu, za vse tam gori čaka te plačilo. Če izgubiš, kar ti najljubše bile. o ne obupaj, bridkih solz ne toči; tam združenje te bo razveselilo, kjer ni krivice, solza lic ne moči: Tam je resnica, sreča, mir doma, tam duša se od duše več ne loči! Na Jenkovem grobu. Orob se za grobom vrsti, visoka pokriva jih trava, eden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom; srce, brat, v njem ti nemirno počiva, v grobu tu našlo je mir, konec je našlo želja. Grom naj bobni, viharja buči naj sila srdita, vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo. Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti kupo ti polno si pil, sladkega malo užil. Dom, ki gorel si zanj, goste so krile temine, jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor. 177 Solza mi sili v oko, a solza naj zopet se skrije, pokoj našel si ti, v boju se trudimo mi. Blag že sad si rodil, ko drugim še cvet se osiplje, sad, ki ga uživamo mi, užival ga pozni bo rod. Tebi zdaj toči solze na grob Slovenija mati, točijo grenke solze bratje in sestre ti nanj. V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, tebi na strani leži pevčevo blago srce. Blažjega ni srca slovenska nam zemlja rodila, ti si po krvi mu brat, brat si po duhu mu bil. V zemlji domači ležiš, predragi ti zemlji slovenski, ki si na tujem zvesto vedno ji hranil src6. Stražijo dom ti gorenjske gorč ob meji koroški, Sava pod tabo šumi, bistre valove vali. Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo ravno ti sorsko polje, ki si ga ljubil tako! Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti trava, zvončke, vijolice nanj z ljubo vsadi ti roko. In nad njim prijatelj bo tvoj škrjanec žvrgolel pesem veselo z neba, svet bo vesoljni vesel. Zorna pač skoraj pomlad zašije deželi slovenski, tvojega srca tedaj spolnjene bodo željč! — Prešernova oporoka. Mrači se; noč mi skoraj svet zakrije, na veke trudne zamiže oči. Naj bo! Naj beli dan jim več ne sije, dovolj so gledale, kaj svet trpi; čas, da srce ubogo si počije, nemira vednega se oprosti. Končan je trudapolni pot; pokoja željnč je truplo, željna duša moja. A preden v kraj, kjer spijo bolečine, v kraj večnega miru nastopim pot; kjer up in strah, srca nepokoj mine, kjer hrepenenja ni, strasti in zmot: 13 povzdignem še iz srca globočine glas tebi, mili moj slovenski rod! Cuj pevca, ki umira, oporoko — v spomin, v srce si vtisni jo globoko. Drevo v domačo vsadil sem dobravo, ki ne rodi ga zemeljska pomlad; sladko ti diha blagi cvet vonjavo, telo in dušo ti oživlja sad; pod njim položi v senco vročo glavo, ttteši bolečine njen ti hlad: jaz vsadil sem drevo ti v zemlji tvoji, ti hrani, brani ga, ti zvesto goji! Gorje narodu, ako slep zameta nebeške poezije blagi dar; za svetnim blagom vedno spehan leta, dejanje vodita mu prid in kvar; iz srca globočine pesem peta srca ne dviga, blaži mu nikdar! Gorje Sloven ti, ako pevska vila jokaje bi kedaj te zapustila! Ti mladi rod! Oči zaupajoče v te upirajo pogled poslednji svoj; če v tebe ni mi upati mogoče, kako bi mirno ločil duh se moj? Ti boje doživiš duševne vroče — ko pride dan, na mestu svojem stoj! Za dom, svobodo bori se, resnico, za bratoljubje gori in pravico! Nikdar te v boju slepa strast ne vodi, ne moti te, kaj dela ona stran; orožje v svetem boju sveto bodi, srce naj čisto bo in čista dlan! Ti druge milo, sebe ostro sodi: vzgled blagodušja bode naj Slovan! < Sovraštvo naj ti bode vedno tuje, brat brata naj nikdar ne zaničuje! Prikaže se na svetlem ti prestoli malik — zlata, ti kaže blesk, rekoč: »Qlej, to ti dam, poklekni ter me moli!« Tedaj kreposti svoje kaži moč! Nikjer nikdar v krivico ne privoli, sovraži dela, ki rodi jih noč; pravice domovine svoje brani, nji v izkušnjavi vsaki zvest ostani. Ime slovensko tebi sveto bodi — ne srami ga, sramiti ga ne daj! Da bode spoštovano med narodi, sirovosti, podlosti ne poznaj; povsod naj plemenitost tebe vodi, ta pravega Slovenca znači naj! To prosi pevec te umirajoči, to mu obljubi — rad potem se loči. Sreča, poezija in Prešeren. PomlSd je prišla, nebeška deva, po zemlji trosi svoje dari: vse klije, cvete in zeleni, škrjanec pod jasnim nebom prepeva. Iz trave zelene glavice mlade vijole, zlatice, kresnice mole1; po njih se trudi vesela, medu nabira bučela, in pisane ziblje metulj peruti. Ledenih spon se prostega čuti, po polju hiti šepetaje vir. Na pašniku poleg črede svoje veselo piska in vriska in poje, pomladi raduje se pastir. Preko polja po stezici, glej, mladenič sam prihaja: pomlad zorna ga obdaja, pomlad sije mu na lici; žarno svetijo oči se mu, v prsih roj glasan budi se mu, misli, čuvstev roj ubran, ki želi na dan. Smeje se mu zemlja mlada, smeje zapeljivo nada; ves odprt je njemu svet: sladka sreča mladih let! Vse življenje mu obeta, ves njegov je, kar je sveta, kar voliti hoče, sme: poezija tu, tam sreča , miga mu, sladko vabeča, ¦ kam naj krene, sam ne ve. Pot mu ustavi gozda rob, tu na skalno sede klop, ki zeleni mah jo krije; izpod nje glasan vir kipi in gre na dan, mirno se po loki vije. A mladenič nem sedi, čelo se mu omrači; glavo nasloni na r6ko in zamisli se globoko. čudo glej! Ko tako sloni, kakor v sanjah — z leve strani jasna prikazen se približava: Krasna žena! Tanka oprava polne, cvetoče lepote ne skriva, ude mehko ji objema kipeče. Krasna žena, zapeljiva! Biseri v zlatih blešče ji laseh, mokra ji luč iz oči trepeče; sladek na ustnih se ziblje ji smeh, smeh, ki obilost obeta slasti, v srci želje, hrepenenje budi. Osupnjen mladenič gleda podobo, od nje obrniti ne more oči; nasmehne se ona mu z rajsko milobo, z medenim mu glasom tako govori: Želje tvoje nerazvite, ki ti v prsih spijo skrite, hrepenenje tvoje znam: hrepenenju tolažila, bolečinam vsem zdravila jaz, mladenič, tebi dam! Glej, okolo vsa narava, kar živi, v veselju plava, sam vesel ne bodes ti? Glej, življenje je vživanje, pusti vse neplodne sanje; samo enkrat se živi. Nase misli, pusti brata, sama ta beseda zlata v sebi vso modrost ima. Kaj človeštvo, domovina? Zemlja cvetna je dolina njemu, ki živeti zna! Blagor mu, ki meni služI, z blagom se blago mu druži; bodi moj in pusti dom. Meni v krilo se izroči po ravnini te cvetoči rahlo jaz vodila bom. Čast, zlato in bele dvore, kar srce želeti more, dam ti, Sreča; bodi moj! Ljubil bodeš bela lica, tvoja vsaka bo cvetica: vstani in potuj z menoj. Tako govori in mehko roko, okoli vratu mu ovije ljubo, da sladka groza ga preleti. Gorje! V tem hipu z desne strani prikazen druga pred njim stoji. Pred njo izkušnjava pobegne plaho, Prikazen v sanjah izgine tako, ko jutrnji solnca zadene jo žar; mladenič je več ni videl nikdar! Zavzet podobo gleda plah, neznan obhaja, svet ga strah; in vendar nanjo mora zreti. Kraljeva žena! Njena rast človeška ni; ponos in čast Z visokega se čela sveti. A izpod temnih obrvi iz milo modrih ji oči prijazna sije luč, enaka ko lune svit izza oblaka. Po lepih ustih čudovita otožnost mehka je razlita-, v levici strune ji slone, dih skozi nje pomladnji dije, budi jim rahle melodije. Mladeniču srce kipi, zamaknjen vpira v njo oči; tako mu ona govori: Cula skrivne želje tvoje, hude videla sem boje, dvome tvojega srca. Za resnično, lepo, sveto srce mlado ti je vneto, pota pravega ne zna. Zemska te ne uteši sreča, duša tvoja hrepeneča v nji ne zadobo miru. Kogar jaz sem izvolila, sreča ga ne bo zvabila; ti si mojega rodu. Cvetna niso pota moja, težko breme, težka hoja, in počitka ni nikdar! Sebe mora pozabiti, vse sveta gorje nositi, kogar moj zadene žar. Bridka tvoja bo usoda: žrtev svojega naroda, pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada branil bodeš jo propada bratom svojim rešenik! Kar ima usoda zlobe, kar v ljubezni je grenkobe. ti do dna jo boš izpil. Sladke pesmi bolečine porode ti, v domovine čast boš večni venec vil. Bodi moj in vdaj se meni, tvoj naj lavor bo zeleni, in spomin bo večni tvoj. Vstani, vzemi strune zlate, ž njimi teši svoje brate, pesmi jim nesmrtne poj! In nagne se nanj, poljubi mu čelo; potem se kvišku dvigne počasi. — On prime strune, in sladki glasi done in bude slovensko deželo. Kar dolgo je prej brez upa želela: Slovenija zdaj je pevca imela, Dunajske elegije. I. Jablana moja, sadu obetala si mi obilo, kadar mi pride jesen, zlate darove delčč, Oj kako lepo si mi cvela v veseli pomladi! Cvet tvoj belordeč bil je veselje očem. V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, ko prijazno je hlad z listjem se tvojim igral. Roj neutrudnih bučel po tvojem se cvetju pasočih vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. — Jablana moja, sadu sedaj ne vidim obilo, in še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori. Krasno se zunaj žari, a črv ga znotraj razjeda; ta je že padel na tla, drug se že proži za njim. Preden ko jutrišnji dan prisije, vse sadje, bojim se. bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. — Žalost zaliva srce, solza oko mi zaliva, ko se oziram skrbno po domovini okrog; ko preštevam može, Slovenije zveste sinove, ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel. Ko nam cvela je pomlad, lep6 jih je gledati bilo; manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal. Srce se meni vselej, ko pade kateri, potrese: padanja konca mi ni, ne umiri se sreč. Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje, ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar. Kar mi je od srca prijateljev padlo nekdanjih, njih ne štejem, naj fc/\ kaj li na svetu sem jaz? Tebe milujem, moj dom, da so ti nezyesti sinovi; to mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar! II. Žalostna od nekdaj zgodovina je bila slovanska; kamor ozrem se, razpor, sužnje verige, tema. Rad blagoslavljal spomin bi vaš, pradedje, ponašal rad bi se z vami vnuk — bridki mu brani spomin! Vi najlepše zemlje, plodovite nekdaj ste orali — dalje ne govorim, da me ne zmaga bridko&t! Žalostna od nekdaj usoda je bila slovenska, žalostna zdi se mi zdaj, bolj ko je bila kedaj! Naj na jutrnjo siran, naj na severno stran se obrnem, naj pogledam na jug, žalostno, tožno povsod! Drugi narodi krepk6, ponosno se vzpenjajo kvišku, solnce že zlato drugod sije, v temi je Slovan. Draga li vam je tema? Oči vam zbada svetloba? je li prisojeno vam, biti trpinom sveta? Drugi gradove grade, očesu strmečemu radost — kamen lomile so jim žuljave vaše roke1! Knjigo prirode bero bistroumnosti svoje veseli — čelo si križate vi, kadar razlega se grom! Pesmi vesele pojo, praznujejo praznike drugi — v potu obraza trd6 kruha si služite vi! Bister vam um je in čile roke, povejte, Slovani, kaj nesreče je vam, kaj siromaštva je vir? V zvezi je, v slogi je moč. kdo vaše seštel bi število? Brat je bratu neznan, skoraj umeta se ne! Čudite vi se, da svet moči ne spoštuje slovanske? Kje jo je videl? Kedaj ste pokazali mu jo? Kje so vaši možje v veleumov sovetu častitem, pesnikov vaših zakaj svet ne posluša strmeč? Kje so slovanski možje, ki nove učijo nauke, nove resnice, modrost novo oznanjajo nam! Po rešitvi zastonj se oko hrepeneče ozira, kakor mornarja oko išče rešilne zemlje. —¦ Pridi nam, odrešenik, vzdihujoč te čakamo željno, kakor, ko sam je doma, matere čaka otrok. Naj te oblaki rose, naj zemlja rodi te nam, pridi! Tvoj nam zorni obraz rešnji privede naj dan. Ne v viharju se nam, ti v rahlem se vetriču bližaj, v roki junaški ti meč naj ne žari se krvav. Teklo dovolj je krvi, zastonj so krvi nam potoki; miren nam pridi vladar, prorok, učitelj, poet! Vstani, besede zlatč visoke modrosti govori, sluša naj, čudi se svet, vpraša: kedo in odkod? Bratom govori najprej, iz težkega spanja jih drami: Bratje, minila je noč, kvišku, na delo, na boj! Ne na krvavi, na boj duhovni se dvignite, bratje! Čas je, da svoje moči svetu pokaže Slovan. Zar ognjenih besed naj srca otrpla jim vname, sveto ljubezen naj jim vname do bratov v srcčh. Vname ljubezen jim naj do luči, pravice, svobode; vzor narodom Slovan, svetu naj bode vodnik! Pridi nam odrešenik, nikar se predolgo ne mudi! Dan mi poteka za dnem, rad bi učakal te jaz! Pridi! Med tvojimi rad učenci bi zadnji jaz hodil, tvojih naukov vesel kose bi bratom drobil! III. Oj siromak, v srce se smiliš slovenski mi jezik, kaj počnejo s teboj naši pisatelji vprek! Na Prokrustovo te razpenjajo posteljo kruto, da ti udje, kosti pokajo, stokajo: joj! Blago ubrane sladko žalujejo, jokajo gosli, zdaj veselo pojo v rokah umetnikovih. Ali gorje! — Uho te boli, srce se ti krči, ako nevkretne roke drgnejo, praskajo jih. — Vsak rokodel učil se je mlad sukati orodje: kladivo, klešče kovač, sveder, sekiro tesar. Vsak rokodel se uči, uči se in vadi umetnik. sam pisatelj, poet, bratje, bi se ne učil? — Gledalo ni oko, uho ni culo posvetno, kar je gledal in čul pesnik, zamaknjen v nebo. Gleda sveta neizmerno gorje, jok čuje človeštva, težko, prepolno srce poka mu, duška želi. Ali kako posvetnim ljudem nebeške podobe razodevati, da svet vidi in čuti, kar on. Misel se brani in čut oklepa okorne besede, mavra nebeška tako brani prstenih se boj. Vadi se, pesnik, torej, neutrudno se iiči jezika, da ti bode mehak, gibčen, pokoren, voljan. Kar zakladov ima, kar dragega kamenja hrani, biserov in zlata tebi odkrije naj vse; kar kreposti je v njem, ti znaj, in kar je sladkosti; tebi doni in grmi, tebi naj joka sladko. — Blagi Prešeren, ki nov si jezik dobrotno nam vstvarii, sladko ubrane zlate gosli zapustil si nam; srečen si ti; bivajoč v nadzemeljskih, mirnih višavah, ti ne čuješ, kar, oh, čuti, trpeti je nam! — 187 IV. Pel zabavliice sem vam, ostre sem prožil puščice; ranjenim tekla je kri, mene bolelo srce. Smili se vsaka mi stvar, trpeča žival se mi srni!:; ti bi ne smilil se mi, ki si po rodu mi brat? Ako te rana skeli, rojak, veruj mi, rotim te: iz sovražne roke ni ti puščica prišla! V tuji deželi živeč spominjal sem vedno se doma. kakor spominja se zvest matere svoje otrok. Cesto domov sem oči iz tujega kraja obračal, gledal sem, kaj se godi, po domovini okrog. Je-li mi srečna, zvesto li ljubijo vsi jo sinovi? Vanje ne upa zastonj, ko ji sovražnik preti? Ne pretaka li solz, zapuščena v samoti sirota? Ali vesela živi v družbi veselih otrok? — Kaj mi vidi oko? Bolečino spomin mi oživlja. žalosten bil je pogled, vendar molčati ne smem. Ne pretaka li solz zapuščena v samoti sirota? zbranih Dkoli žene vidim obilo otrok. Kako vršenje, kako se trudijo, gnetejo! Vsak bi rad bil prvi pri nji, prvi podal ji roko, prvi podal ji dari, pokazal otročjo ljubezen ter iz matere ust prvi pohvalo prejel. Jeli mogoče, ne moti oko me? Bliža se eden, z desno podaja ji dar, levo proseč ji moli. In ne prosi zastonj — kar more, poda mu sirota. Tvoja ljubezen torej je samopašna. slepar! Drugi se bliža za njim in tretji se bliža, četrti — dalje ne bodem jih štel, dosti sramote, preveč! Vnema se hrup. Kaj hoče ta hrup, srdito kričanje? Vidim>li dobro? — Prepir, divji med brati prepir! Grde besede lete. sramotne, na desno, na levo: obrekovanje, laži, psovke, grdenie vsevprek! Vname se boj. sramoten tepež. oj kako orožje! Kamenje, blato in gnoj, palica, peska v oči! Bratje zaslepljeni, mir! Tako li se materi služi? Materi, glejte, gorje, kamen je lice zadel! Lice častito! Gorje nesrečna ti roka! O glejte: teče iz rane ji kri, solze teko iz oči. 188 Mati se joka: v srce se mati ne smili sinovom? Glejte, tam sosed stoji, gleda vas, smeje se vam. Sosed, sovražnik vesel vas gleda, razdvojene brate: vaša mu sloga je kvar, vaš je razpor mu korist * * »Si natura negat, tacit indignatio versum.« Žalost in jeza mi da lok in puščice v roke. Žalost in jezo pogled nesrečni mi vzbudil je v prsih, kar sem čutil, sem pel, bil je orožje »sonet.« Vam govorim, rojaki, ki vas, samopašje ne vodi: strast vam blago srce moti, slepi vam oko. Složni bodimo odslej, svet6 domovini služimo; kdor ji koristi največ, bodi med nami — prvak! V. 4 Je li mogoče? Oči ne varajo težke mi sanje? & Z jasnega solnce neba sije na mlado zemlj6! j Dih pomladnji mehk6 pihlja, poljublja mi lice, k cvetje po drevju pomlad trosi in tiči pojo. r Vrsta veselih ljudi po mestnih se ulicah vije, b roj iz ozidja šumeč vre na zeleno polje. '4- Vse je veselo, jaz sam teman med njimi pohajam; Š čelo mi senči oblak, solza kali mi oko. Lf Toga teži mi srce; duh v južno se stran mi ozira: Cuj! orožja se grom, mečev se čuje žvenket! " Plamen praskeče, ropot rušečih se čujem poslopij, '; javkanje čujem in stok žen, ki prebada jih meč! i J Volk med ovcami divja, mesari in kolje in davi; iv plah je pobegnil pastir; v hlevu je volk gospodar! «TOster razlega se krik device v divjakovi pesti; <• oh, morjenih otrok, zdi se mi, slišal sem jok! — '¦Cujte, poštojte, ljudje, ne hitite tako, poslušajte: v Turek otroke mori! Pojdimo branit, ljudje! '?Oj brezsrčna druhal, ti gledaš me, maješ z glavami! *° Cvetje po drevju pomlad trosi in tiči pojo! — Xi Let je osemnajst sto in šestinsedemdeset že, ti. kar bratoijubje z nebes Krist je prinesel na svet! 2cKje bratoijubje imaš? Qov6ri, Evropa, Evropa! «? Ti pobeljen si grob; vse je sleparstvo in laž! / 189 ' Tvoje krščanstvo je laž, bratoljubje je laž in svoboda. Jezik lepo govori — prazno je tvoje srce. - Ali morda ni brat ti Slovan, ni človek Slovan ti? Divja li zver je Slovan, ki se pobijati sme? Kam naj obrača oko, z neba naj upa rešenja! — 3q Z jasnega solnce neba sije na mlado zemljo! VI. Dan za dnevom z neba neusmiljeno solnce pripeka, žejna, razpokana tla zevajo v jasno nebo. Tožno glavice vise cvetlicam in listi drevesom; tožno razlega se glas pivke, ki prosi dežja. S skrbnim očesom ratar na polju v nebo se ozira, v južno ozira se stran, da bi zagledal oblak. Radostno, glej, zablešči mu oko, oblak je prijadral, drugi in tretji za njim, jasno temni se nebo. Veter potegne, vihar; vrhovi se zibljejo drevju, blisk se zasveti in grom votlo po nebu bobni. Sum zašumi.... zdaj zdaj iz oblakov se vsujejo kaplje! — Kaplje se vsujejo, oj! — suhe, ledene, gorje! Up je v trenotju pobit, srce je upadlo ratarju: prosil je z neba dežja, točo mu pošlje nebo! — V južno sem stran tako iz tuje obračal se zemlje, da mi zagleda oko, kar je želelo srce. Vstane vihar in vname se boj, sreč mi trepeče: up mi ga ziblje in strah, kaj li nevihta rodi? Čuje orožja se grom, ostri se bliskajo meči; dvignil je sužnji se rod! Bratje, junaki, pogum! Z vami nebo se bori, zaveznica vam je pravica; zmaga gotova je vam, kri vam ne teče zastonj! Plodna prelita je kri, iž nje se zlata svoboda, zorna prihodnjost rodi; sužnja minila je noč. Ne omagujte, pogum! Pomoč se vam bratovska bliža; plug že pušča ratar, čredo zapušča pastir. Zbirajo se v vrste; že zbrani stoje; potrpljenje! Zdaj zdaj dvigne.se v boj sivih sokolov oblak! — Cas poteka, in čas je drag; kaj čakate, bratje? Kaj se pomišljate? zdaj zadnji ugodni je čas. Padla je, glejte, pošast, sramota Evropi, stoletju, kakor hrast se črviv zvrne in trešči na tla! '190 Pal je, ki mori enak nesrečne je tlačil narode; zemljo je stresel potres, trhli stebri se majo. .Zdaj je trenotje, možje, nebo vam je znamenje dalo; urno! Ne pride več čas, ko je enkrat zamujen. Ti, ki v skalnih gorah bojevitim možem gospoduješ: mala peščica jih je, vsak je na glasu junak; ti mladenič junak, unuk junaških pradedov, dvigni zastavo, poglej, ljudstvo na boj hrepeni. Ti se ne ganeš — ne ti? — Kaj čakata sodnega dneva? širokoustje tedaj, Svetu, ki gleda, posmeh! — Sodni res pride ti dan, narod bo vama sodnik! Strah je vaju, moža, junaka! - Čemu ropotanje, Srd me popada in gnus! Oko se v stran mi obrača, da sramote ne zre, stare in vedno nove! Vse zastonj torej: kri tekla zastonj je junakom, vdovam, sirotam zastonj bridke so tekle solze! Koče požgane, polje — samotna, mrtvaška puščava, dvojno in trojno gorje sad je nevihte in sled. — Novega nič! Usodo poznam, usodo slovansko: čas je prišel in šel kakor pod nebom oblak! Čas je bil, kje bil je mož, da čas bi razumel? Xje si, rešitelj? — Zastonj glas po puščavi doni! — VII. Kje ste pesniki vi hrvaški in pesniki srbski? Kaj počnete, kaj vam strune glasu ne dado? Pravega namreč glasu, dostojnega zdanjemu času! Vas jih nekaj molči, drugi ljubezen pojo. Je li sedaj čas sladkih besed, zaljubljenih pesmi? Zdaj, ko vojska divja, bratje prelivajo kri? Nimate li srca, trpljenje vas bratov ne gane? Vprašam, kedo izmed vas »raje« nam pel je gorje? Srbija ti, domovina nekdaj junaškega petja, ki se čudi mu svet, ki ga posnema zastonj! Kje so ti pevci sedaj, ki pojo naroda trpljenje, slavna dejanja slave, da ne pozabi jih svet? Dvignite, pevci, se vi, zapojte nam pesmi ognjene, kakor jih slavni Tirtej v vojski Spartanom je pel. Pesmi nam pojte, ki svet strmeč jih bode poslušal, v vseh jezikih sveta naj se za vami pojo! 191 VIII. Kar sem želel tako, izpolnilo se je — še prezgodaj! Vnel se sveti je boj, meni trepeče srce. Sebe tolažil sem sam in vas tolažil, junaki, v boju pravica da bo zvesta zaveznica vam. Sebe in vas sem slepil; pravica je svet zapustila, vest je umrla, umrl v srcu človeštvu je čut. Pozno sem, oh, prepozno spoznal nemilo resnico, da samopašje sedaj vlada po svetu povsod. Kamor pogledam, povsod! Med vsemi na svetu nar6di najsamopašnejši pak, narod britanski, si ti! Pajku enak čepiš in prežiš na samotnem otoku, daleč po zemlji okrog mreže si svoje razpel. Kri narodom piješ, rediš se o znoju narodov, zemljo v oblasti imaš, svet ti vesoljni je v prid. Ladje merijo ti morja neizmerne prostore, kakor po zraku neba lastavic suče se roj. Z blagom domov se vračajo vseh dežel obložene, kakor bučele ? polja polne se vračajo v panj. Ti med narčdi sveta trgovec si, narod britanski, brez izbiranja z vsem tržiš, kar kupca dobo. Svetega pisma napol prostorna je ladja ti polna, zraven maliki leže, ki jih kupuje divjak! Knjig, ki zmernost uče, nakopičil tu v ladji si drugi, žganje in opija strup vozi na prodaj se vred! Četa vojakov, ki v boj gredo na prid domovini, zraven orožje, ki bo tvoj ga sovražnik vihtil! Tvoja zastava vihra na parniku, polnem nesrečnih, ki od človeštva ime jim je ostalo samo! Anglija, vse na prodaj imaš, le časti ne prodajaš, kar si imela časti, davno prodala si že. — Starih sem grehov naštel ti nekoliko, grešnica stara, ki že davno ne veš, kaj je sramota in čast. Kar je bilo, naj bo, pozabil bi stare ti grehe; kar počenjaš sedaj, greh je, ki vpije v nebo. Narod ubog je vstal, razdrobil je sužnje okove; ti narodov berič, vklepaš mu zopet roke! Ti zatiravcu pomoč pošiljaš, podajaš orožje, ti mu podpiraš roko, ki oslabela je že. 192 Drugi stoje in zro; rokč nobeden ne gane: svetu vodnik si ti, kupec je svetu vodnik! Kri prelita nad te naj pride in tvoje otroke, tebi srce naj peko vroče prelite solze. — Kakor otrok se srdim, s pestjo pretim ti nezmožno; kaj je tebi moj srd? Mojih besed ne umeš! V kotu zemlje prebiva moj rod, beseda njegova svetu neznan je glas, malega roda sem sin. "Vendar govoril sem, kar srce mi srdito veleva, da si olajšam sreč, kletev pošiljam ti to. IX. Narod madžarski, ti sam imenuješ se viteški narod, svobodoljuben in blag, narod nad vse plemenit! Čujetn, da svet te tudi tako imenuje; zakaj li? Svet te sodi tako, ker ne pozna te, Madžar! Svet po licu samo, po videzu sodi sijajnem; ti kazati se znaš, lepega delati se! Pavu enak šopiriš se ti, ponosno korakaš, med kokošmi gospod, nosiš pokonci glavo! Ti si po rodu gospod, vsi drugi so hlapci, tlačani; hlapec je zlasti Slovan, tebi po rodu tlačan. Ti ne orješ, Madžar, ne seješ, Slovan je, da dela; ti si, da vživaš samo in gospoduješ ljudem. — Iz azijskih si step prihrumel med mirne Slovane, kakor kobilic se roj vsuje na plodno poljč. Groza je šla pred teboj, puščavo si puščal za sabo; pod kopiti so konj tvojih sušila se tla. Mirni ratar plašan je pobegnil pred divjo druhaljo, pustil ti plodno ravan, v skalne je bežal gore. K nam, divjak, si prišel, že tisoč let je minilo, in divjaštvo ti še vedno za kožo tiči. Turku po rodu si brat in brat po duhu si Turku; turška je tvoja oblast, raja je tebi Slovak! Ti ga črtiš, človeškega ti mu ne daješ imena, tebi žival je Slovak; delaj in trpi, žival! On te črti, a Slovak je krotak, pokorno ti služi; tepeš ga ti do krvi, šibo poljublja ti on! Stopil si s trdo pet6 na tilnik mu, da se ne gane, usta zamašil s pestjo, da bi ne slišal ga svet. Ti zasmehuješ ga še, da ni človeku podoben; dviga li se iz prahu, zopet potlačiš ga v prah. Zbiral je, da bi učil v domačem jeziku otroke, kakor jih ti učiš, ti si mu zbrano pobral! Sram te bodi, Madžar, obraz rdečica oblij ti; lep rdeč je obraz, a ne dovolj ti gosposki — Raja je tebi Slovak. In Srb? — On noče ti biti; to te peče, Madžar, tega mu ne odpustiš. Tilnika Srb ti pod peto ne da, to draži ti jezo, kolje osrčje in drob, svobodoljubni Madžar! Srb še narodne ni izgubil dovolj ti zavesti, čuti in giblje se Srb, to se trpeti ne sme! Dolgo si prežal, videč, da nekaj se sumnega giblje, kakor za grmom čepeč maček na tiča preži. Zdaj ga imaš, ki meniš, da on je glava narodu, urno v zapor, potem videli bomo, kakč! Slava, junaški Madžar, domovina je rešena, slava! Za otroke ne boj, mati madžarska, se več! Vjeta kosmata je zver, ki žre madžarske otroke; tu v zaporu je zdaj, pojdite gledat, ljudje! — S časom ti zraste pogum: z orožjem, železjem si zopet šel na viteški lov, drugega, tretjega vie]. Zdaj pismouki sede za debelimi knjigami, plešci belijo si glave: sodbe je treba možem! Kaj pregrešil je ta in oni? Kako jih soditi? Smrt zaslužili so vsi, vpraša samo se, kako? Kaj poreče nam svet? Njih eden celo je poslanec! — Kar storite je prav, nič se ne bojte, možje! Svet vas pozna, da ste blag in viteški narod; kar storite, vse prav! Vprašal ne bode, zakaj? Svobodoljubni ste res, vi ljubite svojo svobodo, vam svobodo, oblast, drug če se gane, gorje! — Turku si brat, dejal sem, Madžar — par nobile fratrum! — tujca sta ti nam in on, v Azije stepah doma, Jaz se ne čudim torej, da si v boju na Turkovi strani; vpiješ, poganjaš se zanj, moliš za Turka krščan! Kar ti storil je brat, da te nekdaj pestil je in davil, vse pozabilo si mu — blago madžarsko srce! Motim se pač, ne vodi te zgolj do brata ljubezen; strah ti stresa srce, hrabro junaško srce! 13 194 V južno se stran ti plašno oko nemirno ozira: vstaja na meji Slovan, zbira slovanska se moč. O junaški Madžar, peščica Slovanov te straši! Nič se ne boj! Slovan sosed je miren, krotak. Ti svobode samo, življenja mu ti ne privoščiš. v žlici vode bi rad vtopil Slovana, Madžar! Ker se vtopiti ne da, zato si besen, razkačen: v sužnosti večni torej Turku naj v pesti živi! Polževa kri zares po žilah bi tekla Slovanu, bil bi brez žolča golob, da bi te ljubil, Madžar! X. Dam Roma deliberat, Saguntum perit. Saj se tako ne mudi. za mizo zeleno gasilci! Dolgo ste čakali že, malo počakajte še! Ogenj ustavi se sam, ko zadnja zgorela je hiša; bliža, poglejte, možje, zadnji se hiši požar. Dolgo več treba ne bo vam čakati, mirni bodite! In če vse pogori, škoda velika ne bo. Vas siromaška gori, zgolj nizke, lesene so koče; malo po kočah blaga, sami beraški ljudje! Malo časti pomoč, koristi ne kaže nobene; . radostne solze sirot bile plačilo bi vam. Slabo plačilo za trud in novo gasilno orodje, ki se pokvari lehko - - bolje ostati doma! Vpitje nesrečnih in jok naj vam ne moti pokoja; glas pojema jim že, skoraj jih čuti ne bo. — — Vi oblastni možje, ki vodite ljudstvom usode, dolgo ste stali, ~ - gorje ni vam genilo srca. Prsi vam krije oklep, iz trdega trojnega jekla, kar nam stresa srce, vam ne doseže srca. Kar si groznega duh človeški izmisliti more, mirno ste gledali vi, niste genili z roko! S prstom je bilo samo vam migniti treba, ne z mečem, stali pokojni ste vi, križem držali roke! Zdaj se gibljete; sram in strah je vas lastnih narodov; kar se godi, prehudo krotkim dušicam se zdi. Delati hočete mir; sedaj? — Potrpite še malo! Skoraj najlepši se mir bode naredil brez vas. 195 Glava odsekana več ne vpije naglas: Pomagajte! Tiho leži in meži, suneš lehko je z nogo. 2ena, devica kriči v pesteh sirovih divjakov; a zaklana molči, kakor zaklana ovca! Dete nabodeno res nekoliko časa še vpije, da človeka uho ali pa srce boli. Rado bi bilo živo, poglej, kako se ti brani! Ognja se tudi boji, ali pečeno — molči.------ Ko bo podavljeno vse, poklano, pobito, požgano, čuti ne bode glasu, mirno, pokojno bo vse! Vam pomagat mirit ne bode potreba hoditi, sam najbolje ume Turek miriti ljudi! — Škoda velika pač ni pokončanih ubogih trpinov; solzna dolina je svet, ako je človek berač! Rešeni so bolečin, tam gori se zdaj veselijo; Turek je dober kristjan, on za nebesa skrbi. Duše naravnost v nebo pošilja, skrbi za pokoro: da si očistijo greh, muči pred smrtjo telo! — — O kako si ubog, beraški naš govor slovenski! Svojemu srdu zastonj iščem primernih besed! Ostre puščice bi rad, strupene puščice govoril, da si olajšam srce, dušek bolesti odprem. Srd mi v srcu kipi, pripravnega iščem orožja: krotki naš govor dovolj nirna srditih besed! Ne, po krivem dolžim te, naš govor; v človeštva jezikih ni besed, da povem, kar mi po prsih divja! XI. ' Tantum religio potuit suadere malorum! Lukreci]. Brata sta Srb in Hrvat; ljubezen naj vlada med brati; Srb Hrvata črti, Srba sovraži Hrvat! Med sovraštvi sveta najhujše je bratov sovraštvo; volk ne sovraži tako bridko, srdito volka! Brata sta bila si Kajn in Abel, poroča nam pismo; prva pretočena kri bratova bila je kri! Kajn je brata ubil; kaj srd mu je vnelo krvavi? Služil drugače Bogu, druge je žrtve daril. 13* 196 Vera, ki vez naj bo ljubezni med zemljo in nebom, prva rodila razpor, prvo prelila je kri! Srba sovražiš. Hrvat! — Zakaj? — Drugače se križar z desne na levo menda, ali narobe, ne vem! Duh iz Očeta samo, ne izhaja mu tudi iz Sina — kdor »filioque« taji, biti ne more mi brat! — Oj slepota! Smejal bi se človek nespameti taki, da bi mu bridke solze ne zadušale smehu! Kaj se služi tako, govorita! očetu v nebesih? Kakega mislita pač, Srb in Hrvat, si Boga? More li bratov razpor in srd veseliti očeta? Bratov sovraštvo, prepir v srce očetu je meč! S tabo, Hrvat, govorim, na srce bi rad ti govoril, ako človeški ti ni v srcu ugasnil še čut! Brat nesrečen je tvoj! Ves svet ga miluje v nesreči; vsmiljenje srca povsod, roke odpira ljudem. Od ledenega, glej, morja se dvigujejo bratje. bratu hite na pomoč, z mesta ne ganeš se ti! Bližnji si sosed mu ti in brat, ne! ti si mu dvojček, tebe od njega težko tuje razloči oko. Z mečem ne smeš na pomoč mu iti, postava ti brani, brani Madžar ti gospod, a govoriti bi smel! Žalost zapira in sram mi ostre besede •— le to še: če ne pomagaš mu že, vsaj ne preganjaj ga zdaj! XII. Ti, ki je sedež ti Rim, zemlje sijajno središče. kamor od nekdaj oči zvesto obračal je svet; tebi je dana oblast nad vse človeške oblasti! Drugi telesom samo, dušam si ti gospodar! Božji namestnik si ti, sodnik nebeški na zemlji, kar si zvezal, drži, kar si odvezal, velja. Ključe nebeške imaš, nebesa odpiraš, zaklepaš; srca podložna so ti, v strahu pokorne vesti. Svet skazuje ti čast, ki se ne skazuje človeku, v Rim nepregledne vrste k tebi se vedno vijo! Usta poljubljajo se, roke in lica in čelo, samemu tebi nogč, ne, obuvalo le nog! Čuj iz kota zemlje slab glas se dviga do tebe. kakor popotnika glas, ki se je zgrudil na pot 197 V ladji je spal učenik, valovi metali so ladjo; ko jim pretila je smrt, vzdrami učenec ga plah: Vstani, otmi nas, gospod, pogibljemo! - - Roko iztegne, zdajci potihne vihar, val se uleže krotak, — Cuj! Nevihta divja, srdito se peni valovje; kam naj obrnemo se! Krista namestnik si ti! Dolgo si spal: morje jih tisoče že je požrlo! Vstani, viharju oblast svojo pokaži in moč! »Čudi se več ne gode,« govoriš, »nevernemu rodu: meni oslabel je glas, svet ne posluša ga več! Kraljem, cesarjem nekdaj bil glas je iz Rima povelje; časi minili so ti, poln nejevere je svet!« — Vendar govori jim: Mir! Četudi zastonj bo beseda, če ne poslušajo te, storil si svojo dolžnost. Obrekovanje od dne do dne glasneje šepeče; ti se ne ganeš, molčiš; verni v zadregi molče. Vstani, govori torej, sramoti sovražnike svoje; kaj govore, ne veš? Drug ti povej -- jaz molčim! „Raja.a / 1. Gost. »Zbogom torej, srečno hodi, če se ti tako mudi; božja roka naj te vodi, kamor ti srce želi.« — »»Zbogom, ljuba ti družina, saj te videl več ne bom; daleč je Ercegovina, solzni moj — nesreče dom. Skozi Bosno solzorosno hitel bom domov plašan; kjer Turčin glavo ponosno, dviga — plaka kristijan! Ko v slovo vam dajem roko, srečne gledam vas ljudi; žalost ta pogled globoko znova v srcu mi budi. Oj vi srečni siromaki, vam neznano je gorje, ki pod turškimi divjaki kristijani ga trpe. Vi ne veste, kaj je Paša in kaj Beg je brez srca; nizka koča ta je vaša, košček vrta in polja. Mirno vam se čreda pase, mirno v koči dete spi; vam na njivi žito rase, vam na drevju sad zori. Raja seje, Turek zanje, Turku sad in Raji glad! Mir pod streho — prazne sanje! Blizu je Turčina grad. — Kaj me, deva mladolica, gledaš tujca ti molče? Tožna moja govorica v 6ko vabi ti solze. Hčerka, tebi vsa enaka, tvoje rasti, tvojih let, žalostna doma me čaka. radost moja, sladki cvet! Najdem li še živo, zdravo golobičico krotko? Ni li jastreba krvavo zapazilo je oko? Zbogom1» ljuba ti družina, solnce je visoko že; daleč je Ercegovina, zbogom srečni vi ljudje!«« 2. Vdova. »Mati, Turek je Lisko ukral, ko sem v Rebri jo pasla! Kdo nam bo zdaj, ko jo je odgnal, mleka dajal in masla?« >.»Tiho, dete. zastonj je jok, vse je nam mirno trpeti! Bog ne posluša vdove, otrok. ni pravice na sveti! Turek ti je očeta zaklal, Turek brata umoril; sin je očeta maščeval, hudega nič ni storil! Tiho! Nič ne pomaga nam! Dete, čemu bi jokalo? V kočo pojdi, poberi tam. kar je nam še ostalo. Težko ne bo ti breme to, roke nes6 ga otročje; jaz pa sinka, dete ljub6, vzamem v svoje naročje. Kraj zapustimo nesrečni ta, tja čez mejo bežimo; dobri ljudje so onkraj gora. tam zavetja iščimo! Preden pa grem, še z lastno roko prazno zažgem domačijo; v nji se Turek šopiril ne bo, ogenj naj upepeli jo! 200 Sin, ki nedolžne upiraš oči materi v lice solzeče; ti ne umeješ, kaj se godi, ti ne čutiš nesreče! Hišo tu glej gorečo, v spomin vtisni se ta ti podoba, da se kdaj spomniš, kaj je Turčin in kaj turška je zloba! Skrbno na tujem gojila te bom, za hiiašičevanje hranila; Turka črtiti učila te bom, s srdom bom te pojila! Leta teko, zaželjeni dan. dan osvete napoči; ti junak, z junaki obdan, bratom prineseš pomoči. Ko moj sokol ti priletiš v Ercegovino gorato, dvigne se Raja: »Za častni križ in za svobodo zlato!««« 3. Begun. >Cuj, po polju ljut vihar razsaja, kakor gladen volk po hosti tuli; srečen, kdor pod mirno streho biva. Mirno? Mira ni v Ercegovini! Kakor divja zver se Raja plaši, po zakotih skrivnih se potika, divji turški zlobi se umika. Zdaj otroci ste pod streho zbrani kakor drobna piščeta pod kokljo, ki jih krije z gorkimi peroti. Jutri, preden beli dan zašije, zor visoke gor zlati vrhove, mi prognani morda iz te koče, borne koče, vendar ljube koče, 201 v daljnje tuje kraje pobežimo, tja, kjer turška sila ne razsaja. Ercegovci smo. nesrečna Raja! — Čuj, kdo trka v pozni, burni noči? Pojdi, Mara, odpri tujcu duri; potnik bode, ki je pot izgrešil. Siromaki smo, a dobro došel nam je potnik pod ubožno streho. — Božja milost! Marko, kaj ti tukaj? In v naročju dete! — Kje je Nada, kje je hčerka moja, žena tvoja? Kaj molče mi kvišku kažeš z rčko? Tvoja roka je krvava! Marko! Kje je Nada, kje je dete moje? — »»Tam, kjer ni se več ji bati Turka!«« — vTiho, žena! Sin. govori jasno, siva naj se ti ne smili glava; nož naravnost v prsi mi zasadi: Ercegovec sem in znam trpeti.« — — »Bil sem v gozdu, žena sama v koči, krik začuiem, krik predobro znan mi. Urno planem, tečem proti koči; kaj zagledam? Groza! — Dva beriča, Bog ubij te. beg, in tvojo mater! Dva kragulja, krotka golobica — Nada moja trepeta med njima! Mednje planem, v stran beriča treščim, zgrabim ženo —• urno proti gozdu! Lahko breme — za menoj beriča! Blizu že sem gozdu — tu ob kamen izpodtakne noga se mi kleta! Vraga blizu; tu zavpije Nada: Pusti mene, Marko, reši dete! In potegne nož mi izza pasa, zasadi si v prsi nož globoko. Zbogom, Marko, beži, reši dete! -- Tu je dete !<¦¦¦< ----------- ------—»Bog te, sin, tolaži! Tiho, žena, srca mi ne trgaj; molči, idi, zberi, kar je v koči; s jutri zgodaj pojdete črez mejo. Sin, ti spremi ženo in otroke. Jaz pa sklicem Raje starejšine. — Kar mogoče, vse smo pretrpeli! Kri naj teče, zdaj naj puška sodi: umri Raja, ali prosta bodi!« — 4. Prisega. 'i i, ki so pokorni ti svetovi, služijo ti zemeljski rodovi, pred teboj trepeče slednja stvar; ti človeške sodiš sam usode, dvigaš, ponižuješ v prah nar6de, čuj naš glas, nad zvezdami vladar! Kličemo v molitvi te očeta, tvoja naj godi se volja sveta, tvoje se časti ime povsod! Zver dobrote vživa tvoje roke, čuj uboge svoje nas otroke, reši nas pogube, o Gospod! Pred obličjem tvojim tu klečimo, sužnje roke kvišku ti molimo, milostno obrni v nas oko! Bleda naša glej, upadla lica, napolnila mero je krivica, sužnji jarem žuli prehudo. Sila sili nas na boj nemili, za svobodo bomo se borili in za sveti križ, navdušen roj; vse trpljenje že smo pretrpeli, zmago ali smrt nam ti podeli — v boj krvavi gremo, smrtni boj! 5. Na meji. »Tu je meja, tu se poslovimo! Kratko bode naj slovo, junaško; mehke solze omečijo srca, src jeklenih bode nam potreba! Vsak objemi zadnjič ženo svojo, dete svoje, roko daj očetu! — Zbogom, žena, zdrava mi ostani! Ne pretakaj bridkih solz, ne žabi, Ercegovka si, junaka žena! Ako padem, Bog te naj tolaži, zate padem, za otroke drage. Bratje zate bodejo skrbeli, oče zate bo skrbel nebeški. Lepo uči najine otroke, dom ljubiti, sovražiti Turka. Daj mi dete, hčerko iz naročja, da poljubim ji cvetoče lice, morebiti zadnjič. - Sladko dete, hčerka moja, krasna ti cvetlica, cveti, cveti, lepo se razvijaj, pridna bodi, materi veselje in očetu, ako se povrne! Tudi zate grem v krvavo vojsko, da se v prosto vrneš domovino, da živiš v nji prosta Ercegovka! — Kaj me gledaš, sin, molče od strani? Kaj poglede upiraš poželjive v puško v roki, bridki meč za pasom! Vem, kaj nemi hočejo pogledi. Ti ne moreš z mano; z majko idi, nji tolažba bodi in podpora, slepe vodi dedu ti korake, ki mu mrknil zlati svit je dneva. Zbogom, oče, zbogom, dragi moji! Bratje, konec bridkega slovesa! Solz, junaki, že preveč je teklo. Žene drage, z deteti v naročju, vi sinovi naši, še prešibki, da nosili bojno bi orožje; vi očetje, starčki sivolasi. ki se trese vam že suha roka, onkraj meje najdete zavetja, kamor turška že ne seza roka. Prosta zemlja, prost tam narod biva, nam pa rodu in po veri bratje; rade vsake vam odpro se duri, blaga srca, radodarne roke. Od izhoda biva do zahoda velik narod, nam soroden narod, z nami čuti naše bolečine; vam darove bodo pošiljali, Bog povrni mile jim darove! Mir naj spremlja, draga te družina! Mi v krvavo vračamo se vojsko, da deželo si osvobodimo, da svobodni z vami v nji živimo! 6. Bojna pesem. Krvavo se nebo žari, požar na boj nam sveti; požar uniči naj vasi, pogum nam v prsih neti. Svobodne glave dvigamo, za sabo vse požigamo, da ni se nam mogoče vrniti v koče. Vse pusto, prazno, vse golo puščava je za nami; nazaj solzno mi zre oko, srca nam up ne mami. Na puške se naslanjamo, . nikomur se ne klanjamo, glav v jarem ne podamo, umreti znamo! Gorje, ko lev se oprosti iz tesnega zapora! Po maščevanju hrepeni, kri gorko piti mora. V verigah vzdihovali smo, verige razdejali smo, svobodni kristijani! Kedo nam brani? nripavo kroka gladni vran, korake spremlja naše; oj tiho, vran, poboj strašan obilo da ti paše! Mi smrti ne bojimo se, za vero, dom borimo se, srdita roka naša ne prizanaša. Svet klicali smo na pomoč, da reši nas sovraga; zastonj je glas v nebo vpijoč, brat bratu ne pomaga! Zdaj milosti ne prosimo, pravico v rokah nosimo: kedor se v bran nam stavi, grom ga pozdravi! Zveste smo dali si roke, prisega nam je sveta; besede nas ne preslepe, zastonj se nam obeta! Če zadnjo kri pretččimo, prej bratje se ne ločimo, dokler pravica zmaga. Na boj, na vraga! 7. Junak in dete. »Oj ljubo dete, dete sladko, ti ljubček mojega srca, ko spet ti božam lice gladko, solza v očesu mi igra. Povsod sem vedno mislil nate, igral sem v sanjah se s teboj; zapustil vojsko sem in brate, da spet te vidim, biser moj. Gore preplezal sem visoke, noge, roke mi krvave; prebrodil reke sem široke, po tebi, dete hrepene. Imam te zopet, hčerka moja, pozabljeno je vse gorje; oči poljubljam, lica tvoja, na gorko stiskam te srce. Očeta trdno se okleni z ročicami okrog vratu, jaz sem pri tebi, ti pri meni, oj dete, bodi brez strahu. Ne poprašuj me, kje je mama, kedaj povrne se nazaj; ostala sva na svetu sama, ne vprašaj, dete, me: zakaj? Ubog, nesrečen je tvoj oče, sovražnik dom podrl je moj; jaz nimam polja, nimam koče, kjer mirno živel bi s teboj. Otel sem te, odnesel v gore, izročil dobrim te ljudem; nihče te najti tu ne more, jaz sam zatišje tvoje vem. Se enkrat daj si poljubiti oči in lice, srček moj, potem te moram zapustiti, vrniti se v krvavi boj!« 8. Poslanec.. Končan je boj; pravična zmaga preveč prelila je krvi; naj bode, če krvava sraga svobode zlati sad rodi i — Utrujena se četa zbira ob gozdnem robu pod goro; z obličja pot in prah otira junak s krvavo si roko. — Tam oni rano obvezuje, tekočo si ustavlja kri; ta tukaj s smrtjo se bojuje, tovarišu tako veli: )s Pozdravi mi ženo, otroke, očeta naj ne žabi sin; ko pride dan, moč krepke roke njegove čuti naj Turčin!« -— Molče prešteva četo malo vodnik; pogled mu je teman; nad polovico jih je palo, poguben bil je zmage dan! >:Od rodnih bratov ni podpore, pomoči od soseda ni; storili smo, kar človek more, pri kraju naše so moči! Brezup mi kaže vsako lice; brezupno vame zro molče; kje je pogum, kje moč desnice? Junakom vpadlo je srce! — Zastonj upor, zastonj je vstaja! Kaj bo, krvi prelite sad? Podaj, udaj se Turku, raja, vkleniti v jarem daj si vrat! Kar more, naj zgodi se z nami; trpeti uboga raja zna!« — Iz misli žalostnih predrami prihod ga starega moža. Težko, počasno starček hodi. obveza krije mu oči; za roko deklica ga vodi, pred vodjo z možem obstoji. — »Moj oče!« vodja bled zavpije, »kaj sem te vodi trudna pot? Kaj ti oči obveza krije? 208 Govori, česa iščeš tod?* »»Sin, potrpljenje! — Čuj me, raja, poslal je tvoj me gospodar. Roko ti milostno podaja in mir in srečo svetli car! Vse odpusti ti dobri oče; on maščevanja ne pozna! Sezida cerkve ti in koče. vse, kar želi srce, ti da! Da je pozabil Turek jezo, kako se mu verjeti sme, tu pečat!«« — Strga si obvezo! Kjer prej oči — votlini dve!------- Strah, groza srca vsem pretresa, srdit ves kvišku plane roj; strašan se dviga krik v nebesa: Na boj, na boj — do smrti boj! 9. Junak In lastovka. Srce ni miru mi dalo, bojni sem zapustil grom; v kraj domači me je gnalo, gledat zapuščeni dom. Ali še stoji mi koča, borna koča pod gor6; ali vojska, tod deroča je zrušila tudi njo? Tu stojim na vrhu gore, zvezd po nebu luč bledi; polje v svitu zlate zore mirno pod menoj leži. A zastonj oko mi išče, hišice ne najde! Glej: žalostno je pogorišče, kjer je hiša stala prej! Oglja kupček in pepela je samo na mestu še; kar imela sem, vse je vzela zlobna turška roka, vse! Kaj v višavi milo toži? Glas domač se zdi mi ta; tič nad pogoriščem kroži, s krili plašno plapola. Lastavica lahkokrila iz daljave črez morje k nam si zvesto se vrnila črez doline in gore. Lepe videla si kraje, srečne videla ljudi; pozabila nisi Raje, ki nadloga jo mori. Oh, zakaj si priletela v žalostni, nesrečni kraj? Kjer si gnezdo prej imela, tam je pogorišče zdaj! Turška roka pokončala z domom mojim dom je tvoj; vendar, kaj bi žalovala? Tica, ti veselo poj! Tja poleti, onkraj gore; sreča, mir je tam doma; gostoljubne^ najdeš dvore, vsak zavetje rad ti da. Tebi treba ni skrbeti, kdo se mene usmilil bo? Hodil, prosil bom po sveti z otročiči in žen6! 210 10. Otroku. Ti se smeješ, dete mi v naročji! Jamico ti dela smeh na lici, na cvetočem licu, smeh otročji. — Pestujem te, list imam v desnici, nemški list. Oubanči se mi čelo, od nevolie se mi trese roka; prsi zbada mi bolesti želo, žal srce obhaja mi globoka. — Ti se smeješ, meniš, da je šala, da igram se s tabo, po navadi; in nedolžna mi ročica mala, mehka tvoja lice bledo gladi. A ne šalim se, res mi hudo je, bridko, da ne moreš ti umeti. Ti ne veš, nedolžno dete moje, kaj godi se hudega po sveti; koliko je bridke bolečine, koliko človeške hudobije! Doli blizu moje domovine — boj se divji, nečloveški bije; človek davi, kolje tam človeka, kakor koljejo v mesnici vola, rušo glavo padlemu odseka, krvavečo nosi vrhu kola! Žene, matere more uboge, kakršna je Ivoja ljuba mati. Deco, oh nasajajo na droge, tako, kakor ti, moj biser zlati! Siromakom so požgali koče, da ne vejo, kam bi naj se deli; da otroku spati ni mogoče mirno, kakor spančkaš ti v zibelif Polje vrte jim je pokončala grozovita, nečloveška roka. Kaj otroku mati bo dajala, ko jo kruha prosi, milo joka? Bleda, slaba sama je od glada, dete ji na velih prsih vene; 211 srčno kri bi zanj prelila rada, hrane nima dati mu nobene. — Glej, kako trpijo naši brati, svet pa mirno njih trpljenje gleda; lahko bi jim bilo pomagati, krepka bi pomogla jim beseda, krepka ta beseda se ne reče! Brez srca je svet, nič ga ne gane; kri naj se preliva, curkom teče, kdo bi se potezal za Slovane! — Glej, moj sinček, to mi srce žali; a kar bode, peče me najhuje: ne da bi nesrečnim pomagali — svet, moj sin, nesrečne zasmehuje! Glej ta list! - Ti jokaš, dete moje? Tiho, tiho! O j nikar jokati; da se ne zmrači oko mi tvoje, rajši sam s teboj se čem smejati! Rasti, sine, dober, blag ostani, materi veselje in očetu; ti ljubezen domovini hrani, če si tudi rojen v tujem svetu! Pesem brez imena. »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal«. Prešeren. Pesmi pel sem, milo tožil, molčal bodem zanaprej; strune bom iz rok položil, mirno gledal svet poslej. Kakor je, tako naj bode, ¦ svet najboljši res je ta; Bog razdelil je usode, kar zasluži, vsak ima. 14* Slugi treba je služiti, dasi žalosten je stan; Raja tudi mora biti, Raja rodom je Slovan. Kar narodov je na sveti. svoje vsak ima dari; mi Slovani - mi trpeti in molčati znamo mi! Rod slovanski je pobožen, on brez žolča je golob; ves ponižen in podložen, nikdar ne pokaže zob. Tepe ga, kedor utegne, zasmehuje, sramoti; a Slovan se ne obregne, vse »za dušo« potrpi. Bog strahuje, kogar ljubi, križev daje mu, nadlog;, rekel skoraj brez strahu bi, da prerad ima nas Bog! Delavcu. Da lep si, mož, ne bodem dejal, podoben junaku v povesti; otrok bi se te na samoti zbal, mlad pes te oblajal na cesti. Košate obrvi, temno oko srpo izpod čela ti gleda; po licih strnišče ti raste ostro, • zadira se tvoja beseda. 213 Zamazan, zašit si, samo da ne bos, lasje ne poznajo glavnika; z rokavom, o groza, brišeš si nos, mož, kje je tvoja omika? Po tvojem vedenju, ne bodi greh, podoben se zdiš mi slonu; to bil bi pogled, to bil bi smeh, ko ti bi se gibal v salonu! In vendar jaz rad roko ti podam in k tebi hotel bi sesti, o belem bi dnevu ne bilo me sram s teboj hoditi po mesti. Za mizo pri vinu sediš golorok, to vino v Šampanji ne rase; in hčerka tvoja, prijazen otrok, v naročju sede ti igra se. Ti, kolikor znaš, ljubezniv si ž njo, ž njo se pogovarjaš priljudno; lase ji s čela gladiš z roko in zraven smehljaš se čudno! In s kruhom jo pitaš, večerje je čas, ponujaš ji kislega vina; dekletce jč in ti gladi obraz. dasi jo zbada ščetina. Podobo iz vaju naredil bi rad, ponašal bi ž njo se pred svetom; po mestih bi šel razkazovat nemarnim gosposkim očetom! — Glej, žena tvoja, ki pote gre, da spravi domov te »starca«; ti mirno podaš ji kozarec molči, ne brani se ona kozarca. 214 Zdaj greste domov, tako je prav, vsi trije že zaspani; prijatelj, zbogom, ostani mi zdrav, Bog hčer in ženo ti ohrani! Postopačeva modrovanja. 1. Kamor pogledam, povsod naznanila, vabila po voglih, vse se obeta ljudem: igre, besede in ples. Ljubi predpust je prišel menda, prišel je norosti blaženi čas, ko se vsem v glavi vrteti začne. A kaj pravim? Predpust veseli tu vedno kraljuje. Dobro se tebi godi, srečen si, Dunajčan moj. Ples se za plesom vrti, se zabave se gre na zabavo. človek bi menil, da tu ni siromaštva doma. Pač! Tu tudi bi kaj utegnilo se najti ga vendar! Tu naznanja se, glej, ples siromakom v korist; Tu beseda! - Kako tu skrbi za vas se, berači! Dobro se vam godi, le prevzemite se ne! Drobne nožice vrte se gosposke v sijajnem prostoru. gosli, piščali sladko in zapeljivo pojo. Vse se sveti, blesti, bogastvo se zgolj in lepota kaže strmečim očem, bleska je skoraj preveč. Sveti se suho zlato in biserji, beli vratovi, ustnice, lica, oči - - ogenj plamti iz očes. Vse se v veselju topi, zamaknjeno vse je v nebesa — in vse to za koga? Zate, oj srečni berač! — Blaga gospoda, kako lepo se trudiš za druge, za ubožne ljudi trudiš se in — veseliš! To je lepo — a vendar bi jaz rad nekaj ti rekel — toda pokaj? Saj veš, kaj se ti reče lehko. — Svet je, kakršen je in tak ostane do konca, kaj bi se človek jezil, saj ne pomaga vse nič! 2. Slabo se tebi godi? Brez dela si, tožiš, prijatelj? Žena ti strada doma, ž njo vred kopica otrok? — In jaz, meniš, da bom miloval te? Nikakor ne, brate! Prav se tebi godi, da ti naravnost povem. Kakor si sam postlal si, ležiš, ne toži mi torej; sam si stesal si križ, sam ga na ramo zadel. Ko se predobro godi mu, na led gre plesat osliček. Kaj te motil je vrag, da si šel ženo jemat? Kaj te je gnalo, da vrat vteknil si v jarem zakonski, ki krvavo te zdaj žuli in žulil te bo! Kaj ti bilo žene, kaj bilo otrok ti je treba, da ti ves dan brez miru godejo, »kruha!« kriče! To verjamem ti rad, da ni prijetno človeku, gledati svoje ljudi lakot trpeti in mraz. Saj še ris krvavi skrbi za svojo zalego, trudi se, strada rad sam, ko je za hrano hudo. Ali preglavice te kaj bilo je treba ti, vprašam? Sam ostani berač, saj je že njega preveč! Ni li preveč že nas, ki lazimo v trudu po zemlji, rijemo za jedjo, krtu podobni, po tleh? Ni že trpljenja dovolj, kaj množiš ga po nepotrebnem? Ali skrbi te, da rod ne bi človeški pomrl? Skrb to bogatim ljudem pustimo berači, oni naj ženijo in može v svoji preširnosti se. A siromaku je greh ženiti se, rod siromaški množiti, širiti greh čujte moj nauk, ljudje! Sam naj živi siromak, berač je, a vendar svoboden, in ponosno lehko glavo pokonci drži. Mene poglej: blaga posvetnega nimam, a vendar tiču pod nebom enak prosto, veselo živim. V strahu me nima nihče; postopam in delam za silo in slabosti, norosti sveta z jasnimi gledam očmi. Nosan. Na zdravje torej, milostna gospoda! — Tako — do kaplje prazna je posoda. — To vince teče gladko kakor olje; mazilo in zdravilo je najbolje za vsako grlo, zlasti pa berača, ki vajeno sicer je le praskača. Kako prijetno to v želodcu greje, 216 človeku se kar duša sama smeje! — In zdaj, kako se naj berač zahvali, za čast, da ste ga med-se pit pozvali? V to izbico tako prijazno ozko, kjer se sedi in pije po gosposko; izmed zarobljene tovarišije, ki vpije, koine in ob mize bije; izmed svinjarjev, ki se napihujejo, voznikov, ki tako oblastno pljujejo; reščtarjev, lončarjev, ki se vračajo ter mnogo govore, a malo plačajo. Med takimi možaki moj je sedež, njim pesnik, pevec sem, glumač in vedež- 2ivi se že, a kar je malo sitno: življenje to ni dosti imenitno! — O ti preljuba, krotka jerebičica, prijazna deklica, natakaričica! Kaj smučeš se okrog gospode, mačica? Ne bom dejal, prijetna si igračica. Že prav, da si priljudna in zgovorna, samo — ne bodi moškim prepokorna! — Nu, nu, kaj hočeš me z očmi prebosti? Ce malo ponorčujem se, oprosti! Midva ne bodiva preobčutljiva, večkrat je treba, da kaj potrpiva. — Se en kozarček, gospod pristav? Hvala! Le ena kaplja, glejte, ni ostala. — Oj ti dekletce, odkedaj si gluho. da mora ti gospod trobiti v uho? »»Stoji, stoji«« - o moj tenorček zlati, kako si bil ti nekdaj lep! Poznati zdaj ni te, slave tvoje vse je konec; tirepiš otožno kakor počen lonec! Kako so nekdaj dunajska dekleta — kaj stresaš glavo, gledaš me zavzeta? In vi, gospoda, kaj tako strmite? Če ne verjamete, le poskusite ter izprašujte me, poznam li Dunaj; kakor to dlan, od znotraj in od zunaj — Nu, če velite — »»Infandum regina«« — toda poprej še, prosim, čašo vina; in pa še to, gospoda, mi dovoli, da okoristim se na temle stoli. Spomini se mi vzbujajo iznova, ne, ne, Nosan, jokala se ne bova! Berač sedim med vami tu, gospoda, tako mi ukrenila je usoda; lehko bi z vami družil se drugače, gosposko suknjo nosil bi in hlače; za pristava bi bil, da, čast velika, morda še za okrajnega sodnika. Sedaj pa ste le k sebi mi veleli, da šalo svojo bi z menoj imeli. — O ironija ti v nebo vpijoča!------- Kmet itnovit, župan je bil moj oča, volov četvero nam je v hlevu stalo in krav, telet in drobnice nemalo. Sinova dva sva bila, jaz starejši; ker bil sem dobre glave, a šibkejši, sklenili so v Ljubljano me poslati, da naj učim se sveto mašo brati. Sramote nisem delal jim nikoli, če nisem prvi, bil sem drugi v šoli. Ko mi je čas latinščine pretekel, tedaj pa svojim sem naravnost rekel: Spolniti vam ne morem želje vaše, jaz nikdar pel ne bodem nove maše. - — Let štirdeset je že od tega časa, na glavi črnega mi ni več lasa; oba pokrila hladna je gomila, a sinu nista nikdar odpustila! Beseda nič mi prav iz grla noče, potreba mu je zopet malo moče. - — Proklet sem bil proklet na večne čase, živim, skrbim naj, kakor morem zase. Pobit sem bil, a kaj mladost ne zmore? Zaupa v sebe in prestavlja gore; ne straši je vročina, mraz, stradanje. na trdi klopi ji sladko je spanje. - Odrinemo na Dunaj za pol plače. živeli zdaj tak6 smo, zdaj drugače: po hišah svojo smo modrost nosili, za malo plače tepce smo učili. In kadar malo bilo je zaslužka, tedaj je dobra bila suha hruška. A izgubili nismo dobre volje, če danes slabo, jutri bo že bolje. In peli smo Slovenci, krasno peli. zato so radi nas povsod imeli. V katero smo zahajali gostilno, dobila hitro gostov je obilno. Posebno pa je meni bilo petje Ce treba po visoki C poseči, veselje, tolažilo in zavetje. igrača meni; in tedaj zaploska ;n zagrmi vsa druščina gosposka! Dejali so: Ta glas je za na oder, jaz sem si mislil, Nosan, bodi moder. Prišli pa so naposled časi hudi, zastonj ubija človek se in trudi; studenci vsi usahnejo, zapro se, dežja ni izpod neba, niti rose. Prišla je bila grozovita suša, troelo je telo, trpela duša. - - Eožični prazniki so blizu bili, Gomov so se rojaki veselili; le jaz sem bil brez doma v tujem mesti, sam kakor kamen zapuščen na cesti. Kako se je tožilo mi po d orni! Solze se po obličju udero mi. Domov hiti vse iz dežele tuje, kdor more, ta večer doma praznuje. — Kako si lep, oj ti večer božični, svet duši grešni ti si in pravični! Skrivnostna noč, ko se nebo odpira. na stvar se stvarnik milostno ozira in mir rosi v človeška srca trudna, oj sveta noč, božična noč precudna! — In čuj, božični zapojo zvonovi, po tihi noči njih done glasovi, tako sladko in milo in otožno! V hram božji ljudstvo vabijo pobožno. In po gorah okrog se luči vžigajo, da kakor zvezda poleg zvezde migajo; v dolino vse počasi se pomičejo, kamor zvonovi ljud pobožni kličejo. - A kam zabrel si, suhobradi starec? Otrok postal si: brž še en kozarec! — Kje smo ostali? Glava že mi peša, nekdanje bistroumnosti pogreša. — Res! O Božiču bil sem v tujem mesti, sam kakor kamen zapuščen na cesii. Doma tovariši so moji bili, s potico, poprtnikom se gostili, in kar je dobrega v božičnem lonci -- Jaz —- prazna vreča ne stoji pokonci — od glada slab po ulicah sem lazil, kak&r megla brez vetra sem se plazi!, posredi šuma mestnega in hrupa, in vendar nisem čisto bil brez upa, da vendar pride mi pomoč; mogoče. da omečita mati se in oče. Ponižal sem se, pisal bil sem jima, primoral me je glad in huda zima. !n glej, golobček z oljkovo mladiko res prileti, veselje preveliko! List od očeta, matere in brata, ti ljuba moja rodovina zlata! Saj sem si vedno mislil- kri ni voda; vi tudi menite, kaj ne, gospoda? In kaj so mi pisali ljubi moji? Kar se je kdaj pisalo grdih pisem, najgrje pismo! • ¦ Vendar jokal nisem: Da na} poginem kakor pes na gnoji! — Solz viri bili so mi posušeni, a nekaj se utrgalo je meni! In tudi mati! — Drug sem bil v tem hipu, to, kar sem zdaj: vlačugar po principu! In tudi mati! — -— To je bilo glavno, osfalo ugeniti ni težavno. Ker sem brez prenočišča bil in kruha, postave pest me zgrabi, potepuha; domov napoti roka me oblastna, cenena vožnja, ali malo častna! — In tudi mati! — Zdaj sem kralj beračev, poveljnik klatežev in postopačev. Kar se potika, meni je pokorno, priljudno vladam tu in tam osorno. Po Kranjski mnoge moje so zasluge, sam nevesel, vesele delam druge. Vse, kamor pridem le, ima me rado, norčuje staro se z menoj in mlado. Zrem ogenj jim, posnemam petelina in pojem, plešem za požirek vina; še rajši pa za kak kozarček žganja, ki včasih sitne muhe mi preganja. — O j žganj če, ti preblažena vodica, edina moja zvesta tolažnica; kako bi mi brez tvoje pač kreposti prenašali tega sveta bridkosti! — In tudi mati! — Pater, mater, frater! Vi radi imate vsak svojo mater, kako ne! Sreča, če vam je še živa, iti svet spomin, če v grobu že počiva. A moja mati - prava rodna mati. ne kaka pisana, to treba znati------- nje grob sem obiskal o nočnem časi in stal, če se mi v srcu kaj oglasi; naposled sem se naveličal stati, greh, vem, a jaz ne morem pomagati! Toda dovolj! Kaj vam vse to, gospoda? Vam mila, vam prijazna je usoda: v kočiji vi se vozite veselo, jaz zvrnil sem, kolo me je prijelo! A vendar, dobra ali huda ura, kaj bi se držal kakor bolna kura! Jaz kakor vi, do konca vsak pririne. četudi bi požiral same sline. Tako, gospoda, kralj beračev pravi: in slednjič: Hvala, ostanite zdravi!« Pisarjev sin. Za tožnikom zatožencu beseda! Take» postava govori. Pa bodi! Govoril bom, ne zagovarjal se. Kako je bilo, mirno naj povem. Vi blagovoljno poslušajte me, možje porotni, sodni vi možje! če bode morebiti vam predolg moj govor, prosim vas, pomislite, da prvič zdaj in zadnjič govorim; — Petero nas je bilo, polno gnezdo! Pisar naš oče — veste, kaj je to ? V gosposki suknji hlapec, delavec, ki se na dan plačuje, kakor tisti, ki ulice pometajo po mestu. Samo da mesto metle v roki on pero ima; in vendar je gospod, mož izobražen, a najet težak. Ko ni ga treba: Hodi, živi se, prijatelj, kakor veš, le krasti ne! Neznana vam prikazen ni pisar; pri delu vidite ga vi, gospoda, doma ga vidi Bog, ki vidi vse! — Pet nas je bilo, lačnih kljunov, pet, ki čivkajo, zijajo venomer! Preveč! Živeti nismo mogli vsi. Slabejši jačjemu prostora daj. Res sčasom trije se umaknejo, odnesli so jih zaporedoma! Ostala dva sta: deklica in jaz, prvenec jaz in ona za menoj. Prostora zdaj imela sva dovolj in tudi živeža do sitega. Otrok le nase misli, samopaš; da je le sit, kaj vpraša on, odkod? Ko dež in mraz razgrajata spomladi, ko skriva se, kar lazi in leti, kaj v gorkem gnezdu je mladiču mar, kako ubijata se starca dva, da pridno le se polni lačni kljun! Ponoči dež in mraz razsaja naj, pod mehko on perotjo sladko spi! Tako sem jaz redil se brez skrbi. Poglejte ude te, možje sodniki, je li navadno tak pisarjev sin? Ko sem odrastel, misliti začel, tedaj prepozno bilo je uže! . . . Svetnica mati, mučenica ti! Kar skrito imenitni je gospe, trpeti in molčati ti si znala! Nevoije, žalosti oblak nikdar obsenčil ni ti čela vedrega. Kaj si trpela, Bog v nebesih ve; na zemlji vedel zvesti tvoj je drug. Ni bolna niti zdrava dan na dan ženica šibka se je trudila, skrbela, cula je, stradala je, naposled ji opešajo moči . . . Pustite me, gospod, naj govorim, bogve če bom govoril še kedaj! Lep bil je dan; jaz dečko čil in zdrav, vesel iz šole hitel sem domov: »To bodo veselili se doma spričala lepega, sosebno mati!« A mati ni se veselila več! Ko v izbo stopil sem glasan, vesel, ležala je mirno na postelji; pri vzglavju sestra je klečala ji, z rokama pokrivala si obraz; pri vznožju stal je oče. Tiho vse! Le muhe je brenčanje culo se; brenče je priletela, sedla je na čelo, bledo čelo materi! Na oko s čela in po lici doli na usta ji prileze - - odbrenči! To jasno videl sem, natanko čul; ostalo kakor v sanjah nekako godilo se je daleč, daleč mi. Jokati nisem mogel, v grlu je tičalo nekaj, davilo mi glas. 1 oče ni se jokal, tožil ni, a strašno star je zdaj se zdel mi mož! In jaz, ko se zavem, okrevam spet — več časa bil sem, zdi se mi, bolan — začutil sem, da nisem več otrok! Odprle so se bile mi oči; zdaj jasno videl sem, zdaj vedel sem, kaj mater umorilo je, siroto! Srce mi zagrenilo je mlado, srdito se mi krčila je pest, in misel mi je bliskala po glavi: Zakaj tako? Kje je pravica tu? Ko srečal žensko sem na ulici v šumeči svili, v biserih in zlatu, s pogledom tistim, ki ti govori: »Najprva jaz, vse drugo za menoj! Kar lepega in kar je dobrega, lepo in dobro zame je na svetu; trpe naj druge, druge se pote, jaz naj uživam, jaz se veselim;« — kadar sem tako videl lahkoživko, bridkost mi je poplavila sreč. Srdit sem vprašal: Je li boljša ti in blažja si od moje matere? Zakaj vse dobro tebi, nji pa nič? Pijana belega si kruha ti, od truda, od skrbi, od stradanja umreti morala je mati moja! In ti, nemarni postopač gosposki, od uživanja truden in zaspan, ti v eni noči več za kratek čas — tako ljudje, ki vejo, govore — zapraviš cesto nego oče moj vse leto s trudom si prisluži! Zakaj, odkod tako? In to ljudje pravico imenujejo na svetu! Tako sem svet črtiti se učil. Pregrešne vam se misli take zde, a siromaki vidimo drugače. — 224 Prišel je čas, ko vprašati se treba: Kaj hočeš biti? — Vse, le ne pisar! Kako si skoro kruha služil bo, skrbi naj zgodaj siromakov sin. Mož trden, spoštovan je rokodelec, samosvoj gospod, ne klanja se nikomur; tako sem slišal, mislil sem tako. Ker sem krepak in ne neroden bil, kovač me znan je v službo vzel in uk. Veselo služil sem, učil se rad. A delo misel je sladila mi, prijazna misel, zvesta mi družica: le priden bodi, skoraj pride čas, ko boš podpora sestri ljubljeni; podpora krepka, čakaj, skoro boš očetu svojemu na stare dni. Počiva naj, uživa naj večer, prijeten, lep večer po vročem dnevu. — Prišel je čas, prepozno je prišel! Mož ni se dolgo veselil počitka! Tožilo se mu je po materi, tako je sam dejal; in šel je k nji, otroka svoja pustil je sama! Sama sva bila, mene samega imela ona, jaz imel sem njo. In rad, kako sem rad imel jo jaz! Raztresena ljubezen moja prej vsa nanjo samo se je zbrala zdaj. Kakor čebele lipov cvet meden, tako vse misli moje in želje to drago so obsipale glavo. A blaga, pridna bila je in lepa, da vreden nje se ni še mož rodil. Vkup sva živela kakor ptiča dva, mladiča, ki na vejici čepeč životka v mrazu skupaj stiskata. In vendar kak razloček! Deklica gosposka, šibka, glatkopolta ona, a jaz okoren sajavec, kovač! In vendar ni je bilo brata sram! In pridna bila je, umčtalna, in dobra gospodinja kakor mati. A zdaj je čas, da skoraj vse povem. Prišel je jastreb, vzel je golobico. Kaj ne, navadno, nič posebnega, a zdaj zadelo mene je in njo. — Pri materi je svoji videl jo, k nji v hišo šivat je hodila. Jaz zastonj sem odsvetaval, branil ji: zadosti za oba sem zaslužil sam. A ona je hotela, in tako je v past, v nesrečo šla je svojo. — Mir, sreč! — Da ni vse, kakor bilo je poprej, spoznalo skoraj brata je oko; toda molčala dolgo sva oba. Naposled zvem napol, napol uganem, da z »mladim se gospodom« ljubita. — Ko pridem po navadi nek večer domov, ležala mirno je na postelji, v obleki beli, beli kakor zid. Desnica ji je prsi stiskala, ob postelji levica je visela! Na mizici poleg kozarec je napol izpraznjen stal; in zraven list! Kaj lista treba! Vse sem vedel že brez njega. List govoril je tako: >-Verjela sem, zato se pokorim. Naj bo! K očetu grem in materi, sedaj boš sam, odpusti! zbogom, brat!« Oko ni dalo solze; tožbe glas prišel mi ni iz grla; tih sem bil; a tukaj notri me je peklo, peklo! Iu tu za vročim čelom kakor v kotlu vso noč divjalo, vrelo je, kipelo mi. Naposled ko se je danilo že, potihne v vroči glavi mi nemir, a iz nemira misel vstane mi, edina, jasna, trdna misel: k njemu! Dva pota še na svetu sem imel: najprej za njo, ko vun jo poneso, 226 da k svojim leže v večni mir in p6koj; potem pa k njemu: drugi, zadnji pot. Za vse ostalo drugi naj skrbe... Ko bil sem sam, na širnem svetu sam, tedaj pa grem in vzamem kladivo, orodje prej, orožje mi sedaj. 2 njim v roki k njemu se napotim v mesto. Doma ga najdem; predenj me puste. >Kaj s sestro mojo storil si, slepar? Kaj storil si z Ljudmilo?« zagrmim. Bled stal je, tresel se je pred menoj. — iJaz ali ti, najbolje pa oba! Orožje v roke! Primi, kar imaš in brani se, bojuj se, kavatir! Drugače te pobijem kakor psa!« On skoči, da na pomoč pozvoni. xTako pa ne!« prestrežem ga; on pa zavpije, kliče; meni v glavo šine kri; orodje zavihtim, in predme on na tla telebi kakor vol zadet . . . In zdaj sem tu. Prav nisem storil, vem; moriti se ne sme, i človek ne, ki vreden ni, da solnce ga obseva! Vendar kesam se ne! Pri kraju sem. — Možje porotni, vas ne prosim nič; sodite! Sodba vaša bode: »Kriv!« A vas, sodniki, prosim milosti: ko boste kazen mi prisojali, če moči, sodba vaša bodi: »Smrt!« Glavan. Kriv. Vse resnica, kar se mi očita; krivica moja vam je vsa odkrita. Gospoda! Kaj bi nosil vodo v Savo? Zapalil streho bratu sem nad glavo. — Četudi ne omikan in oglajen, tajiti in lagati nisem vajen. Pa tudi milosti Glavan ne prosi, kar sam si naloži, molče on nosi. — Ne bom se zagovarjal; kar sem storil, ¦storjeno je; in vendar bom govoril: Gospodo hočem malo podučiti, kako težko je včasih pošten biti.------- Gorje mu, kdor spominja se mladosti, težav, trpljenja polne in bridkosti! Ce križe v dušo ti mladost zapiše, nobena moč jih več ji ne izbriše. — — Kmetijo malo je imel naš oče, živeti s trudom bilo je mogoče, kakor se sploh živi po našem kraji. Dva brata bila sva, jaz bil sem mlaji, ko noč in dan sva bila si podobna; on, »Janezek«, šibak, glavica drobna, polt gladka, kri in mleko na obrazci, pa oni svedrasti, rumeni lasci, volni in gladki kakor mišja dlaka! Lepo, prijazno ti je bilo spaka, prav kakor tisti angelci v oltarji. Da, pravi angelček vam bil je starji. Grdin, oduren jaz — lasje rjavi, strnišče pravo, rekel bi, po glavi; po licih pege gosto posejane: lepote vse so bile meni dane! Dovolj, saj me tu vidite pred sabo. Godilo se mi je pa tudi slabo. On »Janezek«! — »Matijec« le je reklo, »Matijec« meni vse, to me je peklo. Ko bi le enkrat slišal bil »Matijče«, »Matijček«, kakor mati sina kliče! — On hvaljen, pestovan in glajen, zmerjanja jaz in šibe bil sem vajen. Ko sem odrastel, da sem nosil hlače, godilo se siroti ni drugače. Obilo palice, pa malo kruha! Vse dobro bilo je za potepuha. Nihče me ni trpeti mogel v vasi, oj to so bili hudi, bridki časi! če je kdo kdaj pogrešal kar že koli, Matijec bil je tat, pa hlače doli, Kar se zgodilo je, da ni se smelo, doma in v vasi, mene je bolelo. Pa trmast bil sem, ker se nisem jokal in prosil, če je tudi križ mi pokal. Imela ni me živa duša rada. Ne, nehvaležnost moja ni navada: še to naj vam povem, da bo mi lože. V sosednji vasi bil je neki Jože, šibak, mehak je bil, razvajen malo, da ni mu sile, se mu je poznalo. Na Dunaju živi zdaj, dosti služi, gospod z gospodo tam lahko se druži. Če se me še spominja, to bi gledal, ko bi prišel kedo in mu povedal, kaj je sedaj Matijec, tisti z Griča! Rad bi enkrat ga videl, Bog mi priča! Ko bi na dom prišel mu, lepa snaga! a ne pognal bi, upam, me od praga, kakor se klatež, potepuh požene. — Kako sem rad imel ga, on pa mene! Ko v Brezju pasel krave sem in voli, zahajal k meni je zvečer po šoli. Med praprotjo na mahu sva sedela pa lepe sva pogovore imela. Jaz sem mu delal malinčke, piščali. iz lesa, lubja rezal mu živali; on, dobra duša, mi je kruha nosil; Bog ve, da nisem, nikedar ga prosil. Zvečer kurila in krompir sva pekla in zraven marsikako modro rekla. Nekdaj sedela sva v večernem hladi; v jesenskih grmih peli so strnadi — to so vam mili in otožni glasi! Žerjavica je gasnila počasi. Večernica pred nama je migljala, in zdajci me je žalost premagala. Odpre se mi, in vse sem mu potožil. On mi je roko krog vratu položi! — o to je bila mehka, dobra roka! — nato zaihti in naglas zajoka. Jaz ne; prišla ni solza mi, ne ena! K nam drugo jutro prisopiha žena, njegova mati; materi srdita, da sina pohujšujem ji, očita; in meni zopet šiba je zapela. Od tega dne več nisva vkup sedela. — Se ena duša, vse povem, je bila, ki ni me sovražila in grdila. — Cas pride, vzamejo me med vojake, moj rod se veselil je sreče take. Ko sem od doma se, od svojih ločil, vse tiho, solz nihče ni grenkih točil, Lehko slovo in vendar ne veselo, da, žalostno celo se mi je zdelo. Vendar tolažim se: Povsod bo bolje. — Ko pridem doli po stezi na polje -- na desno gleda iz grmovja skala -- tam pri Studencu je Alenka stala. — ¦Gospoda, ne smejajte se slabosti človeka, ki je vžil dovolj bridkosti. Jaz nisem, da bi me ljubila ženska, to vem, ne nemška, laška, ne slovenska. Ljubezen, vem, je takemu pregreha, ne milovanja, on je vreden smeha! To pa se bode, menim, vendar smelo: tako mi dobro je siroti delo, da me je ena duša milovala! — Tam pri Studencu, rekel sem, je stala; zamišljen sem jaz doli šel po poti, ko me ugleda, stopi mi naproti, poda mi roko, »srečno hodi!« reče, >-pa pridi spet«. In solza ji priteče na ono lepo lice iz očesa. Tako sem z doma šel, ne brez slovesa. — Začelo je življenje se vojaško, nov križev pot. — Sli v vojsko smo na Laško Zadela me je pri Magenti krogla. življenja vendar mi ni vzeti mogla. Pobrali so me, skrpali za silo. — — — Sam Bog ti večni vedi, kaj je bilo, tu notri ni miru mi nekaj dalo, domov je sililo, domov me gnalo: ne straši pota se, ne boj se truda. Napotim se, bila je zima huda. Pritaval sem domov v viharni noči, tema okrog, luč je gorela v koči. - • Za mizo pri večerji sta sedela, ko vstopim, on in — ona, ostrmela. — Srpo pogleda on berača brata, pogleda mene in pogleda vrata! —------ Njegovo, vse njegovo, ona tudi! -• In — polaste se me duhovi hudi, in notri me je zbodlo, zabolelo. — Grem; v veži na ognjišču je gorelo. Nesreča, hiša, ti, nesreča vama! Ne jaz, ogorek zgrabi roka sama, vun ž njim! In streha, hiša je gorela — prostora, kota zame ni imela! V skednju so zjutraj našli me na slami; in zdaj stojim, gospoda, tu pred vami. Krivica je velika, kar sem storil, zato bom tudi v ječi se pokoril; siroti pribežališče bo ječa. — če kdaj ugledam beli dan — nesreča! — ob misli sami groza me obhaja — trpljenje bo začelo se odkraja!------- Drobiž. I. Pustimo že tiste starinske smeti, nič pravega v njih ne najdemo zase; recimo: Slovenije bilo ni, Slovenija bodi! — Na večne čase! 2. Balad je nekaj, lirika cvetč, poskušamo se v drami; Bog pošlji nam satirika, da govori besedo z nami. 3. Vsevidno solnce iznad neba ne vidi lepšega na sveti, ko je z usodo boj moža, ki zna udarce nje trpeti J 4. Proglasil me je sveti mož neverca, Schopenhauerjanca; jaz mišjim si: E, kaj se boš? Ne draži, grešnik, bogoznanca! 5. Iz srca naj ti pesmi vro, oj pesnik, peti se ne sili; in če se siliš, pesem bo nerodna, da se Bog usmili! 6. V mladosti ljubi, kdor je zdrav ti, mladi pesnik, ljubi tudi; ljubezen nam opevaš, prav! A ž njo predolgo se ne mudi. 7. Ne gori in ne doli se mož pošten nikdar ne dobrika; za pravo on nikoli se plašan viharju ne umika. 232 8. Hrast upogniti se ne da, ni skale omajati moči; in če te ljudstvo kamenja, resnico mu govori v 6či. 9. Brez dela dobro trot živi, vsak dan ima svoj živež gčtov; čebela trote naj redi, mi nočemo rediti trotov! 10. Gotovo, zase si najprej dolžan in za svoj rod skrbeti; a to ni vse, sreč imej za brate po vsem širnem sveti. 11. Kaj nisva delavca oba? Z glavo jaz delam, ti pa z dlanjo; kedo zastonj kaj nama da? — Za jed se trudiva vsakdanjo. 12. Lepo je, da se govori navdušeno za dom in poje; še lepše pa se meni zdi, če zanj gre vsak na delo svoje. 13. Kedor ne ve nič, govori pri nas ter piše, modra duša! Kedor kaj ve, lepo sedi ter bere ali pa posluša! 14. Lehko močan bi bil Slovan, saj menim, da ga je zadosti; a vsak na svojo vleče stran, vsak svojo vedno hoče gosti. 15. Kako sta nemška genija umela se ter se častila! Pokaži ti, Slovenija, dva pevca, ki bi složna bila! 16. Slovenski narod ni bogat, že nima prav, kar je potrebno; a slovnic ima cel zaklad, kdor piše, vsak ima posebne-. 17. Gorje mu, ki med dobi dve postavila ga je usoda! Naprej ne ve, nazaj ne sme, od vzhoda tava do zahoda. 18. Najblažji narod zmaga svet naposled, a ne moč sirova, roj siromakov, polk neštet, bo ž njim, in zmaga bo njegova. 234 Rojakom. Ne meni slave, dragi bratje moji, kaj to, če zvest sem domovine sin! Po mnogem trudu jaz, po mnogem boji počival skoro v večnem bom pokoji, in kakor jaz, ugasne moj spomin. Jaz minem, a ne minejo resnice, ki zanje mi gorelo je srce, ko je mladostno mi žarelo lice, ki zanje živel sem, trpel krivice, kc so siveti jeli mi lasje. Beseda če mi zanje govorjena iz srca v srca našla pot je svoj, življenja doba ni mi izgubljena, plačila je dovolj beseda ena: tvoj narod zadovoljen je s teboj. — Oj bratje, to so bili bridki časi, ko vse mi je dejalo: Ti si sam! ti kličeš, a nihče se ne oglasi, doma si tujec v mestu ti in vasi! —¦ Tolažbo svojo zdaj za vse imam. A ta tolažba sodbe mi ne moti, še niso vse nam združene moči; še mnog mi rodoljub stoji nasproti; en smoter, a različni so nam poti, in vendar moj se meni pravi zdi. — Vi pa, ki izvolili ste zastavo, ki v boj jo nekrvavi nosim jaz; za dobro vneti, lepo vsi in pravo, za dom goreči, njega prid in slavo, zavezniki, vesel pozdravljam vas! Nam, bratje, slove geslo: Srca gori! Živali blato bodi dom in prah! S poštenim se Slovan orožjem bori, kar podlo je, ne misli in ne stori: nesreči usmiljenje, krivici strah! — Ko domovina kliče nas sinove, gradimo s prsi hrabrimi ji grad; za narod, za pravice vse njegove nikdar zaman Slovan se v boj ne zove, vojak navdušen vsak je, star in mlad. Med nami Iskarjotu ni prostora, oskrumba, gnus je izdajavec nam, zaničevanja naj duši ga mora, v obupu kliči: Name padi, gora! gorje, prokletje tu, prokletje tam! Nam kakor mati domovina bodi; kje sinu je nad mater draga stvar? s podobo njeno v srcu svet obhodi, kar lepega kje najde med narodi, domov prinese, nji pokloni v dar. — Krvava slava drugim bodi draga, Slovan le hoče biti svoj gospod; na vrat on bratu jarma ne polaga; ne »kri in jeklo«, srce svet premaga, srce najblažje ima slavski rod. Kedo ne čuti? Nov se čas poraja, porodne boli zemljo stresajo; vihar pomladnji stebre stare maja, človeštvu velika pomlad prihaja; naj skoro pošljejo nebesa jo!------• Jaz videl je ne bom; a duša moja, oko po nji tako mi hrepeni! Po svetu tem prežalostna je hoja, za eno srečo, kaj solza in znoja, kaj bolečin je treba in skrbi! Drobtine naj berač vesel pobira, ki padajo z bogate mize v prah! Da enemu je dobro, sto jih hira, glad siromaka pridnega zatira, po božji zemlji tava bled in plah. 23G Kedo krivice stari grad podere, krivice, ki v oblasti svet ima? Kedo na vojsko nadnjo brate zbere? — On, ki najhuje tlači ga in tere, on, ki najbolje roko nje pozna! Na dan, Slovan! Slovanska ti mladina, najlepše delo čaka te, na dan! Gospoda več ne bodi, ne trpina, človeštvo ena bode naj družina, rešitelj sveta bode naj Slovan! DODATEK iz POSLEDNJIH PESMI Nazaj. Nazaj, nazaj iz tega nepokoja, iz hrupa v tih, pozabljen zemlje kot; nič videti je sama želja moja, nič slišati: prevar dovolj in zmot! Ko željno duh po svetu se ozira: sovraštva vse je polno in nemira! Pravica tiho sili se umika: pri Bogu milost! Moč in meč velja; ljubezen se ubežno krog potika, zavetja v srcu ji nihče ne da. Slabost usmiljenje se blago zove, v človeku zver se giblje spet in rjove. Oskrunjen sveti hram je poezije, v oltar grdobo stavijo golo; .kar zagrinjalo blagodejno krije, na dan s sirovo vlačijo roko. Strast razbrzdana se poveličuje, kar sveto bilo nam, se zasmehuje. Trpi jih sto, ubija se in strada, da eden sam v prešernosti živi; ko siromak pod težkim križem pada, nihče v pomoč roke mu ne moli; pri bratu išče brat zastonj podpore: pomagaj sam si, pa ti Bog pomore! Slovan, Slovan, da bodeš ti rešitelj človeštvu iz puščave grozne te; da sloge boš, ljubezni mu učitelj, ta up mi dolgo tešil je srce; izginile so mi te lepe sanje, ki sem se z dušo bil zagledal vanje! Vim, vun iz tega hrupnega nemira, utrujena ga duša ne strpi; po tihem kotu željno se ozira, kjer bolna zdravje zopet zadobi: kam na otok, kjer ne buče vetrovi, ob breg prijazno pljuskajo valovi. S cvetlicami se tam bom pogovarjal, s potokom, ki med njimi žubori; nov, zoren svet si bodem tam ustvarjal, kjer se po moje čuti, govori: tam smrt mi rahla pridi in me reši, želje in hrepenenje mi uteši. Po starih potih. Dolinica ljuba, črez toliko let pred sabo popotnik vidim te spet! Na desni, na levi griči zeleni; vsi ljubi, stari znanci so meni! Oh vse je, kakor je nekdaj bil6!------ Otožno nad mano jesensko nebo, na nebu mižavo pred mano večerno solnce poseva, enako kakor dete zaspano, ki mati ga v rahlo posteljco deva. List zdaj pa zdaj z drevesa se sproži in kakor metulj vrti se in kroži, na tleh naposled obleži. A v meni spomin se budi: za mano, zdi se mi, nekdo gre, stopinjice čujem rahle, drobne, stopinjice kakor otroka, ki stopka za materjo in se joka, pa truden jo prosi, naj ga v naročje vzame in nosi. Mladost? Ljubezen? — Le urno naprej, solze si obriši, nazaj ne glej! 241 Pred mano zopet tiha vasica, sred nizkih kočic -- prijazna cerkvica! Mladosti svoje najlepši svit pred sabo vidim tu razlit. — Tod sva hodila, tu počivala, tu sreče sladke sanje sanjala! — Ti v zorne višave si se preselila, pa mene si samega tu pustila. Da enkrat še videl bi tvoj obraz, mladosti bi se povrnil mi čas! Oj tiho, oj tiho, ne toži, srce, preteklosti ne obude solzč! — Za goro je solnce, le hitro odtod, že dolga pred mano samotna je pot. Cerkvica bela ti na višavi, kako prijazno mi tu stojiš; posvetni hrup je pod tabo v nižavi, ti mirno, pobožno v nebo moliš. Pobožnost te je z veliko težavo zgradila tukaj, bližje neba, kraljici nebeški v čast in slavo, ki božje dete v naročju ima Kdor obložen sem verno priroma, olajšan odtod se vrne domu: popotnik tujec z daljnega doma jaz dalje popotujem brez miru. Doma. 1. Spet vidim vas, domače gorice, oj srečne oči! Kale jih solzice, in če jih kale, kale jih naj, skoz solze te gledam, domači kraj. In ti, dolinica pred menoj, »i pozdravljam te stari znanec tvoj, in tvoje griče na južni strani, kako so vsi mojim očem še znani! Obhodil sem lepega mnogo sveta, najlepše, najljubše je vendar doma. 2. Tod hodil sem v šolo, po tej stezici, sijala mi sreča na gladkem je lici; pod pazduho nosil sem vso učenost, znal nisem, kaj je življenja bridkost. Zdaj je učenosti glava polna, oj težka glava, oj glava bolna, življenja okusil bridki sem sad. — Le enkrat cvete človeku pomlad! 3. Kaj gledaš me postrani, ženica, ti stara ženica, gubolica! Ti me ne poznaš in tebe ne jaz. Morda sva skupaj v šolo hodila, pa sva oba že pozabila, za nama daleč je tisti čas! 4. In tukaj na trati poleg steze smo svinjko bili iz šole grede. Kako sem rad to igro igral, zdaj starec, menim, bi več je ne znal, ko nemško, latinsko in grško znam, in druge še vednosti v glavi imam. 5. Poldne zvoni! Crez toliko let, zvon domači, slišim te spet! Po vsem svetu tako ne zvoni, kakor zvon moj domači ti. Zvoni, le zvoni kakor nekdaj, ko si zvonil mi v otroški raj! 6. Po brezju domačem doli grem, kako mi nemirno utriplje sreč! Oh skoro, oh skoro, prikaže se že očetova hišica željnim očem. 2e vidim jo, tam doli stoji; pozdravljena bodi mi, hišica ti! Pod streho svojo me vzemi ljubo, blag mir pod streho tvojo prebiva, nikjer se tako sladko ne počiva; tu kakor nekdaj spet dobro mi bo! 7. Ne poznaš me, jeli, ženica? Bog te sprimi. ljuba sestrica! Bratca z Dunaja me objemi, pa črez noč pod streho me vzemi. Nič solza! Bodi vesela, da sva ta srečni dan doživela. Svojo družinico- mi pozdravi in večerjice malo pripravi; v hiši domači zdaj gospodinja, ki se matere vedno spominja. Hočem se malo okrog ozreti, je li še kakor pred toliko leti. Ko pa solnce za gore zaide, bratec vesel ti zopet pride. V kotu za mizo bova sedela, kakor nekdaj otroka vesela. S. Tukaj v rebri smo orali, oče so za drevo držali, sestra pa klešče; poganjal sem jaz, moško sem stopal dečak plavolas. »Hej, lepo za brazdo, rosin, ti pa zraven njega, rogin!« 244 Treba ni bilo rabiti biča, pridna sta bila naša voliča. Gori nad nami škrjanec je pel. kakor jaz pomladi vesel. 9. Kako me gledajo stari in mladi, kdo neki sem, bi vedeli radi; tako se tuj jim vidim in čuden! Kdo sem? Popotnik upehan in truden, ki ga je utrudila zemeljska hoja, v domači zemlji si išče pokoja. 10. Kako se, vodica, mi vidiš ozka, tako široka nekdaj in gosposka! Ponosno smo ti dejali reka, vesela te bila je vsa Podsmreka. Tu smo se fantiči veseli kopali, po pasje plavali in brazdali; pa ribe smo lovili in rake, pač same belice in koščake. a vedar je dobra večerjica bila, ki se je doma iz njih naredila. 11. Ti pa bi me vendar lahko poznala, ti stara bukev, bukev košata. Kako si še krepka in jedrnata! Nad mano tako si nekdaj šumljala, ko deček pod tabo sem ležal vznak. Takrat seveda nisem bil tak, utrujen popotnik, starec siv; otrok sem vesel bil, deček živ. Pod tabo sem ležal, tvoje šumljanje budilo mi zlate mladostne je sanje. Življenje se je razgrinjalo pred mano, zdaj za mano, skoraj končano! — Tu pod korenino, dobro še vem, — oj kaka prikazen otročjim očem! — tu v jamici prve sem ptičke našel. veliko veselje sem deček imel. Pet kljunčkov rumenih zijalo je v me. Kar starka prifrfota kriče, da bi sovražnika z mesta pregnala, a po nepotrebnem se me je bala, vendar sem šel, da se pomiri. Jaz se še dobro spominjam, in ti, kako je bilo, veš H še? Z vršičem odmajavaš. da ne! Le dalje, le dalje, to je hud6, ti me ne poznaš, pozabi ji vo drevo! 12. In tu smo pasli. Tu sva sedela kraj žuborečega potoka; pa lepe pogovore sva imela, nedolžna otroka, oj srečna otroka! Pred nama po trati so travo muliie ¦ tu ena, tam ena — kravice, nič ž njimi ni bilo preglavice, kaj pridne in krotke živalce so bile. Tu kraj žuborečega potoka lepo sva sedela, srečna otroka. Le ena kaplja je, kaplja grenka. kalila nama otroško srečo: družica moja, sirota rejenka sosedova je željo gorečo, le eno željo nas svetu imela: po materi svoji je hrepenela: »Oj mati, mati, kje ste, oj kje ste? Za dete svoje, zame, ne veste, in jaz ne za vas! Po svetu okoli, po hribih, dolinah gori in doli, do konca sveta bi romala bosa, nožice bi vroče hladila mi rosa, podnevi, ponoči bi ne počivala, le vas bi, mati, vas bi iskala, da vaše obličje zagledam vesela, na prsih vam bi srečna slonela pa gledala vas!« - Tako je tožila. In meni se v srcu je želja zbudila, da bi jo spremljal po daljnji poti in mater iskati pomagal siroti. In bil je večer. Molče sva sedela tu kraj žuborečega potoka. Ob rami je nje mi glavica slonela in v njeni ročici moja roka. Tako sva sedela in molčala. molče s solzami slovo sva jemala. Oditi sem moral v šole v Ljubljano, tja v daljnje mesto, mesto neznano. Na nebu nizko je solce sijalo, od naših krajev slovo je jemalo, zatonu je bližalo se počasi. Vse tiho! Kar kos se v goščavi oglasi, tako otožno je pel in milo! Za gore večerne je solnce se skrilo, a v meni je nekaj tiho dejalo: zdaj vama je zadnjič skupaj sijalo. Zgodilo se je, kar je tako želela: prišla je mati, v naročje jo vzela in nesla po svetu, bogve kam, za njo sem gledal, ostal sem sam. Zdaj sam tu sedim. Potok žubori kraj mene, kakor nekdanje dni. Vse, kakor je bilo! — Solnce zahaja; le hitro, le hitro iz tega kraja! 13. Tu oče in mati mi ležita, pod rušo zeleno mirno spita. Kaj vama življenje je dobrega dalo? Trud in skrbi, veselih ur malo. Zdaj, blagi duši, počivata, zasluženi pokoj uživata. Ko bodo mi skoro dnevi končani, rad tu bi počival vama na strani. Želja. Rad bi zdaj, ko sem osivel, kaj veselega doživel, preden ločim se odtod; preden solnce mi zaide, vest vesela naj mi pride skoro, skoro že odkod! Od izhoda, od zahoda, od severnega naroda, z južne pride naj strani. Da bi skoro priletela kakor lastovka vesela, da mi dušo razvedri! Le solnce, solnce! Kar hočete, le mi vzemite, vse drugo meni malo mar; le solnce, solnce mi pustite, najljubši mi nebeški dar. Oj sijaj, sijaj, solnce milo, kako tvoj svit mi dobro de! Saj skoro boš mi zatonilo, noč večna mi je blizu že! A00000373475A