LEOPOLD  SUHADOLČAN:  PIKAPOLONCEK
Motiv človekove odtujenosti je v slovenslsi književnosti in tudi v širšem slovstvenem prostoru že. izginil kot bistveni problem, ker je dobil nove razsežnosti, tako da sam na sebi zgolj kot filozofski pojem ne more biti predmet slovstvenega oblikovanja. Drugače je v književnosti za otroke. Problem je bil v nekaterih besednih umotvorih prisoten, ni pa bil nikoli osrednji motiv mladinskega (točneje: otroškega) književnega dela. Prvič pa je motiv celovito in prepričljivo zaživel v pravljični pripovedki Leopolda Suhadolčana Pikapolonček (Obzorja, Maribor, 1968; Mlada obzorja 20).
Junakinja zgodbe, Katarinca, se trmasto bojuje proti človekovemu odtujevanju oziroma za tisto, kar v človekovem življenju pomenita narava in neposrednost. Odrasli gledajo na otroštvo z zaupanjem kot na dobo, ko se še ni bilo treba spopadati s sprevrženo človeško nravnostjo oziroma so bili ti spopadi po svojem obsegu materialno in časovno manjši. Otrok ni obremenjen s predsodki, ki so nadloga odraslih; otrok, čeprav živi v mestu, se zna prisrčno približati naravi in z njo harmonično zaživeti; otrok se lahko iztrga iz resničnega sveta in z močjo silovite domišljije stopi v zaželeni sanjski svet, pri tem pa najde (če je zdrav) vedno tudi nebolečo vrnitev v resničnost. Taka je Katarinca, ki je kar sama pohitela od doma, da bi obiskala babičinega telička Pikapolončka.
Babica je v pismu pripisala, da je njena krava dobila telička. Katarinca je menila, da je poštar besede izgubil, ker se ji je zdelo neverjetno, da bi babica samo čisto malo napisala o teličku; ampak mama v pismu res ni našla ničesar več. Potem se je Katarinca sama lotila branja in je ob maminih nasmeških prebrala še marsikaj o teličku, tudi to, da je rdeč, z belimi lisami, da mu je ime Pikapolonček in da komaj čaka na Katarinčin obisk. Katarinca se ni mogla zadržati in je že pred kosilom ušla od doma k Pikapo-polončku. Spremljal jo je oblaček, nato se ji je pridružil še Andrejko in potem še razbojnik Jagodin. Popotniki so z novico o Pikapolončku prebudili mrtvi cirkus, srečali so velikana in palčka, pogovarjali so se s prodajalcem časopisov in s Katarinčino pesmijo o Pikapolončku razveselili paznika v mestnem parku. Potem so prišli k babici. Pikapolonček je bil res prav takšen, kot je o njem prebrala Katarinca iz babičinega pisma. Ob njem so postali vsi dobri, celo razbojnik Jagodin se je spremenil v dobrega dedka s pipo.
Osrednjo idejo pripovedke smo nakazali že uvodoma. Otrok te ideje sicer še ne more razumeti, lahko pa jo čustveno dojame. Pisatelj jo pove na otroku primeren način ne toliko z zgodbo samo, ampak oživi idejo predvsem z značaji in posameznimi
26
epizodami. Katarinca je nosilec pozitivne ideje. Z otroško neposrednostjo prepričljivo govori o Pikapolončku in izpoveduje tisto, kar je v človeku dobrega, plemenitega, tisto, kar ga osrečuje. V svetu najde stvari, ki so čiste in nesprevržene (teliček), in zato je tudi sama sposobna deliti dobroto in lepoto (črnemu konju da deteljo, telefonski drog okrasi z venčkom rož).
Andrejko je drugačen kot Katarinca. Andrejko ne zna ljubiti narave in se tudi ne zna prepustiti domišljiji. Z metuljnico teka po travniku in je žalosten, ker ne ulovi nobenega metulja. Toda Katarinca zna tako prepričljivo govoriti o Pikapolončku, da se ga razveseli tudi Andrejko in se odloči, da mu podari metuljnico.
Razbojnik Jagodin je razbojnik zato, ker v mladosti nikoli ni videl telička. Avtor hoče povedati, da človek, ki je sprejemljiv za lepo in naravno in ki se zna razveseliti, ne more biti slab. Mladostna doživetja so pri tem bistvenega pomena.
Velikan in palček sta v obravnavani pripovedki nosilca pravljičnega sveta. Cez dan poležavata v travi za mestom, zvečer pa ju ljudje povabijo v svoja domovanja. 2al pa prihajajo v zadnjem času vabila vedno bolj poredko. Ljudje ne poznajo več pravljic in tudi sanjati ne znajo več. Podobno vlogo je pisatelj namenil tudi cirkusu. Cirkus je utelesitev mladosti in veselja.
Toliko o otroškem svetu v Pikapolončku. Svet odraslih je drugačen. Ljudje so že izgubili občutek za najlepše (časopisi pišejo o marsičem, o teličku pa ničesar). Nekateri mislijo samo nase, kakor policaj, ki lovi razbojnika Jagodina zaradi medalje. Drugi so kakor paznik v mestnem parku, ki ima rad vse, kar je lepo in naravno, toda delo mu ne dovoljuje, da bi se razveselil in sanjaril. Katarinčina mama je prav tako predstavnica sveta odraslih; razume fantazijski svet svoje hčerke, toda ne more se več vživljati vanj. Za mamo je teliček samo teliček, za Katarinco pa je teliček nekaj podobnega kot kraljevič iz devete dežele. In v tem je tudi jedro vsega nesporazuma med otroki in odraslimi.
Pripovedka o Pikapolončku je napisana zelo prisrčno, z izrednim razumevanjem otrokove duševnosti. Dogodki so mestoma sicer manj živahni, toda pestrijo jih premi govor, Katarinčin odločilen boj za Pikapolončka in prenekatera pisateljeva drobna domislica. Napetost v zgodbi raste s Katarinčinimi boji za Pikapolončkovo resničnost in iz prisotnosti razbojnika Jagodina, ki se pridruži otrokoma in oblaku, toda o svojih namenih noče povedati nič določnega.
Suhodolčanov Pikapolonček je lepa knjiga za otroke in si bo med najmlajšimi šolarji gotovo pridobila navdušene bralce. Otroci imajo radi živali, cirkus, velikana in palčka; domišljijo pa jim vznemirjajo tudi razbojniki in nespretni policaji. S srečnim razpletom pisatelj še poudari veličino Katarinčinega prizadevanja, obenem pa se rahlo posmehne tudi človeškim željam po nravstveno nepomembnih prizadevanjih (policaj ne bo dobil medalje).
Ilustracije Lidije Osterc so dovolj razgibane, čeprav je škoda, da avtorica ni narisala tudi oživelega cirkusa. Osebe so primerno značajsko označene, le policaj je premalo izrazit. Pripovedka, katere osnovni motiv je poetizacija življenja, bi po našem mnenju nujno morala imeti vsaj nekaj ilustracij v barvi (morda drugo, tretjo in peto). Lepa knjiga bi lahko zelo mnogo pridobila.
Čeprav je pripovedka o Katarinci in Pikapolončku namenjena otrokom, more tudi odraslemu bralcu povedati kakšno pomembno resnico. In morda si bo tudi kdo odraslih bralcev zaželel videti Pikapolončka. Borut stražar
Vzgojiteljska šola Ljubljana