SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
leto XX, 4
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
April, 1973
NOV CVET
Pristal sevi na bregki črnih galebov; vse moje plavice,
'nabrane na begu v doleh morskih žlebov, so črne kot ptice,
Ves šopek razplet — ni beraški ta cvet Zate, žena!
Prazen stopam a ladje —
Poj naj donn Ti z nove obali? (Ti dala si mi zvezdo na nebu.) Ni rož, čeprav pomlad je,
~ zid je kot jambor galebu... z°ltosluzasta nafta — med. . . Kje tu naj utrgam cvet Zate, žena?
Potih na železno obalo —
Ar*6 sem silak! Moč gre vame. Nikogar ne bom nič prosil! poke so žerjav mi — dvigalo: premena mi, tujec, na rame! P1-Pint sevi! Lahko bom nosil Tubezen in novi svet!
N a vrhih rok — cekinast sij... Cvet
Zate, žena!
Buenos Aires, 1948
P A Y A D O R V PAMPI
^ pampo sem odvržen vrč iz gline
Vfcd osat, bodiljaste lišaje. Mraz mi nočni je odbil ročaje — kdo naj dvigne zdaj met,
'razbitine?
Tuja zvezda dna, mi ne prešine, mesec ne, vso noč me zalivajo — Poln sem ruš, skoz nje brstim ,	vzdihljaje:
klice rož - vzkale mi tmovine... d’ srce, kaj jočeš z vetrom v truvi ?
se zaganjaš v boke -... Kam bi v let?... — Njej v roke! dvigni, veter, me! K vzglavju postavi
lenemu m,e — vazo kakor
včasih :
Orm cvetoč — ji vsujem rož po lasih!. .. Loma Negra, 1950
Krhki glini zeneš krila?
Line debeljak odbrano iz pesniške zbirke
poljub (buenos aires, 1951)
tine
debeljak 70 let
RADOST življenjskega jubileja TINETA DEBEI^JAKA je tudi radost Slovenske kulturne akcije. 7 njo je jubilant povezan od njenega rojstva. Zvest, vreden in priznan njen ustvarjalec. Pobudnik in vodnik. Usmerjevalec in zagovornik njen. Že četrto leto tudi njen predsednik. Odgovorno in nehvaležno mesto je sprejel z zavestjo kulturnega ustvarjalca, ki ve, čemu si je bil naprtil pezo zdomstva; čemu si že skoraj trideset let toči v življenjsko kupo pelin nerazumevanja, podcenjevanja, celo prezira kulturnega dela, kulturne tvornosti. Tine Debeljak ve, da je kulturna živost edino zanesljivo poroštvo živosti slovenske zdomske srenje, ki je šla z njim vred maja 1945 čez Ljubelj iskat svobodo v slovenski Korotan, pa so jo božji načrti slednjič razmetali po vseh kontinentih, razjadrali čez vsa morja, zakoličili po Evropi, Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji, da od tu v svobodi svobodno ustvarja, dela, veruje, upa in ljubi - slovensko, za slovenstvo, s slovensko prisotnostjo v velikem svetu. Tine Debeljak ve, da bo slovensko zdomstvo naših dni zgodovina cenila in precenila po njegovi kulturni zrelosti, zmogljivosti; da ga bo vrednotila samo po njegovih duhovnih stvaritvah. Zato ni s svojim prijateljem Ivanom Pregljem ob srečanju z Abrahamom zapisal: Calamum deposui - odložil sem pero..., marveč je rajši z mladim Župančičem vsemu slovenskemu zdomstvu zapel: Mi gremo naprej!
Naprej gre vse Tinetovo delo, naprej njegove pesniške stvaritve, naprej njegovi pomembni in vredni prevodi, naprej njegovih tisoč in več zapisov v teh letih, njegova razpravljanja, njegovo mentorstvo mladim ustvarjalcem.
Sedemdesetletnega mladeniča ga je zatekla argentinska jesen v bujnosti podtropičnega cvetja, v plodnosti sadov, v mehkobi pampskega sonca, ki mu pesnik Tine kot payador iz pampe - pampeanski guslar poje rapsodijo slovenskega zdomstva atomskega veka.
ZA SEDEMDESET LET svojemu PREDSEDNIKU TINETU DEBELJAKU - božji žegen, polnost moči in vedrost ustvarjalnega zagona
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
editorial
ACABA de cumplirse el 11 de obril un decodo desde la promulga-cion de la encfclica	PACEM IN TERRIS,	acaso	la	mas importante df*
las publicadas por	el papa Juan XXIII	durante	su pontificado. En
este documento procuraba el pontifice senalar los fundamentos ne-cesarios para que hubiera paz de individuo a individuo, de ciudadano a Estado, de nacion a nacion y asimismo	de	hombre y pais a
comunidad mundial. *'En toda humana convivencia bien organizada —se lee en la encfclica— hay que colocar como fundamento el prin-cipio de que todo ser humano es persona, es decir, una naturaleza dotada de inteligencia y voluntad libre.”
Condenaba el escrito un error frecuenfe: “El hecho de que muchos piensan que las relaciones entre los hombres y sus respectivas co-munidades polfticas	se pueden regular	con	las	mismas leyes que
rigen las fuerzas y los seres irracionales que constituyen el uni-verso, siendo asi que las leyes que regulan las relaciones humanas son de otro genero y hay que buscarlas donde Dios las ha dejado escritas, esto es, en la naturaleza del hombre.” Mas adelante senalaba la encfclica, que expresamente fue dirigida a todos los hombres y no solo a los catolicos, que esas ieyes de la convivencia humana son de orden racional y moral.
En el tiempo trascurrido es obvio, sin embargo, que no ha reinado la paz en la tierra. El sabio contenido de la ensenanza de Juan XXIII no ha sido asimilado o ha sido olvidado demasiado pronto. Las con-
a diez anos	de un	mensaje
de	buena	voluntad
diciones basicas de la guerra estan mas cerca de todos nosotros como individuos y se hacen evidentes si analizamos otra forma de hosti' lidad que hace estragos en la sociedad contemporanea.
Bombaš, asaltos, asesinatos, secuestros de personas y aviones con* figuran un nuevo tipo de confiagracion interna que soportan, e*1 efecto, numerosas comunidades nacionales. Los que estan cerrado* a la verdad son las mentes y corazones de aquellos que ha11 dejado de ver a su projimo como 1 persona”, como “naturalezfl dotada de inteligencia y voluntad libre”. Las conciencias esta11 oscurecidas por la conviccion contraria, cuya manifestacičn extremcl se halla en las dogmas totalitarios y en la moderna idolatrfa de la propaganda, que pretende presentarse como “comunicacičn”.
Es harto conocido que Juan XXIII estaba profundamente convencid0 de que la base universal de la sociedad humana debe ser “la cO' mun conciencia de la dignidad de la persona”. Reflexionar sobr* ello equivale a descubrir aquellas condiciones de la violencia V simultaneamente las condiciones necesarias para la unica paz de' seable. Mientras individuos, pueblos y gobernantes no se torne11 el minimo trabajo de esa reflexion. PACEM IN TERRIS seguira siefl' do un mensaje mas de buena voluntad, apto para el real reconod' miento de pocos y para la rutinaria y soholiente conmemoracio'1 de časi todos.
jubileji
90-letnico rojstva je januarja letos praznoval priljubljeni slovenski slikar MAKSIM GASPARI, doma iz Seliščka nad Cerknico. Slikarstvo je študiral na Dunaju, bil med soustanovitelji umetniškega kluba Vesna, kjer so bili člani tudi slikarji Ivan Vavpotič, Hinko Smrekar, Saša šantel: namen teh slovenskih podobarjev-umetnikov je bil izraziti slovensko dušo in slovensko pristnost v podobi. Maksim Gaspari je tej smeri ostal zvest. Z njo si je osvojil srca in oči najširših množic. Kdo se s toplino domotožja in mehke misli spominov ne zazre v njegove risanke in slikanice danes že sahnečih božičnih, novoletnih, pustnih, velikonočnih in drugih slovenskih folklornih običajev? Kdo na njegovih podobah ne občuduje lepote in brhkosti slovenske narodne noše ? Kdo ne razbere iz njegovih ilustracij in slikanic zdravega
humorja naših slovenskih ljudskih pripovedi, pregovorov i11 rekov? Gaspari nam je samo s tem svojim delom za pozi10 rodove ohranil zlato bogatijo, svojo umetnost in svoj uniet' niški genij pa je zakoval prav gotovo v korenino slovenske ljudske kulture. Samolastni umetniški slog Gasparijev je iž' šel iz slovitega umetniškega sloga dunajske secesijske ilu' stracije; a znal ga je tako presaditi na naša slovenska tla> da se je po moči njegovega čopiča in barve rodil v doceD svojski, edinstveni slovenski folklorni slikarski slog. Pos®" bej poznane so Gasparijeve razglednice slovenskih običaj®'1 in likov, ki so razširjene po vsem svetu, kjer koli žive Sl°' venci. Kar najbolj izkazuje jubilantovo svežost in prožnoS* je dejstvo, da pri svojih devetdesetih letih še vedno slika.
odšli so
Konec februarja je v Ljubljani umrl Prešernov nagrajenec, prvak slovenske moderne glasbene kompozicije, skladatelj prof. LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC. Vsestranski muzik: skladatelj, pianist, dirigent, pedagog in glasbeni pisec je zarezal globoko in neizbrisno brazdo v danes že dokaj bogato njivo slovenske glasbene setve. Rodil se je leta 1900 v Gradcu. Bil je profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je med prvimi slovenskimi skladatelji, ki so ime naše glasbene muze ponesli v svet, v svetovne koncertne dvorane, v re-pertorij svetovnih glasbenih mojstrov in dirigentov. Muzik je bil pokojni Lucijan Marija od otroških nog. Študiral je v glasbenih središčih, kot so Praga, Dunaj, Basel, Pariz, pri mojstrih Otokarju Šinu, Josephu Marxu, pri slovenskem pianistu Antonu Troštu, pri dirigentu Felixu Weingartnerju, pri skladatelju francoskega poimpresionizma Vincentu dTn-dyju. Že ob njih in poslej je oblikoval in izoblikoval svojski, slovenski in hkrati čeznacionalni glasbeni izraz kot izrazit in samolasten pentagramski poet. Zanesljivo točno je o njem te dni zapisal kronist: »Duhovito in iskrivo se je gibal med osebno in slovensko lirično ubranostjo ter svetovljanskimi duhovnimi razsežnostmi. Bil je slovenski skladatelj v najglobljem pomenu tega pojma in obenem prvi resnični Evropec v moderni slovenski muziki." (Marjan Gabriječič, v Delu, 28. februarja 1973.) Muzikolog dr. Dragotin Cvetko pravi, da „je pomnožil slovensko glasbo z raznimi finesami kompozicijske tehnike", posebej pa poudari pomen njegove rafinirane instrumentacije. Po glasbenem slogu je bil skladatelj Škerjanc impresionist, a se ni branil tudi novejše,
sodobnejše glasbene izraznosti. Bogat in pester je njego'' skladateljski opus: Kantata Sonetni venec, simfonične peS' nitve Gazele (oboje po Prešernovih verzih), pet simfonij’ štiri uverture, deset scenskih opusov, koncerti za violin®’ violončelo, flavto, klarinet, fagot, harfo, pet godalnih kval" tetov, godalni kvintet, vrsta klavirskih skladb. Še v gimna' ziji je napisal opero »Snežna kraljica"... Skoraj pred smrtjo je zapisal (tudi kot glasbeni pisec se je močno plodno uveljavil), da se »malokje izkaže naravna nadarje' nost močneje kot v pesmi". Temu prepričanju zvest je slovenski glasbeni svet obogatil z dolgo vrsto samospevov; ki so danes enako prometejsko sveži, kot so bili ob svoje®1 rojstvu. Kot glasbeni učenik je bil vodnik skoraj vsem ži' večim slovenskim skladateljem: neizbrisen vpliv njegove iz' redne umetniške osebnosti je v prenekaterem slovenske®1 glasbenem sodobniku zavzeto prisoten - v dobro in žlahtnost novim stvaritvam. Škerjančev duhovni sad ne strohni; b® za vse čase med najvišjimi dosežki slovenskega moderneg® glasbenega snovanja in ustvarjanja.
m
t
V Franciji je ob sklepu te številke Glasa umrl največji sodobni likovnik, španski slikar PABLO PICASSO. O pomen® njegove umetniške osebnosti, o njegovih stvaritvah in 0 neizbrisnem vplivu njegovega genija na sodobno evropsk0 umetnost bomo v Glasu objavili širše razpravljanje v p®1' hodnji številki.
BODITE MECEN SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE - Z VSOTO VSAJ 1000 PESOV - 100 DOLARJEV!
iz vrednih knjig
alojz rebula, divji golob
(odlomek iz 7. poglavja I. dela, zvanega „Tam za krškim gričem11 - roman ,,divji golob" je izšel kot knjiga yečernic za 1973 pri celjski mohorjevi)
Zgodilo se je.
Na opoldanskem zboru brigade.
Sprva sem komandantu komaj prisluhnil.
Preveč samokolnic mora v popravilo: socializem se nam-»•eč ne gradi samo s turbinami in plavži, ampak tudi s samokolnicami.
Kazalo je, da je komandant s tem izčrpal točke svojega Nagovora, čakali smo samo še na razhod. Že so nam v mislih pozvanjale menažke. Masten oblak iz kotla nam je m,ažil nosnice.
Pa je komandant imel še nekaj. Z zamračenim trzanjem med očmi si je šel z roko v žep. Sredi vsega tistega '^'aka med njim in brigado je zabingljal izgubljen predmet: tožni venec.
Iz sinjkastih jagod!
Moj!
, Kako sem ga mogel stresti, ko sem ga bil vendar sinoči m v zadnji hlačni žep in povrhu še pretaknil gumb nad nhm?
Krohot je bil enodušen okruten, opolzek.
Ne bom se javil, je reklo nekaj v meni.
„Kdor je izgubil stvar, naj pride ponjo!“ k Komandant je čakal, v svoji asketski resnobi vzvišen nmi krohotom.
Nisem se ganil. Brigada je obmolknila. Čutil sem stru-v?o napetost nekaj sto ljudi, ki komaj čakajo, da si bodo C1v napasli nad brigadirko - kdo drug naj bi prihajal v °s+ev kakor ženska! - ki novi svet gradi z rožnim vencem
roki.
j »Zora!" se je oglasilo ujedljivo spodbujanje. Nekdo 'mg je rekel: „Na plan, Vida!“
(mih^t ^	'z vrste> k° bi se posmeh ne bil lotil neka-
■Ah, tisti koraki iz postrojene brigade!
»Moje je,“ sem rekel.
Se ,P.red komandantom sem se obrnil z občutkom, ko da t sečen do nagega vračam v zbor ljudi v frakih in cilindrih. 0 Je bilo dano znamenje za razhod, sem se ves prepustil: te me, kolikor se vam zljubi, slekel sem se sam! Namesto kotla sem zdaj postal magnet jaz: mastno je
Glejte
dlsalo od mene. je »Molimo, bratje: Verujem v Boga očeta vsemogočnega," Z .-tel začeti požrtijo glas, ki sem ga poznal, Brljančan ^Piljenimi nohti
'Piljenimi nohti promenadnega leva.
Toda glej, oglasil se je drug glas: ..SJ	__; ____• _______________
t; kolikimi prevoženimi kubiki pa se lahko pohvališ ’ SraJca brljanska?"
Bil je eden od odjemalcev mojih ibaric, študent umetnostne zgodovine, s samozavestjo lepotca, ki očara vse okrog sebe.
JZazdelo se mi je, da tudi pri drugih kadilcih lahko računam na pomilovanje, če že ne na razumevanje: ibarice niso bile brez ideologije.
„Hvaljen Jezus," me je nekdo, ko je šel mimo, odrinil z laktjo, ne da bi se ustavil.
„Na vekov veke," sem odgovoril.
Tedaj je Promenadnega leva vrglo naprej.
„Ne prodajaj opija, Košutnik" je zastrupenel. „Ne izzivaj! Sicer je pri roki notranja uprava!"
„Po ustavi lahko Košutnik moli ne samo svojega Boga, ampak tudi tebe, Dimitrij," je s svojo posmehljivo hladnostjo vrgel Lepotec. „Notranjo upravo si lahko nekam privežeš!"
„Moja mati zmoli vsak dan ne samo enega, ampak tri rožne vence!" se je oglasil fant s pipico. „Naj jih, če ji tekne!"
„To je sramota za brigado," je rekla ženska, ena od domnevnih kandidatk za izgubljeni rožni venec, Vida.
„Boga boš likvidiral iz človeške zavesti, kadar boš likvidiral smrt," je nekomu pripovedoval Pipica.
Promenadni lev se je vpiknil vanj: „Bog je nadstavba, ki je že bila likvidirana!"
Pipica je mirno pogledal Promenadnega od gležnjev navzgor.
„Ti si nadstavba!" je rekel.
Venec, sredi katerega sem gorel, se je redčil. Navsezadnje je dišal tudi kotel. Ostal sem sredi nekaj kadilcev. Samo eden med njimi se je odslej odpovedal mojim ibari-sam, drugi so bili za strpnost.
Čutil sem: ničesar nimajo proti meni. V bistvu me pomilujejo. Ko da so na primer odkrili v meni raka.
Lepotec, na primer.
Zdaj, ko mi že ni več grozil pogrom, je lahko obupajoče razprl roke proti meni.
„Ja, Košutnik," je rekel s strpnostjo človeka, ki_ ne bo spreobračal nikogar, a ki vendar ne more kar tako mimo take sramote. „Saj zaradi mene lahko verjameš v Protagorov Nous ali v Fichtejev Jaz. Ampak moliti! Moliti sredi dvajsetega stoletja!"
„Ti pa me sredi dvajsetega stoletja prosiš za ibarice. Je to kaj bistveno drugačno? Ko bi bil Hrvat, bi me zanje sploh molil!" sem rekel.
Pogradska soseda, Jurist in Geograf, v svoji kmečki melanholičnosti, sta do mene tovariška, kot prej.
»Previdnejši bi bil," mi je šepnil Jurist, ko se je zvečer slačil v presledku med pogradoma. „Saj se da ista reč delati tudi na prste."
Ta skriti vernik zna torej manj tvegati.
Geograf ni dolgo nič rekel.
„Ne veš," se je potem oglasil natihoma s pograda, „kaj vse se je pri nas doma premolilo. In vendar je bil en brat ustreljen, drugi pa umira za rakom..."
ivan dolenec
moja rast
življenjepis
uredil, uvod in opombe je napisal dr. tine debeljak; opremil je knjigo arh. jure vombergar
izredna knjižna novost, ki jo je izdala in založila slovenska kulturna akcija
V KARTON VEZAN IZVOD STANE 20, V PLATNO VEZAN PA 26 PESOV; ZUNAJ ARGENTINE PA 2.50 IN 3 AMERIŠKE DOLARJE
podobe
dr. tine debeljak - sedemdesetletnik
TZ- O mi je spomladi 1941 prišla v roke razkošna izdaja Mačkovega Maja in ko sem v pristni romantični čarno-sti verzov finega prevoda bral: „Bil pozen mrak je - prvi maj...“, sem spoznal TINETA DEBELJAKA kot zrelega pesniškega prevajalca, ki je dosegel višek v svoji umetnosti. Že pred Majem in po njem je Debeljak mnogo prevajal iz slovanskih literatur, posebno iz poljske. Pri tej priložnosti naj naštejem nekaj najvažnejših letnic, stvaritev in dejstev v življenju Tineta Debeljaka, s katerim posedimo po prireditvah in večerih pri Slovenski kulturni akciji v vsej tovariški domačnosti in pivski naravnosti v bližnji kavarni na Rivadaviji.
Ampak Debeljak je izkušen poznavalec slovanskih književnosti, neutruden posredovalec, čigar ena stran osebnosti se kaže iz te vrste njegovega dela. Leta 1931 je izšlo v Krekovi knjižnici človečanstvo, moderne poljske novele; leta 1941 zgodovinski roman Zofije Kossak-Szczuske Križarska vojska; pred vojno je tudi prevedel Juliusza Slowackega Oče okuženih. Med vojno smo brali Pravljice Božene Nem-cove v njegovem prevodu in v založbi Slovenčeve knjižnice, pa spet Jana Kasprowicza Himne in podobe na steklo. V rokopisu čakajo — pravi — Zofije Nalkowske Dom osamelih žena; igra, ki jo je ljubljanska, Drama uprizorila že leta 1931; Kazimierza Wierzynskega Olimpijski venec — za tisk pripravljen že od leta 1945 — in Zygmunda Krasinskega Nebožanska komedija. Slovenska kulturna akcija je izdala dve knjižici njegovih prevodov Puškina: Pravljico o ribiču in ribici ter Pravljico o mrtvi carični in sedmih junakih. Leta 1967 je Tine Debeljak na literarnem večeru SKA govoril o pesnici Ani Ahmatovi, medtem ko so brali njegove prevode iz njenega opusa. Iz poljske vojne in emigracijske lirike je sestavil bibliofilsko izdajo Žalost zmagoslavja, ki jo je leta 1970 izdala SKA. Od tu mi je ostala živa podoba - Debeljak je mojster poetičnega pre-podabljanja - Matere božje Koželjske, ki vsa v solzah pride za poljsko armado do Bagdada, „s krvavimi rokami, z zavezano glavo, / Mati božja poljska, bedna, spod Leningrada,, / za nami je prišla. . .“
Vendar se je Tine Debeljak oziral tudi na zahod - že med okupacijo je začel s prevajanjem Dantejevega Pekla, s_ katerim bi se poklonil spominu dr. Jožeta, Debevca, svojega sorodnika, pa tudi, ker je bila tematika Pekla v tistih dneh sodobna. Doma prevod ni izšel, prevajalec ga je prinesel s seboj preko vseh postaj begunstva v buenosaireško zdomstvo, kjer ga je 1959 izdala Slovenska kulturna akcija v opremi Bare Remčeve. V obširni študiji o Danteju pravi: „Med nami je Dante, ki je zapisal o sebi: V kolikor so ljudje na svetu, ki so vredni sočutja, so med najbednejšimi oni, ki hirajoč v emigraciji ne morejo drugače v domovino, kakor v sanjah....“
Debeljak je tip zdomca-literata, ki se v svojih sanjah — z vsakim delom ustvarjalne domišljije — vrača v domovino, obenem pa prodira vedno globlje v smisel in vrednosti zdomskega sveta. In morda je prav iz tega nemira, in iskanja v dimenzije novega okolja nastal prevod Hernandezovega poema Martin Fierro, ki pomeni vrh Debeljakovega poetičnega prevajalskega dela. On sam je kot tisti gavč, ki ga opeva Hernandez: „Gonjen bil je iz kraja v kraje, / dober oče, mo,ž brez graje, / deloven in poln vneme, / pa ga narod brez izjeme / je prištel med - tolovaje.'*
Dr. TINE DEBELJAK se je rodil 27. aprila 1903 v_ Škofji Loki - rad poudarja,, da je Ločan, govori o tisočletnici Loke. Gimnazijo je študiral v Škofovih zavodih v Šentvidu, slavistiko v Ljubljani in v Pragi, še posebej pa v Krakovu na Poljskem. Že v zgodnjih dvajsetih letih ga najdemo v glasilu Zora - Luč, ki je izhajalo v Zagrebu kot nadaljevanje Zore, glasila katoliškega dijaštva (1920-21), takoj zatem pa kot pesnika v Almanahu katoliškega dijaštva, skupaj z bratoma Vodnikoma, Voduškom, Pogačnikom in drugimi. Ko je leta 1924 izšel Križ na gori, se je družba mladih — Debeljak, France Vodnik, oba Voduška, Pogačnik, Kocbek -zbrala ob tem glasilu naprednih katoliških ustvarjalcev. Tu je pisal Debeljak o mladem Preglju, po smrti Srečka Kosovela pa objavil svojo razpravo o pesniku, s katerim sta bila v literarnih stvareh intimna tovariša. To je bilo prvo literarnokritično pisanje o Kosovelu. Sredi trpkega in obe-
nem svojsko svetlega časa ob koncu dvajsetih let se je oglasil Debeljak mimogrede v Ljubljanskem Zvonu, v uredništvu Frana Albrehta; v Času je obdelal Ušeničnikovo razmerje do estetike in literature; predvsem pa je sodeloval pri Domu in svetu, kjer so se zbirali spet Anton in France Vodnik, Jože Pogačnik, Božo Vodušek, Edvard Kocbek, pa tudi Tone Seliškar, Miran Jarc, Anton Podbevšek, Bogomir Magajna,, Rajko Ložar. . . Vsa ta družba mladih, ki je počasi prevzela vodilno mesto pri reviji - v tridesetih letih je bil Debeljak s Francetom Vodnikom tudi prvič njen urednik — se je v času, ki je bil poln nacionalnih, kulturnih in družbenih trenj, poln nečesa mistično družbeno tesnobnega, intenzivno zanimala za sodobna ideološka in estetska vprašanja, v literaturi pa raziskovala predvsem dela iz slovanskih književnosti. Debeljak je npr. obširno pisal 0 Bžezini, kjer pravi: „Na nas napravlja vtis prvega človeka novega Kraljestva duha, mističnega Nadčloveka. ..“ V tistem času, v dobi zbliževanja kulturnih ustvarjalcev z delavskim razredom, se je vrsta katoliških piscev spustila v realistično obravnavanje snovi: Debeljaku se je takrat oblikoval njegov domačijski realizem, ki pa naj bi bil pregnetel' z ekspresijo duhovnega, medtem ko je njegov ožji prijatelj France Vodnik iskal, nasprotno, poti v smer čistegs> metafizičnega realizma.
Iz dobe tridesetih let, ko se je Debeljak posvetil ocenjevanja gledaliških in literarnih del, imamo zanimivo študijo 0 Raymontovih Kmetih v luči knjižne kritike (1936). Ko_ Je umrl Jože Debevec, urednik Doma in sveta, ob koncu letnik^ 1937-38, je Tine Debeljak prevzel uredništvo in obdržaj revijo pri življenju preko vseh vojnih let. V medvojni dob) stoji literarno kritična ugotovitev, ki jo je zapisal v uvodnj študiji k ilustrirani izdaji Martina Krpana: „Več slovenstva-Več našega duha v književnost! Več umetnosti v jezik lik! - Več Levstika!** V teh vojnih letih je izšla tudi njegova. vredna monografija o Cankarjevih pismih z Rožnika' kot bibliofilska izdaja, s faksimili Cankarjevih pisem - dve pismi je nemška cenzura črtala! — in z ilustracijami Bal Remčeve. A vrh te literarno-kritične dejavnosti Tineta De! beljaka, je gotovo predstavitev Franceta Balantiča slovensk} javnosti in študija, ki jo je napisal o pesniku že po njego'r* ognjeni smrti za zbirko pesnikove zapuščine V ognju gi’°' ze plapolam: to je prva knjižna izdaja Balantiča. V zdori stvu je literarno-kritično pisal o Antonu Novačanu (Vrednote 1954), o Narteju Velikonji, o Stanku Majcnu, o Ivan1’ Hribovšku — tega je kot nekoč Balantiča predstavil sl® venski javnosti v knjigi zbranih pesmi, ki jih je izdaj’’ Slovenska kulturna akcija.. Ponovno je spet pisal dalj®* študijo o Balantiču za novo pesniško zbirko Balantičevi® pesmi, ki je tudi izšla pri SKA. Literarno zgodovinsko J pomembna knjiga Ivana Preglja Moj svet in moj čas, ki 1 je s pisateljevim privoljenjem uredil in obširno študijo avtorju napisal Debeljak; za Pregljevo sedemdesetletnic(! (1954) jo je v razkošni izdaji predstavila SKA. Nista. maW vredni in tehtni Debeljakovi študiji v Žalost zmagoslavja, P® v najnovejšo knjigo Kulturne akcije v spomine Ivan Dolenca, Moja rast.
Tretja podoba sedemdesetletnika Debeljaka je podoba izvd nega pesnika in pisatelja. Kot Jeremija Kalin je napis® obširno pesnitev Velika črna maša za, pobite Slovence, ki 1 nekaka orgelsko besedna simfonija, ekspresionistična ka . tata posvečena žrtvam druge svetovne vojne. V pesnis ^ zbirki Poljub (1951) opeva doživetja in čustva na poti ^ Novi svet, ki se mu kot brezkončna tuja. zemlja odpre južnoameriški pampi. Tu je poezija alegorično domotožn , Tretja zbirka, ki je izšla v zdomstvu, so rapsodije Mate božji Mariji. Poleg tega je napisal Debeljak tudi nekaj močnih literarnih črtic s tematiko dotika, zdomca z t10''*: okoljem: Pri stari šembilji, Španski motiv, Ded in vnuk’ Črni kamnitnik (Loma Negra).
*o bi bilo v kratkem, delo in pot dr. TINETA DEBELJAK-lesnika, pisatelja, prevajalca, kritika, esejista, literarne® godovinarja, in - predsednika najvišje kulturne ustanov - zdomstvu Slovenske kulturne akcije. Pred leti je bil P, ijem slikar Jože Ciuha, ki je potem v knjigi Pogovori išino zapisal: „Dr. Tine Debeljak je sproščen in zgovote r njegovi živahnosti mu še zdaleč ne bi prisodil dvainše®
deset let. Oči so žive in besede se prehitevajo, koreni goltajo končnice. Prvi vtis je presenetljivo simpatičen."
SEDIMO v kavarni in res, beseda teče, da jo komaj dohajamo. Debeljak govori o vsem mogočem: o literatih in politikih, o prijateljih in ne-prijateljih, o preteklem in prihodnjem ustvarjanju. Na misel mi pride verz iz Macha: »Krasni maj minul je, minil pomladni cvet, / poletje vžgalo se - in šlo je v nepovrat, / jesen za njim in zima - zdaj
iz
•	Redni občni zbor Slovenske kulturne akcije bo, kot je razglasil sklic v marčnem Glasu, v soboto 19. maja 1973, ob štirih popoldne, v gornji dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu. Kot določajo pravila, je bil sklic že razposlan vsem rednim članom v Argentini in po vsem slovenskem zamejstvu in zdomstvu. Kdor bi se skupščine ne mogel udeležiti, po 12. členu pravil lahko pismeno pooblasti kakega, drugega rednega člana, da ga na skupščini v vsem zastopa. Enako so bili na občni zbor povabljeni tudi vsi podporni člani, naj so že poravnali svoje denarne obveznosti do ustanove, ali ne. Po pravilih imajo podporni člani na občnem zboru posvetovalen glas.
*	Po 21. členu pravil Slovenske kulturne akcije, ki govori tudi o ustanavljanju novih odsekov, ko pravi: »Odbor pa more začasno ustanoviti nov odsek, ki ga pa potrdi občni zbor", je odbor Slovenske kulturne akcije na redni seji 2. aprila 1973 začasno ustanovil nov odsek, ki so ga pobudniki nazvali prirodoslovno tehnični odsek. To je zdaj osmi odsek naše ustanove. Namen ustanoviteljev je združevanje zdomskih in zamejskih slovenskih znanstvenikov pri ustvarjalnem delu Slovenske kulturne akcije z vrednotenjem znanosti in tehnike. Kot sredstev se bo novi odsek, ki ga mora, da v polno zaživi, še potrditi občni zbor, skušal posluževati sporočanja o znanstvenem delu Slovencev v svetu in v domovini; razširjanja zanimanja za slovensko znanstveno in tehnično delo med zdomci in zamejci. Odsek, ki ga začasno vodi, kot smo poročali že
spet je tu pomlad — / a čas med tem preletel je mnogo, mnogo let."
Ura je pozna — dvignem se in pustim družbo v pogovoru - in v spominih. Debeljak toči, ne bo šel še domov... jutri bo spolnil sedemdeset let, čil in deloven. Bog te živi, prijatelj Kosovela in Balantiča!
FRANCE PAPEŽ
slovenske kulturne akcije
v marčnem Glasu, ing. Martin Povše, tehnik v jedrni elektrarni Atucha pri Buenos Airesu, se bo trudil navezati stike s slovenskimi znanstvenimi ustvarjalci v svetu in zamejstvu.
•	Odbor Slovenske kulturne akcije je na aprilski redni seji na splošno razpravljal tudi že o novi XIX. sezoni kulturnih večerov v Buenos Airesu. Nekakšna uvertura v novo sezono bo občni zbor. Na skupščini izvoljen novi odbor bo na predlog vodij odsekov sestavil podroben spored in načrt dela za novo delovno leto. Kulturni večeri se bodo letos predvidoma zečeli prvo soboto v juniju. Iz priprav po posameznih odsekih je vidno, da bodo zanesljivo tile kulturni večeri: o akad. kiparju Francetu Goršetu z analizo umetnikove osebnosti in njegovih stvaritev, pa s predvajanjem najnovejšega filma s posnetki nedavnih mojstrovih del; vsaj dva gledališka večera (tudi ena javna predstava na velikem odru v Slovenski hiši); glasbeni večer; literarni večer posebej posvečen 30-letnici smrti pesnika Franceta Balantiča; vsaj en večer novega prirodoslovno tehničnega odseka; več večerov teološkega in filozofskega odseka.
•	Delo za nove izdaje naših publikacij je v teku. V tiskarni dokončavajo tisk 1. zvezka XIII. letnika revije Meddobje. GLAS Slovenske kulturne akcije izhaja, redno vsak mesec brez določenega datuma. V stavnici so tudi že napovedane novele Franka Biikviča »Ljudje iz Olšnice".
IZŠEL JE 4. ZVEZEK
XII. LETNIKA
revije
meddobje
Uredil) in opremil
fRance papež
vsebina
•	pesmi: FRANCE PAPEŽ, Nuevo mundo; KAREL RAKOVEC,
Soneti o zraku; VLADIMIR KOS, Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži; FERNAN SILVA VALDES - TINE DEBELJAK, Martin Fierro; ZVGMUND KRASINSKI -TINE DEBELJAK, Molitvenik za gospo Bobrov/o
•	proza: FRANCE PAPEŽ, Metamorfoza
•	drama: ALOJZ REBULA, Neznana zvezda
•	problemi: MIRKO GOGALA, Skozi prizmo okrogle mize
•	kritike in presoje: FRANCE PAPEŽ, Boris Pahor: Odisej ob
jamboru
•	likovniki: IVAN BUKOVEC
•	umetnostna priloga: reprodukcije podob slikarja I. Bukovca
slovenska prisotnost v svetu
kariČETNICI rojstva velikega češkega pesnika Oto-Sveče '“zez/ne ie založba Blok v Brnu izdala tri knjige, po-(iej0 nJ: njegovemu spominu. Prva je uvod v pesnikovo Stavn rUga -16 sestavljena v obliki zbornika z naslovom zinovin Ve vy^ (Zgradba v višini), kjer je antologija Bže-Ti-eti n P®smi, esejev in izbor pomembnih študij o njem. fonijTr^3.2 naslovo™ Symponie bratrskych hlasu (Sim-Bže?; . tskih glasov) pa je natis najslovitejših prevodov Vajajll0V1h Posrni. Prevodi so v 15 različnih jezikih, pre-cev pa 19. Na drugem mestu je slovenski prevod Bre-
zinove pesmi Večerna molitev, kot ga je že 1929 v Domu in svetu objavil TINE DEBELJAK. Od slovenskih prevodov je v tej knjigi še prevod Frana Albrechta Bžezinove pesmi Vigilija (prevod je bil tiskan 1918 v Ljubljanskem zvonu in je od vseh prevodov najstarejši v zbhdd) in istega prevajalca Bžezinova pesem Odgovori (LZ, 1928). Kot je znano, sta v slovenščiuo Bžezino prevajala tudi Igo Gruden in Ferdo Kozak, a urednik antologije prevodov, češki danteolog F. O. Babler — mož je slovenskega porekla — je v zbirko sprejel le Debeljakov in Albrechtov prevod.
obletnice
jean baptiste poquelin - zvan moliere
v opombo za 300 lef, kar več ne igra, a ga igrajo
T) ElAV verjetno se tudi najnaprednejšemu naprednežu naših dni ne bi zasanjalo, da bo leta 1973 na prižnico v cerkvi sv. Roka v Parizu stopila — ženska. Več: igralka! Pa. da bo ob navzočnosti kardinala primasa galske Cerkve nadškofa Martyja spregovorila v čast možu, ki za svojih dni zavoljo „spotakljivega, grešnega življenja" na smrtno uro ni bil deležen Svete popotnice, ker mu jo je bil župnik pri sv. Evstahiju odbil... Pravijo Španci: “No hay mal que dure cien anos...“ — po naše: da še takšno hudo ne traja sto let. V našem primeru je hudo trajalo celih tristo let. Hudo, ki se je bilo za živih in posmrtnih dni zneslo nad genija evropske in svetovne komedije JANEZA KRjSTI-TELJA POQELINA zvanega M O L 1 E R E . Za tristoto obletnico smrdi velikega francoskega dramatika — letos 17. februarja - mu je tudi uradna galska Cerkev vrnila dolžno čast: človeku in kristjanu. Izbrisan je bil madež, ki so mu ga bili krivično navesili Cerkveniki njegovih dni, ko so ga kot igralca in komedianta šteli med očitne grešnike. S spominsko mašo v cerkvi sv. Roka je Molierovo ime dočakalo počaščenje. Pravično in zaslužno. Med mašo so v mojstrov spomin najboljši pariški pevci in muziki izvajali Mozartovo Kronanjsko mašo, Francoska komedija je bila prisotna v polno: Claude Rich, Dominique Paturel, Jean Marais in Claude Winter so se vrstili na prižnici z branjem odlomkov iz molierovskega glosarija, ki so ga bili spletli Jules Ro-mains, Sainte-Beuve, Andre Roussin in Jean Cocteau. Vse pod patronatom pariškega kardinala. Vrh te spominske maše je bilo Grimarestovo sporočilo o Molierovi smrti: mojster Tartuffa je umiral, okrožen od svojcev in najbližjih igralcev nekaj ur po tistem, kar je poslednjič odigral Namišljenega. bolnika na kraljevskem odru: zdaj ni bil več bolnik — bil je glumač, ki se je bil nameril čez večnosti prag pred božjega Režiserja. Usmiljenka je tekla trkat na župnijska vrata pri sv. Evstahiju, naj bi šel kdo glumača previdet. Odbili so jo. Moliere je umrl, po Prešernovo „nespovedan in ne v svet’ olje djan...“ V solzah se je Armanda Bejart, mojstrova življenjska družica, vrgla pred pariškega nadškofa in ga rotila, naj možu dovoli vsaj krščanski pogreb, če mu že spovedi in obhajila za onstran ni naklonil. Duhovni prvak se ni ganil. Šele na zahtevo Ludvika kralja je mož klonil, a odredil, da se Moliere pokoplje brez blišča, na samotnem zakotju, le z dvema duhovnoma. Pogrebne maše mu pa ni dovolil. Moliere si je bil za tiste čase naprtil pač ta greh, da je povedal in pokazal z odra in s pisalom, s kretnjo in z verzom veliko, preveč stvari, ki so razkrivale laži, bodle v oči. Pelin. Pelin. Prav torej - po takratno - da vsaj ob smrti greh poplača.
Pokopali so ga štiri dni po smrti, zvečer, v temi. Na poslednjo zemsko pot mu je svetila truma pariških revežev; z njimi kljub nasprotnemu nadškofovemu ukazu - štirje duhovniki. Krsto so mu prekrili z mrtvaškim prtom tapetniškega ceha: mojster svetovne komedije je bil po očetu dedoval tapetniško obrt: Cerkev naj je zato pokopala ne Moliera igralca, marveč Moliera — tapetnika...
Vsega, tega spomina znovna svežost je zadihala iz letošnje slovesne maše za tristo let mojstrove smrti. Kaplan francoskih gledaliških igralcev abbe Lendger je v spominskem nagovoru zatrdil: „To cerkveno slavje ni povračanje ugleda in časti Molieru: ne prvega ne drugega Molieru treba ni. Pač pa je tale maša vdana in iskrena molitev, ki jo je uradna Cerkev tristo let po krivici Molieru kratila." Pridiga je izzvenela v zares krščanski poziv k strpnosti, k spoštovanju človeških drugačnosti in različnosti, k iskanju dobrega, lepega in ljubečega v sočloveku.
Dejansko letošnja pariška cerkvena svečanost pri Sv. Roku ni bil nikakršen uraden povratek Moliera v Cerkev (ali Cerkve k Molieru, kot pač kdo stvari gleda). Saj je že 17. februarja 1922 igralec Georges Leroy, tistih let čast in slava francoskega teatra, dal brati zadušno mašo za avtorja Skopuha in Tartuffa. A pri tisti maši ni bilo ne pariškega nadškofa kardinala primasa, pa tudi igralke in igralci Francoske komedije se niso zvrstili na prižnici, kot je bilo pri letošnji zadušnici. Zato pa je letošnja maša Molieru v opombo privabila k sv. Roku ne le uradno francosko hierarhijo, ki je s svojo prisotnostjo spontano pritrdila njim, kateri so ven in ven trdili, da se Molieru po krivici kratita dolžna
čast in dobro ime, ki gresta kristjanu; privabila je tudi množico Parižanov, ki se v cerkev ni nagnetla, da bi gledala gledališke subrete na prižnici, marveč počastila spomin enega največjih francoskih in svetovnih gledaliških genijev in pomolila za njegovo dušo.
(Ob vsem tem se krščanski gledališčnik ne more otresti hudomušno pikre misli: škoda, da ni bila letošnja maša rajši pri Sv. Evstahiju, kjer so Molieru za smrtni boj odrekli Sveto popotnico... A to bi zavelo nekako po maščevanju, ki ni krščansko in bi ga bil Moliere sam prav gotovo ne želel.)
Tako ali drugače: Moliere je po tristo letih doživel svojo veliko mašo. In pri njej je molila, tudi uradna galska Cerkev; pridružila je svoj glas v slavo in čast možu, katerega letos posebej Časti ves kulturni, dvakrat posebej ves Tali-jin svet. Sicer pa ga je bil javno počastil že pokojni Pij XI.
18. majnika 1925, ko je uradno sprejel igralce Francoske komedije, jih pozdravil kot „Molierove dediče" in jih zval „služabnike velike umetnosti".
#
NE BO NAPAK, če se za tristoletnico Molierove nesmrtnosti z bežno črto pomudimo ob njegovi gigantski dramatiki. Saj ni brez razloga nekdo že pred leti zapisal, da sta »Shakespeare in Moliere slovenska narodna dramatika...“: od tistih dni, ko smo Slovenci zaživeli prve mojstrske Župančičeve prepesnitve Molierovih verzov — pevca Dume in Naše besede je v tem žlahtnem poslu ne manj vredno nasledil Josip Vidmar — je bil slovenski gledalec deležen čarovnije Molierovega teatra ne le z desk ljubljanske Drame, po letu 1920 tudi z Mariborske; Moliera so takisto igrali vsi naši večji in manjši vaški odri in gledališke skupine: Namišljeni bolnik, Škapin, Tartuffe, Skopuh so od tistih dob slovenskemu občanu nič manj poznani, ljubi in njegovh kot so mu ljubi in njegovi Martin Krpan, Linhartov Matiček ali pa Jurčečevi Obloški Tonček, Deseti brat in Krjavelj.
Molierovo gledališče predstavlja v svetovni dramatiki določeno in dognano stvaritev, predvsem pa razširek in vzvi-šek komedije. Na Angleškem se je bila tragedija s komedijo vred zatrdila s Shakespearom in izabelinci, med katerimi Ben Jonson, Marlo\ve in John Ford niso najmanjši: staffordskemu bardu gledališko in literarno ravni, blizu ob njem ali pa brž za njim. Na Španskem so komediji očetova-li Lope de Vega, Ruiz de Alarcon, Moreto. Na Francoskem so v tistih časih v komediji prvačili Desmarets, Scarron, Bergerac, čez vse druge pa mojster Comeille; a Francozom ni odveč oponesti, da so si snov in tehniko komedije le preveč izposojali pri španskih in laških sosedih. Molime sega na levo in na desno: ne zanika tega. A njegov genij je slednjič ne le spočel in rodil francosko komedijo, marveč ji je vtisnil tudi čezfrancoskega, svetovnega duha, m značaj. Z zasnovami, s tehniko in s pojmovanjem komedije kot gledališkega deja je Moliere smejoči se gledališki maski odprl brezkončne razsežnosti in možnosti. Z Molie-rom se komedija zatrdi v dramatiki in doseže enakovredje in čast ob tragediji. Moliere je ne le iznajdljiv do nedosež-nosti, je tudi bogataš komedijske pestrosti: ustvari karakterno komedijo, komedijo likov, komedijo navad, komedijo dobe, komedijo slojev, pastoralno in baletno komedijo...
In ne manjka, čez vse drugo — visoke in žlahtne komedije-Zna se preletavati iz domišljije v resničnost, iz najnagajivej-še igrivosti v prikrit opomin. Sprva se trudi za smeh, skoraj potem mu je všeč tudi uk. Smeh ga ne mine, tudi takrat ne, kadar se kot v Don Juanu že na las približa drami> j celo tragediji... Njegov sodobnik Santuel je zaklical. Castigat ridendo moreš! Moliere postoji ob svoji dobi, ponudi ji zrcalo, ujame v7 nji njeno zaresno lice. Ne skopari z resnico. Pozorno in predirno opazuje. Zaznava. Spoznava. Ne miži. Z ostrim pogledom meri človeka, njegove nagib6 in vzgibe, njegovo občutljivost, delo, dejanja in delovanj6 (da rečem po Hamletovo). Kot sam pravi: „Le predobro poznam človeško srce!" Tiplje in vrta v človekovo ponašanje, v njegovo prisotnost v družbi, v svetu, v sočloveštvu. spozna in sklene in zategne dognano potezo, izklesan značaj, neumrljiv lik, posnema in posname to in ono, a zna 2 močjo sovjega genija vse posnetke prisvojiti in prekrojiti-igralec in poet — oboje je bil — gleda vse in vsekdar skoz
prizmo odra in njegove čarovnije. V njegovih komedijah polje življenje v polno. Življenje kot resnica. Kot pravi Cleant, eden njegovih očarljivih likov, „ne zamenja naličja z obličjem, ne z resnico videza". Bije se za zmago zdrave misli, a je hkrati prizanesljiv z razočarancem. Ranjen in žaljen v zakonu z očarljivo Armando, oklofutan z Racinovo sovražnostjo, preganjan s kovarstvom lizunskih dvorjanov in z nasprotovanjem iz krogov pariškega kardinala-ministra. Ne klone. Bije in vzdrži. Do kraja. Do poslednjega akta v svojem Namišljenem bolniku. „Na,men komedije je bil in bo,“ zatrjuje, „razkrivati napake in grehote človekove." Tu kliče na pomoč svoj genij. Ve, kako neznosno težaven je ta dvojni posel: pripraviti ljudi k smehu... pa med smehom, v smehu, v posmehu - z nasmehom prizanesljivo zvati h krotkosti in dobrosti.
Molierova komedija snuje in kleše tipe, pa takisto tudi edinstvene svojstveže. M. Jourdain, Alceste, Tartuffe so polni lastne predstavnosti. A očitajo tudi zanesljive črte izrazitih osebnosti. V tej dvojnosti, ki je družna in različna, je srčika vse Molierove umetnosti. V njegovi komediji se duhovito, mojstrsko dognano plete splošna človečnost s svojskostjo posameznika. Neenkrat so njegovi liki žive osebe, ki jih je bil srečal na dvoru, v plemiških salonih, ali med Prostaki na cesti v Parizu ali po deželi. So pač možje in žene njegovih dni, pa hkrati ljudje vseh časov in vseh dni. Y tem je prvinska vrednost Molierove pomebnosti. Vse svoje Jike, naj najbolj predstavne, ali pa samo bežne služabnike, kleše z močjo dušeslovca, s predirnim dletom modreca. Iz njegovih komedij žehti določena in visoka, moralna vred-ftotnost. Na vid nezaupen, celo zdvomljen včasih, vseeno hrani in visoko stavlja nravne dobrosti in vrednosti. Je ynet in neizprosen zagovornik resnice, zvestobe, pravice, iskrenosti, strpljivosti, spravljivosti, vseh dobrih čutenj in hotenj v človeku. Biča pa laž, hinavščino, svetohlinstvo, gre-hoto, opolzkost, krivico, dlakocepje, lizunstvo, razčustve-h°st. To je tisto naglavno in najbolj privlačno v Molierovih komedijah; zgoda in zgodba sta mu postranska stvar, saj hobena njegovih stvaritev ne očita posebno osupljive izvir-hosti; vse se slednjič sprenevedejo v nekakšno dostikrat pikro šalo, še večkrat v baletni rej. To terja od njega čas: Povšeči mora biti kralju, pa mora biti povšeči tudi ljudstvu.
ljudstvo Moliere ne pozabi nikoli. Kot Lope de Vega he pozablja nanj.
Poetičnost Molierovega teatra je v njegovem bistvu, v čez-bogati duševnosti avtorjevi: razliva in preliva se iz vseh njegovih komedij; ni njegova prvenstvena vrednost v izbrani govorici in bleščečem verzu, četudi je oboje lep zgled francoskega klasičnega duha. Fenelon, La Bruyere, Voltaire so mu oponesli celo dokajšnje jezikovne in stilne pomanjkljivosti, površnost v pisanju tekstov. Moliere je na takšna zgledovanja žgoče odgovoril, posebej v sloviti „Im-promptu de Versailles". Nazadnje: ni tako velike stvaritve, da bi ne imela svoje šibke plati, nedognanosti, nedodelanosti. A kdor gledaš Molierov opus v docelnem skupku kot nedeljeno celoto, ti ta genialna Francozova dramatika nikjer ne izkazuje skaznosti in šibkosti. Molierov genij ne tira gledalca le v občudovanje očeta teh velikih svetovnih stvaritev za vse čase in za vse ljudi; ne le občuduješ — vzljubiš ga, kot je bil menda zapisal Sainte-Beuve. Kajti vse v Molieru je žlahtno hotenje vzvišenega duha, svobodnega duha, ki se je v zavestnem boju zmagovalca sprijel z revami in slabostmi tega sveta.
KO v nočni uri obračam poslednji list v mojstrovem Tartuf-fu - natis je iz leta 1808, - ki ga je bil z vencem vseh drugih komedij Janeza Krstitelja Poquelina zame pobral slovenski slikar zdomec nekje v osrčju Mehike na svojem brezkrajnem romanju po planetu, se grenko zmislim, kako je zdomski gledališčnik v Buenos Airesu snoval in koval uprizoritev te presijajne Molierove umetnine tako primerne za naše pravoverje in za naš čas na slovenskem zdomskem odru. Snovanje je zaspalo, kovanje onemelo. (Morda je tudi tokrat posegel vmes kakšen zdomski „sveti oficij", ki je pred nedavnim onemogočil oživitev Cankarjevega Pohujšanja na slovenskem ameriškem jugu?) Tartuffa Slovenci letos po slovensko v Slovenski hiši v Šmarju od žlahtnih sapic ne bomo gledali. Mnogo vode bo poteklo, preden in če ga bomo kdaj.. .
Slovenska, kulturna akcija se bo s svojimi gledališčniki mojstrovemu spominu oddolžila s posebnim večerom — za zaprtimi vrati.
NIKOLAJ JELOČNIK
o nas pišejo
. LUČ, mesečnik za Slovence na tujem, ki v večtisočni akladi izhaja pri Mohorjevi v Celovcu in ga bero vsi zdom-i Slovenci v Evropi, pa tudi drugod po svetu, je v letošnji ■ številki (april 1973) pod stalnim zaglavjem Nove knjige ??®Vetil dve strani nedavni knjigi spominov Ivana Dolenca i .JA RlAST, ki je letos izšla pri SKA. V celoti je Naša ,c Ponatisnila Epilog iz Dolenčeve knjige, objavila pa tudi k o raj celostransko sliko Glavnega trga v Škofji Loki, med-Jn ko je kroničar o knjigi zapisal po bežni predstavitvi Pisatelja tole:
tej knjigi opisuje (Dolenec) svoje življenje. Poseben »darek daje opisu treh tednov partizanske vlade v No-pi.m .1!1,rstu lota 1943, pa spet opisu partizanskih ječ in ^hnšljevanju o prvem desetletju novega režima. Pred izš ] lmi loti je poslal rokopis skrivaj v Argentino, da bi nio 1)0 njegovi smrti. 12. februarja 1971 je Dolenec umrl, Sov življenjepis je sedaj izšel v knjigi."
zadiV'lCa ^e*'os J‘e DRUŽINA, verski tednik v Ljubljani, na ijari. 'Strani objavila trikolonski posnetek skice cerkvice skico^e\-' ?mai=ai P1'! Slovenski hiši v Buenos Airesu. Pod i tole ’ “ -io tiskana v modri barvi, pa je v mastnem tisku I cerke 0r0^°’ za	pomembno priznanje, saj je nova
' Lilgi.' H0 zamisli, načrtih in gradnji delo arh. Marjana Za> Podpredsednika SKA:
HosOVA-Cerkev Himni6 Pomagaj v Buenos Airesu. — V Bue-^ ^alcAv,11 r>u dokončujejo slovensko cerkev v ulici Ramon ; kvadr V . osve66na bo brezjanski Mariji. Obsegala bo 270 ntmh metrov prostora in bo imela okoli 250 sedežev.
Kadar bo kakšna večja slovesnost, se bo občestvo v cerkvi zlilo v eno z ljudmi, ki bodo stali na dvorišču, saj so prav v ta namen naredili velika steklena vrata na obeh straneh. Cerkev je namreč zanimiva tudi po arhitektonski strani: je dvoriščna. V to so bili prisiljeni, ker drugega prostora ni bilo. A se zdi, da bo prav to prineslo zavest vključenosti v velemestno prostorsko stisko in gnečo stavb.
Tako zunanji kakor notranji videz bo vzbujal občutje resnobe in slovesnosti. V likovno- arhitektonskem pogledu je hotel projektant arh. Marjan Eiletz, ki se je tudi drugače že uveljavil v novi domovini, doseči sintezo slovenske duhovnosti in južnoameriškega kulturnega sveta. Vsa pozornost bo po arhitektonskih elementih usmerjena k oltarju (v kotu dvorišča!), polkrožna razporeditev sedežev pa daje tisti občutek občestvenosti, ki ga zahteva pokoncilska liturgija.
Tudi notranjo opremo bodo v veliki meri oskrbeli Slovenci; arh. Jure Vombergar barvna okna, akademski kipar Ahčin veliko razpelo itd.
Okoli cerkve bo prostor za slovenske šole."
Ob tem poročilu pripominjamo, da sta med zadnjim „itd.“ prav verjetno mišljena akad. slikarka Bara Remec in slikar Ivan Bukovec, ki oba bistveno prispevata k notranji opremi cerkve. Po zamisli Bare Remčeve bo slikar Ivan Bukovec izdelal tabernakelj, njegova lastna zamisel in izdelava pa je križev pot (s tem Glas popravlja neljubo in nehoteno netočnost v svojem poročilu o gradnji te slovenske cerkve v Buenos Airesu v svoji letošnji februarski številki).
Re&NIM iN PODPORNIM ČLANOM SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE -
VAŠA PRISOTNOST NA OBČNEM ZBORU SKA 19. MAJA 1973 JE VAŠA KULTURNA DOLŽNOST!
razgledi
slovenik pred praznikom
19. in 10. junija letos bo velik, zaresen praznik slovenske prisotnosti v svetu. V Eimu bodo za slovesen zaključek 1200-letmce krščanstva ne Slovenskem blagoslovili slovenski duhovniški zavod SLOVENIK. Za priložnost se pripravlja iz domovine, zamejstva in zdomstva veliko vseslovensko romanje, ki se ga bodo udeležili vsi slovenski škofje in tudi goriški nadškof. Slovenik bo za to slavje izdal posebno spominsko knjigo. Na sporedu je vrsta srečanj, uradna otvoritev in blagoslovitev zavoda, koncert Slovenskega okteta in akademskega polifonega zbora, Sv. Cecilija, ki ga dirigira Tomaž Tozon, slednjič koncelebrirana maša slovenskih škofov, počastitev v baziliki sv. Klemena na Metodovem grobu, za krono pa poseben sprejem Slovencev pri Pavlu VI., kjer bodo peli tudi slovenski pevci. Izdali bodo spominsko medaljo, ki jo je izdelal akad. kipar France Gorše, redni član Slovenske kulturne akcije: na, eni strani je upodobljena glava Pavla VI., okrožena z napisom „Sloveniae filii Petro fideles 1200“ (Ob 1200-letnici Petru zvesti Slovenci), na drugi strani pa je poslopje Slovenika z napisom „Slovenik 1973 — Pavel VI.“ Slavnostni govornik bo pisatelj Etebula.
O pomembnosti in izredni važnosti za prisotnost tega slovenskega zavoda v središču krščanstva, je prorektor Slovenika dr. Maksimilijan Jezernik v letošnji aprilski številki torontskega slovenskega mesečnika Božja beseda pod naslovom „Pri rimskem oknu“ (list prinaša tudi sliko Slovenika) zapisal tele pomembne in tehtne vrstice, ki zaslužijo, da si jih pozorno prebere in se ob njih čisto iskreno zamisli vsak kulturni Slovenec blage volje in dobrega srca:
„Čez pol ure bo zazvonilo za kapelo. Pred dvema urama je začelo rositi in večno mesto je zagrnjeno v lahno megleno tančico, ki mi vzbuja neko skrivnostno občutje.
V sobi je mir. Tudi telefon počiva, kot bi vedel, da potrebujem nekaj miru za svoj notranji pogovor. Vse me navaja k temu: kip črne afriške Marije, dar misijonarja iz Toga; spominska medalja 300-letnice zavoda Propagande, ki izraža dokaj jasno osebnost Pija XI; železno razpelo na steni, pod katerim je pred dnevi vzcvetela južnaška roža, sem kupil na, prigovarjanje sobrata na znanem rimskem trgu Porta Portese.
Potrebujem nekaj trenutkov, da se zberem in uravnovesim zadnje novosti, ki so me našle nepripravljenega in zapustile, ako sem odkritosrčen, v duši majhno zmedo.
Italijanski grof Bonelli de Beaumont je zapustil Nobelovi ustanovi 10 milijard italijanskih lir. Vdova je privolila in vse kaže, da bo šel ogromni kapital Italije v sklad že bogate ustanove. Javno mnenje je sicer reagiralo, a verjetno brez uspeha. Sadove italijanskega grofa bodo največkrat uživali ljudje, ki so že premožni.
Pri januarski slovenski maši mi je izročilo slovensko dekle 6000 Lir in dostavilo, da, si jih pritrga 500 vsak mesec pri revni plači. Podravnatelj Slovenika mi je telefoniral, ako
bi lahko naročil železna vrata za vrt, ker so stara že skoraj odpovedala in jih je pokvaril tovornjak. Stala bi 100 tisoč lir. Odgovor bo negativen, ker ni denarja.
Slomškov naslednik mariborski škof sporoča, da bo prišel J letos kar dvakrat v Rim: junija na blagoslovitev Slovenika in oktobra za 400-1etnico Germanika, nemškega zavoda, V katerem je študiral. 400 let zgodovine! Štiri stoletja zavo-j da, ki ga je ustanovil sv. Ignacij, da bi zagotovil nemškem11 narodu dobre duhovnike in duhovne voditelje. Ošabna zgo' dovina! Germanik je lahko ponosen na svoje stoletno delovanje in na gojence, ki so orali, včasih pa branili stebre vei'c očetov. Dolga vrsta škofov, kardinalov, teologov, filozofe''' , Za naš narod posebno bleščijo kardinal Missia, verjetno ! prvi Slovenec, ki je študiral v Rimu, filozof Aleš Ušeničnik | patrolog Franc Lukman, govornik Opeka.	|
In naš narod? 1200 let se že vozimo v Petrovem čolnu. Zs'[ i man se oziramo na našo zgodovinsko gredico in iščemo svoj0 ^
planiko. Šele pred dobrimi desetimi Teti je vzklila, prodrl0 j trdo ledino in dviga glavo med drugimi častitljivimi narod' l nimi ustanovami in se pripravlja na stoletno poslanstv«' I Nekdo je zapisal, da je Slovenik vzklil sto let prepozno. ! Namesto dolgih seznamov je zebeleženih le 25 imen. Kak0 k je prijetno ob pogledu na tri doktorje, ki so končali v nje*1! * lansko leto svoje študije in odšli na delo! Vsak na svol d konec Slovenije za svojimi rojaki: glavni urednik Družin0’ J' župnik v koprski stolnici, misijonar med sorojaki v NemčiJ1, k
Pri branju vatikanskega letopisa sem zapazil, da je b1! Germanik ustanovljen 28. oktobra 1552; madžarski zavo0
pa 1579. 1580 sta se združila, se borila s stoletnimi težav®' **
mi in zaživela 1818 drugo pomlad.
Slovenik je bil ustanovljen 22. novembra 1960.
Sonce je osvetlilo Rim. V daljavi se svetlikajo albansk0 gore, posejane od razvalin starih rimskih počitniških vike"' dov. Na pol poti je Slovenik, ki ga pridno pripravljajo blagoslovitev. Vsak kamen, vsaka opeka nosi pečat slove11, skega znoja. Včasih se je znoj spremenil v kapljico krvj Zavod se noče meriti z velikani, se hoče približati revk T cerkvi. Vsekakor je takšen, da se ga nam ni treba sraiH0 0 vati. Je naš slovenski verski dom v središču krščanst'’0' . d Zadošča poslanstvu, ki mu ga nalagajo Slomšek, Baraga-
Prešernova kri ga je pojila in Slomškov blagoslov i je spremljal.
Pod železnim križem na steni je roža pognala prvi cvet.
Pred dobrimi desetimi leti je vzklila v rimski tišini slov®0: J11' ska roža. Slovenska roka jo je vsadila in zalivala z molitvi .H< in žrtvami.
Sestra in brat, pridita, in oglejta si, kako lep cvet ie\ pognala."
Ul
S«
K,
ia
sa
las
Sil,
liti
ki
darovi
od
kca
Ule,
lU';;
Vinko žitnik, Argentina, 10 pesov Janko Bradač, Argentina, 123.75 pesov N. N., Argentina, 0,20 pesov Anton Bidovec, Argentina, 54 pesov p. Ivan Caserman DJ, Argentina, 110 pesov N. N., Argentina, 30 pesov
duh. svetnik Alojzij Košmerlj, Argentina, 30 pesov
duhovnik Ignacij Berglez, ZDA, 10 dolarjev msgr. Frančišek Šegula, Rim, 100 pesov Fran Kern, ZDA, 1 dolar prof. Edi Gobec, ZDA, 1 dolar duhovnik Martin Turk, Kanada, 3 dolarje Otmar Mauser, Kanada, 2 dolarja duhovnik N N., Nemčija, 600 dolarjev
PODPORNA ČLANARINA ZA LETO 1973 JE 200 NOVIH PESOV V ARGENTINI; 25 DOLARJEV DRUG^ ____________________________________ ______________ _______________________________✓
K
vici
in
Ulis dop Ul , Piši
Ul j
z u &ač
Mol
^9. i
kui
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Irhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228
R. P. I. 953701
"s