»Pošast, proti kateri se borimo, je brezbrižnost«
^^	ni a±r\r\ I nm i rrrn 1 cm i m ro^i o
Diego Luna, igralec in režiser Matic Majcen
Koliko je sploh znana zgodba o Cesarju Chavezu v Mehiki in v priseljenski skupnosti v ZDA?
Mehiško-ameriška izkušnja ni dobro poznana ne v Mehiki ne v ZDA. Američani, ki tudi sicer nimajo stikov sto skupnostjo,zelo malo vedo o teh ljudeh. Tudi za Cesarja Chaveza se večinoma misli, da je bil Mehičan. Pa je bil Američan, rojen vZDA, in to je ameriška zgodba. Preseneča, da niti Mehičani ne vedo veliko o lastnih ljudeh v ZDA. Meja nas je razdrobila in ločila, nenehno gradijo višje in višje zidove, mi pa dovoljujemo, da nas to razdružuje.Ta film je zato tudi poskus ponovne združitve teh skupnosti in razumevanja stvari tako, kot so jih delavci iz filma v svojem času. S pripovedovanjem zgodb se moramo zavedati, da vsi pripadamo nečemu večjemu, da smo skupaj močnejši.Tudi glede tega, kakšne zgodbe bomo gledali v kinu. Danes sploh ne moremo videti filmov, ki predstavljajo to, v ZDA vsak dan večjo skupnost. To krasi kompleksnost, ki ni v javnosti nikoli zastopana, po drugi strani pa hitro pade vstereotipe. Igralci v mojem filmu (večinoma predstavniki latinskoameriške skupnosti v ZDA, op. a.) se zato še posebej zavedajo pomembnosti filma zanje. Vsa ekipa se je zavedala tega.
Kako do sredstev za tak film v ZDA? Predstavljal bi si, da vse prej kot lahko. Bilo je zelo, zelo težko. Najprej smo šli k enemu izmed studiev v ZDA in rekli: »Poglejte; to je zgodba o Ameriki, herojska zgodba o gibanju, kije doseglo nekaj velikega v tej državi in to zgodbo bi morali z veseljem posredovati gledalcem.« Oni pa so odvrnili: »Nam je čisto okej, če ti pripoveduješ to zgodbo, a mi nikakor nočemo biti del tega.« Lahko bi
povedal veliko groznih anekdot. Po drugi strani nam je tedaj veliko ljudi reklo, naj najprej posnamem film, pa bodo fin anee rji že vskočili, ko si ga bodo imeli možnost ogledati. Zato smo šli nazaj v Mehiko, kjer smo dobili večino financiranja, potem pa le dobili prave partnerje v ZDA - Participant Media, Pantelion Films itd. Dali so nam ustvarjalno svobodo in na koncu smo bili zelo srečni, da smo lahko snemali v Mehiki, kjer smo našli najboljše lokacije in podporo zvezne države Sonora, kjer smo snemali. Vseeno si je veliko več ljudi želelo, da bi film nastal v Mehiki kot pa v ZDA.
Torej je na koncu nastala koprodukcija?
Da, a vseeno gre za precej neodvisen film. Na začetku sva bilo samo jaz in moj produ-cent Pablo Cruz, trkala sva na različna vrata, obenem pa Chávezovi družini obljubila, da bova na vsak način posnela ta film. Ko se je pokazal interes, da bi ga financirale tudi ZDA, nismo hoteli nazaj v Mehiko, ker smo bili tako zagreti za idejo, da bi ga predvajali v kinih po ZDA. Večkrat je bilo že videti, da nam ne bo uspelo priti do konca, ampak sedaj smo tu, ponosni.
Moto »Si, se puede«, kisi ga je César Chávez zamislil med gladovno stavko, že takoj vzbudi vzporednico z Obamovim »Yes, we can«. Obstaja povezava med njima?
Seveda. Obama je celo govoril o Chávezu na enem izmed dogodkov v La Pazu njemu in njegovi zapuščini v čast. Chávezovo gibanje je prvo uporabilo ta slogan, da bi navdihnilo ljudi, in da, Obama ga je vzel od tam.
Zanimiv je čas nastanka filma. V Evropi se eden za drugim odvijajo množični protesti
v različnih državah. So tudi dogodki na naši celini navdihnili vai film?
Vsekakor. To gibanje seje odvilo v 60. in 70. letih, ko so se v ZDA dogajale tudi mnoge druge stvari. Danes se to odvija na bolj globalni ravni in zdaj je čas, da spravimo na dan zgodbe, ki navdihujejo ljudi k spremembam, naj bodo sami njihovo gonilo in njihov del. Če vam rečem, da v Mehiki poteka vojna in da je bilo v zadnjih osmih letih ubitih že več kot 100.000 ljudi, boste rekli: »V redu, ta številka je res velika.« In šli boste naprej. Če pa vam povem zgodbo o nekaterih žrtvah, o bolečini in o razdrtih družinah z brazgotinami, ki jih je nemogoče zaceliti, boste bolj začutili, kaj se dogaja v moji državi. Verjamem, da lahko skozi osebne, intimne, konkretne zgodbe dosežemo spremembo perspektive in pripravimo ljudi do reakcije. Tako so tudi Chavezovi ljudje pripravili oblasti v ZDA, da reagirajo. Šli so ven, v samopostrežno trgovino, kjer so ljudje na veliko kupovali sveže paradižnike. Chavezovi privrženci so jim na licu mesta rekli: »/Ve, poglejte, za tem, da ta paradižnik pride sem, je delo sedemletnikov, med njimi tudi delo mojega sina, kije zato pred letom zapustil šolo in nežna brati, niti jaz ne znam brati, a hočem to spremeniti, ker nočem, da bo naslednjo generacijo doletelo isto. Prepričan sem, da niti vam ne bi bilo všeč, če bi se to zgodilo vašim otrokom.«In ljudje so reagirali zaradi teh konkretnih zgodb, stika delavcev s potrošniki. Všeč mi je ideja gibanja, ki je promoviralo nenasilje kot orodje sprememb. Starši, ki jim gre za izboljšanje pogojev za njihove otroke.Temu nihče ne bo rekel ne. Tista velika pošast, proti kateri se borimo -in o tem govori pesem na koncu filma - je brezbrižnost.
M
m
Diego Luna na snemanju filma Abel
Ponavadi imajo današnji filmi o družbeni spremembi močne marksistične konota-cije, tu pa tega ni. Še več, v filmu imate celo prizor, v katerem Chaveza in njegove pristaše oblasti obtožijo, da so komunisti, a samozavestni uradniki zardijo, ko jim Chavezova družina doma pokaže kopico svetih pisem in katoliških križev. Res je, bili so katoliki. Zanimivo, da ljudje njegovo stavko kar naprej označujejo za gladovno. Pa ni bila - bil je post, smisel tega pa je očiščenje, zelo povezano z vero. Ne gre za to, da bi rekel: »Nehal bom jesti, dokler ne naredite tega In tega.« Postil seje, ker seje čistil, skoraj kot neka vrsta samokaznovanja. Moram se očistiti, ker se osebno sramujem, da sem del tega nasilja.Tudi sam sem mislil, daje gladovno stavkal. Zato sem vključil prizor, v katerem reče bratu, da se odreka hrani, ker mu je spodletelo kot voditelju. Opazil je nasilje, ki se dogaja zaradi njegovih prizadevanj, in se ni mogel vrniti k družini ter jim pogledati v oči. Čutil je, da mora skozi ta proces. Ljudje pa so vseeno začeli reagirati in šele nato je to postalo uspešno orodje organizacije. Ljudje so ga klicali in
mu priznali, da se tega lotevajo na napačen način. Naenkrat so vsi spremenili odnos do gibanja. Vse je vtem čutu za odgovornost. Sam nisem veren, a tudi vChavezovem času so njegovo gibanje podprli vsi. Nikogar niso odtujili. Ko smo snemali film o Harveyju Milku, sem med pripravami bral in gledal dokumentarec o Cesarju Chavezu. Takrat sem izvedel, da so na enem od protestnih pohodov Chavezovi kmetje sodelovali z Milkovimi ljudmi. Šlo je preprosto za to, da so rekli: »Okej, tudi vi se borite za svojo stvar, podprli vas bomo in prišli na vaš shod.« In res so prišli. Katoliki, ki marširajo za gejevske pravice!
To verjetno pomeni, da film ni apel proti kapitalizmu nasploh, temveč zgolj singula-ren primer, za katerega nočete, da postane alegorija nečesa večjega?
Vse, kar hočem, je do potankosti zadeti zgodbo o samem Chavezu.
Kakšna je bila vpletenost njegove družine v ta projekt in reakcija na končen film ? Dobili smo se s Helen Chavez, njegovo ženo.
Naš kontakt je bil Paul Chavez, najmlajši sin, in pa Marc Roseman, kije dolga leta deloval ob Chavezu in mu pisal govore. Poslali smo jim osnutek scenarija, upoštevali njihove napotke, mnogokrat sem jih intervjuval, pogovarjali smo se o podrobnostih Chave-zovega življenja. Ko sem opravljal raziskave, sem se vedno obrnil nanje, kaj si mislijo o tem in onem. Film smo pokazali Paulu in njegovim sestram. Reakcija je bila neverjetna, jokali so in se nam zahvaljevali, zanje je bilo, kot bi podoživljali stare spomine. Helen nam je dala ogromno materiala o drobnih, intimnih zadevah, ki so nam pomagale podoživeti njegovo življenje, kar ni zapisano v uradni zgodovini.Tam smo tudi našli nekaj humornih detajlov. Tudi Chavez je imel svoje napake. Znal je biti ljubosumen, ni vedel, kako se pogovarjati z otrokom, ipd. Bilje tudi zelo zanimiv človek, kar je bilo zame super, ker tako v filmu nisem padel v stereotipe. Oboževal je jazz in jogo, bil je vegetarijanec. Nekega Mehičana si na filmu vsekakor ne bi tako predstavljal... Prevladujoča podoba je še vedno tista o rancheru (kmetu op. a.J s tekilo v rokah, ki poje mariachi napeve in neprestano je svoje chorize (mehiške klobase op.a.)...
... še vedno?
Še vedno. Na festivalih si predstavljajo, da boš prišel s svojim burrom {oslom op.a.) in da boš imel s seboj kitaro in boš kaj zapel. Cesar Chavez pa ne bi mogel biti dlje od tega. Po drugi strani pa je vede!, da se mora povezovati s kmeti in z delavci, zato seje nenehno učil špansko, saj seje samo tako lahko pogovarjal s tistimi, ki niso govorili angleško. Helen nam je povedala, da ko se je boril za pravice, je govoril špansko, doma pa so med sabo govorili angleško.To dobro ponazori kompleksnost ljudi v teh manjšinskih skupnostih, ki jih ponavadi ne vidimo.