Per 586/2001
i IllllIP! 1P ^
et
Časopis o Gori, Gorjanltah in Gorjanih
LETNIK IV, ŠTEVILKA 14, PREDMEJA, SEPTEMBER 2001


400 LET...
Prireditve v počastitev 400-letnice naselitve Gore se bližajo vrhuncu. Kot kaže, bomo uspeli uresničiti vse načrtovane dejavnosti. Za naše društvo - Društvo Gora, je bil to vsekakor velik zalogaj. Brez številnih sponzorjev bi ga le težko zmogli. Za pomoč se zahvaljujemo vsem podjetjem, organizacijam, družinam in posameznikom, ki so s svojimi prispevki ali kako drugače pripomogli, da smo uspeli pripraviti vse načrtovano. Cilji so bili zastavljeni zelo optimistično, večino smo jih dosegli, nekaj celo presegli.
V tej številki časnika objavljamo seznam podjetij in organizacij, ki so do zaključka redakcije 14. številke prispevali deleže bodisi, v denarju bodisi v blagu. Vrstni red je narejen na osnovi višine prispevka.
Generalni pokrovitelj:
Skupina Union d.d. Ljubljana - Fructal d.d. Ajdovščina
Pokrovitelji:
Primorje d.d. Ajdovščina Občina Ajdovščina MIP Nova Gorica d.d.
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Agroind Vipava 1894 d.d. Vipava Mlinotest d.d. Ajdovščina Gatis - CO d.o.o., Šempeter pri Gorici
Sponzorji:
Shopping center d.o.o. - TAMO d.o.o. Vrtojba
Antoni d.o.o. Ajdovščina
Projekt d.d. Nova Gorica
Razvojna agencija ROD Ajdovščina
Zavarovalnica Triglav d.d., PE Nova Gorica
Lipa d.o o. Ajdovščina
Meblo holding d.o.o. Nova Gorica
Nova KBM, področje Nova Gorica
Viator&Vektor d.d. Ljubljana
Telekom d.d,. PE Nova Gorica
HIT d.d. Nova Gorica
Bluerent d.o.o. Ljubljana
Excel d.o.o. Dobravlje
GOA d.o.o. Ajdovščina
Goriške opekarne d.d. Merljaki
Incom d.o.o. Ajdovščina
Istra benz Koper
Javor opažni elementi d.o.o. Belsko
Loterija Slovenije d.d. Ljubljana
Mercator Goriška d.d. Nova Gorica
Nova Ljubljanska banka, podružnica Nova Gorica
Salonit Anhovo d.d. Anhovo
Sluga d.o.o. Ajdovščina
Strojno ključavničarstvo Jaklič Jože s.p. Vipava Šampionka Renče d.d.
NVE.COME d.o.o. Izola
Zidarstvo Marc d.o.o. Ajdovščina
Petrol d.d., PE Nova Gorica
Avto Batič s.p. Ajdovščina
Častnim d.o.o. Ajdovščina
Euro - fer d.o.o. Ajdovščina
Overall d.o.o. Ljubljana
Iskra Avtoelektrika d.d. Šempeter pri Gorici
Kurivo Gorica d.d. Nova Gorica
Farna d.o.o. Vipava
SOČA d.d., Nova Gorica
Alpkomerce d.d. Tolmin
Keting d.o.o. Ajdovščina
Lucija trgovina d.o.o. Ajdovščina
Vidmar Uroš s.p. Otlica
Suvel šport d.o.o. Nova Gorica
Žito Ljubljana d.d.
Zatex d.o.o. Nova Gorica
Marmet d.o.o. Ajdovščina
ter druga podjetja, organizacije družine in
posamezniki.
Spisek tistih, ki so prispevali denarna sredstva za izgradnjo spomenika od 18. junija 2001 do 24. avgusta 2001 (vrstni red je narejen po datumu plačila):
1.	LIKAR MARIJA
2.	FELC MIRICA
3.	ŽVOKELJ ZDENKA
4.	BIZJAK MILKO
5.	TRATNIK MARIJA
6.	CERNOTIČ ANICA
7.	UŠAJ DORA
8.	LIKAR FANICA
9.	VIDMAR IVAN
10.	ČUK FRANC
11.	LAHAJNAR RADKO mlajši
12.	LIKAR MARIJA
13.	POLANC SILVA
14.	FISCHER HIERONIM
15.	BRATINA VOJKO
16.	ČIBEJ IVAN
17.	BARIŠIČ SLAVKO
18.	BIZJAK ZARJO in VERA
19.	ILIČ MOJCA
20.	PALMIRA di BON
21.	LIKAR SLAVKO
22.	VIDMAR UROŠ
23.	KRAPEŽ ALOJZ
24.	TREBIŽAN CVETKA
25.	BRUS MARIJA
26.	BRATINA JANKO
27.	JUG ANGELA
28.	DIETZ ANKA
29.	HLADNIK MARIJA mlajša
30.	TERČELJ GORAZD
31.	DRUŽINA IPAVEC
32.	LESKOVAR NEVENKA
33.	PODOBNIK MILENA
34.	BRATINA DUŠAN
35.	DRUŽINA KRAPEŽ
36.	BRECELJ LUCIJA
37.	VIDMAR FILIP
38.	KOVŠCA BERNARDA
39.	MIKUŽ BRIGITA
40.	KRAPEŽ ANDREJ
41.	ČERNIGOJ CVETKA
42.	VIDMAR SLAVKO
43.	PELJHAN MARIJA
44.	VIDMAR LOJZE in SLAVKA
45.	VIDIC JANEZ
46.	DROBNIČ MILENA
47.	CVENKELJ REZKA
48.	LIKAR FELIKS in IVANA
49.	DRUŽINA ČERNI
50.	PELJHAN MARJAN
51.	KRAPEŽ IVICA
52.	JEVNIKAR MAGDA
53.	ČERNILOGAR MARJAN
54.	DRUŽINA BAJC
55.	FERJANČIČ MARICA
56.	ŽONTA CVETKA
57.	POLANC METOD
58.	ŽGAVEC - SALON
59.	BOLČINA BOŽIDAR
60.	BIZJAK ALDO
61.	HARI STANKA in TONE
62.	ČERNIGOJ MARJAN
63.	BIZJAK FRANC
64.	VELIKONJA SREČKO
65.	OREL JELKA
66.	DRUŽINA VELIKONJA
67.	VIDMAR ANGEL in NEVENKA
68.	LIKAR IVANKA
69.	PERGAR RUDI
70.	ALJANČIČ KRISTINA
71.	BIZJAK JANEZ
72.	VIDMAR PETER
73.	BIZJAK MIŠO
74.	ČERNIGOJ ANGELA
75.	STOJKO ANICA
76.	KUCEL ROMANA
77.	LALIČ ALENKA
78.	VIDMAR SIMON
79.	BOLČINA VALENTIN
80.	MAJNIK ANICA
81.	KRAPEŽ VIKTOR
82.	KRAPEŽ FRANC
83.	CURK MILKA
84.	VIDIC MARINKA
85.	ZUPANČIČ PEPCA
86.	CEJ VERONIKA
87.	LAH MARIJA
88.	MIKUŽ ANASTAZIJA
89.	KRAPEŽ DUŠAN
90.	KRAPEŽ FRANC
91.	ČERNIGOJ ALFONZ
92.	ŽUST MARICA
93.	BIZJAK MARICA
94.	KRAVOS MILOJKA
95.	VIDMAR CILKA
96.	ŠMAJGL DRAGICA
97.	BIZJAK ELJO
9 8. ŽONTA ROMAN in ZMAGA
99.	POLANC DUŠAN
100.	ŠINKOVEC LILJANA
101.	ČESNIK ANGEL in MARIJA
102.	BOLČINA ALOJZ
103.	ČIBEJ HELENA
104.	PERGAR IVANKA
105.	HUMAR JERICA
106.	KOVČCA MILAN
107.	TRTNIK SLAVKA
108.	KRAPEŽ MARIJA
109.	LIKAR IVO
110. VELIKONJA CVETKA
111.	ČERNE IVAN
112.	POLANC LOJZKA
113.	MIKUŽ MILENA
114.	ŠEBENIK IDA
115.	DRUŽINA KOVŠCA
116.	ZAMARMILKA
117.	MAŽGON DAVORINA
118.	LIKAR FRANC
119.	LIKAR MIRKO
120.	LIKAR PETER in IVA
121.	LIKAR FANI
122.	VIDMAR FRANC in IVICA
123.	KRIVEC ROMANA
124.	MORANDIN ROZA
125.	BOLČINA DARJO
126.	HRTELJALDA
127.	BIZJAK ANDREJ
128.	BOLČINA ZDRAVKO
129.	PELICON JERICA IN EDO
130.	LIKAR CVETKA
131.	POLANC IZA
132.	POLANC ROZA
133.	AMBROŽ MARICA
134.	DRUŽINA KRAPEŽ
135.	BIZJAK LIDIJA
136.	MRZLIKAR STANKA
137.	LIKAR MARJO
138.	BIZJAK ANICA
139.	ŽONTA OLGA
140.	ČRNILOGAR MARIJA
141.	DRUŽINA CEKET
142.	VELIKONJA MARIJA
143.	LIKAR IVAN
144.	ŽILAVEC MIRAN
145.	PERČIČ MARIJA
146.	VELIKONJA ZDRAVKO
147.	HRIBAR ALJANA
148.	SMRDELJ SILVA
149.	ČESNIK LUCIJAN
150.	ROVTAR MILENA
151.	VIDMAR VERA
152.	KRAPEŽ ROMAN in NIVES
153.	VELIKONJA LIDIJA
154.	KOBAL ADRIJANA
155.	SANABORJELKA
156.	ŽIGON VLADIMIR
157.	POLANC DUŠAN
158.	BRATINA RADOSLAV
159.	BLAŠKO FRANC
160.	PREM ALFONZ
161.	VELIKONJA MARJAN
162.	VELIKONJA RINO
163.	KRAPEŽ VIKTOR
164.	PREM FRANC
165.	ČIBEJ TEODOR
166.	KRAPEŽ ANDREJ
167.	KRAPEŽ ZVONE
168.	ČIBEJ ERIKA
169.	BIZJAK DRAGA
170. VELIKONJA ALBINA
171.	VELIKONJA ZORA
172. VELIKONJA RADOVAN
173.	POLANC IDA
174.	ŽONTA FANKA
175.	VIDMAR IVANKA
176.	LIKAR TATJANA
177.	LIKAR RADIVOJ
178.	KRIVEC DAMJAN
179. KAMIN JANEZ in OLGA
180.	DRUŽINA BRATINA
181.	BRATINA LJUBO
182.	BRATINA JOŽE
183.	BRUS ALBIN
184.	VIDMAR IVAN
185.	DRUŽINA LIKAR
186.	KRAPEŽ LOVRENC
187.	DRUŽINA KRAPEŽ
188.	DRUŽINA VIDMAR
189.	DRUŽINA BENČINA
190.	DRUŽINA VIDMAR
191.	DRUŽINA FURLAN
192.	VIDIC MARIJA
193.	DRUŽINA BRATINA
194.	VIDMAR MILKA
195.	KRAPEŽ DORA
196.	ŽIGON DANIJELA
197.	DRUŽINA BIZJAK
198.	DRUŽINA POLANC
199.	DRUŽINA KRAPEŽ
200.	DRUŽINA BIZJAK
201.	DRUŽINA KRAPEŽ
202.	KRAPEŽ IZIDOR
203.	VIDMAR BOGOMIR
204.	DRUŽINA BOLČINA
205.	BOLČINA ZVONKO
206.	DRUŽINA POLANC
207.	KOBAL MATEJ
208.	BIZJAK LUČKO
209.	DRUŽINA KRAPEŽ
210.	DRUŽINA VIDMAR
211.	VIDMAR JOŽE
212.	DRUŽINA PODGORNIK
213.	POLANC IVANKA
214.	POLANC HILDA in JURIJ
215.	DRUŽINA POLANC
216.	DRUŽINA KRAPEŽ
217.	VIDIC FILIP
218.	DRUŽINA VIDIC
219.	PAGLAVEC BOJAN
220.	LIKAR ANTON
221.	KRAPEŽ LOJZE in MARINKA
222.	DRUŽINA LIKAR
223.	PREM IVAN
224.	ČERNIGOJ FRANC IN SONJA
225.	KRAPEŽ MIRAN
226.	KRAPEŽ DORA
227.	KRAPEŽ PETER
22 8. POLANC FRANČIŠKA
229.	DRUŽINA KOBAL
230.	LIKAR SLAVKO in MARIJA
231.	LIKAR DAVID in DANIJELA
232.	KOVŠCA MARJETICA
233.	DRUŽINA VIDMAR
234.	DRUŽINA KRAPEŽ
235.	LIICAR BOGOMIR
236.	ČESNIK LIDIJA
237.	BRATINA LOJZE
238.	KRAPEŽ MARJAN in TANJA
239.	KRAPEŽ DAVID
240.	KRAPEŽ ANTON
241.	KRAPEŽ JOŽE
242.	ŽIGON IVAN
243.	ŽIGON FRANCKA
244.	ŽIGON BRANKO
245.	VIDMAR MARIJA
246.	DRUŽINA PREGELJ
247.	VIDMAR UROŠ
248.	BOLČINA JOŽE
249.	LIKAR JOŽE
250.	KRAPEŽ JOŽEF
251.	FURLANI MIRANDA in OSKAR
252.	KRAPEŽ JOŽE
253.	DRUŽINA BOLČINA
254.	LIKAR MARIJA in MARJETA
255.	DRUŽINA BOLČINA
256.	KRAPEŽ MARJAN
257.	KRAPEŽ MARTIN
258.	KRAPEŽ JOŽE
259.	ŽIGON STANISLAV
260.	ŠUBIC JANEZ
261.	KRAPEŽ JORDAN
262.	DRUŽINA POŽENEL
263.	PELJHAN FANICA
264.	VIDMAR MARIJA
265.	VIDMAR TATJANA in ZMAGO
266.	KRAPEŽ BRANKO
267.	KRAPEŽ JOŽE
268.	DRUŽINA PIŽENT
269.	VIDMAR VERA IN ŠTEFAN
270.	DRUŽINA BENČINA
271.	DRUŽINA ŽGAVEC
272.	DRUŽINA KODELJA
273.	DRUŽINA KRAPEŽ L
274.	BOLČINA JOŽE
275.	BOLČINA SUZANA
276.	VIDMAR VENČESLAV
277.	VIDMAR BOGDAN in IVICA
278.	VIDMAR ANTON in DANICA
279.	DRUŽINA KRAPEŽ
280.	BOLČINA FRANC in TONICA
281.	VIDMAR ANDREJ in KATICA
282.	VIDMAR ANGEL in IRENA
283.	KRAPEŽ SILVO
284.	VIDMAR HIERONIM
285.	IPAVEC NADA
286.	VIDMAR EDVARD
287.	BOLČINA IVAN
288.	BOLČINA IVAN
289.	ŠKVARČ JOŽE
290.	IPAVEC BOGOMIR
291.	VIDMAR IVA
292.	BOLČINA ZVONKO
293.	PODGORNIK SILVESTER
294.	VIDMAR TOMAŽ
295.	KOVŠCA VIDO
296.	KOVŠCA SIMON
297.	VIDMAR MIRKO
298.	VIDMAR HERMAN
299.	BOLČINA DRAGO	312.	BOLČINA LUČKO in NEDA
300.	IPAVEC SREČKO	313.	dr. BORUT LIKAR
301.	IPAVEC CVETO	314.	RIJAVEC JELKA
302.	VIDMAR JOŽE	315.	VIDMAR PEPI
303.	VIDMAR MARJAN	316.	BLAŠKO JANA
304.	PUNTAR BRUNA	317.	LOVERČIČ EVGEN
305.	DEVETAK IVA in TEDI	318.	TROŠT MARINKA
306.	BLAŠKO BENJAMIN in ANUŠKA	319.	PILTAVER MAJDA
307.	BIZJAK VERAN	320.	ČERNIGOJ MIRKO
308.	ŽONTA IZIDOR	321.	PIRIH BRUNA
309.	DRUŽINA KRAPEŽ	322.	ČERMELJ LAURA
310. 311.	URŠIČ ANICA KRAPEŽ VIKTOR	323.	JELINČIČ HEDVIKA IN VANJA
Zaradi velikega števila položnic je mogoče, daje prišlo do kakšne napake in se že vnaprej opravičujemo. Opozorite nas nanje, popravke pa bomo objavili v naslednji številki Gore.
IVI ATI GORA	Stanislav mikuž
MATI GORA, zbornik o Gori, Gorjankah, Gorjanih, o vsem lepem na Gori. Mati, beseda, ob kateri nam postane vedno toplo pri srcu. Beseda, na katero nas vežejo nešteti spomini, povezave, ljubezen. Tudi v zborniku je veliko ljubezni, topline, vztrajnosti, Gorjanom poznanih lastnosti.
O zborniku smo pisali že v prejšnjem časniku. Danes bomo izvedeli o njem nekoliko več. Zaradi izredne količine gradiva, kije krepko presegla načrtovan obseg, seje izid zbornika nekoliko zavlekel. Zbornik j e v zaključni fazi vezave in upamo, da bo na dan, ko boste brali te vrstice, že zagledal luč sveta. Tudi cena bo žal nekoliko narasla nasproti prej predvideni in želeni. Še vedno pa bo v okvirih realnega in bistveno nižja od primerljivih knjig na trgu. Upamo, da bo še vedno dostopen vsakomur, ki ga bo želel kupiti.
Tokrat bi vas rad nekoliko podrobneje seznanil z vsebino, osebnimi podatki (kolofonom) in postajami, skozi katere ‘pelje vlak’ od začetka pa do konca nastajanja knjige.
Pri premagovanju posameznih postaj smo se srečevali s številnimi problemi. Včasih je bilo prav težko, vendar obupali nismo nikoli, vztrajali smo do konca in prišli do zbornika, na katerega smo Gorjani lahko povsem upravičeno ponosni. Takega ali podobnega ima le malokdo, tudi velika območja s pestro zgodovino in veliko denarja ne. Da bi obdržali ceno kolikor toliko na vajetih, smo morali poiskati veliko možnosti, jih pretehtati in se odločati. Nasvetov, ki bi nam koristili, smo dobili bolj malo. Odločitve so bile včasih boljše, včasih slabše. Zbornik je tak, kot smo si ga želeli. Je kaj narobe ? To bo ocenil bralec s svojim kritičnim pogledom, napak si nismo želeli, prišle so same. Opozorite nas nanje. Objavili jih bomo v časniku GORA. Posebno nam je žal za napake, ki lahko kogarkoli osebno prizadenejo. Tudi take so, skrite, nam nevidne, bralec jih bo opazil. Opravičujemo se za vse napake, ki so kljub skrbnemu pregledu ostale v zborniku. Tudi kake oblikovne napake se bodo našle, marsikatera fotografija bi bila lahko boljša, vendar take smo pač imeli na razpolago. In zdaj k osnovnim podatkom o zborniku.
OSNOVNI PODATKI:
Velikost zbornika: 25x31 cm Število strani: 544 Vezava: trda, karton
Število fotografij: okrog 1000, večina barvnih
KOLOFON:
MATI GORA
ZBORNIK O GORI, GORJANKAH IN GORJANIH,
OB 400-LETNICI NASELITVE GORE Avtorji zbornika: Skupina avtorjev
Uredniški odbor: Franc Černigoj, Uroš Velikonja, Stanislav Mikuž, Valter Polanc Odgovorni urednik: Uroš Velikonja, predsednik Društva Gora Glavni urednik: Franc Černigoj Koordinacija projekta: Stanislav Mikuž, Valter Polanc Lektor: Franc Černigoj Korektor: Elvica Velikonja Grafična zasnova in oblikovanje: Radivoj Humar Računalniška obdelava in prelom besedila: Radivoj Humar Založba: Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora, Predmeja Izdajatelj: Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora, Predmeja
Za vsebino odgovarjajo pisci
Priprava filmov: Andraž Humar - Gregor Humar; V&H, Ajdovščina Tisk: Tiskarna Hren, s.p. Ljubljana Prva izdaja
Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja
in posameznih avtorjev.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
908(497.4-15)(082)
MATI Gora : zbornik o Gori, Gorjankah in Gorjanih : ob 400-letnici naselitve Gore / [avtorji zbornika skupina avtorjev ; glavni urednik Franc Černigoj], - 1. izd. - Predmeja : Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora, 2001
ISBN 961-6403-58-3 1. Černigoj, Franc 113754880
KAZALO VSEBINE IN AVTORJI:
Pri pisanju zbornika j e sodelovalo 43 avtorjev s 63 prispevki. Že samo to nam veliko pove o obsežnosti gradiva in delu, ki gaje bilo potrebno napraviti, daje sedaj zbornik pred nami.
Bačar Stane Likar Lojze Krapež Andrej Velikonja El vica Valič Peter Vidic Patricija Bizjak Bojan Likar Lojze Polanc Marjan Čibej Ljubo Čibej Ljubo Vidmar Angel Polanc Valter Černigoj Franc Vidmar Angel, Mikuletič Vitomir Blaško Roman Krapež Alfonz Krivec Zlatko Krapež Alfonz Velikonja Irena Ščukovt Andrej ka Mikuž Stanislav Velikonja Irena Velikonja Irena, Velikonja Grbac Oriana Mikuž Stanislav Polanc Valter,
Bačič Fratrič Ante Pelicon Jerica Pelicon Edo Kobal Matej Velikonja Uroš Likar Lojze Černigoj Franc Likar Lojze Velikonja Emil,
Vidmar Angel Velikonja Marija Bratina Slavko Rosa Zdenka Krapež Slejko Brigita Velikonja Irena Černigoj Franc Likar Lojze
Geološki obraz Gore Geografska podoba Gore Brezna
Rastlinstvo naših krajev Živalstvo na Gori Kulturna krajina na Gori Kmetijstvo na Gori
Gospodarstvo, s poudarkom na kmetijstvu Mlekarstvo na Gori med obema vojnama Gozd in gozdarstvo na Gori JosefRessel
Tekmovanja gozdnih delavcev - sekačev Ceste in cestarstvo na Gori Laskar z Dola
Zgodovina lova v Trnovskem gozdu Sol je sladka
LD Kozje stena se predstavi
Zapisan divjini
Spomin nanje je živ
Stavbarstvo na Gori
Voda na Gori
Vodovodi na Goro
Obrt in rokodelstvo na Gori
Oblačilna kultura podeželskega prebivalstva na Gori Zaposlovanje in izseljevanje na Gori
Gorjani in denar Prehrana na Gori Zdravilstvo na Gori
Včeraj - danes - jutri cerkve na Angelski Gori
Gora in Gorjani med prvo svetovno vojno
Druga svetovna vojna
Žrtve fašističnega nasilja z Gore in na Gori
Gorjani, padli ali kako drugače umrli v italijanski vojski
Vojna za osamosvojitev Slovenije Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi Šolstvo na Gori do leta 1943 Šolstvo na Gori od leta 1943 do danes Tako govorimo Gorjani Šege in navade na Gori O treh gorskih vaseh še drugače Kako pri hiši tej se reče
Vidic Slavko,
Pelicon Edo Pelicon Edo Černigoj Franc Bratina Bojan Mercina Marija, Štrancar Marjan Černigoj Franc Velikonja Narte Černigoj Aldo Černigoj Franc Bizjak Bojan Bizjak Bojan Kovšca Ingrid Černigoj Franc Premrl Božidar Černigoj Aldo Vidmar Hieronim, Černigoj Sonja Stibilj Šajn Anamarija Pelicon Edo Velikonja Irena Velikonja Emil Polanc Valter Bizjak Dušan,
Likar David
Ljubiteljska kultura Pevsko in plesno izročilo Gore Izbrana ljudska besedila z Gore Gora in beseda
Bratina Bojan - Kaličuski
Podoba iz sanj
Suša
Trst
Gora in pesem Lesena ura
Stare lipa, Iskal sem belo lilijo Brez strahu Znamenja na Gori Križ na Pravem vrhu
Akademski slikar Rudi Pergar in njegova Gora
Še o likovnem dogajanju na Gori Gora umetnikov in umetnosti Pridite še kaj
Ženske z Gore, skupaj vzete Smučanje (rezlanje, drsanje) na Gori
Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora Beseda predsednikov KS Predmeja ter KS Otlica - Kovk
POSAMEZNI KORAKI NA POTI OD IDEJE O ZBORNIKU DO REALIZACIJE
OD IDEJE DO PRISPEVKA
Skupina, kije bila v okviru Društva Gora določena, da vodi organizacijo prireditve ob 400-letnici naselitve GORE, sije zamislila okvirno vsebino zbornika in predlagala avtorje posameznih tem.
Teme in avtorji so se nekoliko spreminjali, vendar ne bistveno. Sprva je bilo predvideno, da bi vsak članek obsekal kakih 10 tipkanih strani in nekaj fotografij in da bi bil zbornik običajnega knjižnega formata s 400 do 500 stranmi. Gradiva so prihajala, fotografij je bilo veliko, obseg zbornika je iz dneva v dan naraščal. V predvidenem fonnati bi to pomenilo okrog 1000 strani. Odločili smo se, da zmanjšamo število strani in povečamo format, tako nam je uspelo priti na 544 strani.
Nemogoče je izračunati, koliko časa, poti in stroškov so imeli posamezni avtorji s pisanjem člankov. Večina prispevkov je sad večletnega dela, celo desetletij. Opravljenih je bilo veliko kilometrov, porabljenih ogromno ur za obiske pripovedovalcev, knjižnic, muzejev, arhivov... Mislili smo, da bi zbrali podatke o porabljenem času, vendar smo od tega odstopili, saj bi bilo te podatke težko zbrati. Po precej grobem izračunu, ki sem ga izkustveno napravil, so avtorji samo za pripravo prispevkov za ta zbornik porabili več kot 5000 ur, ne upoštevaje čas večletnega dela zbiranja gradiva...
UREDNIŠKO DELO
Naloga urednika je bila zaupana, komu dmgemu, kot našemu priznanemu pisatelju Francu Černigoju. Opravil je res veliko delo. Vse prispevke avtorjev je prebral, popravil napake, predlagal avtorjem vsebinske popravke,
uskladil besedila s prispevki drugih avtorjev. Posamezne dele zbornika je povezal v celoto in hkrati pustil svobodo vsakemu delu zbornika. To prav gotovo ni bilo lahko delo. Prispevke je, tako popravljene, vrnil avtorjem, ki sojih ponovno pregledali in vnesli popravke. Ta pot se je ponovila lahko kar nekajkrat. Ko je bilo besedilo izpiljeno, je skupaj z avtorji opremil besedila s fotografijami. Na začetku smo predvidevali, da bo fotografij največ 300, sedaj jih nismo še prešteli, mislimo pa, da jih je več kot 1000. Urednik je za to obsežno delo porabil več kot 600 ur.
OBLIKOVANJE IN PRELOM
Ko so bila gradiva pregledana, lektorirana in popravljena, fotografije vstavljene na svoja mesta, smo gradiva oddali oblikovalcu Radi voj u Humarju, kije iz naših tekstov in fotografij oblikoval knjigo, takšno, kot je pred nami. Ko je opravil postavitev strani, je tak tekst romal spet v pregled k avtorjem, ki so opravili dodatne popravke. Za njimi je ponovni pregled opravil še urednik, nato je gradivo šlo nazaj k oblikovalcu, ki je vnesel popravke v tekste. V zaključni fazi je odločilno vlogo odigral Andraž Humar, kije besedila pripravil za izdelavo filmov.
IZDELAVA FILMOV
Oblikovalec j e oddal knjigo v elektronski obliki izdelovalcu filmov. V posebni napravi se fotoobčutljiv film osvetli, v drugi napravi pa razvije. Tako dobimo vse strani knjige na filmih. Filme sta izdelala Andraž in Gregor Humar iz podjetja V&H iz Ajdovščine. Filmi so enakih dimenzij, kot stran v knjigi. Za čmobelo Stranje potreben en film, za barvno stran pa kar štirje filmi, za vsako barvo svoj (čma plus tri osnovne barve). Porabili smo preko 1000 m filma. Samo izdelava filmov je trajala celih 14 dni. Tako izdelani filmi gredo v tiskamo, kjer poteka delo ponovno v več fazah.
MONTAŽA FILMOV
Filmi se najprej razrežejo, nato pa zmontirajo v pole po 8 strani na eno ploščo. Pri tem je pomembno, da so vse strani pravilno razporejene po posebni shemi, tako da ena tiskarska pola tvori 16 strani. Ko so filmi narejeni, se na posebni napravi napravijo ozoliti. To je že podoba knjige. Ozolite smo še enkrat pregledali. Pregled ozolitov je opravila Elvica Velikonja v vlogi korektorja.
Napake, ki jih je opazila, je moral popraviti postavljalec preloma, nato je bilo treba izdelati nove filme in jih dostaviti v tiskarno Hren v Ljubljani, kjer jih je montažerka zamenjala.
Montaža filmov na osvetljeni mizi je precizno opravilo (foto S. Mikuž)
Urednik- Franc Černigoj pri delu (foto U. Černigoj)
IZDELAVA TISKARSKIH PLOŠČ
Iz filmov se izdelajo tiskarske plošče. So kovinske in imajo fotoobčutljivo prevleko. V posebno napravo se vstavita plošča z zmontiranim filmom in tiskarska plošča. Naprava prenese stran s filma na ploščo.
Osvetljevanje tiskarske plošče (foto S. Mikuž)	Naprava za izdelavo tiskarskih plošč
(foto S. Mikuž)
Tako narejene plošče se vstavijo v drugo napravo, kjer se osvetlijo z zelo močno svetlobo, tako osvetljene so primerne za uporabo na tiskarskem stroju. Tiskarska plošča je primerna samo za eno tiskanje, ne glede na število izvodov. Če bi čez nekaj časa želeli ponovno tiskati knjigo, bi morali izdelati nove plošče.
TISKANJE
Tiskanje našega zbornika je potekalo na modernem petbarvnem stroju znamke HEIDELBERG SPEEDMASTER. Na Primorskem ima tako zmogljiv stroj samo tiskarna v Kopru. Če je stran barvna, morajo biti narejene štiri plošče in montirane vsaka na svoj del stroja. Preden mojster zmontira plošče, jih na posebni kontrolni mizi pregleda in uskladi dodajanje barv na posameznem segmentu tiskarske pole.
Po opravljeni montaži požene stroj in naredi nekaj odtisov. Tiskarski stroj je sestavljen iz štirih praktično enakih delov. Čmobela stran gre samo skozi en del
Tiskanje poteka preko treh valjev (foto S. Mikuž)
Mojster opravlja montažo plošč na tiskarski stroj (foto S. Mikuž)
stroja, barvna pa skozi vse štiri dele, na vsakem delu stroja se odtisne ena od osnovnih barv. Tak segment stroja ima tri valje. Na enem valju j e tiskarska plošča, na to ploščo se nanese barva, s te plošče se odtis prenese na gumijast valj, iz gumijastega valja pa šele na polo papirja.
Tako narejen odtis postavi na kontrolno mizo in poskuša s kombiniranjem in odvzemanjem barv doseči optimalno kvaliteto. Vkolikor je že osnovna barva slaba, tiskar seveda ne more narediti čudežev.
PRIPRAVA ZA VEZAVO
Natiskane pole se pusti nekaj dni na miru, da se dobro osušijo, nato se jih zreže in zloži v snopiče po 16 strani. Sledi šivanje in vezava. Vezava našega zbornika je trda italijanska. Tako vezavo dela v Sloveniji le nekaj knjigoveznic. Ko je knjiga zvezana in v platnicah, se pakira v kartonske škatle, zloži na palete in odpremi. To je bil kratek, bolj amaterski opis nastajanja knjige.
NASLOVNICA KNJIGE
Naslovnica vsake knjige je pomembna, saj gre za prvo srečanje bralca s knjigo. Idej, kakšna naj bi bila naša naslovnica, je bilo veliko, tudi zelo različnih. Imeli smo veliko idej, le težko jih je bilo poenotiti. Skupni jezik smo našli na nekaj točkah. Strinjali smo se, da naj bo naslovnica likovno čista, brez velikega števila motivov, odraža naj simboliko Gore, naj bo enostavna. Naslovnico je na osnovi teh smernic oblikoval Radivoj Humar. Za osnovo celotnega ovitka j e vzel škraplje Vrh Binčuša. Torej znan gorski motiv. Nato je naredil dve enačici. Naslovnica, ki bo krasila naš zbornik, ima na prvi strani samo naslov, spodaj pa motiv roba Gore v megli.
Prvotni predlog, kije nastal po ideji našega urednika, paje imel v zgornjem desnem delu naslovnice fotografijo Suštrce. Motiv naj bi simboliziral Gorjanko, ponosno, delavno in pripravljeno prenašati težka bremena preživetja na Gori.
Fotografija nedvomno simbolizira povedano in ima veliko sporočilno vrednost. Poleg tega motiva j e bila na prvi strani tudi fotografija vhoda v ledenico v Paradani. Po tehtanju oblikovne skladnosti naslovnice in posvetu s profesionalnimi oblikovalci je prevladalo mnenje, da gre v tisk oblikovno čista naslovnica brez motiva ledenice in Suštarce.
Za zadnjo stran platnic (v podlagi škraplje ostajajo) pa sta bila dva predloga. Na prvem je motiv ‘Zadnja luč’, fotografija, ki jo je 31. decembra 1999 posnel Roman Blaško na Čavnu, ki ji je dodana fotografija kipa
Predlog naslovnice z motivom Suštarce in vhodom v ledenico v Paradani (foto S. Mikuž)
Gorjanke v glini. Ta motiv j e tudi izbran za zbornik. Drugi predlog pa je bil motiv smuči, ki so nekak zaščitni znak Društva Gora.
Vsi, ki smo sodelovali pri nastajanju zbornika, si želimo, da bi vsakdo v zborniku našel nekaj, kar ga bo zanimalo.
Predlog zadnje strani platnic (foto S. Mikuž)
GABRIJELA VIDMAR JE PODARILA ZEMLJIŠČE ZA SPOMENIK	uroš Velikonja
Ob iskanju najbolj primernega prostora za spomenik ob jubileju se je večina vprašanih odločila za lokacijo Vrh Jone, na lepo razgledno točko, ki je bila povrhu tudi stičišče steza, po katerih so Gorjanke nosile vodo na Goro. Zemljišče je v lasti Gabrijele Vidmar - Jelke Bratinove, ki ga je velikodušno odstopila za ureditev in postavitev spomenika. Z Gabrijelo Vidmar se jeza časospis Gora pogovarjal predsednik društva Gora Uroš Velikonja.
Gospa Gabrijela, nam na kratko opišete vaše otroštvo?
Rodila sem se 12. marca 1931 leta na Predmeji, Pri ‘Bratinih’. Moje otroštvo se ni razlikovalo od otroštva ostalih otrok na Gori. Tako kot večina družin na Gori je tudi naša živela skromno. Prostega časa otroci skoraj nismo imeli, saj je bilo vedno potrebno opraviti kakšno hišno ali drugo opravilo. Vendar seje tudi za igro otrok vedno našla kakšna minuta, s to razliko, da so bile igre takratnih otrok čisto nekaj drugega kot danes.
Se spominjate, kdaj ste prvič iz Podstudenca na Goro prinesli vodo?
Leta 1942 sem kot 11 -letna deklica tudi sama začela nositi vodo iz Podstudenca. Doma smo sicer imeli vodnjak - štirno, vendar nam j e vode v poletnih mesecih hitro zmanjkalo. V tistem času smo imeli doma sedem glav živine, tako da smo večino vode porabili za napajanje, za gospodinjstvo pa j e bilo treba vodo poiskati drugje. Spomnim se, daje vodo iz naše Štirne uporabljalo tudi do pet gospodinjstev.
Kakšni pa so, gospa Jelka, spomini na vojne čase?
Vsaka vojna prinese lakoto, trpljenje, žalost, smrt.... Nikoli ne bom pozabila 27. septembra 1943. leta, ko so nam Nemci požgali hišo in nas pregnali od doma. Vojno sem preživela v begunstvu pri družini Valič v Lokavcu, leta 1947 pa sem se ponovno vrnila na Goro, kjer smo si začasno uredili dom na Brvinčuši.
Po vojni se je lažje dihalo?
Najprej je bilo potrebno obnoviti domačijo, potem pa se je življenje na Gori kmalu vrnilo na stare tirnice. Leta 1950 sem se zaposlila na krajevnem odboru Predmeja, kjer sem do leta 1953 opravljala funkcijo pomočnice tajnika (Viktorja Polanca). Leta 1955 sem se poročila z Ivanom Vidmarjem in rodila tri otroke. Naslednja leta sem tako preživela doma, kjer sem vzgajala svoje otroke, na katere sem danes zelo ponosna. Tako so z odraščanjem mojih otrok prehitro prišla leta, v katerih sem sedaj.
Vrniva se nazaj k vodi...
Kot sem že povedala, sem vodo začela nositi kot 11-letna deklica. Po vodo smo ponavadi šli v zgodnjih jutranjih ali večernih urah, ko je bilo še hladno ali pa seje sonce že skrilo za Čaven. Od doma do Podstudenca je pot trajala dobrih 20 minut. Po vodo smo vedno hodile v skupini tri ali štiri ženske. Podstudencem smo vodo natočile v posebne lesene posode. ‘Lempe’ z 20 litri vode smo nato na glavi skozi Jono ali pa kar mimo brezna pod Bratinovim vrhom prinesle čez Rob, na Goro. Daje bila hoja krajša in je hitreje minila, smo se ženske med seboj pogovarjale o tem in onem, kar se je zgodilo na Gori. Da bi na tej poti kdaj zapele, se ne spominjam. Vodo
(foto E. Pelicon)
smo nato doma uporabljali za kuhanje in pitje. V najhujši vročini, smo po vodo odhajale dvakrat dnevno. Moški vode niso nikoli nosili, to je bilo le žensko opravilo. Spominjam se, da so že takrat starejši ljudje govorili, daje voda iz Podstudenca zdravilna in da ima čudežno moč. Govorili so, daje bila zadnja želja marsikaterega Gorjana ali Gorjanke na smrtni postelji prav kozarec te vode.
Zakaj ste se odločili, da boste odstopili zemljišče na Križcu za postavitev spomenika Gorjanki ob 400-letnici naselitve Gore?
Rada imam Goro in njene ljudi. Zelo mi je všeč, da seje na Gori našel nekdo, ki skrbi za oživljanje naravne in kulturne dediščine, da pomembne zgodovinske dogodke, na katere smo lahko upravičeno ponosni, iztrže pozabi. Ko ste do mene prišli člani društva Gora s prošnjo, ali bi lahko na mojem zemljišču postavili spomenik Gorjanki ob 400-letnici naselitve Gore, sem bila prijetno presenečena. Vzela sem si trenutek časa za premislek. Da, to je pravi kraj, kjer naj stoji spomenik. Prekrasen pogled na rob Gore od Predmeje do Kovka, na Vipavsko dolino, čez Kras tja do morja.... Prejšnji teden sem odšla na ‘Bratinov vrh’ (tako mu pravimo, ime Križe velja za svet onstran ceste) na ogled. Z gradbenimi in drugimi deli, ki ste jih opravili, moram reči, da jih ni bilo malo, sem zelo zadovoljna. Upam, da bo za angelsko nedeljo lepo vreme, da bo Gora ob 400-letnici obsijana s soncem in da bo to dan, katerega se bomo vsi, ki smo kakorkoli povezani z Goro vedno radi spominjali.
V pogovoru z gospo Gabrijelo je čas zelo hitro minil. Ob pogledu na uro sem se zavedel, da že 10 minut zamujam sestanek upravnega odbora društva Gora na Rupi. Ob prihodu v društvene prostore slišim zaradi zamude par dobronamernih kritik, ko pa ostalim članom odbora povem razlog zamude, so te že zgodovina oziroma spodbuda k nadaljnjemu delu.
Na koncu bi se rad v imenu društva Gora gospe Gabrijeli Vidmar zahvalil za vse razumevanje in pomoč pri ureditvi zemljišča za postavitev spomenika Gorjanki ob 400-letnici naselitve Gore.
SPOMINI NA TEŽKO MLADOST - nadaljevanje	rozikafišer
Na Otlici je bilo tudi nekaj večjih kmetov; ti so se preživljali z mlekom in živinorejo. Tod je bila namreč tudi mlekarna, kamor so vsako jutro nosili posnet mleko. Ker sem od 1939 do 1941 služila pri Premu, sem tudi sama pogosto nosila mleko na posnemalnik k Flegarskim; mlekarno je vodil mož, ki je bil priženjen na Otlico, sicer pa seje pisal Mohorič in je izviral z Ledin nad Idrijo. Od Prema sem s kanglo mleka, ki gaje gospodinja že navsezgodaj namolzla, odšla že zjutraj in se vrnila s posnetim mlekom, ki smo ga potem jedli z močnikom ali ga prodali revnejšim družinam. Za izboljšanje obroka smo to mleko dajali tudi prašičem. Tak j e bil moj običajen dan, potem pa bi morala še v šolo. Ker meje pri Premu čakalo petero otrok, ki sem jih morala varovati, sem šolo pogosto izpustila. Kljub temu pa se mi je godilo precej boljše kot mojim bratom in sestram, ki so bili bolj oddaljeni od doma in opravljali mnogo težja dela. Tudi revnejši ljudje so iz mleka doma izdelovali maslo, po domače putr, in ga kasneje prodajali, da so imeli kak dolg manj na rovašu ali da so poravnali davčne obveznosti, ki so bile takrat zelo strogo odmerjene. Državi ni bilo prav nič mar, daje družina na robu preživetja, zato so davčne obveznosti za marsikoga predstavljale celo premoženje. Da bi plačali davke, so morali reveži prodajati redke vrednejše stvari, ki so jih še imeli, sicer so sledili strašni rubeži, ki bi družino potisnili na cesto.
Četudi so bili pri Premu sorazmerno bogati, seje usoda z njimi grdo poigrala. Danes živijo le še njihovi vnuki in pravnuki, ostale je vzela II. svetovna vojna, v kateri so padli kar štirje. Sinova Franc in Jože, ki sta imela družini že pred vojno, sta padla v partizanih, njunim otrokom pa seje uspelo težko prebiti skozi vojno, po kateri so uspešno doštudirali in utrjeni od vsega zla živijo še dandanes. Tretji sin Avgust je žalostno končal svoje življenje v Rusiji, najmlajšega sina Angela pa so skupaj z ženo Milko Nemci odpeljali v taborišče,
od koder se ni več vrnil. Med vojno je pri Premu delovala tudi ‘pokretna’ bolnišnica 30. divizije, kjer je okrevalo veliko borcev, da so lahko nadaljevali z boji. Seveda so številni ranjenci ostali invalidi, ki sojih, če je bilo le mogoče, poslali v domačo oskrbo. Bolnišnica je bila v dveh prostorih, v katerih je bilo mnogo ležišč, ranjencev in najosnovnejših pripomočkov. Na začetku je bolnišnico obiskoval dr. Lokar iz Ajdovščine, kasneje pa so v njej delali partizanski zdravniki, bolniško osebje in intendantska služba. Zaradi odmaknjene lege bolnišnica do konca vojne ni bila izdana, ob morebitnih nevarnostih pa so ranjence evakuirali v bližnji gozd. Dandanes Premova hiša sameva, na bolnišnico 30. divizije v njej pa spominja spominska plošča. Hišo je obnovil eden dedičev, stalno pa v njej ne živi nihče. Potomci Premov so si po vojni opomogli in pognali svoje korenine na Gori in v drugih krajih.
Naše najbližje sosede smo po domače imenovali Jagruski. Ti so se kljub težkim razmeram uspešno spopadali
z revščino in si kar dobro služili kruh. Imeli so namreč že tradicionalno domačo obrt - že od njihovega
starega očeta dalje so izdelovali volovske komate. Niso bili ravno premožni, a polente in krompirja niso bili
lačni. Staremu očetu, kije bil že krepko v letih, so rekli tudi Buhe, njihov pravi priimek pa je bil Likar.
Njihova hiša je stala pod našo in je tam še dandanes, le da naše ni več. Med obema hišama je še dandanes
kamnit vodnjak, ki sta ga družini uporabljali skupaj. Tolikokrat smo kalali vodo iz Štirne, da so v trdem
kraškem kamnu še dandanes vidne zareze, po katerih je drsela veriga. V vodnjak seje stekala voda s strehe
naše hiše ter s strehe Jagruske kašče, kije stala desno od naše hišice. To kaščo sta sestavljala dva prostora; v
prvem sta bila listje in živinska
stelja, v drugem, ki je bil malce
pogreznjen v zemljo, pa so hranili
krompir, korenje, peso in repo za
prašiča in ljudi. Žito so v kaščo
nosili na glavi v žakljevinasti rjuhi,
da so ga lahko mlatili. Seno so
spravljali na senik, ki seje nahajal
nad kuhinjo, Jagruska hiša namreč
ni imela dimnika. Na senik so
splezali po lojtri, saj stopnic niso
imeli, bilo pa je precej visoko. Na
drugem koncu senika je bil lesen
trohtar, po katerem so v zimi
spuščali vstalo seno, daje krma kar
sama prihajala k živini. Za Jagmske • , -i v.,	,• •	Foto Bojan Bizjak
m bilo počitka, saj je gospodinja
Micka tudi v najhujšem mrazu na glavi nosila vodo, s katero so hranili ljudi in živino. Bili so delavni in resnično pravi mojstri. Komate za vole so delali celo po naročilu. Delali so vsi moški, kar jih je bilo pri hiši; staremu očetu sta sledila sin Franc in vnuk Franc mlajši, kije bil le leto dni starejši od mene in je spomladi 2000 umrl. Njihovo domačijo še danes krasijo lični leseni izdelki, ki sta jih naredila bodisi oče Franc bodisi nj egov nečak. Komate so sosedovi prodaj ali celo v Gorici, v trgovini z lesenim materialom Kozman v Raštelu. Po štiri komate naenkrat je gospodinja Micka nosila na hrbtu v Lokovec k Šelku, ki jih je skupaj z drugim blagom naložil na osle in jih odpeljal v Gorico. Od kupčij s komati je družina spodobno živela. Ko so kuhali polento, smo sosedovi otroci vselej postrgali skorjo, Id je ostala v kotlu. Dandanes je Jagruska hiša lepo obnovljena, voda iz vodnjaka vanjo priteče po ceveh, imajo pridno priženjeno gospodinjo, kije vzela mlajšega sina Silva. Okolico hiše so spremenili in na čase, ko smo tod še mi živeli, spominja le še kamniti vodnjak, ki ostaja na svojem prvotnem mestu skorajda kot spomenik.
fotografija - nema priča
DRUŽINA BIZJAK - POLHAVI S PREDMEJE ivan bhjak
Nekega lepega dne leta 1942 seje pred fotografski objektiv postavila trdna in velika družina Polhavih, pri čemer so manjkali kar štirje bratje, ki so bili takrat v italijanski vojski.
Zadaj z leve: Marija, rojena 12. avgusta 1919; druga Alojzija rojena 5. aprila 1929; tretja Alojzija-mama, rojena 18. junija 1895 (v Oblevrhu), umrla 7. aprila 1971; četrti Jožef - oče, rojen 3. marca 1890, umrl 20. novembra 1982; peti Ivan - Janko, rojen 31. julija 1927; šesti Rudolf - Viktor, rojen 24. februarja 1932. sedaj živi v Franciji in se ne oglaša.
V prvi vrsti z leve sta: Roza, rojena 19. avgusta 1935, poročena in živi v stari Gorici; drugi je Marjan, rojen 7. aprila 1938, poročen je z Lucijo, s katero živita v Ajdovščini in imata dve hčeri, Matej ko in Andrej ko. Pozneje, 2. novembra 1943, je bila rojena še Jožka. V italijanski vojski so bili tedaj Alojz - Veko, rojen 25. maja 1915, umrl aprila 1983, Jožef, rojen 3. februarja, pogrešan od leta 1942 z ruske fronte, Bogomir -Mirko, rojen 22. decembra 1922, poročen na Bregu, Franc - Cone, rojen 23. oktobra 1924, poročen z Etelko, s katero živi v Mariboru.
Trije bratje so umrli kot otroci: Jožef (1914), Berte (1926) in Peter (1933-1937).	dflfe
Torej je Alojzija povila Jožefu kar deset sinov in štiri hčere.
V tej številki bomo nekoliko podrobneje predstavili življenjski zgodbi dveh bratov s te fotografije, obe pa sta povezani z vojaščino. Ivan-Janko je po razpadu Italije septembra 1943 stopil na Predmeji k vaški straži. Desetega aprila naslednjega leta je vstopil v II. bataljon Gradnikove brigade, kasneje pa je spremljal Staneta Potočarja - Lazarja, kot komandanta 31. divizije in kasneje komandanta IX. korpusa.
Po osvoboditvi Trsta, 1. maja 1945, je bil s činom starejšega vodnika na komandi mesta Trst. Po vojni je Janko Bizjak končal politično šolo, več vojaških šol, akademijo in nekaj športnih tečajev. Leta 1948 je kot predstavnik JLA s Primorskega sodeloval na V. kongresu KPJ, deset let kasneje pa je na L Kongresu za športne dejavnosti v Beogradu zastopal L armadno območje. Svojo vojaško kariero je Janko sklenil kot podpolkovnik. Poročen jez Vero in živi od leta 1997 v Ajdovščini.
flETM KOHfPEC
i KOMVHnCtVMKE flAPTHJE fVfOCAABMJE i	--------------------*
ffPOn VCHHLIA
-mi orrAHMiAUM/t ..f/jSep.,_
. .nVHOMOAMIC 6K ___ VAA1 ' -_:— !
:	Mtt	MtCTO-^/__	. • !
Bc"

Janko Bizjak leta 1966 (foto iz arhiva J. Bizjaka)
Rudolf- Viktor seje kot 21-letni mladenič odločil, da bo bolj šo rezino kruha našel v tujini. Leta 1952 je prebegnil v Italijo, po vsej verjetnosti prečkal italijansko-francosko mejo in končal v tujski legiji. Ker se sorodnikom ne oglaša, lahko o njegovi življenjski poti zgolj ugibamo na osnovi analogij z drugimi fanti njegove generacije. Francozi so fante, ki praviloma niso znali jezika, hitro prestregli in jim običajno dali na izbiro - ali tujska legija ali deportacija. Večina se jih je odločila za znamenito, na nek način avanturistično, tujsko legijo, saj bi jim kot vrnjenim ubežnikom v Jugoslaviji tedaj bolj trda predla. Po dosegljivih podatkih je bil Viktor kar 15 let član tujske legije, kije največ delovala v Afriki. Samo mislimo si lahko, kaj vse je doživel, saj so bila to leta osamosvajanja držav izpod francoske nadvlade. Očitneje Viktor preživel peklensko življenje v legiji in danes živi v (za francoske razmere) manjšem mestu nedaleč od švicarske meje. Na poizvedovanje Janka po bratu Viktorju je prišel naslednji dopis:
AMBASSADE DE LA REPUBLIQUE DE SLOVENJE K 732/99	
Pariš, 3. maja 1999 g. Ivan BIZJAK, Goriška cesta 25/6, 5270 AJDOVŠČINA	
Spoštovani g. Bizjak,	
po podatkih generalnega štaba tujske legije Viktor BIZJAK, rojen 24. februarja 1931 v kraju Predmeja, kije v tujski legiji služil od 1955 do 1970 in kije dobil francosko državljanstvo, sedaj živi na naslovu:	
Viktor Bizjak 25, me Nicolas Bruant	Lepo vas pozdravljamo.
25 000 BESANCONdr.	Jožef Kunič, veleposlanik
JOŽE IN GORA	mar jan likar
Prihajal je večkrat, na kavico in pomenek. Dostikrat sva kramljala o njegovem partizan]’enju, pa tudi o šolskih letih in njegovi službi na železnici pred vojno. Vedno, ko je sedel spokojno, kot da za njim ni vseh težkih trenutkov v krvavih dneh vojne in povojnih dogodkov, pa ni pozabil razdreti kakšne šaljive in vesele. Bilje postaven možak, urejen in bistrega, odkritega pogleda. Na prvi pogled zdrav, močan in odločen mož. Ko pa je prijel za skodelico kave, seje roka zatresla, kot list trepetlike v vetru. Vedno je moral poprijeti še z drugo roko, drugače bi lahko popil le slabo polovico. Ob tem mu je pogled potemnel in izpovedoval vse težave, strahove in grozote, s katerimi seje srečal v življenju.
Tak je bil Jože Borštnar, narodni heroj, prvi direktor Slovenskih železnic po drugi svetovni vojni. Vendar naju to ni povezovalo in zbližalo, pač pa to, daje partizanil po Trnovskem gozdu in Gori. Vojni dogodki so ga zanesli tudi v moj rojstni kraj - na Goro.
Bilo je poleti 1986, ko je spet prišel k meni na obisk v pisarno, v lepo zlikani modri obleki. Leta so ga že rahlo upognila in kar nekam okorno seje usedel za mizo. Ob ‘obvezni’ kavici sva spet začela obujati spomine na Goro. Jaz otroške iz leta 1943, ko so Nemci prvič pridrli na Goro, Jože na tiste zadnje čase vojne, ko je prevzel najtežjo nalogo v življenju, kot komandant IX. korpusa.
Ko sva tako ‘zapravila’ že debelo uro, j e obmolknil in v njegovih očeh j e bilo nekaj globokega, zaupljivega. Obrnil seje k meni in me vprašal: »Marjan, ali veš zakaj se tako rad oglasim pri tebi?« in nadaljeval j e, ne da bi počakal na moj ugibajoči odgovor. »Veš, v tistih težkih časih, ko ni bilo kaj jesti in je prežala smrt iz vsakega grma, sem na tvoji Gori srečal in spoznal ljudi, kijih ne bom pozabil nikoli. Sami niso imeli kaj jesti, bili so bomo oblečeni, njihove hiše so bile požgane, stiskali so se v napol popravljenih bajtah, z roko v roki s sosedi sotrpini. Vendar ko smo prišli mimo, so nam ponudili še tisto malo, kar so imeli. Da, tako dobrih ljudi ni nikjer! Tako drugačni so bili od tistih iz krajev, kjer tudi med vojno niso trpeli hudega pomanjkanja. Takih ljudi ne moreš pozabiti in zato prihajam k tebi, ker me spominjaš nanje, in vsakokrat, ko se pogovarjava, občutim spet in spet dobroto, ki smo jo bili deležni partizani v tistih časih na Gori.«
Tako je končal svoje vprašanje in dolgo nato je zrl skozi okno, s tistim blagim izrazom v očeh, ki ga le težko prisodiš tako odločnemu človeku.To je bila najino zadnje srečanje in mnogokrat se ga spominjam. Kot oporoka heroja Jožeta Borštnarja Gorjanom, se mi zdi.
ŠKATLICA
cvetka Velikonja - palirjeva
Rada bi imela veliko igrač. Pa sem imela le črepinje razbitih skodelic in krožnikov. To je bila moja posoda. V njej sem na paši kuhala travo in zajčjo deteljico.
Prišla je vojna, prišli so tuji vojaki. Puške so obesili na lepo izrezljane stranice postelj, bombe položili na mizo, iz hleva privlekli našega prašiča, ga zaklali in spekli.
Ničesar niso dali.
Kmalu so odšli. In nekaj pustili.
Našla sem lepo oranžno škatlico, okroglo, z rebrastim pokrovom. Bila je skoraj prozorna, lesketajoča. Nikomur nisem povedala o svoji najdbi. Škatlica bo moja skrivnost.
Premišljevala sem, za kaj vse bi jo rabila. Da bi vanjo kaj spravila? Da bi v njej kuhala? Ne. Naj bo kar prazna. To bo igračka sama zase!
Skrila sem jo v stensko omarico ob peči. Nad omarico je tiktakala stara ura z utežmi, podobnimi smrekovim storžem. Nismo je skrili kot ostale dragocene predmete. Svetlo nihalo je mimo nihalo svojo pot, kot v lepih časih pred vojno.
Kadar se mi je zahotelo škatlice, sem stopila na klop ob peči, odprla vratca in škatlica je bila spet pri meni. Odpirala in zapirala sem jo, vrtela pokrov, gledala skozi njo proti svetlemu oknu, jo gladila in občudovala. Nihče ni vedel zanjo. Bila je samo moja.
“Nemški vojaki bodo spet prišli,” je šel glas po vasi. “Škatlica,” sem vztrepetala.
Kam naj jo dam? Naj jo skrijem? Kaj, če jo Nemci najdejo? Kaj bodo storili? Njihovo škatlico smo vzeli!
Bodo samo kričali ali tudi streljali? Zaradi škatlice!
Ne, škatlice ne smejo najti! Kam naj jo skrijem?
Oni najdejo vse, ničesar jim ne moreš skriti. Imajo pse.
Ne, škatlice ne bodo našli! Vrgla jo bom v greznico.
Tako sem tudi storila!
VIKTOR POLANC - POLANCU	emil Velikonja
“Če v preteklih obdobjih ne bi bilo opravljeno ogromno prostovoljnega - udarniškega dela, Gora ne bi bila to, kar je. Delovnih akcij sem se vedno rad udeleževal, ker so prinašale napredek v razvoju. Značka udarnika mi zelo veliko pomeni. Moja največja ljubezen pa sta gozd in lepa slovenska pesem. Sami se niti ne zavedate, kako veliko delo za Goro opravljate v društvu Gora. Z mladimi je potrebno delati, to je naša dolžnost...”
Ko sem Viktorja prvič zaprosil za razgovor in mu pojasnil namen, mi je odgovoril, da pač ni tako pomemben, da bi v našem časopisu pisali o njem. Ko pa sem vztrajal in mu pojasnil, da njegovo delo dobro poznam in ne bi bilo v redu, da se to ne zapiše, je na besede Petra Česnika (‘Kar ni zapisano, se ni nikoli zgodilo...’) le pristal in beseda je stekla. Bilo je lepo poletno jutro. Pogovarjala sva se v prijetni dnevni sobi, v hiši, kjer sedaj živi. Srknila sva požirek kave, s katero nama je postregla prijazna Viktorjeva žena Albina in pogovor j e stekel.
Rodil seje aprila, leta 1932. Otroška leta j e preživel na Predmeji, takratnem Dolu. Bili so to težki časi italijanske okupacije, poizkusov zatiranja in iztrebljanja Slovencev. Tudi sam je občutil fašistično roko v času, ko je obiskoval osnovno šolo na Dolu. Dva razreda j e končal v italijanskem jeziku.
“Ne morem ti povedati, kako sem sovražil to šolo. Čeprav sem bil še otrok, pa sem tudi zaradi domače vzgoje in lastnega prepričanja dobro vedel, da to ne bo trajalo v nedogled, kajti naroda se ne da potujčiti. Ostali smo Slovenci. Prišla je vojna, z njo grozote in požgana vas. Morali smo v begunstvo. Pri Slokarjih smo bili do osvoboditve.”
Po vojni seje aktivno vključil v obnovo porušene domovine. Sodeloval je v številnih delovnih akcijah v različnih brigadah.
“Začel sem pri Gozdni na Dolu in pri obnovi požgane Predmeje že kot štirinajstletnik. Leta 1947/48 sem sodeloval v delovni brigadi Lijak. Januarja in februarja 1948 leta pa sem bil vključen v delovno brigado, ki je začela graditi Novo Gorico. Tu sem za svoje delo prejel značko udarnika. To ni bila majhna stvar. Še danes sem ponosen nanjo. Koliko znoja in žuljev je bilo potrebno. Vendar tako je bilo. Bili so takšni časi, potrebno j e bilo prijeti za delo, graditi, kajti kdo drugi bi opravil to delo namesto nas. V porušeni domovini ni živel nihče drugi kot samo mi. Ponosen sem, da smo generacijam za nami postavili temelje razvoja in pogoje za boljše življenje. Po svoje sem imel srečo, da sem živel v tistem obdobju, kajti danes so drugačni časi. Danes za tovarištvo in solidarnost le redko slišimo, kaj šele, da bi ju udejanjali.
Kar zapiši! To pehanj e za kapitalom, ta sla po imetju, to snobovstvo... izničujejo nekatere plemenite in lepe načine življenja kakršnega smo imeli mi. Saj ni vse denar, čeprav nekateri trdijo, daje sveta vladar...”
Po obnovi domovine seje Viktor vpisal v gozdarsko šolo. Končal je tri stopnje gozdarske šole: najprej manipulantski tečaj, nato nižjo gozdarsko v Idriji in kasneje še srednjo gozdarsko v Postojni.
“Gozd, življenje in delo v gozdu, to je bila moja največja ljubezen.
Gozdarski poklic sem z veseljem in zadovoljstvom opravljal. V gozdu vedno uživam, ali pripravljam drva ali pa se po njem le sprehajam. Gozdarski poklic sem opravljal deset let v Baški grapi, vedno sem se počutil
‘Na svoji zemlji’, saj je tak naslov našega prvega celovečernega filma. V Baški grapi sem bil kot doma, prebivalci so živeli v skromnih pogojih, podobno kot mi Gorjani, vendar bili so enkratni. Kamorkoli sem prišel, sem bil dobro sprejet, nudili so mi vse, še več kot so sami imeli. Zares enkratni ljudje.
Nato sem trinajst let delal v idrijski gozdni upravi, do upokojitve leta 1987.”
Ob opravljanju gozdarskega poklica, gradnji in kasneje prenovi hiše Podgrivo ter skrbi za družino, pa je Viktorju ostalo vedno dovolj časa za delo v raznih organizacijah in društvih na Predmeji. Vestno j e opravljal funkcije v mladinski organizaciji, KS Predmeja, SZDL, ZK, smučarskem in balinarskem klubu. Ni je bilo funkcije, katere ne bi opravljal vsaj enkrat, in to z veliko odgovornostjo in zagnanostjo. Predsednik KS Predmeja pa je bil kar trikrat.
“Ja, že leta 1948 sem postal član SKOJ. Nekateri se danes tega sramujejo. Jaz šene, zelo ponosen sem na to. Bili so pač taki časi. Živeli smo v prepričanju, daje tako prav. Jaz še vedno mislim, daje bilo marsikaj rešeno bolje, kot je danes. Vsi smo se lahko šolali, vsi smo bili zaposleni, vsi smo imeli zagotovljene pravice zdravstvenega zavarovanja... Nismo pa poznali bogatašev, toda za vse je bilo poskrbljeno. Danes živimo v demokraciji, v svoji lastni državi. Ni še vse tako, kot bi moralo biti. Bo pa že bolje..., dmgače tudi ne more biti.”
Na vse dosežke KS Predmeja, raznih organizacij in društev na Predmeji, je bil vedno ponosen. Kako tudi ne, saj se v letih po drugi svetovni vojni na Predmeji ni nič zgradilo ali obnovilo, ni bilo prireditve, kjer Viktor ne bi bil poleg. Za svoje delovanje je dobil kar nekaj priznanj in odlikovanj. Vzel jih je iz omare in mi jih pokazal: Red zaslug za narod s srebrno zvezdo iz leta 1987, Petomajsko priznanje občine Ajdovščina iz leta 1985, Plaketa SK Predmeja za požrtvovalno delo, na te je najbolj ponosen. So tudi druga.
“Saj človek ne dela za plakete in priznanja. Jaz sem delal, ker sem bil prepričan, da lahko le na tak način dosežemo boljšo kvaliteto življenja, da bomo živeli in delali v boljših pogojih. To velja še posebej za vasi na Gori. Obnovili smo vas, postorili marsikaj.
Številne so delovne ure, ki smo jih opravili pri gradnji skakalnic v Tihi dolini, potem smo eno pokrili s plastično maso, saj veš, saj si bil zraven. Veliko ur sva opravila skupaj na zaletnem stolpu skakalnice. Gradih smo kegljišče, popravljali vaške poti, obnavljali objekte, organizirali razne prireditve... Takrat je bilo zares lepo. Dobivali smo se skupaj, kegljali ali balinali. Saj me poznaš, zelo rad sem v družbi, neizmerno sem užival. Pa na tekmovanja in turnirje smo hodili, zares je bilo lepo.”
Viktorje bil v času gradnje plastične skakalnice predsednik KS Predmeja in hkrati j e tudi organiziral delo pri gradnji skakalnice. Na skakalnici je opravil ogromno število delovnih ur, največ od vseh, zato mu je tudi
pripadla čast, daje prerezal trak in s tem novo napravo predal svojemu namenu. To je bilo za šagro leta 1978. Na novo pridobitev je bil zelo ponosen, kakor tudi na uspehe smučarskega kluba, kije bil takrat na petem mestu v skupni razvrstitvi med vsemi klubi v bivši državi. Ponosen je bil tudi na sina Igorja, kije takrat že trkal na vrata reprezentance.
“Ja, lepi so spomini na takratne čase. Vsaka čast Petru (Česniku, op. p.), daje znal povezati in organizirati smučarski šport. Škoda, skakalnica (plastična) je propadla, mladina nima športnega objekta, kjer bi lahko sproščala svojo energijo in krepila telo in duha. Še dobro, da ste vi (društvo Gora, op. p.) v zadnjem času pridobili mlade in kako lepo jih je videti, ko odhajajo na tekmovanja ali na treninge. Z mladimi je potrebno delati, vendar pogoji so taki, kakršni so. Danes denarja za množične športe ni več, kar ni v redu. Na
Anton Bizjak - Štemču in Viktor Polanc leta 1956 na Predmeji (foto iz arhiva V. Polanca)
mladih svet stoji, zato delajte z njimi, omogočite jim treninge, nastope, tekmovanja, seveda tudi zahtevajte od njih primemo delavnost, vzgajajte Jih...”
Viktorja v zadnjih letih večkrat vidimo pri raznih zidarskih opravilih.
Najraje dela s kamnom. Tudi na Rupi imamo novo pridobitev - pravo kamnito peč, kije rezultat dela njegovih rok. Ko smo ga vprašali, koliko smo mu dolžni za njegovo delo, je nekoliko užaljeno odvrnil: “Kar sem rekel, sem rekel, to je moj prispevek za društvo Gora.”
“Res je, vedno sem želel pomagati in prispevati nekaj za vaše društvo.
Ker zelo rad delam s kamnom je bil to pravi izziv. Le načrt je bil malo zakompliciran, kot da bi ga ti risal (in tudi sem ga, op. p.). Toda uspelo mi je, ponosen sem na to. Tudi za spomenik Gorjanki sem prispeval, saj veš, penzija ni kdo ve kaj, vendar za to se mora najti denar. Ideja je enkratna.
Lepo bo na Križcu, ko bo spomenik stal. Vsaka vam čast, kakšen praznik bo to, komaj čakam. Marsikdo se bo na ta dan vrnil na Goro, le koliko ljudi bom videl po mnogih letih, to bo res pravi praznik za nas Gorjane.
Vi ste za Goro res naredili ogromno.”
V dnevno sobo je pokukala Albina in prijazno vprašala: “Ali bosta še kaj popila?” Ne, hvala, saj je še zgodaj zjutraj, sva se strinjala. Na moje vprašanje, koliko časa bo še obdeloval kamen in z njim zidal, me je z odgovorom nekoliko presenetil:
“Ne dolgo, še to kar sem obljubil, in potem konec. Mogoče še kakšno malenkost. Dovolj sem delal, sedaj bom pa le še užival. Vrnil se bom v gozd, v gozdu uživam, se krepim, pa še kakšno koristno delo opravim. Pospravim sečne odpadke in pripravim drva, da naju pozimi ne bo zeblo. Koristno in sproščujoče hkrati, mar ne? V gozdu zares uživam. Tam sem najbolj svoboden.”
Kaj v vasi najbolj pogrešaš?
“Gostilno, še trgovino bodo zaprli. Pogrešam družbo, v gostilni smo se včasih vse dogovorili, kovali smo načrte, ja, družbo pogrešam. Saj enkrat na teden se dobimo pri kartah - v nedeljo popoldne na Otlici, vendar to ni dovolj. Pogrešam petje, pevski zbor. Ja, veliko smo prepevali, v gostilni, na prireditvah, proslavah...”
Katere pesmi pa so ti najbolj pri srcu?
Gradnja kamnite peči na Rupi (foto iz arhiva V. Polanca)
“Slovenske..., partizanske. Kar napiši! Iz teh pesmi veje toliko optimizma, bodočnosti, patriotizma, udarnosti... To nam manjka! Ob teh pesmih se počutim, kot da smo naj večji in najmočnejši na svetu. To nam manjka! Veliki in ponosni moramo biti.”
Drugo leto jih bo sedemdeset, sem ga še pobaral za konec. Kaj si najbolj želiš?
“Kaj naj bi si človek v mojih letih najbolj želel...? Zdravje, zdravje in še enkrat zdravje, drugega si nimaš kaj želeti.”
Likarji
MARJAN LIKAR
miloš likar
»Rodil sem se na Gori, očetu Janezu in materi Mariji. Oče, invalid iz prve svetovne vojne, je bil dvakrat poročen. S prvo ženo, ki je dokaj mlada umrla, je imel dvanajst otrok. V drugem zakonu pa sta se rodila dva otroka, mlajši sem bil jaz.
Živeli smo zelo revno, denarja ni bilo od nikoder. Usahnil je tudi zadnji vir - očetova invalidnina. Ker moj oče ni hotel plačati dveh lir za članstvo v fašistični organizaciji za mojo polsestro, so mu odvzeli še to majhno invalidnino. Hiša na Gori je šla na kant: Takrat mi je bilo šest mesecev. V tej silni revščini - hiša na Gori odtujena, oče brez službe - smo se preselili na Jelični Vrh pri Idriji. Tam smo živeli približno leto dni in
Zaradi pomanjkanja denarja v naši družini, oče je bil bolan in še brez invalidnine, sem se vpisal v rudarsko šolo, kjer sem dobival nekaj žepnine in bone za hrano. Šolo sem končal leta 1952, potem dobil zaposlitev pri rudniku, kjer sem delal pet let. Leta 1957 sem se poročil. Z ženo sva se naselila v Ljubljani. Zaposlitev sem dobil na železniški upravi, žena pa je delala v zdravstvu. Imam dva otroka: sina Marjana in hčerko Tatjano ter štiri vnuke.
Leta 1987 sem zbolel in se invalidsko upokojil. Službo sem končal kot član poslovodnega odbora za kadrovske zadeve pri železnici. Žena seje predčasno upokojila prav na isti dan kot jaz. Sedaj živiva v Trzinu.
Opisal bom samo tri spomine na Goro, ki segajo daleč v moja otroška leta. Ko mi je bilo nekako pet let, sta oče in mama pogosto pripovedovala o Gori in mi pravila, da bom šel tja z njima. Ta kraj se mi j e zdel izredno oddaljen. Končno smo se res odpravili. Peljali smo se s ‘koriero’ modre barve. Meni seje zdelo to potovanje nekaj čudovitega. Kamorkoli smo prišli na Gori na obisk, so nas lepo sprejeli.Postregli so nas v svoji revščini z vsem, kar so imeli. Posebno doživetje je bilo zame, ko sem gledal starejše ženske, ki so dajale v ponevpet do sedem zrnc surove kave, jo pražile, da so postala ta zrnca rjava, potem čakale, da so se ohladila, jih zmlele na starinski mlinček in nato skuhale kavo. Bila je zelo dobra. Starejši sojo srkali in se pogovarjali od srca do srca. Drugi spomin mi sega v leto 1943, v tiste dni, ko je kapitulirala Italija. Spominjam se, kako so se nemške čete valile v naše kraje. V okolici Idrije so se vse bolj slišali topovi in močno pokanje. Oče je rekel, da moramo od tod. Bilje deževen dan. S culami v rokah in po dveh dneh hoje smo prišli na Goro. Takrat so Nemci sklenili obroč okoli Trnovskega gozda. Pred tem so bombardirali Ajdovščino. Začeli so hajko, padlo je kakih sedemdeset ljudi. Na Gori je bilo požganih precej hiš.
Po vojni sem prihajal na Goro obiskovat tete in strice. Danes so že vsi pokojni. Živi so le še dva bratranca in sestrična. Pogosto se z njimi dobivamo na Gori ali na Čavnu. Ko sem slišal, kaj vse se pripravlja na Gori ob štiristoti obletnici naselitve, sem začel kot Gorjan razmišljati. V spomin so se mi povrnile mnoge slike preteklih desetletji. Napisal sem tudi nekaj pesmic o Gori, iz lesa pa sem izrezljal Gorjanko.
Del Likarjeve družine na Jetičnem Vrhu leta 1936. Marjan je v sredini.
se potem spet preselili in se ustalili na Kovačevem Rovtu v bližini Idrije. Tu sem preživljal otroška leta vse do avgusta 1945. Oče ni imel nobene redne službe, občasno je delal, in to le za nekaj dni. Včasih je dobil kako zaposlitev kot gozdni delavec. Pomagali smo mu otroci in tudi mama. V avgustu 1945 je oče dobil trdno zaposlitev kot cestar na cesti na Razpotju nad Idrijo.Obiskoval sem osnovno šolo na Ledinah in na Govejku, od leta 1948 pa gimnazijo v Idriji. Brat seje učil za mizarja.
Če bi mi bilo dano, bi zgradil na Predmeji v Dolini počitniško hišico na istih temeljih, koder je stala naša hiša pred sto in več leti. Ta hišica naj bi bila zapuščina mojim potomcem, da bodo videli iz kakšnih čudovitih krajev izhaja njihov rod.
Na Gori je lepo, ko sneži, na Gori j e lepo, ko zavija burja. Na Gori je lepo tudi takrat, ko občudujemo zvezdnato nebo. Čudovito lepo j e, ko pošilja sonce svoje blagodejne žarke na našo Planoto. Burja na Gori ima svoj čar, svoj čar pa ima tudi gorjanska tišina.
Bolj ko se bližajo stara leta, bolj globok j e občutek pripadnosti Gori in ljudem. Ti ljudje so v svoji revščini prestali mnogo gorja in trpljenja. Kljub vsemu so ostali zvesti dobroti, kije značilna za Gorjane.
Gorjanske lepote so zame neponovljive. Z njimi živim in pri duši mi je lepo.«
Prispevek Marjana Likarja z naslovom Jože in Gora objavljamo na strani 16 (op. ur.).
ZBOROVODKINJA, ORGANISTKA, PIANISTKA...	edo pdicon
Mešani pevski zbor Angelski spev z Otlice je bil kot društvo ustanovljen pred kratkim, čeprav prepeva kot cerkveni zbor že deset let. Leta 1991 ga je namreč prevzela tedaj šele trinajstletna Katarina Čibej - Librava.
Svojo glasbeno nadarjenostjo Katarina že zmalega dokazovala in bogatila z učenjem klavirja na ajdovski glasbeni šoli. Kmalu je obvladala tudi orgle v domači cerkvi in samo po sebi je bilo umevno, da na koru združi oziroma v spev poveže pevke in pevce. Katarina je medtem tudi že končala študij glasbene pedagogike in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Otliški zbor je doslej deloval izključno kot cerkveni pevski zbor in redno sodeloval pri bogoslužju v domači župniji, nekajkrat pa je gostoval tudi po drugih župnijah po Sloveniji (Gorenja Trebuša, Šenčur, Tomaj) ter sodeloval na prireditvah skupaj z drugimi cerkvenimi pevci (obisk papeža v Postojni -1996, srečanje cerkvenih zborov na Sveti gori - 1997, blagoslov temeljnega kamna Škofijske gimnazije Vipava in spravna slovesnost v Logu - 1998, blagoslov Škofijske gimnazije Vipava - 1999. Med nastopi velja omeniti še sodelovanje na božičnici v Vipavskem Križu (1991) in skupni koncert s solistom Zdravkom Pergerjem v domač cerkvi (1996). Maja leta 2000 so prvič nastopili na ‘Festivalu cerkvenih pevskih zborov’ v Logu pri Vipavi in pevci so spoznali, da lahko sadove svojega druženja predstavijo tudi širši javnosti. Tako je bil v jubilejnem letu 2001 rojen Mešani pevski zbor ‘Angelski spev’ Otlica in že istega leta debitiral na reviji ‘Primorska poje’. Koncert v Štandrežu 23. marca letos je bil torej prvi nastop zbora pod imenom ‘Angelski spev’. Pevke in pevci se z zborovodkinjo dobijo enkrat tedensko, po gorski tradiciji ob sobotah zvečer za dve uri, na Otlici. Zaradi razseljenosti pač drugače tudi danes ne gre in ker j e ob sobotah še veliko drugih obveznosti, je potrebnega veliko odpovedovanja in požrtvovalnosti.
Katarina Čibej pa pogosto na čmobelih tipkah spremljala trenutno prva ženska glasova Gore, Valentino Vidmar - Zavrhovsko in Karmen Pižent. Obe sta končali solopetje v ajdovski glasbeni šoli (pri Rajku Koritniku), obe pa se dokazujeta tudi kot vokalistki v narodnozabavnih ansamblih. Valentina poje pri že uveljavljeni Vrtnici, Karmen pa pri mladi zasedbi Gorski cvet, ki je junija opozorila nase na pomembnem slovenskem festivalu narodnozabavne glasbe v Vurberku.
fotografija - nema priča
V MePZ Angelski spev pojejo:
soprani:
Darja Bizjak,
Zlatka Černigoj, Jožica Ipavec, Ingrid Kovšca, Karmen Pižent, Karmen Podgornik, Ivica Vidmar,
Tina Vidmar
alti:
Kristina Čibej, Nadja Ipavec, Alenka Krapež, Mateja Krapež, Mojca Krapež, Nada Pižent
tenorji:
Teodor Čibej, Franc Krapež, Zoran Krapež, Marjan Krapež
basi:
Lučko Bizjak (predsednik društva), Boštjan Pižent, Marjan Pižent,
Alojz Vidmar in Tomaž Vidmar.
Spoštovani sorodniki!
Preden vam izrečem dobrodošlico, dovolite, da se vam opravičim, ker si jemljem pravico, ki po vseh pravilih pripada mojemu bratu Pepetu, ki je tu navzoč, kajti on je poskrbel, da se je na domačiji Zahribom nadaljeval rod Bolčinovih. On je tu doma in on bi nas moral sprejeti in pozdraviti. Upam, da mi ne bo zameril, če sem ga odvezal te dolžnosti in vas kot najmlajši v tej hiši rojeni Strle lepo pozdravim in želim vse dobro, predvsem pa prijetno snidenje doma.
Če se ne motim, smo se zbrali zato, da bi videli in občutili, od kod poganjajo naše korenine. In če je tako, ste prav prišli. Tukaj na tem mestu je stala naša rojstna hišica, ki niti približno ni podobna sedanji. Tam, kjer je sedaj veža, je bila kuhinja z zidanim štedilnikom, desno in levo sta bili po ena mala sobica in to je vse. Mimo štedilnika seje prišlo v ‘štalo’ do koze Belke, kije skozi mala vratca lahko kukala v kotliček, ko smo kuhali polento. Skorja iz kotlička je pripadla njej, mi pa smo pojedli polento. Zunaj na hišici ni bilo ne balkona ne oken ne vrat v sobe, da o kopalnici niti ne govorimo. Hišica je bila krita s slamo. Po strehi je tekla deževnica v lesene žlebove in naprej v vodnjak. Zaradi slamnate strehe je bila voda v vodnjaku nekoliko rjavkasta. Tako lahko trdim, da smo že tedaj poznali ‘ledeni čaj’. Toda voda ni dišala po breskvah ali borovnicah, pač pa po dimu. “Un poco fumicata,” malo dimljena, so rekli italijanski vojaki, ki so hodili tod mimo in prosili za vodo. Glede italijanskih vojakov si lahko danes mislimo, kar si hočemo, dejstvo pa je, da moraš žejnemu vsaj vodo ponuditi, čeprav smo jim večkrat svetovali, da imajo pri sosedovih bolj mrzlo.
Pod slamnato streho smo spravljali tisto malo sena, kije bilo pokošeno ob hiši. To seno pa ni služilo samo za hrano kozi Belki, temveč tudi nam za spanje. Zjutraj, ko nas je oče prebudil, smo prilezli skozi malo lino dol v kuhinjo vsi od sena, kije štrlelo izza hlač, ovratnika in pogosto tudi iz las, da nas je še koza Belka sumljivo gledala, misleč, daje to njen jutranji obrok.
narava
V tej slamnati hiši so naši predniki poskrbeli, da smo mi prišli na svet in da sedaj širom naše domovine in tudi čez mejo tlačimo to lepo zemljo. Ni časa in prostora za poseg v zgodovino našega rodu. Zadostuje, da sta v tej hiši ustvarila našo družino Janez Zahribovski (Bolčina) in Mica Podobrekovška (Žigon). Imela sta deset otrok, od katerih nas je zgodnje otroštvo preživelo sedem, sestra in šest bratov. Sedaj pred vami stojimo še trije od starosti in tegob skrivenčeni Strletje in tudi mi bomo odšli. Z vami pa se nadaljuje rod Zahribarskih, rod trdoživih Gorjanov, in poskrbite, da bodo tudi vaši nasledniki kaj vedeli o tej družini in da se bodo kdaj spomnili svojih korenin.
Morda še kratko pojasnilo, zakaj smo se zbrali ravno danes. Danes j e šagra ali angelska nedelja in navada j e, da se takrat pride domov. Včasih so hodili otroci ob počitnicah za pastirje ali hlapce (danes bi temu rekli počitniško delo ali počitniška praksa). Ustna pogodba med očetom pastirčka in lastnikom živine je bila preprosta: “Vse po dvoje in za šagro domov.” To je pomenilo, daje pastirček dobil za Ion dve majici, dvoje spodnjih hlač itd., na šagro pa mu tudi ne bo treba bosemu capljati za pobezljano živino.
Vsem želim prijeten dan, veselo snidenje med sorodniki in srečno vrnitev na svoje domove,
stric Dreče
P.S.: Ne smemo pozabiti na polbrata Janeza, ki živi v Avstriji in mu zaradi 93-letne starosti oproščamo, da ga ni med nami.
RS.S.: Zbralo se nas je 66 od približno 100, kolikor nas je še živečih iz te družine.
Otlica, 5. september 1999
KOŠENIČICE	elvica Velikonja
V	začetku junija, ko se pomlad že umika poletju, polepšajo kamnite kraške travnike rumenocvetni grmički košeničic. Poti po pobočju Čavna, Male gore in Kuclja, pa tudi tiste po Rebri in Robu, postanejo takrat še bolj privlačne.V Mali flori Slovenije (1999) naštejemo pod imenom rodu Genista devet vrst košeničic - spoznali bomo dve.
Za svilnato košeničico (Genista sericea) lahko rečemo, da travnike pozlati, ob sončnem vremenu pa tudi prijetno diši - Matjaž Čibejski je njen vonj opisal kot ‘eksotičen’. Bohotno cvetoči grmički rastejo od severovzhodne Italije in vzdolž Dinarskega gorovja proti jugu.
Znanstveno jo je prvi opisal naravoslovec Franc Xaver Wulfen, profesor matematike in fizike na jezuitskem liceju v Gorici in Ljubljani.
V	opisu iz leta 1788 beremo, daje »na pogled prelepo rastlino, ki vedno raste iz razpok v apnenčevih tleh, še kar pogosto naj de val nekako na začetku junija veselo cvetočo na gorah med Opčinami in Trstom.« Z imenom se ponaša povsem upravičeno. Če si jo ogledamo od blizu, vidimo, daje spodnja stran listov svilnato dlakava, prav tako pa tudi jadro in ladjica metuljastega cveta. Grmiček ima na dnu olesenele, močno razrasle poganjke, na vrhu katerih so v glavičasto socvetje združeni cvetovi.
narava
S svilnato košeničico je najbolj bogat zagotovo Nanos, veliko pa je je tudi na južnem robu Trnovskega gozda. Mnogo bolj pa se bomo morali potruditi za srečanje s primorsko košeničico (Genista holopetala). Odpravimo se tja, kjer je njen rojstni kraj, oziroma po botanično njeno klasično nahajališče - to je na robove kamnitih travišč Male gore in Čavna, kjer igra burja odločilno vlogo. Največ sem je našla na skalnatih grebenih na vzhodnem pobočju Čavna. V ljubljanskem naravoslovnem muzeju pa bomo našli njen ‘rojstni list’ - izvod iz herbarijske zbirke nemškega botanika L. Reichenbacha. Na njem preberemo, da jo je na Čavnu nabral Fleischman in jo imenoval Genista holopetala.
In kje jo še najdemo? V Sloveniji zagotovo le na Čavnu in Mali gori, saj je na ostalih dveh slovenskih nahajališčih zelo redka, oziroma je že izumrla. Sicer pa raste od južnega Velebita na jugovzhodu do Čavna in Male gore na severu. Rastline s tako razširjenostjo imenujemo severozahodnoilirske ali libumijske.
■I	.
Primorska košeničico (joto E Ivica Velikonja)
Primorska košeničica daje skupaj z ostnatim šašem (Carex mucronata) ime združbi Genisto - Caricetum Mucronatae, ki se v Sloveniji pojavlja le na Čavnu in Mali gori, obenem pa je tu tudi severozahodna meja njenega pojavljanja. V tej združbi bomo našli tudi skalni mleček (Euphorbia triflora), ki ima skoraj povsem enako razširjenost kot primorska košeničica, značilnica združbe pa je tudi sicer alpski Clusijev svišč (Gentiana clusii). Skupaj z njimi raste tudi svilnata košeničica, Marchesettijeva zvončica, Jacquinijev ranjak, francoski lan, avrikelj, skalna špajka, travnolistni grintavec, navadni bodoglavec, seveda hladnikovka in mnoge druge.
In kako bomo med njimi spoznali primorsko košeničico? Gnnički le-te so v primerjavi s sorodno svilnato košeničico manj bohotni in ne cvetijo tako bogato. Od nje jo bomo ločili tudi po nasprotnih, trojnatih listih. Jadra metuljastih cvetov so zaokrožena, gosto prileglodlakava, spodaj oleseneli poganjki pa so zelo krhki.
Primorska košeničica je uvrščena med ranljive vrste. Pri nas j o zaenkrat še imamo, naj večja grožnja zanjo pa ni neposredno človek, ampak zaraščanje, ki seji nezadržno približuje od vseh strani.
TRAVE	bojan bizjak
Zelena tišina v dopoldnevu. Mir! Tako je prav. Zrahljam si nerodno podstavljeno blazino. Zagledam se v visoko, v debel zid vdelano okno. Streha že dolgo pušča. Temnoijave lise na zidu ob oknu predstavljajo nenavadno pokrajino. Lahko bi vključil radio! Ne! Naj zveni samo zeleni mir, ki podrhtuje skozi odprto okno.
Spokojno sklenem roke na mršave prsi in se odzibljem v zamislek: za hip vidim pronicljive oči, pod katerimi se lušči sušeči se puder. Ampak v očeh, v tisti zmedeni svetlikavosti, tam pa je vesolje, pradavno nemirno vesolje. Prst, prislonjen na ustnicah... Slabo polakirani nohti... Smeh, pa... smeh pa, kakor da bi z verigami tri kozarce - divji konjeniki so bili v tistem smehu. Nekaj grobega j e bilo v njenem glasu, kadar j e pojemal nad menoj. In slovo... Prepir v kavami, klofuta na pravni fakulteti; zaročni prstan seje zakotrljal proti obzorju... Adijo, svitanja, v tistih kruto lepih očeh. Pozabiti—! Lastovica vzdiha se lahkotno dvigne iz prsi. Dan me jemlje v življenje.
Ta zeleni mir in te vonjave... po mokrotni dozorelosti. Navadno sem se po zajtrku odpravil v gozd, med visoke smreke, ki so mi pomagale v višave odmišljanja. Danes, danes pa nič! Usedem se pred hišo in berem, pa ne preberem. Mama se prav blizu zaganja v trave. Kar z srpom se jih je lotila. »Pusti, saj bom jaz pokosil,« ji mimo rečem.
leposlovje
Vzdigne se in me trudno in jezno pogleda. Klasje sonca ji jemlje vid. Srp ji za trenutek obvisi ob boku. Suhotna, izžeta postava se rahlo zaziblje.
»Če bom tebe čakala, bodo prišli modrasi v hišo!« mi zabrusi. Skloni se in spet zažanje. Črn lok njenega koščatega hrbta zavalovi nad drhtljivimi travami.
Ah, zeleni vonljivi mir!
Mama in njena zvestoba zemlji. Njena zagrenjena veličastna ljubezen - tako prvobitna in svojska! V genih je. Že stoletja seje nalagala in skrbno prepisovala. Potem so se zarodila mesta...
Vsenaokrog ropotajo kosilnice - ona pa srp. Neusahljiva stoletja v zamahovanju srpa... Zemlja in njeni žuljavi poljubi... Vsemu daje življenje in vsemu vzame navidezno moč. Igra atomov in brezčasja. V zemlji ni časa, je samo dogajanje.
Oj, zeleno dogajanje!
Žilnate roke pa še kar naprej jemljejo travam del življenja. Vem, zdaj ko ni več očeta, hoče dati domačiji videz, kot daje on še vedno tu. Ah ta čudna omama - trpeča zavezanost preteklosti.
V jasnino prileze plašna ovca - bel oblak. Nekje iznad morja seje prizibal. In vprašal sem se, če je morebiti v njem kaj zrelih obmorskih vonjav; tistih večernih zgoščenih, ki tako lepo posedejo na bakreno prhnino valov. V jablani sežgane veter. Listje bojazljivo prhutne. Za mojim hrbtom se oglasijo verige v hlevu. Ubogo živinče - pojedli te bomo: toliko zrezkov bo, toliko golažev in juhic...toliko in toliko pretočene zemlje v nas. In več ko imaš zemlje v sebi, prej si njen, da, prej si njen!
»No, a boš nehala,« sem jezno rekel, tja proti omahujočim travam.
Razgret obraz seje kot plamen dvignil iznad šopa trav, kije še ostal pod jablano.
»Kaj te moti? Bom že naredila, brez tebe,« je zariplo rekla. »A ne vidiš, da že vsi dmgi kosijo,« je jezno dahnila in se takoj spet skrila za trave.
»Pusti druge!« sem se ujezil. »Vse bo narejeno. S kosilnico bom pokosil, zdaj pa nehaj!« sem razsršeno zahteval.
Ani odnehala. Požela je še cel pas brežine, ki seje vlekla pod rožami pred hišo. Ko j e končala, j e obesila srp na jablano in si dolgo ogledovala požetek. Avra utrujenosti se je tanjšala okrog nje. Odkašljala se je in spravljivo rekla:
»Zdaj boš pa lahko kosil s kosilnico. Oče je najraje to odkosil.«
»Ja, ja,« sem ji prikimal. Trudno je odšla proti hiši.
Zaprl sem knjigo. Nekje nad dolino so se zgostile drobne, sparinaste megle. Zemlja je zasoplo dihala...
In kot vsak popoldan, sem s tudi tokrat podal na kratko vožnjo z mopedom. Vozil sem se do gostilne, kjer j e bil edini javni telefon, ta čudna zveza z njo, ki bi jo moral pozabiti, pa... Te vožnje so bile nekaj čisto posebnega. Vozil sem se, kolikor seje le dalo počasi. Občudoval sem poletno pokrajino, kije bila takole v lahnem gibanju naravnost čarobna. Vse tiste barve so mimo polzele mimo mene. Nekajkrat sem se ustavil ob mogočnem bezgovem grmu, pod katerim je cvetel razpreden grm divjih vrtnic. Zmes tistih vonjav meje opijanjala. In na pot so se zgrinjale visoke trave, ki so vedno malce valovale. Zdele so se mi tako slovesne in polne življenja.
Tam v gostilniški veži je bil torej javni telefon - dotrajana rdeča, že močno oluščena govorilnica; le reže za kovance so bile nove - nove cene pač.
Že nekaj dni je na telefoniranje prihajala neka ženska iz vasi. Skoraj vedno me je prehitela v tistih mirnih popoldanskih urah, ko j e dan že malce počival. Zvedel sem, da hodi bodrit sina, ki leži v kliničnem centm in si ga zemlja privzema - krvni rak pri štirinajstih... Zemlja, zemlja...? Po žicah mu je skušala poslati mogočno sonce, tako razsipno močno. Kadar j e izstopila iz veže, ni povešala glave. Z rokami, sklenjenimi nekje na trebuhu, je dostojanstveno stopila pod prho sonca in me vljudno pozdravila.
Tudi ta popoldan je bila že pred mano tam. Ugasnil sem moped in ga prislonil na zid, ves popisan in počečkan - o, koliko imen, domislic in spolnosti je bilo na zidu, nad vsem tem pa čmo zlata plošča - obeležje revolucije. Sprehodil sem se mimo veže, mimo molilnice upanja. Pod razkošatenim kostanjem sem se ustavil. Gosto zelenje je izcejalo tako močno senčnino, da bi jo lahko pil. Vse kipi v življenje, vse...ampak...
Kovinski šklepet mi j e povedal, daje pogovora konec. Kovanci so zadrdrali v požrešen rdeč trebuh avtomata. Ženska je stopila ven, z istimi gibi, z isto hojo, le lica soji bolj žarela kot navadno; nekaj preplašenega je
leposlovje
prhutalo okrog nje. Pohitel sem do telefona, dahi svojo damo ujel še doma. Ko sem prijel črno slušalko se mi je zdelo, daje bolj vroča in bolj vlažna, kot navadno. Zaobrnil sem slušalko proti svetlobi. Na mikrofonu sem lahko videl sledi solz; tam je bila črnina še bolj čma.
‘Pa menda j a ni...’ meje zazeblo. Vrgel sem nekaj kovancev v režo in hitro odtipkal njeno številko. Po nekaj običajnih frazah mi je jezno zabrusila: »Ne kliči me več, vsega je konec, razumeš, vsega je konec!«
Sklonil sem glavo in obesil slušalko. Danes j e vsega konec, da vsega konec. Tako umirajo ljubezni v zeleno upanje!
In ko sem se peljal nazaj domov, so se trave klavrno zgrinjale na belo razrito cesto. Silile so vame in me mehko božale po nogah, oj, mehko, tolažljivo. Prej tako pokončne in zagledane v neskončnost neba so se zdaj priklanjale v prah. In na stezi, po kateri je odšla tista ženska, so se mi zdele popolnoma poležane. Ne, prej niso bile takšne...
Pred majhnim gozdičem sem se ustavil. Pod mladim bukovjem so ostro žarele mlade lilije. Še nikoli prej jih nisem videl tam. Prejšnje dni jih ni bilo, zdaj pa nenadoma vsa ta oranžna eksplozija. Tako cveti upanje...! Iz trav so se vzdignili metulji. Ej, upanje, sem si rekel in se odpeljal.
UMETNIKI ZA KARITAS
Na Sinjem vrhu je avgusta potekala že sedma likovna delavnica Umetniki za Karitas. Dobrodelna zbirka je ob zaključku likovne kolonije bogatejša kar za 80 del, kar je rekordna številka. Letos je sodelovalo 14 ustvarjalcev, kar j e tudi rekordno število, zadnjega dne pa so se jim pridružili še številni drugi umetniki, ali pa so na Sinji vrh samo prinesli svoja dela. Vse umetnine bodo na ogled postavili jeseni na dvorcu Zemono, potem pa bodo nadaljevale pot po Sloveniji. Na Sinjem vrhu so ob zaključku pripravili pester program. Sodelovali so učenci otliške šole z domiselnim skečem, kije ponovno izvabljal salve smeha, pa pevci zbora Razpotje s Cola, medtem ko je likovnike strokovno predstavljala Anamarija Stibilj - Šajn.
Med govorci so bili ravnatelj Škofijske Karitas in otliški župnik Matej Kobal, kije na kratko predstavil program te dobrodelne organizacije, pa koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, s Cola doma, kije prispeval nekaj lepih misli o umetnosti in dobroti, ter ajdovski župan Marjan Poljšak, ki je dejal, da ima tudi občina program pomagati mladim na robu. Izkupiček od omenjenih del bodo namreč namenili tistim mladim, ki ne vidijo pred seboj pametnega cilja.
Ob jubileju Gore je potekala na Sinjem vrhu tudi fotografska delavnica, prva te vrste. Udeležilo seje je pet domačih fotografov - Marjan Batagelj, Urh Černigoj, Martin Prosen, Matjaž Slejko in Primož Brecelj kot organizator in pobudnik srečanja. Vabilu so se odzvali tudi trije eminentni fotografi - Tomaž Lunder in Andrej Perko iz Škofje Loke ter Roberto Kunstrle iz ‘stare’ Gorice. Osnovni namen je bila izmenjava izkušenj in iskanje različnih pogledov na Goro skozi fotografski objektiv. Razstavo teh fotografij bo na ogled v Osnovni šoli do nedelje, 2. septembra.
SPOMENIK ARTILERIJI IX. KORPUSA
Na Predmeji je bila na praznični dan, dan državnosti, slovesnost ob odkritju spominskega obeležja Artileriji IX. korpusa. Prav tu so partizani dobili prvo 100 mm havbico, kije pomenila novo poglavje v načinu partizanskega vojskovanja. Enote IX. korpusa so rušile sovražne postojanke eno za drugo,
Prva havbica je prišla na Goro iz Rihenberka, kar je bil pravi podvig. Orožje je tehtalo nič manj kot 1244 kg, pripeljali pa so jo z volmi preko Škrbine, Železnih vrat, Batuj, Vito vina, Lozarjev, čez Kucelj do Krnice in potem na Predmejo. Seveda seje vse to dogajalo ponoči in v največji tajnosti. Med prevozniki je bil tudi borec Emil Volk -Škrjanc, kije kasneje postal komandant artilerije in gaje doletela čast, daje spomenik tudi odkril. Na govorniškem odru se je zvrstila kopica govornikov, slavnostni govor pa j e pripadel Samu Bevku, članu državnega zbora iz Idrije, kije osvobodilni boj umestil med stopnje slovenske državnosti in osvetlil parlamentarno dogajanje. Poslanec Bevk se partizanskemu boju ni odtujil, ko je bilo to moderno, še več, izbojeval je pomembno bitko, saj je tudi po njegovi zaslugi Unesco uvrstil Bolnico Franjo na svoj seznam in tako je pomnik nadčloveškemu trpljenju slovenskega ljudstva v boju proti okupatorjem in spomenik humanosti partizanskega vojskovanja doživel svetovno potrditev in razsežnost. Zato mu je skupnost borcev Artilerije IX. korpusa podelila posebno priznanje.
Rekordno proslavo, tako po trajanju kot po obisku, saj so našteli poldrugi tisoč ljudi, so s kulturnim programom obogatili otliški osnovnošolci in oktet Častnim iz Ajdovščine. Med govorci bomo omenili misli ajdovskega župana Marjana Poljšaka, ki je primeijal pridobitve narodno osvobodilnega boja in revolucije s pridobitvami osamosvojitve 1991:
»Prvi cilj narodno osvobodilnega boja je bil zagotoviti obstoj in ohranitev slovenskega naroda z osvoboditvijo čim večjega dela slovenskega narodnega ozemlja. Izgnani so bili nemški in italijanski okupatorji. Vsaj 25 let po vojni je slovenski narod na ozemlju socialistične republike Slovenije napredoval. Močno seje povečalo število Slovencev. Slovenci in slovenska država so bili lastniki skoraj vseh zemljišč in nepremičnin na ozemlju republike. Pridobitev NOB je bila torej republika Slovenija, sicer v okvira Jugoslavije, toda v interesu slovenskega naroda. Slaba stran bivše države je bilo veliko priseljevanje z dragih področij države v poznejših letih. Pozitivna pridobitev revolucije je bila socialistična ureditev, kije vzpostavila družbeno lastnino in socialno državo. Vemo, daje bila ta ureditev tudi ekonomsko dovolj uspešna, predvsem pa smo občutili, daje bila socialno zelo prijazna.
Prvi cilj osamosvojitve 1991 je bila samostojna slovenska država in to je velika pozitivna pridobitev. Toda nadaljnji politični razvoj ne izkazuje rezultatov za obstoj in ohranitev slovenskega naroda. Slovencev je vedno manj, vedno manj nepremičnin in zemljišč je v lasti Slovencev.
V Sloveniji je bil na miren način odpravljen socializem in je bil brez izrecne volje ljudi vpeljan kapitalizem, to je tisti družbeni red, ki je bil v narodno osvobodilni vojni nasilno odstranjen z revolucijo. Kot dokazuje praksa, kapitalizem ne ustvarja ustreznih pogojev za obstoj slovenskega naroda. Komu in čemu torej ta kapitalizem?!
Je že prav, daje bila v Sloveniji ukinjena diktatura partije
Borce so z okrepčilom čakali člani društva Gora na Rupi (foto E. Pelicon)
širilo se je svobodno ozemlje.
(foto E. Pelicon)
v imenu delavskega razreda, toda v čigavo korist j e bil obenem odpravljen socializem? V korist slovenskega naroda ne!« je presenetil s svojim ognjevitim nastopom Poljšak.
Spomenik so postavili domačini z udarniškim delom, sočasno pa so s pročelja razpadajočega Hotela sneli spominsko ploščo Karavli P-5 in jo namestili na novo mesto v spominskem parku, ki daje zdaj s tremi sicer samostojnimi obeležji enotno in usklajeno podobo. Domačinom seje zahvalil predsednik skupnosti borcev Artilerije IX. korpusa Matevž Jekler -Iztok: »Dolžan sem izreči iskreno zahvalo vsem Gorjankam in Gorjanom za postavitev našega obeležja, predvsem pa mlademu rodu na Gori, ki naj bi prenašal v naslednje rodove pridobitve težko osvobojene slovenske zemlje...
Ni naključje, da se je postavilo spominsko obeležje tu, na Predmeji. Živeli smo z vami v najhujšem času. Takrat ste bili sami potrebni pomoči, pa ste pomagali še nam, partizanom. Živina je rjovela od žeje, otroci jokali, nismo se smeli umivati, vode ne hrane ni bilo. Gorjanke ste nam ponudile na glavi prinešeno vino iz Vipave. Celo kuhale ste na vinu. Z otroci ste živele med
V T.i
Samo Bevk med govorom (foto Primož Brecelj)
požganimi hišami, ponosne, pokončne, da tudi same prispevate velik delež k osvoboditvi vaše in naše Primorske. Živeti v kraju, kjer je bilo med vojno samo na Predmeji od 158 hiš požganih kar 122, je samo po sebi dovolj zgovorno dejanje. Vašega doprinosa v času NOB se ne da spraviti na papir, vaš ponos in pogum sta spravljena v naših srcih, srcih tistih, ki smo bili tudi v vojnem času z vami. Takratni prebivalci Gore niso imeli srca zapustili teh krajev, ostali so med ruševinami, z otroki, začeli so graditi novo Slovenijo. Pa ne tisto, uvoženo iz Argentine...
Drage Gorjanke, Gorjani, vi nam že štiri stoletja kažete pot, daje Gora Gora - ne Montanja ali Berg, da gostilna ni tratorija ali gasthaus, da Banka Slovenije ne more biti Banca Italiano... To ste pokazali vi, to smo
pokazali borci NOB, to so pokazali Tigrovci, Majstrovi borci, to so pokazali veterani pred 10 leti, to so v posebno težkih pogojih za obstoj slovenstva in slovenskega jezika pokazali vaši Martini Čedermaci.
Tod, pod drevesi smo se učili, učili slovenskega jezika. Veter je z Gore ponesel v svet pesem uporništva slovenskega naroda v slovenskem jeziku. Nismo bili Hansiji in ne Giovanniji. Bili smo Slovenci, krvaveli tudi na Kovku, Otlici, Predmeji, Sinjem vrhu, Kozjih stenah in drugod. Dragi Primorci, z ramo ob rami smo šli skozi nepojmljive viharje vse tja do zmage. Cena je bila visoka, kjerkoli hodimo, so sledovi vojne, spomeniki, obeležja. To mora ostati v opomin poznejšim rodovom, in v opomin tudi neoglašenemu pevskemu zboru iz Kočevskega Roga. Res je, naši cvetovi so oveneli, poglejte nas, a korenine so še vedno tukaj, zdaj in še ostanejo. Pozdravljeni in hvala vam, Gorjanke in Gorjani...« je končal svoj govor Matevž Jekler - Iztok in seveda požel viharno odobravanje.
Po proslavi so se veselo zavrteli (foto E. Pelicon)
NITI
edo pelicon
Trnovski gozd, Golaki, Čaven, pa tudi Gora, so bili v letošnjem vročem poletju preplavljeni z obiskovalci od vsepovsod, ki so tod iskali svežega zraka in sprostitve v naravi. Dobrodošlo dodatno ponudbo duševne hrane jim je predstavljala razstava v prostorih krajevne skupnosti na Hotelu. Pripravilo so jo domače ženske in ob koncih tedna dežurale. Razstava je deležna velikega obiska in nedeljenega odobravanja. Zasnovana je tematsko, izhaja pa iz bogate kulturne zapuščine Gore in se navezuje na ženska rokodelstva in spretnosti. Že naslov NITI nam pove, da gre za povezovanje ljudskega izročila s sodobnostjo.
Predstavitveni prostor se začenja s kredenco, v kateri so predstavljeni posebej izbrani deli posodja. Tega so na Goro prinesla gorjanska dekleta in žene, potem ko so jih kupila v Trstu, Gorici, Krminu... .z izkupičkom prodanih gozdnih sadežev in čipk. Predstavljena sta tudi dva še ohranjena primera vrčkov za pivo, ki sojih
na Goro prinesli možje, ko so se vrnili z dela na Tirolskem. Razstava se nadaljuje s predstavitvijo izbe oz. hiše. Posnetek tega osrednjega hišnega prostora sega v čas konec 19. stoletja in j e posnetek uporabe in razporeditve stanovanjske opreme tistega časa na nekaterih večj ih in bogatejših kmetijah na Gori.
V izbi - hiši so imitacija krušne peči, ki je bila včasih na Gori nepogrešljiv del tega prostora in dvignjena od tal (kar je majhna posebnost v slovenskem prostoru), več kot sto let stara
omara za obleke - kosm, zakonska postelja, zibelka...in več kot 200 let stara skrinja za perilo z izbranimi kosi posteljnine, okrašenimi s kvačkano čipko. Oblikovno so razstavo zasnovale Erika Čibej, Milojka Černigoj in Zdenka Žonta.
NITI so razdeljene v tri sklope: pridobivanje, predelava in izdelki iz lanu, pridobivanje, predelava in izdelki iz volne ter izdelovanje in uporaba klekljanih čipk (špic).
Med najpomembnejše ženske rokodelske spretnosti na Gori sodi klekljarstvo. Znanje klekljanja so domov prinesla dekleta z Gore, ki so kot dekle služila na čmovrški planoti in v Zadlogu.. Zlasti pozimi so klekljale, ko zunaj na polju ni bilo toliko opravil. Pripomočke za klekljan)e so začeli Gorjani delati doma; matevže (poštre) so izdelovale ženske, klinčke in koše za matevže pa moški. Klekljanje je bila družabna priložnost, saj je bila navada taka, da so se dekleta in žene zbrale zdaj v eni, zdaj v drugi hiši - klekljale, pele so in si pripovedovale zgodbe. S spretnostjo ženskih rok so se tako drobne niti vezle v navidez krhko umetnino čipke, ki seji na Gori reče špica
Klekljana špica seje sicer na Gori zelo redko uporabljala kot dekorativna sestavina po domovih, kakor je navada danes. Ženske so klekljale skoraj izključno za prodajo. Špice so prodajale v Idrijo in v Gorico. Doma
pa so za okraševanje posteljnine, brisač,.in ostalih obveznih sestavin bale uporabljale pogosteje kvačkano
špico, kije bila v tistih časih na Gori bolj šacana.
Drugi sklop razstave obsega pridobivanj e, predelavo in izdelke iz volne.
Predice so opravljale svoje delo zlasti pozimi, ko ni bilo dela na polju.
Poglavitni pripravi sta bili kolovrat in preslica. Volna je bila na Gori med najpomembnejšimi surovinami. Pletle so ženske največ pozimi.
Se prej pa so morale narediti prejo. Vsaka žena je imela kolovrat, ta je moral biti na vrhu voza za balo, ko se je dekle možilo. Na kolovrat so imele ženske ponavadi tri vretena, na dva so predle, tretjega so uporabljale z&posukavanje. Gorjanke so v dolgih zimskih dneh posedle skupaj v hišah in delale prejo do jutranjih ur. Pri delu so tudi tekmovale.
Iz preje so pletle tople nogavice, rokavice, puloverje, kape, šale. Volnene izdelke so tudi prodajale, večinoma v krajih Vipavske doline. Med vojno so pletle tudi za partizane. Predelava volne se je na Gori ohranila v velikem obsegu do sedemdesetih let dvajsetega stoletja.
Tretji del razstave je namenjen pridobivanju, predelavi in izdelkom iz lanu (obsežnejš opis postopka je bil objavljen v časopisu Gora, št. 13, stran 29). Tarice so se selile od hiše do hiše. Za celodnevno delo ali žernado so dobile dve liri. Kot najboljše tarice so slovele Barbka Polancava s Predmeje, Alojzija Polanc - Zaklanška z Otlice, Betka Vidmar, Čibejska z Otlice.
Fotografije Gorjank v nošah pri omenjenih opravilih, ki visijo na steni, je posnel Primož Brecelj, zadnji sklop fotografij o tkanju Pri Žgavci na Križni Gori je leta 1973/74 posnel Naško Križnar.
V enem od kotov dvorane so predstavljeni tudi dosežki društva.
Razstavo so pripravile Erika Čibej, Zdenka Žonta, Milojka Černigoj, Frida Blaško, Anica Krapež, Romana in Zlata Velikonja, Janja Fabjan, Zmaga, Milena in Joža Likar, Rozalija Bratina, Marica Krapež, Bernarda Lahajnar, Ernesta Bizjak, ki se od srca zahvaljujejo Molkavim in Zavrhovskim z Otlice, Kokljevim s Kovka, s Predmeje pa Viki Likar- Likerski, Danici Čibej, Frančiški Vidic, Šeškim, Sivškim, Podgrivskim, Dušanu Bizjaku, Podgričerskim..., ki so razstavljene primerke posodili, še posebej pa Marici Molkavi za pomoč pri predstavitvi delovnega procesa lanu.
LOVSKA RAZSTAVA
V sklop prireditev ob 400-letnici naselitve Gore sodi tudi razstava o lovu in živalstvu na Gori. Nenazadnje je bil prvi naseljenec prav lovec in tudi kasneje je bilo lovstvo pomemben člen življenja Gore. Razstava je imela zato namen prikazati prav ta odnos med človekom in naravo. Skupno sta jo pripravili obe lovski družini, ki imata lovišči na Gori in v katerih so včlanjeni številni Gorjani, postavljena pa je v domu Lovske družine Kozje stena na Otlici.
Ob odprtju seje zbrala prava množica ljudi, ne samo lovcev. Starešina matične lovske družine Jožko Krapež je zbranim predstavil lovišče in lovsko dejavnost, starešina lovske družine Trnovski gozd Angel Vidmar pa je povabil na Trnovo, na veliko slovesnost ob 50 podrobneje predstavljeni tudi v časopisu Gora.
letnici ustanovitve. Obe družini sta bili
Vse prisotne pa so v nadaljevanju programa pred odprtjem razstave do solz nasmejali učenci Osnovne šole Otlica, ki so doživeto odigrali dva skeča. Napisala jih je (in mlade igralce kljub počitnicam pripravila) Ivica Vidmar. Objavljamo scenosled ene od igric.
LOVSKI POGOVOR
TOMAŽ: O, žio Gregor, kaku ke praživlaš počitnice. Grijo že nekam h kraji....
GREGOR: Ma kar fajn. Mal plavam, mal cabam žogo, mal pohajam, jn duosti duosti spim. Pe ti? Maja de se na učiš med počitncami. Ke imaš tisto bukvo u roki?
LUKA: Ke slišm! Deje Tomaž ratu piflar, de se še med počitncami uči!
TOMAŽ: Poslušta, fanta. Tu, kar držim jst u rold, nej nobena kniga, noben zvezk; tu je luvski časopis LOVEC. Jn m vesta ud kirga leta - 1988! Ti, Gregor, kr znaš duobru računat, zračuni kolk smo bli mi takrat stari.
GREGOR: (računa) Mišim de minus 4 leta.
TOMAŽ: No, sta vidla fanta. Časopis je starši ku mi. Jn še prov cel. Muj stric Marjo je love jn sijih vse spravle - taku na kepčk.
Letos, kr se tolku govori o naselitvi Gore, jih jst mal pragledavam.
LUKA: Ma ke bi prouzamprov rad zvedu?
TOMAŽ: Zanima me, j n razmišljam, kašnu je blu tu wkuli pred 400-letmi. Kašne žvali so se plazle po Gori?
LUKA: Po muj e so se plazli kašni dinozavri - taki veliki.
TOMAŽ: De, geni strelet take louske. Ke ti sploh veš, kdaj so žveli dinozavri! Pred miljuni, miljuni let.
GREGOR: Zde vam bom jst nek povedu, fantje. Še hudjo dinozavri po Gori - sam taki na dveh nuogah. Muja mama je naprimer sitnozaver, muja sestra ihtozaver, soseda firbeozaver.. .jn še kašnga se bi dobilu...
TOMAŽ IN LUKA.: Smeh...
TOMAŽ: Duobm, genmo se smejet! Jn se pomenmo rajši, kaku je blu učasih. Buh ve, če so meli zajci glih taku dolge uha. GREGOR: Po muoje so se jm še ke natignle. Zakaj zde murjo u guzdi prsluhnt raznim zvokam: avti, matorji, razna muzika, jn čelu mobitelči se že glasjo.
TOMAŽ: Ja, se imš prov. Tud u guzdi nej več miru. (predah) Mene gmoznu zanima, kašno puško je jmu love Bizjak 1601. leta, kje pršu na Goro.
LUKA: Jst bi riku, deje strelu z lukam jn puščicami. Ma ke vesta vidva, de ima muj tata tudi puško.
GREGOR: Geni no. Sejo na sme jmt - se nej luovc.
LUKA: Majo ima. Tako za voluharje. Veš kolk je pukalu, kr se je spružla. Enih 5 jih je šlu na drugi svet. Se so nam ws krampirpojeli.
TOMAŽ: Ti, Luka, kar ubmeš temo. Govorili smo ud lovstva,
Otroci so s klatenjem lovskih nasmejali lovce.... (foto E. Pelicon)
zde smo ži na kmetij stvi. (predah) Ke ti, Luka, sploh veš, ke dela medo med zimskmi počitncami?
LUKA: Sevede vem. Smuča al pe deska. Ke pe če druzga delat.
GREGOR:O, zde sm si sponu en vic. Posluši. Boš hmali zvedu, kaku je z medvedam pozimi.
Medvedki grijo spat. Sinko ta mali se prou hmali zbidi j n praša mamo. Mama, ma ke sm j st res medo? Ma tristu kosmatih, seveda si. Ke pe de bi bu drozga. Kar spančki napre.
Čez pol ure že spet zaveka ta mali. Mamica, ma ke smjst res medo? Logičnu de si. Ke sploh tu sprašavaš?
Veš, za tu sprašavam, kr me zibe ku pasa!
HA HA HA............
GREGOR :No, vidiš Luka, medo se pozimi neč na smuča, ker ga zibe ku pasa.
TOMAŽ: Fantje, mi si jih mal preuč nakladamo. Demo končet, de bodo tevi možji u zeljenm še kašno ijekli. Jn de bojo udprli tisto razstavo - kumi čakam, de bom ke novga zvedu!
LUKA: Ma za kuonc demo še eno zapujet - tisto wd lisičke GREGOR: Tri - štiri (zapojejo 2 kitici - pride lisička)
TOMAŽ: O, O, O, ke je ta prava, čm rečt, ke je živa, sevede je živa, sam na vem če je resnična???
LUKA: Je, je resnična, jn tud lepa, sam še mal mehna...
GREGOR: Kr bo zrasla, bo ta prava lisička...
MAMA (s kuhalnico); Sam tud še kašn drogi mure zrast. Jn še duost polinte pojest. Alo damou smrkolin, kte že dve uri j šem! Jn tud vidva, alo damou!
TOMAŽ: Jst na grim ud to, doklir na vidm te razstave, pe tud če bo mama 5 kuhnc zlomila na meni. MAMA: Če je pe res ke tolk zanimivga, bom pe tud jst počakala. Bo že ta stari skuhu večirjo.
VSI (zapojejo): Lisička pa j e zvita bla...
Naslednjega dne je bila torej slovesnost ob 50-letnici LD Trnovski gozd. Na Trnovo je prišlo več kot tisoč ljudi, ki so se lahko po uradnem delu zabavali z legendarnimi Slaki. Seveda so pripravili tudi bogat program in ob tej priložnosti izdali razkošen zbornik o zgodovini lova v Trnovskem gozdu in drugih značilnostih lovišča. Podelili so tudi priznanja zaslužnim članom, pa tudi tistim, ki so se izkazali na strelskem tekmovanju. Tako je znak za lovske zasluge, ki ga Lovska zveza Slovenije podeljuje za dolgoletno uspešno delovanje v lovstvu, prejel Darko Likar, priznanje Zveze lovskih družin Gorica za več kot desetletno aktivno delovanje pa je dobil Roman Bratina. Darko Krapež je dobil za zasluge na področju kinologije priznanje Lovskega kinološkega društva iz Nove Gorice. Med strelci je imel mimo roko tudi Franc Blaško, kije osvojil tretje mesto v seštevku treh disciplin - glinasti golobi, malokalibrska puška 35 m, risanica 100 m.
Med slavnostnimi govorci je bil tudi Franc Černigoj, kije prispeval nekaj zanimivih misli o lovu nasploh:
Začel bom z mislijo Franceta Avčina. Takole je zapisal: “Nikdar nisem vedel, kaj pravzaprav lov sploh je. Niti tega nisem hotel vedeti: Kar ti j e naj dražje, naj lepše, tega ne razčlenjuj. Nelovcu govoriti o lovu je tako, kot skopljencu govoriti o ljubezni.”
Resje: Lov j e hrepenenje. Je pričakovanje in odštevanje mesecev, tednov, dnevov in noči... Je iskanje samega sebe v stvarstvu...
To naše srečanje danes j e le del dejavnosti, povezane z lovom, lovci in lovstvom. Družabnejši, lahko rečemo tudi hrupnejši del. Aleksander Guzelj pa pravi: “...Lov j e pretveza za najžlahtnejšo in najpopolnejšo, poslednjo vseh dobrin, za samoto...” Tisti pravi lov namreč doživljamo samo sami in njegovo gostoto delimo le z naj ožjimi prijatelji. Ali pa z nikomer. Le naša duša se staplja s stvarstvom, ko vpijamo, srkamo vase vse, kar
Starešina LD Kozje stena izroča priznanje predsedniku društva Gora (foto E. Pelicon)
je okrog nas: drevesa, grmovje in trave; kamne, skale, skripe in špilje; in nebo nad vsem tem - pa naj bo to v zelenem kipenju pomladi, v zrelem trepetavem poletju, v spokojni nabrekli jeseni ali v ledeni zimi...
Zato najraje čakam v Tihi rupi. Tako sem namreč poimenoval del lovišča LD Javornik, kjer sem tudi sam lovec. Tako čudno me privlači ta kraj, skoraj strah me je ponoči v njej in hkrati nedopovedljivo lepo!
Divji svet, iztrgan dnu gozda, dolga in ozka zajeda, ponekod poglobljena v vrtačo, drugod poravnana v mraziščno jaso ali dvignjena v raztrgan greben, iztegnjena med gosto poraščenima strmima bregovoma na dnu gozda.
In tišina, tista strašna tišina, ki me vsega napolni, da sem težak od nje in mi prične brneti v možganih, kot da se telo brani pred njo z zvokom, ki ga ustvarja samo v sebi.
In ko zašumi v gozdu, bodisi daje to šum živali ali nenadnega vetriča, je kakor odrešenje...
Mart Ogen, moj umrli prijatelj, je to občutje takole ujel v besede:
,‘...In zdaj je v gozdu noč in tišina. Ne, ne tišina. Čuj, kako se šepetaje pogovarjajo drevesa. In grmi. In trave. In kamni. Pogovarjajo se z glasovi vetra, časa, mesečine. In če se potrudiš, če v sebi najdeš še drevo ali travo, potem boš spoznal te glasove, razumel boš glasove neba in potokov, razločil boš šepet gozdov in skal. Prisluhni vase: slišiš, kako šelestiš?”
Zaradi lova j e življ enj e na tem svetu polnej še in lepše... Odprej o se nam nove možnosti vznemirlj ivih doživetij. Kadarkoli, ko si vzamemo čas, lahko gremo s puško - kamorkoli v lovišče. In smo, če o tem razmišljamo ali ne, če priznamo ali ne - gospodarji nad življenjem in smrtjo divjadi. To pa je strašna moč, strašna možnost; človek se kar ustraši, ko začne o tem tako razmišljati. In tu se sedaj začne tisto, kar loči lovca od lovca. Vse jev tem, ali smo sposobni to strašno možnost kontrolirati z razumom in srcem.
Resje eno: Pravemu lovcu je resnično hudo, ko se po strelu sprosti napetost in stopi do uplenjene divjadi, kiji ugaša luč v očeh. Tako jev nas kot po vsakem intenzivnem doživetju - izpraznjeni smo, v nas se priplazi občutek krivde. In kdaj tudi sklenemo: Nikoli več!, hkrati pa noter v sebi vemo: O, še, še! To je tako, kot pri Kesanju: ,Trdno sklenem,..., pomagaj mi...‘ Hkrati pa iz izkušenj vemo, da bomo še ,grešili1, ker smo tako ustvarjeni... Ker smo ustvarjeni za življenje, za tisto pravo življenje, kakršnega pa brez,greha1 ni. Resje, kot sem nekje prebral: Bistvo lova je v nasprotujočem si občutju doživetja nasprotnosti. Lovci ubijamo to, kar ljubimo.
Zakaj sploh lovimo? In to v današnjem času, ko za to ni bivanjske potrebe? Da zadostimo nečemu, kar je ostalo v nas iz pradavnine!? Kar seje oblikovalo v nas skozi milijone let? Ali imamo pravico do te zadostitve?
Ali pa moramo z razumom zatreti v sebi lovsko strast?
Če skozi lov bolj polno doživljamo sebe in naravo, čemu bi to težnjo v sebi zatrli?
V dejavnosti, ki ji pravimo lov in jo občutimo kot Lov, se prepleta več človekovih teženj - vsem pa je skupno to, da nas bogatijo.
Vseeno: Na koncu naj si sposodim misel Aleksandra Guzelja: „Vsakdo sam odgovarja za svoja ravnanja, vsakdo si mora sam odgovoriti, kakšen je njegov odnos do živali in do njene smrti.11
ZASEBNA ZBIRKA DUŠANA BIZJAKA
Obletnica naselitve Gore je primerno okrilje, da se sebi in svetu pokaže bogastvo naravne in kulturne dediščine. Obseg in kakovost, ki soju razkrile razstave ob jubileju, sta presenetljivi. Zbrana dediščina je zrela za sistematsko javno predstavitev, je oporna točka načrtovanega turističnega razvoja Gore.
Tudi zbirka Dušana Bizjaka s Hriba navdušuje obiskovalce. Že na odprtju j ih j e bilo veliko. Vedelo seje, da Dušan zbira starine, nenazadnje so to nakazovali tudi vozički in vozovi, sani, ki so bili razporejeni okrog hiše, toda, da je Bizjak zbral toliko zanimivih predmetov, se je pokazalo šele ob postavitvi razstave. Znano je, da Dušana najbolj zanimajo puške in drugi vojaški predmeti in prav ta del razstave šteje največ enot, od drobnih okrasnih predmetov vojakov iz I. svetovne vojne do velikanskih granat. Bogataje tudi zbirka smuči in druge stare smučarske opreme, ki poleg prikaza razvoja alpskih smuči vsebuje tudi primerke iz zgodovine skakalnega športa na Gori. Izredno dragocen je tretji sklop razstave, kjer so prikazana številna orodja in priprave, ki so jih nekdaj uporabljali mizarji in drugi rokodelci po Gori, ali pa so bile nepogrešljive spremljevalke vsake življenja vsake gorjanske domačije. Dušanov stric je bil mizar, zato je prav ta obrt temeljito zastopana, tudi z leseno stružnico. Vendar pa so garažni prostori hiše na Predmeji 147 premajhni za vse, kar ima Dušan še na podstrešju. Prav odbiranje in čiščenje materiala je vzelo Dušanu in celi družini največ časa, prav tako pa seveda tudi razvrščanje ni postavil na ogled obsežnih zbirk vojaških odlikovanj in
Dušan Bizjak (foto E. Pelicon)
oziroma urejanje razstave. Poleg tega tokrat kovanega denarja.
In kot da bi tudi narava pospremila zbirko na pot z drobceno pozornostjo, je poskrbela, da so v bohotno
Iva Bizjak (foto E. Pelicon)
Zanimanje mladih za starine (foto E. Pelicon)
razpeli številni cvetovi na kaktusih, kijih z ljubeznijo in veščo roko vzgaja Dušanova soproga Iva. Mediji so pred časom poročali, daje rekorder v Sloveniji kaktus, ki seje ponašal z osmimi cvetovi hkrati. Ivin kaktus jih je imel na dan odprtja razstave kar 21!
Da so nad zbirko obiskovalci navdušeni, pričajo tudi pohvalne besede iz vpisne knjige. Neredko je zaslediti tudi vzpodbudo po oblikovanju stalne zbirke v ustreznih prostorih. To si seveda želi tudi Dušan Bizjak, ki je starinske predmete znašal na kup skoraj pol stoletja!
PRVA NAGRADA ZA URHA ČERNIGOJA	edo penam
Skoraj zagotovo ste v časniku Gora, v več številkah, pod več fotografijami, že zasledili ime: Urh Černigoj. Fantje po očetu »naše Gore list« in se že kar nekaj let ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. Ta njegova dejavnost ljubiteljstvo že prerašča, saj njegove fotografije najdemo tudi drugod - v knjižnih izdajah in na razstavah. Tako je Urh prispeval fotografski del dokumentarnega gradiva v knjigi svojega očeta Franca Černigoja ‘Znamenje na Gori’ (1999), podpisan je pod več fotografijami v zborniku ‘Mati Gora’, razstavljal pa j e Lavričevi knjižnici v Ajdovščini (1999) ter na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani (1999,2000, in 2001). Svoj največji fotografski uspeh pa je dosegel prav te dni - zmagal j e namreč na 8. mednarodnem fotografskem ex-temporu, Idrija 2001. Med 96-imi fotografi amaterji iz Slovenije in Italije, ki so žiriji oddali več kot 4000 v dveh dneh v občini Idrija posnetih diapozitivov, je s ciklom petih posnetkov dosegel prvo mesto in si tako prislužil tudi bon v vrednosti 100.000 sit. Poleg tega so bili še štirje njegovi diapozitivi izbrani za prikaz na uradni projekciji, kije bila 24. avgusta v Idriji. (Za prikaz na omenjeni projekciji je žirija izbrala 133 diasov 53-ih avtorjev. Člani žirije pa so bili Meta Krese, glavna urednica revije ‘Fotografija’; Sonja Lebedinec, prof. fotografije; ter Smiljan Šiška, fotograf.)
Nagrajenih posnetkov žal ne moremo objaviti, ker sije organizator ex-tempora (Foto skupina Idrija) pridržal pravico, da z njimi eno leto razpolaga. Objavljamo pa enega izmed za uradno projekcijo izbranih posnetkov -žal le v čmobeli tehniki.
POHOD
Društvo Gora seje tudi letos udeležilo pohoda po poteh prenosa ranjencev z Gorenjskega čez Primorsko na Notranjsko. Pot jih je vodila čez Staniše, Golak, do Hudega polja in nato na Vojsko, kjer je bila tudi osrednja slovesnost. Na fotografiji vidimo pohodnike ob borcu, ki opisuje potek bitke, v kateri je bil tudi sam ranjen.






































































































Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanj e naravne in kulturne dediščine Predmej a. Sedež uredništvaje na Predmeji 106,5270 Ajdovščina, tel./fax: 05 3649023.
Uredniški odbor:
Glavni in tehnični urednik: Edo Pelicon Odgovorni urednik: Uroš Velikonja Lektor: Franc Černigoj Tisk: PG Sedmak Ajdovščina Oblikovanje logotipa društva GORA: Silva Karim Fotografijana naslovnici: Legendama Šuštarca foto arhiv Lojzeta Likarja Fotografij a na zadnji strani: Izbazrazstave foto Edo Pelicon
ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana