blaž Karlin, Križev pot slovenskih beguncev v italiji 247 Blaž karlin križev pot SLo ven Skih Beguncev v ita Liji Točno trideset let po padcu berlinskega zidu, 9. novembra 2019, je pred voja- šnico c adorin v italijanskem kraju monigo (v neposredni bližini Trevisa) pote- kalo slovesno odkritje plošče v opomin na tamkajšnje medvojno fašistično tabo- rišče in v spomin na povojno taborišče za begunce pred komunizmom. n a do- godku nas je bilo prisotnih tudi približno 130 s lovencev iz matice in zamejstva. n a martinovo soboto je bilo, ko smo se s tremi avtobusi podali v f urlansko nižino, da bi sledili poti, ki so jo maja 1945, ob koncu 2. svetovne vojne, umika- joči slovenci opravili pred napredujočo partizansko vojsko. 211 o rganizatorici – r afaelova družba iz l jubljane in k njižnica d ušana č erneta iz Trsta – vsi tako ali drugače (osebno, družinsko, prijateljsko, študijsko, publicistično ali profesional- no) povezani s tematiko slovenskega povojnega begunstva, so pripravili izvrsten program. med vožnjo in na krajih, ki smo jih obiskali, smo bili deležni odličnih predavanj, ki so nas temeljito uvedla v obravnavano problematiko, poslušali smo odlomke dnevniških spominov in brali pričevanja nekdanjih beguncev. š lo je re- snično za enkraten dogodek, ki ga bo v prihodnosti težko ponoviti, saj so danes prostori nekdanjih taborišč, razen ob izjemnih priložnostih, za javnost nedosto- pni. bili smo prva skupina s lovencev po letu 1945, ki je obiskala te kraje. Temu primerna so bila tudi čustva, ljudje se niso mogli zadrževati, sprego- vorili so sami. marsikateri udeleženec ekskurzije je imel med starši, v bližnjem sorodstvu, med prijatelji ali znanci koga, ki je prehodil to nevarno in negotovo pot. Veselilo me je, da je bilo med udeleženci tudi veliko mladih in je bilo vzdušje na poti zelo pozitivno, čeprav smo poslušali, premišljevali in se pogovarjali o tež- kih temah. s spoštovanjem smo stopali na tla taborišč, ki so nosila breme tolikih narodov, ne samo s lovencev. počasi, a vztrajno je med nami raslo tiho zavedanje, da je naš izlet v resnici romanje, romanje po prvih postajah leta trajajočega kri- ževega pota, te skoraj pozabljene in še danes pogosto prezirane množice zave- dnih slovenskih rojakov. 211 z a podrobnejši opis obiska begunskih taboriščih v italiji dne 9. 11. 2019 z navedbami ključne literature gl. zapis erike jazbar Po italijanskih poteh slovenskih političnih beguncev, ki je bil v treh delih objavljen v tržaški reviji Mladika (št. 1/2020, št. 2-3/2020 in št. 4/2020) in ponatis- njen v reviji Zaveza, št. 118, letnik XXX (št. 4, december 2020). pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 248 eden glavnih povodov za našo pot je bila odlična monografska študija zgo- dovinarke dr. h elene jaklitsch Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949. a vtorica, ki je svojo strokovno kariero posvetila prav raziskovanju slovenskega povojnega begunstva, nas je seznanila z dejstvom, da je slovenijo maja 1945 iz strahu pred komunisti in njihovim maščevanjem zapustilo okoli 25 000 s lovenk in s lovencev. š tevilka je ogromna. V veliki meri je bila to intelektualna, kulturna, verska in gospodarska elita naroda, ki se ni strinjala z metodami in idejami slo- venske revolucije. Večina se je zatekla na avstrijsko k oroško, ostali, skoraj 5 000, jih je odšlo v italijo. č e je zavest o slovenskih beguncih s k oroške, zlasti tistih, ki so bili z angleško prevaro vrnjeni v Titovo jugoslavijo, v splošni javnosti že nekoliko prisotna, pa o slovenskih političnih beguncih, ki so se po vojni zatekli v italijo, vemo precej manj. pot v svobodo preko zahodne narodnostne meje je imela dve glavni smeri: ena je tekla čez g orico in preko taborišča Višek, druga, severna, je vodila s k oroške in preko taborišča monigo. 1. po Staja: ta Bori Šče v iŠek pot smo začeli v l jubljani. po prečkanju državne meje na g oriškem smo najprej obiskali taborišče Višek, nekdaj avstro-ogrski obmejni kraj s slovan- skim izvorom imena, danes italijanski Visco, lučaj stran od palmanove. sedaj degradirano območje propadajoče vojašnice predstavlja edinstveno arhitektu- Udeleženci romanja v glavnem drevoredu v nekdanjem taborišču v Višku, ki vodi od glavnega vhoda do obeležja, kjer je stala cerkvica, levo in desno so vidne še ohranjene zidane taboriščne barake. Foto Blaž Karlin. blaž Karlin, Križev pot slovenskih beguncev v italiji 249 ro, saj gre za edino fašistično taborišče v italiji, ki je še ohranilo prvoten tloris zidanih stavb. skoraj polovica zemljišča nekdanjega taborišča je pod zaščito spomeniškega varstva. n a ta način so zavzeti posamezniki z obeh strani meje, vključno s pisateljem borisom pahorjem, vsaj za zdaj preprečili, da se obmo- čje spremeni v obrtno-poslovno cono ali se proda. Vojašnica je iz varnostnih razlogov za javnost zaprta, odprejo jo le ob spominskih dnevih in posebnih obiskih. l eta 1943 je na tem mestu devet mesecev delovalo fašistično taborišče, v njem je bilo zaprtih med tri in štiri tisoč predvsem s lovencev, ki so jih pripeljali iz drugih taborišč, med njimi so bili tudi otroci. z aradi hiranja, lakote in bole- zni je v Višku izgubilo življenje 25 oseb. k raj trpljenja se je v javno zavest vrnil šele leta 2000, ko je slovensko-italijansko združenje c oncordia et pax iz g orice tu organiziralo prvo spominsko slovesnost. k asneje so na koncu taboriščne- ga drevoreda pri ostankih nekdanje cerkvice postavili tri spominske plošče, v italijanskem, slovenskem in latinskem jeziku. pred tem obeležjem je zbrane obiskovalce nagovorila županja Viška, organizatorja romanja l enart r ihar iz r afaelove družbe in ivo jevnikar iz k njižnice d ušana č erneta sta položila ve- nec, časnikarka in zavzeta goriška kulturna delavka e rika jazbar je spregovorila o zgodovini taborišča, v katerem je bil zaprt tudi pesnik igo g ruden. V začetku maja 1945 je v tem taborišču bivalo nekaj skupin slovencev, ki so pred komunizmom bežali mimo g orice in čez s očo. med približno 15 000 četniki je bilo tudi okrog 250 slovenskih pripadnikov jugoslovanske vojske v Organizatorja romanja Lenart Rihar iz Rafaelove družbe in Ivo Jevnikar iz Knjižnice Dušana Černeta med nagovorom pred spominskim obeležjem na mestu, kjer je v nekdanjem taborišču v Višku stala cerkvica. Foto Blaž Karlin. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 250 domovini in 650 primorskih domobrancev. ponižanje, ki so ga nekateri srbi doživeli, ko so jih zavezniki v Višku razorožili, je bilo tolikšno, da so se raje sami ustrelili, kot da bi izročili svoje orožje. poleg vojakov se je v Višek v za- četku maja 1945 zateklo tudi okrog 300 slovenskih civilistov iz Vipavske doline in g orice. k asneje so pot nadaljevali do r icconeja, od tam so se postopoma vrnili v g orico ali Trst. slovenske vojake je pot vodila v c eseno, nato v f orli in nazadnje v eboli, od koder so jih britanci spomladi 1947 preselili v severno n emčijo. Večina primorskih domobrancev, ki so bili v Trstu, je iz tržaškega pristanišča odplula proti zahodu do izliva Tilmenta, nato v c eseno, od tam pa r iccone ali eboli. 2. po Staja: ta Bori Šče Monigo o srednji del naše poti je bil obisk vojašnice c adorin, ki stoji na mestu nek- danjega taborišča v monigu, danes predmestju Trevisa. Treviso je marsikatere- mu slovencu poznan po letališču za nizkocenovne lete, le redki pa vedo, da je to tudi kraj spominjanja. V monigu je od julija 1942 do italijanske kapitulacije septembra 1943 delovalo fašistično taborišče za civiliste iz takratne l jubljan- ske pokrajine, skozenj je šlo med osem do deset tisoč ljudi, večinoma s lovencev in tudi h rvatov. z aradi stradanja je v monigu umrlo 230 ljudi, od tega 53 otrok. med majem in avgustom 1945 je bilo na tem mestu prehodno taborišče za begunce pred komunizmom iz vse evrope. med 20 000 je v monigu bivalo tudi Vojaka pred spominsko ploščo na zunanjem zidu vojašnice Cadorin v Monigu. Foto Blaž Karlin. blaž Karlin, Križev pot slovenskih beguncev v italiji 251 okoli 1 200 s lovencev. z a razliko od Viška so bili tu nameščeni zgolj civilisti, ki so jih sredi maja 1945 v prvih dveh transportih s tovornjaki z avstrijske k oro- ške, iz c elovca preko beljaka in Vidma, prepeljali a ngleži. k asneje so v monigo čez gore s koroške prišli še nekateri posamezniki, med njimi tudi naš loški rojak dr. Tine d ebeljak; nekaj jih je pribežalo direktno iz slovenije. V monigu so se begunci zadržali nekaj več kot sto dni, nato so pot nadaljevali v taborišči s ervigliano in s enigalija. z a to skupino beguncev je bila značilna izjemna med- sebojna povezanost in organiziranost. slovenski begunci na k oroškem, ki so na tovornjake sedli konec maja, italije kljub obljubam a ngležev niso nikoli vi- deli. n jihova pot se je končala v jugoslaviji, kjer sta jih čakala mučenje in smrt. V spomin na omenjene dogodke je na dan našega obiska pred vojašnico potekala posebna slovesnost ob odkritju spominske plošče na zunanjem ob- zidju nekdanjega taborišča. n apoved prihoda skupine slovencev je postavi- tev obeležja le še spodbudila. z brali smo se obiskovalci iz s lovenije, domačini, praporščaki veteranskih organizacij in več javnih osebnosti, ki so pred obelež- je položili vence. prisoten je bil tudi Tomaž kunstelj, slovenski veleposlanik v r imu, v imenu nas, romarjev iz slovenije, sta venec položila ivo jevnikar in h elena jaklitsch. Skupinska slika udeležencev romanja pred spominsko ploščo na zidu nekdanjega taborišča v Monigu. Foto Blaž Karlin. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 252 n a plošči, ki je sestavljena iz dveh delov, lahko v štirih jezikih – italijanskem, slovenskem, hrvaškem in angleškem – preberemo: V spomin na fizično in moralno trpljenje internirancev Julij 1942–september 1943 Ta kraj je bil v času fašizma taborišče za slovenske in hrvaške moške in ženske civiliste. Približno dvesto je bilo žrtev, med njimi triinpetdeset otrok, zaradi podhranje- nosti, mraza in bolezni. 1943 Leta 1943 je bil nekaj mesecev tudi taborišče za vojne ujetnike. 1945 Med majem in avgustom leta 1945 je bil taborišče za begunce iz vse Evrope. Sprejelo je približno 20 000 ljudi, tudi Slovence in Hrvate. po slovesnosti smo se vrnili v prostore vojašnice, sledilo je predavanje o zgo- dovini taborišča. r aziskovalka f rancesca menghetti nam je predstavila obsežno študijo Di là del muro (o nstran zidu), dr. h elena jaklitsch je spregovorila o bo- gastvu izobraževalnih in kulturnih dejavnosti, ki so jih slovenci razvili v času svojega kratkega bivanja v monigu. med njimi sta bila tudi begunska gimnazija in odličen emigrantski pevski zbor. begunska gimnazija v monigu je bila orga- nizirana celo prej, kakor tista na Vetrinjskem polju. V taboriščni kapeli so uredili prvi slovenski begunski oltar v italiji. 3. po Staja: z er Man z adnja postaja našega romanja je bila cerkev sv. h elene cesarice v vasici z er- man, nedaleč od moniga. V njej je 17. junija 1945 trevižanski škof posvetil sedem slovenskih begunskih novomašnikov, ki so nato novo mašo peli v monigu, ob že omenjenem begunskem oltarju. spomin na ta dogodek smo osvežili s pesmijo Malči Slak iz vasi Gradenc pri Žužemberku je bila skupaj s celotno družino (oče, mati in štrije brati) med septembrom 1942 in marcem 1943 internirana v fašistično taborišče v Monigu, po vojni so zaradi komunističnega nasilja zapustili Slovenijo in odšli v Argentino. Stanko Slak iz Knežje vasi je bil med vojno pri domobrancih, ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, nato se je pridružil staršem v Italiji. V rokah drži begunsko izkaznico iz taborišča v Senigaliji. Zakonca Slak sta se v Slovenijo prvič vrnila leta 1975. Foto Blaž Karlin. blaž Karlin, Križev pot slovenskih beguncev v italiji 253 Vinka beličiča, ki jo je posvetil novomašnikom, molitvi in kratki predstavitvi cerkve je sledila še slovenska pesem v čast božji materi mariji. s lovenski begunci po 2. svetovni vojni so bili zaradi še žive izkušnje mučeni- štva duhovno izjemno močna skupnost. k temu je pripomoglo tudi dejstvo, da sta se v begunstvo umaknila celotno ljubljansko semenišče in teološka fakulteta. Vsi ti dejavniki so omogočili, da so slovenski begunci z njim lastnim preživitve- nim zaletom in zavedanjem dolžnosti do prihodnjih rodov ter želje, da nanje prenesejo resnico o slovenskem narodnem pasijonu, že v času svojega bivanja v begunskih taboriščih položili vrednostno izjemno globoke temelje, na katerih so v prihodnjih letih po svetu zgradili neprekosljivo slovensko zgodbo o uspehu. Tako je tudi slovensko diasporo v deželah pod južnim križem mogoče razu- meti le, če vemo, da so naši begunci že v prvih mesecev po koncu 2. svetovne vojne v begunskih taboriščih na območjih zavezniške uprave v a vstriji in italiji v pogosto povsem nemogočih razmerah začeli mdr. ustanavljati visoko kako- vostne šole in pevske zbore, odpirati delavnice, izdajati časopise in uprizarjati gledališke predstave. z ato naj nam kot sklep ob vsem doživetem in spoznanem Zakonca Batagelj v današnji vojašnici Cadorin v Monigu, nekdanjem begunskem taborišču, sta bila rojena v Argentini, po demokratizaciji Slovenije sta se vrnila v domovino njunih staršev. Po vojni so bili v Monigu nastanjeni mama gospe Miriam Jereb Batagelj in oba starša Gregorja Batagelja (oče je bil sprva na Koroškem, nato je peš prečkal Alpe in prišel v taborišče v Italiji, mama Marjana Kovač je kot devetnajstletno dekle pisala begunski dnevnik, ki je bil deloma objavljen v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1966). Foto Blaž Karlin. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 254 na romanju po begunskih taboriščih v italiji ob letošnji okrogli obletnici rojstva sodobne slovenske države ostane misel, da se je argentinski čudež, kot garaško delo za narodno skupnost zmotno označujejo nekateri, začel že v begunskih ta- boriščih. V cerkvi sv. Helene v Zermanu je trevižanski škof junija 1945 posvetil sedem slovenskih novomašnikov. Foto Blaž Karlin.